-----   238   -----
Serbska narodna pesem.
Poslovenil J. Kobe.
Zgodaj vstane Kraljeviča Marko,      „Draga sestra, Kosovka devojka!
Rano ide čez Kosovo ravno.             Nešali se, u vodo neskači,
Kadar je bil na vodi Servani,          Nekar sebi smerti učiniti,
Srečala ga Kosovka devojka;           Nekar, sestra, duše ogrešiti!
Božjo pomoč naziva jej Marko:       Le mi kaži Arapove dvore,
„Božja pomoč, Kosovka devojka!"      Kje so dvori černega zamurca?
Devojka se do zemlje poklanja:       Imam nekaj z njim jaz govoriti."
„Zdrav mi bodi, junak nepoznani!"      Devojka mu jame govoriti:
Al jej Marko začne govoriti:            „Dragi brate, junak nepoznani!
„ Draga sestra, Kosovka devojka!     Pokaj prašaš  za  njegove dvore?
Lepa ti si, sestra mlaja bila!           Po njih prašaš? ostali mu pusti!
Krasnega si života in rasti,              Morebit si našel si devojko,
Rumenila, žlahnega pogleda!            Pa mu revež nosiš svatbarino; 6)
Al te, draga, kita pokazila,             Morebiti si materin edinec,
Kaj si tako, mila osivela?                Pa češ, brate, ondi poginiti.
Kaj da mlada srečo si zgubila?        Kaj bo mati sama ti počela?"
Al  zbog ]) sebe,   al   zbog  svoje      Marko seže z roko u žepove,
majke?         Ter izvadi trideset cekinov:
Al zbog svoj'ga starega očeta?"       „Na ti sestra, trideset cekinov,
Roni 2) solze Kosovka devojka,        Pa se hrani, dokler te kruh najde;
Pa govori Kraljeviču Marku:           Le pokaži Arapove dvore,
„Dragi brate, junak nepoznani!         Jaz bom platil   svatbarino   za te.
Nisem sreče zbog sebe zgubila,        Zakaj bi me zamurec pogubil,
Ne zbog sebe, ne zbog svoje majke,      Kadar imam, sestra, dosti blaga,
Ne zbog svoj'ga starega očeta;         Jaz bi platil vse Kosovo ravno,
Marveč tužna srečo sem zgubila,       Kako ne bi svatbarino za te."
Glej devet je že godin minulo,        Devojka mu stane7) govoriti:
Kar je došel Arap prekomurec         „Niso dvori, le šotori pusti.
Pa Kosovo od cesara najmil             Le pogledaj doli čez Kosovo,
In narinil silnost na Kosovo.             Kjer se vije svilena bandera,
Kosovo ga poji ino hrani.                 Tam je šotor černega zamurca,
Pa je drugo silnost nam učinil:        Okol njega ulica zelena,
Kdor moži se trideset cekinov,        Ulica vsa z glavam* naperjena.
Kdor se ženi trideset in štiri,          Ni pretekla še nedelja danov,
Kdor jih ima, ter toliko daje,         Kar je besni zamurec sosekel
Tak junak se more oženiti,              Sedorodeset in sedom junakov
In devojka mlada udomiti;                Kosovčanov, nesrečnih ženinov.
Moji brati pa so siromašni,              Arap ima četerdeset hlapcov,
Nezmorejo, da toliko dajo,               Ki čuvajo stražo okol njega."
U tem sem ti jadna 3) zaostala,       Kadar Marko zaslišal besede,
Ter se nisem mlada udomila,           Svoj'ga šarca verlo je razserdil,
Zarad4) tega srečo sem zgubila.      Krenul šarca, odšel čez Kosovo,
Pa še zato nebi žalovala,                 Iz kopita živi ogenj seva,
Da ne da se nam mladim možiti,     Iz nosnic pa moder plamen šviga.
In junakom mladim oženiti;              Serdit Marko jezeli čez Kosovo;
Nego gledaj! veče še nadloge,         Roni solze čez junaško lice,
Se je večo silnost nam narinil:        Skoz solze pa jadno spregovarja:
Ker si išče za hotnost devojke         „Oj davori, 8) ti Kosovo ravno!
