SLAVISTIČNA REVIJA VSEBINA RAZPRAVE Janko Kos Levstik in Andersen..............241 („ Vatroslav Kalenič Leksematska razina umjetničkog djela....... 267/ Marjan Dolgan Poskusi slovenskega »vélikega teksta« ali junaške epopeje 279 A M. Kaučič-Baša Rodilnik zanikanja............... 305 I Tone Pretnar Rad bi svet odrešil..., pa ne boš odrešil sveta (Czeslaw Milosz o Fjodoru M. Dostojevskem)........ 323 t OCENE - ZAPISKI - POROČILA - GRADIVO Miran Hladnik Obsežni delovni obračun............335 Tone Pretnar Zadravčev pogled na slovenski verz od simbolizma do ekspresionizma................342 Miran Hladnik Slovenska zvrstila besedila............344 Matej Rode Frazeologija v slovensko-srbskohrvatskem slovarju . . 347 Tine Kurent Pismo Louisa Adamiča sestri Tončki 10. maja 1915 . . . 352 Jože Toporišič Vatroslav Kalenic (1931—1981)....................357 CONTENTS STUDIES Janko Kos Levstik and Andersen..............241 Vatroslav Kalenič The Lexemic Level of a Work of Art........267 Marjan Dolgan Attempts of the "Great Text" or the Heroic Epic . . . 279 M. Kaučič-Baša The Genitive of Negation............305 Tone Pretnar Chce siç swiat uratowaé..., a nie uratuje siç âwiata (Czeslaw Milosz about Fedor M. Dostoevskij) .... 323 REVIEWS - NOTES - REPORTS — MATERIALS Miran Hladnik Franc Zadravec, Elementi slovenske moderne književnosti 335 Tone Pretnar Zadravec's View of Slovene Verse from Symbolism to Expressionism.................342 Miran Hladnik Slovenska zvrstna besedila............344 Matej Rode Phraseology in the Slovene—Serbo-Croatian Dictionary . 347 Tine Kurent The Letter by Louis Adamič to His Sister Tončka of May 10, 1915...................352 Jože Toporišič Vatroslav Kalenič (1931—1981)....................357 t Uredniški odbor — Editorial Board: France Bernik, Tomo Korošec, Jože Koruza, Janko Ko«. Boris 1'uternu (glavni urednik za literarne vede — Editor in Chief for Literary Science«), Jakob Bigler, Alenka Sivic-Dulur, Jože Toporišič (glavni urednik za jezikoslovje — Editor in Chief for Linguistics), Franc Zadravec Časopisni svet — Counsel of the Journal: Martin Ahlin, Murko Juvan, Einil Cesar, Drago Drušiiovič, Janez Dulur, France Forstnerič, Peter Gregore, Boris Pateruu, Jože Sifrer (predsednik — President), Alenka Sivic-Dular, Jože Toporišič, Franc Zadravec Odgovorni urednik — Editor: Franc Zadravec, Aškerčeva 12, 610000 Ljubljana Tehnični urednik — Managing Editor: Miran Hladnik Naročila sprejema in časopis odpošilja — Subscription and Distribution: Založba Obzorju, 62000 Maribor, Purtizauska 5. Za založbo Drago Simončič Natisnila — Printed by: Tiskarua Ljudske pravice, Ljubljana 91191 UDK 886.3.09 Levstik F.: 859.8.09 Andersen H. Ch. Janko Kos Filozofska fakulteta y Ljubljani LEVSTIK IN ANDERSEN Razprava izhaja iz dejstva, da je Levstik leta 1859 prevedel Andersenovo pravljico Soinjar. Na tej podlagi raziskuje njegovo razmerje do Andersenovih pravljičnih pripovedi sploh, nato pa na ozadju recepcije Andersena v Evropi sredi 19. stoletja in po letu 1850 tudi pri Slovencih prihaja do teze, da je treba Andersenov vpliv upoštevati v razlagi Martina Krpana, saj kažejo nanj posamezne motivne, tematske, idejne, zvrstne in stilne poteze Levstikove pripovedke. Incited by Levstik's 1859 translation of Andersen's The Sminelierd and the Princess, the author investigates Levstik's relationship with Andersen's fairy tales in general, considers the reception of Andersen in Europe in the middle of the 19th c. (and after 1850 also among Slovenes), and develops the thesis that individual features of the motif, theme, message, genre, and style of Martin Krpan point to the necessity of taking into account Andersen's influence when explaining Levstik's famous tale. Hans Christian Andersen spada med tiste evropske avtorje, za katere lahko z gotovostjo trdimo, da jih je Levstik poznal ne le po imenu, ampak se natančneje ukvarjal tudi z njihovim delom. Iz Andersenovega obsežnega pravljičnega opusa je leta 1859 za Janežičev »Slovenski glasnik« izbral in prevedel pravljico Svinjski pastir, po Levstikovo Svinjar.1 Izšla je z oznako »Andersen« v oklepaju pod naslovom in brez prevajal-čevega podpisa, vendar ne more biti dvoma, da je prevajalec Levstik, saj se je v njegovi zapuščini našel osnutek za začetek tega prevoda.2 Prav tako v zapuščini se je ohranil fragment, ki ga je urednik Levstikovega zbranega dela A. Slodnjak imenoval »konec satiričnega spisa« in ga datiral v neposredno bližino objavljenega prevoda, se pravi v leto 1859.3 У fragmentu, ki zaključuje »zgodbo o obeh Blažih«, je med drugim 1 Slovenski naslovi Andersenovih pravljic se v razpravi ravnajo po izdaji Hans Christian Andersen, Pravljice, Ljubljana 1950. (Prevedel in uredil Rudolf Kresal.) Od pravljic, ki v to izdajo niso zajete, je upoštevana zgodba Veliki Miklavž in mali Miklavž, prav tako v Kresalovem prevodu (Ljubljana, 1963). Za tekste, ki niso prevedeni v slovenščino, oziroma za celoto Andersenovega pravljičnega pripovedništva je bilo potrebno upoštevati izdajo: H. C. Andersen. Gesammelte Märchen und Geschichten, Jenu 1925 (v dveh knjigah). 2 Levstikov prevod Svinjskega pastirja je bil objavljen v 7. številki Slovenskega glasnika, 1. aprila 1859, str. 109—113. V pristavku k prevodu imenuje Levstik Andersenovo zgodbo »povest ali pravljico — kakor kdo raje govori«, kar opozarja na značilno Levstikovo rabo termina »povest«. Isto oznako uporablja tudi na začetku Martina Krpana. — Levstikov osnutek za začetek prevoda je objavil A. Slodnjak v Zbranem delu Frana Levstika, III, Ljubljana 1931, str. 413—414. 3 Fragment Konec satiričnega spisa je objavil A. Slodnjak v IV. knjigi Levstikovega Zbranega dela (Ljubljana 1954), str. 442—443. V opombah nu str. 562 ga je datiral v leto 1859, »neposredno za prevodom Andersenovega Svinjarja kot zaključek neke satire zoper Bleiweisa«. rečeno: »Te pravlice nisem dobil iz Andersena, ampak v nekih starih slovenskih knjigah.« Res je seveda, da z izjemo navedenega mesta Levstik Andersena ne omenja nikjer drugje, kar pomeni, da mu v svojih natisnjenih ali nenatisnjenih kritičnih spisih, pa tudi v pismih ne posveča nobene posebne pozornosti. Morda je to eden od razlogov, da literarna zgodovina zvezi med Levstikom in Andersenom ni pripisovala kakega večjega pomena, ki bi ga bilo navsezadnje potrebno upoštevati v razlagi Levstikovega pripovedništva. A. Ocvirk je v monografski razpravi Levstikov duševni obraz podrobno opisal Levstikovo literarno obzorje in tu natančno določil mesto, ki v tem obzorju pripada posameznim antičnim ali novejšim, zlasti nemškim avtorjem, vendar je v tem okviru Andersena samo mimogrede omenil. V prvi objavi svoje razprave leta 1933 mu je posvetil stavek: »Z Dancem Andersenom in njegovimi pravljicami se je seznanil iz nemških prevodov .. ,«5 Y novi, dopolnjeni izdaji Levstikovega duševnega obraza iz leta 1978 je Ocvirk formulacijo nekoliko dopolnil in spremenil: »Danca Christiana Andersena je poznal prek nemških prevodov, njegove pravljice pa so bile v začetku šestdesetih let že poslovenjene in Levstik je prevedel samo njegovega Svi-njarja.«' Formulacija ni popolnoma določna, dalo bi se jo razumeti tudi kot ugovor zoper pretirano upoštevanje Andersenovega pomena za Levstikovo literarno razgledanost, pa tudi za njegovo prevajalsko in izvirno delo. Več pozornosti je posvetil Levstikovemu razmerju do Andersena Slodnjak, vendar samo v tem smislu, da je v prevodu Svinjarja odkrival tiste sestavine, ki pričujejo o Levstikovem namenu, kako s pomočjo Andersenove pravljice polemično in satirično odgovoriti kritičnim nasprotnikom v letu 1859, tj. Ilicingerju, Bleiweisu in najbrž tudi Ko-seskemu.7 Res pa je, da je Slodnjak prav za ta leta ugotavljal bolj ali manj razločno zvezo med pravljicami danskega avtorja in Erjavcem, češ da je Andersen utegnil vplivati na nekatere značilnosti Erjavčeve narodopisne in humoristične proze.8 Kljub vsemu vrsta dejstev opozarja na precejšnji pomen, ki ga je Aivdersenovo pravljično pripovedništvo imelo za Levstikd, in to ne samo zaradi prevoda Svinjarja ali drugih satiričnih poskusov v letu 1859, 4 N. d., str. 443. 8 A. Ocvirk, Levstikov duševni obraz, Levstikov zbornik, Ljubljana 1933, str. 26. • 6 Druga objava Levstikovega duševnega obraza, v knjigi A. Ocvirka, Literarna umetnina med zgodovino in teorijo, 1. del, Ljubljana 1978, str. 64. 7 Tako že v opombah k Sviniarju (Zbrano delo 111, Ljubljana 1931, str. 414); ponovno v opombah v Zbranem delu IV, Ljubljana 1954, str. 552. " A. Slodnjak, Geschichte der Slowenischen Literatur, Berlin 1958, str. 184; isti, Zgodovina slovenskega slovstva 11, Ljubljana 1959, str. 226, 281. ampak tudi za njegovo izvirno pripovedno ustvarjanje, predvsem v izrecni zvezi z Martinom Krpanom. S tem je vnaprej začrtana teza, da tega pomena nikakor ni mogoče omejiti na leto 1859, ampak ga je potrebno od tod razširiti še na prejšnja Levstikova ustvarjalna leta in ga takšnega projicirati v nastajanje osrednjega pripovednega besedila. Vprašanje o Levstikovem razmerju do Andersena se torej neposredno povezuje z vprašanji o tem, kako je slovenska pripovedna proza po svojih skromnih začetkih v tridesetih letih 19. stoletja, kot jih je najti v prvih prevodih iz Christopha Schmida in v Ciglerjevi Sreči v nesreči, dosegla najvišjo umetniško raven prav z Levstikovo »povestjo« o Krpanu.9 Prvo od dejstev, ki kažejo v to smer, je povezano s posebnim položajem, ki gre Andersenu znotraj Levstikovega literarnega obzorja že od začetka petdesetih let pa vse do časa, ko je napisal Martina Krpana in prevedel pravljico o »svinjskem pastirju«. Že natančnejši pretres tega obzorja, kot ga je v svoji razpravi opravil Ocvirk, kaže, da večina evropskih avtorjev, ki jim je Levstik posvečal kakršnokoli pozornost, pripada preteklim evropskim obdobjem od antike do razsvetljenstva, predromantike in romantike; in da je med njimi razmeroma malo takih, ki so bili zares Levstikovi sodobniki in bi mu v tem smislu lahko pomenili živo literaturo sodobne Evrope, iz katere bi za lastno delo utegnil dobivati plodne, nove, na Slovenskem še nepreskušene spodbude.10 Še bolj se ta avtorski krog zoži, če od vseh novejših avtorjev upoštevamo samo sodobne evropske pripovednike, ki jih je Levstik dovolj dobro poznal, da so mu bili s svojimi deli lahko zgled ali vsaj spodbuda v iskanju lastnega pripovednega sveta, kot ga je najprej, hkrati pa že tudi dokončno uresničil z Martinom Krpanom. Od še živečih evropskih pripovednikov, ki jih je spoznaval po letu 1850 in iz njih lahko črpal ustvarjalne spodbude, pridejo v poštev predvsem trije — Andersen, Auerbach in Stifter, ob teh pogojno še Gogolj in Gotthelf. Toda tadva je za razvoj Levstikovega proznega pripovedništva, kakršno se je izkristaliziralo v Martinu Krpanu, komajda mogoče upoštevati. Gogolj je umrl že leta 1852, njegovo delo je bilo bolj ali manj zaključeno že deset let poprej, tako da ni bil več Levstikov sodobnik. Da je poznal Gogoljevo ime in imel v rokah tudi njegove tekste, je verjetno, saj so 9 Izraz »povest« jc na tem mestu in drugje uporabljen v skladu z oznako, ki jo je svojemu tekstu dal Levstik sam na koncu prvega odstavka objavljene verzije v Slovenskem glasniku. 10 Podroben oris Levstikovega literarnega obzorja je dal A. Ocvirk v razpravi Levstikov duševni obraz, dopolnjeni in razširjeni v knjigi Literarna umetnina med zgodovino in teorijo, 1. del (1978), zlasti na str. 38—64. bile Mrtve duše v slovenski javnosti omenjene že leta 1850.11 Toda res je, da ga Levstik nikjer ne omenja; pa tudi sicer nikjer ni najti dokaza, da je že v petdesetih letih poznal Gogoljeve peterburške povesti ali pa katero od folkloristično-romantičnih novel prvega Gogoljevega obdobja. Kolikor se je utegnil zgledovati pri načinu gogoljevske groteske, se je to lahko zgodilo šele proti letu 1870. Za genezo njegove klasične proze v Martinu Krpanu bi bila seveda zanimivejša možnost, da je že sredi petdesetih let vedel za Gogoljevo obdelavo folklorno-pravljičnih motivov, kot jih prinaša zbirka Večeri na pristavi blizu Dikanjke in deloma Mirgorod. Vendar bi tudi takšna možnost ostala za razlago Levstikove zamisli Martina Krpana brez večjega pomena, ker je bilo Gogoljevo razmerje do pravljičnega izročila čisto drugačno ali celo nasprotno temu, iz katerega je izhajal Levstik. — Podobno je tudi Gotthelfa potrebno odmisliti iz geneze tega pripovedništva, in to ne samo zaradi bistvenih vsebinskih in formalnih razlik, ampak že zaradi preprostega dejstva, da je Levstik dela švicarskega pisatelja začel spoznavati najbrž šele po letu 1865; prvič ga je citiral leta 1867 in ga kmalu zatem priporočil Jurčiču kot zgled romanopisca, ki svoj pripovedni svet gradi iz samih kmečkih usod.12 Poleg Andersena je Levstik že v petdesetih letih prav gotovo poznal imeni obeh osrednjih pripovednikov južnonemškega in avstrijskega kroga, Auerbacha in Stifterja; Janežič ju je v Novicah leta 1857 z vsem poudarkom omenil kot vzorec, po katerem naj se ravnajo pisci povesti in novel, ki jih je želel za »Slovenski glasnik«. Koliko je Levstik natančneje spoznal tudi njuna besedila, je seveda manj dokazljivo, vendar ta možnost ni izključena zlasti za Auerbacha, ki je bil v tem času med najbolj odmevnimi nemškimi pisatelji. Tej možnosti stoji nasproti dejstvo, da je bila njuna proza zelo daleč od smeri, ki jo je Levstik prav v tem času ubral z Martinom Krpanom. Morda jima je celo nasprotoval — če je pravilna Slodnjakova domneva, da z obsojanjem prenatančne opisnosti v Popotovanju iz Litije do Čateža ni meril samo na Scotta, ampak morda še bolj na sodobne nemške avtorje, meci temi predvsem na Auerbacha in Stifterja.13 11 Gogoljev roman Mrtve duše je I. Macun leta 1850 omenil v svojem Cvetju slovenskiga pesničtva, str. 182. Ob pisateljevi smrti je izšel nekrolog v Slovenski В čeli. 1S I/. Gotthelfovega romana Anne Bübi Jowäger je Levstik citiral v spisu Jezikoslovne reči 11, objavljenem v Slovenskem glasniku 1. maja 1867. Jurčiču za zgled ga je postavil v pismu o Desetem bratu leta 1868. 13 Prim. A. Slodnjak, Zgodovina slovenskega slovstva II, Ljubljana 1959, str. 379. Rezultat natančnejšega pretresa Levstikovih zvez s sodobnim evropskim pripovedništvom je torej vendarle ta, da je od vseh avtorjev, ki jih je v petdesetih letih gotovo poznal, ravno Andersen tisti, s katerim je našel največ neposrednega stika, pa ne samo kot prevajalec, ampak tudi kot pisatelj prvega pomembnejšega slovenskega pripovednega besedila v prozi in s tem kot začetnik slovenske pripovedne umetnosti v pravem pomenu besede. Da bi se ta zveza zares pojasnila, je seveda potrebno natančneje pretresti vse okoliščine, ki so odločale o Levstikovem sprejemanju Andersena. Ozadje zanj je mogoče najti v splošnem odmevu, ki ga je Andersenovo pravljičarstvo imelo sredi 19. stoletja skoraj v vseh evropskih literaturah.14 Andersenov prodor v evropski literarni prostor sc je izvršil prek nemškega jezikovnega območja, in to kmalu potem, ko je leta 1835 izšla prva zbirka njegovih pravljic Eventyr fortfalte for Bern. V štiridesetih letih so se že druga za drugo vrstile nove in nove nemške izdaje njegovih pravljic, pripovedk in zgodb, nekatere od teh že v obliki zbranega dela, druge v ilustriranih izborih za najširši bralski krog ne samo mladine, ampak tudi odraslih. Okoli leta 1850 so se iz Andersenovega vpliva izvili številni nemški epigoni (Gustav zu Putlitz, Marie Petersen idr.), od katerih nihče ni dosegel danskega zgleda. Že pred tem časom se je Andersenov odmev močno zasidral tudi v avstrijsko-nemških deželah, deloma prek pisateljevih osebnih stikov, saj je že leta 1841 prišel na Dunaj, drugič ga je obiskal v letu 1846, in ko je leta 1854 prek Dunaja potoval v Italijo, ga je pot vodila najbrž prek slovenskih dežel. Sredi petdesetih let je bilo njegovo ime med osrednjimi, najbolj popularnimi in vplivnimi imeni evropske literature. Prav v tem desetletju so nastali prvi prevodi njegovih pravljic v slovanske književnosti, najprej v ruski, proti koncu petdesetih let v poljski in češki. Prvi slovenski prevod ni zaostajal za njimi, saj je bil objavljen že leta 1850, se pravi precej pred časom, ko je nastal in bil natisnjen Martin Krpan. Kot v drugih avstrijskih deželah se je Andersenov sloves razširil tudi na Slovenskem že sredi štiridesetili let, najprej seveda prek nemških glasil in v nemških prevodih.15 Njegovo ime se pojavi na straneh ljub- 14 Za Andersenovo recepcijo v evropskih literaturah 19. stoletja gl. zlasti dela: Schmitz, Andersen in Deutschland (Handwörterbuch des deutschen Märchens, Berlin und Leipzig 1930—1933, Bd. I, str. 67—73); Gustav Nickel. IL C. Andersen in Deutschland (Zeitschrift für Deutschkunde, Leipzig 1927, str. 126 do 133); Erik Dal, Andersen en quatre-vingts langlies. (Un livre sur le poète danois Huns Christian Andersen, sa vie et son oeuvre. Copenhague 1955, str. 135 do 206). 15 Podatke, ki govorijo o omembah Andersena ali prevodih, objavljenih na Slovenskem od srede 19. stoletja naprej, vsebuje kartoteka tujih avtorjev pri Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede SA'/,U. ljanskega lista »Illyrisches Blatt« že leta 1846 v sestavku »Das intelligente Deutschland«, ki pripoveduje anekdoto o Andersenoveni obisku pri Jakobu Grimmu, pri čemer so omenjene njegove pravljice, on sam pa razglašen za pesnika, »den die ganze Welt kennt!« Leta 1849 se Andersen omenja v celovški »Carinthii« in leta 1858 izide v ljubljanskih »Blätter aus Krain« v nemškem prevodu njegova pravljica Die schönste Rose der Welt. Toda že leta 1850 je bil objavljen prvi znani slovenski prevod iz Andersena, Cesarjeva nova oblačila, ki jih je za »Vedeža« prosto priredil in brez navedbe Andersenovega imena objavil F. Jeriša pod svojim običajnim psevdonimom Detomil; podobno je nekaj številk za tem v dveh nadaljevanjih objavil še Slavčka. Naslednji prevod iz Andersena v slovenščino je bila Pravljica o letu, kot jo je prevedel Erjavec, objavil pa Janežič v zadnjih številkah »Slovenskega glasnika« za leto 1858, nekaj mesecev po Martinu Krpanu. Janežičev list je nato ostal za nekaj let glavni posrednik Andersenove proze v slovenščino — v letu 1859 je tu izšel Levstikov prevod Svinjarja in za njim še Povest od matere v Erjavčevi poslovenitvi; leta 1863 je bila v njem objavljena v Erjavčevem prevodu Najljubeznjiviša roža na svetu, toda že z opozorilom na knjigo Kitica Andersenovih pravljic, ki je izšla še istega leta.16 V nji je Erjavec zbral deset prevedenih zgodb iz Andersena: Angelj, Mati, Dete v grobu, Najljubeznjiviša roža na svetu, Zadnji biser, Od ajde, Marjetica, Srečna rodovina, Divji labudi in Pravljica o letu. Levstikov prevod Svinjarja leta 1859 torej nikakor ni osamljen pojav, ampak se vključuje v širše sprejemanje Andersena na Slovenskem, kakršno je potekalo že od leta 1850, a se strnilo ravno okoli leta 1858. Sele v tem okviru se pojasnijo vprašanja, ki ostajajo na prvi pogled nerazvidna. Tako za Erjavčeve prevode kot za edini Levstikov prevod je mogoče domnevati, da niso nastali iznenada ali nepričakovano, pač pa kot rezultat večletnega spoznavanja Andersenovega pravljičnega pripovedništva v nemških prevodih, iz katerih sta že leta 1850 potekla oba Jeriševa prevoda. V tej smeri je potrebno izključiti možnost, da bi šele Erjavčev prevod Pravljice o letu leta 1858 opozoril tevstika na danskega pravljičarja, posledica pa bi bil prevod Svinjarja v naslednjem letniku Janežičevega glasila. Levstik je moral temeljiteje spoznavati Andersenove pravljice, pripovedke in pravljično šaljive zgodbe že v 10 Kitica Andersenovih pravljic. Poslovenil Fr. Erjavec. V Celovcu 1863. Natisnil Janez Leon. — Knjiga vsebuje tudi »Predgovorcek«, v katerem je Erjavec opredelil bistvo pravljice: »Pravljica nam predstavlja djanja in dogodbe, ki se godé pod vplivom neke čeznatorne moči; v vsaki pravljici se godé čudeži...« Očitno je pomen, ki ga Erjavec daje pojmu, že drugačen od tistega, ki je značilen za Levstiku v Popotovanju iz Litije do Čateža. letih pred tem, v tem času se mu je izoblikovalo tudi čisto osebno razmerje do tega pripovedništva; posebne okoliščine, v katere ga je postavilo burno polemično leto 1859, pa so povzročile, da se je šele zdaj odločil, da bo s pomočjo Andersenovega Svinjarja vsaj posredno kritično, satirično in polemično prizadel svoje nasprotnike Hicingerja, Bleiweisa in Koseskega. Da je potrebno Levstikov sprejem Andersena razumeti v tej smeri, se zdi potrjeno z vrsto dejstev. Predvsem je tu očitna razlika v Erjavčevem in Levstikovem razmerju do Andersenovih pravljic, kot se kaže v izboru tekstov, ki sta jih prevedla. Erjavec je brez izjeme posegal po zgodbah, ki so znotraj Andersenovega pripovednega sveta bolj »umetne« kot »ljudske«, hkrati pa izrazito čustvene, tragično patetične ali sentimentalne, pogosto moralistične in vzgojne. Takšna je tudi pravljica o »divjih labodih«, čeprav jo je Andersen napisal po ljudskih motivih. Posebej so Erjavca privlačevale zgodbe, ki so jim bili junaki vzeti iz živalskega in rastlinskega sveta. Nikjer pa ni zaslediti, da bi posvečal pozornost šaljivim pripovedkam, v katerih je Andersen ljudske motive prilagodil svoji neposredni osebni izpovedi, satiri in polemiki. Levstikov prevod Soinjarja kaže, da je njegovo zanimanje za Andersena bilo naravnano ravno k tej vrsti pravljičarstva. Ko je leta 1859 rabil za polemične namene primeren tekst, je iz svojega širšega poznavanja Andersena posegel po pravljici o »svinjskem pastirju«, ker mu je bila pač že daljši čas znana in ker je s svojim šaljivim tonom, satiričnimi aluzijami in komično jedrnatim slogom ustrezala aktualnemu namenu. To pa pomeni, da je poznal še druge podobne Andersenove pravljice in da so mu bile med njimi blizu zlasti takšne, kot so Kraljična na zrnu graha, Vžigalnik, Bedak Jurček, Cesarjeva nova oblačila, Slavec, Veliki Miklavž in mali Miklavž in seveda Svinjski pastir. Ko je v letu 1859 za prevod izbral Svinjarja, mu je izbiro olajšalo poznavanje še drugih Andersenovih tekstov, vodilo ga je pa posebno razmerje do tega pravljičarstva, usmerjeno predvsem k njegovim ljudsko šaljivim, satiričnim, socialno in moralno kritičnim, ne nazadnje tudi osebno izpovednim platem v komično-poetični preobleki. Da je potrebno prevod Svinjarja postaviti v ta širši okvir, se potrjuje z izjavo, ki jo je Levstik zapisal leta 1859 v fragmentarno ohranjeni zgodbi »o dveh Blažih«, češ da te pravljice ni dobil »iz Andersena«. Pesnikovo ime stoji tu namesto pripovednega opusa, in tako ne more biti dvoma, da so bile Andersenove pravljice Levstiku proti koncu petdesetih let znane v precej večjem obsegu in po svojih bistvenih straneh temeljiteje, kot bi utegnila kazati objava Svinjarja sama po sebi. O tem, kdaj je dobil Andersena v roke in v kateri fazi svojega razgledovanja po literaturi se je navezal nanj, je mogoče samo ugibati. Verjetno se je to zgodilo že v gimnazijski dobi po letu 1850 in do neopravljene mature leta 1854. Morda ga je prvi nanj opozoril Jeriša s svojima prevodoma v »Vedežu« leta 1850. Vsaj od leta 1850 naprej ga je kot gimnazijec utegnil brati v licejski knjižnici, ki je tega leta dobila izdajo Andersenovih pravljic v nemškem prevodu Juliusa Reu-cherja pod naslovom Mährchen, Gesamt-Ausgabe, izdano v Berlinu 1845—46.17 V tej izdaji so bile objavljene med mnogimi drugimi tudi zgodbe, ki so od vsega začetka Levstika gotovo najbolj pritegovale — Vžigalnik, Kraljična na zrnu graha, Veliki Miklavž in mali Miklavž, Svinjski pastir, Cesarjeva nova oblačila. Seveda ni bilo v nji še Bedaka Jurčka, ki je nastal šele leta 1855. Poleg te izdaje je v Ljubljani na začetku petdesetih let obstajalo nedvomno v zasebnih rokah še precej drugih, starejših ali novejših izdaj Andersena v nemščini, kar s precejšnjo gotovostjo govori v prid domnevi, da je Levstik spoznaval njegovo pravljičarstvo že kot dijak, vsekakor v zadnjih letih pred maturo, ko je bil najbolj odprt in vnet za nove literarne vtise. S tem seveda ni izključena možnost, da se je z njim ponovno srečaval, ko je imel priložnost dobiti v roke nove izdaje Andersenovih del med svojim bivanjem v Olomucu, na Dunaju in nato spet v domovini, kot domači učitelj pri grofu Paceju in pozneje pri Miroslavu Vilharju. Toda verjetnejša je možnost, da je leta 1859, ko je prevedel Svinjarja, bil že nekaj let dober poznavalec precejšnjega dela Andersenovih pravljic, pripovedk in ko-mično-šaljivih zgodb; in da so mu bile od teh najbolj pri srcu tiste, kjer se je ljudska pravljična podlaga združevala s komičnimi, satiričnimi, življenjsko-izpovednimi prvinami, kot se je to zgodilo zlasti v Svinjskem pastirju, pa še v drugih podobnih zgodbah, ki so bile za Andersena značilne zlasti v prvem obdobju njegovega pravljičarstva, tj. v letih 1835—1850. širši pogled na Levstikovo razmerje do Andersena ne vodi samo k boljšemu razumevanju okoliščin, iz katerih je leta 1859 nastal prevod Svinjarja, ampak omogoča tudi novo razlago geneze, ustroja in literarno-zgodovinskega pomena Levstikovega Martina Krpana, bodisi v njegovi prvotni daljši redakciji, bodisi v skrajšani in predelani varianti za »Slovenski glasnik«. Brž ko postane verjetno, da je bil v jîctdesetih letih od vseh sodobnih evropskih pripovednikov Levstiku znan, privlačen in tudi aktualen predvsem Andersen, ni mogoče mimo dejstva, da je 17 Izdaja je še zmeraj zabeležena v kartoteki ljubljanske NUK, vendar jc knjiga izgubljena. ravno v tem desetletju dozorevala Levstiku ideja za pripovedno besedilo, s katerim je na mali presegel vse prejšnje poskuse slovenske pripovedne proze in šele ustvaril umetniško pripovedništvo v pravem pomenu besede. У zvezi z nastankom Martina Krpana je mogoče sprejeti Slodnja-kovo domnevo, da ga je Levstik napisal šele maja in junija leta 1858, ne pa že leta 1855, kot se je dalo domnevati prvotno po pisni obliki ohranjene daljše redakcije.18 Kljub temu je seveda verjetno, da je Levstiku sama zamisel za Martina Krpana, začenši z grobimi obrisi snovi, nato pa z izdelavo motivov, iskanjem prikladnega pripovednega načina in ne nazadnje jezikovnega sloga nastajala dalj časa, morda že od leta 1855 naprej. O takšni notranji genezi seveda ni mogoče reči ničesar trdnega, saj o nji ni ohranjen noben otipljiv dokument. Zato tudi ni mogoče z dokumentarno trdnostjo soditi o tem, kakšno vlogo so imeli v takšni genezi vtisi, ki jih je Levstik sprejemal iz branja Andersenove pravljične proze. Pač pa je seveda mogoče s primerjavo obeh ohranjenih variant Krpana in podobnih Andersenovih zgodb ugotavljati, kakšna je literarnozvrstna, motivna, tematska, idejna, formalno-stilna podobnost Levstikove pripovedke z Andersenovimi vzorci in hkrati njihova različnost. Seveda tudi za tiste sestavine, ki se izkažejo v tej primerjavi podobne, ni mogoče z vso gotovostjo trditi, da predstavljajo vplivno zvezo v smislu t. i. »rapport de fait«, ampak je tak vpliv lahko samo verjeten; v skrajnem primeru bi ga smeli imeti za naključno vzporednost, ki pa spet ni popolnoma brez pomena in le naključna, saj dopušča sklep, da se je Levstik s svojim Martinom Krpanom brez zavednega posnemanja, vendar pa z enakimi rezultati gibal v smeri, zvrsti in pripovednem načinu, ki jih je že pred njim v evropskem okviru uveljavil Andersen. Toda dejstvo, da je Andersena poznal, naravnava takšno domnevo vendarle v smer dejanskega vpliva. Doslejšnje razlage Martina Krpana so se ukvarjale predvsem s snovjo, iz katere je Levstik oblikoval pripoved, s smislom, ki ga je prenesel v takšno snov, in z načinom, ki mu je bil pri tem na voljo.19 Kar zadeva 1B Domnevo o nastanku daljše redakcije Krpana v letih 1855—1858 je A. Slodnjak zapisal prvič v uvodu Levstikovega Zbranega dela IV (1931), str. 16. Vendar je že v uvodu za izdajo Martina Krpana v Cvetju iz domačih in tujih logov (Celje 1934, 1940) datiral nastanek teksta v leto 1858; podobno v opombah za Zbrano delo IV (1945). 