GDK: 902 Nekaj o zgodovini samostana Bistra ter pregled gospodarjenja z gozdovi tega predela v obdobju od prve svetovne vojne do danes Tomaž KOČAR* 1. ZGODOVINA GRADU IN POSESTI BISTRA Ob južnem robu Ljubljanskega Barja, približno na sredini med Borovnica in Vrhni- ko, stoji tik ob cesti mogočno staro poslopje. Debele stene in kamniti zidovi pričajo o njegovi davni preteklosti. To je nekdanji samostan Bistra, v stari Avstriji imenovan Freudenthal. Ime nosi po istoimenski rečici, ki tam izvira iz skal v sedmerih izvirih. Stavbo obdaja obzidje, katerega sestavni del je tudi stražni stolp, od koder je lep razgled na grajski park z ribnikom in na Ljubljansko Barje. Poslopje pod stolpom je začelo nastajati pred davnimi 700 in več leti, se pravi v obdobju od l. 1255 do 1260, ko sta koroški vojvoda Bernard Spanheimski (1202-1256) in njegov sin Ulrik 11. (1256-1309) tu usta- novila kartuzija - samostan molčečih, belih menihov. Poleg Bistre so imeli kartuzijanci v Sloveniji še samostane v Žičah, Jurkloštru in Pleterjah. V Bistri so kartuzijanci gospo- darili pol tisočletja. Imeli so velika posestva, saj so ob ustanovitvi dobiti 114 kmetij, v 14. stoletju pa tudi Koper z okolico, kjer so gojili vinsko trto in fige ter pridobivali olje in sol. Starodavna pot, ki je vodila z Barja mimo Borovnice na Pokojišče in naprej čez Cer- knica in Bloke tja do morja, je bila prav na Pokojišču »Zastavljena« z mitnico. Sem so morali tlačanski kmetje prinašati dajatve - ))colengo« (die Zoll - nemško - carina, mitnica). še danes se reče pri domačiji kmeta Petrovčiča na Pokojišču »pri Colnar- ju«. V pročelju imenovane hiše je vzidan starodaven kamnit grb samostana Bistra z letnico 1659 in imenom (verjetno) enega * T. K., dipl. inž. gozd., Gozdno gospodarstvo Ljubljana, 61000 Ljubljana, Tržaška c. 2, YU. izmed bistriških menihov ali »Uslužbencev« (slika 1 ). Samostan je imel nad svojimi tlačani popolno posvetno oblast, tako sodno kot izvršilno. Ostanki kamnitega zidu pri straž- nem stolpu naj bi bile nekdanje zidane vislice - gavge. Poslopje samostana je bilo večkrat požgano. Tako je kmalu po ustano- vitvi samostana in njegovem silnem gospo- darskem vzponu požar l. 1264 skoraj popol- noma uničil samostan. L. 1382 je spet zagorelo in škoda je bila tako velika, da v listinah vse tja do l. 1423 ni zaslediti nobene Slika 1. V pročelju hiše kmeta Petrovčiča na Pokojišču št. 5, ••pri Colnarju« po domače, je vzidan grb samostana v Bistri G. V. 1/90 43 kupne pogodbe. Tudi sosedje - plemiči iz Loža ter Vipavski in Tolminski gospodje so močno posegali v pravice samostana Bi- stra, v 15. stoletju pa tudi Turjačani. Tudi razmah protestantizma v 16. stoletju (bliž- nja Ljubljana je bila eno izmed središč luteranstva na Kranjskem) je negativno vpli- val na redovno življenje in gospodarstvo kartuzijancev iz Bistre. Tako se je ob koncu 16. stoletja število redovnikov močno znižaM lo, povečale pa so se tudi zahteve dežel- nega kneza. še večja nevarnost pa je kartuzijancem pretila od jezuitov, ki naj bi dobili Bistro kot dotacijo, vendar je bil l. 1595 sklenjen sporazum in Bistra je še naprej ostala kartuzijanska. Znani sta bili samostanska knjižnica in šola. Srednjeveške rokopise in 58 inkuna- bul z grafičnimi odtisi, lesorezi in bakrorezi iz Bistre hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Dokončno pa je usahnila oblast menihov iz Bistre, z njo pa tudi bogato duhovno življenje samostana, s prihodom cesarja Franca Jožefa 11. na prestol. že v času . vladanja njegove matere, cesarice Marije Terezije in sovladanja obeh, so se začeli za plemstvo in samostane ,,slabši« časi. Prosvetljena vladarja absolutista sta jim odvzela mnoge pravice in velika posestva. Tako je cesar Franc Jožef Il. 29. 1. 1782 razpustil samostan Bistro in celotna posest je prešla v upravo verskega sklada (prepis imetja je bil opravljen šele 14. 4. 1794). Trinajst redovnikov, trije konverzi (spreobr- njenci - v drugo vero) in prior (prelat) so se razkropili. Kar ni bilo dodeljeno ver- skemu skladu, so prodali, oltarje in opremo pa oddali okoliškim cerkvam. Poslopje gradu Bistra je bilo na novo (menda nazadnje) pozidano l. 1773, ko je požar upepelil večino samostanskega po- slopja. Ted aj so porušili skoraj polovico nekdanjega samostanskega poslopja s cer- kvijo vred, kar je ostalo, pa so prezidali. Sedanja podoba gradu Bistra je z začetka 19. stoletja. Na dražbi dne 1 O. 7. 