Tudi drugi elementi tega športa, ki so v filmu le nakazani, niso daleč od »dokumentarne resnice«. Solidno so prikazani problemi na gori. različna tehnična področja plezanja, nesreče, padci, plazovi, višinske bolezni, logistika, tudi nosači Balti so pravi (prišli so v Kanado), vloga vodje odprave, vprašanje etike med člani odprave in ne nazadnje odnos do narave, predvsem v smislu njene veličine in neobvladljivosti. Ekstremne situacije so zahtevale od vseh napore. na katere je ekipa različno reagirala. Kljub alpinistični vsebini je v filmu dovolj »zgodbe«, da omogoča vsaj miselno in psihološko identifikacijo. Gre torej za film, ki se v osnovi res drži neke vrste dokumentarnih postopkov, ki pa je po svojem cilju in sporočilu v mejah igranega filma, tako da je hkrati tudi dokaz, da je v himalajskih višinah v fem trenutku kakršnokoli obsežnejše snemanje še nemogoče Predvajanje filma je bilo terminsko odlično postavljeno v čas, ko se vsako leto spomnimo osvojitve K2 - In brez lažne skromnosti tudi v čas, ko je v noči od 3. na 4. avgust 86 Tomo Česen na alpski način preplezat njegovo južno steno (17 ur). Ne nazadnje pa se v prihodnjem letu na K2 odpravljamo tudi Slovenci (vodja Tomaž Jamnik).
Iz starega, dobrega PV_
Sv. Oče je v poletju sprejel svoje prejšnje tovariše - planince v njih turistovskl opravi. Listi so namreč poročali sledeče: Nekateri člani planinske podružnice, koje najbolj vnet član je bil prej tovariš Ratti (papeževo rodbinsko ime), so priredili izlet na Etno. Ob povratku s Sicilije so se ustavili v Rimu in so se zmisllli, da se gredo poklonit nekdanjemu drznemu alpinistu Rattiju, ki jih je prej vodil na M. Rose in v Dolomite, ase je zdaj povzpel na skalo sv. Petra. Predpisane obleke sicer niso imeli s seboj, a Sv. Oče jih je vendar, ko so mu bili priglašeni, takoj sprejel v opremi, kakor so prišli, z nahrbtniki in s kratkimi hlačami. Vatikanski Švicarji in clvorniki so se kar ustrašili, ko je prikorakala ta planinska četa v prekrasne sprejemne prostore, Sv. Oče pa je, v svoji prisrčnosti, takoj prekinil avdien-co z neko množico, ko je zagledal turiste domačine, jih je peljal v posebno sobo, odslovil dvornike in je vzkliknil: »V planinah biva Bog!« Obenem je blagoslovil prišlece in se je nato pogovarjal z vsemi, osobito z ožjimi rojaki iz svojega rojstnega kraja Desio, ki jih je spomnil, da je on bil tisti, ki jim je odkril pot v Dolomite.
PV 1923, St. 2 (32)
ZGODBA IZPOD POREZNA
FRANICA
RAFKO TERPIN___
Zidano kapelico nad Slabetovo domačijo prizadevno odnaša boter čas. Njegov trud je navidez neopazen, a kaj pomaga. V travi brne kobilice, v nebo si ptice sekajo svoje poti. Obzorja so prevetrena, široka kakor zmeraj. Za hrbtom čutim, kako temni smrekovje in živo vidim, da se pod korakom vdajajo igllča-va tla. Podrasti ni. Le kjer je v sklenjenih krošnjah zazevala vrzel, se je začasno nekaj zgodilo: mallnovje, bobovše ali kaj takega. Kozolca, dolgega samca, ob katerem smo vedno prihajali do kapele, ni več. Late so si nehale rezati nebesni prostor, poletele so, nekdo si jih je vzel. Neke bližnje pomladi bo prešerno cvetoči žafran pozabil na dolgoletnega varuha. Poiskal si bo novega
BEVKOV VRH
Kdaj pred 1960, letom nas je oče pripeljal nanj? Kdo ve! V hiši so Imeli gostilno, celo planinsko zavetišče. Tu sem menda prvič gledat televizijo. Rdečelični gospodar, so namigovali, je bil znaj-den človek, posebno nekdanja italijansko-jugoslovanska meja mu je prav prišla, A brez sprenevedanja se je nasukal čas, ko je zbledela rdečica prijetnih lic; tedaj je tudi hiša zaprta svoja vrata... Meni je zadoščalo. Bilo je dovolj za prvi zamah. V gimnazijskih letih me je pomlad nagnala v breg. Tod sem prvič sledil žafranovim poljanam. V zgodnjem aprilu. Od Ta lesene noge na Lužniku me je poneslo. Izpod Znojil sem nekako zašel v