18 öd pomembnejših prispevkov o Martinu Krpanu je potrebno upoštevati: F. Govekar, Martin Krpan in Peter Klepec (Slovan 1904—1905), A. Slodnjak, Levstikovo Zbrano delo IV (Ljubljana 1931, uvod), J. Vidmar, Fran Levstik, Leposlovna proza (LZ 1931, Literarne kritike, Ljubljana 1951), J. Koštial, Srbski Martin Krpan (Življenje in svet 1931), 13. Orel, O Levstikovem Martinu Krpanu (Dom in svet 1931), A. Ocvirk, Levstikov duševni obraz (Levstikov zbornik, Ljubljana 1933, Literarna umetnina med zgodovino in teorijo I, Ljubljana 1978). A. smisel Levstikove zgodbe, so ga različni interpreti vse do najnovejšega časa formulirali iz zelo različnih zornih kotov, kar je imelo za posledico tudi čisto različne, včasih celo nasprotne razlage; kolikor je bilo takšno tolmačenje smisla odvisno od subjektivnega stališča samega interpréta, komajda spada v pravo literarnozgodovinsko vedo. Trdnejša so dognanja o snovnih izvirih za zgodbo o Martinu Krpanu. Prvotna Slod-lijakova domneva, da je Levstik morda zajel motivno podlago iz ljudske, t. i. »tovorniške« pripovedke o tihotapcu s tem imenom, se ni obdržala, saj jo je v glavnem opustil tudi njen avtor; sklicevanje na K. Štreklja naj bi utrdilo domnevo, da takšne pripovedke in junaka v ljudskem ustnem slovstvu nikoli ni bilo in je torej oboje svoboden plod Levstikove domišljije.20 Kljub temu seveda ni mogoče do kraja izključiti tudi takšne možnosti. Trdnejši so dokazi, da je Levstik snovne prvine za svojo zgodbo zajel iz znanih ljudskih pesmi, pripovedk in sporočil, med njimi zlasti iz Pegama in Lambergarja, kot ga je v štirih različnih variantah prinesla že Korytkova izdaja Slovenskih pesmi krajnskiga naroda (1859 do 1844); nato iz anekdot o Stempiharju ali zgodb o Petru Klepcu; morda tudi iz srbskih junaških pesmi Marko Kraljevič i Arapin oziroma Marko Kraljevič i Musa Kesedžija.21 Po takšni razlagi, ki se zdi splošno sprejeta, naj bi torej veljalo, da je snovna geneza Martina Krpana povezana s svobodno uporabo različnih motivnih sestavin, večidel iz ljudskih pripovednih izvirov. Razlaga daje dovolj možnosti za primerjavo z An- Slodnjak, Martin Krpan (Celje 1934, 1940, uvod), B. Paternu, Levstikov Martin Krpan (uvod v izdajo Klasja, Ljubljana 1952), isti. Slovenska proza do moderne (Koper 1957), B. Tomaževič, Martin Krpan (spremna beseda h Kondorju, Ljubljana 1958),J. Vidmar, O »Martinu Krpanu« (Levstik, Martin Krpan s Vrha idr., Beograd 1963), M. Matičetov, Löl Kotlič — Krpan iz Rezije (Sodobnost 1963), isti, Pregled ustnega slovstva Slovencev v Reziji (SR 1968), J. Martinovič, Martin Krpan kao parodija (SR 1970). Л. Zorn, Iskanje slovenske umetne proze, Fran Levstik: Martin Krpan z Vrha (Ljubljana 1978), Z. Skušek-Močnik. Krpanov teorem (Gledališče kot oblika spektakelske funkcije. Ljubljana 1980), M.Kmecl. Fran Levstik (Ljubljana 1981), B. Paternu, Martin Krpan med mitom in resničnostjo (Martin Kerpan z Verha, Ljubljana 1981), A. Slodnjak, Dva Krpana? (Kerpàn z Verha, Ljubljana 1981). 20 Za Slodnjakovo stališče je potrebno primerjati njegove« sodbe iz uvoda v Levstikovo Zbrano delo (1931), v izdajo Martinu Krpana (1934, 1940) in v opombah k Zbranemu delu IV (1954). Vendar je potrebno upoštevati še mnenja drugih, med drugim gradivo M. Matičetova v Sodobnosti (1963) in Sil (1968), gl. prejšnjo opombo. Štrekljeva sodba je bila objavljena v članku F. Govekarja Martin Krpan in Peter Klepec (Slovan 1904—1905). 21 Slovenske pésmi krajnskiga naroda, Ljubljana 1839—1844 (I, 133—136, II, 23—26, IV, 14—19) prinašajo štiri različice stare romance. Za Stempiliarja gl. razpravo B. Orla O Levstikovem Martinu Krpanu (Dom in svet 1931). Zgodbe o Petru Klepcu so objavljene v Bajkah in pripovedkah slovenskega ljudstvu (Celje 1930), J. Kelemine na str. 373—376. Gl. tudi opombe v knjigi. Junaški pesmi o Kraljeviču Marku omenja Levstik sam v svoji kritiki Cegnarjevega Pegama in Lambergarja. Za objavo pesmi gl.: Vuk Stef. Karadič. Srpske narodne pjesme, Beograd 1932, II, str. 357—368, 369—376. dersenovimi pripovednimi vzorci, saj se v glavnem sklada z genezo tistih Andersenovih zgodb, ki pridejo v poštev za primerjanje z Martinom Krpanom in so tudi same večidel zgrajene iz ljudskih pravljičnih motivov. Najbolj odprto je v literarni zgodovini ostalo vprašanje o načinu, postopkih in stilno-formalnih sredstvih, s katerimi je Levstik realiziral svojo zamisel, pri čemer ni misliti samo na zunanje stilne značilnosti, ampak tudi na literarno zvrst, ki si jo je izbral, in na njene tipične pripovedne strukture. Za odgovor na ta vprašanja je literarna zgodovina doslej nakazala več možnosti, ki si med sabo največkrat nasprotujejo. Z ene strani je mogoče imeti Martina Krpana za člen tiste tradicije, ki se je v slovenski literaturi začela takoj po letu 1848, njena glavna značilnost je pa bila prozno preoblikovanje ljudskih pripovednih pesmi, ali pa samo obnavljanje proznih ljudskih pravljic in pripovedk, vendar tudi njihovo združevanje v večje tvorbe, pogosto seveda zato, da bi iz posameznih motivov nastala večja, sklenjena vsebinska celota. Ta način je torej dopuščal več različnih možnosti — od kratkega, skopega, po ljudskih predlogah natančno povzetega sporočanja do samostojnejših izrazito umetnih kombinacij, včasih celo z izrecnim namenom, ustvariti iz krajših ljudskih besedil nekakšno »narodno epopejo«, čeprav samo v obliki proznega »načrta«, kot je to počel češko-nemški pisatelj Siegfried Kapper.22 Najvidnejši primer takšnega razmerja do ljudskih pripovednih izvorov so bili teksti Janeza Trdine, objavljeni okoli leta 1850. Od Trdinovih pripovedi je za primerjavo z Martinom Krpanom primerna predvsem Pripovedka od Glasan-Boga, v katero je Trdina vključil zgodbo o Pegamu in Lambergarju; vendar se prav tu izkaže, da je Levstikova obdelava ljudske motivike bistveno drugačna. Seveda ni mogoče zanikati, da je Martin Krpan nastal tudi kot posledica folklo-ristično-pripovednega toka, ki se je sprožil po letu 1848. Toda iz njega ima Levstik samo snovnost svoje pripovedi, tj. motive, ki jih je zajel iz različnih ljudskih pesmi, pripovedk, anekdot in pravljic, kolikor jim seveda ni dodal tudi snovne prvine, ki niso slovenskega ljudskega izvora, ampak tuje ali celo umetne. Kar pa zadeva pripovedni način, ton in slog, pa tudi temo in idejo, ki jih je realiziral s pomočjo takšne snovnosti, je na prvi pogled videti, da so bistveno drugačni od tistih, ki jih je poznalo folkloristično-umetno pripovedništvo v petdesetih letih, saj v njem nikjer ni srečati »klasične« izoblikovanosti oseb, dogodkov in situacij, kot jo pozna Martin Krpan, niti ne njegove komično-satirične živosti, boga- 21 Gl. opombe J. Logarja v Trdinovem Zbranem delu IV (Ljubljana 1952), str. 369. tega dialoga in enkratnih nazornih prizorov, v katerih se koncentrira bistvena vsebina pripovedi, prav tako ne humorja, posebne dikcije in ritma, nazadnje pa seveda tudi ne osebnega življenjsko-izpovednega »duha«, ki diha iz celote. Resda je že Trdina znal povezati ljudske motive s svojo lastno refleksijo o svetu, toda ta je tako izrazito racionali-stična, razsvetljenska in načelno-didaktična, da učinkuje skoraj kot nasprotje poetičnemu humorju Martina Krpana, ki je na videz naiven, hkrati pa izrazito oseben. Drugi način, ki se je v petdesetih letih udomačil v razmerju takratne slovenske literature do ljudskih pesniških snovi, je bil še bolj tuj Levstikovi zamisli Martina Krpana, pravzaprav že njegovo očitno nasprotje. Gre za voljo, ustvariti na podlagi kratkih ljudskih pesmi, pa tudi proznih pravljic ali pripovedk obsežnejšo epsko pesnitev, po možnosti v slogu in verzu srbske junaške epike. Levstik je ta način izrecno odklonil v svoji kritiki Cegnarjeve kratke pesnitve Pegam in Lambergar, ki ga je s svojimi značilnostmi morda pripravila do tega, da je po objavi te pesnitve v »Slovenskem glasniku« izoblikoval Martina Krpana.23 Iz kritike Cegnarja je videti, da Levstik načelno ni odobraval umetnega junaškega opesnjevanja tradicionalnih ljudskih motivov, tudi ne sloga in verza, ki so ga v ta namen uporabljali Cegnar, Valjavec in drugi avtorji podobnih obdelav. In res je Martin Krpan z njimi v nasprotju že zato, ker je napisan v prozi, in to ne samo kot prozaičen načrt za morebitno poznejšo verzificirano epopejo, ampak kot tekst, ki je svojo dokončno podobo dobil ravno s pomočjo izrazitega proznega tona, ritma in sloga. S tem se seveda izkaže, da je temeljno nasprotje med Levstikovo obdelavo in pa načinom, ki ga je uporabljal Cegnar, nastajalo ravno ob dejstvu, da Levstik nikakor ni hotel ljudske moiivike povzdigniti v vzvišen, patetičen, tradicionalno heroičen in zato tudi brezoseben svet, ampak jo je želel prenesti v čimbolj neposreden, humorno-komičen, osebno živ medij, to pa je bilo mogoče samo v okviru posebnega tipa j)rožne zgodbe. Tretja teza, ki poskuša razložiti posebni način, s katerim je v Martinu Krpanu oblikovana ljudska snov, poskuša ostati čim bliže sami ljudski poeziji, zato izvaja iz nje ne samo snov Martina Krpana, ampak tudi način, v katerem je napisan. Po tem pojmovanju naj bi Levstik zvesto sledil »dului«, kakršnega vsebujejo ljudski teksti, iz katerih je zajel motiviko, nato pa naj bi jo razvil čimbolj v skladu z njeno prvotno ljudsko naravo. Se pravi, da so mu bili poleg snovi vnaprej dani že tudi 23 Levstikovo razmerje do Cegnarjevega teksta obravnava predvsem J. Mur-tinovič v razpravi Martin Krpan kao parodija (SR 1970). ton, slog, pripovedni način, nazadnje nemara celo idejno jedro Martina Krpana. Zdi se, da se k takšni razlagi nagibi je Ocvirk v študiji Levstikov duševni obraz, kjer z ene strani sicer ugotavlja, da je Martin Krpan »samostojno pripovedno delo« oziroma da ima na sebi »mnogo lastnosti avtorjevega duha in osebnosti, čeprav jih ni mogoče ugotoviti na prvi pogled«, vendar z druge strani bistvo zgodbe pojasnjuje takole: »Ker je bil stvaren in umerjen oblikovalec, ni vnašal v snovi svojih sodb, ampak se je prilagodil predlogi, gradivu, ki ga je imel v rokah, kako šele, da bi ga dopolnjeval s simbolnimi poudarki, ki naj parafrazirajo sedanjost, osvetljujejo po svoje politična in kulturna trenja v njej ali morda celo razjasnjujejo pisateljevo osebno usodo.«24 Y podobno smer gre še tale Ocvirkova sodba: »V zgodbi o Krpanu zasledimo seveda nekaj globljih vsebinskih poudarkov, a ti so bili v njej že prej, preden jo je Levstik vzel v roke, vendar je njihov pomen obče človeški, kakor za-pažamo to tudi pri drugih ljudskih zgodbah, ki imajo častitljivo preteklost, zato bi jo zaman skušali časovno in krajevno omejiti, kolikor ni tega storil preprosti pripovedovalec sam iz svojega, za njim pa dopolnil Levstik.«25 Čeprav Ocvirkove formulacije v tej zvezi, pa tudi na drugih mestih niso popolnoma določne, jih je vendar mogoče razumeti v tem smislu, da je Levstik Martina Krpana v celoti ustvaril iz ljudskega pripovedništva, tj. ne samo vsebinsko, ampak tudi idejno, formalno in stilno. To bi natančneje povedano pomenilo, da mu ljudske pripovedke niso dale samo snov, ampak je svojo zgodbo našel v njih že oblikovano v motive, tematsko prežete s čisto določenim »duhom« ali kar idejo; poleg tega naj bi že v predlogah obstajali tisti načini pripovedi, jezikovni slog in končno še notranja forma, ki so bistveni za Martina Krpana. Zoper takšno možnost govorijo številna dejstva. Najprej, da v slovenskih ljudskih pesmih, pripovedkah in pravljicah ne samo ni najti junaka, ki bi nosil Krpanovo ime, ampak da tudi med junaki ljudskih tekstov — kar je mnogo pomembneje — ni najti nobenega, ki bi bil Levstikovemu po zunanji in notranji podobi, »značaju« in vlogi zares podoben, saj je videti na prvi pogled, da se bistveno razlikuje ne samo od Krištofa Lambergarja, ampuk tudi od Klepca in Štempiharja kljub posameznim motivnim drobcem, ki so s teh junakov prešli na njegovo pripovedno usodo. S tem v zvezi ni mogoče prezreti, da v ljudskih izvirih tudi ni najti tako pomembne motivne plasti Levstikove pripovedke, kot jo predstavlja dunujski dvor s svojim cesarjem, cesarico, ministrom 84 A. Ocvirk, Levstikov duševni obraz (Literarna umetnina med zgodovino in teorijo 1, Ljubljana 1978, str. 206). " N. d., str. 207. Gregorjem in dvorjani. Ker je Levstik tudi ni mogel prevzeti iz srbskih junaških pesmi, je od tod očitno, da celo precejšnjega dela snovi za svojo motiviko ni mogel dobiti v samem ljudskem pripovedništvu, iz česar sledi še to, da v njem tudi ni mogla vnaprej obstajati tematsko-duhovna plast, ki jo čutimo v jedru Martina Krpana. Končno je potrebno ugotoviti, da nikjer v slovenskem ljudskem slovstvu ni najti posebnega sloga in tona, ki sta značilna za Martina Krpana, saj tudi za plebejski humor, komičnost in ironijo, iz katerih potekata, ni mogoče imenovati nobenega besedila, v katerem bi vse to obstajalo v približno enaki podobi kot v Levstikovi pripovedi. To pa pomeni, da ne samo motive in tematiko, ampak tudi formo, slog in način, s katerim je Levstik izoblikoval snovne elemente, zajete v ljudskih izvirih, ni mogoče izvesti iz tradicionalnega ustnega pripovedništva. Spričo tega ostaja za razlago bistvenih potez Martina Krpana na voljo še zadnja možnost, ki jo je deloma nakazal že Ocvirk v eni od citiranih oznak, vendar jo je v okviru svojega pojmovanja navsezadnje opustil, hkrati je pa takšna, da jo bolj ali manj izrecno priznava večina novejših literarnih zgodovinarjev, ki se ukvarjajo z Levstikovim tekstom - da je namreč ljudska snov oblikovana v Martinu Krpanu izvirno, se pravi osebno, iz samega Levstika, njegove enkratne ustvarjalne osebnosti ali »duha«. Seveda tudi ta razlaga ostaja precej splošna, hkrati pa pušča nekatera vprašanja odprta. Ugotovitev, da je Levstik izoblikoval Martina Krpana iz osebne ustvarjalnosti, pomeni predvsem, da nikakor ni bil suženjsko odvisen od ljudske pripovedne predloge. S tem pa ni izključena možnost, da se kot izrazito oseben, izviren oblikovalec vendarle ni zgledoval pri uveljavljenih evropskih pripovednih vzorcih, kolikor so mu bili znani zlasti iz sodobne literature. Y teh zgledih je utegnil najti nekatere od tematskih, idejnih, motivnih, slogovnih in zvrstnih prvin, ki so značilne za Martina Krpana, a jih v ljudskem pripovedništvu ni najti, hkrati bi jih pa komajda vse in v celoti pripisali Levstikovi izvirni iznajdljivosti. Na to možnost opozarja njegovo razmerje do Andersena, kot se je izoblikovalo verjetno že na začetku petdesetih let, bilo živo zlasti v letih, ki so predhajala nastanku Martina Krpana, in se na zunaj izkazalo v prevodu Soinjarja, objavljenem leto dni po natisu »povesti« o Krpanu. Iz Levstikovega razmerja do danskega pripovednika postaja očitneje, da mnoge od sestavin, ki jih v Martinu Krpanu ni mogoče razložiti iz ljudske predloge, vsebuje ravno Andersenovo pravljičarstvo, posebno v tistem delu, ki je moralo biti Levstiku zelo blizu in v katerega spada tudi pravljica o »svinjskem pastirju«, ki si jo je leta 1859 izbral za prevod. Teza, ki jo je od tod mogoče začrtati, je ia, da je Levstik pri Andersenu našel v precejšnji meri že izdelan model literarne zvrsti, tipa pripovedi, sloga in načina, ki ga je lahko uporabil v Martinu Krpanu, seveda tako, da je njegove prvine po svoje predelal, v marsičem spremenil in prilagodil svoji posebni zamisli. Andersen je po ugotovitvah evropske literarne vede ustvaril s svojimi pravljicami, pripovedkami in komično-satiričnimi zgodbami v nasprotju z znanimi vzorci razsvetljenske in tudi romantične pravljice nov tip pravljične pripovedi, ki je v marsičem ustrezal literarnoestetskim potrebam iz srede 19. stoletja, razpetim med razpadajočo romantiko in nastajajočim realizmom; seveda predvsem takšnim, ki pravzaprav niso bile ne eno ne drugo, ampak bi jih bilo mogoče najprimerneje postaviti v območje t. i. postromantike.26 Izšel je sicer iz romantičnih pravljičnih zgledov, vendar je opustil zapleteno filozofsko-poetično zmes, ki je bila značilna za Novalisove, Tieckove in Chamissove pravljice, ali pa demo-nično grotesknost, ki jo je oblikoval Hoffmann v svojih napol pravljičnih pripovedih. Namesto vsega tega se je vrnil k preprostosti in naivnosti ljudske pravljice, pripovedke in komično-šaljive zgodbe, vendar spet ne tako, da bi jo suženjsko posnemal, pač pa tudi tam, kjer se je zvesto ravnal po dani predlogi, s svobodnimi domisleki, spremembami in dopolnili tradicionalnih motivov. To se mu dogaja celo takrat, kadar na videz samo povzema ljudsko pripoved — na primer v Vžigalniku — a je v podrobnostih vendarle opazna njegova čisto individualna domišljija, ki zmore biti od časa do časa tudi sodobna, kar pa ni v nasprotju s poetičnostjo ljudskega izročila. Na splošno seveda velja, da je v primerjavi z romantično umetno pravljico zlasti v takšnih pravljicah, kot so Vžigalnik, Kraljična na zrnu graha, Veliki Miklavž in mali Miklavž, Svinjski pastir, Cesarjeva nova oblačila in druge, opustil vse preveč mistično--alegorične in filozofsko-simbolične pomene, namesto tega pa poudarjal izrazito »realistične« ali bolje veristične sestavine pravljičnega sveta in ga prestavljal v nazornost, konkretnost, živost vsakomur dostopnega vsakdanjega življenja, ki prav s tem postaja na poseben način poetično. Toda takšna je samo ena stran Andersenovega, po ljudskih snoveh povzetega tipa pravljice. Še važneje je, da je prav v takšen, času primerno demokratiziran, v marsičem meščanski in celo bidermajerski vzorec pravljice vnesel svojo lastno, izvirno, izjemno osebnost, njeno samosvojost, čudaško svojeglavost, svobodnost in tudi vzvišenost nad veljav- 20 Za oznako Andersenovega pravljičnega pripovedništva gl. dela: Paul V. Rubow, Idée et forme des contes d'Andersen (Un livre sur le poète danois Hans Christian Andersen, sa vie et son oeuvre, Copenhague 1955, str. 97—133); Erling Nielsen, Hans Christian Andersen (Rowohlt 1958). nimi, tj. meščanskimi družbenimi normami. Vse to je navzoče zlasti v ironiji, satiri in sarkazmu, ki se v njegovih pravljicah prepletajo z najbolj tradicionalnimi ljudskimi motivi, in sicer tako, da vnaša z njihovo pomočjo v pravljično snov včasih čisto aktualne probleme literarnega, socialnega in vsakdanjega življenja. Tesna spojenost Andersenove osebe s pravljičnimi motivi gre včasih tako daleč, da odkrijemo značilne poteze njegove osebne fiziognomije ali usode celo v pravljičnih junakih, ki so na videz čisto ljudski tipi — na primer v »malem Miklavžu«, »svinjskem pastirju« in celo v »bedaku Jurčku«. Tisto, kar novostim njegovega prav-ljičarstva šele daje pravo moč, učinek in prepričljivost, pa je seveda nenavadno sočni, živahni in poetični način pripovedovanja. Pravzaprav gre za to, da je pravljico prenesel v območje jezikovnega sloga, ki nastaja iz neposredne, žive pripovedi, iz njenega tona in barve. Ta ton ni nekaj naključnega, saj ga je izrecno zahteval, češ da mora slog pravljice biti takšen, da v njem čutimo »ton pripovedovanja« oziroma »pripovedovalca«; to pa je bilo spet mogoče samo s sredstvi čimbolj naravnega, neposrednega, ljudskega jezika. Z literarnozgodovinskega stališča je bistvene novosti Andersenovega pravljičnega pripovedništva mogoče razumeti predvsem v tem smislu, da je z njihovo pomočjo nastal nov tip umetne pravljice-pripovedke, ki ni bil več romantičen, prav tako pa seveda ne realističen. Še najbolj ustrezno bi ga označili, ko bi ga postavili v območje postromantike, saj je ravno za njena literarno-pesniška besedila značilno, da jim je osrednja sila še zmeraj poetičnost avtorjevega osebnega »duha«, ki verjame v svojo idealno podobo in jo v svojih domišljijskih likih takšno tudi uteleša, čeprav ne več na tisti suvereni način, kot je bilo dano romantikoni, pač pa v bolj relativni, stvarni, konkretni odvisnosti od realnega sveta, ki v marsičem omejuje zahtevnost idealnega postromantičnega subjekta. Brž ko značilnosti Andersenovega pravljičarstva prenesemo v primerjavo z Martinom Krpanom, se izkaže, da najdemo v Levstikovi »povesti« mnoge od elementov, ki jih je v takšno zvrst prinesel šele Andersen, tako da so prek njega postali konstitutivni za novi tip pravljice, časovno spadajoče v sredo 19. stoletja, duhovnozgodovinsko in literarno-estetsko pa v postromantiko. Martin Krpan se od predhodnih slovenskih poskusov v smeri folkloristično-pripovedne literature razlikuje očitno prav s tem, da kot prvi, hkrati pa na umetniško enakovredni, izvirni in že kar kongenialni ravni uvaja novi tip pravljice z vsemi njenimi tipičnimi, splošno značilnimi in za samo zvrst zakonitimi lastnostmi. Vendar ne samo to. Primerjava z Andersenovimi teksti dokazuje, da je s splošnimi potezami prešla iz nje v Martina Krpana tudi vrsta konkretnih motivov. tem, idej, formalnih postopkov in stilnih obrazcev. S tem so dokaz za Andersenov vpliv, čeprav seveda v izvirni Levstikovi uporabi, tako da jih lahko z enako pravico imamo za Levstikovo izvirno lastnino, po načelu, ki ga je sam plastično zapisal v kritiki Cegnarjevega Pegama in Lambergarja, se pravi ravno v času, ko je že ustvarjal Martina Krpana: »Izviren je ta, kdor to ali ono misel po svoji posebni lastnosti z duhom prav objame ter jo potem zopet samolastno pa lepo izrazi. To nič ne dé, če se ta ali ona glavna misel nahaja morda tu ali tam; zavoljo tega jo vendarle še lahko vzame ta ali oni pesnik; in če jo po svoje samolastno izrazi, moramo reči, da je izvirno delo.«27 Brž ko s tega stališča preiskujemo vsebino in formo Levstikove pripovedi o Krpanu, bodisi daljšo »redakcijo« ali pa samo njen prvi del, ki je postal podlaga za objavo v »Slovenskem glasniku«, se odkrije vrsta podrobnosti, ki ne morejo biti naključne. Najprej je tu pomembna razlika med obema deloma, ki jo je poskušala razložiti že vrsta raziskovalcev, čeprav seveda predvsem z vrednostnega stališča, da bi poudarila, kako se je Levstiku samo v prvem delu — in s tem tudi v končnem Martinu Krpanu — posrečilo ustvariti organsko umetnino, medtem ko je drugi del ostal neposrečen torzo.28 Za primerjavo z Andersenoin je najprej pomembna ta različnost sama na sebi. Prvi del Levstikove povesti, se pravi Martin Krpan v pravem pomenu končnega naslova, je komično-šaljiva pravljica z mnogimi satiričnimi in parodičnimi prvinami; nasprotno je nezaključeni drugi del po svojem duhu, tonu in stilu precej drugačen — resnoben, včasih skoraj tragičen in mračen, na mnogih mestih melodramski, sentimentalen in patetičen, vmes pa tudi močno refleksiven in podučen. S stališča celote se vsiljuje upravičeno vprašanje, kako da je mogel Levstik v eno samo besedilo združiti dvoje tako različnih pripovednih kosov, ki pač ne gresta skupaj. Ob primerjavi z Ander-senom se izkaže, da prvi in drugi del ustrezata pravzaprav dvema različnima tipoma Andersenovih pravljic: v prvem delu prepoznamo vzorec večidel krajše, komično-šaljive, satirične in parodične zgodbe, med kakršne spada Svinjski pastir; v drugem delu se pripoved prenese v območje daljše, tragično melodramske, včasih grozljive, patetične in sentimentalne pravljice, kakršna je med drugimi Andersenova pravljica o »divjih labodih«, ki jo je vključil Erjavec v svoj izbor leta 1863. Seveda pozna Andersen tudi zgodbe, v katerih se oba tipa pomešata — takšna je pravljica Vžigalnik, objavljena leta 1835 v prvem zvezku Andersenovih pravljic; v nji je podlaga vsega čarovno grozljiva, melodramsko napeta 17 Frana Levstika Zbrano delo V (1933), str. 51—52. 2,1 Tako že J.Vidmar leta 1931 in A. Ocvirk leta 1933. fabula, ki pa je od časa do časa vendarle izpolnjena tudi s komično grotesknimi prvinami. Y Levstikovi daljši redakciji Krpana ne pride do takšne zmesi, ampak sta oba pravljična tipa postavljena drug poleg drugega, kar je razlog, da kot celota učinkujeta tuje, neorgansko, estetsko neposrečeno, ne glede na dejstvo, da se Levstiku drugi del tudi sam po sebi ni posrečil. V njem Levstik nikjer ne doseže tragične, grozljive ali vsaj melodramske usodnosti, ki jo oblikujejo te vrste Andersenove pravljice s pomočjo sugestivnega, močno čustvenega, včasih že kar sentimentalno in patetično prenapetega sloga, ki pa vendarle ustreza usodno simbolični pomembnosti teh fabul. V nasprotju s tem ostaja drugi del Krpana brez prave čustvene barve, razumsko težak, podučen in na mnogih mestih zato neokreten. Kljub temu tudi drugi del prvotne »redakcije« spominja na opisani tip Andersenovega pravljičarstva. Morda nastaja vtis podobnosti že od tod, ker je v osrednji motiviki mogoče prepoznati motivni sklop, iz katerega je napravljena Andersenova pravljica o »vžigalniku«. S tem ni rečeno, da v precej heterogeno motivnost tega Levstikovega teksta ni prešlo še kaj drugih drobcev evropske literature. 2e Slodnjak je opozoril na to, da v Krpanovem srečanju in pogovoru s kraljem pritlikavcev odmeva tudi ustrezni del Swiftovih Gulioerjeoih potovanj, vendar je obstal v dvomu, ali jih je Levstik v tem času že utegnil poznati.29 Zdi se, da je motive, ki jih uporablja na tem mestu, skoraj z gotovostjo mogoče imeti za vzporedne tistim, ki jih je oblikoval Swift ob Guliverjevem življenju pri Liliputancih, saj Levstik obnavlja čisto podobne ideje, konflikte in probleme »malih« ljudi v primerjavi z »velikim« svetom; da je Swiftov tekst poznal, skoraj ne more biti dvoma, saj je bil prek številnih nemških prevodov v njegovem času splošno znan. Ce odštejemo v drugem delu Krpana digresijo s pritlikavci, ki kaže k Swiftu, se njegova fabula zvede na tale temeljni vzorec: junak dobi od čarobnih bitij čudežno orodje, ki mu pozneje reši življenje, ko pa ga po volji sovražnega dvora s spletko ujamejo, vržejo v ječo in ga čaka samo še smrt pod vešali, se s pomočjo čarovnega orodja reši. Y Vžigalniku se je ta temeljni vzorec združil z likom popotnega vojaka, njegovo čudodelno sredstvo je vžigalnik, ki ga je dobil od čarovnice, smrt naj bi ga zadela zato, ker si je zaželel kraljično, ujamejo ga v krčmi in od tod odpeljejo v ječo; v drugem delu Levstikovega rokopisa se podobno dogaja s krpanom, ki mu kralj pritlikavcev podari čudodelno pilo in nit, dvorski sovražniki ga ujamejo kot popotnika v krčmi, iz ječe se pa pred smrtjo reši s pilo in " Gl. Slodnjakovo opombo v Lrana Levstiku Zbranem delu III (Ljubljana 1931), str. 413. nitjo, medtem ko Andersenov vojak svoj vžigalnik uporabi šele pod ve-šali, ki so mu bila namenjena podobno kot Krpanu. Ob številnih različnih podrobnostih je glavna razlika med Andersenovo in Levstikovo uporabo istega motiva ta, da je pri Andersenu sovraštvo dvora do popotnega vojaka zadostno utemeljeno kot kazen za vojakovo željo, prisvojiti si kraljevo hčer, medtem ko je pri Levstiku smrtonosno sovraštvo dunajskega dvora, zlasti cesarice, kuharice Ančke in lovca Andreja, prešibko motivirano, da bi bilo kos pravljičnemu motivu. Kljub motivni podobnosti drugega dela Krpana z Vžigalnikom je seveda potrebno priznati, da je temeljni motivni sklop — naj ga je Levstik dobil od Andersena ali od kod drugod — postal v tekstu samo zasilen okvir za razporeditev precej heterogenega idejnega, pripovednega in poučnega gradiva, ki sili čez okvir motivike in pogosto z njo tudi ni v pravi zvezi. Zato morebitna motivna odvisnost ostaja zunanji element, ki za razlago teksta ni bistven. Precej drugače je s prvim delom, se pravi z objavljenim Martinom Krpanom, kjer ima motivna zveza z Anderseno-viini zgodbami precej globlji, idejno-tematski in celo formalno-estetski pomen. Okvir, v katerem se ta odvisnost pojavlja, je tip komično-šalji-ve pravljice, ki mu pripadajo zlasti prve Andersenove zgodbe, kot so Kraljična na zrnu graha, Vžigalnik in Svinjski pastir, od poznejših še Cesarjeva nova oblačila, Bedak Jurček in Slavček. Da spada mednje tudi pripovedka Veliki in mali Miklavž, je gotovo, vendar pa v tej ni tistega, kar je prejšnjim skupno in v zvezi z Martinom Krpanom posebnega pomena. Vse so sestavljene sicer po ljudskih ali tradicionalnih motivih, vendat tako, da ljudsko komičnost stopnjujejo do humorja, satire in ironije, kakršne v ljudskem pripovedništvu ni najti in je izrazita last literarnega, tj. umetnega ali individualnega pesništva, kot ga ustvarja namesto »ljudskega« pesnika »meščanski«, tj. izobražen, profesionalen avtor. Pri Andersenu se ti elementi povezujejo z različnimi motivi; v pravljicah, med katere spada tudi Svinjski pastir, se humor, satira in ironija nanašajo na motiv dvora, dvornega življenja in sploh nasprotja ined dvorom in tistim, kar mu je nasprotno, se pravi nedvorsko, ljudsko, naravno, prvotno in pristno. Da takšnega satirično-ironičnega nasprotja ljudska poezija še ne pozna, je razumljivo, saj se je lahko konstituiralo šele od romantike naprej, in to zlasti v postromantični fazi, ko so v romantiko prodirale demokratične, ljudske in plebejske prvine, s tem se je pa tudi njena antiteza ideala in stvarnosti pomaknila v stvaren, konkreten svet sodobnega meščanskega in malomeščanskega sveta. Zdi se, da je skoz takšno optiko oblikoval tradicionalno dvorsko motiviko, kot so jo poznale ljudske pravljice in pripovedke, šele Andersen. Šele pri njem postanejo dvor, cesar in kraljica, kraljična, ministri, dvorjani in dvorski pisarji ko-mično-satirične figure, kar se zgodi tako, da se njihovi dvorski vzvišenosti nehote pritakne vsakdanja smešnost meščanskega, malomeščanskega, če že ne plebejskega življenja, pri čemer se redoma izkaže, da so dvorski ljudje v primerjavi z ljudmi iz nižjih slojev — naj so jim po svoji vsakdanji preproščini še tako blizu — vendarle nadvse omejeni, naduti, nespametni in že kar neumno otročji, medtem ko so na videz preprosti, čudaški, že kar norčavi junaki iz ljudstva v resnici bistrejši, spretnejši v besedah in dejanju, s