1826 je Bistro - poslopja s posestvom ter gospo- stvo Loško ter imetje Planino - za 113.000 goldinarjev kupil trgovec in tovarnar Franc Galle (kupna pogodba z dne 11. 8. 1826). Galle je kupil posestva Bistra, Loka pri Cerknici in imetje Planina ravno v času 44 G.V. 1/90 največjih nasprotij in pravd med zemljiško gosposko in podložniki glede servitutov (služnostne pravice v gozdu do paše in lesa). Zemljiška gosposka Bistre, ki je bila pod državno upravo (verski sklad), je imela takrat skupaj s posestvom v Lokah pri Cerknici 7700 oralov (4431 ha) gozdov, od katerih jih je bilo kar 6700 oralov (3856 ha} obremenjenih s servituti. Galle je bil eden redkih, ki mu je na Kranjskem uspelo rešiti servitutno vprašanje še pred zemljiško odvezo. Tako se je ob nakupu teh posestev zavezal, da bo dominikalne (veleposestni- ške) gozdove z izjemo tistih, ki so bili služnosti prosti, razdelil med soseske upra- vičencev. Tako je Galletu ostalo le 1000 oralov (575 ha) gozdov, ki pa so bili služno- sti prosti. S tem so bile za te gozdove končane petdesetletne razprave o služnos- tnih pravicah. Na Kranjskem sta sicer tra- jala odkup in ureditev zemljiških dolžnosti več kot dvajset let, tj. od l. 1858 do 1880. Rodbina Galle je potem ostala lastnica gozdnega predela Bistra do konca 2. sve- tovne vojne. Poleg posestva s poslopji sta bili Galletova last tudi gostilna in žaga v Bistri. Žaga je bila najprej venecijanka, pozneje pa parna žaga. Glavnino posestva so tvorili gozdovi, ki se razprostirajo za samostanom vse do ceste, ki vodi iz Verda na Pokojišče in tja do Zavrhniških senožeti (v različnih virih so nekolikanj različni podat- ki}. Franc Galle je 4. 9. 1849 prodal Bistro in loško gospostvo svojemu sinu Antonu za 150.000 goldinarjev. Anton je 28. 7. 1863 umrl in obe posesti je podedoval njegov sin Viktor (prisvojil na listina je z dne 25. 1 O. 1870). Viktor je obe posesti 14. 2. 1872 prodal svojemu stricu Karlu Galletu za 268.000 goldinarjev. Zaradi bolehnosti pa je Karel 15. 6. 1887 obe posestvi prepustil svojemu sinu Francu (Karel je umrl 1. 5. 1890}. Kot zadnji lastnik je ostal njegov sin Bruno (menda je bil po poklicu gozdarski inženir}. Njemu so posest Bistra po koncu 2. svetovne vojne nacionalizirali. V gradu je bila nato gozdna uprava- do l. 1951, ko je poslopje dobil Tehniški muzej Slovenije. L. 1953 so bili za javnost že odprti gozdar- ski, lesarski in lovski oddelek muzeja. Tri leta pozneje je bil muzeju dodeljen še del gozda (7,32 ha), za gradom vse do železni- ške proge, kot nekakšno funkcionalno zem- ljišče za lovsko-gozdarske zbirke gradu in kot zaledje za les, potreben za vzdrževanje poslopij. 2 .. PREGLED DOSEDANJEGA NAČRTNEGA GOSPODARJENJA Z GOZDOVI BISTRE Gozdna posest bivšega samostana je tik za gradom in kot sklenjena celota obsega skoraj 700 ha gozdov. To je pretežno kraški svet s pobočji in delno planotast, z nadmor- skimi višinami do 750 m. Ti gozdovi so danes najmanjša gozdnogospodarska enota ljubljanskega gozdnogospodarskega območja, ki pa je izredno zanimiva in pe- stra, tako orografsko kot floristično. Načrtno gospodarjenje s temi gozdovi se je začelo šele po prvi svetovni vojni, ko je takratni gozdni upravitelj Konig sestavil prvi gozdnogospodarski načrt - za obdobje 1924-1933. Gibanje gozdnih fondov za te gozdove bom prikazal v tabeli. Sestavljalec omenjenega načrta pravi, da je podnebje ugodno za naravno pomlajevanje teh go- Slika 2. Grad Bistra. (Obe sliki foto: Tomaž Kočar) zdov. Hkrati pa ugotavlja, da se jelka vedno slabše pomlaja. Pred prvo svetovno vojno so namreč opravljali predvsem oplodne sečnje, pri katerih ostajajo sestoji predolgo odprti in jelka se v takšnih razmerah ne pomlajuje. Konig pravi, da bi bilo treba vzgajati zmes jelke in smreke, ki bi pospe- šila naravno pomlajevanje jelke. Nadalje ugotavlja, da do tedaj (1. 