čudno nagubane plasti raznih škriljavcev in 
narivov, na katerih danes počivajo grebeni 
bohinjskih gora, bi bilo treba pisati obsežen 
potopis. In vendar - iz te <livne pokrajine 
odhajajo ljudje v mesta. šole imajo manj in 
manj učencev. Na Sorici je upravitelj - re­
aktiviran učitelj - star 74 let. Nihče od mla­
dih ne prosi v te kraje, ki sicer slove po 
svoji lepoti, in danes zaradi odličnih cest 
tudi niso več tako daleč od večjih krajev. 
21. maj pa smo posvetili narcisam na bre­
govih med Javorniškimi rovti in Crnim vr­
hom. Ce tudi je ves dan deževalo, so nam 
sijali milijoni majhnih sončec - narcise. Ko 
smo bili v sredini najlepšega cvetja, pa je 
posijalo za nekoliko minut sonce in bil je 
nepozaben prizor na belih cvetovih pokritih 
z bleščečimi deževnimi kapljicami, so se lo­
mili kakor briljantni sončni žarki. A od mr­
kega Triglava je votlo zagrmelo: »Zadosti!« 
in deževna koprena se je zopet spustila na 
cvetne poljane. 
Prav tako je lilo ves dan, ko sva bila dne 
28. maja v Kamniški Bistrici. A zadosti za­
varovana sva se vendar sprehajala od Le­
pega kamna navzdol. Deževni curki, tihe 
smreke, podeče se megle in strmo skalovje, 
dovolj nepozabnih slik! 
Trije <livni dnevi v Trenti! Z menoj je bila 
zopet mladina. Streho smo našli pri Ška­
farju v bližini izvira Soče in v koči pod iz­ virom. Ker nas Zapotoška planina ni marala, 
smo se tem bolje zabavali v divjini Zadnjega 
Zapodna, ki se ga nikoli ne morem dovolj 
nagledati. Namerno sem bolj stopical kot 
stopal nazaj, da sem tem dalj časa užival 
prizore, ki so jih odkrivale podeče se megle 
ob Razorjevih, Prisojnikovih in drugih viso­
kih vrhovih. Za slovo smo zadnji dan odšli 
še pod Skok v Zadnjici in se težko odtrgali 
od Triglavskih sten ... 
Za nas tabornike je julij mesec »platnenih 
streh«, tabornih ognjev, dni, v katerih so vse 
minute izpolnjene, kajti tudi spanje pod šo­ torom je dogodek, posebno, če je šotor po­
stavljen in opremljen tako, da kljubuje naj­
hujšim viharjem in nalivom. To pa mi 
znamo! Zato je bil julij 1961 res čudovit 
mesec! Izbrana četica naše II. Triglavske 
čete je na krasnem taboriščnem travniku 
med Poljem in Ribčevim lazom, kamor gleda 
z višin sam Triglav, postavila v velikem 
krogu vzoren tabor za 80 naših mladih čla­
nov in članic. A vsi smo živeli po načelu 
»eden za vse - vsi za enega«, in bilo je lepo 
548 
in prisrčno kakor med res dobrimi brati in 
sestrami. Cas so nam izpolnili kopanje v 
Savi in jezeru, taborni ognji, izleti na Prši­
vec in Crno prst, na Krn in Triglav in še 
drugam, pa tudi hude nevihte in nalivi in 
prijetno ždenje v šotorih - saj nas je dež 
prisilil k potrebnemu počitku - a le tanko 
platno nas je ločilo od zvezd in hudournih 
oblakov. Kakšno štiritedensko doživetje - ki 
je zaključilo naše šolsko leto! 
Z majhno družbico pa sem taborjenje nada­
ljeval na skalnatem bregu pri Milni na 
Braču. Noči in dnevi so bili enako vredni, 
saj tam doli ob modrem Jadranu zvezde tako 
jasno sijejo! In daljnogled mi je omogočal, 
da sem se potapljal v silne globine vesoljstva 
in njegove žareče lepote ... Ko je šel mesec 
avgust h koncu, sem ob bregu Bohinjskega 
jezera zopet delal obračun čez minulo leto. 
Bilo mi je prijetno in žalostno pri srcu ; ho­
češ nočeš je v meni neprestano šepetalo s 
Faustom: 
To mrgolenje še bi videl rad. 
Stal s prostim ljudstvom 
sredi prostih trat. 