srcem, umom in okusom na pravem mestu. Ta novost Andersenovega pravljičarstva zbuja pozornost v zvezi z vprašanji, ki ostajajo v genezi Martina Krpana še zmeraj nepojasnjena. Medtem ko motivu ljudskega junaka, boja z velikanom, plačila po zmagi lahko najdemo dovolj izvirov v ljudskem pesništvu, pa je to komajda mogoče za motive dvora, s katerim se tak junak srečuje v komični, satirični, ironični osvetljavi. Težava je v tem, da ravno teh elementov ni najti niti v slovenskih ljudskih pripovedih niti v srbskih junaških pesmih. Y romanci o Pegainu in Lambergarju se dunajski cesar pojavlja v stereotipni podobi, brez dvorskega okolja, tako da dvor kot tak ne igra v dogajanju nobene vloge; zato tudi ni mogoča satira ali ironija na njegov račun. Podobno je z zgodbami o Petru Klepcu, pa tudi s srbskimi junaškimi pesmimi o kraljeviču Marku, Arabcu in Musi Kese-džiji. Satirično- ironična dvorska motivika očitno ne prihaja v Levstikovo »povest« iz ljudskih izvirov. Najbližji zgled so ji bile predvsem Andersenove pravljice, kjer se je izoblikovala ravno v tisti satirično-ironični funkciji, ki jo pozna Martin Krpan. S to funkcijo se že pri Andersenu združujejo vse tiste podrobnosti, ki dajejo dvorskemu življenju konkretno podobo, hkrati so pa nosilec komičnih učinkov. Primerjava teh plasti pri Andersenu in Levstiku opozarja seveda na zanimivo razliko: Andersen parodira pomembnost dvorskega sveta s tem, da ga v njegovih vsakdanjih navadah opremlja z detajli meščanskega in malomeščanskega, pravzaprav že kar bidermajerskega okolja; Levstik ga nasprotno prikazuje v podobah, ki so izpolnjene s številnimi podrobnostmi iz kmečkega, morda tudi trško in malomestno veljaškega življenja. Temu primerno je satirični oris dvora, gospode in oblasti v obeh primerih različen, vendar zgrajen s pomočjo istega literarno-estetskega vzorca, katerega izumitelj je bil nedvomno Andersen. Ta vzorec je od vsega začetku terjal ustrezno pripovedno tehniko, slog in jezik. Ce naj bi komično-satirična šaljivost novega pravljičnega tipa dosegla sebi primerne učinke, jo je bilo potrebno oblikovati na nov način, saj v ta namen nikakor ni zadoščala skopa, preprosta, v opisu in dialogih ne preveč razvita niti ne zares domiselna pripoved ljudskih pravljic, prav tako pa tudi ne obširna in umetelna, v zapletenih estetsko-simboličnih, refleksivno-alegoričnih vijugali potekajoča pripoved romantičnih pravljičarjev. Pač pa ji je najprimerneje ustrezal način, ki ga je v svojih pravljičnih zgodbah razvil Andersen — v orisu dogodkov sicer skop in hiter, pa vendar živahno nazoren in v orisu situacij in oseb bogato založen s slikovitim dialogom, sestavljenim iz naglih in udarnih replik, povrh vsega začinjenim še z okrasjem duhovitih poant, presenetljivih izpeljav in zabavnih namigov. Vse to seveda lahko velja tudi za pripovedni način, ki ga je uporabil Levstik v Martinu Krpanu. Očitno je, da ga ni mogel najti v slovenskih ljudskih pesmih in pripovedkah, ki so sestavljene v čisto drugačnem slogu in jeziku. Prav tako mu ni mogel biti v nobeno pomoč pripovedni obrazec srbskih junaških pesmi, ki ga je seveda dobro poznal, vendar ga ravno v kritiki Cegnarjeve pesnitve o Pegamu in Lambergarju odklonil kot neprimerno orodje za oblikovanje ljudskih motivov. Še manj se je mogel opreti na slog, ki ga je uporabljala slovenska folkloristično-posnemajoča proza po letu 1848, vključno s Trdinovim v Pripovedki od Glasan-Boga ali v Pripovedki od zlate hruške, ki sledi še tradiciji razsvetljensko satiričnega pripovedništva, kar se pozna tudi tehniki opisov, naracije in dialoga. In tako ni mogoče mimo sklepne ugotovitve, da je pripovedni način Martina Krpana vendarle Levstikovo izvirno delo, kot tak pa najverjetneje odvisen predvsem od Andersenovega pripovednega tipa, vzorca in forme. Zvezo, ki druži Levstikovo »povest« z Andersenovimi komično-šaljivi-mi pravljicami, je mogoče opazovati še na drugi, nič manj pomembni ravni. Gre za razmerje med pravljičnim likom, kakršen obstaja znotraj teksta, in samim avtorjem. V razlagah Martina Krpana se je že proti koncu 19. stoletja pojavila misel, da je v tem junaku nekaj samega Levstika. Tako je v svoji Zgodovini slovenskega slovstva sodil K. Glaser.3" Na splošno pa je ta domneva ostala osamljena, ker jo je bilo težko uskladiti s prevladujočim prepričanjem, da Levstikova zgodba ni kaj drugega kot bolj ali manj zvesto po izvirih prirejena obnova ljudskih motivov, ki zato v ničemer bistvenem ne spreminja »duha« ljudskega pripovedništva, kar je med drugim pomenilo, da v nji živi predvsem splošni »duh« ljudstva ali celo »duh« slovenskega naroda, ne pa Levstikova av-lorska individualnost. Po tej logiki je veljalo, da Krpanov lik ni v po- Dr. Karol Glaser, Zgodovina slovenskega slovstva III (Ljubljana 1896), str. 215. Tu je o Martinu Krpanu rečeno: »...on je prava slika Levstika samega, ki stoji tako oblastno med Bleiweisovo in Stritarjevo dobo, da ga čutimo v obeh dohuh v vseh glavnejših strokah, kjer koli se je oglasil.« sebni zvezi z njo, ampak zgolj poosebitev nekakšne nadosebne, tj. ljudske ali že kar narodne individualnosti. Primerjava z Andersenom kaže na drugačne možnosti razumevanja Krpanovega lika. V pravljičnem tipu, ki ga je ustvaril Andersen ravno s svojimi komično-šaljiviini zgodbami, je ne samo mogoče, ampak celo nujno, da postanejo junaki, ki jih je povzel po ljudskih pripovedih, prispodoba za poteze, funkcijo in celo problem samega avtorja. Še bolj velja seveda takšna nujnost za svobodno izmišljene zgodbe, kakršna je Grdi mali raček, kjer je celo živalski lik postal analogija za samega avtorja, njegovo življenjsko usodo in problem. Vendar je podobno pri-spodabljanje vnašal Andersen že v prve pravljice, ki so izhajale še iz ljudskega gradiva. Tako je v »svinjskem pastirju«, ki je samo preoblečen kraljevič, dobršen kos pesnika, ki ga nihče ne prepozna po njegovih pravih odlikah, in ta pesnik je seveda sam Andersen. Podobno je »mali Miklavž« s svojo na videz nedolžno, usmiljenja vredno, hkrati pa do kraja norčavo domišljijsko spretnostjo precej natančna podoba avtorjeve fiziognomije. Nekaj tega je celo v popotnem vojaku iz pravljice o »vžigalniku« in seveda zlasti v »bedaku Jurčku« iz istoimenske zgodbe. Na splošno je pravilo teh pravljic, da se v njihovih »pozitivnih« likih pooseblja ta ali ona lastnost samega avtorja, pri čemer je njihova »pozitivnost« največkrat v tem, da so poosebljenje njegove navidezne življenjske prikrajšanosti, ob tem pa tudi njegove nadmočne občutljivosti, duhovne okretnosti, nad običajne socialne in moralne norme pridvignjene domišljije. Tako so ti junaki sicer samosvoje pravljične osebe, vsaj deloma pa tudi »alter ego« samega pesnika, tako da se v njih mešata njegova pesniška funkcija in konkretna človeška narava. Zvezanost s pesnikovo osebo seže lahko tako daleč, da prihajajo prek nje v pravljico namigi na konkretne okoliščine, osebe in pripetljaje pesnikovega življenja — na primer v Svinjskem pastirju satira na krog kritika J. H. Heiberga z njegovim neposluhom za Andersenovo delo ali v Slaočku odmev na pevske talente Jenny Lind. S tem se potrjuje, da je Ander-senova pravljica kot tipično postromantična tvorba ob vsem drugem tudi avtorjeva »izpoved«, tako da njegova oseba živi v osebi pravljičnega junaka. Brž ko enake kategorije prenesemo na Martina Krpana, se pokaže, da ima tudi v Levstikovem tekstu razmerje med glavnim junakom in avtorjevo osebo precej večji pomen, kot se zdi na prvi pogled. Resda bi bilo pretirano trditi, da je Krpan preprosta prispodoba za samega Levstika. Vendar ni mogoče tajiti, da je v njem vrsta prvin, ki kažejo na avtorjevo fiziognomijo. življenjsko usodo in problem. To velja za Krpanovo poudarjeno možatost, ravnodušnost do vsega, kar presega temeljno poštenost človeka, ki se zaveda svoje pokončne moči; tuje mu je vse, kar diši po zvijači, neutemeljenih prednostih, liinavščini in moralni slabosti, pa tudi po praznem dostojanstvu, častihlepnosti in zunanji veljavi. Veliko takih potez Levstikove fiziognomije je zavedno ali nezavedno prešlo v lik Martina Krpana, pa tudi zgodba o njegovih spopadih z mejači, Brdavsom in nazadnje z dunajskim dvorom je naivno-pravljična transpozicija konfliktov, ki jih je takšna fiziognomija — pogosto seveda v precej banalnejših okoliščinah — bila deležna v stvarnem zgodovinskem svetu. Dunajski dvor je v tem smislu gotovo tudi simbol za tak realni svet, pri čemer ni izključeno, da je vanj vgrajena asociacija na leto 1848 in njegove posledice za Slovence.81 V okviru komično-satirič-nega tipa pripovedi, ki ga je uvajal Andersen, bi bila takšna asociacija seveda mogoča, saj je ta tip dopuščal aktualne namige na najrazličnejša področja realnega, osebnega ali družbenega življenja, čeprav večidel diskretno zakrite s poetično-pravljično podobo. Da se je Levstik aktualne funkcije Andersenovega pravljičarstva povsem zavedal, kaže ohranjeni začetek njegovega rokopisnega prevoda Svinjarja, kjer je najprej zapisal, da jo je kraljevič potegnil naravnost »na Dunaj k cesarjevi hčeri«. Pravljico je torej nameraval podobno kot Krpana prestaviti na dunajski dvor, kar seveda pomeni, da je v nji videl ne samo pravljično domišljijo, ampak tudi očitne nastavke za aktualno asociiranje, simbolične namige ali vsaj za prestavljanje njenih podob v konkreten zgodovinski čas in prostor. Zato ni izključena možnost, da se nekaj teh sestavin skriva tudi v Martinu Krpanu, seveda v tisti nevsiljivi, podrobneje ne zmeraj določljivi obliki, ki je vgrajena že v Andersenove pripovedne vzorce. Po logiki tega vzorca se zato ne zdi verjetno, da bi se v glavnem junaku Levstikove »povesti« utelesila nekakšna nadosebna, splošna in že kar brezosebna sila, kot je na primer »duh« ljudstva ali naroda, saj ta vzorec ni delo naivne prvotne domišljije, ampak individualizirana tvorba literarne postromantike. Že Andersenovi pravljični liki so samo na videz v rodu z junaki ljudskega pravljičarstva; s svojo izjemnostjo, norčavostjo, večidel tudi tujostjo okolju, v katerem se znajdejo, so podobe avtorjevega osebnega »duha«, njegove posebne življenjske problematike in s tem vsaj deloma njegov »alter ego«. Sele prek takšne konkretne zveze z avtorjevo osebo postajajo nosilec širše simbolike, kot je pri Andersenu položaj pesnika, umetnika in umetnosti sploh v sodobnem družbenozgodovinskem 31 O tej razlagi gl. podrobneje: B. Tomaževič, Spremna beseda k Martinu Krpanu (Kondor, Ljubljana 1958, str. 61). svetu, zlasti v razmerju do meščanstva in malomeščanstva, ki ju pogosto predstavlja kar »dvor«. Tudi Levstikovega Krpana je v tej smeri mogoče razumeti predvsem kot domišljijsko poosebljenje avtorjevega osebnega »duha«, tj. njegove življenjske problematike, situacije in etike. Zato Krpan ni povprečen človek iz ljudstva, ampak je že po svojem socialnem položaju izjemen, se pravi tihotapec, o katerem je že na začetku rečeno: »Dela mu ni bilo mar ...«, kar pomeni, da se dviga nad običajne delovne opravke v območje nadpovprečnih etičnih vrednot, ki se v Levstikovi »povesti« izkazujejo predvsem kot vrednote subjekta, ki hoče biti neodvisen od vsega zunanjega, določen zgolj s svojo voljo in močjo, po svoji pošteni, trdni in zdravi presoji sveta. Svobodnjak Krpan naj takšne vrednote uveljavi na »dunajskem dvoru«, tj. v mestno uradniškem, oblastniškem in meščanskem svetu, ki je zgrajen ravno na nasprotnih vrednotah in je zato v njem vse narobe; seveda ne zato, da bi v tem svetu že karkoli dejansko spreminjal, ampak predvsem tako, da bi se njegova vrednost pokazala v svoji pravi podobi, se pravi kot sama sebi zadostna. Prav zato se povest lahko konča brez »obračuna« z dvorom, tako da ob Krpanovem odhodu z dvora nikakor ni mogoče govoriti o tem, da se je dvorskemu svetu podredil, pa tudi ne, da ga je kakorkoli prevladal ali spravil v odvisnost od sebe, saj ne eno ne drugo ni bil njegov namen.32 S temi lastnostmi seveda junak Levstikove povesti še ne more biti predstavnik splošnega ljudskega »duha«, ampak predvsem prispodoba avtorjeve osebne fiziognomije, življenjske volje in etike. Šele prek tega lahko postaja tudi simboličen nosilec splošnejših pomenov, kot so »ljudstvo«, »narod« in podobno, seveda v tistem obsegu, kot so bili možni za slovensko družbeno zavest sredi 19. stoletja. Na ozadju skupnega pripovednega vzorca se končno odkriva tudi temeljna različnost med Andersenovimi pravljicami in Levstikovo »povestjo«. Z njo prihaja na dan različnost dveh avtorskih osebnosti in s tem dvoje vrst pravljičnih junakov. Kolikor so Andersenovi liki »svinjskega pastirja«, »popotnega vojaka«, »malega Miklavža« ali'pa »bedaka Jurč-ka« prispodobe avtorjevega »duha«, so zanj značilne velika duhovna gibčnost, domišljijska svobodnost, poetična lahkomiselnost, čustvena nestal-nost, nihajoča med sentimentalnostjo in patetičnostjo, mehkobnost ali že kar feminilnost, popolna življenjska nevezanost in s tem prosto lebdeča estetična svobodnost, ki učinkuje na svet zato, da bi v njeni kot v ogle- n2 lega vprašanja se očitno dotikata nasprotujoči si interpretaciji smislu Levstikove »povesti« v spisih Л. Zorna (Iskanje slovenske umetne proze, Fran Levstik: Martin Krpun z Vrhu, Ljubljana 1978) in Z. Skušek-Močnikove (Krpanov teorem, v knjigi Gledališče kot oblika spektakelske funkcije, Ljubljana 1980). dalu uživala svoj lastni poetični čar; vse to je lahko sinonim za »pesnika« v postromantičnem pomenu in nedvomno je višji, simbolični smisel, ki ga je Andersen praviloma vgrajeval v svoje pravljične junake, prav ta. Narobe je Martin Krpan kot poosebljenje Levstikovega »duha« predvsem nosilec takšnih lastnosti, kot so moč, uravnovešena volja, dobrodušnost, velikodušnost, neomajna tršatost, volja do neodvisnosti za vsako ceno, zaležnost v dejanjih in redkobesednost, kar vse so po običajnih predstavah znamenja možatosti; višji simbolični pomen, na katerega kažejo, je torej lik »moža«, seveda v tistem psihološkem pomenu, kot je ta pojem razumel Levstik v posebnih socialnih, moralnih in kulturnih okoliščinah svojega časa. Na prvi pogled se torej Andersenovi pravljični junaki in Levstikov Krpan kažejo kot antipodni pojavi. Vendar ravno s svojo premočrtno nasprotnostjo pripadajo isti vrsti, saj jih je mogoče razumeti kot dvoje različic subjekta, ki ga je sredi 19. stoletja konstituirala post-romantika, tj. subjekta, ki je v različnih oblikah — zdaj kot izrazita etična volja, drugič spet kot poetična domišljija — poskušal ohranjati svojo subjektivno integriteto spričo zmeraj bolj manifestne biološke in družbenozgodovinske stvarnosti. Ta subjekt je v razmerju do stvarnega sveta nujno v obrambni poziciji, to pa se zdi značilnost ne le Andersenovih junakov, ampak tudi Levstikovega Krpana, samo da je pri tem prekrita z možato dobrodušnostjo, pri onih pa z estetsko očarljivostjo. Temeljna različnost takšnega subjekta odseva po svoje tudi v različnosti sloga in jezika. Oboje je v Levstikovi »povesti« težje, masivnejše, odrezavo v smislu redkobesedne možatosti in dobrodušne nazornosti. Slog in jezik Andersenovih pravljic sta prav tako nazorna in okretna, vendar veliko lahkotnejša, igriva in zavestno očarljiva, saj se gibljeta ves čas v čustveno valujočem toku izvirnih besednih šal, napol absurdnih asociacij, do kraja nazornih opisov pa spet abstraktnih idej in skoraj prenapetih čustvenih izbruhov, ki jim naglo sledijo čisto preciozne artistične formulacije. Skratka, v primerjavi z Andersenovo zmesjo lirič-nosti, patosa, refleksivnosti in dramatičnosti je tudi Levstikov notranji slog drugačen — veliko bolj enakomeren, podložen predvsem z epič-nostjo, zato pa brez izrazitejših dramatičnih elementov in seveda brez liričnih sestavin. Verjetno je prav takšna zunanja in notranja slogovna različnost tisto, kar prekriva sorodnost temeljnih pripovednih vzorcev, iz katerih so nastale tako Andersenove komično-šaljive pravljice kot tudi Levstikov Martin Krpan, bodisi da je takšna sorodnost bila samo časovno nujna vzporednost ali pa — kar je verjetneje — podprta z dejanskimi vplivi. SUMMARY The fact that in 1859 Fran Levstik translated Andersen's story The Swineherd and the Princess and that, in the same year, he mentioned the Danish writer in a fragment of prose proves that he must have known Andersen's fairly-tale writing comparatively well. Yet, literary history paid almost no attention to this. Only a more careful investigation shows that Andersen may have importantly influenced the shaping of Levstik's own prose in the 1850s, esp. his principal »tale« Martin Krpan, which marks the real beginning of Slovene narrative fiction. Out of all contemporary European writers, Andersen was perhaps the closest to Levstik at that time. This was related to the response which Andersen was receiving around 1850 in all European literatures, Slavic included. In Slovenia. Andersen's reputation widened at least from 1846 on. Levstik probably started to known Andersen's works already as a pupil at the beginning of the 1850s, and was translating them synchronically with Fran Erjavec. Levstik's selecting The Swineherd and the Princess shows that his attitude towards Andersen had already been formed, oriented above all to his comic, satiric, and at the same time self-revealing stories patterned on folk motifs. Since the concept of Martin Krpan was formed during the years when Levstik already knew Andersen's fairy tales well, it is possible to connect the genesis and the structure of his Krpan »tale« with impulses coming also from Andersen. This does not contradict the established facts that Levstik's tale stemmed out of the motifs of Slovene folk songs, fairy tales and stories and partly also out of Serbian heroic epics. It is not, however, possible by these folk-literature origins to explain the manner, form, and style by which Levstik shaped these motifs into the story about Martin Krpan. A comparison with Andersen's comical fairy tales shows that they could have provided elements for the thematic, formal, and stylistic levels of Levstik's narrative. In the unpublished second part of Krpan, such a connection is suggested by a motif similar to the motif of Andersen's The Tinderbox; in the published version the indicator toward Andersen is the motivic and thematic display of the imperial court in a satirical-ironical light, for which Andersen gave a number of remarkable examples in his fairy tales. Correspondingly, Levstik uses certain elements of facetious narration which he vould not have taken from Slovene prose tradition. Another suggestion of a connection with Andersen is the autobiographical core of the character of Krpan: he can be compared with Andersen's fairy-tale heroes in whom one should see a métaphore for the author himself, for his problems and fortunes as a poet. The comparison shows that we are faced with two variants of the postromantic conception of the individual in the form of a new type of fairy tale, moved away from the artistic romantic fairy tales exactly by its mixture of topical verism and poetic fantasy. Resides the similarities there is, however, a noticeable difference between the personal worlds which Andersen and Levstik, respectively, project into their folk-literature fairy-tale heroes. This distinction is manifested also in the difference of the language und style, and goes to show (hat Levstik accepted Andersen's impulses in un independent, original, and — in essential matters — congenial fashion. UDK 801.3:82.01 f Vatroslav Kalenič Filozofska fakulteta v Ljubljani LEKSEMATSKA RAZINA UM JETNIČKOG DJELA Ob prelomu stoletja se je hrvaški jezik »dokončno« izoblikoval. Pred tem se je moral rešiti krivih poti — arhaizacije in neologizmov, ki naj bi bili pričali 0 hrvaški narodni samobitnosti. V sporih književnikov in jezikoslovcev (v njih so sodelovali tudi M. Krleža, A. B. Šimič in S. Šimič, K. Š. Gjalski in M. Marja-novič) je postalo jasno, da za knjižni jezik in jezik književnosti (umetnostni jezik) ne morejo veljati iste norme. Podobni spori prikrito potekajo marsikje še danes. Croatian literary language received its "final" form at the turn of the century after it had escaped the stray currents of archaisms and neologisms supposedly witnessing Croatian national individuality. Controversies among men of letters and linguists (including M. Krelža. A. B. Šimic and S. Simič, K. S. Gjalski and M. Marjanovič) made it clear that the literary (standard) language and the language of literature (belles lettres) cannot be governed by the same norms. Similar controversies are going on even today, though less openly. Kraj 19. stoljeca donosi opsežni jezikoslovni pokušaj sistematizacije 1 normativizacije jezika: Brozov Pravopis i Rječnik, Mareticeva Gramatika i stilistika, napokon obilni jezikoslovni rad u okviru Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti (Jagic, Veber, Daničič, Maretič i dr.), u kojem je zamišljen i ostvaren i veliki Rječnik hrvatskog ili srpskoga jezika (1881—1975). Razumljivo što je u tome velikome poslu bilo i različi-tih ili djelomično različitih gledišta na iste jezične probleme, i što je bilo i različitih i djelomično različitih rješenja. Zbog tog širokog jezikoslovnog rada, a naročito zbog normativizacije jezika, zapostavljen je i jedan krupni teorijski problem, koji u mnogočemu nije riješen ni danas. Mahom nasleclcni termin književni jezik, koji u svojoj semantici nosi značenje 'jezik knjiga', uključivao je u sebi shvacanje da jezik književnog djela, tj. literarnog, umjetničkog, postaje mjerljiv samo onda ako se pokori mje-rarna standarda, odnosno onoga jezika koji u sebi nosi civilizacijske obrasce. U svemu tome gubio se prisiup mogučnosli da jezik književnosti drugem objektu« gl. več v op. 10. Preprost stavek Janez ni razbil okna je lahko ubeseditev različnih globinskih struktur: strukture z zanikanim povedkom, z zanikanim osebkom in z zanikanim predmetom. Stavek torej lahko izraža tri pomene. Da si jih bomo nazorneje predstavljali, dodajmo vsaki izmed treh pomenskih realizacij stavek, ki jo vzročno pojasnjuje. (1)8 Janez ni razbil okna. 'Še vedno je celo'. (2) Janez ni razbil okna. 'Razbil ga je nekdo drug.' (3) Janez ni razbil okna. Razbil je namreč nekaj drugega.' Y stavku (1) je zanikano glagolsko dejanje, torej povedek. Globinska struktura tega stavka je: (la) Janez *=- ne razbiti okno® V stavku (2) je zanikan vršilec dejanja, osebek. Stilno nevtralnejši besedni red bi bil: Okna ni razbil Janez. Možno je tudi: Ni Janez razbil okna. (Predmet je v rodilniški obliki v vseh treh primerih.) Globinska struktura stavka (2): (2a) ne Janez razbiti -> okno V primeru (3) je zanikan predmet. Globinska struktura stavka: (За) Janez <— razbiti -> ne okno Besedni red stavka z zanikanim predmetom je popolnoma enak onemu pri zanikanem povedku, zato je pomenska razlika med zanikanim povedkom in zanikanim predmetom razvidna šele iz sobesedila. Iz analiziranih stavkov je razvidno, da tvorba rodilniškega predmeta ni le posledica zanikanja povedkovega dejanja. Tožilniški predmet dobi rodilniško obliko ob zanikanem pomenu katerega koli stavčnega člena. S primeri smo ponazorili zanikanje povedka, osebka in predmeta. A tudi 8 Pomen številčnih in črkovnih oznak: Arabske številke, npr. (/), zaporedoma označujejo primere v razpravi. Crka a za številko, npr. (/ a), (Pa), označuje prikaz strukture stavka. Črka s za številko, npr. (/ s), označuje pretvorbo na izraz stanja. Znak si, npr. (lisi), označuje pretvorbo stanja plus hierarhizacijo, ki postavi predmet na poudarjeno zadnje mesto. Oglati oklepaj zaznamuje priredilo zloženi stavčni člen; pri povedkovem prilastku oklepaji povedkov prilastek k odnosnici. Zaviti oklepuj zaznamuje stavek znotraj priredilo« zložene povedi. 0 Stavčno strukturo podajam grafično linearno. Način prikazovanja je po SS 1976, str. 463. Drugače kot v SS je obrnjena le puščica med osebkom in povedkom: v SS je usmerjena od osebka k povedku in tako nakazuje oblikoslovno odvisnost povedka od osebka (ujemanje v osebi, številu, spolu in sklonu), tu pa jo pišem — po nusvetu prof. Toporišiča — obrnjeno v nasprotno smer, da se izraža vezljivost. Numen tega zapisa je prikazati samo skladenjske odnose, in puščica od povedka k osebku izraža osrednjo vlogo povedka v stavku. Delno pa se skladenjska hierarhija pokriva tudi z oblikoslovno ujemalnostjo, saj v stavkih s polnopoinenskini biti zanikanost oz. nezanikanost povedka odloča o sklonski obliki osebka. Gl. Jože Toporišič, O strukturalnem določanju besednih pomenov (ob glagolu biti), Linguistica XX, In memoriam Milan Grošelj oblatu, ll 1980 (izšlo 1981), str. 151 — 167. zanikanje prislovnega določila in prilastka ima za posledico rodilniški predmet: (4) Janez ni razbil okna včeraj. 'Razbil ga je danes.' (5) Janez ni razbil okna doma. 'Razbil ga je pri sosedu.' (6) Janez ni razbil okna namenoma. 'Razbil ga je nehote.' Shematična ponazoritev stavkov z zanikanim prislovnim določilom: (4a) Janez -<— razbiti okno / — ne včeraj (5a) Janez ч— razbiti —> okno / — ne doma (6a) Janez <— razbiti -> okno / — ne namenoma Stavek z zanikanim osebkovim prilastkom: (7) Okna ni razbil naš Janez. (7a) (Janez -> ne naš) ч- razbiti -> okno Stavek z zanikanim povedkovim prilastkom: (8) Okna nismo našli razbitega. 'Bilo je celo.'1" (8a) mi ч- najti -> [okno (+ Z^ ne razbit)]11 Možnost členskega zanikanja: Okno smo našli nerazbito. 10 Samostalniški povedkov prilastek je za Breznika »drugi oz. predikativni objekt«, njegova rodilniška oblika pa je direktna posledica zanikanja. Primer: Ne bom vas zapustil sirot, N. d., str. 175. Vprašanje, ali zanikanje res neposredno generira rodilniško obliko Brezni-kovega predmeta, postane odveč, brž ko prepoznamo stavčni člen za povedkov prilastek in stavek ustrezno razčlenimo: {Zapustil vastoî bom.j + {Ne boste siroteim } Povedkov prilastek je v izhodiščnem stavku povedkovo določilo (po obliki torej imenovalnik) ; kot vidimo, zanikanje samo po sebi pri njem ne povzroča rodilniške oblike. Rodilnik se torej tvori šele po združitvi obeh izhodiščnih stavkov v enega: zaradi formalnega zanikanja povedka v končnem stavku preide tožilniški predmet v rodilniško obliko, ta pa se nato — po pravilu o ujemanju prilastka z odnosnico — pripiše še povedkovemu prilastku. Tvorbeni postopek je v grobih potezah tak (tožilniški predmet vas zamenjajmo z deklice, da se bomo izognili oblikovnemu sovpadanju tožilnika z rodilnikom): {Zapustil bom deklice.} + {Bodo (ne sirotej.} -v Zapustil bom deklice (ne sirote). -*■ Deklic ne bom zapustil sirot. Da sklonska oblika povedkovega prilastka res ni neposredno odvisna od zanikanja, ampak je pogojena z obliko odnosnice, dokazuje stavek, v katerem se z zanikanim povedkovim prilastkom pojasnjuje osebek. Povedkov prilastek je tu v imenovalniku: Deklic (R) ne bom zapustil sirota (I). -»■ {Zapustil bom deklice (T).} + {Ne bom sirota (I)}. 11 Oglati oklepaj okrog predmeta in povedkovega prilastka, ki pojasnjuje predmet, dodajam sama. Brez oklepajema povedkovega prilastka k odnosnici prihaja do dvoumnosti pri stavkih s predmetom: povedkov prilastek je mogoče razumeti kot dodan k osebku ali k predmetu, rezultat pa sta seveda dva zelo različna pomena in dve različni ubeseditvi. Zapis (a) sin ч- najti -v očeta (+ razburjen) lahko razumemo na dva načina: tako. da povedkov prilastek pojasnjuje osebek (O) ali predmet (P) : (O) Razburjen je sin našel očeta. oz. (P) Sin je našel očeta razburjenega. Z oklepajenjem povedkovega prilastka k odnosnici dobimo naslednji zapis skladenjske strukture stavkov (O) in (P) : (Oa) |sin (+ razburjen)] najti -> očeta, oz. (Pa) sin ч- najti ->■ [očeta (+ razburjen)). Navedeni primeri dokazujejo, da je lahko tvorbeni vzrok za preoblikovanje tožilniškega predmeta v rodilnik zanikanje katerega koli stavčnega člena. Videli smo, da se zanikanja stavčnih členov na površinski ravni nevtralizirajo: zanikanje vsakega izmed njih se izraža z zanikanim povedkom in z rodilniško obliko prvotno tožilniškega predmeta. Formalno zanikani povedek torej ne izraža vedno pomena zanikanega povedka oz. stavka v celoti. Povedano drugače: ista skladenjska oblika je izraz različnih skladenjskih pomenov. 