Husserlov vpliv na Ingardna
MARIJA ŠVAJNCER
Lahko rečemo, da je Roman Ingard.cn največji sodobni slovanski filozof. ( Dr. Frane Jerman )
POVZETEK
Članek obravnava eksplicitno izražen Husserlov vpliv na Romana Ingardna. Poljski filozofje ta vpliv neposredno priznaval. Opazili je bilo posebno razsežnost aplikativnosti problematike in uporabnosti IIusserlo\>e terminologije. Ingarden je bil do utemeljitelja fenomenologije tudi kritičen in sije prizadeval oblikovati izvirno filozofijo.
ABSTRACT
HUSSERL 'S INFLUENCE ON INGARDEN
The article deals with the explicit influence of Husserl on Roman Ingarden. This Polish philosopher also directly admitted this influence. A special dimension of the applicability of the problematics and use of Husserl's terminology was also noticed Ingarden was also critical towards the funder of phenomenology and attempted to shape his own original philosophy.
Izbirati je mogoče med različnimi miselnimi izhodišči in se odločali za najprimernejšo metodo. Prva možnost bi lahko bila v tem, da bi izvedli monografsko kritično refleksijo filozofskega opusa Edmunda Ilusserla (1859 - 1938) in Romana Ingardna (1893 - 1970), torej vsakega posebej, potem pa bi se lotili komparacijc in tako razbrali neposredni vpliv prvega filozofa na drugega. Druga možnost se kaže v tem, da podamo Husserlovo problematiko in se nato vprašujemo o zrcaljenju te miselne naravnanosti v Ingardnovem delu, tretja, po vsej verjetnosti najustreznejša odločitev pa bi bila, da bi kratkomalo preučili eksplicitno izražen Husserlov vpliv, to se pravi, ugotovili, kako govori Roman Ingarden naravnost o svojem učitelju.
Razviti in potrditi bomo skušali naslednje hipoteze: Ingarden naravnost priznava, da je bil I Iusserl njegov učitelj, in spremlja njegove razvojne faze; I lusserlova filozofija zadobi pri Ingardnu posebno razsežnost aplikativnosti; Ingarden se zaustavlja zlasti pri Husserlov ih terminoloških posebnostih ter bralce opozarja na podobnost ali različnost pri uporabi posameznih izrazov; Ingarden je bil do nemškega fenomenologa tudi kritičen in si je prizadeval oblikovati lastno izvirno filozofijo. Poudariti je treba, da se Ilusserl ni ukvarjal
z umetnostjo, medtem ko je bila za poljskega filozofa prav estetika tista, ki ji jc namenil poglavitno pozornost. V primerjavi s skrajno abstraktno usmerjenim učiteljem je bil Ingarden velikokrat zelo konkreten in cclo nazoren. Čeprav se jc nenehno skliceval na Ilusserlovo kritiko psihologizma, sije tu in tam vendarle pomagal prav s psihologijo.
Edmunda Husscrla jc Ingarden najprej poslušal v Gottingcnu, nato pa mu jc sledil na univerzo v Frciburgu in leta 1918 ubranil disertacijo Intuicija in intelekt pri Henriju Bcrgsonu. Slovenski filozof Franc Jerman, prevajalcc in poznavalec Ingardnovc filozofije, ugotavlja naslednje: "Ingardnova ontološka prizadevanja so odločno sledila Ilusscrlovim in lahko bi rekli, daje razvil ter logično zaokrožil to, kar jc v določenem smislu racionalno jedro Ilusserlove ontologije. Vendar si ne smemo predstavljati, da je Ingarden Ilusserlov epigon. Od tega je bil vse življenje kar se le dži oddaljen. Niti v vseh prizadevanjih mu ni sledil. Kot fenomenolog in izjemen poznavalec I Iusscrlovcga obširnega dela jc dovoli zgodaj zaslutil past, v katero je zašel mojster s svojim transcendentalnim idealizmom." Jerman pravi, daje lažni krog v tem, da Ilusserl tisto, kar naj bi šele dokazal, vnaprej vnese v sam dokaz, ko s fenomenološko redukcijo predpostavlja čisto zavest in skuša prodreti do samorazvidnega spoznanja.
Glede izbire posameznih izrazov se Ingarden največkrat navezuje na naslednja Ilusscrlova dela: Logične raziskave (Logischc Untcrsuchungcn, 1900 - 1901), Transcendentalna in formalna logika (Transzcndcntalc und formale Logik, 1910), Ideje o čisti fenomenologiji in fenomenološki filozofiji (Ideen zu cincr rcincn Phanomenologije ind phanomcnologischem Philosophic, 1913) in Kartezijanske meditacije (Mčditations Cartčsicnncs, 1931).
