praktično aplikacijo takšnih (ali pa tudi čisto drugačnih) izhodišč na na­ šem konkretnem literarnozgodo­ vinskem gradivu. D. Dolinar Jan Mukarovsky: ESTETSKE RAZPRAVE Slovenska Matica, Ljubljana, 1978. Zanimanje za strukturalizem jc bilo pred leti tudi pri nas precej močno. Šlo je za zahodnoevropski, predvsem francoski strukturalizem, ki je poleg svojih lastnih dosežkov v filozofiji, sociologiji, antropologiji, teoriji umetnosti in lingvistiki ust­ varjalno posredoval tudi izsledke starejših in novejših strukturalnih metod raziskovanja. Tako so prav v Franciji popularizirali dosežke že­ nevske (de Saussurove) šole, ruske formalistične šole, češkega funkcio­ nalizma itd. Največ informacij o ruski formalistični šoli je npr. prišlo k nam prek spisov T. Todorova in J. Kristeve. Dosti manj poročil je bilo o anglo-ameriških strukturalnih po­ skusih ali o danski (kobenhavnski) lingvistični šoli. Šele pozneje so se v slovenski znanstveni publicistiki za­ čela pojavljati tudi imena vzhod­ noevropskega strukturalizma, na prvem mestu ime profesorja tartuj- ske univerze Jurija Lotmana, pa Us- penskega, Proppa, Revzina, Kon- dratova, Segala, Slovaka Bakoša, Poljaka Slavviriskega idr. Članki so bili s področja literarne vede, esteti­ ke in filozofije ter sociologije, manj pa so zadevali lingvistiko ali folklo­ ristiko. Pojavili so se tudi prvi pre­ vodi del, čeprav še vedno lahko na prste ene roke preštejemo njihove knjižne izdaje. Ena zadnjih so Estet­ ske razprave Jana Mukarovskega, ki so v prevodu dr. Franeta Jermana izšle ob koncu lanskega leta pri Slo­ venski matici v Ljubljani. Jan Mukarovsky (1891-1975) je bil osrednji estet in literarni teore­ tik praškega lingvističnega krožka. T aje uradno nastal na prvem med­ narodnem kongresu za fonetiko leta 1932 v Amsterdamu, čeprav je svo­ je teze objavil že 1929. leta, ko seje na prvem mednarodnem kongresu slavistov v Pragi formirala skupina z imenom Praški lingvistični krožek. Teze krožka so bile zasnovane že leto poprej (1928) na prvem medna­ rodnem kongresu lingvistov v Haa­ gu. V obdobju 1928-38 je krožek redno* izdajal Dela (Travaux du Cercle Linguistique de Prague), ki so izhajala tudi pozneje, zlasti redno v drugem obdobju delovanja, po letu 1948. Jedro krožka so sestavlja­ li Čehi; njegov »patriarh« je bil Vi- lem Mathesius, vodilni člani pa B. Havranek, J. Korinek, J. Vachek, K. Horalek, J. Mukarovsky, V. Ska- lička, B. Trnka, P. Trost. V zborni­ kih krožka so redno sodelovali tudi nečeški znanstveniki, predvsem A. Isačenko, N.Trubeckoj, R.Ja- kobson in S. Karcevski. V lingvistiki je praški lingvistič­ ni krožek razvil Saussurove teorije in omogočil nadaljnji razvoj struk­ turalnega jezikoslovja. V literarni znanosti pa so nekateri člani krožka nadaljevali delo skupine OPOJAZ in ruskih formalistov, zlasti Toma- ševskega, Tinjanova in Vinokura. Zvezni člen med obema skupinama je bil Roman Jakobson, kije živel v Pragi. Četudi je poglavitno delo krožka potekalo na področju lin­ gvistike, so se nekateri člani - Hav­ ranek, Korinek, Vachek in Mathe­ sius občasno, Mukarovsky pa redno - lotevali problemov estetike, lite­ rarne teorije, poetike, stilistike in je- zikovno-literarne kulture. Skušali so razmejiti temeljne kategorije, kot so jezik in govor, jezik in stil, pis­ menstvo, literarni jezik in poetični jezik, ter definirati jezikovno funk­ cijo, vrednoto in normo, funkcio­ nalne plasti jezika in zvrstne stile ipd. Mukarovsky je bil filozofsko iz­ obražen estet in literarni teoretik praškega krožka, ki je po vojni naj­ več vplival na razvoj češkoslovaške, poljske in sovjetske literarne vede, četudi njegovi znanstveni dosežki danes še niso tako jasno razvidni kot dosežki drugih članov krožka, zlasti lingvistov (gl. npr. Slovar praške lingvistične šole, ki ga je leta 1960 izdal Josef Vachek). Izsledke češ­ koslovaškega funkcionalizma je Mukarovsky tudi sam sintetiziral (gl. predavanje O strukturalizmu, 1946). Slovenski