1.1.1 Zanikanje osebka (2), prislovnih določil (4), (5), (6), prilastka in povedkovega prilastka (8) prepoznamo po tem, da je zanikani stavčni člen vedno na jedrnem (tj. zadnjem) mestu v stavku. Ubeseditvi zanikanega povedka (1) in zanikanega predmeta (3) pa sta, kot smo že ugotovili, popolnoma enaki. Oglejmo si pojav še podrobneje. Povedek v stilno nezaznamovanem slovenskem besednem redu je, če je stavek osamljen, v osrednjem položaju med osebkom in predmetom. Če bi hoteli posebej poudariti, da je zanikano glagolsko dejanje, in ne predmet, bi lahko rekli: Janez okna ni razbil! Pri zanikanju predmeta pa je stilno nevtralni tudi edini mogoč besedni red. Kadar je predmet jedro povedi in ga je treba poudariti, ga ne moremo postaviti še bolj desno od njegovega nevtralnega položaja. Zaradi opisanih lastnosti besednega reda se ubeseditvi zanikanega predmeta in zanikanega dejanja nevtralizirata. Pomenska razlika med zanikanim povedkom in zanikanim predmetom je seveda razvidna iz sobesedila, formalno pa je določljiva s pretvorim vzorčnih stavkov v stavka stanja: (3) Janez ni razbil okna. (ls) Okno ni razbito. (1) Janez ni razbil okna. -> (3s) Razbito ni okno. Pretvorba na izraz stanja je torej pomensko razločevalni znak zanikanega povedka oz. predmeta. Kot slogovna varianta pa daje izražanje s stanjem v tem primeru možnost pomensko natančnejše ubeseditve. 1.1.2 Pravkar zapisano velja za večino glagolov, a ne za prav vse. Zdi se, da velja za direktno prehodne agentne glagole (agefitne imenujem tiste glagole, katerih osebek izraža pomen vršilca glagolskega dejanja), ne pa za direktno prehodne neagentne glagole. Zanikani stavek (9) Janez ne razume matematike namreč lahko razumemo le enosmiselno: da 'je matematika Janezu trd oreh'. Stavek ne dopušča predpostavke, da matematiko razume kdo drug, če je že ne razume Janez (tako bi bilo v primeru zanikanega osebka), uiti da Janez razume kaj drugega (tako bi bilo, če bi bil zanikan predmet). Če vsebino stavka realiziramo tako, da postane osebek jedro povedi (10) Matematike ne razume Janez (primerjaj: (2) Okna ni razbil Janez), dobimo nenaraven stavek, sporočila, da matematiko razume kdo drug, če jé ne razume Janez, pa v njem še vedno ni. Enako nemočni smo, če v našem primeru skušamo dokazati zanikanje predmeta. Hierarhizacija, ki v okviru pretvorbe na pridevniški izraz stanja postavi predmet na poudarjeno zadnje mesto (11) Janez ne razume matematike (lis) Matematika Janezu ni razumljiva —(1 lsx) Janezu ni razumljiva matematika ne oblikuje sporočila, da Janez razume kaj drugega, če ne razume matematike (primerjaj (ls) Okno ni razbito : (3s) Razbito ni okno). Stavek (9) Janez ne razume matematike torej ne izraža niti zanikanja predmeta, niti zanikanja osebka, ampak le zanikanje povedka.12 S to ugotovitvijo lahko pojasnimo dejstvo, da imajo prehodni glagoli stanja dve popolnoma sinonimni varianti pretvorbe na pridevniški izraz stanja: (9) Janez ne razume matematike —v (9s) Matematika Janezu ni razumljiva -> (9s2) Matematika je Janezu nerazumljiva Y pretvorbeni varianti (9s) je povedek zanikan slovnično, namreč z zanikano obliko vezi biti, v varianti (9s2) pa je zanikanje povedka že nekako leksikalizirano, izraženo z nezanikano vezjo in leksikalno zanikanim pridevnikom stanja. Mislim, da je leksikalizacija zanikanja možna prav zaradi enopomenskosti zanikanih stavkov opisanega tipa.13 1.1.3 Slovenski slovnici je vzrok za preoblikovanje tožilnika v rodilnik zanikanja vedno le zanikanje povedka. Oglejmo si primere, ki z njimi ponazarja to trditev. V poglavju o predmetu je med primeri za rodilniški predmet zanikanja (str. 485—6) le en stavek z agentnim glagolom (pri agentnih glagolih obstaja, kot smo videli, možnost nevtraliziranega zanikanja stavčnega člena, ki ni povedek), pomen zanikanja v tem stavku pa je zaradi pomena predmeta (nikalni zaimek) nedvoumen — zanikanje povedka: Ničesar več ti ne bom povedal. V preostalih primerih so tiste vrste ne-agentni glagoli, ki v zanikani obliki praviloma izražajo stavčno zanikanje: Otrok nimata, Niti besedice ti ne verjamem več. Ne maram ne tebe ne tvojega denarja. Kot nepovedkovo zanikanje lahko razumemo le primer Belega kruha nimajo več; da gre v takih primerih za zanikanje ,г V obdelavi glagolov stanja skušam ugotoviti, iz katerih lastnosti izhaja ta njihova skladenjsko-pomenska posebnost. ls Še nekateri primeri: Janez ne pozna očeta -> Oče Janezu ni znan -v Oče je Janezu neznan; Ne verjamem tej razlagi ->■ Ta razlaga mi ni verjetna / se mi ne zdi verjetna -* Ta razlaga mi je neverjetna / se mi zdi neverjetna. predmetovega prilastka, nakazuje sam avtor, ko vzporedni primer (v poglavju Zanikanje, str. 425—7) Bele moke nimamo več {samo še črno) pomensko osvetli s predpostavko, dodano v oklepaju. Poglavje o zanikanju je sinteza ugotovitev o rodilniku zanikanja. Tako so tu ponovno navedeni prej našteti primeri ali njim sorodni, dodani pa so primeri z zanikanimi modalnimi ali faznimi glagoli: Takih reči mi ni treba praviti, Nisem ti hotel prizadeti gorja, Zdrah nisem začel delati jaz. Samo zadnjega od primerov lahko razumemo kot nestavčno zanikanje, namreč kot zanikanje osebka (zanikanje povedka bi bilo: Nisem začel delati zdrah). Preostane nam še eno mesto, kjer SS govori o rodilniškem predmetu zanikanja: raba sklonov. Tu je naveden primer Ko zaspal bom v smrti, ne kopljite jame, kjer vrste se križi (str. 204), zanikanje v njem pa je razloženo kot zanikanje predmeta. Primeri rodilniškega predmeta zanikanja v SS torej ustrezajo izhodiščni misli slovnice, da na tvorbo iztožilniškega rodilnika vpliva zanikani povedek. Skoraj v vseh primerih gre res za zanikanje povedka, en primer je zanikanje osebka, pri zanikanju prilastka pa je pomen nakazan s presupozicijo. 1.2 Tožilniški predmet pri zanikanju Po mojem občutku bi v nikalnili stavkih, ki ne zanikujejo povedkovega dejanja, mogli brez škode dopuščati fakultativno rabo tožilniškega predmela. Tožilniška varianta se zdi upravičena zlasti takrat, ko je zanikani člen stavčno poudarjen14: (2T) Ni Janez razbil okno. (3T) Janez ni razbil okno. (4/5/6 T) Janez ni razbil okno včeraj/doma/namenoma. (7T) Okno ni razbil naš Janez. (8T) Okno nismo našli razbito. Seveda pa je nedopustno: < (iT) Janez ni razbil okno. Prav tako ni pomenskega razloga za tožilniško obliko predmeta v nikalnili stavkih tipa (9), ki zaradi posebnega pomenskega ustroja povedka izražajo le zanikanje povedkovega dejanja. Tvorbo nikalnega stavka iz nenikalnega spremljata, kot smo že ugotovili, dva skladenjsko-oblikoslovna pojava: a) zanikanje povedka, 14 Na stavčno poudarjenost zanikanega stavčnega člena v stavkih s toz.il-niškim predmetom me je opozoril J.Toporišič. b) prehod tožilniškega predmeta v rodilniško obliko. Y gornjih stavkih je realizirana samo prva od obeh premen: zanikanje povedka. Predmet, ki je ostal v tožilniku, z nepredvideno sklonsko obliko izraža nezanika-nost povedkovega dejanja in tako opozarja, da je zanikan stavčni člen, ki ni povedek. Kateri je zanikani stavčni člen, kaže členitev po aktualnosti in dodatno še stavčni poudarek. Namen tega zapisa ni priporočati rabo tožilnika pri zanikanju. Opozoriti želim le na to, da je pojav razložijiv in da utegne imeti — tudi kot kršitev norme — čisto določen pomen. Slovenščina ima poleg morebitnega tožilnika še druga sredstva za ločevanje zanikanja povedkovega dogodka od zanikanja drugih stavč-liih členov: besedni red in stavčni poudarek. Do dvoumnosti prihaja le pri zanikanju predmeta, ki se izraža z enakim besednim redom kot zanikanje povedkovega dejanja. Naslednje vrstice bodo skušale pokazati, da tožilniška varianta ni le rezultat logičnega sklepanja, ampak je predvidljiva tudi iz jezikovne rabe. Tožilnik v zanikanih stavkih namreč lahko povezujemo z variantno rabo rodilnika/tožilnika v protivnih pri-rednih zvezah. Izhodišče za razmišljanje je nadrobna obravnava zanikanega predmeta v zvezi s prirednimi vezniki ne •— ampak in ne samo — ampak tudi v SS (gl. str. 204. in še posebno str. 427). 1.2.1 Slovničin primer s protivno vezniško zvezo ne — ampak postavimo v vse tri knjižno dopustne oblike: (12) Jemal je ne podkupnino, ampak darila. (13) Ni jemal podkupnino, ampak darila. (14) Ni jemal podkupnine, ampak darila. Poved (12) je prosti stavek s protivno zloženim predmetom. Poved (13) je prosti stavek s protivno zloženim predmetom, katerega prvi del je zanikan po pravilih slovenske skladnje, namreč z zanikanim glagolom; členski nivo protivnega razmerja je razviden iz tožilniške oblike zanikanega predmeta. Poved (14) lahko razumemo kot stavčno razvito protivno priredje s površinsko nerealiziranim povedkom v drugem stavku. Shematična ponazoritev primerov (12) in (13): (12a), (13a) jemati -> [ne podkupnino , darila] Ponazoritev primera (14): (14a) {jemati -> ne podkupnino} , {jemati -v darila} Primer (13) bi lahko interpretirali tudi kot poved v navzkrižju dveh struktur, strukture (12u) in strukture (14a); shema bi bila tedaj taka: (13a,) {jemati -»■ [ne podkupnino}, darila] Kakršna koli že je struktura te povedi — pojav obstaja in njegova raba je utrjena. Če gledamo na poved (13) kot na eno izmed treh knjižno dopustnih ubeseditev istega pomena, se moramo zamisliti še ob marsikaterem primeru predmetovega zanikanja, ki ima tožilnik tam, kjer bi pričakovali rodilnik. Ali naj razumemo tožilnik kot slovnično neutemeljen in ga označimo za pogovornega, ali naj ga skušamo razumeti kot slovnični izraz posebnega pomena? Oglejmo si dva para stavkov. Člena vsake dvojice se razlikujeta po tem, kako je izražen zanikani predmet: z rodilnikom (15R), (16R) ali s tožilnikom (15T), (16T). Na desni strani tabele predlagam pomenske interpretacije stavkov. (15R) Ni jemal podkupnine: a) 'bil je pošten', b) 'jemal je nekaj, kar ni podkupnina' (15T) Ni jemal podkupnino: 'jemal je nekaj, kar ni podkupnina (morda darila)' (16R) Nocoj ti ne bom brala pravljice: a) nocoj ne bo branja', b) 'nocoj ti bom brala nekaj, kar ni pravljica' (16T) Nocoj ti ne bom brala pravljico: 'nocoj ti bom brala nekaj, kar ni pravljica (morda pesmi)' Stavka (15R) in (16R) izražata enega izmed dveh pomenov: zanikanje povedka ali zanikanje predmeta. (Če gre za prvi ali za drugi pomen, je dokončno razvidno iz sobesedila.) Stavka (15T) in (16T) razumemo zaradi tožilniškega predmeta kot dela stavkov s protivno zloženim predmetom (npr. Ni jemal podkupnino, ampak nekaj drugega. Nocoj ti ne bom brala pravljico, ampak nekaj drugega.) Razumljena tako, lahko primera (15T) in (16T) pomenita samo zanikanje predmeta, hkrati z zanikanjem pa izražata še predpostavko o drugem predmetu, ki je v protivnem razmerju z zanikanim. Drugi, protivni del, je zamolčan, slovnično pa je prisoten (vsebovan) v tožilniški obliki zanikanega prvega dela. V skladu z opisano pomensko razlago bi torej šteli stavke tipa Ni jemal podkupnino, Nocoj ti ne bom brala pravljico, Janez ni razbil okno za knjižne, nenavadno rabo tožilnika v njih pa s!a skladenjsko in pomensko utemeljeno. Seveda je gornji poskus pomenske interpretacije rodilniškega oz. tožilniškega izražanja samo hipoteza, ki bi jo bilo treba preveriti na gradivu. Šele pomenska analiza živega jezika bi pokazala,-ali gre v ro-dilniško-tožilniških variantah navedenega tipa res za dvoje skladenj-skopomenskih funkcij in ne za nasprotje knjižno : pogovorno. 1.2.2 Obstoj dveh variant (R in T) zanikanega enodelnega predmeta se zdi še razumljivejši, če izhajamo iz stopnjeval nega priredja, poveza- nega z dvodelnim veznikom ne samo — ampak tudi. Pri tem priredju prvi del veznika ne samo s svojim leksikalnim pomenom kar zahteva stopnjevanje: čeprav je drugi del priredja lahko zamolčan, je iz prvega dela z ne samo razumljivo, da obstaja tudi ampak tudi. Tako imamo lahko vsak stavek z ne samo za ne do konca realizirano stopnjevalno priredje. Poljubna izbira R/T pri stopnjevalno zanikanem predmetu bi torej morala biti dopustna, če jo dopuščamo pri popolnoma razvitem stopnjevalnem priredju predmeta. Npr.: če dopuščamo dve varianti predmeta v primeru (17), bi variantnost morala biti dovoljena tudi v primeru (18) : (17) Ni jedla samo sira/sir, ampak tudi kruh. (18) Ni jedla samo sira/sir. Pri stopnjevalnem zanikanju ni oblikoslovnih nevtralizacij in iz njih izhajajoče večpomenskosti, kakršno poznamo pri navadnem zanikanju. Samo stoji vedno pred jedrnim delom vezniške zveze, tj. pred stopnjevalno zanikanim stavčnim členom (ne torej pred glagolom kakor nikal-nica). Npr.: (19) Sir a/sir ni jedla samo ona, ampak tudi njena mati.15 (Pretvorbe: Sira/Sir ni jedla ona sama, ampak tudi njena mati. —> Sira/ Sir ni jedla sama, ampak skupaj z materjo.) (20) Sira/Sir ni samo jedla, ampak ga je tudi pripravila. (17) Ni jedla samo sira/sir, ampak tudi kruh. (Pretvorbe: Ni jedla samega sira/sam sir, ampak tudi kruh. Sira/sir ni jedla samega/sam, ampak s kruhom.) Ker imajo stavki z ne samo vedno en sam slovnični pomen, izbira ro-dilniške ali tožilniške oblike predmeta ne more biti pomensko razločevalna. 2 Zanikanje in rodilniški osebek 2.1 Y poglavju o zanikanju (SS, str. 425—7)le je rodilniški osebek zanikanja definiran kot preoblikovanje osnovnega stavčnega vzorca 15 SS navaja variantno rabo T/R pri stopnjevalno zloženem predmetu (gl. str. 427: Ni mu vzel le denar in ženo (ali denarja in žene), ampak tudi vero v življenje.« Po mojem mnenju ima predmet lahko T ali R obliko tudi v stavkih s stopnjevalno zloženim osebkom (19) ali pri stavčnem stopnjevalnem priredju (20). Rodilniški osebek kot posledica zanikanja je obravnavan v SS na treh mestih: v oblikoslovju pri rabi rodilnika (str. 204), v skladnji pa pri obliki osebka (str. 476) in pri zanikanju kot načinu upovcdovanja propozicije (str. 426). Prva obravnava rodilniškega osebka — »Rodilnik v stavku izraža ... 2) osebek a) pri zanikanem poinožniku biti, ob glagolu zmanjkovati ipd.: Očeta ni doma. Vode zmanjkuje< (SS, str. 204) — ni usklajena s poznejšimi zaključki iste slovnice, ki na str. 427 izrecno ugotavlja, da je »napačno rabiti rodilnik ob biti. zaradi zanikanja povedka. Glagol, ki zanikan povzroča to preoblikovanje, je polnopomenski glagol biti. Navedeni primeri ponazarjajo dva njegova pomena: pomen obstajanja (Za tako sklepanje ni nobenih znamenj) in pomen nahajanja (Očeta ni doma).17 Naslednje vrstice hočejo podpreti ugotovitev SS, da je vzrok za preoblikovanje osebka pri zanikanju samo zanikanje povedka, in pokazati, da zanikanje drugih stavčnih členov (ob istem povedku) ne vpliva na osnovno imenovalniško obliko osebka. Vzemimo stavek iz SS: (21) Očeta ni doma. Zanikanje v tem stavku razumemo kot zanikanje povedka. Možni kono-tativni pomen stavka bi bil: 'zaman ga iščete, ne čakajte ga, ker ga ni'. Globinska struktura stavka: (21a) oče ne biti /— doma Jasnejši primer zanikanja povedka je z glagolom biti v pomenu obstajanja: (22) Boga ni. (22a) Bog ne biti Enak preoblikovalni vpliv ima sinonim eksistencialnega biti, glagol ostati: (23) Za njim ni ostalo dolgov. 'Dolgov za njim ni.'18 ko je samo pomožni glagol«. (Prim, sedaj Toporišičev članek o glagolu biti, naveden v opombi 9.) — V poglavju o osebku je zapisana ugotovitev, da je vzrok rodilniške oblike osebka zanikanje povedka. Navedeni primeri ponazarjajo biti v pomenu nahajanja in obstajanja, čeprav slovnica še ne govori o tem, da se pojavlja rodilniški osebek samo pri zanikanem polnopomenskem biti (oz. določenih njegovih pomenih). — Najbolj izčrpna obravnava rodilniškega osebka zanikanja je v poglavju o zanikanju; v gornjem razmišljanju jo povzemam. 17 Tudi Breznik ugotavlja, da je rodilnik zanikanja pri osebku mogoč le v »eksistencialnih stavkih, v katerih se negira bivanje osebka« (n. d., str. 34). Toda primeri, ki jih nato navaja, v glavnem ne potrjujejo te trditve. Z izjemo glagola ostati so vsi navedeni primeri nceksistencialni; rodilnika ne tvorijo zaradi zanikanja, ampak zaradi pomena količine. Zmanjkovati, nedostati sta količinska glagola (podrobnejšo obravnavo gl. v 2.2). Y stavku V gozdu ne raste (= ni) drugega prav tako ni vzrok rod. osebka preneseni povedkov pomen, kot nas prepričuje Breznik, ampak količinski pomen osebka: V gozdu ne raste (nič) drugega. " Glagol ostati ni sinonimen le s polnopomenskim eksistencialnim biti, ampak je enako kot biti tudi pravi pomožnik. V pomožniški vlogf je člen vidske in glagolskovrstne paradigme pomožnikov postajati — postati — biti — ostati (prim. SS, str. 289: postaja — postane — je); Postaja debel/strokoonjak/vroče. — Postane debeli strokovnjak jvroče. — Je debel/strokovnjak/vroče. — Ostane = ostaja debel /' strokovnjak / vroče. Pomožnik ostati v okviru sistema, ki vključuje tudi prehodni agentni pomožnik imeti (o imeti kot pomožnem glagolu prim. SS, str. 481): (23a) dolgovi ne ostati /— za njim Kadar hočemo zanikati prislovno določilo kraja, rečemo: (24) Oče ni doma. ' Je v službi' (24a) oče -<—biti /— ne doma V primeru (24) je imenovalniška oblika osebka pomensko razločevalna — ločuje zanikanje prislovnega določila od zanikanja povedka — in kot taka ni pogovorna.19 Tudi pri zanikanju osebka samega se osnovna imenovalniška oblika stavčnega člena ne spremeni. Po tipičnem besednem redu se to zanikanje loči od zanikanja katerega koli drugega stavčnega člena, zato dopušča eno samo skladenjskopomensko razlago. (25) Doma / pri otrocih / na polju ni oče 'ampak nekdo drug.' Ali: Ni oče doma!pri otrocih, mati je. (25a) ne oče biti /— doma Primer z glagolom ostati: (26) Za njim niso ostali dolgovi. 'Ostalo je nekaj, kar niso dolgovi.' (26a) ne dolgovi ostati /— za njim Neprehodni procesualni povedek (krnjenec) Prehodni agentni povedek (vzročnik) Nezloženi: polnopom. glagol Zloženi: pomožnik + pov. d Nezloženi Zloženi Nestanje Soba se greje Soba postaja topla Čistilka ogreva sobo Soba se ogreje Soba postane topla Čistilka ogreje sobo Stanje Soba se je ogrela Soba je topla/ ogreta Čistilka je ogrela sobo Čistilka ima sobo ogreto Soba ostane topla (Izhodišče za opredelitev glagola ostati kot pravega pomožnika je Toporišičevo pojmovanje pomožnikov, po katerem so t. i. najsplošnejši pomožniki glagoli postajati, postati, biti, imeti, glagol ostati pa je nekak pomožni pomožnik. Prim.: Pomožni glagoli, SS, str. 481.) 19 SS označuje stavek Oče ni doma za pogovorno varianto pomensko enakovrednega knjižnega stavka Očeta ni doma (gl. SS, str. 476). Stavki tipa Oče ni domu so pogovorni le takrat, ko v njih ni zanikano prislovno določilo, ampak povedek. Katero skladenjsko funkcijo pa zanikanje ima, je razvidno iz sobe-scdila. Zanikanje z rodilniškim osebkom ima, kot je bilo prikazano, en sam skladenjski pomen: zanikanje povedka.20 Imenovalniški osebek ob istem glagolu pomeni, da je zanikan stavčni člen, ki ni povedek: osebek ali prislovno določilo. Imenovalniška oblika osebka v stavkih s polnopo-menskim biti je torej knjižna, raba imenovalnika oz. rodilnika pa pomensko razločevalna. Dejstvo, da vpliva na oblikoslovno podobo osebka prav zanikanje povedka in ne katerega drugega stavčnega člena, dokazuje vplivno moč povedka na osebek in osrednjost povedkove vloge v stavku.21 2.2 Rodilniški osebek ne pri zanikanju Rodilniški osebek se ne pojavlja le za zanikanim polnopomenskim biti, ampak ga zahtevajo tudi (sicer redki) drugi glagoli. SS navaja glagol zmanjkovati (gl. SS, str. 204) ; tudi Breznik navaja glagole nedostati, zmanjkati in misli, da zahtevajo rodilniški osebek zaradi pomenske sestavine nikalnosti (gl. Breznik, str. 34). Toda preoblikovalni vzrok, ki deluje na osebek iz teh glagolov, ni zanikanje, ampak pomen količine. Glagole tipa zmanjkovati bi bilo zato primerno obravnavati (v okviru 20 Breznik je zanikanje povedka — polnopomenskega biti dokaj sistematično zamenjaval za zanikanje povedka, v katerem je biti le vez: dejanski osebek je zaradi tega štel za povedkovo določilo. Ker povedkovo določilo pri zanikanju ne preide v rodilniško obliko, je smatral rodilnik zanikanja v stavkih opisanega tipa za napačen. »Napak« te vrste je našel v slovenski literaturi precej (prim. Breznik, Negacija pri predikatu, str. 39—42), največ pa v zvezi z Ni konca in Ni časa. >Dokler se bode veselilo človeško srce, ne boae konca poezije (Stritar), prav: poezije ne bo konec, ker je konec povedek in ne zanikani osebek bitnega stavka.« (Cit. d. str. 39.) ; Gornji stavek, prestruktuiran po Brez-nikovem okusu v poezije ne bo konec bi bil čisto sprejemljiv. Toda tak. kakršen je, ima prav tisti skladenjski ustroj, ki mu ga je Breznik odrekal: ne bode konca poezije. "\ЛЛЛЛЛЛ......... Zvezo ni časa je Breznik zavračal, ker naj bi dišala po nemščini; namesto nje je priporočal pristno slovansko ni čas. Ce natančno analiziramo primere, vidimo, da vsiljevanje slovanske strukture ni samo nasilno, amiiak kar absurdno. Vsi spodnji primeri so za Breznika napačni — namesto ni času bi po njegovem moralo stati ni čas: Erjavec: Tone je previdel, du tu ni časa, dolgo premišljevati-, Levstik: Pu suj ni bilo časa dolgo ozirati se; Stritar: A zdhj ni časa spati; Jurčič: Kaj početi? Dolgo premišljati ni časa. Ob te stavke postavlja »vzporeden« pravilen primer: Stritar: Dejal se mi bo, da zdaj ni čas. oživljati take nodobe. S pravilnim »vzporednim« primerom je Breznik napravil dvojno napako. Prvič, ni upošteval, da sta formulaciji ubeseditve dveh različnih pomenov, in ju torej ni mogoče vzporejati: Ni času spati = 'časa za spanje ni, nimamo časa spati, ne utegnemo spati'. Ni čas, oživljati take podobe = 'čas ni primeren za oživljanje takih podob' (ni pa rečeno, da časa ni). Drugič: Stritarjev čas po skladenjski funkciji sploh ni tisto, zaradi česar ga daje za zgled Breznik, namreč povedkovo določilo. Je pravi osebek. V imenovalniku je zato, ker v Stritarjevem stavku ni zanikan pomen povedka (kot v prejšnjih »napačnih« stavkih), ampuk pinen osebka. 21 Prim. SS, str. 472: Glagolska fraza, točku 4. osebkove skladnje) skupaj s pridevniškimi izrazi količine, ki zahtevajo rodilniško odnosnico.22 3 Skladenjski pomen rodilnika zanikanja je razviden iz preglednice, ki podaja skladenjsko obliko in skladenjski pomen zanikanja s formalno zanikanim povedkom: Zanikanje Oblika Skladenjski pomen R Zanikanje katerega koli stavčnega člena Tožilniški predmet* TaliR samo kadar je zanikani element stavčno poudarjen: zanikanje stavčnega člena, ki ni povedek R zanikanje povedka Osebek** I zanikanje stavčnega člena, ki ni povedek " Velja za stavke z vsemi direktno prehodnimi glagoli. Izjema so glagoli tipa razumeti, ki izražajo le zanikanje povedka in imajo zato verjetno le rodilniško obliko predmeta. ** Velja samo za stavke s polnopomenskim biti; pri zanikanju drugih povedkov se rodilniški osebek ne tvori. 22 Glagol zmanjkovati (Vode zmanjkuje) je naveden kot vzrok rodilniškega osebka v poglavju o sklonih (Raba rodilnika,"SS, str. 204). Pozneje, v poglavju o sebku, pojav ni več omenjen. Skušajmo ga nekoliko osvetliti na tem mestu. Osrednji pomen glagolov zmanjkovati nd, zmanjkati d, primanjkovati/manjkati S; preostali d, preostajati/ostajati S: zadostovati S, in še katerega, je pomen količine. Ta pomen ohranja tudi v glagolski ubeseditvi oblikoslovno lastnost, znano za pridevniške izraze količine (gl. SS, str. 477), namreč, da zahtevajo odnosnico vedno v rodilniku. Primerjaj: premalo kruha -> kruha je premalo -> kruha primanjkuje; dovolj krme ->- krme je dovolj -*■ krme zadostuje; л -WVWWVWV .........лл^лл^. -ллллг^^ nič vode vode postaja nič -> vode zmanjkuje. Kot vidimo, navedene glagole --— -WVWWW -VWVWWV (lahko bi jih imenovali glagole količine) pomensko, včasih pa tudi besedotvorno (npr. zadostovati ■*- biti zadosti) motivira izraz količine (prislov kolikosti). Nekaj primerov rabe: Vode zmanjkuje: zmanjkovati 'ostajati nič'; nadomesti glagol z imenovalniškim osebkom: pohajati — voda pohaja. Zmanjkalo jim je goriva: zmanjkati 'postati nič'; nadomestni glagol z osebkom v imenovalniku: poiti — Gorivo jim je pošlo. Primanjkuje nam zdravil. Manjka nam zdravil: primanjkovati/manjkati 'biti premalo', 'ne biti dovolj'; v primerih Manjka nam kruha (R) in Manjka nam kruh (1) je raba rodilnika oz. imenovalnika pomensko razločevalna: pomen stavka (R) je 'kruha imamo premalo', pomen stavka (I) pa 'imamo vse (npr. za malico) razen kruha'. Denarja še preostaja/ostaja: preostajati/ostajati 'biti več, kot je potrebno'. Vode zadostuje: zadostovati 'biti zadosti'; primerjaj nasprotje: Za preživetje mu zadostuje vode (R), Za preživetje mu zadostuje voda (I). Stavek (R) pomeni 'za preživetje ima dovolj vode', stavek (I) pa 'za preživetje mu je dovolj voda (hrane torej ne potrebuje)'. Tudi pri glagolu zadostovati je torej raba R/I osebka pomensko razločevalna. SOMMARIO Anton Breznik nella sua trattazione Stavčna negacija v slovenščini, 1942 (La negazione nella frase slovena), lia analizzato anche il genitivo della negazione, venendo alla conclusione che esso è corretto nelle seguenti funzioni sintattiche: presso il «primo oggetto» (a), presso il «secondo oggetto» (b), presso i cnomi che richiedono l'infinito come annesso» (с), e presso il »soggetto quando viene negato il biti esistenziale» (d). La Grammatica slovena (Slovenska slovnica) di Jože Toporišič, 1976, indi-vidua due tipi sintattici del genitivo della negazione: presso l'oggetto e presso il soggetto. Applicando la teoria di questa grammatica, il tipo (b) di Breznik risulta un fatto secondario: «il secondo oggetto» è un attribute predicativo (complement predicativo dell'oggetto) e la sua forma è condizionata dalla forma della parola reggente, cioè dall'oggetto. «L'infinito come annesso» (c) fa parte invece del gruppo verbale e «i nomi che richiedono l'infinito» hanno quindi la funzione sintatica di oggetto. La présente trattazione, prendendo spunto dalle conclusioni di Toporišič sul genitivo della negazione, analizza le condizioni generative di taie evento. 1 La negazione e l'oggetto genitivo. 1.1 L'Oggetto genitivo è la conseguenza della negazione di un qualsiasi ele-mento della proposizione. Nella realizzazione superficiale le negazioni degli elementi della proposizione vengono neutralizzate in quanto in sloveno la negazione di ogni elemento della proposizione viene attuata con il predicato negato (es. 1-8). La negazione del soggetto (2), dei complemcnti circostanziali (4), (5), (6), dell'attributo (7) e dell'attributo predicativo (8) puô essere individuata per il fatto che l'elemento della proposizione negato si trova sempre in posizione accentuata (cioè alla fine) della frase. La realizzazione del predicato negato e dell'oggetto negato si neutralizza coinpletainente, e il significato di queste frasi è determinabile formalmente solo dopo la loro transformazione in frasi di stato: (1) Janez ni razbil okna. — (Is) Okno ni razbito. (3) Janez ni razbil okna. — 3s) Razbito ni okno. L'applicazione di questa trasformazione ha reso evidente l'esistenza di un particolare tipo semantico di verbi transitivi che non formano frasi di stato indicanti la negazione dell'oggetto e che quindi nelle frasi negative non negano l'oggetto. Si tratta di verbi transitivi del tipo razumeti il cui significato grammaticale di stato è sintatticamente determinabile con la transformazione, mentre il significato iinprevisto della negazione della frase li illustra dal punto di vista semantico (es. 9, 10, 11). 1.2 L'oggetto uccusativo presso la negazione. Le frasi negative con l'oggetto all'accusativo che esprimono lu negazione dell'oggetto, possono essere interpretate come frusi che hanno reulizzato solo la prima e non la seconda parte dell'oggetto composto in modo avversativo: (15 T) Ni jemal podkupnino (non realizzato: 'ampak nekaj, kar ni podkupnina'). L'oggetto accusativo in tali frasi attua rispetto all'oggetto genitivo una distin-zione semantica: mentre il genitivo esprime la negazione del predicato o dell'og-getto, 1'accusativo esprime solo la negazione dell'oggetto. 2 La negazione con il biti esistenziale e il soggetto genitivo. L'uso della forma genitiva o nominative del soggetto è semanticamente di-stintivo perché la prima si forma solo presso la negazione del predicato (22), mentre la seconda è richiesta, e quindi fa parte délia norma letteraria, presso la negazione del soggetto (26) о del complemento circostanziale (25). UDK 882.09:929 Dostoevski j F. M. Tone Pretnar Filozofska fakulteta v Ljubljani RAD BI SVET ODREŠIL..PA NE BOŠ ODREŠIL SVETA* (Czeslaw Milosz o Fjodoru M. Dostojevskem) Besedilo je poskus esejističnega prikaza, kako funkcionira slovenski prevod desetih Miloszevih tez o Dostojevskem in zahodni verski misli v slovenski prevodni književnosti in kako se jim je mogoče približati z dognanji slovenske do-stojevskologije. The article is an essayistic attemp to show how the Slovene translation of ten Milosz's theses about Dostoevsky and Western religious thought functions within the Slovene literature in translation and how it is possible to approach them by means of the findings of Slovene "dostoevskology". 