1924) niso gospo- darili načrtno. Višino sečenj (oplodne seč­ nje kot način gospodarjenja) so šele v zadnjih letih (verjetno po 1 . svetovni vojni) določevali glede na okularne cenitve lesnih zalog. Konig je celotno površino gozdov (67 4,91 ha) razdelil na pet starostnih razre- dov, s tem da je bilo v prvem (do 20 let stari sestoji) 60,0 ha gozdov, v drugem (21-40-letni sestoji) 86,09 ha, v tretjem (41-60-letni sestoji) 85,83 ha, v četrtem (61-80-letni sestoji) 354,06 ha in v petem (nad 80 let stari sestoji) 88,91 ha. Obhodnjo je določil na 90 let. Ugotovil je, da je jelka glavna drevesna vrsta, kateri sta primešani smreka in bukev, posamezno pa še brest, lipa, jesen in celo nekaj tis naj bi raslo v teh predelih. G. V. 1/90 45 V tistih časih (menda prvič okrog l. 1906) so posadili tudi duglazijo, za katero Konig ugotavlja, da hitro in dobro raste. Od goz- dnih škodljivcev omenja lubadarja na smre- kah ter nevarnost snegolomov v hudih zi- mah. Škode zaradi divjadi ne omenja. Dalje Konig navaja, da so nasadi in pogozdova- nja v dobrem stanju (z nasadi misli verjetno sestoje!). Da bi dobavili čim večje količine lesa za žago, so delali goloseke, ki so jih zasadili s smreko. Posestvo je imelo svojo žago, les so pretežno izvažali. Žaga je lahko zrezala 4500-5000 m3 lesa letno. Izvažali so v glavnem prek Trsta v Italijo (Arhiv Slovenije, Ljubljana TOl, fascikel - 3 ovoj Xli. /Cesnaind/- zap. št. 9). Spravilo lesa iz gozda je bilo lahko, saj so bile zaradi ugodnega terena zgrajene mnoge poti. Načrtovalec omenja tudi stranske gozdne proizvode (stelja in oglje). Gospodarjenje z gozdom je vodil upravitelj z dvema pomoč­ nikama. Posestvo je imelo tudi stalno zapo- slene gozdne delavce. Pri sestavljanju nač­ rta so ponovno izmerili površine - izdelali so karto z vrisan imi oddelki in odseki; lesne zaloge so ocenili, delno pa uporabili tablice (poskusne ploskve). Za osnovanje staros- tnih razredov je Konig uporabil donosne tablice. Pri napotkih za gospodarjenje je predlagal nakup zasebnih gozdnih zemljišč v južnem delu posestva, ki leže sredi kom~ pleksa gozdnega predela Bistra~ in sicer v obliki zamenjave za dislocirane Galletove gozdne parcele; kjer meje ne potekajo po poteh, je predlagal izdelavo šestmetrskih presek, zunanje meje posestva naj bi zako- ličili s hrastovimi koli, na vogalih pa s kamni. Za gospodarjenje z gozdom je pred- lagal tudi prebiralne sečnje (kraški svet). Predlagal je tudi povečanje deleža jese- na, ki je rasel posamič, in sicer s saditvijo na praznih površinah. Naravno nepomla- jene goloseke naj bi zasadili s smreko. Skrbeli so za odstranjevanje plevela in grmičevja ter trebiJi omelo. Zaradi nevarno- sti napada lubadarja je v načrtu zahteval, naj posekano smrekovine obelijo in les čim prej spravijo iz gozda. V ta namen naj bi tudi zgradili cesto »Z malim padcem«, da bi lahko les vozili iz gozda na štirikolesnih vozovih. Pri strukturi lesne mase je Konig ugotavljal prevelik delež debelega drevja (4. in 5. starostni razred). Zaradi trajnosti 46 G. V. 1190 gospodarjenja je predlagal posek presežka 4. in S. starostnega razreda. Zaradi do- brega gospodarjenja je zahteval navodila načrta natančno izvajati in dokumentirati (v izkazih in mapah). Revizijo načrta naj bi izvedli l. 1934, ko naj bi ugotovili lesno zalogo vsega nad 20 cm debelega drevja. Glede na stanje lesnih zalog, ki ga je ugotovil okularno in deloma s tablicami, je izračunal letni etat v višini 3400 m3 , kar je znašalo 5,4 m3/ha. Ta etat so uporabljali tudi po izteku ureditvene dobe, se pravi po l. 1933 (odobritev krajevne banske uprave z vsakoletno odločbo). Nekako v l. i 938-1940 se je takratni upravitelj Galletovih gozdov Konig lotil revi- zije načrta za revir Bistra. Načrt je bil narejen konec l. i 940, (datiran s 1. 12. 