Ingarden je skušal cpistemološko načrtovati znanost o umetnosti. Epistcmologija v tem pomenu obsega spoznanje - filozof besedo razume v zelo širokem pomenu - in predmet spoznanja. Pravi, da so se epistemološka preučevanja začela prav s 1 lusscrlovimi Logičnimi raziskavami; pokazala so, da obstaja posebna korelativnost med načini spoznavanja in predmetom, ki ga jc treba spoznati, morda cclo prilagajanje tega spoznanja predmetu samemu. To se po Ingardnovcm mnenju pokaže zlasti v določitvi, katera stališča ali spoznavne opcracijc sodijo v sistem cclotncga procesa spoznavanja, kako so pogoj druga drugi in kako druga drugo modificirajo. Osnovnim tipom spoznavnih predmetov namreč ustreza prav toliko osnovnih vrst in načinov spoznavanja.2
Potrditev hipoteze, da se v Ingardnovih teoretičnih prizadevanjih uveljavlja svojevrstna aplikativnost, jc mogoče najti že v določitvi poglavitne teme dela Literarna umetnina (Das literarisehe Kunstwerk, 1931). Ta tema je namreč zasnovana kot struktura in način obstoja literarnega dela in zlasti literarne umetnine. V ospredje skuša postaviti nove, lastne poglede, nc pa psihologističnih.3 Psihologizcm je za Ingardna tista teorija, po kateri imamo za psihična dejstva (nemara za zavestne doživljaje) predmete, ki po svoji naravi niso nič psihičnega; psihologizcm najlaže sprejemajo ljudje, ki so brez filozofske kulture - tovrstnih ljudi pa ni ravno malo, trdi Ingarden.4
1-Frane Jerman: Roman Ingarden, Fenomenološka analiza umetnosti, Roman Ingarden: Eseji iz estetike, Ljubljana, Slovenska matica, 1980, str. 18.
2	- Roman Ingarden: Osaznavanju književnog umetničkog dela, Beograd, Kultura, 1971, str. 6.
3	- Roman Ingarden: Das literarisehe Kunstwerk, Tiibingen, Max Niemeyer Verlag, 1965, str. XI.
4	- Roman Ingarden: Eseji iz estetike, Ljubljana, Slovenska matica, 1980, str. 358.
Filozof meni, da sc ena izmed poti, kako se lotiti umetnine, ujema s Ilusscrlovim poskusom transcendentalnega idealizma, to se pravi razumeti realni svet in njegove elemente kot čiste intencionalne predmetnosti, ki imajo v globini koastituirane čiste zavesti osnovo in določilo biti.5 Način biti čistih intencionalnih predmetov je skušal Husserl razumeti z zunanjo čistostjo. Realna predmetnost in njeno bistvo naj bi imeli isto strukturo in način obstoja. V ta namen je Ingarden iskal predmet, katerega čista intcncionalnost bi bila zunaj slehernega dvoma in bi bilo mogoče preučevati bistvene strukture in način obstoja čistih intencionalnih predmetov.
Ingarden pravi, da sc peto poglavje v knjigi Literarna umetnina nanaša na I Iusscrlovo Formalno in transcendentalno logiko. Branje Husserlovega dela je bilo Ingardnu v posebno veselje. Ilusserla ima za svojega spoštovanega učitelja in opozatja, da je treba namenjati primerno pozornost spremembam v njegovem razvoju. Odziva se nanje, vendar hoče uveljavljati relativno izvirnost. Ingardnova pojmovanja se skladajo s Husserlovimi iz Formalne in transcendentalne logike glede tega, da so pomeni besed, stavki in pomenske celote podobe, ki so izpeljane iz subjektivne operacije zavesti. "Torej niso idealne predmetnosti v pomenu, ki ga je Husserl sam določil v svojih Logičnih raziskavah."6 Husserl naj bi imel vse vsebinske predmetnosti za intencionalne tvorbe posebnega načina in s tem dospel do univerzalne razrešitve transcendentalnega idealizma, medtem ko se tudi danes stroga idcalnost različnih idealnih predmetnosti (idealni pojem, idealni individualni predmeti, ideje in bitnosti) obdrži in se v idealnih pojmih vidi celo ontični fundament pomena besed, ki jih omogoča intersubjektivna identiteta heteronomnosti načina biti. Husserlovo premišljevanje je določeno s transcendentalno-idealističnimi motivi, medtem ko so Ingardnova opazovanja usmerjena onotološko in skušajo na logičnih tvorbah pokazati vrsto dejanskega stanja. Prizadeva si podati ustrezno fenomenološko skico.