1. S prsti pod črkami. Lani je v zbirki Nobelovci pod številko 65 izšla pri Cankarjevi založbi knjiga Miloszeve proze (Dolina Isse in Dežela Ulro v prevodu Janka Modra) in poezije (v prevodu Katarine Salamun-Biedrzycke). Štirinajsto poglavje Dežele Ulro je dobeseden prevod Miloszevega angleškega predavanja o Dostojevskem in zahodnem pojmovanju vere, ki ga je prebral na kongresu ameriških slavistov v Atlanti v posebni diskusijski sekciji za vprašanja in odmeve verskih resnic in kontroverz v delu Dostojevskega, petnajsto poglavje pa je poznejši Miloszev komentar tega znanstvenega besedila, ki je proznemu memoarsko avtotematskemu delu potreben, če hoče citat funkcionirati v njem kot citat in hkrati kot etapa v odkrivanju skrivnosti sveta in literature. K razvozlavanju skrivnosti sveta in literature navaja tudi stavek Rad bi svet odrešil, pa ne boš odrešil sveta, ki sem ga za naslov tega zapisa vzel iz sklepa tretjega poglavja Dežele Ulro, ki govori o razmerju med piscem in bralcem: večja je odmevnost pisateljevega duha v obrobni civilizaciji in kulturi, zato mora njegova beseda izhajati iz pokrajinskih realij in duhovne problematike (Milosz navaja kot modelne Katalonijo, Walles in Slovenijo). Tako zamišljeni naslov namiguje tudi na branje duhovno-memoarske proze in v njej vsebovanega citata, ki razširja temo pisanja, hkrati pa zožuje krog bralstva na strokovnjake, na kar celotno besedilo ne pristaja. Naslov namiguje tudi na sklenjenost in odprtost, na tvornost in fiasko verske, politične in idejno-filozofske * Referat na sestanku Slavističnega društva Ljubljana, 13. maja 1982. V navedkih Miloszevega izvirnega besedila in Modrovega prevoda ustrezajo strani izdajama: Czeslaw Milosz, Z iemia Ulro, Рагу ž 1977 Instytut Literacki; Czeslaw Milosz, Nobelovci 65, Ljubljunu 1981 Cunkarjeva založba. naravnanosti umetniških in publicističnih besedil Dostojevskega, kot jih je (ne zmeraj enotno) prikazovala evropska humanistika v stoletju po njegovi smrti. Naslov torej samo namiguje na vprašanja, ne obljublja pa nanje temeljitih odgovorov. Ker je besedilo, čeprav tako naslovljeno, mišljeno predvsem kot opozorilo na Miloszeve teze o Dostojevskem in komentar o njih, ki so naključno izšli na Slovenskem ravno sto let po smrti Dostojevskega (naključju je botrovala Nobelova nagrada za književnost, ki jo je Milosz prejel leto poprej), bodo odgovori ali zoževanje namigov izhajali iz problematike, ki jo zastavlja in razvija Miloszevo znanstveno in leposlovno pero. Gradivo sem razdelil na šest odstavkov in jih naslovil s citati iz Miloszevega proznega in verznega snovanja. V odstavku S prstom pod črkami (naslov je navedek dela verza iz pesmi Lektüre) želim povabiti bralca v besedilo o besedilu, v razdelku V narečju kmetiškem — slovenskem ali poljskem (v naslovu navajam verz iz Pesniškega traktata) opozoriti na stičišča in razlike med Miloszevim razpravljanjem o Dostojevskem in slovensko dostojevskologijo (termin sprejemam od A. Ska-ze, 1975: 1) ter na funkcioniranje Modrovega prevoda v slovenski prevodni književnosti; odstavek, ki nosi v naslovu citat iz obravnavanih tez V jeziku simbolov in mitov, se približuje jedru razpravljanja: Miloszevi rekonstrukciji geneze pojmovanja krščanstva pri Dostojevskem; pod naslovom Naš jezik jim daje imena iz fantazije slovarja (Lektüre) se skriva odnos med pesništvom in literaturo, kot ga je domislil Dostojevski, odstavek Izreči lastnost, ki se ji pravi biti/ tako nasploh, brez misli o samem sebi (iz pesmi Trditev in odgovor) nahaja v relativizaciji razumskega tvornost misli Dostojevskega v našem stoletju. Odstavek Končano, veter se igra s sencami imen je zamišljen kot sklep. (Naslov je vzet iz pesmi Koliko svetih namenov). Naslovi torej sopostavljajo Miloszevo pesniško besedo njegovi znanstveni misli in tako napovedujejo esejistični odnos do snovi, o kateri bo govora. 2. V narečju kmetiškem — slovenskem ali poljskem. Verz, iztrgan iz pesniškega konteksta (podobe emigrantske ladje v rotterdamskem pristanišču), je programski in kot programski je mišljen tudi v temle besedilu. Y navzkrižju kopij in ognja o sedanji slovenščini zavestno opozarja ne le na dejstvo, da je slovenska znanstvena beseda razrešila marsikak problem Dostojevskega na veropski ravni (zlasti Prijateljeva, Lavrinova, Kreftova, Ocvirkova, Pirjcvčeva in Skazova ter prenekatero mesto v referatih študentov ljubljanske rusistike na simpoziju Mladi o Dostojevskem, ki smo jim v Cankarjevem domu pred dvema dnevoma z veseljem prisluhnili), temveč tudi na to, da je v okviru izbrane problematike slovenščina na isti ravni kot poljščina (za katero je še zdaj dobršen del poljske humanistike prepričan, da je za razliko od marsikaterega slovanskega jezika jezik plemstva; Milosz je s tem verzom pomembna izjema). Zunaj programskega okvira pa naslov odstavka zastavlja temeljni vprašanji: Ie kako funkcionirajo Miloszeve teze v kontekstu slovenske dostojevskologije in 2° kako se uvršča Modrov prevod v slovensko prevodno književnost. Gradivo, ki bi sodilo v isti sklop raziskovanja, namreč v rekonstrukcijo virov in interpretacijo pojmovanja vere in verske misli pri Dostojevskem, je v slovenski dostojevskologiji (odmisliti si moramo v tej točki Pirjevčevo razpravo Bratje Karamazovi in vprašanje Boga, ker se loteva vprašanja boga znotraj romaneskne strukture in ne govori o verski pripadnosti Dostojevskega, zato bom na primerljiva dognanja opozarjal ob konkretnih primerih) skromno: največ informacij in najbolj sklenjeno linijo misli še vedno daje Grivčeva jubilejna razprava Dostojevski in Solovjev (Grivec, 1931), ki izčrpno osvetljuje iracionalnost krščanstva Dostojevskega, ugotavlja moralični in mesianistični značaj njegove kri-stologije, vendar si ne more dopustiti prestopa trdno začrtane meje med svojstvenim pravoslavjem Dostojevskega ter dogmo in hierarhijo katoliške cerkve, tako da vidi Dostojevskega kot heretika, ki v svojo umetnost (Grivec jo eksplicitno zelo visoko ceni) vpleta pamflete zahodnoevropskih protestantov od 16. stoletja naprej. Y nespoštovanju dogme in hierarhije (sveta ne morejo odrešiti ruski mužiki pod vodstvom menihov) vidi vzrok neuspeha teologije Dostojevskega. Iz Milloszevih tez ne veje obtožba verskih predstav Dostojevskega s stališča aktualne oficialne katoliške cerkvene hierarhije, temveč gre za približevanje »jeziku simbolov in mitov« Dostojevskega po sledeh razvoja neznanstvene verske predstave v zahodni Evropi 17. in 18. stoletja, ki ga je ruska književnost 19. stoletja dohitela in prehitela v nekaj desetletjih: v tem se Milosz v večji meri približuje dognanjem sodobnih slovenskih razlagalcev književnosti Dostojevskega (Lavrina, Ocvirka, Krefta, Pirjevca) kot poljskim raziskovalcem pozitivne in negativne kristologije Dostojevskega, ki jih navaja in interpretira Danuta Kulakowska v knjigi Dostojevski — dialektika nevere (Kulakowska, 1981), ki je izšla po Milo-szevi Nobelovi nagradi, vendar Miloszevih tez ne omenja niti v besedilu niti v opombah, niti jih ne navaja v bibliografiji. Po vsem povedanem bi pričakovali, da bo Modrov prevod Miloszevih tez funkcioniral v slovenski prevodni književnosti kot sveže dopolnilo naše vednosti o zahodnoevropskih virih verske misli Dostojevskega in izvirna — zdaj problematična, zdaj provokativna, hkrati pa akademsko umirjena — osvetlitev »vprašanja o bogu« v književnosti Dostojevskega. Tako pričakovanje v neznatni meri zavira na zunaj že imenitna edicija, v kateri so teze izšle, v besedilu samem pa arhaziacija sporočila, ki temelji na hiperkorektnem slovenjenju mednarodnega strokovnega besedišča (civilizacija — omika, kontroverza — navzkrižje, herezija — razkolništvo), niveliranju navidezno problematičnih trditev (Rosyjska literatura, dzielo warstwy wyksztalconej, byla mutacjn, literatury zachod-niej — ruska književnost, delo izobražene plasti, je varianta zahodne književnosti), čeprav je problematičnost teh trditev kot navidezno razkrinkala slovenska dostojevskologija že davno (Lavrin, 1926, 1927; Kreft, I960) in čeprav jo zavrača ožji kontekst (noben francoski, angleški ali nemški romanopisec bi ne mogel storiti tega, kar je storil Dostojevski); prevajalec posega celo v izhodišče razpravljanja in v sklepe, h katerim razpravljanje vodi: (1) Cywilizaeja ta, poczqtkowo ogra- Ta civilizacija je bila v začetku orne-niczona do malego poluwyspu jena večinoma samo na zahodnoev-zachodnioeuropejskiego, wypraco- ropski polotok in je izoblikovala svo-wala svojq filozofie i nauke pod- jo filozofijo in znanost in predelavo da j if с przeröbce pojçcia teologii pojmov podredila krščanski teologiji, clirzešcijanskiejl (52) (309) Miloszeva misel je v prevodu obrnjena: civilizacija je z znanostjo in filozofijo preoblikovala pojme krščanske teologije, ne pa da jo je posplošila nanju, z drugimi besedami: poznanstvcnila in pofilozofila je teologijo in ne pobogoslovila znanosti in filozofije, kot izhaja iz Modrega prevoda. (2) Dostojewski by! przekonany, že Dostojevski je bil prepričan, da se bo cala zachodnia cywilizacja wy- vsa zahodna omika odločila za vero bierze wiare w czlowieka-samo- v človeka samoodrešcnika in tako odkupiciela i w ten sposôb skoti- končala suženjstvo. (313) czy na niemolnictroie. (56) Sklep je spet obrnjen: ne gre za to, da bo vera v človeka samoodrešenika likvidirala (pregnala, premagala) suženjstvo, temveč, da bo nujno nanj pristala, da bo v suženjstvu končala. Opozorilo na ti mesti se zdi potrebno, kar želi uravnati izstop prevoda iz miselnega toka izvirnika in tako pripraviti ustreznejši vstop bralca prevoda v Miloszev esejistično-publicistično-leposlovni jezik o jeziku simbolov in mitov Dostojevskega. 3. У jeziku simbolov in mitov. Problema zgoščenosti jezika svojih tez o Dostojevskem se Milosz zaveda in opravičuje pogostnost miselnih okrajšav, ki jih pojmuje kot pomanjkljivost, z naslovnikom-strokovnja-kom, želi pa jih razširiti s komentarjem in tako dodati mozaiku, kakršen je besedilo Dežela Ulro, pomembna kamenčka. Zgoščenost jezika teznega besedila je prej nujnost kot pomanjkljivost: teze računajo vedno z naslovnikovim znanjem, skušnjami in pripravljenostjo, da jih naslovnik na osnovi skušenj in znanja po principu usklajevanja ali polemičnosti sprejema v svojo zavest o predmetu teznega besedila. Do trditve: Wcielenie siç Boga vv czlowieku možna wyrazic jedynie w jçzyku symbolôw i mitow (54/55) — Utelesitev Boga v človeku je mogoče izraziti samo v jeziku simbolov in mitov (311), ki se mu zoper-stavlja jezik, ki se baje sklicuje na očitno, privede Milosz pojmovanje vere Dostojevskega prav v jeziku očitnega do modelne situacije: boleče razmerje med rac.ionalističnim (znanstvenim in filozofskim) in iracionalnim (verskim) upodabljanjem sveta in ne naziranja o njem (60: 318) sega od Pascalovega »le moi haïssable« preko Swedenborgovega vzroka vesoljnega zla v človeškem »proprium« in Blakovih pošastnih lastnosti posameznikovega egoizma v kulturni model verskega poguma Dostojevskega, ki ga sicer zapleta prisotnost kmečkih pravoslavnih množic. Na ta zaplet opozarjata tudi Grivec (1931) in Kulakowska (1981), vendar ni tako močan, da bi zastrl jasno izoblikovano »zgostitev, kondenzacijo osnovnih zahodnih kontroverz sedemnajstega in osemnajstega stoletja«, ki jo kot tezo izvaja Milosz iz zapiska Dostojevskega iz leta 1875: Znanost v našem stoletju podira vse, v kar smo do zdaj verjeli. Vsaka tvoja muha, vsak tvoj greh je posledica tvojih prirojenih potreb, ki niso bile zadovoljene, se pravi, da jih je — kakor je videti — treba zadovoljiti. Korenito zanikanje krščanstva in njegove morale. Kristus ni poznal znanosti (54; 310). У tem odlomku se znanosti zoperstavlja krščanstvo in ne vera. Sin-tagmo v prežnim oozzrenii (iz nekdanjega videnja) je za svojo rabo prevedel Milosz z m со dotyhczas roierzono. Moder pa pravilno za njim »v kar smo do zdaj verovali«. Pomoč z izvirno formulacijo potrjuje Milo-szevo dognanje, da je za Dostojevskega važno »upodabljanje sveta in ne naziranje o njem«. Gre torej za krščanstvo kot videnje sveta, za nekaj več kot vero. Da je pri Dostojevskem temu tako, potrjujejo slovenskega bralca Kreftovi (1963: 3) poskusi rekonstruiranja zahodnoevropske geneze socialnoutopične misli Dostojevskega: sem sodijo imena Thomas Moore (1478—1535), Tomaso Campanella (1568—1639), Saint-Simon (1760—1825), Robert Owen (1771—1858), Louis Blanc (1811—1882), Alexandre Ledru-Rolin (1807—1874), George Sand (1804—1874), Pierre Joseph Prudhon 1809—1856), predvsem pa Pirjevčeva osvetlitev »mutacije« evropskega romana v Bratih Karamazovih: ob vprašanju Boga mu primerjava Cervantesovega don Kihota z junaki Bratov Karamazovih odkrije presežnost Aljoše kot glavnega junaka, medtem ko cervantesovsko linijo ohranja Ivan Karamazov (Pirjevec, 1976; o paradigmi junakov Don Kihot-Pickwick- Jean Valjean-Miškin glej Kreft, 1959: 780—788). Ob videnju sveta gre tudi za pristajanje na jezik mitov in simbolov, ki je najbolj očitno, kot je opazil Bratko Kreft (1962: 562), v pismu Dostojevskega Fonvizini (ali po šegi slovenskih dostojevskologov Fonvizi-novi) leta 1854, iz katerega Milosz povzema samo sklepno idejo: Gdyby (Dostojewski) mial wybierac pomiçdzy Chrystusem i prawdq, wybralby Chrystusa (54), tako da Moder v sicer ustreznem prevodu namesto Fonvizine navaja kot adresat Fonvizina in daljnosežno implikacijo, ki jo v interpretaciji navaja Milosz, prevaja s posledico, ker ne upošteva ožjega sobesedila, dasiravno je bilo omenjeno pismo v celoti ali odlomkih vsaj trikrat poslovenjeno: (3) Če bi mi kdo mogel dokazati, da v Kristusu ni resnice, in če bi ta dejansko izključevala Kristusa, bi še vedno rajši ostal s Kristusom, ne pa z resnico. (Lavrin, 1937: 51) (4) Nič za to, če bi mi kdo dokazal, da je Krist izven resnice, in če bi se stvarno zgodilo, da je resnica izven Krista, bi rajši ostal s Kristom kakor z resnico. (Kreft, 1962: 562) (5) Še več, če bi mi kdo dokazal, da je Kristus zunaj resnice, in če bi bilo dejansko izpričano, da je resnica zunaj Kristusa, bi se rujši odločil za Kristusa kot za resnico. (Ocvirk, 1966: 76) Pismo v celoti je nihanje med vero in nevero in vodi k razmerju med jezikom smbolov in mitov ter »pesništvom«, kot ga pojmuje Dostojevski (Kreft, 1958: 421—422). « 4. Naš jezik jim daje imena iz fantazije slovarja. Kot nadaljevanje in kulminacijsko točko (ta izraz prevaja Moder z vrhuncem, čeprav ga Milosz sprejema neposredno iz slovarja Dostojevskega, o tem Pirjevec, 1976) Blakovega in Swedenborgovcga kozmičnega zla pojmuje Milosz Dostojevskega povest Zapiski iz podpolja (54; 311), hkrati pa vidi bistvo religiozne misli in predstav, s katerimi je Dostojevski prehitel Evropo, v polarizaciji: Človek iz podpolja — Veliki inkvizitor (58/316): druge izbire človek nima: ali družbena pravičnost za ceno terorja, laži in suženjstva ali neznosna svoboda, ki jo terja ne-prisotni bog in Kristus, ki noče intervenirati. Skrajnima možnostma je Dostojevski, če parafrazi-ramo Miîoszew verz, s katerim smo naslovili ta odstavek, dal ime iz fantazije slovarja: ne gre namreč zgolj za alegoriji, s katerima bi Dostojevski bolj ali manj plastično upredmetil sili, ki vladata svetu, temveč za sprejemanje ali odklanjanje vrednot. Da je temu res tako, kaže že zadrega pri sloven jen ju ruskega izrazila podpolje: kljub ekvivalentom, ki jih podaja Pretnarjev Rusko-slovenski slovar: podtalni prostor, klet, ilegala (584). segajo prevajalci po besedotvornih formacijah, ki so bliže izvirni besedi: podzemlje (Lavrin), podpodje (Kreft, Moder), podtalje (Ocvirk). Pred enako zadrego je bil tudi Milosz, ko je približno (na dobry lad) prevedel podpolje opisno spod podlogi. Da ne gre za preprosto alegorijo, nazadnje dokazuje tudi avtorjev komentar zgodbe in pripovedne instance: Oboje je kajpak izmišljeno, pisec zapiskov in tudi sami zapiski. Navzlic temu pa taki ljudje, kot je pisec naših zapiskov, ne samo morejo, temveč celo morajo živeti v naši družbi, če upoštevamo okoliščine, v katerih je nastala. Hotel sem, očitneje kakor po navadi, postaviti ljudem pred oči eno izmed oseb pred kratkim minulega časa. To je den izmed predstavnikov rodu, ki še ni umrl. Drugo potrdilo, da ne gre za preprosto alegoriko, je kompozicijskega značaja: Milosz ob analizi Legende o velikem inkvizitorju po Šestovu ugotavlja, da Ivan v Bratih Karamazovih kljub avtorjevim prizadevanjem nima na ravni razumovanja ustrezne protiuteži. Neravnovesje spet izhaja iz avtorjevega sporočilnega hotenja in volje: v pismu Lju-bomirovu, 11. julija 1879, piše: Če se mi posreči, bom izvršil dobro delo: prisilil bom ljudi do spoznanja, da čisti idealni Kristus ni abstraktna stvar, marveč živa, resnična, možna, da stoji pred našimi očmi, in da je krščanstvo edino zatočišče za rusko zemljo iz vseh nesreč (Kreft, 1957i: 556). Volja po učinku umetniške besede loči po Dostojevskem pesništvo od umetniške literature. V pismu bratu Mihailu, 9. avgusta 1838, piše: Nočem se prepirati s tabo, pravim le, da se ne strinjam le s tvojim nazorom o pesništvu in filozofiji... Filozofije ne smemo imeti za matematično nalogo, kjer je neznanka — narava... Pomisli vendar, da pesnik v stanju navdiha ugane boga, torej rešuje nalogo filozofije. Pesniško navdušenje je torej navdušenje filozofije... Potemtakem je to prav tako pesništvo, le neka njegova višja stopnja (Kreft, 1958: 422). V pismu Ivanovi Hmirovi, 9/11 oktobra 1870, ugotavlja: Prišel sem tako daleč, da postavljam napetost nad umetniškim. Kar zadeva umetniško, bi morulo imeti delo (Besi) po mojem mnenju uspeli. Misel je silna in bogata. Saj to je tisto, da nosim v sebi zmeraj snovi, ki jim nisem kos. Pesnik v meni prevladuje nad umetnikom in to je slabo... (Kreft, 1960: 878—879). Razliko med pesništvom in umetnostjo interpretira Bratko Kreft v vsakem primeru drugače: Ko gre za odnos Dostojevskega do pesništva na sploh, vidi v njegovi izjavi program: S tem je izpovedal bistvo in značaj svoje bodoče umetnosti. Po njegovem mnenju ni razlike med umetnostjo in filozofijo, le da je umetnost, ki zajema tudi filozofijo, višje vrste umetnost. Tako je mislil o umetnosti vse svoje življenje in takšno je tudi njegovo leposlovje: umetnost in filozofija (Kreft, 1958: 422). Pri avtooceni pa se Kreftova interpretacija podredi avtorjevi sugestiji: Besedo pesnik uporablja tu za pisatelja, ki marsikaj »spesnikuje«, ker ima veliko fantazijo ter zaradi preobilice idej in zamisli zanemarja umetniško stran (Kreft, 1960: 879). Zdi se, da napetost, ki je nad umetnostjo, pomeni osnovno nasprotje med ateističnim (razumskim) in teističnim (verskim) videnjem sveta in ne izključuje stanja navdiha, ko pesnik ugane Boga, kar najbolje osvetljuje Pirjevčeva razlaga pesniške besede Bog pri Dostojevskem: S pesniško besedo Bog je drugače. To je beseda mitične govorice. Mi pa živimo brez mitov, a vendarle tudi ob našem pesništvu lahko skusimo, zakaj gre. Pesništvo biti ne imenuje in je ne opredeljuje, marveč jo pripusti svetlobi in sijaju. In če je torej bog pesniška beseda, potem to pomeni, da je z njo bit pripuščena v besedo v vsem svojem sijaju in svetlobi. Pesniška beseda razjas-njuje. Mislečeva beseda bralca samo vodi v njegovem lastnem spraševanju, da sam in neposredno skusi preblisk in svetlobo (Pirjevec, 1976: 165—166). Pirjevčevo razlikovanje med pesniško in mislečevo besedo velja tudi za Milosza: z navajanjem in razlago leposlovnih del Dostojevskega kot mutacije evropske književnosti in kulminacijskc točke zahodnoevropskih verskih kontroverz odpira vrata v svet »pesništva« Dostojevskega, kot ga je pojmoval avtor sam in dointerpretirala slovenska dostojevsko-logija, z lastno pesniško besedo pa seže v samo srž. 5. Izreči lastnost, ki si pravi biti na sploh, brez misli o samem sebi. Miloszeva verza odpirata vprašanji: 1" kako Dostojevski izreka glagol biti kot lastnost bivajočega in 2® kako ga izreka kot ohranjevanje bivujo-čega. Tako Milosz kot Pirjevec postavljata v začetek prvega vprašanja Descartesov izrek Je pense, donc je suis (izbor je, kot kaže dvojna — kartezijanska in pascalovska — geneza umetnosti Dostojevskega: Kreft, 1958: 419—420, upravičen), vendar ravnata z njim vsak po svoje. Ob razlagi Zapiskov iz podpolja v duhu neracionalističnega videnja sveta substituira Milosz z negacijo drugi člen Descartesovega izreka v po-splošitvi: Pri Dostojevskem je posameznikova volja (samoljubje) in samovolja uničujoča moč in uživa v krutosti do bližnjega. Vendar hkrati posameznik hoče biti, ampak v trenutku, ko sprejme resnico in reče: no ja, dvakrat dva je štiri, mora sprejeti na znanje, da ga ni. To je bolezen razdvojene zavesti: mislim, torej sem se spreminja v mislim (ali objektivni razum sploh lahko misli), torej me ni, priznati moram, da sem statistična številka, spremenlijvka. Zato pripovedovalec vpije ne svetovnemu redu v brk, vendar pa so zapiski, ker temu redu nima česa zoperstaviti, na strani resnice. Cenzura je črtala poglavje, v katerem je Dostojevski poskušal oblikovati nasprotni pol. Kaj je v njem. razen tega, da govori v njem kot kristjan, bilo, ne vemo. Ni ga vključil v knjižno izdajo in poglavje se je zgubilo. Protipol izrekanja lastnosti, ki se ji pravi biti na sploh, brez misli o sebi, odkrivata iz miselnega in predstavljenega sveta v Bratih Kara-mazovih izhajajoči Pirjevčevi substituciji prvega dela Kartezijeve krilatice: ljubim, torej sem in trpim, torej sem. Zosimu gre v njegovih besedah o dejavni ljubezni (ljubiti za nič iz dialoga med Grušenjko in Aljošem), za tisto temeljno zadevo, ki govori tudi v Descarte-sovi formuli. In ker je ta formula nosilec določenega pomena biti in je torej izrazito ontološka odločitev, je nedvomno, da tudi starčevi opredelitvi sem in ljubim pripada digniteta odločitve o biti. Tako je torej iz besed in stavkov, ki jih uporablja Dostojevski sam, povsem očitno, da je v romanu o bratih Karamazovih po avtorjevi volji vprašanje o bogu uveljavljeno tudi kot vprašanje o biti (Pirjevec, 1976: 61). Tudi glede Mitje se ni več obotavljati. Njegov stavek trpim, torej sem pomeni: nič razkriva bivajoče v biti. Kaj je tedaj čudnega, če beremo o Aljoši, ko odhaja z razgovora z Ivanom, da ga je bilo skoraj groza, in če tej ugotovitvi sledi pojasnilo: da je raslo v njem »nekaj novega«, česar sam ni mogel razumeti« (Pirjevec, 1976: 115). Pirjevčevi substituciji dopolnjujeta Miloszevo z lastnostmi biti, ki pripadajo izrazito krščanski podobi sveta ali z drugimi besedami: sodijo v svet specifičnega humanizma Dostojevskega (Kreft, 1959: 810 do 813), torej na področje, iz katerega rase tudi mesijanizem Dostojevskega kot izrekanje lastnosti, ki se ji pravi biti, v pomenu ohranjevanja biva-jočega; izrekanje pa si, »kot je pri Slovanih v navadi, izbere kolektiv- nega odrešenika, kot da ne bi prav mesijanisti po Janezu 10.50 obsodili Kristusa na smrt« (60/318). Ta trditev zadeva problematičnost ruskih pravoslavnih množic, ki po Miloszu zapletajo kulturni model Dostojevskega predstave o veri, predvsem njegove kristologije. Zdi se, kot da je Milosz pozabil na izrekanje lastnosti biti kot ohranjevanja bivajočega zaradi nosilca izrekanja in ohranjevanja, sicer ne bi zapisal, da se je Dostojevski lahko uprl vsaki skušnjavi, ki bi mu olajšala problematiko, samo skušnjavi mesijanizma in nacionalizma se ni mogel upreti. Kar zadeva izrekanje lastnosti, ki se ji pravi biti na sploh, brez misli o samem sebi, je mesijanizem pri Dostojevskem obrobnega pomena, pomembnejše je izrekanje te lastnosti skozi razdvojeno zavest in prav tu je Dostojevski tvoren v književnosti našega časa od francoskih eksi-stencialistov do Kovačičeve proze ali Jovanoviče dramatike. 6. Končano. Veter se igra s sencami imen. Kakšen naj bo sklep teh marginalij. Morda: Miloszevih tez o Dostojevskem in zahodni prove-nienci njegovih verskih predstav ne sprejemamo samo kot dokument zorenja in razvoja Miloszeve pisateljske in filozofske misli, temveč tudi kot pomemben, čeprav ne povsem neproblematičen poskus lociranja ruskega pisatelja in misleca v evropsko kulturno sfero. Vseh argumentov, ki jih Milosz navaja (Monod, krščanska historiozofija itd.), se fererat ni dotaknil in jih ni mogel pretresti: šlo mu je predvsem za vprašanje, kako dosežki slovenske vede o Dostojevskem lahko pomagajo bralcu dopolniti in razširiti zgoščeno sporočilnost Miloszevih tez, in upam, da se je izkazalo, da v pomembnih mestih in z bistvenimi formulacijami. Igra vetra s sencama imen F. M. Dostojevskega in C. Milosza je z ugotovitvami peres drugih imen postala vsaj malo manj senčna. Odnosnice GRIVEC France, 1931: Fjodor M. Dostojevski in Vladimir Solovjev. KREFT Rratko, 1957: »Spremna beseda«, F. M. Dostojevski, Bratje Кагата-zovi, 2. 1958: »Spremna beseda«, F. M. Dostojevski, Ponižani in razžaljeni. 1959: »Spremna beseda«, F. M. Dostojevski, Idiot. 1960: »Dostojevski in Cainus«, Naši razgledi, letnik 9. 1960t: »Dostojevski in njegov roman Besi«, F. M. Dostojevski. Besi. 1462: »Zapiski iz mrtvega doma in iz podpodja«, F. M. Dostojevski. Zapiski iz mrtvega doma. Zapiski iz podpodja. 1963: »Dostojevski in utopični socializem«, Slavistična revija, letnik 14. KUEAKOWSKA Danuta. 1981: Dostojewski — dialektyka niemiary. LAVRIN Janko, 1926: »Dostojevski in moderna umetnost«, Ljubljanski zvon, letnik 46. 1927: »Dostojevski in Proust«, Ljubljanski zvon, letnik 47. 1937: Dostojevski, Nietzsche, Tolstoj. OCVIRK Anton, 1966: »Mladenič ali razodetje kaosa«, F. M. Dostojevski, Mladenič, Sto romanov 69. PIRJEVEC Dušan. 1976: »Bratje Karamazovi in vprašanje Boga«, F. M. Dostojevski, Bratje Karamazovi, Sto romanov 96. SKAZA Aleksander, 1975: »Bratko Kreft kot dostojevskolog«, Slavistična revija, letnik 23. STRESZCZENIE Podejmujqc probe ukazania. w jaki sposôb przeklad slowenski piöra Janka Modra dziesieciu tez Czeslawa Milosza o Dostojemskim i zachodniej myobrazni religijnej, wchodzqcych w sklad pamiçtnikowo-filozoficznej prozy Ziemia Ulro, funkcjonuje w slowenskiej literaturze przekladowej i w jaki stosunek wstepuja one z osiqgnieciami sloweiiskich badari nad problematykq ideowo-filozoficznq li-teratury i publicystyki wielkiego pisarza rosyjskiego, niniejszy tekst opiera sie wylqcznie о doswiadczenia i refleksje czytelnieze (wynika to bowiem z formy odczytu publicznego), przy czym dochodzi do wnioskôw nastepujqcych: 1. Przeklad poprzez konsekwentnie hiperpoprawnq slowenizacje miedzyna-rodowej terminologii naukowej nie tylko archaizuje wypowiedz Miloszowskq, leez takže niweluje swieze spostrzeženia о zachodniej proweniencji dziewietna-stowiecznej rosyjskiej literatury i inysli literackiej; czasami — со prawda rzadko — przeklad interwienuje w samii mysl autorskq. 2. Spostrzeženia i stwierdzenia Miloszowskie, dotycz4ce usytuowania Dosto-jewskiego w sferze inysli zachodnioeuropejskiej, bližsze sa prôbom Bratko Krefta rekonstrukcji zachodniej genezv myéli utopiczno-socjalistycznej Dosto-jewskiego oraz konstatacjom Dušana Pirjevca o mutacji zachodnioeuropejskiej struktury powiesciowej w jego utworach, aniželi opisowi žrodel i šcišle katolic-kiej ocenie religii pisarza w specjalistycznym artikule France Grivca. 3. Zwiezle sformulowane przez Milosza pojecie jezyka symbolow i mitôw, w ktôrym urzeczywistnia sie Dostojewskiego wyobraznia religijna, pomagajq dointerpretovač zarôwno Kreftowskie uwagi о poetyce Dostojevskiego wraz z komentarzami przez Milosza przytaczanych pozycji korespondencyjnych, jak i Dušana Pirjevca tlumaczenie poetyckiego slowa Bôg w Braciach Karamazow. 