LISTEKHr.Tomaž Horaib — sedeindesetletoih. V preteklem šolskem letu je zapustil šolsko delo mož, ki zasluži, da se ga vsaj tovariši ob sedemdesetletnem jubileju spominjajo. Dr. Romih se je rodil dne 18. decembra 1853. leta v Ma. Dobje pri Planini v brežiškem okraju. V osnovno šolo je hodil v Dobju in v Celju, kjer je dovršil leta 1872. gimnazijo. Nato je bil slušatelj univerze v Gradcu do leta 1875. Študiral je filozofijo, matematiko in fiziko. V tistem času je bilo za matematikarje malo služb na razpolago. Zato je dr. Romih hospitiral na učiteljišču v Mariboru, kjer ga je vad. učitelj Miklošič vpeljal v metodiko I. razreda. Leta 1876. je bil na lastno prošnjo imenovan za ucitelja na deški šoli v Ptuju, kjer je ostal do leta 1887. V tej dobi je položil zrelostni izpit v Mariboru, usposobljenostni izpit za ljudske in nato še za mesčanske šole pa v Gradcu. Iz Ptuja se je preselil dr. Romih leta 1887. kot strokovni učitelj na meščansko šolo v Krškem, kjer je mnogo let deloval s še živečima tovarišema Lapajnetom in Bezlajem. Leta 1906. je bil imenovan za ravnatelja na tem zavodu, ki ga je vodil do leta 1923. Med službovanjem v Krškem je bil tudi promoviran na graški univerzi doktorjem filozofije. dne 19. majnika 1889. 1. V tem času je tudi eno leto nadomeščal matematikarja Celestino na ljubljanskem učiteljišču. Ko je prišel dr. Romih v Ptuj, je bilo tarn vse nemško. Tudi v učiteljskem društvu je prevladovala nemščina. Da bi vzbudil tovariše, je prirejal predavanja in je tudi prevzel posle tajnika v iičiteljskem društvu. Kot tajnik je takoj uvel slovenski zapisnik. Zaupanje slovenskih tovarišev do pridnega in značajnega sodelavca je hitro raslo. Napotil je tovariše, da so v društvu in pri uradnih konferencah vedno odločneje zahtevali popolno slovensko šolo. V tistein času so morali učitelji polagati izpite pred komisijo v Gradcu, kar je bila velika krivica. Nemške komisije so slovenske učitelje gnjavile in metale, dočim so Nemce ščitile. Zato je dr. Romih v ptujskem učiteljskem društvu zahteval izpraševalno komisijo v Mariboru. Stopil je tudi v stik z nemškimi učiteljskimi društvi. ki pa za take stvari niso imela ne smisla ne volje. Razvil je strastno agitacijo pri vseh takratnih slovenskih društvih na Spodnjem Štajerskem, in je pri večini uspel. Ko je dosegel cilj, se je z novo vnemo in požrtvovalnostjo lotil nadaljne organizacije učiteljstva. Uvidel je, da se brez organiziranih delavcev ne da mnogo doseči. Pred očmi mu je bila združitev slovenskih učiteljskih društev v enotno falango. Po njegovi inicijativi so se pridno ustanavljala učiteljska društva širom slovenskih pokrajin in se končno združila v »Zavezi«. Pri sestavljanju pravil za »Zavezo« je dr. Romihu pripadel velik kos dela in zasluge. Narodno življenje v Ptuju je bilo takrat popolnoma zaspalo. Vse slovenske rodbine so hodile na veselice v kazino. Ko je postal dr. Romih tajnik čitalnice, je namah oživelo v njej delovanje. Posrečilo se mu je v okrilju čitalnice tako razviti družabno življenje, da so bile nje prireditve kmalu znane daleč okrog. Z veliko vnemo je zbiral pevce in osnoval lep pevski zbor. V njem so bili sodniki, davčni uradniki, učitelji, meščani in obrtniki. Moškemu zboru je dodal pozneje mešan zbor. Iz obeh zborov se je razvilo mogočno »Ptujsko pevsko