Kar zadeva posameznosti, ki sc skladajo s Husserlovo logiko, poudari naslednje postavke:
1.	pojmovanje subjektivne stavčne operacije in razlika med čisto izjavo in sodbo;
2.	razlikovanje med materialno in formalno vsebino nominalnega pomena besed in protislovja celotnega pomena izoliranih besed in sintaktičnih momentov, ki jih dobiva pomen v stavkih;
3.	analiza konstituiranja čiste intencionalne predmetnosti v mnogoterosti ujemalnih stavkov.7
Ingardnu je veliko do temeljite analize, odločitve pa seveda prepušča bralcem. Med Husserlovim delom Formalna in transcendentalna logika ter Ingardnovimi stališči sicer obstajajo očitne razlike, vendar Ingarden, kot sam pravi, ne pozablja, koliko pravzaprav dolguje svojemu spoštovanemu učitelju. Po dvanajstih letih lastnega dela zelo dobro ve, koliko Husserl prekaša druge teoretike (v mislih ima obdobje ustvarjalnega dela od doktorske disertacije do knjige Literarna umetnina).
Kadar študiramo Ilusserlova dela, moramo napraviti miselni obrat in pozabiti na poenostavljeni realizem. Zavedati sc je treba pomena splošnosti, abstraktnosti, analize bistva in celo absolutne splošnosti bistva. Posameznost in konkretnost naj bi vendarle obstajali vsaj kot možnost, vendar Husserl pravzaprav onemogoča ta prehod.
5	- Glej opombo št. 3, str. XII.
6	- Prav tam, str. XV.
7	- Prav Um, str. XV.
Ingarden se v zvezi s tem sprašuje, kaj pomeni, če rečemo, da razumemo besede ali stavke. To razumevanje se odvija v posebnih doživljajih, kajti v normalnih okoliščinah na to sploh nismo pozorni. Vprašanje, kaj jc pomen besede, sproža težave, ki so povezane z različnimi filozofskimi problemi. Obstajajo različne teorije, ki so nastale po Husserlovih Logičnih raziskavah (Ingarden jih ima za pionirske), v katerih je bilo opaziti vpliv Bcrnharda Bolzana (1781 - 1848), teoretika, ki se ga jc Husserl kasneje v Formalni in transcendentalni logiki odrekel, čeprav je obdržal sintagmi idelani pomen in idealni predmet. Roman Ingarden poudarja, da je v svoji knjigi Literarna umetnina zastopal stališče, ki je analogno Husserlovi prekinitvi z Bolzanom. Kolikor je beseda nedvoumna, je njen pomen po Ingardnovcm mnenju objektiven, saj je pri vsaki uporabi njen pomen identičen. Ta pomen je intcncionalna tvorba ustreznih doživljajev mišljenja, tvorba, ki je ustvarjalno oblikovana v aktu mišljenja in pogosto na osnovi prvobitnega izkustvenega akta. Ingarden se sklicuje na Husserla, češ da se besedam nekaj dodaja v intencionalnem doživljaju mišljenja in je to izvedena intencija, le-ta pa se naslanja na glasovno obliko besede in skupaj z njo oblikuje besedo. Beseda se torej uporablja glede na intcncijo, njen pomen pa se istoveti z vsebino akta mišljenja, pri čemer jc ta vsebina pojmovana kot komponenta oziroma realen del akta v Husserlovcm pomenu.8
"Pomen je, kot pravi Husserl, samo 'prehodni objekt', skazi katerega gremo zato, da bi prispeli do mišljenjskega predmeta. V strogem pomenu besede sploh ni 'objekt', kajti kadar neki stavek mislimo aktivno, se ne obračamo na njegov pomen, temveč na tisto,.kar se z njegovo pomočjo določa ali se misli."9
Ingarden velikokrat primerja izraze, ki jih sam uporablja, s Husserlovimi. Opozarja, da jc primerjava nujna; včasih jc tudi kritičen. Nikakor sc ne strinja s Husscrlovo tendenco, da bi imeli estetski doživljaj za nevtraliziran doživljaj, zakaj v zadnji fazi estetskega doživljaja se namreč pojavlja moment postuliranja eksistence, ki je popolnoma drugačen od postavke bivajočega glede na stališče, ki jc dano v zaznavanju. Ingarden poudarja, da je bil že Husserl tisti, ki je pisal o dejanskosti intencionalnih korclatov, o aktualnih in neaktualnih modusih zavesti in postavljanju bivajočega (sintagmo jc uporabljal namesto besede priznavanje).