4. Interesujuce okazuje sie zestawienie Miloszowskiej parafrazy kartezjan-skiej formuly myélç, rviçc mnie nie ma z parafrazamy Dušana Pirjevca kocliam, miçc jestem i cierpiç, miçc jestem; wprowadza ono pewne dointerpretowanie Miloszowskiego ujçcia mesjanizmu Dostojewskiego. OCENE - ZAPISKI — POROČILA — GRADIVO OBSEŽNI DELOVNI OBRAČUN Francu Zadravcu sta v kratkem razmiku izšla kar dva obsežna izbora lite-rarnozgodovinskih in teoretičnih razprav, Elementi slovenske moderne književnosti (Pomurska založba 1980, 644 str.) in skoraj polovico manjša Umetnikov črni piruh (Cankarjeva založba 1981, 461 str.). Čeprav naslova nakazujeta knjigi različnega značaja (prvi bolj znanstvenega, drugi bolj esejističnega), so razprave, zbrane pod njima, enotnega tona in obsega (pribl. po 2 poli). Tudi kompozicijsko sta knjigi podobno ali celo enako urejeni, zato ju moramo gledati kot celoto. Njun avtor si je za izdajo izbral dve založbi in se tako odrekel priložnosti izdati svoj opus v enotni opremi kot prvo in drugo (mogoče še tretjo) knjigo svojega izbranega dela, kakor so to storili nekateri drugi literarni zgodovinarji. Ker je prišlo do dveh zaključenih izdaj različnih založb, je bil avtor prisiljen v vsaki posebej predstaviti reprezentativni presek svojega dela, torej se javnosti predstaviti dvakrat na podoben način. Razprave, ki so bile prej raztresene v glavnem po strokovni periodiki (JiS, SR) in zbornikih (SSJLK) ter kot spremne besede, se tu združujejo v tri poglavja. Prvo obravnava obdobje impresionizma in simbolizma v slovenski literaturi in daje osrednje mesto Cankarju (Elementi 4 razprave, Črni piruh 6), 40% vsega pisanja, precej pa še Zupančiču (2; 0) in Murnu (2; 0). Drugo poglavje obsega v glavnem temo slovenskega ekspresionizma, od avtorjev izstopata Kosovel (3; 1) in Jarc (1; 1). Črni piruh vsebuje v tem poglavju tudi članek o Mišku Kranjcu, ki je v Elementih uvrščen v tretje poglavje; to je v obeh knjigah posvečeno social (istič)nemu realizmu, njegovim avtorjem in zagovornikom, ter pomembnim povojnim pisateljem. Vseh 44 razprav (29; 15) je torej jasno razporejenih po kronološkem in časovnostilskem kriteriju. Najstarejša razprava je iz leta 1958, strnjeno pa si sledijo od letnice 1963 naprej, polnih devetnajst let. V knjigah so najintenzivneje zastopana leta od 1976 naprej (tega leta sedem razprav, 1978 šest člankov), ko so vsako leto izšli povprečno kar po štirje članki. Povprečje bi bilo še višje, če bi upoštevali, da so ob vsem tem izhajale še Zadravčeve knjige, marsikaterega članka pa zaradi pomanjkanja prostora ali zaradi samokritičnega pogleda nazaj ni predvidel za ponatis. Natančno bi lahko opisali, kakšen je bil izbor za pričujoči knjigi, ko bi imeli pred seboj celotno obsežno Zadravčevo bibliografijo. Tako pa ga bomo samo približno ocenili. Marsikak članek do leta 1976 je že našel stalno mesto v kakšni od osmih prejšnjih Zadravčevih knjig pa tudi v njegovi zadnji o znamenitem Slovencu Alojzu Gradniku (1981). Razumljivo je, da v izboru niso bile upoštevane tudi nekatere priložnostne razprave, ki se s svojo tematiko nekako niso mogle vključiti v pretehtano kompozicijo, npr. Jenkova literatura v zapisih slovenskih pisateljev od Ketteja do Brnčiča (SR 1978) ali Koroška v prozi, pesmi in drami (JiS 1969/70, Maribor 1973); kriteriji za izločitev esejev o Cankarjevi pripovedni prozi (SSJLK 1979), o Izidorju Cankarju, Nacetu Kranjcu, Edvardu Kocbeku, Ivu Brnčiču, Ketteju in še kom pa so bili verjetno drugačni. Zadravčevo pozornost deli v grobem dvoje obsežnih področij, oblikovna plat umetnin in njihova (oz. njihovih avtorjev) idejna ali nazorska plat. Prizadeva si, da ju ne bi gledali ločeno eno od drugega, ampak v medsebojni dialektični obli-kovno-vsebinski zvezi; rad govori o idejno-estetski podobi umetnin (npr. Elementi, Slovstvo v času NOB kot periodizacijsko vprašanje, 613). Naslovi razprav pa povedo, da je le enkrat večja pozornost posvečena oblikovnim (Barvne besede in Kosovelova poezija; Kitični in verzni ustroj Murnovih pesmi) in drugič nazorskim problemom (Ziherlovi pogledi na besedno umetnost, Literarni teoretik in kritik Josip Vidmar). Težišče je v prvem tipu razprav, čeprav Za-dravec kot sociolog ugotavlja, da »receptivnosti ne določajo v celoti estetsko--idejne kvalitete, ampak predvsem tudi idejne usmeritve« (Recepcija slovanskih, romanskih in germanskih literatur na Slovenskem od 1918 do 1941, 640). Analizo sprejema prepušča neposrednim pričevalcem (454). Proza ga zaposluje v malenkost večji meri kot poezija, manj snovi pa mu je na razpolago za govor o dramatiki in eseju. Razprav o splošnih, teoretičnih in primerjalnih vprašanjih, je slaba četrtina. Večinoma izhaja iz opusa konkretnega avtorja in ga obdela s stališča kakšnega značilnega ali zanimivega problema (npr. Groteska v Preži-hovi prozi). V Črnem piruhu je v prvem delu opazno večje število primerjalnih naslovov (npr. Stikališča med Trdinovo in Cankarjevo umetnostjo). Stojimo pred osupljivo obsežno in s skrbjo obdelano literarno problematiko. Obnavljati vsako izmed štiriinštiridesetih razprav bi bilo neekonomično in nepregledno. Večinoma gre za temeljne prispevke slovenski literarni zgodovini, ki smo jih dolžni le sprejeti. Kritično stališče je mogoče oblikovati šele na redkih mestih, kjer se avtor odloča o teoretični podlagi in vrednostnih kriterijih svojega dela. Teoretični problemski krogi, h katerim se stalno vrača, bodo najustreznejše orientacijske točke tegale zapisa. Zaradi gospodarnosti bodo ilustrirane le s primeri iz Elementov. O naslovu te knjige je bilo napisanih že nekaj strani. Najprej je začutil potrebo, da ga pojasni, sam avtor. To je storil v Pripisu na koncu knjige, ki je nekaterim recenzentom omogočil, da jim ni bilo treba prebrati cele knjige, ampak so se po kratkem postopku lahko lotili avtorja prav pri njegovih teoretičnih izhodiščih. Pojasnila je bil potreben izraz moderen. Zadravec ga je razložil s sinonimi živ(ljenjski), tvoren, perspektiven, zavzemajoč se za svobodo in proti odtujevanju, aktualen, nadčasoven, objektiven, nepresežen itd. Zlasti aktualen in nadčasoven sta za običajno pamet komplementarna izraza. Napisana sinonimno si luhko razlagamo le tako, da je trajno vredna (nadčasovna) samo tista literatura, ki je v vsakem času aktualna (angažirana) in družbeno vplivna, ki v vsakem času kaže družbi pot naprej. Edino taka literatura je tudi moderna. — Kaj pomeni prvi del sintagme — elementi —, je manj eksplicirano. Slovar navaja več razlag: ali gre za posamezna literarna dela kot sestavine slovenske književnosti, ali za stilne elemente (npr. groteskni, realistični elementi), ali za bistvene osnovne dele (samo mojstrovine slovenske književnosti), ali so to dejavniki (faktorji), ki vplivajo na razvoj slovenske književnosti. Iz naslovov sodeč gre za drugi pomen: elementi so impresionizem, grotesku, simbolizem, verz, kitica, barvne besede, motivi, oktobrska revolucija itd., torej" kur najraznolič-nejše in nesistemizirane estetske in idejne kategorije, značilne za (moderno) slovensko književnost. Ze v prvi poetološki razpravi Cankarjevi pogledi na jezik (Beseda in literatura) se pokaže, da Zadravčevo vrednotenje umetnin nikakor ni poenostavljeno in da ne dopušča redukcije na eno izmed vrednostnih kategorij — lepo, dobro in resnično. Čeprav se zdi, da je estetsko (v pomenu lepo) bistveni konstitutivni in vrednostni kriterij umetnosti, mu nikoli ne pusti, da bi se pojavljal sam. Lepoto enkrat v naslovu združi z resnico (15) in na drugem mestu hvali Cankarja, da je »pisatelja zavezoval v estetskem in etičnem smislu« (13) Tretjič estetsko prizadevanje nerazdružno poveže z narodnopolitičnim, torej družbenim. Prava je tako le tista umetnina, ki je obenem lepa, resnična in dobra (koristna). Poslednji, pragmatični vidik se zdi pri Zadravcu za estetskim še najpomembnejši, sicer na koncu razprave ne bi čutil potrebe poudariti, da so Cankarjevi jezikovni pogledi še danes aktualni, in zagotoviti, da o kakšnem nacionalizmu pri njem ni sledu. (Podobno sklene tudi razpravo o Zupančiču, 80.) Cankarjev jezikovni nazor imenuje marksističen in materialističen (27, 52), zna pa tudi prekiniti identificirajoče se strinjanje z njim, ko omeni, da je Cankar mogoče »precenjeval umetnikovo vlogo v zgodovinski usodi naroda v XX. stoletju« in njegovo enkratno odgovornost za jezik (13). Ne omejuje samo vseodloču-joče vloge estetskosti, ampak tudi spoznavnosti. V Dramskih pesnitvah Mirana Jarca ugotavlja, da krščanski dualistični nazor ne more roditi prave dramatike (330). Nazor sam mu ni edini kriterij za dobro literaturo, saj pravi, da celo »iz same socialistične ideje, pa naj še tako navdihuje in je človeško dragocena, najbrž ni mogoče napisati dobre socialne proze, saj je osnova vsake dobre proze življenjska in družbena izkušnja« (420). Zanemarjanje artistične plati ne glede na dobro idejo vodi v umetniški spodrsljaj. Brez kvalitetnega artizma besedne umetnine kratko malo ni (432). Slovenskim predvojnim marksistom šteje v občutno pomanjkljivost, da so zanemarili ožje vprašanje estetike (Pogledi slovenskih marksistov na besedno umetnost do 1941, 439) in tako dopustili, da se je kot reprezentativna proletarska umetnost razpasel sicer estetsko primitivni in idejno nebogljeni proletkult. Razmerje med tremi vrednostnimi kategorijami je pri Zadravcu skratka približno tako, kot ga opisuje Janko Kos v svojem razpravljanju o Josipu Vidmarju (Delo, Književni listi, 5. februar 1982). Vprašanje o resnici literature se kaže v razmerju življenje—literatura. Odnos se pri slovenskih umetnikih stalno izpostavlja, zato pa tudi v pričujočih razpravah (pri Cankarju — 52, ob Zupančiču — 145 in Kosovelu — 216). Življenje je izhodišče in osnovni kriterij literaturi. Literatura je dobra le, če služi življenju: to pa stori tako, da ga čim objektivneje odslikava. Ena pomembnejših življenjskih vrednot in resnic je svoboda (Svoboda kot temeljni motiv Zupančičeve lirike, 162), vendar je literarne obdelave vredna le, če je objektivno pogojena in osebno doživeta. Zahtevi je implicitna tale logika: kot je življenje pravo le, če je vpeto v konkretne socialne odnose, ne pa v sanje, mistiko itd., tako se literatura izogne papirnatosti, če zrcali tako socialno polno življenje (Hrepenenje kot prvinska in družbeno pogojena moč v umetnosti in publicistiki Ivuna Cankarja, 44, 52 in drugod). Nasprotno logiko zagovarja Ciril Kosmač. Edina prava resničnost mu je pripovedovana resničnost. Mogoče tudi zaradi tega Kosmaču narava »ni dala biti veliki epski, romaneskni graditelj« (Pripovedna proza Cirila Kosmača, 578). Zadravec pričakuje življenjskost tudi v vsaki literarni sestavini posebej, celo v tako abstraktnih stvareh, kot so motiv hrepenenja in simboli. Čeprav je zanj Josip Vidmar nesporna avtoriteta, mu tu vendarle mora očitati, da pri Cankarju ni zagledal socialne moči, angažiranosti, revolucionarne vloge in optimizma njegove hrepenenjskosti, vpetosti hrepenenja med realni vzrok in realni cilj. Enako življenjskost (empiričnost in mime- tičnost) odkriva tudi pri simbolih (Simbolizem in Cankarjeva literatura) ter z zadovoljstvom ugotavlja, da pravih simbolistov Slovenci nimamo, ker »tujec in »onkraj« iz simbolističnega besednjaka ni pri nas nič iracionalnega ter nadnaravnega, nazorskega, po francoskih modnih vzorcih prevzetega. Naši simboli imajo realno vsebino, ker se vključujejo v umetnost z realno socialno in nacionalno funkcijo, v umetnost, katere dolžnost je »rojevati« »slovensko dušo« (Impresionizem in simbolizem ter Zupančičeva lirika in dramatika, 147). Zupančič je simbolist samo po praksi, po tehniki, saj se ob analizi izkaže, da njegov duh-zan-kar ni kakšna vesoljska duša, ampak človek umetnik, stoječ v središču sveta, človeška vitalna moč. Zdi se nam, kakor da je Zadravcu bližji impresionizem kot simbolizem. Pri prvem namreč njegove materialistične osnove ni potrebno posebej dokazovati. S tem si lahko razložimo, zakaj sta bili taki besedili, kot sta Cankarjeva Nina in Izidorja Cankarja S poti, vključeni v impresionistično analizo (Impresionizem ter črtica in roman). Duhovnost slovenskega impresionističnega simbolizma avtor omeji s predlogom, da je bolje govoriti o subjekti-vizirani impresiji kot o protislovnem impresionističnem simbolizmu (128). — Odnos življenje-literatura je mimetični odnos tudi za Borisa Ziherla: prava umetnost naj odraža in išče v stvarnosti tako problematiko, »ki je bil/a/ postavljen/a/ že na drugih področjih človeške duhovne dejavnosti, recimo v družbeni vedi« (464). Resnica umetnosti je enakovredna (ker je enaka) resnici, ki jo odkriva znanost, le izražena je na drugačen, »poseben, umetniški način« (466). Ker je Ziherl ob vsem tem priznal, da je resnica umetnine več kot njen slog (465), ki je pravzaprav to, kar umetnino konstituira, je jasno, da umetnost kot mimesis v njegovem sistemu nima ravno družbeno odločujoče vloge. Pred njo namreč že hodi objektivnejša družbena znanost in ji kaže pravo pot. Strinja-joč se s tako vlogo umetnosti je mogoče literatu očitati, da njegova ocena sveta ni objektivna (427). Zahteva po življenjskosti se kaže tudi v razmerju umetnik-člooek. Zadravec noče ločevati umetnikovih človeških in ustvarjalnih kvalitet. Tako kot je umetnikova biografija lahko sredstvo za spoznavanje umetnin, tuko je umetnina sredstvo za odkrivanje umetnikove duhovne biografije (pri Slavku Grumu — 356, Vidmarju — 468, Kosmuču — 545). Kosovel je bil »velika osebnost zato, ker je uporno izpovedoval svoje humanistične vizije, velik umetnik pa zato, ker je pri tem nepopustljivo služil umetniški lepoti« (Kosovelova umetniška zavest in pruksa, 223), ker ni pisal iz ekspresionističnega nuzora ali iz drugih modnih izmov, temveč iz eksistenčne nuje (222). V Pripisu (644) avtor priznava, da razprave piše z zavzetostjo in vrednotenjem. Do strani 254, 255 je vendar opaziti, da si je za predmet obravnave izbiral tako gradivo, katerega implicitnim in izrecnim izjavam je lahko le pritrjeval. Njegovo vrednotenje se kaže torej bolj v izbiri gradiva kot v eksplicitnem ocenjevanju. Odklonilno stališče do obravnavanega je čutiti redko, prvič šele, ko govori o religioznem ekspresionizmu, o Antonu Vodniku in Edvardu Kocbeku. Trdi, da racionalna patetika religioznega ekspresionizma ni dala dobre lirike (270). Kocbeku očita, da mu je bilo pcsnjenje bolj nuzorsko opravilo kot dejanje iz stiske, »vezenje lepih besed, ki bi jih lahko bilo več ali pa manj«, da je tragika teh pesmi navidezna (281). Podobne izjave ima tudi ob drugih »boriv-cilu z bogom (266); opozarja na to, kako je NOB korenito preizkusil in pretresel vizije religioznih ekspresionistov. Zudovoljen ni tudi pri Jarcu, ker ta sicer drzni, vendar ne dovolj globoki iskalec za svojo osamljenost ni znal obtožiti alienirajoče družbe in se zato občutku tudi ne prav upreti (268, 269). Kot pozitivni kontrast omenja Boža Voduška in Srečka Kosovela, ki to pomanjkljivost zapolnita z revolto in s pravim imenovanjem vzroka pesimističnim občutjem. Popustljiv se zdi pri Seliškarju, čigar tonu in metaforiki pesmi priznava revolucionarnost kljub temu, da je idejno sporočilo pesmi revoluciji nasprotno — družbene razrede hoče namreč pomiriti med seboj (276). Preden opišemo temeljne vrednostne kategorije, še opomba na Zadravčevo terminologijo. Stil (metaforiko in epitetonezo ter konstrukcijo stavkov in povedi) in jezik (leksiko in besedotvorje) ekspresionistične lirike opisuje na dvojen način. Najprej esejistično z izrazi kot »burni, odsekani, zagnani ritem«, »krčevita, razgibana, omejena drža«, »pesem zahrešči«, je »eksplozivno napeta« itd., potem pa še s slovničnimi kategorijami, z naštevanjem verba actionis, adverbialne epitetoneze, opozarjanjem na prefiksacijo in identifikacijsko metaforo itn. Vladajoča slovničarska struja bi verjetno želela podomačitev terminov, ponekod pa bi pojave tudi preimenovala (npr. vse bi iz »subjekta splošnosti« postal totalni samostalniški zaimek, večnotajen in strašnolep bi iz prefiksiranih pridevnikov postala zloženki) ali prekvalificirala. Pri opisovanju časovnih stilov avtor ni tog. Bistro, toda previdno ugotavlja, da je bil prvi tvorec stilemov, ki jih imamo danes za ekspresionistične, torej predhodnik ekspresionizma, že Ivan Cankar, saj je ekspresionizem pravzaprav »radikalizirani podaljšek romantične (in tudi novoromantične) révolté in disharmonije« (316). Ekspresionistična poezija priča, kako težko je najti ravnotežje med idejnim aktivizmom in estetsko neoporečnostjo (314). Pozorni na avtorjevo z implicitnim vrednotenjem pogojeno obnašanje ne moremo mimo posebne lastnosti njegovega pisanja, ki bi jo površno lahko imenovali težnja k pomirjanju nasprotij. V knjigi se tiščita eden dugega članka Ziherlovi pogledi na literarno umetnost in Literarni teoretik in kritik Josip Vidmar. Opis njunih literarnih nazorov pa tudi njuno konfliktno razmerje v slovenski kulturni zgodovini jasno govorita o različnosti njunih vrednostnih izhodišč. Pričakovali bi, da bo literarni zgodovinar to različnost potrdil in se mogoče celo odločil, katera stran se mu zdi tvornejša. Vendar o polemičnih razmerjih ni jasne besede, namesto tegu sklepne izjave, ki pri obeh velikih slovenskih literarnih esejistih poudarjajo to, kar ju združuje, in med njima napravijo enačaj. Zadravec je med bregovoma obeh literarnih nazorov uspel napraviti most, ko je pogumno zamižal pred prepadom razlike, ki ju ločuje. Vidmarja je približal Ziherlu, ko ga je označil kot marksista (485, 473) in realista, tj. matérialiste, zagovornika objektivne (realistične) literature. V središču njegove teorije je namreč namesto niča človek, zahteva po živosti, prirodnosti in resničnosti umetnine. Nekoliko rezerviranega odnosa (475) do Vidmarja pa avtor vendarle noče skrivati: zlasti po letu 1945 Vidmar priznava literaturi poleg estetske in moralne še druge učinkovitosti, seveda pa se od klasikov marksizma loči, ko zmanjšuje pomen zgodovinskih okoliščin za literaturo in odvisnosti literature od družbe. ZiherI se je loteval literature zaradi njene idejne (ideološke) vrednosti. Zadravec podaja Vidmarju z njegovega brega roko poudarjajoč, da ZiherI ni zanemarjal vsebinske estetike literature (459). ZiherI je v nasprotju s svojo zgodovinsko dialektiko realizem, katerega strastni zagovornik je bil, iz oznake za časovni stil spremenil v nadčasovni termin. To mu je omogočilo, da je med realiste vtaknil tudi Prešerna (461) in zanikal njegovo romantiko (463), ker je v romantičnosti videl preveč idealističnega. Nikakor ni mogel tudi mimo Cankarjeve umetnosti: prekvalificiral ga je v »največjega socialističnega realista« (464). Poudarjal je pomen umetnikovega nazora za vrednost umetnine (Vidmarju nasprotno nazor rizreeno ni nič odločujočega za literarno kvaliteto) in veliko govoril o osveščevalni in spreminjevalni (mobilizacijski) vlogi umetnosti, pri čemer je jasno, da mu ni šlo za kakšno privatno, individualno osveščanje, ampak za družbeno in revolucionarno vlogo umetnosti. Prav gotovo se je strinjal s Kardeljevo mislijo, da je prava umetnost vedno družbeno revolucionarna (Oktobrska revolucija in slovenska literatura, 454). — Ko se je Zadravec odrekel predstaviti Vidmarja in Ziherla kot nazorsko nasprotni si figuri, je moral ostati nevtralen tudi ob Ziherlovi kritiki Zupančičeve in hvali Kreftove obdelave iste literarne snovi (442), celjskih grofov. V Pripisu se Zadravec sklicuje na Ziherla, ko mu je definirati modernost literarne umetnine. Zato verjetno ne bo narobe, če njegovo nevtralnost razvežemo v pritrjevanje Ziherlu in njegovim somišljenikom (451) tudi ob drugih podobnih sodbah. Eseja o Vidmarju in Ziherlu se zdita zanimiva zato, ker prav nekje med predstavljenima slutimo Za-dravčev literarni nazor. Ziherlovo poudarjanje pravega nazora in vsebinskih novosti proti oblikovnim (463) obrusi s trditvijo, da je eno umetnina, drugo pa kulturnozgodovinski dokument (619), Vidmarja pa uporabi tako, da aktualizira njegov kriterij »živosti« umetnine kot estetizacijo (metaforizacijo, zvočno orkestracijo itd.) (Pripovedna proza Cirila Kosmača, 570). Eno najpomembnejših vodil pri pisanju literarnozgodovinskih razprav si je avtor sposodil pri vrednotenjskein repertoarju socialističnega realizma. Mislimo na zahtevo po perspektivnosti in optimizmu, ki sta tudi važna faktorja modernosti. Zahtevo izpolnjuje, ko pri stebrih slovenske literature te lastnosti opaža in jih postavlja v luč. Ob Zupančiču zatrjuje, da njegova simbolika ni spleenska (151), Cankarjevo resignacijo pa razlaga zgolj kot resignacijo nad malomeščanskim okoljem in kapitalističnimi razmerami. Govoreč o Kosovelu zanika, da bi bil elegizem tipološka značilnost slovenske lirike (257). Izrecno govori o optimizmu, kakor se kaže skozi srečne konce pripovednoproznih del, v članku Razgledi po Kranjčevem roinanopisju do leta 1940. Kranjec da je s svojimi srečnimi zaključki »revolucioniral moralno in socialno zavest« (258). Ugotovitev postane zanimiva, če vemo, da je srečni konec tudi pomembna tipološka značilnost trivialne literature. Zadravec pa ne ostane pri poenostavljajoči trditvi, da je vloga srečnega konca samo vlivanje morale revolucionarnim silam družbe. Kot njegov vzrok omenja tudi Kranjčevo nepopustljivo sledenje realnemu modelu: zakaj bi pripovednik junaka na koncu usmrtil, če pa njegov realni model živi še naprej (528). — Socialistični optimizem je po vojni dobil izraz v literarnem heroizmu in literuturo približal ždanovski varianti socialističnega realizma. Avtor opozarja, da je najbrž treba to lastnost bolj vezati na domači povojni optimizem, ki je hotel z eno potezo uresničiti svoje sanjane cilje, kot na vzhodni vzorec (617). — Avtorjev perspektivizem pride v konfliktno razmerje s tako kočljivo zadevo, kot je Vladimirja Kralja roman o življenju v nacističnem taborišču, ko ta govori o »taboriščni samoupravi« in se predaja pesimizmu (583). Pripovedniku očita nerazumnost in krivičnost, ker ni spregovoril o objektivnih vzrokih taboriščnih grozovitosti, odkrito pa omeni ovire pri izdaji roinunu in pre- mišljeno pretehta odgovore na vprašanja, zakaj imamo taboriščne literature pravzaprav relativno premalo. Ob koncu branja moramo še osvetliti razmerje med literaturo in vedo o literaturi, kakršnega nakazuje pričujoča knjiga. Občutek imamo, da avtor namenoma premošča distanco, ki loči razpravljanje od predmeta razprave, čeprav ga nikoli do kraja ne premosti. Distança bi namreč lahko pomenila pot k osamosvajanju govora literarnega raziskovalca, česar si Zadravec kot da ne želi. Obravnavi ostajajo tako skoraj samo neokrnjene, neproblematizirane literarne avtoritete, ki so vrednota ne glede na znanstvenikovo razpravljanje. Razisko-valčeva naloga je avtoritete potrditi, jih opisati in na drugačen način ponoviti resnico, ki jo literatura ponuja družbi. Pri iskanju jezika za ta drugačni način se nasloni na sociologijo, ki je že pred njim prišla do ustreznih osnovnih formulacij, primerna pa je tudi, ker kvalitetna literatura najdeva svojo idejno usmeritev prav v njej. Podvomi pa v statistične metode in kompjutersko veščino, ki ne morejo odgovoriti na rahločutna vprašanja o vzroku pojavov in njihovi moči. Zavrže jih, ker dvomi, če se sploh morejo približati tako specifični duhovni dejavnosti, kot je umetnost (644). Če se umetnosti z drugačnim jezikom, kot je njen lastni, ne da približati, ostanemo v zaprtem krogu. Na najkrajšo razdaljo ji pridemo z jezikom, ki je njej soroden, kadar metaforo opišemo z drugo metaforo. Spoznanje o neizrekljivosti bistva umetnosti ponavljajo tudi matematizirane literarnoznanstvene smeri. Če sledimo svoji špekulativni misli dosledno naprej, lahko posumimo, da je želja Zadravčeve knjige obnašati se kot literatura. Tezo se da potrditi s prvim stavkom Pripisa: »Najbolje je, če se knjiga konča s stvarmi, o katerih pripoveduje (!), če bralca ne nadleguje z epilogom.« Tudi umetnost sama, vsaj njen precejšnji del, trdi, da ne potrebuje spremnih besed, uvodov, kritičnih razlag, pretresov in epilogov. Odklanja parafraze v stilu, kaj je hotel avtor s tem povedati, ker jo vsak tak dodatek v strokovnem jeziku literarne vede degradira, ji daje občutek, da ni samozadostna in da je kritika njen nujni sestavni del, od katerega je odvisna. Umetnosti si Zadravec ne želi zgolj kot predmeta, ampak tudi kot identifikacijski medij. S svojim govorom si ne prizadeva odkriti kaj, kar naj bi umetnina ne povedala že sama dovolj jasno, ampak jo estetsko doživlja, jo opisuje in analizira, pa spet lepi skupaj, jo brani in opravičuje. Zadravčevo pisanje si torej odvzema privilegirani položaj, ki mu ga nad umetnostjo daje znanstvena pri-vzdignjenost nad predmetom raziskave. Kljub temu je še vedno znanstveno, v tisti meri in na tak način, kot je znanstven marksistični življenjski nazor, torej na način marksistične sociologije. (Zadravčev odpor do pisanja epiloga je lahko seveda še drugačnega izvora: mogoče izvira iz občutka absurdnosti pisunja o pisanju o pisanju o pisanju ... S tega stališča bi bilo — zanemarjujoč vrsto nasprotnih argumentov — nesmiselno tudi tole pisanje.) Obe knjigi sta veren presek Zadravčevega življenjskega početja. Poleg širine obravnavane tematike ju odlikujejo jasni in enotni vrednostni kriteriji. Zaradi teh in drugih lastnosti sta knjigi, zlasti Elementi, prav gotovo nepogrešljivo študijsko berilo vsakemu študentu slovenščine, literarnemu zgodovinarju pu grudivsko bogat, izčrpen in v izboru pošten priročnik. Miran Hladnik Filozofska fakulteta v Ljubljani ZADRAVCEV POGLED NA SLOVENSKI VERZ OD SIMBOLIZMA DO EKSPRESIONIZMA Razmišljanje o elementih, ki nosijo in poganjajo razvoj verza t. i. slovenske moderne poezije, je v Zadravčevi knjigi omejeno na čas, ko o vrednosti ali nevrednosti književnega dela odločata kategoriji: avtor in besedilo. Besedilo je zavezano avtorju in avtor besedilu. V tem sklenjenem krogu ni prostora niti za oblikovane poetike, na katerih temelji kritika in minorna, da ne rečem celo epigonska sočasna poezija, niti za priznavanje izročila, ki je izoblikovalo vzporedne ali prepletajoče se serije vzorcev in pravil, ki jih ima na razpolago pri ustvarjalnem verznem snovanju tudi modernistični avtor (189). Avtonomija verznega besedila kot umetniškega dela in pesnika kot ustvarjalca (190) deklarativno prekriva dejansko aktualizacijo in kombinacijo verznooblikovalnih sredstev, ki jim je izročilo izoblikovalo dokaj natančno tako zvrstno rabo kot stilsko opaznost. Iz tega izhaja, da je, če sprejmemo prepričanje modernistov, treba verz razumeti kot lastnost besedila in ne kot zbirko pravil, po katerih verzno besedilo nastaja. Taka zavest o reči povzroča obrnjeno vrednotenje: verz je boljši, če je verzno besedilo umetniško bolj dovršeno in doživeto (204). V soglasju s takim stanjem reči v okvirih modernistične poezije torej ne gre za verz kot verz, ki je v službi umetniškega besedila ter z izborom in modifikacijami v jezikovnem uresničevanju (so)ustvarja izpoved, temveč za ritem kot lastnost besedila, ki je enkratno (190), zato je tudi ritem enkraten in ga je mogoče ali celo treba vrednotiti z istimi merili kot celotno umetniško delo. Nazorska vprašanja verznega oblikovanja so ob prelomu soletja povezana z nazorskimi vprašanji pesniškega snovanja sploh. Zadravec uvodoma odkriva dvojni estetski nazor in okus ter v okviru naprednejšega stopenjski razvoj prostega verza: Zupančičev esej Ritem in metrum razume kot javno razpravo o razlikovanju verznih ravnin (na tako razlikovanje opozarja Isačenko kot na izrazito novost Zupančičeve misli o verzu), ki ga je uvedel in izoblikoval že rod novoromantikov v drugi polovici zadnjega desetletja prejšnjega stoletja. Kazalo bi ob tem pripomniti, da je pojav starejši in da dvojni nazor in okus raseta iz istega izročila: iz četvernega odnosa verznega oblikovalca do metričnega vzorca, ki ga signalizira že Kumerdejeva metrika, stilistično diferencira in ko-dificira Prešernova pesniška praksa, in iz spremnih jezikovnih, estetskih in nazorskih prvin besedila, ki izbrani odnos v ubesedovanju krepijo, s krepitvami opozarjajo nanj in mu podrejajo verz na način, da ga je resnično lahko brati kot ritmično lastnost verznega besedila. Prešernov verz >okrvg orat straža na pomoč zavpije« berejo metriki in esteti, ki jim je edino zveličavna enoumna ubeseditev verznega vzorca, kot nemetričen, interpreti besedila, ki v verzni ube-seditvi vidijo »podiranje metrične brani« (190), kot zmago živega ritma nad papirnato metrično shemo, zgodovinar slovenskega verza pa bržčas odkriva v njem z zvočno figuro in skladenjsko-intonacijsko linijo podkrepljeno- donaglaševanje prvega jedrnega šibkega metričnega položaju, ki v ožjem kritičnem kontekstu in v celem besedilu učinkuje dramatično, prepričljivo in krepi pripovedno napetost. Spor med metriki in pesniki prerašča v obračun med »neotomističnimi teologi«, ki pod krinko »harmonijske ideologije« (191) zagovarjajo enoumno ubesedovanje verznega vzorca, in zagovorniki »sprotnega nastajanja pesmi in zaokrožanja v enkratno obliko« (190), ki so z estetskim občutkom in umetniškim nazorom nadaljevali in modificirali semantiko slovenskih verznih oblik in dajali trem ne-enopomenskim ubeseditvenim pravilom, ki jih je izoblikovalo pesniško izročilo, absolutno prednost. Isti mehanizem se da odkriti tudi v ekspresionističnem verznem oblikovanju: morda bi veljavo dodati, da izpovedna (tudi idejna) izhodišča in učinke v Kosovelovem vizualnem verzu (Kons 5) krepi na metrični ravni dvonaglasni »metrični tloris«. Nedvomno veljavo ima Zadravčeva ugotovitev, da modernistični prosti verz (Kette, Murn, Zupančič) rase iz merjenega, pa tudi v Podbevškovem verznem snovanju je v metrični osnovi videti povezovanje in razpadanje trinaglasnega verza, ki tako grafično kot zvočno učinkuje kot mešanje »konkretnega« verza (če uporabim Kornhauserjev termin) z besednim (poimenovanje je Slamnigovo), na bralni ravni pa je signal ne le poetike, temveč tudi nazora novega književnega toka Estetska naravnanost verznega besedila izkorišča metrične in skladenjske' prelome v ubesedovanju verznega vzorca. Zadravec njihov učinek poimenuje trdoritmičnost (114/15), neharmoničnost (185), nedovoljene olajšave (razširjeni termin Izidorja Cankarja o Gradniku, 185), ritmična individualizacija (204), izrazito individualiziran ritem (205), prava verzna svobodnost (207). Pri ugotavljanju verznega vzorca (Zadravec rabi Ocvirkov termin metrični tloris) izhaja iz logične dcklamaeije (210). Logična deklamacija odkriva kombiniranje dolge in kratke stopice v verzu, ugotavlja njihovo istovrstno ali različno intonacijo, ne opozarja pa na zbliževanje zlogovnoglasnega in naglasnega verza, ki sta z rabo v starejši slovenski poeziji izoblikovala vsak svojo zvrstno pripadnost in specifično semantiko ter se modernističnemu ali avantgardnemu pesniku nudita pri oblikovanju pesniškega sveta na način, ki ga zahtevata nova poetika in individualna izpoved. Razvojnost verznega oblikovanja vidi Zadravec v prehajanju modernega verza iz merjenih sistemov v nemerjenega; kar zadeva tradicionalne verzne oblike, ga bolj zanima njihovo obnašanje v stalnih kitičnih (tercina, štiri-vrstičnica) in pesemskih oblikah (sonet) kot modifikacije ali mutacije v verzni vrstici sami (izjema je izglas). Razvoj rime in mehanizmov rimanja opira izključno na glasovno ujemanje (in pesniško semantiko glasov), ne opozarja pa na spremembe v slovničnih in semantičnih vezavah rimanega besedja. Iz Zadravčevih vzorčnih analiz in interpretacij slovenskega modernističnega in avantgardnega verza se da jasno razbrati ne le pomen ritma kot nosilca pesniške izpovedi, temveč tudi njegovo funkcionalnost in odkriti marsi-kako spodbudo k prevrednotenju čisto metričnega pogleda na slovenski verz. Tone Pretnar Filozofska fakulteta v Ljubljani SLOVENSKA ZVRSTNA BESEDILA* Za osnovno informacijo o obsežni čitanki (637 str.!) je treba ponoviti nekaj besed iz predgovora. Zvrstna besedila so prvič izšla v SKJ 1—4 (1965—1967, 1970), drugič leta 1974 ob Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture in tretjič v knjižni obliki leta 1975. Pričujoča Besedila poleg občutne razširitve ne prinašajo očitnih teoretičnih in kompozicijskih sprememb. Čisto osamosvojilo se je samo poglavje Stilizirana besedila in odpravila se je nejasnost razlike med znanstvenimi in strokovnimi besedili. Urednikoma so pri izdaji pomagali Janez Dular, Tone Pretnar in Tomo Korošec, še od Besedil 1975 pa Tine Logar in Martina Orožen. Knjiga ima štiri poglavja: Funkcijskozvrstna, Socialnozvrstna, Časovno-zvrstna in Stilizirana besedila. FunkcijskozDrstna so naprej deljena na štiri podrejena poglavja: Praktičnosporazumevalna, Strokovna, Publicistična in Umetnostna besedila, vsak tip pa je še naprej diferenciran in ustrezno (deloma na novo) poimenovan, zlasti v skupini obvestil (osmrtnice, zahvale, koristnostna obvestila, interesna nereklamna obvestila, reklame, programi, kolofoni, vremenski podatki in mali oglasi). Vsaka množica je predstavljena z raznovrstnimi elementi. Za ponazoritev naj bodo interesna nereklamna obvestila: obvestilo poziv, obvestilo o tečajih, obvestilo večnamenske športne ustanove, gledališki spored, spored večnamenske kulturne ustanove, kinematografski spored, spored neformalne kulturne ustanove, spored športnih prireditev, radijski in televizijski spored. Izbor zgledov se odlikuje po živosti in duhovitosti. Besedila sicer niso namenjena strnjenemu branju od prve do zadnje strani — bralec si bo poglavja izbiral po potrebi. Če pa jih bere strnjeno, kakor je dolžnost ocenjevalca, je poplačan z zanimivimi vzporednicami, npr. današnja srednješolska lekcija ba-bištva (med učbeniškimi poljudnoznanstvenimi besedili) proti odlomku Vodnikovega Babištva, prikazanega tned zgodovinskimi besedili. Pogovorna besedila bodo pripravna za tiste, ki se učijo slovenščine, njim je namenjenih tudi nekaj informativnih odlomkov o slovenski ustavi, samoupravljanju, slovenski zgodovini in mentaliteti, vse to v najrazličnejših poglavjih, od tistih, ki ponazarjajo jezik statističnih preglednic in uradništva, do tistih, ki ga kažejo v srednješolski in poljudnoznanstveni uporabi. 