LETNIK 28 1 9 4 0 - 1 9 41 ST EV. 3 Mentor — dijaški list — XXVIII. leto 1940-41 Vsebina 3. številke: Dr. Joža Pogačnik: Verne duše / Viktor Zorman: Tovariši / Prof. France Vodnik: Vzgojni .pomen Narodnega gledališča / Prof. dr. Maks Robič: O pesniku in pesniškem ustvarjanju / Anton Debeljak: Rispeti / Prof. Fr! Pengov: Kemija vsakdanjega življenja / Fr. Klinar: Občutje / Karel Rosner: Moji spomini na Anglijo / Igor: jutro / Kselip: Moj dan / Bogomir Smolej: V jesen / Vasilij Melik: Sanjač / Naši zapiski / Nove knjige / Filatelija / Šah / Pomenki. Uredništvo lista: Prof. dr. Joža Lovrenčič, Ljubljana, Zrinjskega c. 5/II. — Na uredništvo se pošiljajo vsi rokopisi in dopisi, ki so namenjeni za objavo v listu. — Rokopisi se ne vračajo. — Uprava je v Ljubljani, Miklošičeva cesta 7. — Na upravo se naslavljajo vsa naročila in reklamacije. Mentor izhaja v Ljubljani med šolskim letom v začetku meseca. — Izdaja ga Prosvetna zveza v Ljubljani (odgov. Vinko Zor, Ljubljana, Sv. Petra cesta 80.) Urednik prof. dr. Joža Lovrenčič. — Tiska Zadružna tiskarna v Ljubljani (M. Blejec). Celoletna naročnina za dijake din 30, za druge in zavode din 40. Posam. številka din 4.—. Plačuje se naprej. — Štev. ček. računa pri Poštni hranilnici v Ljubljani 14.676. — Naročnina za Italijo: Lit 10.— za dijake, Lit 15.— za druge; za Nemčijo: RM 5.— za dijake, RM 6.— za druge. — Plačuje se po italijanskih, oziroma nemških čekovnih položnicah »Katoliških misijonov« v Grobljah pri Domžalah. — Naročnina za Ameriko 1 dolar, za vse druge kraje vrednost 4 švic. frankov. — Poverjeniki dobivajo za vsakih 10 plačanih izvodov enajstega zastonj. — Plačati pa morajo vso naročnino za vse naročene izvode pred izidom šeste številke vsakega letnika. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani Knjižne novosti Bunc Stanko: Pregled slovnice slovenskega knjižnega jezika. 152 strani, din 30'—, k uit o ni ra no din 36'—. Ludvik Dušan: S potepuško palico. Pesmi. 80 str. Kart. din 40'—, pl. din 50’—. Mlakar Janko: Spomini. 422 strani. Vezano din 130'—. Snoj dr. Andrej Uvod v sveto pismo nove zaveze. 188 strani, din 55'—, vezano din 72-— Sali Severin: Slap tišine. Pesmi. 80 strani. Kart. din 40'—, platno din 50’—. Zahtevajte vestnih Jugoslovanshe Knjigarne „Naša Knjiga" Najugodneje Vam obrestujemo prihranke, ki jih naložite pri nas. Mislite na bodočnost in začnite vlagati tudi Vi. Vršimo vse posle denarnih zavodov. Za vse naše obveznosti jamči z vsem svojim premoženjem in davčno močjo DRAVSKA BANOVINA HRANILNICA DRAVSKE BANOVINE Maribor — Ljubljana — Celje — Ekspozitura: Kočevje MENTOR* DR. JOŽA POGAČNIK: \Jwxt duše Komaj je vstajalo zgodnje poletno sonce, že smo se vračali z Velikega Triglava. Prešli smo strmo ježo mimo zaklonišča in prišli do Srednjega Triglava. Začnemo sestopati. Kjer se skalna steza zarida, je bila okrog glavi podobne skale ovita plezalna vrv. Dva človeka sta čepela tam. »Kaj se je zgodilo?« »Nekdo je prožil tu gori kamenje. Neko gospodično je zadelo na čelo in jo prevrnilo čez strmo skalno streho v kamin.« »Se živi?« »Ne vemo. Neki zdravnik je pri njej in še nekdo.