Tedaj trenutku smel bi deti : 
postoj, tako si lep, postoj ! -
Z Dovjega 
na Jesenice 
(Peš seveda in brez voznega reda) 
Stanko Klin a r 
Spominu na očeta, ki je tih in ne­
poznan zna! Ljubiti gore. 
»Imaš li dozvolu?« »Imam.« Gleda in bere. 
»Ličnu kartu.« »Izvolite.« Cez čas: »Iz kojeg 
ste mesta?« »Ja, zdaj sem na J esenicah, 
doma sem pa iz Mojstrane, prej sem bil pa 
na Hrušici.« Treba ga je zmesti. Ker ni po­
sebno trden v latinici, bo hotel dokazati, da 
je, in bo iz vljudnosti prebral besedo Jese­
nice kot Mojstrana. Cez čas: »A kud češ?« 
»Na Rožco, potem pa naprej na Golico in na 
Jesenice.« »Jel, skijate vi?« Aha, zdaj hoče 

on mene zmesti. Na Babi je sneg, jaz pa brez 
smuči. »Seveda, ampak ne danes. Je v 
redu?« »U redu, u redu, možete ič.« 
Savska dolina se je grezila zmeraj globlje v 
čedasto brezdanjost in zmeraj lepši je bil 
pogled na Julijske Alpe. Desno spredaj se je 
košato ustopila Kukova špica, mojstranška 
ljubljenka. Ta pasja špica me je svoj čas 
stala celo mesečno plačo. S prijateljem Klav­ dijem sem stavil, da se z njenega vrha ne 
vidi v dno Špikove stene, v Pod srce, in stavo 
izgubil. To je popolnoma naravno, kajti šlo. 
je za prestiž nas starih (trenutno sem to 
specialno zmoto zastopal sam) in nisem mo­
gel razumeti, kako more golič vedeti nekaj 
bolje od mene, ki sem tolikokrat stal na 
temenu Kukove in si vse kotičke dodobra (!) 
ogledal. K sreči sva stavila le za Klavdijevo 
mesečno plačo, ki pa takrat ni presegala treh 
jurjev. Vrhu tega sva s Klavdijem k sreči 
tudi dobra prijatelja, med prijatelji pa velja, 
da kar ima eden, ima tudi drugi, in tako ima 
Klavdij svojo dobljeno stavo zaenkrat shra­
njeno še pri meni. 
Položni trebušasti bregovi se vlečejo od 
Mlince proti Presušniku. Sredi teh mirnih 
zelenorjavih pobočij kar nenadoma planejo 
v vis navpične in previsne stene »Treh Cin~; 
tako namreč ambiciozna in izobražena mla­
dež pravi stometrski Blažejevi skali. Poleti 
ob košnji je tu notri živahno. Danes sem od 
vsega živega naletel komaj na čredo ovac, ki 
paberkujejo po goličavah komaj nekaj ma­
lega pod spodnjim robom zgodaj zapadlega 
snega. 
Prijazne gladke senožeti, mehke in vabljive 
kot detetovo lice, se pretakajo in valovijo 
med drevjem in se ogledujejo v soncu. Kako 
da na tem kraju še ni zrasel smučarsko leto­
viški dom? Mogoče je tega kriva meja, ki bi 
ovirala sproščeno gibanje. Kar vidim, da bo 
nekoč drugače. Dom bo stal in vlečnica bo 
pomagala smučarjem. Po hostah in skritih 
rovtih bodo posejane weekend hišice. Tudi 
pozimi bo v teh bregovih živahno, saj sonca 
tu nikoli ne zmanjka. Ali pa če se samo ozi­
raš na Triglav, to nadvse mogočno božan­
stvo, obkroženo z živim obročem belih orjaš­
kih bojevnikov! 
Zal sem to opojno premišljevanje zamenjal 
s preklinjanjem. Namesto da bi Belo peč ob­
šel na desni, sem jo vzel z leve. Bela peč je 
neznaten obrasel hrbet, ki se z južne strani 
naslanja na Babo in iz dna doline brani po­
gled na gl~vno karavanško sleme. Na vrhu 
sredi tega sekundarnega grebena čepi belo 
razdrto skalovje, ki je dalo ime. Znašel sem 
se v globokem novozapadlem snegu na se­
verni strani tega grebena. Računal sem, da 
bom kar brž prišel na tisti vrat, ki veže Belo 
peč z Babo, pa saj poznate tisto modrost: 
račun brez krčmarja. Zgrmiš med rušje in 
si nasuješ snega za vrat. Hop, na gladkem 
bukovem listju ti vzame obe nogi, da se pri­
jazno povaljaš. Na tistemle robu bo bolje, 
tam se svet že prevesi! Kakšno ljubeznivo 
presenečenje: globoka raztreskana grapa ... 