7, namembnikom, ki verjetno ne bo kakšen povprečen ali celo univerzalen Slovenec, ampak slovenist, se pri obravnavi znanstvenih besedil da upravičevati poudarek na literarnovednem in jezikoslovnem gradivu. Če bi hoteli pravičnejšo in enakomerno zastopstvo Znanstvenih strok, bi to pripeljalo do še obsežnejše knjige. Branje Besedil ne bo dolgočasno akademsko početje: poleg dopisov, vabil, obvestil in objav prinašajo npr. poživljajočo stran posrečene zbirke malih oglasov z ženitnimi ponudbami, po napornem slovenističnem testu se bralec sprosti v reševanju cele strani rebusov (zanimiva bi bila tudi križanka). Mimogrede dobi nekaj pravnih podukov, ki mu bodo utegnili koristiti kdaj v življenju. Posebej se zdi vredna omembe klasifikacija poljudnoznanstvenih besedil na osnovnošolske učbeniške, srednješolske učbe- * Uredila Jože Toporišič in Velcmir Gjurin, Filozofska fakulteta Univerze Edvarda Kardelja: Oddelek za slovanske jezike in književnosti; Seminur slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana 1981. niške in neučbeniške (ali publicistične) sestavke, ki tako enoumno še ni bila predstavljena. Z enako urejevalno ambicijo, ki ji je rezultat pregledna shema, se ponašajo tudi publicistična besedila (levji delež v njih je Dularjev delež). Ko je že priložnost, naj si kljub vednosti, da pri prihodnji izdaji s kakšno obogatitvijo materiala že iz tehničnih razlogov ni računati, drznem predlagati nekaj dodatkov in sprememb. Pri praktičnosporazumevalni zvrsti bi bilo zanimivo dodati rubriko voščil, sem iz publicističnih besedil prenesti propagandni plakat, iz praktičnostrokovnih pa mogoče načrt mesta, izpraznino pa zapolniti z zemljevidom, bogatim s topografskimi znamenji. Zdi se, da so s tako stopnjo strokovnosti, ki jih izključuje iz praktičnosporazumevalnega poglavja, obremenjeni še kuharski recept, vremensko poročilo in zlasti zdravniški recept oz. napotnica. Po mojem občutku bi veljalo prenesti med literarizirano publicistiko, kjer se že nahaja Kozakov Peter Klepec v Ameriki, tudi odlomek iz Javorško-vega turističnega vodiča po Ljubljani. Iz zgodovinskih besedil je sem zašel Stritarjev esej o gledališču (1871), iz umetnostnih besedil pa Mustrov strip o Zvitorepcu, ki končuje publicistični del (tudi dr. romani ne sodijo v publicistiko, čeprav se prodajajo po trafikah); ustrezneje bi z mislimi o narodovi neodvisnosti in suverenosti zaključil publicistični del Edvard Kocbek, ki je zdaj na predzadnjem mestu. TJmetnostnozDrstna besedila bi se, sodeč po gradivu, lahko imenovala umet-niškozvrstna, saj je tu izbrana samo estetsko vredna literatura in izpuščena tista, ki samo po obliki in namenu spominja na umetnost, manjka pa ji kvaliteta — umetniškost. V pesemskih besedilih sežejo s Prešernom že na področje, ki je dve poglavji kasneje zajeto v časovnozvrstno klasifikacijo; prav tako je pri proznih besedilih, ki se z Levstikovim Martinom Krpanom vračajo v leto 1859. Z opombo bi drugič veljalo opozoriti, da se v Besedilih umetnostna besedila pojavljajo še na drugih mestih, in kje (Linhartova Matiček in Micka, cerkvena verzifikacija iz 17. stol., vulgarna verzifikacija iz 18. stoletja, nekaj Prešerna, sodobne drame pri obravnavi slenga ter stilizacij ipd.). Izbor po avtorjih sledi umetniškim vrhovom in v opombah opozarja na pomembnejše interpretacije. Kljub strogi selekcijski nuji je ureditvi uspelo pokazati, kako je npr. mit lepe Vide usodno zaznamoval slovenske avtorje in slovensko literarno umetnost sploh. Izrabljenosti primerom ne moremo očitati, saj se v pesmi, prozi in drami na koncu časovne verige ponujajo bralcu celo novitete (z abstinenco do letristične poezije Zagoričnikovega tipa), ker pa se gradivo tudi smeš-nosti ne izogiba, je strah pred dolgočasnostjo odveč. Alternativen, vendar ne več na pričujoči način reprezentativen in v tem trenutku najbrž še nedodelan, bi bil izbor umetnostnih besedil po žanrih, namesto po avtorjih. Naj bo v evidenci za prihodnost. Socialnozorsino poglavje razpada v štiri oddelke, na knjižni (zborni in v razpravi o pravopisu problematizirani splošni pogovorni) jezik, pokrajinske pogovorne jezike, podeželska narečja in interesne govorice (sleng, žargon, argo). Tudi tu so najzanimivejši eksempli literarnega značaja — iz sodobne dramatike. Sama po sebi so prav zabavna, vendar zaradi siceršnje stiske s prostorom nekam preveč izčrpna le besedila ljubljanskega pogovornega jezika (eno celo iz leta 1871). Poglavje ČasoDTiozorslna besedila je precej obsežno (180 str.). Osredinja se na najzgodnejša slovenska besedila, rokopisne spomenike (Brižinskega, Celov- škega, Stiškega, Starogorskega). Prinaša jih cele in s transliteracijo (ponekod celo s fonološkim zapisom), da jih v bodoče ne bo treba iskati po težko dostopnih virih. Med mlajšimi rokopisi in tiski pa že izbira. Izpusti npr. Černejski (če-dadski) rokopis (1497) in Prisege mesta Kranja (1440). Primerki knjižnega izročila so v kazalu (ne pa tudi med besedilom) razporejeni v sedem obdobij, poimenovanih s po dvema značilnostima: Ustanovitev in ustalitev, Zastoj in rokopisnost, Obnavljanja in iskanja, Pokrajinskost in prerod, Ustaljevanje in normiranje, Slovenskost in slovanskost ter Moderna podoba, od katerih je literarnozgodo-vinskim podobno le četrto. Samo jezikoslovna je tudi obravnava protestantov in protireformatorjev do 1. 1616 na enem mestu. Časovno zaporedje nastanka oz. objave besedil je včasih zmoteno z avtorskim principom; dela enega avtorja so tako vedno na kupu. Enkrat, kot za poskus, je časovna zaporednost porušena tudi s tematskim principom. Za primerjavo so eden za drugim natisnjeni Pohli-nov (1773), Kiizmičev (1771) in Japelj-Kumerdejev (1784) evangelijski odlomek Jezus in grešnica. Ta način se zdi tako posrečen, da bi ga pri kakšnem prihodnjem antologijskem poskusu veljalo uporabljati pogosteje. Poučno bi bilo videti npr. realizacije molitvenih obrazcev skozi čas in v prostoru na enem mestu, kakor je bilo s primerjavo Dalmatinovega in Japljevega katekizemskega odlomka nakazano že v SKJ 2. Obsežno instruktivno poglavje bi bilo tudi tisto, ki bi v časovnem zaporedju združilo vse številne slovarske izsečke. Svoja stvar je tudi razvoj jezika v pismih, začenši z letnico 1598 in s koncem ob primerku iz Spisovnika ljubavnih in ženitovanjskih pisem, kakršnih je polno 19. stoletje in kakršni so opravljali pomembno opismenjevalno nalogo. Nekaj svojega je tudi uradni jezik priseg, pogodb, oporok, zakonov, poročil, zapisnikov itd. Ob laki razporeditvi bi se bilo seveda bati, da se poruši razvojna preglednost slovenskega jezika nasploh. Nadomestila bi jo večja preglednost razvoja posameznega žanra: najnazorneje lahko opazujemo spremembe pač na enakem ali podobnem materialu, na obrazcih in v žanrih, tam, kjer redke spremenljivke sploh omogočajo primerjavo. Besedila predstavljajo zgodovinski jezik sicer v široki paleti žanrov, največkrat kar v originalni obliki, da lahko ob svoji časovni zaznamovanosti demonstrirajo še prenosniške (pisavne, tiskovne) značilnosti. V četrtem obdobju je največ prostora prepuščeno Marku Pohlinu, ki s svojo Bibliografijo in predlogom za podomačitev Olimpa (Belin za Apollo, Veharnek za Aeolus itd.) repre-zentira jezikovno in kulturno zavest med leti 1760 in 1810. Zelo zanimiv je primerek slovenske vojaške terminologije iz leta 1883. Naša samovšečnost bi lahko segla po primer celo bolj nazaj, v leto 1848, ko je Anton Globočnik plemeniti Sorodolski prevedel Mali pravilnik službe za narodno stražo in se že takrat (!) zavzmeal za slovensko poveljevanje na Kranjskem. Za popolnejšo predstavo bi si osebno želel, da bi bila v tem razdelku prikazana kakšna ljudsku knjiga, npr. Kolomonov žegen ali kakšno od prerokovanj iz leta 1848. Poglavje se — iz današnjega trenutka gledano — aktualno zresnjeno končuje-s Cankarjevimi besedami o slovenskem jeziku, ki smo jim zavezani še danes: »Najbolj gnusni, res — gnusni —! pa se mi zde tisti ljudje, ki čisto brez vzroka in brez povoda spravljajo v zvezo s političnim jugoslovanskim vprašanjem še slovenski jezik.с (Predavanje Slovenci in Jugoslovani, 1913). Na razne načine slilizirana besedila (časovno, funkcijsko, prenosniško, mo-tenjsko ipd.) so bila poiskana večidel v humorističnih listih, zato je vabilo k prebiranju najbrž odveč. Še posebej kuriozen je zaključni del stilizacij pod poglavjem Govorno-mišljenjske motnje. Urednikov naslov za zgled ene izmed njih — shizofrenske glosomanije (tako jo definira Psihiatrija iz leta 1978, iz katere je večina tukajšnjih besedil), je -Jezikovna solata-. Podobnih sproščenih, esejistično obarvanih, komunikativnih, prav nič akademsko zadržanih naslovov je v knjigi še več, kar pa prav nič ne ovira terminološke specifikacije na koncu zgleda. Besedila so prav gotovo zahtevala velik tehnični trud (klišeji, citiranje). Kljub obsežnosti sprehod po njihovem skladišču ni naporen. Preglednost omogoča troje kazal, najprej zaris vsebine na strani 7, natančna interna klasifikacija pred vsakim od štirih poglavij in na koncu izčrpno Kazalo na kar trinajstih straneh. Ponovimo še enkrat: s Slovenskimi zvrstnimi besedili smo dobili do zdaj najbogatejšo, pestro slovensko visokošolsko čitanko. Pripombe, s katerimi smo jo tu pospremili, ne zmanjšujejo njenega pomena za domače in tuje sloveniste; zaradi komunikativnosti bi zaslužila celo pozornost širše publike. Miran Hladnik Filozofska fakulteta v Ljubljani FRAZEOLOGIJA V SLOVENSKO-SRBSKOHRVATSKEM SLOVARJU Slovenska leksikografija je bogatejša za novo delo: izšel je slovensko-srbsko-hrvatski slovar Janka Jurančiča.1 Po svojem obsegu — 80.000 gesel — ter po gradivu, ki ga je imel sestavljalec na razpolago — kartoteka Instituta za slovenski jezik pri SAZU — vsekakor pomeni dosežek v tej premalo razviti panogi našega jezikoslovja. Izdelati slovar je tako težavno in vsestransko zahtevno delo, da se ga danes le še redko lotevajo posamezniki; navadno to počnejo dobro usklajene skupine znanstvenikov, saj je mulo jezikoslvcev, ki so zmožni takega dela. Janko Jurančič je eden takih: poslednji Mohikanec. Zato je toliko teže ocenjevati njegovo delo v celoti. Tega bi se lahko lotil le kdo, ki se čuti toliko močnega in razgledanega, da lahko sodi o vseh najrazličnejših vprašanjih, s katerimi se srečuje sestavljalec takega in tolikšnega slovarja kot je naš. Vendar menim, da bi ne bilo prav čakati, da kdo napiše tako celovito oceno; zgodilo bi se verjetno isto, kur je doletelo srbskohrvatsko-slovenski slovar istega avtorja:2 ostal bi brez prave ocene. Zato mislim, da ne bo nič hudega, če se tega velikega dela lotimo po kaki posamezni problemski enoti, s katero se je moral slovar spopasti. Rad bi povedal nekaj jnisli o tem, kako so v slovarju predstavljena rekla ali stalne besedne zveze s prenesenim pomenom (v nadaljevanju imenujem oboje v glavnem rekla). Nagel razvoj frazcologije, vede o stalnih besednih zvezah, je našel svoj odraz tudi v slovaropisju ali točneje v frazeologiji, panogi, ki se ukvarja 1 Janko Jurančič, Slovensko-srbskohrvatski slovar. Državna založba Slovenije, Ljubljana 1981, 1408 str. г Janko Jurančič, Srbskohrvatsko-slovenski slovar. 2. razširjena izdaja, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1972, 1320 str. z opisovanjem in sistematizacijo rekel. Izoblikovale so se potrebe in zahteve, da tudi rekla, ki so po svojih oblikah in pomenih marsikdaj tako značilna za posamezne jezike, najdejo svoje mesto tudi v slovarjih; in to ne le enojezičnih, ampak še bolj v dvojezičnih. Na kratko bi te zahteve lahko predstavili takole: Rekla, ker so pač posebne enote jezika, katerih pomen ni v celoti odvisen od od sestavin, ki jih tvorijo, je treba v slovarjih posebej označiti in jih obravnavati samostojno. To navadno počnejo v posebnih frazeoloških gnezdih, ki naj bi bila sestavni del vsakega geselskega članka. Pri predstavljanju rekel je treba natančno upoštevati meje tega rekla in ga navesti v slovarski obliki. Rekla naj bi vsebovala le tiste sestavine, ki so nujno potrebne, da reklo še ohrani svoj pomen. Slovarsko obliko pa določa frazeološka vrsta, h kateri reklo šteje. Tako naj bi samostalniška rekla stala v imenovalniku ednine, glagolska pa v nedoloč-niku, slednje je posebej pomembno za glagolska rekla, ki imajo okrnjeno paradigmo. V tesni zvezi s slovarsko obliko rekla, je tudi vprašanje variant. Y splošnem slovarju naj bi bile predvsem najbolj pogostne. Zapleteno je tudi vprašanje, kje in kako postaviti posamezna rekla, še posebej v dvojezičnih slovarjih. Omejen prostor v takih slovarjih narekuje med drugim tudi gospodarnost: negospodarno bi bilo razlagati rekla v vsakem geslu, h katerem štejejo posamezne sestavine. Treba je pač določiti eno, pri kateri bo razlaga, pri ostalih pa naj bi bile le kazalke. In najbolj odgovorna naloga, še posebej pri dvojezičnih slovarjih: dati pravilen prevod posameznega rekla. Teoretično imamo pri tem štiri možnosti: neposredni oz. posredni frazeološki ustreznik, eno-besedni ustreznik ter opis. Slovar naj bi, če je le mogoče, dajal neposredne fra-zeološke ustreznike, se pravi reklo, ki se v ciljnem jeziku tudi po strukturi ujema z reklom v izhodnem jeziku. Ker to vedno ni mogoče, je treba poiskati drugo možnost: posredni frazeološki ustreznik — predstavljen naj bo z reklom v prevodnem jeziku, četudi se po strukturi ne ujema z reklom v izvirnem jeziku. Manj zaželeni so enobesedni ustrezniki, ko reklo izvirnega jezika posredujemo le z besedo v prevodnem jeziku; in le izjemoma naj bi se posluževali zgolj opisa ali razlage. Koliko je naš slovar ustregel tem maksimalnim zahtevani? Prva zahteva, naj bi bila rekla označena in obravnavana kot posebna jezikovna enota, ni bila uresničena, saj slovar nikjer ne govori o reklih kot o posebnih entah; tudi v slovarskem delu rekla niso posebej označena. Obravnavajo jih zelo različno: včasih jih zasledimo med ponazarjalnim gradivom kar med drugimi, nestalnimi besednimi zvezami in nikjer ni označeno, da gre za rekla. Kako naj, na primer, uporabnik ve, da je v geslu izbiti iezbiti sodu dno, ali izbiti komu kaj iz glave reklo, izbiti komu zob, izbiti komu oko ali izbiti komu kaj iz rok pa ne. Ali pri geslu molj, ki je ponazorjeno s primeri knjižni, žitni molj, kjer je knjižni molj reklo, žitni molj pa ne. Pri vseh podobnih primerih so ostala vsa rekla brez prevoda. Sestavljulec je bil mnenja, da bo uporabnik sam našel pomene posameznih zvez, saj so enake in podobne tudi v srbohrvaščini, kar je marsikdaj res, a ne vedno. Bodo res rekla kot lest i komu o rit ali ravnati krivo cesto razumljiva poznavalcu srbohrvaščine, če jih bo dobesedno prevedel? V tem je namreč bistvo rekla! Zato bi rekla nujno morula biti prevedena. Nič dosti bolje se ne godi reklom, ki so razporejena po posameznih pomenili znotraj kakegu gesla. Kaj pomugu uporubniku, če v geslu maček pod imenom 'niumrluk, mamurnost' prebere tudi zvezo moralni maček? Nekoliko bolje je, če je ob reklu prevod. Tako vsaj spoznamo, da ne gre za prosto besedno zvezo imeti ga pod kapo 'biti pripit, biti nakičen'. vleči ploh 'ostati ove godine ne-udat', kuhinjski muc 'muškarac koji se rado zadržava u kuhinji'. Vendar še vedno ostaja vprašanje, ali je taka besedna zveza reklo ali ne. Najboljša rešitev je tista, ki jo je narekovalo samo gradivo. V mnogih primerih ni bilo mogoče najti primernega skupnega pomena, h kateremu naj bi postavili rekla. Zato je slovar k ostalim pomenom dodal še posebno skupino besednih zvez in jih pustil brez skupne oznake za pomen. Tako je pri geslu krava trem pomenom dodal še četrtega, v katerem so naštete nekatere zveze, ki vsebujejo sestavine krava: temu bi se še krava smejala, nisva skupaj krave pasla, kravo s svedrom dreti, to je pet krav za en groš, pijan je kot krava. Seveda je ob vsaki zvezi dan tudi prevod. To je gotovo še eno potrdilo pravila, da je treba rekla ločiti v posebna gnezda. Naslednje vprašanje je, kako so rekla v slovarju predstavljena in v kakšni obliki so navedena. Pri določanju meje reklom, slovar marsikdaj ni imel sreče. Vse prepogosto so ob pravem reklu navedene tudi besede, ki bi jih lahko brez škode pogrešali. Tako bi namesto namazati porednega otroka z leskovo mastjo lahko bilo le namazati koga z leskovo mastjo, ali ta pa ni po prežganki na svet priplaval bi zadostovalo po prežganki priplavati. Prav tako bi namesto tako bo, kot sem rekel, pa mirna Bosna lahko napisali le pa mirna Bosna, in namesto ne boš dobil, kolikor je črnega za nohtom bi zadostovalo kolikor je črnega za nohtom. Vendar niso težave le s preobširnim sobesedilom. Srečamo tudi primere, kjer so rekla nepopolna. Tako bi npr. v zvezah nalesti se ali naložiti si nujno morala biti še komponenta ga. Dokaz za to so med drugim tudi primeri, ki jih navaja slovar: spet se ga je nalezel, preveč si ga je naložil. Nekaj podobnega je tudi z reklom kronati ga. Slovar v geslu kronati prevaja to besedo tudi s 'praviti gluposti', toda v tem pomenu je ob glagolu vedno še sestavina ga. Dokaz za to je med drugim tudi primer, ki je naveden v slovarju (žena mu ga krona). Ni brez pomena tudi vprašanje slovarske oblike rekla. Tej zahtevi je naš slovar kar ustregel. Glagolska rekla praviloma navaja v nedoločniku. Nekaj izjem pač potrjuje pravilo: z daj so pa že dobro nabasani namesto biti nabasan, ali danes je vstal na levo nogo za vstati na levo nogo, niso tako za luno namesto biti za luno. Vendar gre v večini primerov predvsem za vprašanje meje rekla. Zahtevi, da naj bi bila v slovarju predvsem najbolj pogostna varianta, je težko ustreči, ker premalo poznamo slovensko frazeologijo in je premalo raziskav, ki naj bi omogočile pravilno izbiro. Gotovo se je težko odločiti, katera od variant je bolj v rabi: spoznati se na kaj kot zajec na boben ali razumeti se na kaj kot zajec na boben. Enako je pri reklu natakniti/nastaviti komu roge. Vendar bi v nekaterih primerih le kazalo preudariti, kaj naj pride v slovar. Prav gotovo da je v primeru metati/nasutifnatresti/natrositi komu pesek o oči najbolj razširjena varianta z metati. Za nekatere pa je sploh vprašanje, ali jih lahko štejemo za rekla, na primer natrositi komu pesek v oči. Vprašanje, kje razlagali posamezna rekla, je slovar reševal nedosledno. Če že ni bilo mogoče uresničiti zahteve, da naj bi vsaj s kazalkami opremili vsako od polnopomenskih sestavin v svojem geslu,3 bi bilo prav, odločiti se za neko 3 J. Toporišič navaja različne rešitve; še najboljša izmed njih je, če se reklo navede pri prvi polnopomenski sestavini. pravilo, po katerem bodo rekla razložena. Zakaj je na primer reklo metati komu polena pod noge razloženo pod samostalnikom poleno ne pa pod metati ali noga. Na drugem mestu pa pri reklu imeti kaj soli d glavi pa le pod glagolom imeti, ne pa pod sol in glava. Pri prevajanju se je slovar posluževal vseli štirih tipov ustreznikov. Neposrednih je zelo malo; slovar je namreč opustil prevajanje rekel, za katere je se-stavljavec menil, da jih bo uporabnik razumel tudi brez prevoda. In vsi neposredni ustrezniki so pač taki, da se v glavnem ne razlikujejo od rekel v izvirnem jeziku. Problem je le, če ne vemo, ali gre za reklo ali za prosto besedno zvezo. Kako naj vemo, kakšna je zveza obračati vodo na svoj mlin, če jo srečamo brez prevoda kot ponazoritev pri pomenu 'svračati' v geslu obračati. Podobne primere srečamo tudi pri sračje gnezdo, privleči za lase, na prste prešteti, dobiti kaj iz prve roke. In če se tudi sprijaznimo z dejstvom, da bo uporabnik res lahko spoznal nekatera od teh rekel, saj so enaka ali vsaj podobna tudi v srbohrvaščini, pa bo z nekaterimi prav gotovo imel težave. Bo res lahko brez razlage razumel rekla kot so suh kakor poper, krvava rihta, ravnati krivo cesto? Dosti več je posrednih ustreznikov. Mnogi so prav dobri: 'idi u peršun' za pojdi se solit, 'mačji kašalj' za mačje solze, 'ne vredi ni po lule duvana' za ni vredno počenega groša. Prav gotovo pa bi jih bilo lahko še več. Slovar se je vse preveč odločal za enobesedne ustreznike in opise. Marsikdaj so brez potrebe rekla predstavljena le z eno besedo. Tako je na primer nabrusiti pete prevedeno s 'strugati, otrčati', čeprav bi prav lahko rekli tudi 'uhvatiti maglu'. Pri držati gobec ima slovar le 'čutati', kar je veliko premalo. Prav lahko pa bi stalo 'držati jezik za zubima'. Namesto 'biti prepreden' kot je prevedeno reklo biti namazan z vsemi mažami, bi prav lahko stalo 'biti namazan svim mastima', ali namesto 'govoriti blesavo' za govoriti kot bi se najedel norih gob bi mirno lahko bilo tudi 'govoriti, kao da se je najeo ludih gljiva'. Kot posebno slabost slovarja je treba šteti željo, da bi rekla razlagal, namesto da bi jih prevajal. Tako namesto da bi reči bobu bob in popu pop prevedel z neposrednim 'reči popu pop a bobu bob', to reklo razlaga z 'nazvati svaku stvar svojim imenom': ali namesto da bi za vreči puško v koruzo dal sicer posredni frazeološki ustreznik 'baciti koplje u trnje', ga razloži z 'odustati od namjere'. Še sreča, da je v drugem geslu, v puška, ta napuka popravljena. Če bi si morda razlagali tako željo po razlaganju s potrebo po gospodarnosti, verjetno ne bo držalo. Saj je na primer reklo reven kot cerkvena miš pod iniš res razložen na kratko s 'puki siromah', vendar je pod reven razloženo kar z dvema zvezama, kot 'veoma siromašen, bez igdje ičega'. Isto, vendar veliko bolje bi izrazilo reklo 'go ko crkveni miš', pa še na prostoru bi prihranili. Zanimivo je, da vse naštete frazeološke ustreznike avtor pozna, saj jih srečamo v njegovem srbskohrvatskosiovenskem slovarju. Sploh je škoda, da avtor tudi sicer ni večkrat segel po gradivu svojega slovarja. Tako bi med drugim za zvezo Indija Koromandija našel zelo dober ustreznik v 'Zemlja Dembelija', namesto du jo je precej nerodno razložil z 'basnoslovna zemlja u kojoj ima svega u izobilju'. Pri prevajanju ni bistvenih spodrsljajev. Morda bi kazalo opozoriti na nekaj manjših nerodnosti. Tako je zveza napraviti globoko brazdo prevedena z 'duboko zabrazditi'. Beseda zabrazditi ima v srbohrvaščini med drugim tudi pomen 'zastraniti, prevariti se, pogrešiti, izgubiti osečaj za moral, odati se poroku'. Tudi zvezo 'duboko zabrazditi' poznajo, vendar ne eno ne drugo nima ničesar opraviti s slovensko zvezo napraviti globoko brazdo. Neroden je tudi prevod z ledene rože v geslu roža. Prevedeno je kot 'grane na zamrznutom prozoru'. Nekoliko bolje je v geslu leden, kjer piše, da so to 'ledene šare'. Oba navedena primera opozarjata na še eno vprašanje. Kako dosledno so prevajana posamezna rekla v različnih geselskih člankih. Čeprav slovar ni dosledno izpeljal zahteve, da naj bi rekla našli v vseh geslih, kjer so razložene posamezne polnopomenske sestavine, dokaj pogosto srečamo primere, da so ista rekla razložena v večih geslih. In pri tem prihaja pogosto do nedoslednosti. Pričakovali bi, da bo isto reklo v vseh primerih predstavljeno z enakim ustrez-nikom. Zal ni vedno tako. Tako je na primer reklo pobrati šila in kopita v geslu pobrati prevedeno s 'pokupiti prnje i tornjati se, uhvatiti šumangele' v geslu šilo kot 'pokupiti sve svoje stvari« in v kopito 'pokupiti svoje stvari i otiči'. Podobno je recimo tudi z reklom pihati komu na dušo: pod geslom pihati je razlaga 'dvoriti komu, udvarati se komu' pod duša pa je zelo podobna zveza na dušo ji piha prevedena kot 'laska joj, dvori joj'. Postavimo si še eno, čisto praktično vprašanje: ali so slovenska rekla zadostno zastopana v našem slovarju? Prav gotovo jih je v slovarju veliko, vendar bi si le želeli še kakega. Nekatera zaradi tega, ker so zelo razširjena, kot na primer prodajati za med, tristo kosmatih, imeti židan čas, druge pa zato, ker so tako značilno slovenska. Recimo vodo v Savo nositi, zbit ko turška fana, piko odred, gledati pod kožo. To bi bilo toliko lažje, ker vse navedene primere najdemo tudi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Nekoliko težje bi bilo s tistimi, ki jih v tem slovarju ni najti (o oblicah kaj narediti, biti slika brez okvira, imeti poln kufer). Toda to je že nov problem. Če povedano strnemo, lahko ugotovimo, da slovar ni v popolnosti zadostil vsem zahtevam sodobne frazeografije, discipline, ki druži frazeologijo in slovaro-pisje. Eden od razlogov za to je tudi dejstvo, da naš slovar tvori nekakšno celoto s srbskohrvatsko-slovenskim slovarjem istega avtorja. Upoštevati je moral zasnovo, ki si jo je zamislil že pred skoraj tridesetimi leti. Med tem je stroka v marsičem že presegla tako zasnovo. To še posebej velja za frazeologijo. Le-ta se je v zadnjih desetih letih tako razmahnila, da ji je težko slediti, še posebej pri tako obširnem delu, kot je naš slovar. Dobro se zavedam, da je teh nekaj kritičnih misli le droben kamenček v mozaiku sodb, ki jih je treba še oblikovati ob razmišljanju o našem slovarju. Slovar nudi toliko gradiva za najrazličnejša razmišljanja iz najrazličnejših zornih kotov, da sem prepričan, da bo spodbudil k razmišljanju tudi druge jezikoslovce. Slovar to nedvomno zasluži. Matej Rode Zdravstveni šolski center Celje PISMO LOUISA ADAMIČA SESTRI TONČKI 10. MAJA 1915 Najstarejše ohranjeno pismo, kar jih je Lojze Adamič pisal iz Amerike domov, je naslovljeno na njegovo sestro Tončko. Takrat je bil že sedemnajst let star, že skoraj poldrugo leto je bil 'Amerikanec', njej pa je bilo šele petnajst let.1 Ostali praproški otroci so bili še premajhni za dopisovanje. Napisal ga je s strojem; po napakah sodeč je pisal v naglici in najbrž tudi stroja še ni bil vešč.2 Dolgo je pet strani. Nem York, N. Y. MAY 10 1915 Draga sestra: — Tvoje »štirideset strani dolgo pismo* (???) sem prejel. Hvala! Ne misli mogoče, da si samo Ti tako preklicano prebrisana, da si me tako opeharila. Veš, tudi jaz sem imel to nakano, ko sem Ti obljubil dvajset strani, toda ker sem pa hotel biti >gentlemen< ali kavalir sem Ti napisal dvajset dolgih strani in ne takih papirčkov, ko Ti. Vseh Tvojih 40 >strani< ne naredi dveh mojih. Saj upam. da si moja dva pisma prejela, d enem je bilo 14 strani in v drugem 6, oba sta bila priporočena. — Ko sem pismo odprl in so padli ti listki na mizo sem si takoj mislil: aha to je pa gotovo onih 40 strani.