« Duhovniška vest mi je velela, da moram v smrtni nevarnosti nuditi odvezo. Sezul sem gojzarje, se krčevito oprijel vrvi in drčal po strašni strmini, polni skalnih konic. V kaminu je držal zdravnik zrcalce na ustih ponesrečenke; zdelo se je, da se ni več orosilo. Na uho sem narekoval kratek popolni kes in dal pogojno odvezo. Potem smo se zastonj trudili z umetnim dihanjem. Jozelj je oprtal mrtvo ubožico in jo na nosilih nesel, oklepaje se vrvi, iz kamina. Pod Malim Triglavom so čakala za silo narejena nosila. Šest mož je dvignilo mrtvo breme in plašljiv sprevod je počasi in molče odšel do kapelice na Kredarici. Pred kočo so stali nemi in odkriti turisti. Med njimi tudi — ženin pokojnice, dragi znanec moj ... Dekleta so pokrila truplo ubožice s svežim rododendronom ... Takrat nas je vse do kosti prevzela zavest: povsod diha v nas vsepričujoča Smrt. Nihče se ni več dvignil na vrh, še jedel ni skoraj nihče. Smrt, smrt! Še enkrat me je mrzlo prevzela ista zavest. Igrali so pred nunsko cerkvijo Slehernika. Sredi veselega pira položi na veseljakovo ramo Smrt svojo strašno roko. Ves oder je zavpil, moje srce z njim in luč, ki je padala od stebra presvete Trojice za nami, me je kakor prebadala. To je bila smrt! In še mi prihaja v spomin, kako se je dobri ženin bližnje sorodnice odpeljal od obiska pri njej in njenih starših z brzim vlakom v Zagreb. Razigran je bil — poroka je bila pred durmi! Zaspal je. V Zagrebu so ga budili — mrtvega. MENTOR 1940/41. St. 3. 49 Mnogo sem takrat premišljal o tem skrivnostnem prehodu s sveta tvari v svet čistih duhov. Zdelo se mi je grozno, da mora človek prestopiti prag večnosti in se tam srečati z velikim Sodnikom. Bog pa je odločil, da nam je v tistih letih odšel na to skrivnostno pot naš oče. Ljubi Bog vedi, koliko so hodile moje misli za njim in iskale, da se jim zastor vsaj malo odgrne. Pomiril me je šele pokojni profesor dr. Perne, ki je znal tako lepo tolažiti: »Bog rad odpokliče človeka takrat, kadar je zanj najbolj prav. Previdnost vodi naša pota.« Od tedaj mi smrt vernih ni več strašna, temveč veličastna in lepa. Res, ločitev duše in telesa je boleč konec složnega sožitja obeh, ki spadata tesno drug k drugemu in tvorita enoto, toda prav to nas prepričuje o tragični krivdi našega praočeta. A zavest in vera, da smo z dušami vernih mrtvih v duhovno-organski zvezi, nam onostranstvo približuje: daljna sinjina sloni na naših ozarah in gleda skozi okno naše izbe — tako bi dejal, če bi pisal pesem. Lepo izpričuje to krščansko vero luč, ki jo na večer vernih duš prižgo po naših kmečkih domovih, da »vso noč svetijo vernim dušam«. In utripajoči plamenčki sveč na grobovih niso le dokaz naše vere v večno življenje, temveč tudi vere v živo duhovno vez z onimi, ki so že šli pred nami nepovratno pot čez prag večnosti. Ko moli družina o vseh svetih zvečer in na vernih duš zarana vse tri rožne vence, tedaj se verno srce ne pogovarja samo z Bogom, temveč tudi z dragimi dušami. Če kje, je v verskem nauku o vernih dušah velika tolažba. Dan vernih duš naj bi v dijaku obujal tudi močno prepričanje o resničnem bivanju duhovnega sveta in o njegovi prioriteti pred tvarjo. Nedavno mi je prišel dijak pravit: »Odslej se bom vozil v šolo.« »A zakaj? Oskrbljeni ste z vsem. Starši zmorejo. Trpela bo vaša vzgoja in vaš napredek v šoli.« »Morda. A mama bodo bolje kuhali. Pozimi bom laže smučal in .. . in bolj prost bom vse popoldne.« Umolknil sem. Obžaloval sem to sicer lepo rastočo mladost. Pa me je zmoglo: »Fant, lagodnosti se ti hoče. Ali te ni zažejalo še nikoli po višjih pravih idealih?