Na rokah se vlečem po rušju navzgor, da bi 
ne bilo treba predaleč nazaj. Takrat je 
menda zmanjkalo vragov v peklu. Sicer pa 
sem klel dostojno v žlahtni slovenščini (tujke 
se mi gabijo): kje si bil, ko je bog pamet 
delil in podobno. (Vseh ne morem povedati, 
ker bi se slovenski pravopis preveč po­
membno obogatil.) Le zakaj se je bilo treba 
izmisliti, da naj bom gorski vodnik in reše­
valec? Lahko bi si prihranil to sramoto. Kdo 
bo celo mislil, da je pot na Babo salamensko 
pasja tura. In nazadnje naj me še spazijo s 
karavle na drugi strani doline pod Mlinarš­
kim sedlom in začno sklepati: tujec je, ki n e 
pozna pota, ali pa domačin, ki ne mara po 
poti; prečiti hoče goro do sedla in prebegniti 
čez mejo. Lepa reč! še najbolj prijazno bo, 
če začnejo vpiti, naj grem nazaj. A nič ta­
kega se ni zgodilo; karavla je ostala mrzla 
in mrka, kot je hladen in tuj tisti ogromni 
kotel ob zgornji Mlinci med Babo in Kepo. 
J az pa sem bil vedno bolj razkurjen. Grapa 
za grapo, rušje in skale, spet padci na buko­
vih strminah, roke vse ranjene od trde skor­
je na snegu, utrujenost zaradi divje telo­
vadbe, naveličanost zaradi mrkega zaprtega 
prostora, moča v žepih, za srajco, v čev­
ljih ... In čas - ta božanska dragocenost -
lahko bi ga prebil na sončnih bregovih 
Babe! ... 
Fant, maži se z božjo mastjo! 
Prijazno se mi je smehljala lepo shojena pot, 
ki pripelje z desne okrog Bele peči. Zal me 
je gaz kmalu pustila na cedilu in v strmi 
hosti pod pastirskim stanom na planini sem 
pot spet izgubil. Ko bi se prej ne bil tako 
nespametno ugnal, bi bila zdaj prava igrača, 
priti skozi to lepo, čeprav strmo hosto. Tako 
pa sem spet poklical na pomoč stari, preiz­
kušeni repertoar robantenja, čeprav manj 
upravičeno; zdaj se je namreč tu pa tam 
odprl razgled vsaj na mogočne gozdove, kjer 
so kot žive orjaške sveče žar eli jesenski ma-
549 

Petelinjekova stena 
cesni. Sicer pa sem bil nespameten. Danes 
nisem še spravil pod streho drugega kot sko­
delico mleka in jedrce zajetnega lešnika, ki 
sem ga našel v bližini umišljenega smučar­
skega doma. A zarotil sem se in zaklel, da 
bom sedel k temu posvečenemu opravilu 
šele, ko bom lahko užival dvojno: iz nahrbt­
nika in iz lepote razgleda. To pa je bilo mo­
goče šele na planini. 
»Tomaž, zdaj si pa za danes odgaral,« sem 
si dejal, ko sem stopil iz hoste. Tu je tako, 
kot da se svet prelomi. Nad strmino se uleže 
položno bregovje, ki v zasneženih valovih 
pelje prav na vrh Babe. Tu pred mano je 
pastirski stan. 
Zdaj me čaka samo še lepota. Vabljivi sončni 
bregovi, nebo, opredeno s koprenastimi, se­
sukljanimi progami in žgoče pričakovanje 
razgleda na Koroško. Potem pa počasno 
kolovratenje po grebenu proti Golici, sa­ motna, veličastna višinska pot čez zamete in 
spihana rebra, ob bučnem južnem viharju! 
Vsa gora je omrežena z gamsjimi sledovi. 
Dva sem srečal, dva črna, kosmata, lepo 
550 
,l' 
..,, .,.. 
_ ,, _.:. .. 
~ 1 ... ~ -~ ~-
: .,,,.,.:-y • .. 