1940) z veljavnostjo 1941-1950. Zaradi vojne načrta niso uresničili. Vse starejše sestoje (581 ,30 ha) so l. 1938 polno premerili, da so ugotovili dejan- sko lesno zalogo in prirastek. Na podlagi tega je Konig določil etat ter smernice za bodoče gospodarjenje. Za vse sestoje, mlajše od 20 let, so lesno zalogo ocenili okularno s Feistmantelovimi tabelami. Ti sestoji so se razprostirali na površini 89 ha. Njihovo skupno lesno zalogo so ocenili v višini 1241 m3 iglavcev. Pri polni premerbi so izmerili vsa drevesa, debelejša od 1 O cm prsnega premera. Konig je pri izračunu lesnih zalog ugotovil, da je glavna drevesna vrsta v gozdovih Bistre jelka, ki sta ji pri me- šani predvsem bukev in smreka, posame- zno pa se pojavljajo še javor, brest, lipa in jesen ter redke tise. Zanimiva je tudi manjša količina izmerjene duglazije, ki naj bi jo prvič posadili okrog l. 1906 (Galle je dobil sadike iz Amerike). Sestavni del načrta so bili prvič tudi opisi sestojev s fondi za vsak oddelek oz. odsek posebej. Pri oceni prejš~ njega gospodarjenja Konig ugotavlja, da so pred l. 1924 sekali gos podarili z oplodnimi sečnjami in zato se jelka tedaj ni pomlaje- vala. Ta način gospodarjenja so opustili in sekali na golo, potem pa sadili smreko, vzgojene v lastni drevesnici. Inž. Šivic po- roča (6), da je imela Bistra v omenjenem obdobju lastno drevesnico s površino 2400 m2 , kjer je bilo l. 1926 na zalogi 53.000 sadik, l. 1927 pa 19.000 sadik, od katerih so jih za lastne potrebe porabili 22.000 l. 1926, oz. 28.000 l. 1927, drugim pa jih prodali 6500 L 1926, oz. 2500 L 1927. Poleg smreke pa so v lastni drevesnici gojili tudi sadike listavcev. . Sečnja v obdobju 1931-1940 so dosegle količino 34.885 m3• :Za obdobje 1924-1931 ni podatkov o opravljenih sečnjah. L. 1937 so morali prenehati z golosečnjami, ker je te vojaška oblast v obmejnem pasu z Italijo prepovedala. Iz golosečnje so potem prešli na prebiralni način gospodarjenja in v pre- redčenih sestojih podsajevali, predvsem s smreko. Konig predlaga tako v prvem kot v drugem načrtu (1924 oz. 1941) naslednje: ker se jelka ne pomlaja, je treba saditi smreko, deloma tudi listavce Qesen), kar omenja tudi komisija, ki si je ogledala go- zdove v Bistri in podala mnenje o predlože- nem gozdnogospodarskem načrtu za dobo i 941-1950. Na podlagi dotedanjega stanja je imenovana komisija predlagala tudi sadi- tev duglazije. Pri tem ogledu so ugotovili, da so l. 1941 v revirju Bistra posadili 22.000 sadik smreke in 1 000 sadik jese na. V načrtu 1941-1950 Konig nadalje ugo- tavlja, da se bukev dobro pomlajuje in je celo treba paziti, da ne bi v teh sestojih prevladala. Zaradi tega so pri čiščenju in redčenju kultur vse listavce izsekali in tako gojili čiste smrekove kulture. (Načrtovalec iz l. 1952 oz. 1953 ugotavlja, da dela smrekovih kultur niso čistili. Tu so listavci prerasli smreke, izmed katerih se je le redkim posrečilo prerasti v zgornji sloj.} Nadalje Konig navaja, da so škode zaradi divjadi neznatne. Kot smo že omenili, je vojna preprečila vsako načrtno gospodarjenje v gozdovih. Sekali so malo, predvsem za potrebe voja- ških oblasti. Posebna škoda je bila storjena v pasu ob železniški progi, ki pelje skozi te gozdove ob njihovem severnem delu. Med zadnjo vojno so Italijani oziroma Nemci zaradi ohranitve proge ukazali posekati ši- rok pas vzdolž celotne trase, ki vodi skozi gozd. Po zaplembi imovine Galletovega vele- posestva ob koncu 2. svetovne vojne je upravljala z gozdovi Bistre Državno gozdno oskrbništvo Bistra, ki je bilo podrejeno Goz- dni upravi Ljubljana, ta pa ministrstvu za gospodarstvo in kmetijstvo s sedežem v Ljubljani. Popisa sečenj od konca vojne do l. 1948 ni. L. 1948 je te gozdove prevzelo v upravljanje novo ustanovljeno podjetje GG Ljubljana, ki je za območje gozdov okrog Vrhnike in Borovnice osnovalo goz- dno upravo Bistra. Kaj se je dogajalo v teh gozdovih po 2. svetovni vojni? Prvi povojni načrt (temeljni) za te go- zdove je bil sestavljen za obdobje 1953- 1962 (v načrtu ni točnega datuma veljavno- sti). Revizija tega načrta pa je bila sestav- ljena za obdobje 1. 1. 1962 do 31. 12. 