« Zardel je. Koliko pa je dijakov, ki bi ne zardeli več in ki se jim še ta težnja po lagodnosti zdi smešno skromna in prenaivna. In vendar: Žalostni zvonovi vernih duš, nemo sveteče luči med zadnjimi astrami na dragih grobovih otožno pridigujejo v naš nesrečni čas: je duh, je duh, verujte vanj! Večni Duh je ustvaril tvar. On gnete njeno usodo kakor ilo lončar. Verujte Vanj! Vsi časi so v njegovih dobrih rokah! Tovaciši 2. V osmi so pred prvo šolsko uro v novem letu — na urniku je bila propedevtika — nestrpno čakali profesorja. Po tihem so pripovedovali drug drugemu svoje mnenje, kdo bo prišel, a pravega seveda ni vedel nihče. Nazadnje jih je iznenadil mlaa profesor, ki ga niso poznali, ker ga preteklo leto še ni bilo na gimnaziji. Brž so odmolili — profesor je medtem pisal v razrednico — in nato sedli pa tiho čakali, kaj bo. Profesor je potegnil iz žepa imenik učencev, prebral imena in si njih lastnike drugega za drugim natančno ogledal. Nato pa se je za uvod v novo znanost razgovoril na dolgo in široko. Mahal je z rokami, kot bi jih imel na posodo, in kimal z glavo, kot bi ne bila njegova. Svaril je nove osmošolce in jih opominjal, opozarjal jih je, da je že blizu matura in naj se vestno pripravljajo za čas, ko bodo dozoreli in ko bodo začeli delati ter se boriti za državo in narod. Brez konca in kraja je govoril, govoril in govoril, kot bi ga kdo najel za to. Znova in znova je opominjal, znova in znova svaril, vmes ponavljal staro pesem, da je že blizu matura, in kazal na odgovornost, ki jo imajo za svoja dejanja E red državo in narodom. Za konec je pa prav pošteno nahrulil Gotsko atedralo, ki je spričo vzvišene in čustvene govorance kar na glas spustil svoj »gi, gi« ter s tem povzročil smeh po vsem razredu in podrl mogočni vtis lepih besedi. Kje se je vendarle vzel, ga je vprašal profesor in mu povedal, da je še čisto nezrel, še nič r^sen in aa država in narod z njim ne bosta vedela kaj početi. A tudi Slavko s profesorjevimi besedami ni vedel kaj početi in le zvonec ga je rešil novega škandala, ker je fant »gi, gi« že komaj zadrževal. Vse zamujeno je popravil med pavzo, ko je Polde po receptu novega profesorja »sklepal iz neznanega na znano« ter ga potem »zaradi mladeniških potez na obrazu in neznatne postave« krstil za Dojenčka. Krst so proslavili z rajanjem, ki so se ga udeležili vsi, še celo Konjska smrt, le Deteljica ne, ker jo je mučil »maček« in je zato klavrno pobesila svoje tri razbolele liste po klopeh. Prihodnje ure so prihajali v razred večinoma že stari, znani profesorji, ki so imeli še od abesinske vojske sem naslove »rasov«. Prišli so ras Prekla, ras Točka, ras Joj oj, ras Predsodek, ras Fraza in ras razrednik, ki si še ni bil zaslužil posebnega imena, in kot dodatek še »nežna gospa Mamica«. Malo posmejali so se, ko so zagledali pred seboj stare znance, mimogrede omenili maturo, potem pa začeli brez posebnih uvodov z delom. Učenja v začetku ni bilo mnogo, za maturo kljub vsem Dojenčkovim opominom še nihče ni ponavljal, za svoje profesorje so že zvedeli, njih dobre in slabe lastnosti so tudi že poznali, zato pač ni bilo nobenega vzroka, da bi opustili staro navado, se pravi, da bi se nehali med pavzami zabavati. Za zabavo so navadno skrbeli