Zgornje Jazne, naprej pa se je bilo treba le dobre smeri držati. Kako sem pil tiste ure! Barve so plamtele v dušo, božal sem jih od blizu in daleč. Ponesel sem jih s seboj In doma sem jih (še so sledovi) spustil iz vajeti. Morda je bilo prvič, da me je zanašalo v navidezno odsotnost Da, kadar dahnem "Bevkov vrh«, je zraven tudi: žefran! Nekaj pozneje (rekli smo - partizanski pohod) se je vsa Idrijska gimnazija zapodila skozi Jazne in Otalež na vrh. Na Slabeto-vem senu smo celo prespali. Večer ob kresu sploh še ni ugasnil. Niti do danes ne! V študentskih sobotah In nedeljah sem oral naše govce. Iz dna segajoči grebeni so mi postali domači, naj sem jih prebiral zvrha ali od spodaj. Naenkrat, neodvisno od očeta, so se mi vpili v žile. In družina, o kateri vsi mladi razmišljajo plašno in upajoče, se mi je utrnila tod, prav ti razgibani svetovi so se nama sprevrgli v odločitev, ki je ni bilo več mogoče izpodbiti. Da, vem, bil je tam starlkav kozolec
in žefran pod njim, bila je kapelica. V pomladnem mrču je dehtel Cerkljanski Vrh,.,
STENE NEKEGA ŽIVLJENJA
Danes je enako plav dan. Sonce. Tisočere nedorečenosti so obsedele v globini neba, od tam klestijo moje ure. V vsakem pogledu je nekaj starega, že znanega. Trave so, kakršne so, kapelica je videti dobra - se dol proti Ravni pase živina? 2 očmi grem po ljubem svetu in si govorim: To bo to, to bo ono. Porezen je od sile, Kojca ponižnejša. črna prst obvlada strmine, Vogel se prebrisano tišči Žabniškega Kuka, Jalovnik s Kobiljo glavo je strašno podoben Poreznu. Km se zateka v pravljico, Masore so prerade temne, Sv. Ivan straži Šebrelje, na Straži komaj razmišljajo, kam gredo vode, nekje sredi poti do Porezna se dolini vdaja Cerkno, grebeni mrkajo k Idrijci, Bači, Cerknici, Hobov-ščici, Kopačnici, Kanomljlci, Sjavnici; v Otuško, Kozarsko, Orehovsko grapo,.. Steze so nevidna zlata pajčevina, vidiš jo, če veš zanjo; ceniš jo, če jo imaš v nogah.
Ja! Vržem se vznak. Med travnimi bilkami, vetrom In skoki kobilic se v nebo podajajo poti. Saj so plavel
Ena, prav zložna, vodi od pretepenega Veharša tu pod menoj. Cestnega klanca je konec v ostri rajdi. Če bi maloprej izpustil prijetno bližnjico, bi jo lahko zdaj navlžal v Kotnik. Kar po njihovi Dolini ali pod obcestnimi krošnjami kotniškega Črnega vrha, 2 leve bi mi nagajala Ta velk in Ta mal Candr, z desne bi blažile poglede travnate Strpetnice, Mimo njive - zelnika bi jo mahnil, ob strani bi se ustopila trdna kmečka hiša, obnovljenega hleva bi skoraj ne bilo videti, kozolec doplar s samcem v podaljšku bi se skrival med tepkami, jablanami in češpljami. Pod kratkim travnikom In potjo, ki zavija k njivam In na Krog, bi me srečala stara zidana bajta. Tam še stoji zgolj zato, ker ni nikomur prav posebej napoti. Njena dva prostora sta le še ropotarnica, odslužena kmečka krama je zapolnila praznino. Okna so slepa, okvirji sprhneli. Kje so že šipe? V kot je stisnjena in založena krušna peč. Gorke so se zadnji tiščali posoški begunci med prvo svetovno vojno. Deset let prej, 1904. leta, pa je v osiroteli samoti življenje opletalo z devetnajstietno Fra-nico Mravlje.
ŽIVLJENJE V BENDETOVI BAJTI
Njeno, Franičino zgodbo že dolgo spravljam skupaj, Kdove, jo bom kdaj v celoti spoznal? Naj začnem brez oneganja: bila je bajtarska. Njen oče Janez, letnik 1652, je služil kol hlapec, v zimskih mesecih je vešče klal prašiče, čez poletje je rudarji v trboveljskih jamah. Obseden je bil s služenjem vsakodnevnega kruha, s
svojimi otroki, se zdi, ni mogel ustvariti prisr-čnejšega stika. O njem malo vem. Njegov rod morda ni bil prav iz Cerkljanskega vrha - ali pa, njegova mati Katarina se je prej nekam domače pisala Feltrin. Slišal sem, da je Franlca v soseski imela sorodnike, Mravljete, ena od sestričen jo je menda učila klekljati. A ta del zgodbe je nejasen.