'· . 
... 
Foto: S. Klinar 
okrogla. Kaj iščejo ponosne živali na zapu­
ščenem zimskem vrhu? 
Baba je na severni strani odrezana v drnasti 
steni. Previdno sem koračil na robu, a opasti 
ni bilo; bilo pa je kar nekoliko alpinistično, 
iti po gr·ebenski r ezi ob precej hudem vetru, 
ki je tiščal v prepad. A ne da bi se hvam , 
saj sem bil v srcu vesel in hvaležen, da sva 
z vremenom t ako dobra prijatelja. Le Ko­
roško mi je neugnanec zakril pod debel 
plašč megle. 
Izza plečate Kepe me je pozdravila Hoch­ almspitze, prijazna znanka iz poletnih dni. 
Za Poncami in Mangrtom so se sramežljivo 
stiskali Zapadni Julijci, prav nič v skladu 
z veliko slavo. Pač pa je preko K analske do­
line pogled neovirano splaval daleč tja k 
Dolomitom. 
Na meji sem . Dobri dve uri bom hodil mimo 
krivičnih mejnikov, ki v živo režejo sloven­
sko narodno telo. Nekatere obidem z desne, 
druge spet z leve, kakršen je pač sneg. Na 
j užni strani imajo vklesano FNRJ, na se­ verni pa Oe. 

Smučine režejo snežne trebuščke na koroški 
strani. Pobočje se spušča na sever v blagi 
strmini, ki je zaprta v velikem kotlu med 
Babo, Hrušovškim vrhom in Petelinjekom 
(ali Klekom); pravi raj za smučarje! Sledi so 
sveže, ljudje niso daleč. Zemljevid pravi, da 
je tam doli nekakšna »Skihlitte«. Ugledam 
pa jo šele čez dolgo, ko sem že na Rožci. 
S Hrušovškega vrha se na jug cepi kratka 
ostroga Šije. Tu se svet prevesi z dovške na 
hrušovško in rovtarsko stran. Odpre se po­
gled na P lanino pod Golico, na Jesenice in 
skozi ozko Dobršnikovo zarezo v dolino pri 
Hrušici. Vse je naenkrat polno nekakšne 
romantične davnine. 
Tu se je spočenjalo moje planinstvo. P red 
vojno smo hodili drvarit v Suho, nabirat 
borovnice na Gabrce, planinski mah in brus­
nice na Rožco, gobe po vseh rovtih in hostah 
in po Molžišu. 
Očetova in dedova navezanost na te kraje 
segata v globoko pretekl9st. Eden od dedov, 
ki ga rodovina še pomni, je bil skrivač v 
tistih časih, ko so služili cesarja po šestnajst 
let in več. Fantje so se tako bali neskončnih 
let vojaške suknje, da so se potikali po rov­ tih in hostah, po malem drvarili in kuhali 
oglje pri kakem kmetu, da so se pretolkli. 
Zivljenje teh ljudi je bilo na pol ali skoraj 
docela uničeno. Ali so prej ali slej padli v 
šape cesarske službe, ki jih je izmozgane, 
včasih pohabljene, na stara leta spustila do­
mov, jim obesila malho na rame in podelila 
uradno pravico do beračenja (tako so se od 
vasi do vasi vlačili ti klavrni stari soldati, 
dokler jih nista stisnila mraz in bolezen za 
kakim svinjakom); ali pa so se kot divja 
zver potikali po tujih in domačih hostah, \' 
stalnem strahu pred orožniki in brez sle­
herne možnosti, da si človeško dostojno ure­
dijo življenje. O dedu skrivaču, ki je s svo­
jimi »stanovskimi tovariši« nekje na koroški 
strani Rožce kuhal oglje, se je ohranila ta­
kale zgodba: 
Neke noči je stražar skupine zadremal pred 
oglarsko bajto. Sanjalo se mu je, da priha­
jajo orožniki, ki hočejo obkoliti bajto in za­
jeti skrivače. Zavpil je preplah in tovariši so 
na vrat na nos pridrveli na plan. »Orožniki, 
bežimo!« Raztepli so se na vse kraje in še 
sam stražar jo je jadrno ucvrl v temni gozd, 
saj ni imel časa ločiti resnico od utvare. Cez 
čas - kdo ve, koliko nočnih uric je poteklo 
medtem - so se spet sklicali skupaj in pre­
udarjali, če niso orožniki nemara že odšli, 
saj se jim čakanje ne bi izplačalo. Izkazalo 
pa se je, ker je seveda stražar priznal svojo 
pomoto, da so se dali za prazen nič buditi 
sredi prijaznega dremeža, in ubogi fant bi 
jih bil skoraj dobil po zadnji plati. Vendar 
je veselje, da je bil strah prazen, odtehtalo 
jezo. Brezskrbni, skoraj nekoliko ponosni, da 
so tako igraje ugnali »sovražnika« v kozji 
rog, so se vrnili k bajti. Toda - nekaj se 
sveti skozi hosto. Le kakšen zlomek neki je 
to? Cela reč ljudi hodi krog bajte, sveti 
vanjo, trka, buta ... Orožniki! O strela z 
jasnega! Reši se, kdor se more! - O, le po­
časi, saj ni tako hudo. Zdaj pobegniti orož­
nikom je pač prava šala. V deveta nebesa so 
povzdigovali stražarja. Kakšen nadnaraven 
dar mora imeti, da je že v sanjah sprevidel 
zlo, ki se je zgrinjalo nad njimi! 