---Koncem konca sem pa tudi zadovoljen, saj pravi slovenski pregovor: Kdor z malim zadovoljen ni, velikega vreden ni. (Ta pregvor si moraš zlasti Ti dobro zapomniti. --Ne da bi se Ti mogoče hlinil ali prilizoval, moram pripoznati, da pisma zelo dobro pišeš. Zlasti >zasolit< znaš katero. Odgovoriti Ti imam na nebroj vprašanj, tako da ne vem s katerim bi pričel. Plače mamo vedno še le $ 12.—, drugi pravijo, da je veliko za takega >poba<, toda jaz nikakor nisem zadovoljen. Imel bi že več, če bi ne bilo te preklete vojske. Namreč vsled vojne imamo manj dela in tako ne moremo pričakovati nikakega povišanja dokler bo to trajalo. Da bi bilo že vsaj enkrat konec, oh ja--! Torej to glede plače. — Sedaj pa kako službo imam! Takoj od začetka, kot ti je znano sem zavijal časopise, potem sem prišel, da sem vknjižaval dohodke in pomagal odpisovati pisma. Lani je pa en uradnik zbolel in radi bolezni moral iti v stari kraj, tako da sem potem jaz prišel na njegovo mesto. Sedaj pa dajem 1 Lojze je bil rojen 23. marca 1898. leta, v Ameriko pa je odšel konec decembra 1913. Po svojih ameriških dokumentih naj bi se sicer rodil šele celo leto pozneje, v letu 1899, toda to je le napačna letnica, kakršno je prinesel s seboj v Ameriko, zapisano v svojem domovinskem listu. V tistih časih za potovanje po svetu, tudi v Združene države, še ni bilo treba potnega listu. Zadostoval je dokument, ki se je dobil na občini. Mulo pred prvo svetovno vojno pa Avstrija petnajstletnikov, ki so bili tik pred popisom za vpoklic, ni več puščala ven in grosupeljski župan je Lojzeta pomladil, da bi mu omogočil izselitev. Zupanov sin, Ante Koščak, ie bil Lojzetov sošolec. Moja mati Tončka pa se je rodila 12. aprila leta 1900. 2 Prvi štirje nepuginiruni listi Lojzetovega tipkopisa so pisani z modrim trakom. Peti list, označen s »—5—«, je sicer na pupirju iste vrste, pisan očitno z istim strojem, toda trak je vijoličast. Zdi se, da je peta stran, z zaključeno vsebino, a brez zveze s prej povedanim, najbrž iz zaloge, napisane, »kudar je imel kaj več časa*, kot to sporoča pod točko 2. Listi so za spoznanje krajši kot format DIN A4. Mama jih je hranila vse življenje. Zdaj jih ima brut Andrej. potrdila za denar, ki ga ljudje pošiljajo d stari kraj, ter potem za te pošiljatve spišem nakaznice, katere potem pošljemo na Dunaj poštni hranilnici v izplačilo. — To delo je precej kratkočasno, kajti pride vedno kaj novega. Vendar še nisem popolnoma zadovoljen, hočem še naprej.-- Pri nas je prijetno delati, kajti ni tistih sekatur, kot so v starem kraju po uradih. Zlasti dotični gospod, pod katerim jaz delam je zelo prijazen in se kar naj bolje razumeva. On je že pri hiši od kar tvrdka obstoja. — No, ali sedaj veš kako službo imam? Dalje me vprašaš ako sem zdrav. — Vedno kot kozel na planini ali tele na gmajni. Upam, da tudi Ti. — Letošnjo zimo so bili skoro vsi prehlajeni, meni pa ni bilo čisto nič, čeprav se najmanj ne pazim. Po mojem mnenju oni preje oboli ki se pazi, kot oni, ki se ne, kajti s tem če za vsako malo reč ne » pora jt a« se vtrdi. Glede >V padiša/ho/vi senci*' Ti moram sporočiti, da iste nikakor ne morem še enkrat poslati kajti so popolnoma razprodane. Mr. Skulj jo nima, pa tudi če bi jo imel jo ne bi dal, kajti potem jo sam nima in jo ne more nikjer dobiti. Poskusijo jo dobiti nazaj iz Lašč. Kakor sem Ti že zadnjič omenil Ti bodem poslal o počitnicah dve jako lepe knjige. Praviš, da sedaj kraljuješ v mojem >turnčku<,4 sakrštiksl, za to sem pa >fovšt. O, kako je bilo v naših starih časih prijetno!----Enkrat sem Te prosil, 3 V NUK take knjige nimajo, pač pa sem jo našel v knjižnici pri Immigration History Research Center, University of Minnesota. Njen polni naslov se glasi V Padišahovi senci, V. knjiga, Po škipetarski deželi. Spisal Karol Friedrich May. Cena 60 centov. Ponatis iz »Glas Naroda«, tiskala in založila Slovénie Publishing Company. Pač pa mi je profesor Dolar našel knjigo iz iste zbirke: Kari May, Vinetou, lideči Gentleman. Karla Maya je torej zanesel v Praproče Lojze. Mohorjevim bukvam so se pozneje pridružili še zvezki Cirilove tiskarne iz Maribora. Najbrž je Lojzetu, ki je bil takrat še kmečki otrok v velikem svetu, literarno predstavo, kaj je 'gentleman', posredoval ravno Karl May. Lojzetu se je v tem pismu zapisalo »gentlemen«. Podobno je tudi Tončka, ko se je šest let pozneje preselila s svojo družino v Prištino, vedela o novi deželi in njenih ljudeh le, kar je pobrala iz Mavevih opisov škipetarske dežele in iz Jurčičevega Jurija Kozjaka. Včasih so bili zdomci slabo informirani. 4 »Turnček« je okrogli stolpič ob jugozahodnem vogalu praproške graj-ščine. Neveliki, z opeko tlakovani krožni prostor v prvem nadstropju, ki objema pravokotni hišni vogal, z oknom, ki ga prerašča stara vinska trta, in soncem, ki zeleno-rumeno sije skozi liste, je tako varen in tako miren, da slišiš brenčati čmrlje spodaj v sadovnjaku. Kot nalašč, če se hočeš umakniti iz vrveža in skriti številni otročadi, ki je na Prapročah nikoli ni manjkalo. Veter niha vitice in prosojne sence trtnih listov se igrajo po beležu na zidu. Ponoči pa sence meče luna in v bajarju regljajo žabe. Vsi praproški otroci so po vrsti doživeli ta prostor. Današnja utilitarna arhitektura mora reševati drugačne probleme. Za spokojnost skoraj da ne more več skrbeti. Ze prvo leto zadnje vojne so Italijani zazidali okno v strelno lino in turnček spremenili v bunker. Več o hiši v naslednjih tekstih: Valvasor, Die Ehre des Herzogtums Crain, III, 1689, str. 452—453; P. Pucelj, Parographia, str. 509; K. Crnologar, Das Sehloss Praproče bei Grosslup. — Mitteilungen des Musealverein für Krain, 1903, XVI, str. 28—31; T. Kurent, Valvazorjeve Praproče in njih poznejše prezidave. — Zbornik Občine Grosuplje I, 1969, str. 167—173; Afdamič France), Spominski muzej Louisa Adamiča. — Zbornik Občine Grosuplje 1, 1969, str. 175 do 177; S. Mikuž, Umetnostno zgodovinska topografija grosupeljske krajine, Zavod SR Slovenije za spomeniško varstvo, Ljubljana, 1978, str. 77—79. da mi pošlji osa moja sprečevala iz gimnazije in Ti si poslala samo tiste, ki imajo »nichtgenuegend«., toda drugih mi nisi poslala.5 Mogoče si to za nalašč naredila. Toraj, prosim še enkrat če mi hočeš poslat vse, ako jih. ni že kedo raztrgal. Jaz sem jih pustil v tistih platnicah, z drugimi mojimi listinami. Kako bodem naredil to leto s šolo se še nisem popolnoma odločil, za to počakaj. Zabave imamo ob nedeljah dovolj, seveda bolj skromne. Pred preteklo nedeljo smo bili pri Skulju6 in smo se jako dobro imeli, tako da sem si še celo hlače strgal. — Preteklo je nedeljo je bila gospa Skuljeva v Nem Yorku in je bilo tudi zelo prijetno. Včeraj sem bil z Linico in mamo pri ameriških bojnih ladjah, katere so za 14 dni v Nem Yorku. Videli smo vsakevrstne, majne in velike in tudi podmorske čolne. — Jaz pravim, da z nami Amerikanci se ni varno >špilat<. Drugo nedeljo pride sem predsednik Wilson, ob tej priliki bodo velike slavnosti.7 Sedaj pa k Tvojim »skromnim prošnjamt. 1.) Piši mi veliko in špasno, praviš. Za veliko nimam časa in za špasno nisem razpoložen. 2.) Vsak teden Ti bom že pisal eno razglednico. Kadar bom imel kaj več časa jih bom napisal za pol leta skupaj, potem bom pa vsak teden eno v poštni nabiralnik vrgel. 3.) Denarja Ti sedaj ne bom poslal, mogoče pozneje. Mami tudi ne preje, da bodem dobil pismo, da so prejeli onih $ 20.—, katere sem poslal 23. marca. Danes sem prejel nazaj potrdilo od pošte, da si prejela ono 14 strani dolgo pismo. Naj končam z istimi »skromnim prošnjami« kot Ti, samo zadnjo Ti odpustim. Sprejemi in sporoči pozdrave domov od Tvojega brata Zadnjič so prinesli listi neko poročilo iz Ženeve o nekem laškem poletu nad Ljubljano. Pošiljam ti izrezek iz našega lista. — 5 Spominjam se, kako mi je mama pripovedovala o svojem in stričevem šolanju. Ljubljanske šole so bile drug svet v primeri s Prapročaini. kjer je bilo treba deluti na njivi in v hlevu, knjige pa so se štele za zabavo. Sicer pa so otroci uživali »kot kozel na planini ali tele na gmajni« — dif uporabim stričev opis — in na šolski red se ni bilo lahko navaditi. Ko pa se jim je »odprlo«, je tudi šola postala zanimiva in zabavna. 0 Skulj je bil Lojzetov mrzli stric. 7 Lojze se že ima za Amerikanca, se je že vživel v novi svet. Pismo piše s strojem, datum na njem odtisne z žigom. Prijetno mu je delali, »kujti ni tistih sekatur kot so v starem kruju po uradih«. Ponosen je na ameriške bojne ladje. Vpiše se v »neko amerikansko telovadno organizacijo«, s tem napreduje »v socialnem oziru« in upa, da se bo tako »dodobra priučil angleščini«. Toda še se podpisuje 'Lojze' in njegov odpor do avstrijskih uradov in navdušenje nad ameriškimi »podmorskimi čolni« ne zakrijeta njegove nostalgije. — »O, kako je bilo v naših starih časih prijetno!« — Še vedno ga skrbi za domovino, ki je pod Avstrijo že v vojni. Skrbita ga »laški polet nad Ljubljano« in »kolera na Hrvatskem«, pa v te zle vesti noče verjeti. Naj Ti sedaj še nekaj naznanim, česar se bode Tvoja nemškutarska duša gotovo razveselila.8 — Namreč, da sem odstopil od Sokola. Veš pa ne zato, ker se mi ni dopadlo, temveč zato, ker nisem mogel pohajati k telovadbi, ker, kot Ti je znano, smo se lansko jesen preselili v najoddaljnejši del mesta, in od tukaj bi mi ne bilo mogoče vedno iti, ker vzame vožnja skoro eno uro. — No ali si sedaj zadovoljna!? — Sedaj sem pristopil v neko ameriško telovadno organizacijo. Tu lahko vsak večer telovadim, se kopljem, se lahko poslužujem knjižnice, čitalnice, kinematografa, lahko igram biljard, šah, i.t.d. — Vse je najmodernejše vrejeno, tako, da si boljše nikdo niti mislite ne more. — Tu pridem v dotik le z Amerikanci, kar je za me zelo dobro, kajti s tem napredoval v socijalnem oziru in se obenm tudi piručil dodobra angleščini. — Pa ne misli, da je to kake politična organizacija. Člani morejo postati le katoličani, protestanti in druge krščanske vere.9 — Dalje se dam tudi vsak mesec enkrat lahko zdravniku preiskati, in sicer zastonj. — Dalje imajo notri velikansko plavalnico, kjer se bom lahko navadil različne plavalne umetnosti.----Pa o tem še drugič kaj več! Danes so prišli v luko trije nevtralni parniki, ki prinesejo skoro vedno avstrijsko pošto, toda danes niso nič prinesli, ker so vso Angleži doli vzeli v svrlio cenzoriranja. Pretekli teden je došlo sem tudi neko ženevsko poročilo, da je na Hrvatskem izbruhnila kolera, ki zahteva na tisoče žrtev, zlasi žensk in otrok. — Mislim, da to je tudi tako laž-poročilo, kot ono o poletu nad Ljubljano. — Drugih pisem, kart in knjig, za katere Lojze piše, da jih je poslal Tončki pred tem, ni več. Tudi njegovih poznejših sporočil, napisanih še preden so Združene države Amerike napovedale 7. decembra leta 1917 Avstro-Ogrski vojno, ne poznam. Družini se je Louis Adamič oglasil spet šele po vojni. Tine Kurent Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani 8 Brat in sestra se tako dobro razumeta, da se lahko tudi zbadata. Očitek z »nemškutarsko dušo« ni resno mišljen. Lojze vé, da mu ga Tončka ne bo zamerila, saj mu tudi ona zna »zasoliti katero«, kar ga tako veseli, da jo mora pohvaliti. Prijateljsko pikanje je le začimba, da pogovor ne postane frazersko dobrotljiv. " Lojzeta skrbi, ne sme vzbuditi sestri suma, da je presedlal od sokola k političnim nasprotnikom. Zato poudarja, da to ni »kaka politična organizacija«. Vendar očitno gre za ustanovo YMCA, ki je imela s svojo dobrodelno diskriminacijo tudi daljnosežne politične cilje. Na um ini prihaja zgodnji Clmplinov film The Mission, ki karikira organizirano krščansko dobrodelnost v tedanji Ameriki, spominjam pa se tudi, da je v Campo di Concentramento v Monigu pri Trevisu pozimi 1942/43 frančiškanski pater delil internirancem hlebčke, a le, če so bili pri maši. Lojze ne bi miril sestre, če ne bi vsaj slutil političnih implikacij; sam je že izkusil prijeme ljubljanskih klerikalcev in liberalcev. Toda vidi tudi, da je Amerika le bolj strpna in širokogrudna od ozkosrčne Ljubljane in moral bi biti tudi sam politični fanatik, da bi se odpovedal plavanju. Izbira med sokolsko telovadnico ali krščansko plavalnico je pri njem odvisna od tega, katera je boli pri roki, ne pa od njune barve. Lojze je svoboden človek, ne do enih ne do drugih nima predsodkov. Njegova potreba »socialno napredovati« ga je že pognala po svetu. Še s hudičem bi za to podpisal pogodbo — ga bo že na koncu prelisičil, tako kot tisti zviti kmet iz pravljice — pa naj bi se odpovedal knjižnici in plavanju? H V spomin YATROSLAY KALENIC 1931—1981 Vatroslav Kalenič, tretji profesor jezikoslovec srbohrvaščine na ljubljanski univerzi, je umrl mlad, veliko premlad (22. 8. 1981). Za lektorja srbskohrvatskega jezika v Ljubljani je prišel iz Zagreba, svojega rojstnega kraja in mesta šolanja (1949 je maturiral na klasični gimnaziji, 1955 diplomiral na filozofski fakulteti iz srbohrvaškega jezika in jugoslovanskih književnosti). Izšel je iz univerzitetnega rodu, iz katerega izhaja ves prvi povojni, danes profesorski, slavistični zbor zagrebške slavistike. Jezikoslovje je študiral siarocerkvenoslovansko pri J.Hammu, sodobni knjižni jezik pri L. Jonkeju, narečja in zgodovinsko slovnico pri M. Hrasteju, ruščino pač tudi pri S. Ivšiču, jezikoslovnem starosti, ki mu je bil drag že v svojem zavzemanju za kajkavščino. Vsi ti njegovi učitelji so gojili tradicionalno jezikoslovje mladogramatičnega tipa, čeprav se mestoma, npr. pri Jonkeju, čuti vpliv češkega strukturalnega pojmovanja nalog knjižnega jezika; nobeden izmed njih, tudi temeljiti in razsodni in globoki Ivšič ne, ne Hamm, ki ga je kmalu nato znanstvena pot vodila na dunajsko univerzo, se ni imel za strukturalista v tem smislu, da bi si bil intimno prilastil strukturalistične poglede na jezik ali njegove ravnine in bi bil potem na tej osnovi prinesel novo kvaliteto svojemu strokovnemu področju. Na svoj način je bil strukturalizem veliko bolj prisoten v delih in nauku romanista in fonetika P. Guberine, s katerim je, po mojem, Kalenič že po študiju našel individualni stik na področju stilistike, kakor jo je bil Guberina razvil, prvotno z izhodiščem v Ballyju, na Hrvaškem, v zadnji fazi kot t. i. stilografijo ali jezikovno stilistiko (Kalenič jo je pojmoval nekako v smislu stilistike prvin jezikovnega sistema, ne besedila). Kakor na nekem mestu Kalenič sam pravi: »Po svoji šoli in vzgoji je Vuletič učenec Petra Guberine (to tudi sam večkrat poudarja — ampak to smo, posredno ali neposredno, vsi lingvostilistiki), oziroma njegovega (Petra Guberine) učitelja Charlesa Ballyja. V tej očividni sorodstveni zvezi je kajpak v ozadju Ferdinand de Saussure.« Vutroslav Kalenič nekako ni prodrl do temeljnih del strukturalnega jezikoslovja, kakor si je študij teh del, zlasti pod vplivom Bulcsuja Laszla, zadal za nujno nalogo zagrebški lingvistični krog v samorastniškem druženju in v očitni dopolnjevalnosti nasproti reprezentativnemu, v glavnem tradicionalističnemu jezikoslovnemu sestavu Hrvatskega filološkega društva. Zdi se tudi, da Kalenič, ki se je še dve leti po diplomi držal v Zagrebu, ni našel stika s to skupino tedensko se sestajajočih mladih entuziastov, ki je od praških strukturalistov študirala predvsem Trubeckojeve Grundzüge der Phonologie, pa tudi že Marti-netju, v oblikoslovju, skladnji in stilistiki pa se ravnala po ameriških struktura-lističnih delih 50-ih let (tam je tedaj nastopal tudi naš R. F. Mikuš, ki je pred Krog referatno stopil s svojim À propos de la syntagmatique du professeur A. Belič, knjigo, ki mu jo je natisnil pri Slovenski akademiji znanosti v Ljubljani sam F.Ramovš). Prav tako Kalenič ni bil vključen v literarnoteoretično sekcijo Hrvatskega filološkega društva, katerega patriarha, Z. Škreb in naš F. Petrè, sta v posledici svoje iniciativnosti obudila v življenje t. i. zagrebško literarnoteoretično šolo, s težiščem interesa pri umetnostni strani literarnih del (interpretacija besedil) in pri literarni teoriji sploh. Kalenič to šolo pozna, a se ji nekako ne pridružuje niti kot eksternist. Zanimivo bi bilo iskati razloge za to njegovo abstinenco: ali so pogojeni osebno ali pa je tu že vpliv teoretično konservativn(ejš)ega jezikoslovnega, stilističnega in literarnozgodovinskega okolja, katerega del je Kalenič postal že po sili svojega lektorskega kruha (s tega stališča je ilustrativen njegov edini, pač, polemični nastop, nastop tako rekoč ljubljanskega Hrvata lektorja zoper zagrebškega Slovenca lektorja, ki se je tedaj aktivno udeleževal obeh prenov v Hrvatskem filološkem društvu, literar-novedne in jezikoslovne). Tako je Kalenič ostal v nekem večvrstnem medprostorju: ne več čisti tradi-cionalist, pa tudi ne sodobni polnokrvni strukturalist, rastoč iz najboljšega preteklega; ne jezikoslovec v strogem smislu in tudi ne ravno tak stilistik; ne zgodovinar jezikovne politike ilirizma pa tudi ne čist lamentator v iskanju izgubljenih časov hrvatske knjižnojezikovne samobitnosti; sicer načrtovalec, a ne tudi veliki izpolnjevalec raziskovalnih stilističnih zamisli; ne hrvaško govoreči prebivalec mesta, v katerem je delal, in ne posrednik tega svojega življenjskega okolja svojim preko Sotle — in komaj glasnik druge polovice predmeta, ki mu je služil; ne dovolj stanoviten — in rastoč — na treh tematičnih področjih, kjer nam je dal največ sebe in svojega daru: v stilistiki, v kontrastivnem jezikoslovju, v raziskavah kajkavizma na Hrvaškem. Za prvo ga je nekako pridobil Guberina, za drugo (anglist) R. Filipovič in delovno mesto, za tretje M.Krleža (z večkrat citiranima značilnima naslovoma: »Djetinstvo i drugi zapisi« in »Lamentacija o našim književnim prilikama u stilu Tomaša Mikloušiča plebanuša stenjevečkoga«). Sicer pa poglejmo stvari še od bliže. V Ljubljani je bil Kalenič najprej več let lektor (izvoljen 1.5.1957), nato docent (od 9.3.1972) in izredni profesor (od 12.4.1978). Kot lektor je imel npr. fonetične in pravopisne vaje, pa vaje ob besedilih in stilistične vaje (tako v I. 1971/72). V tem tematičnem okviru je začel tudi svoje delo kot univerzitetni učitelj: tako je v dveletnih ciklih obdelal glasoslovje, oblikoslovje, skladnjo in besedotvorje srbskohrvatskega jezika, sprva tudi še pravopis (obojno izrazno stran jezika tudi z vajami), tri letu je imel tudi praktično stilistiko (1973/74 — 1975/76), nato od 1. 1977/78 tečaj sociolingvistike, od 1978/79 Slovnično tipologijo (to je pač kontrastive srbohrvaško-slovenska slovnica) in dialektologijo in zgodovino srbskohrvatskega jezika, medtem ko je slovnični del nauka o knjižnem jeziku od 1977/78 imenoval ustroj srbskohrvatskega jezika. Kaj in koliko je predaval, je za področja, s katerih nima svojih objav, težko reči; iz citiranih del pa je sklepati, da na podlagi slovnic Brabec-Hraste-Zivko-vič z ene in Stevanovič z druge strani. Pri besedotvorju navaja tudi S. Babica, pri sklonih in drugje M. Ivič, od starejših seveda tudi T. Maretiča, pri socio-lingvističnih temah D. Brozoviča, Z. Vinccja, M. Zivančeviča in I. Frangeša, M. Radovanoviča, tudi L. Jonkeju; sem pa tja se pojavljajo tudi nekatera nejugoslovanska imena (pravo širino upoštevane literature imamo razvidno le v njegovi disertacijski nalogi). V svojih kontrastivnih razpravah in člankih je za slovenščino najraje izhajal s slovnico štirih avtorjev, torej ni poznal ali pa ne upošteval ne našega starejšega ne mlajšega ustreznega pisanja. (Tipično v tem oziru je njegovo predavanje Fonetska kontrastivnost izmedu slovenačkoga i srbskohrvatskog jezika, ki gre mimo Škrabca 1870 pa poznejšega Breznika in znane moje knjižice iz 1961, obravnavajočih prav razmerje slovenščine do srbohrvaščine.) Kaleničeva bibliografija ni preobširna. Poleg ciklostilno razmnožene disertacije (Jezik i umjetnički izraz Augusta Šenoe, Ljubljana 1965, 583 str.) zadnji dve bibliografiji ljubljanske univerze navajata 20 znanstvenih in strokovnih sestavkov in 14 enot drugega, recenzije, ocene (prevodov tu ne upoštevamo, prav tako ne njegovega lektorskega dela) ; temu je za čas po 1976 treba dodati še 10 do 15 enot. Glavno Kaleničevo delo je gotovo disertacijska naloga z vencem člankov, ki so bodisi deloma skrajšani ponatis delov te naloge bodisi teoretična utemeljitev nekaterih njegovih postavk: Stilografski pravopisni elementi (JiS 1960/61; razširjeno v Riječki reviji 1963), Stilografske pravopisne i glasovne osnove Še-noina izraza (Jezik 1968), Stilografski značaj aorista in imperfekta v srbohrvaškem jeziku (JiS 1962/63), Stilografske pojave u imenica hrvatskosrpskoga jezika (Jezik 1964/65) oz. Stilografske oznake rječnika u jeziku Augusta Šenoe (Školski jezik 1969), Sintaksa Šenoina jezika u funkcijama izraza (Umjetnost riječi 1969) — v disertaciji: »Umjetnički izraz: uvod u stilografiju, područja: pravopisa i glasova, oblika, rječnika, sintakse«; v prvem delu disertacije je obdelal iste jezikovne ravnine v Šenojevem delu s stališča jezikovne norme, v uvodu pa podal tudi pregled literature o Šenoi. S področja stilistike, ki se ji je posvečal predvsem v svojem prvem obdobju, je še nekaj del: O jeziku strokovnega in umetnostnega besedila (JiS 1965/66), Maretičeva stilistika (Jezik 1966/67), polemika z J.Toporišičem (JiS 1962/63 oz. 1964), nato še Načrt stilistike jezika hrvatske književnosti in Radni popis izvora za stilistiku jezika hrvatske književnosti (rokopisa), Lingvostilističko proučevanje hrvatskoga jezika (Jezik 1971/72) in še: Stilotvorni postupci u Kurlanima i Neisplakanima Mirka Božiča, Pjesnički jezik Tina Ujeviča ter dve oceni stilističnih knjig (K. Pranjiča in B. Vuletiča). Kontrastivno je delal v drugi ustvarjalni fazi: najprej je obdelal Rabo sklonov v slovenščini in srbohrvaščini (SR 1970, predobjava 1968), nato Rabo pridevnikov v slovenščini in srbohrvaščini (SSJLK 1970), pa že omenjeno fonetiko (XXVI SSS 1976) in Pomenske razlike besed istega izvora v slovenščini in srbohrvaščini (SSJLK, 1980), vsakokrat s teoretičnim pristopom o težavnosti in smiselnosti in rezultatih takega početja. Razen s tretjim tem člankom je pomembno prispeval k razsvetlitvi dela te problematike, še zlasti s srbohrvaške strani. In na koncu je njegovo pisanje o usodi kajkavskega narečja v srbskohrvat-skem knjižnem (ali vsaj leposlovnem) jeziku: Usoda kajkavskega dialekta (SR 1969), Zupunčičeva motiviranost v poeziji Dragutina Domjaniča (1979, Zupančičev zbornik), Iz sociolingvističke problematike jezika hrvatske književnosti 19. stoletja (JiS 1979/80), Lingvokontigviteta v hrvaški književnosti razsvetljenstva (Obdobju, 1980), Fran Kurelac izmedu utopije i stvarnosti (1980), Literarne konotacije Krleževih balad (JiS 1980/81). V vseh teh prispevkih se V. Kalenič razodeva v svoji kajkavski biti, bridki glede na delež v knjižnem jeziku, zlasti za preteklost, morda manj bridki za prihodnost, vsaj v leposlovnosti. V teh spisih je Kalenič pogosto pesniško »sjetan« in v ubranem skladu s svojimi jezikoslovnimi sobrati in očeti v Zagrebu, globoko razumljen ali občuten tudi od tistih, h katerim se je obračal v nematerni govorici (in pogosto tudi v predavanju ali kolegialnem pomenku, pa tudi kot sourednik Slavistične revije). Gotovo je v tem tudi veliko romantične želje, hiteče k nemogočemu, pa vendarle sooblikujoče pristno hrvatstvo našega časa. Na koncu omenimo še njegove kritične prikaze: ljudi (S. Ivšič, M. Hraste) in njihovih del (S. Ivšiča, Z. Vinceja in nekaterih drugih), v čemer je posrednik v najlepšem pomenu. Tak je Kaleničev strokovni in (deloma) človeški obraz: ne do konca poveden, nedokončen in vendar dokončen, tih in nekako v samoti je bil med nami. Po prerani smrti se je vrnil v svoj dragi Zagreb, ki še zmeraj govori in ceni svoj in njegov, Kaleničev, sladki »kaj«. Jože Toporišič Filozofska fakulteta v Ljubljani AVTORJEM Prispevki za Slavistično revijo naj bodo pisani v slovenščini (izjemoma tudi v drugih slovanskih jezikih ali v angleščini, nemščini, francoščini, italijanščini). Rokopisi, poslani uredništvu v objavo, naj bodo tipkani s širokim razmikom (30 vrstic po 62 črk na eno stran) in samo na eni strani trdega lista belega papirja. Vsak list naj ima na levi strani 3 cm širok prazen rob. Vse pripombe pod črto naj bodo na posebnem listu. Ležeči tisk se zaznamuje z eno črto, polkrepki z dvema, razprti s črtasto črto; navadna + črtasta črta pomeni ležeče razprto. Citati naj bodo zaznamovani z »...«, prevodi, pomeni itd. pa z '...'. V sestavkih, pisanih z latinico, naj se lastna imena (osebna, zemljepisna, predmetna itd.), citati, naslovi in primeri iz jezikov s cirilsko pisavo prečrkujejo po naslednjih načelih: Ukrajinski r ... .. h Ruski Makedonski r .. • ■•• S Srbohrvatski ... h Srbohrvatski h... ,.. <1 Srbohrvatski џ.. ...dž Ruski Ruski Щ • • .., šr Ruski ë .. Bolgarski Щ... ... št Ukrajinski e .., ... je Ruski f Ukrajinski и ... Bolgarski . Й Ukrajinski i ... Ruski Ukrajinski ï ... ...ji Ruski Ruski it.. ... j Ruski f, .. ë Makedonski t к .. ... K Ruski Srbohrvatski љ ... ... Ij Ruski .. JU Srbohrvatski Ruski ... ja Srbohrvatski h.....č Rokopis razprave naj ne presega 25 avtorskih strani, kritike 12, poročila 2—4. Jezikovno in tehnično nedognanih rokopisov uredništvo ne sprejema. Razpravi naj bo priložen povzetek v tujem jeziku (največ 2 avtorski strani) in posebno besedilo (v dvojniku) za sinopsis. To besedilo naj obsega do 9 tipkanih vrstic, informira pa naj o rezultatih razprave, ne o metodi in/ali tematiki. Avtorji ob prvi objavi v SRL pošljejo odgovornemu uredniku svoj točni naslov (navesti je treba tudi občino) in številko žiroračuna (vse tudi ob morebitnih spremembah). Če jim žiroračuna ni treba odpirati/imeti, pošljejo uredništvu Ustrezno izjavo. Nejugoslovanski sodelavci morajo za izplačilo honorarja odpreti poseben ž.iroračun v Jugoslaviji (ustrezne informacije daje in prejema Založba Obzorja, ne uredništvo). Če prispevki tem določilom ne ustrezajo, jih uredništvo ne sprejema oz. njihovim avtorjem ne izplačuje honorarja. Korekture je treba vrniti v 3 dneh. Prispevke za Slavistično revijo pošiljajte glavnima urednikoma za jeziko-slo vje oz. literarne vede (Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana). Roki za posamezne številke časopisa so: 1. december, 1. februar, 1. maj in 1. avgust. V OCENO SMO PREJELI Lâszlô Dezsö, Typological Studies in Old Serbo-Croatian Syntax, Akadémiai Kiadô, Budapest 1982, 392 str. Theodor Syllaba/Margita Kfepinskâ, Radegast Parolek (Bibliograficky soupis publikovanych praci s prenledem jeho činnosti, Slovanska knihovna, Praha 1981, 164 str. VIII. mezinârodni sjezd slavistu. Zagreb-Ljubljana 1978, Bibliografie (Sestavila Eva Velinskâ), Slovanska knihovna, Praha 1981, 281 str. Glasnik Zemaljskog muzeja Bosne i Hercegovine u Sarajevu, Etnologija, Nova serija. Sveska XXXIV/1979, Sarajevo 1980, 178 str. Helmut Faßke, Grammatik der obersorbischen Schriftsprache der Gegenwart. Morphologie. Akademie der Wissenschaften der DDR, Institut für sorbische Volksforschung beim Zentralinstitut für Geschichte; VEB Domowina Verlag, Bautzen/Budysin 1981, 882 str. Most, jugoslavia revuo pri kroata literaturo, Zagreb-Yugoslavia, 1982/1—2, 224 str. Rocznik slaroistyczny 1980ДУ, 1. 2; 198^VI; XVII; Polska akademia nauk, Wroclaw-Warszawa-Kraköw-Gdansk-Lodz, 505 + 151 + 126 str. IVaclam Fedoromicz, Bibliografia historii i bibliografii slawistyki jçzykoznawc-zej 1972—1975, Ossolineum, Wroclaw 1981, 194 str. Revijo sofinancirajo Raxiikovalna in Kulturna akupnost SR Slovenije 1er Založba Obzorja Maribor