Ivan Grddar: Ob smrtni postelji.
749
„Mislili smo že skoro, da se ženiš", nadaljeval je Slivar z zoprno sladkim smehljajem, da se je zdelo Zadniku, kakor bi lizal plesnive bonbone. „A sedaj se je vse razblinilo . . . Včeraj sem bil tam, in jako nezadovoljni so bili s teboj. Spoznali so te, dušica."
„Ti misliš s tem .. ? Toda govori jasno, čemu so bili nezadovoljni z menoj? In naposled, — kdo je bil nezadovoljen?"
Fot. dr. Fr. L.
Schmidt: M a r ij i n o  oznanjenje. (Slika v ljubljanski vojaški bolnici.)
Zadnik je zapazil na Slivarjevem obrazu vselej tisti osladni smehljaj, kadar je govoril ž njim o Pavli. Slišal je bil od daleč, da hodi učitelj za njo, ali Slivar sam je zatrjeval, da mu kaj podobnega niti na misel ne prihaja, — da je to zanj preneumno, prepoetično.
„Glej, taki ljudje, kakor recimo, gospa Božičeva ali gospodična  Pavla,  ljubijo  kaj
trdnega, gotovega. A ti — kakor lilija na polju — ne seješ in ne žanješ ... To se pravi, mi vsi vemo, da si velik ženij, toda, hm, to je samo duševna stvar, ki nima nobenega opravka z dobro službico in drugimi takimi vsakdanjostmi. Vendar potrebne so te vsakdanjosti, in da jih človek doseže, treba je sejati, veliko sejati, — četudi brez ženijalnosti... A ti, prijatelj, ne seješ nič ..."
„To si slišal pri Božičevih?"
„Prav tako ne, a precej podobno. Izrazili so se bolj kratko in določno: da samo postopaš in da boš najbrže postopal vse svoje življenje .. . Oprosti!"
Zadnika je zasrbelo na dlani, ko se je ozrl v vodeni obraz Slivarjev in v njegove majhne, porogljivo mežikujoče oči. Hotel mu je odgovoriti srdito, ali izprevidel je, še predno je zinil, da bi se z vzburjenostjo samo osmešil. Pogledal ga je hladno in skomizgnil z rameni.
„To opravilo ti je pristojalo, kakor nalašč zate; kdo drugi bi ga ne dovršil tako dobro."
„Kakšno opravilo?"
„Ti si jih vendar poučil o meni ? Čemu bi jih puščal v negotovosti ? . . . Prosim te, ne glej tako razjarjeno, — ravnal si popolnoma. pravilno. Zakaj bi človek ne koristil samemu sebi, kadar se ponudi prilika? Primum ego, — drugi pa naj skrbe zase, kakor morejo . .. Naposled pa ne misli, da si mi napravil kdo ve kakšno škodo."
„Da, da, — sedaj te razumem, sedaj te razumem ... A motiš se. Ni bilo šele treba, da bi te ravno jaz opravljal. .. Nanesli so jim na ušesa, kar si govoril tisti večer, — sedeli smo prav tukaj, pri tej mizi . . . Spominjaj se, ko si se prepiral s Travnom . . . Prišel si v besnost in govoril čisto odkritosrčno. On te je zbadal po strani s tvojo leno ženijalnostjo, — no, naposled, ko sta se sprijela za resnico, zmerjal te je naravnost z vagabundom in izgubljencem. Ti pa mu nisi ugovarjal, še cel6 ponosen si bil na te priimke .. . Tam v kotu pa je sedel Božič in se smehljal, kakor ima navado . .. Sploh si pravil takrat jako čudne stvari. Razlagal si svojo filozofijo in svoje nazore. Dokazoval