Terminologija, ki jo Ingarden prevzema ali problematizira, je naslednja: podobnost predmeta, eksplozija, orientirani prostor, mreža vtisov itd. Dejstvo, da jc kak predmet podoben drugemu, ni vzrok, da bi bil prvi slika drugega. Predmet je lahko v stanju notranje eksplozije. "Na sliki predstavljeni prostor je orientirani prostor (v Husserlovcm pomenu) in ne fizikalni ali čisto geometrijski prostor."10 Mreža vtisov v I Iusserlovem jeziku pomeni bolj ali manj izpolnjene ali neizpolnjene kvalitete, ki hkrati s senzualno podlago šele oblikujejo konkretni videz določenega predmeta ali kake njegove konkretne lastnosti.
Ingarden prevzame tudi pojem teoretične zavesti v Husserlovcm pomenu, medtem ko glede navedb o potezah zgradbe slike ne skriva svoje kritičnosti do učitelja: "Moja izvajanja bodo pokazala, da je treba Husserlove poglede bistveno spremeniti in v mnogočem dopolniti."11 Razlikovanje med podobo in sliko jc sicer izvedel že Husserl, vendar ni podal
8	- Roman Ingarden: Osaznavanju književnog umetničkog dela, Beograd, Kultura, 1971, str. 20-22.
9	- Prav tam, str. 37.
10	- Glej opombo št. 4, str. 81.
11	- Prav lam, str. 144.
analize in utemeljitve. Ingarden pa skupa poseči po globljih argumentih in se odloča za pojmovanje, ki je drugačno od Ilusscrlovcga.
Navedli smo že, da sprejema Husserlovo kritiko psihologizma, vendar ne smemo prezreti, da dvomi, ali je povsem sprejemljiva tedaj, kadar preučujemo glasbeno umetnino. V glasbi segamo nazaj in ohranjamo pravkar minulo preteklost, ohranimo njeno navzočnost ne glede na to, da je že prešla ali da mineva. To ohranjanje pravkar minile preteklosti v aktualnosti je Husserl imenoval retcncija, nujnemu predvidevanju, kaj se bo še zgodilo, pa je korelativno dal ime protencija.
Edmund Husserl je s svojim transcendentalnim idealizmom eden izmed najbolj zapletenih filozofov v zgodovini filozofije, zato ni nič čudnega, da se je tudi Ingarden večkrat sprašaval, ali gaje sploh pravilno razumel. Če pogledamo na knjige, ki smo se jih lotili v tej analizi, kot ccloto, potem lahko ugotovimo, da Husserlov eksplicitni delež ni kdovc kako pomemben. Mnogokrat samo nakazuje pomenske razlike v terminologiji in ne izpeljuje problemov. Primerjava je prepuščena bralčcvi presoji.
Premislek lahko sklenemo z ugotovitvijo, da je bil Husserl Ingardnovo miselno izhodišče, inspiracija in možnost za aplikacijo, sicer pa je poljski filozof povsem samostojen mislec.
LITERATURA
Fcnomcnologija, Beograd, Nolit, 1975.
Foht, Ivan, Moderna umetnost kao ontološki problem, Beograd, Institut društvenih nauka, 1965.
Husserl, Edmund, Filosofija kao stroga nauka, Beograd, Kultura, 1967.
Husserl, Edmund, Kartezijanskc meditacije, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1975.
Husserl, Edmund, Ideja fenomenologije, Beograd, Bcogradski izdavačko-grafički zavod, 1975.
Husserl, Edmund, Kriza evropskega človeštva in filozofija, Maribor, Založba Obzoija, 1989.
Ingarden, Roman, Das literarisehe Kunstwerk, Tiibingcn, Max Niemeyer Vcrlag, 1965.
Ingarden, Roman, Osaznavanju književnog umetničkogdela, Beograd, Kultura, 1971.
Ingarden, Roman, Doživljaj, umetničko delo i vrednost, Beograd, Nolit, 1975.
Ingarden, Roman, Lcssingov l^iokoon, Odnosi medju umetnostima, Beograd, Nolit, 1978.
Ingarden, Roman, Eseji iz estetike, I jubljana, Slovenska matica, 1980.
Jerman, Franc, Sprehodi po estetiki, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1983.
Majer, Boris, Med znanostjo in metafiziko, Ljubljana, Cankaijeva založba, 1968.
Strchovec, Janez, Oblika kot problem, Ljubljana, Cankaijeva založba, 1985.
Vrečko, Janez, Spremna beseda, Misel o moderni umetnosti, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1981, str. 194-213.