Cerni Arap, da ga Bog ubije!          Kaj si danas dočakalo tužno,
Obredilo 5) se je vse Kosovo,          Posle naš'ga kneza častitega,
Al zdaj name tužno versta dojde,      Da zamurci zdaj po tebi sode!
Da mu tužna jaz Ijubovca bodem.      Jaz sramote podnesti nemorem,
Pa jaz mislim in razmišljam misli:      Ni žalosti velike terpeti,
„Mili Bože, kaj bi in kako bi?        Da zamurci tako silnost čine,
Al bi jadna u vodo skočila,             In da ljube  mlade9)  in devojke,
Ali bi se mlada zadušila ?                 In častito našo kervco kvare.
Raj bi, brate, pogubila glavo,         Danas čo vas, bratje, osvetiti,
Ko ljubila domovine vraga!"             Osvetiti ali poginiti!" Al jej Marko počne govoriti:                                       (Konec sledi.)
!) Zbog pri belih Krajncih kar drugod z a vol j; a) roni ti se rabi pri belih Krajncih le od solz, ravno to, kar solze prelivati, točiti; 3) jadna ravno to kar tužna; le poudark loči od jadna, to je  jezna.    Med  belimi  Krajnci ima jadan,  kamen,   dreven  in
tužen vse en pomen; 4) zarad   med belimi Krajnci ravno to kar zbog in zavolj; 5) obroditi se, obiti se, očrediti se, na pr. selo se je obašlo; 6)ženitna dača; 7)stanem govoriti med belimi Krajnci toliko, kolikor jame m, začnem govoriti; 8) joj! gorje! 9) nevesta, tako se zove še celo leto po poroki.
-----    248    -----
Serbska narodna pesem.
Poslovenil  J. Kobe.
(Konec.)
Projde Marko uprav') pred šotore,     Pa sam Marko u ulico dojde,
Zagleda ga Arapova straža,             Pred šotorom stopi s šarca svoj'ga,
Pa naznani černemu zamurcu:          Svoj'mu šarcu tako-le govori:
„Gospodine, Arap prekomurec!         „Hodi šarac! le sam po ulici,
Čuden junak jasi čez Kosovo           Jaz pa idem pod šotor  k Arapu,
Na vitezu konju šarenemu. a)           Nahajaj se šotoru na vratih,
Svoj'ga konja verlo ti razserdil,       Ako bi mi od potrebe bilo."
Iz kopita živi ogenj seva,3)            Pa se Marko pod šotore šeta.
Iz nosnic pa moder plamen šviga.     Arap sedi, pije vino hladno,
Hoče junak na nas  udariti!"            Dvorite ga mlada in devojka.
Al govori prekomurec černi:            5,Božjo pomoč, dragi gospodine!u
„Deca moja, oeterdeset hlapcov      Arap njemu lepše odgovarja:
Ne sme junak na nas navaliti;         „Da si mi zdrav, junak nepoznani!
Morebit' je našel si dcvojko,           Bale junak, da pijeva vina,
Pa nam ide, nosi svatbarino:           Pa mi povej, kaj si mi donesel?"
Zal mu je, da mora dati blago;       Al govori Kraljeviču Marko:
Zarad tega junak se razserdil.        „Nimam laza 5) s tabo piti  vina,
Le izid'te pred ulico našo,               Dobro sem pa do tebe jaz došel,
Pa junaka dočakajte lepo5                Verlo dobro, bolje bit' nemore:
Pred njim mi se smerno poklonite,     Izprosil sem lepoto devojko,
Primite mu konja in orožje.             So ostali na cesti svatovi,
Pustite ga k meni pod šotore,         Donesel sem tebi svatbarino,
Nečo blaga, uzet' čo mu glavo,       Da blago dam, da vodim devojko,
Da zadobim konja proti sebi!"         Da me nikdo na poti ne vstavi;
Navalijo Arapovi hlapci,                  Povej meni,   kaj je svatbarine?"