Več vem o Frantčtnl materi Mariji. Njen sočen priimek Gruden je izhajal iz skromnega Savir-jevša v Stari Oslici. Bil sem tam In občudoval staro lesenjačo v hudem bregu nad potokom nedaleč od Sovodnja. S Franico sta skupaj pretolkli skoraj 19 let, bili sta si zato bližji, kot se bližina po krščansko razume. A naj povem o Savirjeviu: Grudnova, oče Janez in mati Marjana (Kacinova), sta bila otroke prisiljena navižati v novo revščino, vendar se je eden od njih, tudi Janez, spreten in nadarjen, izučil in postal kar uspešen cerkven rezbar. Največ je delal po Dolenjskem, sem slišal. Domov je prihajal ves čeden in po gosposko napravljen. Njegovi obiski so bili gor do Slabeta in Lajš prav odmevni. Imel je brata mežnarja nekje v Poljanski dolini (a tudi to ni zanesljivo). Mravljeva mlada dva sta se 1. februarja 1875. poročila, že prej sta se dogovorila z Benedeto-vimi v Cerkljanskem Vrhu 115. Njuno bajtarsko življenje se Ju je lotilo v prijetni koči iz brun, Bendetovi bajti, ki je stala nekako sredi poti med hišo in današnjo cesto. Senco ji je dajala krošnja mogočnega drevesa. Bil je topel, svetel domek z vežo v kuhinji in spalnico v hiši, s komaj spoznavnim podstrešjem pod slamnato streho in drobno kletjo. Stala je v zavetju, podobno kot mogočna Bendetova hiša. Ta je bila vsa bela, okrašena z obsežnim gankom, gajtrami v oknih in klesanim portonom. Njive so bile gladke kot danes, svet prikladen za kmetovanje. Tu sta se ustalila, tu je Marija spravila na svet njunih osem otrok. 2 gospodarjem in njegovimi sta se razumela, delo je bilo skupno in že desetlelja umerjeno na pomlad, poletje, jesen in zimo, čas se je ravnal po soncu in koledarju. Kaj bi z uro! K maši je zvonilo v Cerknem ali v Novi Oslici. Prazniki so bili dovolj razsodno ukleščeni med delavnike in gospodove dni, Sprijaznenje z nebom je naklanjal Bog, vdanost je obležala med njivami in senožetjo. V brezdelnih urah je zvenelo malo besed. Težke čase so premolili, bolečino je pila zemlja. Razori so bili široki, prav zlahka se je stopilo počez, ne ie vzdolž.
MAT! IN HČI
Marija je rojevala: 1876. Andreja, 1878. Marijo, 1880. Katarino, 1883. Tončeta, 1884, Marjano, 1885. Franico, 1888. Janeza, 1891. Blaža. Ob Franičinem krstu so v Cerknem dali črno na belo, da sta bila botra Jakob Sedej in Marjana
Podobnik, babica je bila Marija Sedej, krstil je g. Nikolaj Kocijančič... Bog je dal: da so trije preživeli. Ostalim ni dal. Opletala je stara čez Lajše in Slamo v je, pa pobirala kmečke In bajtar-ske. Bilo je dovolj otrok. Iz slednje hiše so se usipali... Katarlnca ni dočakala leta dni, Tonče-ta so po dveh mesecih nesle koze, 14-letno Marijo, leto in pol starega Blaža, 8-letno Marjan-co je v avgustu 1892. leta odrešila davlca. Drugega za drugim. Tistega leta jih je na Cerkljanskem samo davica zahtevala trideset, pretežno otrok. So v tistih prečutlh časih postavili kužno znamenje v novašklh Novinah? Kdo vel
1892. jih je bilo le še pet; 16-leten Andrej se je pripravljal na pot, čmoiasa 7-letna Franica je bila vsa materina, 4-ietni Janez je že stresal prvo navihanost, očeta Janeza je grabila ¡etika (ostalo mu je pet let), mati Marija je bolehala. Kaj ji je vrvelo v drobovju, da je vse bolj in bolj stikala za zelišči po okoliških gmajnah? Enkrat v teh letih (1892-1897) so se preselili in hkrati zamenjali gospodarja, S št. 115 so šli na št. 113, od Bendeta v Kotnik, od Podobnikovih k Sedejevim. Oče je odločil. Kotniški mu je poleg stanovanja, hrane, delavske in ta kmašne obleke obljubil na leto še sold več v denarju, zato sta se dogovorila. Baje ni bilo vmes nobenega spora. Čez grič so šli tudi zaradi zidane kotniške bajte, ki pa je prišleke že v prvi zimi shladila. Kleti ni imela. Materi Mariji je bilo žal, vendar nazaj ni bilo poti. Oče je še izginjal v premogovnike, mati je živela z njivo; Franica je pasla gor čez Strpetnice, prebirala je sence v Poreznovih pečeh. Po njih je ocenjevala dan in uro. Sanjala je z njim. Naučila se je metati klekelne. Z materjo sta prijateljevali vse dolge zime. Janeza sta sproti devali v red, kolikor se je pob pač pustil. Andrej je šel po svetu, v Idriji si je našel posel pri Kogovškovem mlinu, pozneje je začet mleti na svoje v Zaspani grapi. Prva vojska ga je pozabila neznano kje. NI se vrnil.