prevod estetskih raz­ prav Jana Mukarovskega obsega de­ set temeljnih študij, predavanj in člankov, »ki se ukvarjajo z vprašanji splošne estetike kot posebne zna­ nosti,« - tako piše v uvodu prevaja­ lec Frane Jerman. Odločitev, da prevedemo v slovenščino samo es­ tetske razprave, ne pa tudi literarno­ teoretičnih, poetoloških in kritiških spisov Mukarovskega, je seveda na­ rekoval obseg knjige in zbirka, v ka­ teri so razprave izšle. Knjiga je zato predvsem celovit in enoten presek estetskega dela češkega teoretika in nam omogoča vpogled v temeljne kategorije, ki jih je Mukarovsky v svojih delih obravnaval. Gre v prvi vrsti za probleme znanstvene esteti­ ke in njenega področja (estetičnos- ti), kjer se pojavljajo estetska vred­ nota, funkcija in norma, ter za pro­ bleme umetnosti kot strukture in znaka. Jan Mukarovsky izhaja iz feno­ menološke analize umetnosti, ki pa seže tudi v okrožje njenega družbe­ nega konteksta. Zakaj za raziskavo umetnosti sploh veljajo iste besede, ki jih je zapisal posebej za literaturo v Pripombah k sociologiji pesniške­ ga jezika (1935): »Zgodovine litera­ ture ne smemo raziskovati tako, kot bi bila komentar, ločen od evolucije zunajliteramih pojavov, temveč kot enoten tok, ki ga usmerja družbeni razvoj, tako kot rečna struga usmer­ ja reko.« Mukarovsky povezuje umetnost s samim antropološkim bistvom človeka; le-to jo nareja za univerzalno vrednoto s splošno ve­ ljavnostjo. Zato se mora lotiti naj­ prej človekovih temeljnih stališč do predmetne stvarnosti. To so prak­ tično stališče, teoretično (ali spoz­ navno ali tudi znanstveno) stališče, magično-religiozno stališče in estet­ sko stališče (Pomen estetike). Estet­ sko stališče je bistveno drugačno od drugih, je z njimi v sporu in celo v dialektičnem protislovju: medtem ko je za vsa druga stališča predmet­ na stvarnost samo orodje, so za es­ tetsko stališče stvari nosilci vrednot samih na sebi. Zato je tudi estetska funkcija, ki jo je mogoče ugledati z estetskega stališča, drugačna od dru­ gih (npr. uporabnih) funkcij. Določitev stališč (morda bi bilo v prevodu bolje uporabiti besedo stojišče ali gledišče) do stvarnosti sodi v sam temelj znanstvenega raz­ iskovanja. Zdaj je treba definirati predmet raziskovanja. Za Muka- rovskega to ni umetnina kot osnov­ ni predmet, artefakt, temveč estetski predmet oz. objekt, ki nastane kot nesnovni ekvivalent umetnine v za­ vesti sprejemalca (teoretika ali praktičnega »uporabnika« dela). Če naj gre za občeveljavnost razisko- valčevih izsledkov, ni dovolj samo opisati vtise individualne zavesti; treba je priti do tistih estetskih vred­ not umetnine, ki so sprejemljive za skupinsko (kolektivno) zavest. Šele potem lahko govorimo o znanstve­ nem načinu raziskovanja v okviru posebne znanosti, ki se imenuje es­ tetika. Estetika je torej znanost o področju estetičnosti, o estetskem stališču, o pojavih in nosilcih estet­ ske funkcije, o estetski vrednoti in normi. Vse te kategorije raziskuje estet posredno prek estetskega ob­ jekta, se pravi nekakšnega odseva ali korelata umetniškega dela v za­ vesti, ki ni ne abstrakcija ne psiho­ loško stanje posameznika, temveč kolektivna zavest naslovnikov. Za Mukarovskega je temeljni pojem estetska funkcija. T a je sku­ paj z normo in vrednoto eden od treh vidikov estetičnosti. Vse tri ob­ ravnava v šestih od desetih prevede­ nih razprav. Estetska funkcija je po­ tencialno navzoča na vseh področ­ jih človekovega delovanja in ustvar­ janja, ki je že po svoji naravi več- funkcijsko. Vendar je na neumetniš­ kih področjih drugotna; samo v umetnosti dobi lastnost temeljne dominante. Umetnost je na neki na­ čin privilegirano kraljestvo estetske funkcije, ki se loči od praktične, teo­ retične in simbolne funkcije. Ker ima estetska funkcija v umetniškem delu osrednji in vodilni položaj, je tudi umetnina že po svojem temelju samosmotrna, sama sebi zadostna, vase naravnana. Te lastnosti na­ mreč kaže tudi