S Hrušovškega vrha je le nekaj pičlih minut 
sestopa na široki preval Rožce, ki se na 
drugi strani vzpne mimo črne stene na Pete­
linjek. Rožca je najbolj naraven prehod med 
Hrušico in Podroščico, čeprav relativno vse 
prej kot nizek. Vedno mi je bilo uganka, za­
kaj so bili svoj čas ljudje iz Zgornje Savske 
doline kljub mogočni karavanški pregradi 
tako silno navezani na Koroško. Tja so ho­ dili drvarit, hodili so se udinjat za hlapce in 
se učit nemško, tam so služili cesarja, tam 
so imeli žlahto, in ko so potegnili mejo po 
vrheh, so od tam tihotapili. Koroška sem, 
Koroška tja, Gorenjske dežele pa kot da ni 
(razen Brezij, seveda) in kot da sami niso 
Gorenjci. Molčečemu očetu je opojno tekla 
govorica o Koroški; vzljubil sem jo, preden 
sem jo spoznal. Kadar je bil posebno dobre 
volje, in če je prilika nanesla, je zlasti rad 
ponavljal tale pripetljaj: 
S starim očetom sta drvarila v Suhi. Takrat 
še ni bilo karavanškega predora, in kdor je 
hotel priti na Koroško, je lepo vzel pot pod 
noge in jo ubral čez Rožco. Kar jo primahajo 
mimo trije razigrani fantje. Tako Židane 
volje so bili, da je staremu očetu kar samo 
od sebe poskočilo vprašanje: »Ja, kam pa 
fantje, ko ste tako veseli?« »V Podrožco, 
oča! Kdaj bomo doli?« No, zdaj je bila vrsta 
na drvarjih, da sta postala židane volje. ,.Ja, 
fantje, tule dol se pa ne pride v Podrožco. 
Cez pičlo uro boste lahko že na Hrušici, 
lahko pa še prej, ko vam gre tako dobro 
izpod nog.« Dolgi obrazi, nejevera, povpra­
ševanje. Zdaj goni vsak svojo. Hribovci so 
pač trmasti ljudje. Ampak en a od obeh 
strank ima trenutno prav. Toda katera? Na­
zadnje je vendarle prišlo na dan: na prevalu 
Rožce so sedli k počitku in krepčilu, medtem 
pa se je posedla megla in fantje so pozabili, 
s katere strani so prišli. Ce so ostali humo­
risti, k o so se še enkrat po nepotrebnem 
grizli v kolena, o tem pa zgodovina molči. 
551 

Ne spommJam se, da bi bil v svojih deških 
letih kdaj stal na vrhu Petelinjeka. Oče ga 
je nerad omenjal, če pa ga je, je zmeraj pri­
stavil, kako njegova krhka stena neusmi­ ljeno ubija iskalce planik. Zal tudi sam 
pomnim smrtno nesrečo Zupanovega dekleta 
s Hrušice; leta 1945 je hotela nabrati planik 
za vence padlim borcem, a jo je gora uka­
nila. 