društvo«, ki je prirejalo svoje koncerte po vsi Sloveniji in budilo narodno zavest posebno na Spod. Štajerskem. Vsakoletni koncerti tega društva so bill dolga leta sestanki narodno mislečega občinstva. Dr. Romih je v Ptuju tudi gospodarsko in politično deloval. Ko je bila v Ptuju ustanovljena posojilnica, je prevzel tajništvo, ki ga je vodil mnogo let brezplačno. V bojih za naše narodne pravice je bil zvest in neustrašen sodelavec. Božidaru Raiču, dr. Gregoriču in dr. Ploju. Ko se je preselil v Krško, ni opustil izvenšolskega dela. V tistih letih je trtna uš popolnoma uničila dolenjske vinograde. Dr. Romih je takoj videl, kje in kako je treba zastaviti delo za obnovitev vinogradov. In lotil se je dela z mladeniškim ognjem in železno vztrajnostjo. UČil je cepljenja v šoli in v vinogradih, naroče- val amerikanke in jih razdajal. Nadzoroval je rigolanje in sajenje, imel predavanja, sestanke in pogovore, otepal se je nasprotnikov in dolgov in je zmagal. Danes lahko rečemo, da je dr. Romih obnovitelj dolenjskih vinogradov. Še danes ga vidim, kako je včasih prisopihal v visokih škornjih ves blaten iz kdove katcrega vinograda naravnost v šolo »rosan irt potan«, pa je tu nadaljeval brez pokoja. Obenem je bil tajnik, potem predsednik kmetijske podružnice, nato še 12 let župan krškega mesta in razsežne občine Krške. Kot župan je polagal nove ceste in popravljal stare. Ustanovil je občinsko bolnico in hranilnico, ki ju je vodil mnogo let popolnoma sam in malone zastonj. Še danes je ravnatelj občinske hranilnice. Za povzdigo in pravice meščanske šole v Krškem se je boril vse svoje dni. Vsled njegovega prizadevanja je dobil ta zavod s pomočjo ge. Hočevarjeve 4. razred, ki ga dotlej meščanske šole niso imele. V tem oziru je bilo Krško mesto drugo na vrsti (prvi tak zavod je bil otvorjen na Češkem), kar je gotovo zanimivo, če pomislimo, da so otvarjali takrat 4-razredne meščanske šole le v večjih krajih. Politično je bil dr. Romih vse do danes kremenit značaj, ki je vsekdar korakal v naprednih vrstah, čeprav je moral pod žalostnim Šusteršičevim režimom mnogo pretrpeti in so ga nasprotni časopisi često neljubo pretipavali. Kot naprednjak pa ni nikoli žalil svojih nasprotnikov in je vedno obsojal ogabne osebne napade, ki so v navadi v slovenskem časopisju. In kaj naj povem o dr. Romihu kot učitelju? Delavec, kakrše-n je bil on, ne more biti slab v šoli. Kakor zunaj šole, tako tudi v šoli ni poznal utrujenosti. Bil je inicijativen in se je zanimal za vsako malenkost. Učencem je bil resen učitelj in dober tovariš učiteljem. Dober, včasih predober! Sovraštva in mržnje ni poznal. Odkrita beseda mu je bila življenska potreba. Za tovariša bi bil prodal zadnjo srajco. Kot idealist od pete do vrha ni nikoli mnogo govoril o plači, a vedno o delu in novih nalogah. Ne morem reči, da je dr. Romih prejel mnogo hvaležnosti za svoje delo. A to je usoda vseh, ki živijo narodu v nesebični ljubezni in za njega blagor, in ki ne zbirajo blaga in dobrot edinole sebi, ampak dajejo s polnim srcem in polno roko vse do zadnje misli in zadnjega kosca kruha. Da je bil dr. Romih tak, mu bodi ob koncu sedemdesetega leta v uteho in plačilo. Vsi pa, ki ga poznamo in ga cenimo, mu želitno, da bi še mnogo let gledal, kako lepo se razvijajo sadovi njegovega dela! D. li.