POT V SAMOSTOJNOST
Kadar sta z materjo dovolj nakiekljali, sta nesli prodat nekam k sv. Antonu v Poljansko dolino (Franice seje tedaj že tiščalo nekaj prihrankov.) S samotež vozičkom sta zaškripali v zgodnje jutro. Ves dan so pela s plehom obita kolesca. Sprevrgla se je v čedno deklico. Kot štrigalca tenka je nosila do pasu dolge črne lase. Pobje so se kar vnemali, sem slišal praviti. Vendar je bila nepopustljivo strogo vzgojena. Materi je bila neskončno zavezana, po 1897., ko je odneslo očeta, še bolj.
Mati je slabela. Kadar jo je zvilo, se je zavlekla v temen kot, kuhala si je čaje in molčala. Vmes sta v betih dneh k nebu razprtega Cerkljanskega Vrha skupaj s pogledom in besedo bežali prek starih in novih razorov. Z božjo In zdravo
kmečko vdanostjo sta plezali po svetlo temnih grebenih, ki so jih izpirale neutrudne stare reke. Živeli sta od sonca, živeli sta od zemlje, živeli sta od božje besede. So res vodile od nekdaj uhojene poti čez Veharše, Zaklanec, čez Klad je?
1904. leta je mati pri 55. letih omagala. Izmučeno je Bog vzel k sebi. Franici se je utrgal svet. Med štirimi stenami majhne izbe je ostala sama, brata sta že bila na svojem. Počrneli so domači razori, zvodeneie so vse poti, pogled se nikakor ni zmogel odpočiti na bleščečih pečinah tam daleč za Poreznom in Kojco. V gozdove so se nalovile pošasti. Dobrohotnost kotniških obrazov se je kar nekako nI zmogla dotakniti. Med-lela je. Še jokati ni zmogla. Kako težko je našla pot do Boga, do njegove besedel A vedela je, da tja mora.
Iz brezupne otopelosti so se ji naslednji dnevi zaokrožili v jasno odločitev: stran mora! Stran od Doline, stran od Strpetnic. Pogled čez Stražo In cerkvico sv. Ivana v Šebreljah daleč proti Matajurju je bil kot vse drugo poln materine prisotnosti. Vse je govorilo o materi Mariji, vse je vpilo o njej: «Zbogom, mati!« Vabili, prepričevali so jo. naj ostane. Z njenimi rokami so bili zmeraj zadovoljni, Kam bi hodila, Franica! Saj si naša! Franica ni odjenjala.
Svoje imetje je dvakrat naložila v trden koš. Vem, da je bilo dvanajst rjuh iz lanenega platna, šest grobih, šest pražnjlh; bil je tudi bel zimski plašč Iz navznoter obrnjene ovčje kože in z rdečimi rožami po hrbtu. Zbogom! je porekla materi, Kotniškim in Cerkljanskemu Vrhu, Po-reznu in sv. Jerneju tam v dnu doline za Slamovjem.
Dvakrat je - že trdna In močna - pretolkla pot skozi Lazeč do Maruškovca, ob Idrijci do Fare in v kanomeljsko Ribnico. (Je pešačila skozi Otalež In Jazne?) Ko se je drugič obložena spuščala k reki, je odhajala za vedno. Nikdar več se ni vrnila. Franica!
Na! - tako ves trznem v blagem dnevu, ležeč sredi Slabetovih trav. Komu si oprtal mladostno Storijo svoje stare matere? Le komu! Najprej sebi.'
Dotaknila se me je kot zmeraj, kadar me nese skozi te prijazne kraje. Pod roko se me rahlo oprime, pa greva družno naprej, čez trate in skozi hosto. Kako to, pletem, stara zgodba je vendar nič v primerjavi s čednostjo, ki jo oneče-jajo moji škrpeti, zgodba je le skupek izrečenih ali zamolčanih besed, nič, manj kot nič. Vsak kamen na trdi poti je nekaj. Tako I Vseeno se bom potegnil mimo kotniške bajte; rad bi ji bil čisto blizu. S Ta malega Candra bom široko zadihal čez vse grape. Potem me bo požrlo dol skozi Grašče.