1971. V času nenačrtnega gospodarjenja po koncu vojne so bile v teh gozdovih pose- kane ogromne količine lesa; v obdobju 1948-1951 povprečno letno približno 5600 m3, 90% nad prirastkom, kar je imelo za te gozdove dolgoletne neugodne posledice. V tem prvem povojnem gozdnogospodar- skem načrtu škode, ki naj bi jih v gozdovih Bistre povzročila divjad, niso omenjene. Načrtovalec pa opozarja na nevarnost sne- goloma v smrekovih kulturah. Zaradi nadaljnjega močnega sušenja in propadanja jelke ter njenega nezadovolji- vega pomlajevanja je GG Ljubljana napro- sila takratnega kustosa Ljubljanskega mu- zeja, dr. Maksa Wrabra za fitocenološko proučitev teh gozdov. Dr. Wraber je glede na ugotovljene gozdne združbe, prisotne na teh rastiščih, in glede na stanje teh gozdov nakazal smernice za nadaljnje go- spodarjenje s temi gozdovi. Terenske oglede je opravil avgusta l. 1954. Dr. Wra- ber poroča, da imajo gozdovi Bistre le delno ohranjeno naravno sestavo in struk- turo, večina gozdov pa je zaradi nenarav- nega načina gospodarjenja močno spreme- njena. Drevesni in grmovni sloj sta popol- noma spremenila svojo naravno sestavo, le zeliščni in mahovni sloj sta deloma ostala nespremenjena. Na podlagi opažanj na teh in sosednjih območjih je dr. Wraber v svoje poročilo zapisal, da gozdovi Bistre pripa- dajo naslednjim gozdnim združbam oz. va- riantam: Abieti-Fagetum dinaricum caricetosum albae: to je termofilna podzdružba dinar- skega jelovo-bukovega gozda. Nahaja se predvsem na plitvih do srednjeglobokih tleh, ki ob nepravilnem gospodarjenju z gozdom hitro degradirajo. Na tem rastišču je treba ohraniti gost sklep krošenj, posa- G. V. 1190 47 mezno ali skupinsko zmes listavcev in iglavcev v ustreznem količinskem razmerju in prebiralno strukturo gozda. Abieti-Fagetum dinaricum festucetosum silvaticae (dinarski jelovo-bukov gozd z gozdno bilnico} porašča strma pobočja s skalnimi bloki ali navaljenimi skalami, kjer skalnatost doseže tudi do 50 %. To so predvsem višje lege s plitvimi tlemi. Querco-Carpinetum abietosum (gozd gradna in belega gabra z jelko}. Dr. Wraber ga je opredelil kot ozek prehodni pas med jelovo-bukovimi in nižje ležečimi hrastovimi gozdovi. Ti gozdovi so bili najbolj izkoriš- čani in so zato tudi najbolj degradirani. V njih je treba pospeševati listavce. Dalje je dr. Wraber ugotovil manjše po- vršine (fragmente} združbe velikega jese na in gorskega javorja- predvsem v vrtačah z globokimi tlemi. Na ta mesta naj bi vnašali čim manj smreke. V smernicah za gospodarjenje z gozdovi je dr. Wraber pri preredčenih monokulturah smreke zapisal, da če se vanje v kratkem času (v petih letih} naravno ne bodo zase- menili listavci, bo treba umetno vnašati listavce v skupinah {lipo, javor, bukev, je- sen, zaradi pravilne zmesi pa tudi iglavce}. Prva revizija osnovnega gozdnogospo- darskega načrta je bila sestavljena za ob- dobje 1. 1. 1962 do 31. 12. 1971. Zakaj od 1 . 1 . 1962, če je bil osnovni načrt narejen za 1953-1962, nisem mogel ugotoviti. V besedilu tega načrta je zopet poudarjeno močno sušenje jelke. V ureditvenem obdo- bju so morali s spremembo načrta opravičiti intenzivne sečnje, ki so kar za 100% pre- koračile načrtovani etat. Ker drži star slo- venski pregovor ))nesreča ne pride nikoli sama«, je ob koncu veljavnosti ureditvene dobe pozimi 1971 !72 težak sneg naredil ogromno škodo v smrekovih monokulturah. Tu so se pokazale vse negativne strani vzgoje čistih smrekovih kultur. Zaradi od- prave posledic, ki so nastale z močnimi snegolomi, je bila podaljšana veljavnost načrta za leto dni, tj. do 31 . 12. 1972. S spremembo načrta so bile dane zahteve po osnovanju večjih površin, ki bi jih umetno pomladili s smreko povsod tam, kjer so bili opravljeni končni poseki od snega pre- redčenih sestojev. Smreko pa so sadili znatno manj gosto kot v prejšnjih obdobjih, 48 G.V. 1190 da bi se lahko v nasade naravno vrasli listavci, kar je narava kar dobro izkoristila in smrekove nasade ugodno dopolnila z javorjem, bukvijo, jesenom in deloma hra- stom, gabrom in drugimi listavci. V tem načrtu so že omenjene škode, ki jih v teh gozdovih povzroča divjad. Škoda, predvsem na jelovem mladju, je bila v načrtu pripisana predvsem srnjadi, verjetno pa jo je povzročila večinoma jelenjad, ki se je v tistem času pojavila v večjem številu. Nadaljnja revizija načrta (druga povojna}, je bila sestavljena za obdobje 1 . 1 . 1973 do 31. 12. 1982. Sušenje jelke se po navedbah načrta nadaljuje: do 1 ha velike »luknje«, pa tudi večje, zasajajo s smreko, do 3500 sadik na ha, da se lahko vmes pozneje naselijo listavci; vsaka večja koli- čina posebno mokrega snega povzroča snegolom. Načrtovalec navaja, da divjad povzroča škodo z objedanjem v mlajših smrekovih in macesnovih kulturah. Tretja revizija po vojni sestavljenega gozdnogospodarskega načrta z veljavnos- tjo 1. 