Potem ko je tik pred vojno peljal oče še vso 
družino na Golico - z vrha se spominjam 
edinole zelene uniforme nekega nemškega 
vojaka - smo živahno kovali načrte za po­
noven izlet, a tako, da bi obredli ves greben 
od Hrušovškega vrha. Oče je bil nejevoljen, 
ko sem silil čez P etelinjek, češ kaj boš rinil 
v breg, ko moraš na drugi strani spet dol. 
»Tam se gre lepo vprek na Jekle,« je zaklju­
čil oče kot dokončna avtoriteta, čemur ni 
nihče več ugovarjal. Zato sem imel zdaj ob­
čutek, kot da uganjam zlobno mladostno 
burko, ko sem ubral prve stopinje proti te­ menu Petelinjeka. 
A nadejal sem se tudi očetovskega opro­ ščenja. Saj je bilo zmeraj tako. Dokler sem 
bil doma in sem mu rekel: »Ata, zdaj grem 
pa na planino,« je rekel : »Ah, kaj pa boš 
tam gori v tem snegu!« (ali pa: v tem vre­
menu.) Ko pa sem se vrnil, je moji pripo­
vedi čez čas tiho dodal: »Ja, lepo je tam 
gori, in če ima človek veselje s temi stvar­
mi ... « Daljših govorov ni delal, le pokimal 
je mojim besedam. 
Vrh je zavit kot ovnov rog; ali pa kot pete­
linov rep - mogoče je tu zveza z imenom? 
(Petelinjek! Nekateri mu pravijo Klek). Na 
severno in zahodno stran je ves odsekan in 
spodkopan. Veter se mi spet potuhnjeno za­
ganja v hrbet. Zloben kot je, bi me rad zvr­
nil v prepad. Nad bohinjske gore je že po­
stavil jurišno četo oblakov. Korak pod 
robom se ustopim v koračk6, da se še enkrat 
razgledam po širnem svetu. Odslej bo šlo 
namreč samo še navzdol, pa bi bilo škoda 
pustiti vnemar še en pogled po bogastvu 
zemlje. Koroške ne bom več videl, ker za 
Golico nimam več časa. Hvaležen pa sem, da 
je megla odkrila lice Roža; razločno in n e­ verjetno blizu se kažejo bele hiše, med njimi 
gozdovi, grape, poti in Drava ... Krog ba­
havo sončne Golice se vrstijo bližnji in dalj­
ni sosedi: želvasti Svinja in Korica, tjulenji 
Obir in medvedasto čokati Stol. Lahna meg­ lica valovi po naši deželi in nad njo se guga-
552 
jo glave št. Jošta in šmarne gor e ter kdove 
kateri daljni, brezimni h rbti. 
Ubral sem jo na Jekle. Preden sem prišel na 
sedlo, sem gazil do kolena in večluat še čez. 
Toda reci in piši: bili smo šele četrtega no­
vembra. Ali se mar vračajo hude zime, o 
katerih je govoril oče·! 
Ušesa so mi na pol oglušela od hitrega se­
stopa in komaj sem slišal, da me je poklical 
k sebi. Mokre gamaše so mi visele z nahrbt­
nika kot kakemu rokomavhu in kar vedel je, 
da nisem »domačin« . Edino, kar je govorilo 
v moje dobro, je bilo dejstvo, da sem tako 
hudo »zgrešil« pot, da sem jo primahal na­
zaj na našo stran. »Imaš li dozvolu?« »Se­
veda.« Cez pet minut je listič prebral in mi 
ga vrnil. »Je v redu?« »U redu, u redu, mo­
žete ič!« 
Nad nama je žarela Golica v poznem soncu 
in tista smešna pleša zraven P etelinjeka, ki 
ji pravijo Javorje. že se je zleknila siva pu­
hasta odeja po vrheh. Pod njo so se v jesen­
ski prelesti kopali oceani gozdov. 
Spomini 
na steno 
(P eternelova smer 
v severni steni Triglava) 
Marko Butinar 
V mračnem popoldnevu samevam na klopci 
pod napuščem Aljaževega doma. Ceprav je 
še poletje, je dom skoraj prazen. 
Veter nekajkrat razpodi zaveso megla in spet 
v nejasnih obrisih zagledam steno; mogočno, 
zagonetno, čeprav jo dobro poznam. 
že nekajkrat sva se z Nikom vrnila iz nje 
utrujena, žejna in prepričana, da se več ne 
vrneva k njej. A še preden je minul teden, 
sva spet vsak zase ali skupaj v mislih kon­
čevala smer. In spet naju je hrepenenje po