Iz spominov nanj. Spisal Pavel Plere. (Konee) „. . . Pridi na vsak način in pripelji s seboj tudi vaše kmete. Četudi ne bo vsak še naš pristaš, ko pride na shod, pa naj pride in vidi, kaj smo, kaj hočemo. Saj zato so shodi, da si pridobivamo tal in moči med ljudstvom ..." Tako mi je pisal, ko smo napravili v naši bližini volilen shod za naprednega kandidata. In spoznal sem ga na tem shodu zopet v novi stroki — kot ljudskega govornika. Z mirno, prepričevalno besedo, osoljeno tupatam z naravnim humorjem, ki je pa ostro bičal nasprotnike, je govoril zbranemu ljudstvu. In vsi, pristaši in nepristaši, še celo od nasprotne stranke nahujskana banda mu je morala pritrjevati. Saj je pa tudi tako dobro vedel, kje žuli našaga kmeta, poznal ga je tako natančno, kakor malokateri. Sam je zrasel iz njega in med njim, sam se mu je priklopil kot posestnik, sam je vedno poudarjal, da ni le učitelj v šoli, ampak tudi med ljudstvom . . . Videl in občudoval sem te takrat, Graccha, kako si zavzemal zase vsa srca — zase in svojo idejo, ki je stala poosebljena v tebi na govorniškem odru. Kot političen nasprotnik ni postal nikdar oseben, nikdar se ni spustil na nivo svojih sovražnikov, ki so ometavali z blatom. Otresel se je, zasmejal se jim in šel delat dalje... A oni so škripali v onemogli jezi. Nikdar ni obljuboval na politiških shodih nemogočih reči; ni pravil poslušalcem o tem, kako se bo skrajšal šolski obisk, ni jim obetal zlatih hribov in gora — ne, navduševal jih je za vero v lastno moč, v lastno delo; ustvarjal in obujal je v njih može, ki naj ne prosijo in moledujejo, ampak zahtevajo. To je bila njegova deriza: Delaj in zahtevaj plačilo, vredno svojemu delu! — In kmetje so takrat zapuščali shod, si nabasali svoje pipice in modrovali: rStrmšek je dobro povedal. Izvrsten čloyek je. Srečna fara, ki ima takega učitelja." Vekoslav, in tvoji nasprotniki so pritrjevali! Veliko je bilo to zadoščenje, ki si ga dosegal, in moja duša se je vedno ra- dovala in kopala v veselju, kadar je čula to indirektno kritiko na napade tvojih nasprotnikov — kritiko, ki je prihajala iz odkritih in poštenih src . . . Obiskal sem tovariše v Št. Vidu in odtam smo se peljali z vlakom v Šmarje. Eo tam izstopim, zapazim v vlaku pri oknu Strmška. Bled in upadel je bil še bolj kot navadno v zadnjem času, glava mu je klonila še niže. Nasmehnil se mi je žalostno, in pristopil sem k vozu. BBil sem v Oelju pri zdravniku; jutri nastopim dopust in se odpeljem na kliniko." BKaj ti je tako hudo ?" Siromak, obraz njegov je kazal hujše, kakor je mislil sam. BGre mi za kožo, reši me morda le nož." Vlak je zažrižgal, podal mi je še enkrat desnico, solnce ga je poljubilo s svojim toplim žarkom na bledi obraz, nasmehnil se mi je še enkrat — in videl ga nisem nikdar več . . . V okvirju okna sem še videl obraz njegovega sinka, ki se je vozil z njim in z žalostnim upom gledal na ljubljenega očeta... Od tistega časa je šlo rapidno z njim navzdol. Ne dolgo po tem zadnjem snidenju sem zvedel v Šmarju, da so ga poslali neozdravljenega domov in tedaj sem vedel, da je zapadel grabljivi smrti.. . Bazmere in delo mi ni dopuščalo, da bi ga obiskal na njegovem domu v bolniški postelji. Morebiti je bilo boljše tako! Mučno bi bilo gotovo gledati moža, v katerega smo stavili še toliko nad, strtega in uničenega na prostoru, katerega ni zapustil nikdar več, odkoder so ga odnesli le še pogrebci in ga položili v prezgodnjo gomilo . . . Tudi mi ni bilo dano, da bi se udeležil njegovega izprevoda k počitku, k prvemu in poslednjemu počitku .. . Zopet so me razmere priklenile za tisti čas na Ljubljano, kjer sem se ga dostikrat spominjal in sem vsak dan s strahom prijemal za novine, boječ se, da zdajinzdaj čitam, da se je velika Vekoslavova duša ločila od njegovega telesa. In česar sem se bal, se je zgodilo. V petek, 16. avg. 1.1., sem šel kot navadno večerjat in prvo, kar je bilo, sem zagrabil nSl. Narod" in nehote najprej zagledam notico, ki je brzjavno naznanjala njegovo smrt. . . Imel sem dosti — pustil sem večerjo, pustil svoj »rizling", ki sem si ga privoščil vsak večer merico in sem šel. Navdajala me je le ena misel, da Vekoslava Strmška ni več med živimi... In hipoma sem čutil, kaj smo vsi izgubili z njim: Domači skrbnega in ljubega očeta . . . Cciteljstvo svojega tovariškega očeta in zagovornika . .. Ljudstvo svojega učitelja in svetovalca .. . Narodna iiapredna stranka štajerska neutrudnega sotrudnika v voditeljstvu .. . črna noč je zakrila belo Ljubljano, in v mojo dušo se je naselila tema in praznota . .. Plakala je za tvojo dušo, Vekoslav Strmšek!