1. 1983 do 31. 12. 1992 navaja med drugim naslednje: Škode, ki jih povzroča v gozdovih divjad, se ugotavljajo s primer- jalno metodo na podlagi analiz na ploskvah. Žledu, ki je pustošil predvsem po primorskih gozdovih v začetku novembra l. 1980, je sledil naslednji, prav tako uničujoč od 17. do 22. 12. 1983, ki pa je zajel predvsem osrednjo Slovenijo, tudi gozdove Bistre. Pojavi žleda si sledijo drug za drugim in tako je ta vremenski pojav spet poškodoval sestoje novembra l. 1985. Pojav žleda za- sledimo na nadmorskih višinah od 600 do 800 m. Na eni strani neugodni vremenski pojavi, na drugi strani pa naglo umiranje gozdov zaradi prekomernega onesnaževa- nja ozračja, voda in tal, skratka vsega okolja, so za celotno živo in mrtvo naravo vedno bolj usodni. Že dolgo tudi vemo, da so mo no kulture smreke zaradi neugodnega vpliva na tla in zaradi občutljivosti v naših podnebnih razmerah neprimerne. Ker ima kompleks gozdov predela Bistra več ali manj enako površino že 50 in več let nazaj, si je vendarle zanimivo ogledati razvoj gozdnih fondov in drugih primerljivih podatkov za obdobje od l. 1923 do dana- šnjih dni. Poleg površine, lesne zaloge {skupne in hektarske}, prirastka in etata, Tabela "1. Površina, lesna zaloga, prirastek, etat V letu: "1923 "1938 1952 1961 1972 "1982 Ured.doba 1924-33 194"1-50 "1953-62 "1962-71,72 "1973-82 "1983-92 Površina (v ha) 674,9"1 671,89 670,39 657,79 669,2"1 669,21 Lesna zaloga - iglavci 122.596 93.923 110.952 105.696 "1"19.423 - listavci 19.416 26.086 40.542 40.483 54.233 - skupaj 179.502 142.012 120.009 15"1.494 146.179 173.656 Lesna zaloga na ha - iglavci 182 140 "169 "158 178 - listavci 29 39 61 60 8"1 - skupaj 266 211 179 230 2"18 259 Letni prirastek - iglavci 1940 2254 2296,3 2736,5 - listavci 730 966 "1002,9 1363,3 -skupaj 2644 3518,7 2670 3220 3299,2 4099,8 Letni etat 2811 2"100 3200 - iglavci 2500 1772 (1422) (1613) (2080) 1392 1000 750 - listavci 500 398 (671) (739) (753) 4203 3100 3950 - skupaj 3400 3000 2170 (2093) (2352) (2833) Opomba: Podatki o etatih za l. 1962, 1973 in "1983, ki so v oklepaju, pomenijo prvotno določen etat, podatki nad njimi - brez oklepaja -pa spremenjene etate, ki so bili določeni višje zaradi močnejših sečenj, ki so bile posledica sušenja jelke, snegolomov ter škod zaradi ledu in vetra. Prirastek za l. "1953 in "1962 je izračunan le, kjer so lesne zaloge ugotavljali z metodo polne premerbe, za ostala leta pa je prikazan prirastek na celotni površini. Naj omenim tudi, da je v ureditvenem obdobju 1983-1992 do konca l. 1988 pri iglavcih že realiziranega približno 28.000 m3 etata, pri listavcih pa 51.000 m3• Do konca ureditvene dobe je še štiri leta, kar pomeni, da ostane, kljub popravljenemu zvišanemu etatu, na voljo le 1000 m3 iglavcev in 600 m3 listavcev na leto. bom prikazal tudi gibanje razmerij dreve- snih vrst, opravljenih sečenj in gibanje de- leža mladih sestojev (mladovje) glede na celotno površino gozdov. Ker vem, da so si številke tako podobne in pogosto ne povedo toliko kot pisana beseda, da so hladne in brezosebne, sem številke prihranil za konec tega prispevka. Kogar bodo primerjave, ki jih bom navedel, zanimale, jih bo prebral in se zamislil nad njimi, kdor številk nne ljubi«, bo pač branje odložil in prebral še kaj drugega. Zanimivi so tudi podatki o uporabljenih metodah ugotavljanja lesnih zalog. Tabela 2. Površine in deleži površin gozdov z izvedeno polno premerbo (ha) Delež skupne površine (%) - 581 503 528 461 560 - 86,5 75,1 80,2 68,9 83,7 Podatki kažejo, da so pri vseh načrtova­ njih od l. 1938 naprej gozdove gozdnega predela Bistra pretežno merili z metodo polne premerbe. Tabela 3. Površina mladovja oziroma do 20 let starih kultur in njihov delež v gozdni površini Leto 1923 1940 1952 "1960 1972 1982 Površina . (ha) Delež od skupne površine (%) 60 80 "131 "130 115 150 8,9 13,2 19,6 "19,8 "17,2 22,4 Zanimive pa so tudi količine letnih pose- kov v obdobju t. i. »planskih let« (1948- 1952): Leto 