Izlet Šiškarjev na Petrovo goro
KRAJEVNA organizacija Socialistične zveze Hinko Smrekar v Spodnji Šiški z vso pozor-nostjo spremlja vsa družbena dogajanja in se istočasno v polni meri zaveda, da je za razvoj naše socialistične skupnosti nujno krepiti vsc dosedanje pozitivne pridobitve revolucije in. osvobodilne borbe, predvsem krepiti bratstvo in enotnost naših narodov ter socialistično samoupravno ureditev.
Prav zato je komisija za obujanje tradicij NOV pri omenjeni organizaciji v obdobju med dvema zgodovinsko pomembnima praz-nikoma, 4. julijem in 22. julijem organizirala izlet na bojno področje bratskega hrvatskega naroda — na Petrovo goro.
NAŠA POT
Naša pot je vodila preko dolenjske metro-pole proti Metliki, Karlovcu in naprej, do parkirnega prostora pod  Petrovo  goro.
Prvi vtis romantične okolice, v kateri smo se znašli, nas je tako prevzel, da se je vsa družba kar hitro začela vzpenjati proti vrhu, kjer je še danes zelo dobro ohranjenih in skrbno upravljanih 37 objektov centralne partizanske bolnice. Tu nas je bratsko po-zdravila ekipa treh kustosov, ki tolmači tiso-čem in tisočem obiskovalcev pomen Pctrove gore in njene okolice v času NOB.
O legendarni vcličini Petrove gore vedo prebivalci in borci Korduna, Banije in Like, vedo vsi oni, ki jih je v štiri leta trajajočem boju in trpljenju pripeljala pot tudi na to področje, kjcr je delovala skrbno urejena v podzemskih prostorih centralna partizanska bolnica, ki ni bila odkrita niti v hudi nemški ofenzivi. V njej se je lahko zdravilo do 200 ljudi — civilistov in borcev. To dejstvo nam potrjuje resnično povezanost borcev z vsem narodom, potrjuje nam bratstvo vseh, ki so predstavljali generacijo rodoljubov in revolu-cionarjev, ki so resnično izvedli to, kar je izjavil V. Bakarič, »da je ušla revolucija u svaku kuču, i prešla svaki prag«.
Na Petrovi gori so 1. 1941 formirali 15 par-tizanskih odredov, istega leta v mesecu ok-tobru pa je bil v vasi Vučkoviči formiran glavni štab NOV in PO Hrvatske.
Petrova gora nam je znana iz prejšnjih zgodovinskih obdobij, vselej je odigrala po-membno vlogo, a prav gotovo najmarkantnej-šo v II. svetovni vojni.
KAJ SMO VIDELI?
O bogati vsebini osvobodilnega gibanja na Petrovi gori nam priča osem partizanskih bolnic, partizanske tiskarne, kjer so tiskali Glas Korduna, Vjesnik, Partizana itd., lastna elektrarna, pekarne, kovačnice, delavnice, strojarne, tkalnica, lekarne, sedež OK KPH in zatočišča civilnega prebivalstva. Prav go-tovo pa je najbogatejša zakladnica spominov na to borbo grobnica 1700 padlih in umrlih partizanov, pripadnikov vseh jugoslovanskih narodnosti ter 2500 žrtev fašističnega terorja, katerih grobovi so raztreseni po vsej Petrovi gori. Kako dragocena je ta odkupnina za na-šo svobodo!
Izgradnja bolnice je bila poverjena preiz-kušenemu španskemu borcu, tov. Jakovu Kranjčeviču-Bradi, ki si je izbral hribovit, nagnjen teren, bogato obrasel z bukvami, gabri in kostanji ter nizkim gozdnim cvetjem in zelenjem, med katerim se vijejo studenčki. In sredi te naravne lepote in bogastva je z vso vnemo delovala sanitetna ekipa zdravni-kov, bolničarjev in bolničark, ki so skoraj vsi žrtvovali svoja življenja. Tem so borci v eni izmed barak obesili slike z imeni, na lesenem stebru — oporniku pa vrezali stihe: »Neču žalit svog života u borbi za novi dan, jer če narod poslije borbe biti sretan —
slobodan!«
O tej globoki predanosti borbi, ki ji je bil cilj resnična vsestranska svoboda narodov Jugoslavije, nam priča okolje za tem objek-
tom. Streljaj stran od barake so zgrajcne zcmljarice — podzemni prostori za 20 ranjen-cev v vsaki, dostop je po ozki lini, zračenje pa po zračnikih med korcninami dreves. Prav ob vhodu v podzemne prostore si je zaželela svoj grob zdravnica dr. Marija Šlezinger, ki je tu delovala do svoje smrti 1. 1943. Tako je hotela s svojim grobom še po smrti čuvati žive trpeče. Lično izdelana marmorna plošča z bronasto plaketo lepe mlade partizanske zdravnice je svetal spomin in hkrati opomin, kako se je treba žrtvovati za srečo naroda. Globoko presunjeni smo krenili navzgor h glavnemu grobišču, ki hrani le šest, v drevje ali križ vrezanih imen. V mislih sem obnav-ljala stihe partizanske lirike: »Na Kordunu grob do groba. Traži majka sina svoga...« Po rebri je križ pri križu, ob vznožju pa spomenik v obliki položene prizme, sestav-ljene iz 1700 granitnih kock, na ploščadi pa vklesani emblemi edinic, v katerih so se borili borci. Tu smo z vcncem in primer-nim govorom počastili spomin na hrabre borce bratskega hrvatskega naroda.