Da pod Markom konja ulovijo.        Arap lepo Marku odgovarja:
Ko pa blizi Marka zagledajo,          Anti zato ti že zdavno znadeš,
Ne upajo se lotiti Marka;                Kdor moži se, trideset cekinov,
Beže hlapci pod šotor k Arapu,      Kdor se ženi, trideset in štiri;
Skrivajo se za Arapa hlapci,          Ti se vidiš junak od mejdana, 6)
Pokrivajo sablje s kabanicanT, 4)    Ne bo kvara, da stotino dadeš!"
Da jim Marko ne bi vidil sabelj.     Marko seže z roko u žepove,
Pred Arapa tri cekine verze:           Kako berž zleti z junaka glava*
„Veruj meni,   više  nimam blaga,     Kakor da bi na njemu ne bila!"
Neg ko  bi me hotel počekati,          Vzerae Marko sabljo izza pasa.
Da se vernem z lepoto   devojko,       Pa uredi Arapove sluge 5
Tam me bodo darovali lepo,             Poseka mu četerdeset hlapcov
Vse bom tebi poklonil darove,         Ceterih pa ni htel pogubiti,
Tebi dare, meni pa devojko."          Več jih Marko pusti za pripoved*,.
Cikne Arap kakor kača ljuta:          Naj ljudem bi pripovedovali,
„Pri men', kauer, vera nima mesta.     Kako je blo Arapu in Marku?
Ne daš blaga, z mano se norčuješ!"     Z' ulice je snel junakov glave,
Pa potegne debelo tojago, 7)            Pa jih v černo žemljico zagrebel,
Potojaži 8) Kraljeviča Marka,           Da jih ne bi kljuvali kavrani, ,s)
Udari ga tri, cetiri poti.                   Ulico pa pu>to vso nakincii,
Nasmejal se Kraljeviču Marko:        Z arapskimi naperil glavami;
„Ala 9) junak, černi prekomurec!     Arapovo je pospravil blago,
Al se šališ, al od zbilje I0)biješ?"     Cetiri pa Arapove hlapce,
„Ne šalim se, le od zbilje bijem!"     Kterih ni bil hotel pogubiti,
Ali Marko začne govoriti:                Je odpravil po Kosovu ravnem,
„An) jaz mislim, da se šališ tužen;     Jih odpravil na cetiri strai e.
Kadar, more, ti  od zbilje biješ,        Znanili M)  so po Kosovu hlapci:
Tud' jaz imam nekako kijačo,         „Kjer devojka zrela za udajo,
Da te terknem tri,  cetiri poti,        Naj moži se za mladosti svoje;
Kolikor si ti mene udaril.                Kjer pa junak versten za ženitvo*
Toliko čo tebe udariti,                     Naj se ženi, naj si išče dra?e:
Pa čva ondaj na piano iziti,            Od te   dobe je proč svatbarina.
Ter na novo dvoboj započeti."         Marko za vse svatbarino platil!"
Zgrabi Marko buzdovana12)svojga,     VsL izklikne malo in veliko:
Pa udari černega zamurca ,               „Bcže živi Kraljeviča Marka.
Kako lahko ga je potojažil.             Ki je zemljo zlega oslobodil,
Smaknil mu  je iz  zatilka glavo!     Ki je merkle voike in kavrane
Nasmejal se Kraljeviču Marko:        Z sizijanskim ponasitil mesom; —
„Bože mili!   na vsem   tebi hvala,     Prosta mu bila duša in telo!"
l) Naravnost; a) pegast, brezast, pisan; 3) kadar se od deleč bliska, grom se pa ne sliši, tako med belimi Krajnci; 4) plajšč; 5) časa; beli Kranjec ne reče časa, le laza; 6) 1. boj, 2. dvoboj; 7) Knittel, Dremmel; 8) s kolom, pa-virkom udariti; 9) aj, ajme! 10) Brnst, Wirkliehkeit; ") Pa? !') buzdovan so v Benetkah v doževi palači kazali; bil je okoli 3 čevlje in pol dolg; na koncu je imel ko dve perišči debelo, z zabitimi čavli naperjeno glavo. Le terden korenjak je mogel s tako težo mahati; l3) krokar; 14) o znan o vati, na pr. kaj je znanil birič.