1948 "1949 lglavci 6.462 15.207 5.000 V ostalih letih do l. 1962 letna količina posekanih iglavcev ni presegla količine G. V. 1/90 49 Tabela 4. Delež drevesnih vrst v% Leto Drevesna vrsta sm je o .i. bu pi .l. o .l. ig l. list. 1938 22,5 63,8 12,7 1,0 86,3 13,7 1952 21,8 56,4 0,1 16,0 5,7 78,3 21,7 1961 29,6 43,6 19,8 3,6 3,4 73,2 26,8 1972 39,4 32,7 0,2 18,9 7,1 1,7 72,3 27,7 1982 48,7 19,9 0,2 21,6 8,7 0,9 68,8 31,2 Opomba: Delež drevesnih vrst iz l. 1938, ko so opravili polno premerbo, sicer ni zabeležen v gozdnogospodarskem načrtu za obdobje 1941-1950, pač pa sem ga približno izračunal iz podatkov v opisih sestojev, ki so bili narejeni za vsak oddelek (odsek) posebej. Ti podatki pa so nepopolni: razen višine lesne zaloge, posebej za iglavce in listavce, so večkrat navedeni le deleži skupin drevesnih vrst ali samo ena drevesna vrsta. Torej so deleži za l. 1938 samo približni. Tabela 5. Sečnje 1918-1923 1948-1961 Obdobje (61et) (141et) lglavci 49.550 Li stavci 5.285 Skupaj 13.485 54.835 Povprečno letno 2.248 3.917 Opomba: Za obdobje 1924-1947 ni podatkov. 2200 m3 razen l. 1953, ko je bilo posekanih še 2763- m3. Iz prikazenih primerjav in podatkov za obdobje 1924-1983 (skoraj 60 let) vidimo: 1. Površina gozdov predela Bistre se ni bistveno spreminjala. 2. Lesna zaloga se je v obdobju od l. 1 938 do l. 1952 znatno znižala zaradi izredno močnih posegov v gozdove v plan- skih letih po koncu 2. svetovne vojne, po l. 1952 pa je začela naraščati in je sedaj za dobrih 22 % višja od lesne zaloge pred 2. svetovno vojno. Sedanja višina lesne za- loge iglavcev se v primerjavi s stanjem pred 2. svetovno vojno ni bistveno spremenila, znatno višja pa je lesna zaloga listavcev. Ta je narasla glede na stanje l. 1938 za 179 %. Tudi pri prirastku je opaziti znaten dvig v primerjavi z vrednostmi iz l. 1938 (za 16,5 %). Visok prirastek v zadnjem obdobju je predvsem posledica dviga lesnih zalog mlajšega drevja, ki ima višji % priraščanja kot starejše oz. staro drevje. Površine mladovja (mladje, gošča, letve- njak) naraščajo, kar je posledica sušenja jelke. Delež listavcev v skupni lesni zalogi je močno narasel (s 13,7 % l. 1938 na 31 ,2 % l. 1982), zelo pa je v sestavi lesne 50 G.V. 1/90 1961-1972 1973-1982 (11 let) (1 O let) 34.239 21.350 16.795 8.910 51.034 30.260 4.639 3.026 zaloge upadel delež jelke. Padec s skoraj 64% skupne mase l. 1938 na borih 20% v l. 1982 je porazen. Jelka vse bolj izgublja svoje mesto v ))njenih« sestojih. Podatki o gibanju deležev posameznih drevesnih vrst kažejo, da je jelko v lesni zalogi v največji meri nadomestila smreka, a ne po zaslugi narave, pač pa po zaslugi človeka. Preve- lika je bila ta ))človeška darežljivostc<, Bolje bi bilo, ko bi že pred petdesetimi leti snovali manj smrekovih monokultur in raje sestoje obnavljali naravno ter jih vzgajali v stabil- nejše mešane sestoje. Končno bi navedel še nekaj misli in ugotovitev v zvezi z odnosi med gozdom in divjadjo v gozdovih Bistre. Predvojni gozdnogospodarski načrti predela Bistra ne omenjajo nobenih pomembnejših škod, ki bi jih povzročala divjad v gozdu. Ta že nekaj desetletij za gozdarje silno pereč problem se je pojavil nekaj let po koncu zadnje vojne. Jelenjadi na območju gozdov od Vrhnike proti Borovnici in naprej čez Rakitno, Krim in Mokre pred vojno ni bilo zaslediti (prvi jelen je bil na Mokrcu uplenjen okrog l. 1938). Po l. 195D-1960 pa se je ta divjad močno razširila, predvsem iz no- tranjskih gozdov (Snežniška pogorje) in povzroča v osiromašenih jelovo-bukovih gozdovih logaškega, vrhniškega, borovni- ško-rakitniškega in krimsko-mokrškega ob- močja občutno škodo. Pred jelenjadjo ni varno ne naravno mladje ne umetno osno- vani smrekovi nasadi z naravno primeša- nimi listavci in iglavci. Problem je očitno dolgoročnejše narav~. saj spadajo gozdovi Bistre po lovski rajonizaciji divjadi med osrednja območja za gojitev jelenjadi. Napi- sal sem osiromašenih gozdovih. De- jansko se je v teh kraških predelih zaradi neustreznega gospodarjenja z gozdovi dlje časa pred 2. svetovno vojno in še nekaj let po njej- golosečnje, osnovanje čistih smre- kovih monokultur - in zaradi sušenja jelke