Ob povratku v bazo pa smo preučili ves potek nastanka in delovanja centralne bol-nice, o kateri so ohranjeni vsi važnejši do-godki v dnevniku dr. Save Zlatiča, ki je že v avgustu 1. 1941 prišel na Kordun, od tu pa na Petrovo goro, kjer so spričo potreb pričeli zbirati deske in bruna za graditev barak in podzemnic, ki so jih rabili zlasti v hudi marč-
ni ofenzivi 1. 1942. Bolnica je bila odprtega tipa in nihče ni v štiri leta trajajoči vojni izdal njene lokacije. Poleg te je bilo na raz-nih krajih Petrove gorc še več bolnic, skozi katere je šlo preko 10000 ranjencev.
KJE SMO, TOVARIŠI!
V DANAŠNJEM prehitrcm toku življe-nja skorajda ne najdemo več časa, niti prilike, da bi se kdaj ustavili, se pozdra-vili in pogovorili. Vse bolj in bolj se predajamo hudourniku, ki z veliko na-glico odnaša iz naše notranjosti čustva povczanosti, tovarištva, prijateljstva in topline.
Kaj ni prazno in brezbarvno tako hitenje v brezčutnost in brezbrižnost? Ustavimo se kdaj, tovariši! Pokramljaj-mo in posedimo!
Odborniki krajevne organizacije ZB NOV terena Milan Majcen — Hinko Smrekar so čutili, da je treba nekaj ukreniti. Za svoje člane so 27. maja, v počastitev velikih dni v maju, pripra-vili tovariški večer v dvorani doma »Ljuba Šercerja« z namenom, da s svo-jimi borci pokramljajo, se poveselijo in podoživijo dogodke preteklih težkih dni.
Zamisel je uspela in s prostovoljnim delom požrtvovalnih odbornikov so bili vsi gostje tudi lepo postreženi.
Vse priprave in delo organizacije je tcklo po načrtu in nikjer ni bilo čutiti pomanjkljivosti. Kako bi le drugače? Saj so se v delo zagnali borci in akti-visti, ki imajo izkušnje iz vojnih dni. In kdaj so borci že zatajili?
V prvem delu večera so vse prisotne soste pozdravili pionirji in mladinci osnovne šole ZVONKA RUNKA. S svo-jim bogatim programom so obudili pri-sotnim spomine na dogodke iz vojne pa tudi povojnega obdobja. Ob koncu so jim zažclcli lep večer s pozdravom: SRECNO IN NA SVIDENJE!
Prav tako pa so pri sebi rekli tudi vsi navzoči.
To je bilo po dolgih letih res prvo tako tovariško srečanje — ob pogrnje-nih mizah v pogovoru s tovariši, borci. Prvo, ne pa tudi zadnje!
Vesela družba in prijetno razpolo-ženje s pesmijo v srcih in na ustih, ki je trajalo do jutranjih ur, bo prihod-njič privabilo še mnoge druge, ki več-krat samevajo v kotičkih svojih stano-vanj.
In tako želimo tudi odborniki naše organizacije.                                Jožica
KAJ POMENI PETROVA GORA
Ob imenu Petrova gora obnavljamo spo mine na vso revolucijo, ne samo na borbo v gozdovih, tudi na vse ono, kar se je do-gajalo zaradi brezdušnosti podivjanih izdajal-cev lastnega naroda, ki so klali vsevprek, od nedolžnih otrok do žena; mater in starcev. Vse te slike grozot vstajajo pred nami vselej, kadar z najglobljim spoštovanjem obiskuje-mo poslednja svetišča onih, ki jira ni bilo žal lastnega življenja, svoje dragocene krvi.
O vsem tem, kar smo vidcli, pa zgodovina ne sme molčati in nikoli zatajiti, saj so ti granitni spomeniki nam in zanamcem spo-min na velika, edinstvena dogajanja, spomin na borbe, ko so se z ramo ob rami borili vsi bratski narodi Jugoslavije, ki jim je bil edini svetli žarek pot v svobodo — svobodo za vse nas, ki v demokratični Jugoslaviji pravilno pojmujemo bratstvo in svobodo. Ko občudu-jemo samo partizanom lastne moralne kvali-tete, tovarištvo, junaštvo in ljubezen do do-movine je prav, da obnavljamo tradicije NOB ter poglabljamo in utrjujemo bratsko pove-zanost s tem, da obiskujemo kraje, ki nas spominjajo na eno od tisoč tragedij v NOB, hkrati pa usmerjamo to povczanost v smislu odločnejšega negovanja vrednot socialistične revolucije, po katerih bi pospešili razvoj so-cializma in samoupravljanja.
Socialistična zveza pač zasluži vse pri-znanje, da je pričela na ta način poglabljati tradicije NOB, vendar pa bi bilo nujno, da tudi ostale družbenopolitične organizacije kot so ZMS, ZB in ZK temeljito podpro to dejav-nost, zlasti pa ZM in ZK. Mladina in mladi komunisti bi morali biti o vsem temeljito seznanjeni, saj so oni bodoči čuvarji prido-bitev NOB. Zato predlagam, da bi bilo v pri-hodnje več povezanosti med temi organiza-cijami. Prepričana sem, da bi se mladi rod z navdušenjcm priključil takim izletom.
Ansela PRELC