estetska funkcija kot »način samouveljavljanja subjekta v zunanjem svetu« (Mesto estetske funkcije med drugimi, str. 239). Es­ tetska funkcija je torej za umetnost nujen element, saj bi brez nje umet­ nine sploh ne bilo. Iz pojma estetske funkcije izvi­ ra tudi drugi vidik estetičnosti - po­ jem estetske vrednote. Estetska vrednota v umetniškem delu je na­ vzoča, če ima delo estetsko funkcijo. Prav ta omogoča razvidno uveljavi­ tev estetske vrednote, do katere na­ slovnik zavzema estetsko stališče. Estetska vrednota pa je neločljivo povezana tudi s tretjim vidikom es­ tetičnosti - z estetsko normo. Estet­ ska norma meri sposobnost, s ka­ kršno umetniško delo opravlja svo­ jo estetsko funkcijo; ta sposobnost je glede na estetsko funkcijo estetska vrednota dela. Kar se v umetnini ujema z estetsko normo, je pozitiv­ na vrednota, kar se z njo razhaja, pa negativna. To pomeni, da je estet­ ska norma regulativ estetske funkci­ je, ki ureja estetsko vrednoto. Tako norma kot vrednota pa sta v estetiki dinamična, dialektično spremenlji­ va in protislovna procesa, ne pa en­ krat za večno postavljeni in veljavni harmonični stanji. Vemo, da se es­ tetske sodbe spreminjajo, kakor se spreminja tudi odnos med subjek­ tom in objektom. Prav tako se spre­ minjajo tudi estetske norme na osnovi estetskih sodb posamezni­ kov. Norme, ki segajo od orientacij­ skega izhodišča na eni strani do uzakonjenega pravila ali zakonitosti na drugi, so namreč strukturno po- dobneumetniškemu delu. So zname­ nje dialektične antinomije, ki vlad;i med brezizjemno urejenostjo in po ljubnim redom. Dialektično antino- mična pa je tudi literarna struktura - celota na poseben način urejenih delov, med katerimi vlada notranja enotnost dialektičnih navzkrižij. Če se estetske norme povežejo v skupek in ustvarijo normativni kanon, velja zanje dinamična hierarhija in sto- penjskost umetnine. Mukarovsky našteva različne skupine estetskih norm, s katerimi mora računati umetnik (jezikovne, tehnične, zvrst­ ne, tradicionalne idr.). S tega vidika je umetnina zapleteno vozlišče po­ zitivnih in negativnih norm. Ob­ enem je umetnina tudi izvir estet­ skih vrednot, ki so po mišljenju Mu- karovskega odvisne od treh kriteri­ jev: prostorske razširjenosti, časov­ ne veljavnosti in splošne razvidnos­ ti. Skupek norm, estetski kanon ali okus se torej razvija, saj se pravi­ la, ki merijo estetsko funkcijo in do­ ločajo estetsko vrednoto, spremi­ njajo. Potemtakem tudi lepota, ki je pri Mukarovskem sinonim za celo­ vito umetniško vrednost, popolno soglasje z estetsko normo in tisto, kar zbuja estetsko ugodje (Problemi estetske vrednote, 43, 45), ni ima­ nentna lastnost umetniškega dela. »Lepa« je lahko tudi umetnina, ki krši veljavne estetske norme in zbu­ ja neugodje; kršenje je celo pogoj žive umetnosti. Lepota je nekaj, kar torej izvira iz vsakokratne strukturi­ ranosti umetnine, rezultat vzajem­ nega učinkovanja med avtorjem, umetniškim delom in njegovim na­ slovnikom (bralcem, gledalcem, po­ slušalcem). Tu smo pri zadnji skupini pro­ blemov, kijih obravnava Mukarov- sky v estetskih razpravah - pri pro­ blemih estetskega znaka. Znak že po svoji naravi nadomešča nekaj drugega in na to drugo potem tudi kaže. Umetniško delo je čutno do­ jemljiv simbolni znak (označeva­ lec), ki mu v zavesti ustreza njegov miselno dojemljivi estetski korelat (označenec). Literarni teoretik in es­ tet preučuje poleg problematike ad- resanta in adresata še problem nju­ nega notranjega odnosa in zunanjih vezi, problem teksta in konteksta umetnine. Ukvarja se torej z dvoj­ nim semiološkim pomenom umet­ nosti, kot pravi Mukarovsky. Umetnost ima poleg funkcije avto­ nomnega (samosmotrnega) znaka še funkcijo komunikacijskega (sporo­ čilnega) znaka (Umetnost kot se- miološko dejstvo). To nujno usmer­ ja tudi njeno preučevanje, ki mora upoštevati tudi zunajumetnostne estetske pojave, do katerih vodi konkretno umetniško delo. To so poglavitni problemi