popolnoma spremenil nekdanji naravni se- stav gozdov. Spremenili so se struktura, delež in mešanost drevesnih vrst. Preštevil- čna jelenjad, ki se v iskanju hrane in miru pred vse večjim pritiskom človeka, tudi gozdarja s svojo mehanizacijo, v tropih premika iz kraja v kraj, skrajno neugodno vpliva na današnje stanje teh gozdov. Ker so gozdovi ogroženi zaradi vse več­ jega onesnaževanja širšega okolja, je za ohranitev gozdov Bistre nujno, da zmanj- šamo vsaj številčnost jelenjadi v njih. Na ta dejavnik propadanja naših gozdov je človek vendarle zmožen vplivati lažje in v krajšem času. Najlepše bi seveda bilo, če bi čimprej rešili tudi širše ekološke probleme sveta, se pravi zmanjšali onesnaževanje in druge negativne človeške vplive, a to seveda ni več le problem gozdov v Bistri, ampak problem vseh gozdov in tudi vseh ljudi tega sveta. POVZETEK Ob južnem robu Ljubljanskega Barja stoji med Vrhniko in Borovnica tik ob cesti grajsko poslopje, nekdanji samostan Bistra, v stari Avstriji imeno- van Freudenthal. Osrednje poslopje gradu Bistra je bilo zgrajeno sredi 13. stoletja, ko sta koroški vojvoda Bernard Spanheimski in njegov sin Ulrik 11. tu ustanovila kartuzijanski samostan. Kartuzijanci so samo- stanu Bistra s posestvom gospodovali pol tisočle­ tja, dokler ni l. 1782 cesar Franc Jožef IL samo- stan razpustil. Celotna posest je tedaj prešla v upravo verskega sklada. L. 1826 je posestvo kupil tovarnar in trgovec Galle. Rodovina Galleto- vih je bila lastnica posestva Bistra vse do konca 2. svetovne vojne, ko so posest nacionaliziran. Prvi gozdnogospodarski načrt za gozdove pre- dela Bistra je bil izdelan l. 1924 za obdobje 1924 do 1933 in predstavlja začetek načrtnega gospo· darjenja s temi gozdovi. Načrt je izdelal takratni upravitelj gozdov pri posestvu Bistra Konig, ki je gospodarjenje s temi gozdovi vodil vse do 2. svetovne vojne. Konig je izdelal tudi revizijo načrta za obdobje 1941-1950, ki pa je zaradi vojne niso uresničili. V načrtu iz l. 1924 Konig navaja, da so v preteklosti v teh gozdovih gospo- darili z oplodnimi sečnjami. Ker je bil po njegovem mnenju to vzrok slabega pomlajevanja jelke, je predpisal v teh gozdovih golosečno gospodarje- nje s sadnjo smreke. Večji delež smreke naj bi po njegovem mnenju tudi poživil pomlajevanje jelke. Od tedaj pa do l. 1937, ko je vojaška oblast v obmejnih predelih (z Italijo) golosečnje prepove- dala, so v teh gozdovih sekali na golo in površine pogozdovati predvsem s smreko. Po drugi svetovni vojni je bil prvi načrt izdelan šele za obdobje 1953-1962. V povojnih planskih letih so tudi v teh gozdovih sečnje močno narasle, z l. 1953 pa so se umirile in vse do l. 1982 dovoljevale ugoden razvoj lesnih zalog teh go- zdov. V obdobju veljavnosti zadnjega načrta- za obdobje 1983 do 1992 so se v gozdovih Bistre, podobno kot v mnogih drugih, začeli kopičiti neugodni vplivi, ki resno ogrožajo njihovo bodoč­ nost. Preštevilčna rastlinojeda divjad, zlasti jele- njad, vse bolj ovira obnovo teh gozdov. To je še posebno neugodno v času pospešenega sušenja jelke, katere delež v sestojih je od 64% (v l. 1938) do l. 1982 že padel na borih 20 % in se še naprej vztrajno znižuje. Prav v tem obdobju je več vremenskih ujm že tako ))načetecc gozdove Bistre še dodatno prizadelo. Izkušnje s smrekovimi mo- nokulturami, osnovanimi med obema vojnama, kažejo, da tovrstnih napak ne gre ponavljati in da se moramo pri gospodarjenju z gozdovi opreti na naravno obnovo in vzgojo mešanih, stabilnejših sestojev. Temu pri sedanjem gospodarjenju tudi posvečamo vso pozornost. VIRI 1. Gozdnogospodarski načrt za predel Bistra za obdobja: 1924-1933, 1941-1950, 1953-1962, 1962-1971, 1972, 1973-1982, 1983-1992- ar- hiv GG Ljubljana. 2. Smole, M.: Graščine na nekdanjem Kranj- skem, Ljubljana 1982. 3. Pozdravi iz slovenskih krajev, Ljubljana 1987. 4. Učna pot po gozdovih Bistre, Ljubljana 1976. 5. Šivic, inž. A.: Gozdarstvo v Ljubljanski obla- sti za leti 1926 in 1927, Ljubljana 1928. 6. Kobe, K.: Iz zgodovine Bistre. 7. časopis za slovensko krajevno zgodovino 1961. 8. Britovšek, M.: Razvoj fevdalne agrarne strukture, Slovenska Matica v Ljubljani, 1964. G. V. 1/90 51