es­ tetske teorije Jana Mukarovskega, kakor jih razbiramo iz knjige Estet­ ske razprave. Ob strani našega zani­ manja je ostala samo razprava Pro­ blemi individuuma v umetnosti, ki se z obravnavo individuuma (poši- ljalca znaka = bralca, gledalca ali poslušalca), subjekta, generacije kot razširjenega individuuma in umet­ niškega dela kot individuuma pri­ ključuje razpravam o estetskem znaku. Slovenskemu prevodu raz­ prav lahko očitamo samo nekaj ter­ minoloških nerodnosti (npr. poši­ ljatelj in sprejemalec znaka; preva­ jalec ni izkoristil možnosti adre- sant/adresat, naslavljalec/naslovnik ali naslovljenec); založbi pa nekaj tiskarskih napak, med katerimi je najhujša ta, da je v kazalu izpadla razprava Mesto estetske funkcije med drugimi. D. Bajt Roman Jakobson: OGLEDI IZ POETIKE Izbor tekstov Milan Komnenič in Leon Kojen. Predgovor Leon Kojen. Več prevajalcev Prosveta, Beograd, 1978. Drugi pri nas objavljeni izbor ponovno opozarja na Jakobsonovo vlogo pri razvoju literarne vede. Njegovo delo opredeljuje prizade­ vanje za presnovo te stroke v znan­ stveno disciplino z lastno, precizno terminologijo in ustrezno metodo­ logijo ter takšnimi kriteriji, ki naj jo omogočijo kot avtonomno vedo. Ta težnja je bila formulirana že 1921, ko je avtor poudaril, da »predmet znanosti o literaturi ni literatura, temveč literarnost« in da mora lite­ rarna zgodovina, če hoče postati znanost, »priznati književni posto­ pek za edinega svojega junaka«. Na­ sprotovanje »atomiziranim meto­ dam vede o književnosti«, odklanja­ nje apriorizmov in deklariranje ana- litično-induktivne poti raziskovanja ter zavzemanje za sintetično doje­ manje bistva besedne umetnosti z ozirom na poetičnost (izraz iz leta 1934) ali literarnost (1921) — vse to pomeni odločilen prispevek k raz­ umevanju ustroja in funkcioniranja literature ter implicitno tudi k raz­ umevanju njenega ontološkega sta­ tusa. Poezija oziroma literatura sploh je za Jakobsona predvsem je ­ zik v estetski funkciji. Razvrstitev 19 naslovov je de­ loma kronološka (predvojni teksti - I. del, povojni teksti - II. del), delo­ ma vsebinska in sega od prvega Ja- kobsonovega tiskanega prispevka z območja literarne vede (1921) do Postscriptuma (1973), v katerem odgovarja svojim kritikom. Vsebin­ ska logika razporeditve se izraža v tem, da so na začetku spisi z načel­ nimi, programskimi opredelitvami nalog literarne vede, sledijo pa spisi, ki izrekajo Jakobsonove temeljne premise in pretresajo ključne teme - problem literarnosti, dominante, narave literarnega znaka, razmerje njegove referencialnosti in estet- skosti, problem pesniške realnosti, vprašanje literarnega postopka, vlo­ go fonoloških struktur za pesniško semantiko, pomen gramatične figu­ re itd. Smiseln je tudi kronološki vi­ dik, ker odpira pogled v razvoj av­ torjevih teoretskih stališč, hkrati pa v troje tudi za literarno vedo odlo­ čilnih okolij - v moskovski, praški in newyorški lingvistični krog, ki so z Jakobsonovim znanstvenim de­ lom in osebno iniciativo usodno po­ vezani. Te tri etape se kažejo v njego­ vem sicer problemsko konstantnem področju raziskovanja (jezik - tudi v povezavah z drugimi disciplinami, literatura, folkloristika, obči razvoj kulture) tudi s postopnim doteka- njem pobud in vplivov, ki so formi­ rali njegovo znanstveno širino, tako da danes nekaterim velja za »pionir­ ja strukturalizma«, nedvomno pa za združevalca samostojnega ameriš­ kega strukturalizma (Boas, Sapir, Whorf) z evropskimi izhodišči. Ge­ netično podlago njegovih znanstve­ nih pogledov predstavlja najprej ni­ koli pretrgan stik s samo umetniško prakso, predvsem s sočasno in z nje­ nim prizadevanjem za nov izraz, potem ideje kazanske lingvistične šole (posredno prek Ščerbe) - oboje že v moskovskem obdobju. Vpliv Saussurovih idej (posredno prek Karcevskega, deloma že v moskov­ skem obdobju) pride do izraza v praški fazi, ko se prepleta s poudar­ jenimi dialektično historičnimi vi­