Nace, Polde in Jaka, včasih se jim je pridružil še Miha, vsi drugi pa so bili vedno priprav- Ijeni, pri zabavi kakor koli pomagati, zlasti pa hoditi na stražo. Zabavo so opuščali le, kadar je bila razglašena »splošna žalost«, to je pred latinskimi urami, ker so navadno ves čas pred njimi porabili za učenje besed in prestave, in pa pred šolskimi nalogami. Sicer so pa vedno poskrbeli za kak vesel dvogovor ali znanstveno razpravo v »poljudni obliki ali kaj drugega zabavnega. Seveda je bilo vse povedati tako, da so prišle na svoj račun poleg ušes tudi oči poslušalcev. Največ si je smel dovoliti Nace, ker je bil pač najboljši učenec v razredu in menda tudi na gimnaziji, in so mu zato profesorji spregledali marsikaj, kar bi sicer povzročalo grom in točo. A tudi Polde ni bil slab študent in Miha prav tako ne in sta zato tudi smela več kot drugi. Zelo pa je moral paziti Jaka, ki je še iz nižje šole obležal zaradi svoje nagajivosti nekaterim profesorjem v želodcu in se je cvekom tudi še v višji dostikrat brez uspeha postavljal v bran ter je že s svojim, v baročnem slogu zgrajenim telesom zbujal videz lenobe; v sedmi ga je razrednik zasačil, ko je ravno zaboj za smeti »razstavljal na prafaktorje«. Hudo konkurenco vsem tem pa je pomenil nastop Miloša, ki je zaradi svojih teorij in idealov že prvi teden dobil oznako »mož z vzhoda«. Ta je strmečemu osmošolskemu svetu pripovedoval šale, ki jih je pobral iz časopisov, pa poulične anekdote in »vice«. Svoje štorije je pravil s takim odrskim izrazom v obrazu, da se je okolica zanj kmalu navdušila, posebno še, ko je med pripovedovanjem prijateljsko začel razdeljevati poslušajočemu občinstvu Cirkusov kruh in za nameček včasih tudi kaj mesenega. Poleg tega je bilo zanj ugodno tudi dejstvo, da šolske postave pripovedovanja »vicev« pa razdeljevanja kruha in klobas ne smatrajo za prepovedana dejanja, kar se o razstavljanju smetišnice na prafaktorje, o petju, jezdenju in podobnih »pokretih« ne more trditi. In ne nazadnje je treba upoštevati tudi to, da gredo človeku vse bliže do srca otipljivi in okusljivi dovtipi kot pa zgolj valovanje etra ali zraka. Posebno pa je bil mož z vzhoda priljubljen zaradi svojih fantastičnih novic iz notranje in zunanje politike, ki jih je skrivnostno pripovedoval pred poukom ali po njem in so jih tovariši tem rajši poslušali, čim bolj »tatarske« so bile. Moža z vzhoda sta v vsakem oziru izdatno podpirala drugi in tretji list Deteljice. Cirkus, ki je zapadi gospodarske premoči veljal za drugega med enakimi, je včasih žrtvoval kar po dva štrukeljčka in še poslal enega purša k vratarju, da je kaj nakupil za poslušajoče občinstvo. Seveda pri vsem tem tudi svojih zob ni pustil počivati. — Tretji med enakimi, Zvonko ali Kimavec, pa je zelo rad povedal kak »vic« o »farjih« ter iz svoje bogate izkušnje in širokega obzorja dodal tudi kaj ljubezenskega. Seveda je le redko pozabil pristaviti, da je logiko treba podreti, da je sploh vse treba podreti in zgraditi na ruševinah nekaj absolutnega, kar bo držalo za zmeraj. Zatrjeval je, da je potreben kompromis; če je prilika nanesla, pa tudi, da mora biti vse brez kompromisa. Zavedal se je pač, da je vsaka pesem le nekaj časa lepa, in je zato po potrebi spreminjal besedilo in tudi napev ter se v vsem skušal prilagoditi svojemu velikemu vzorniku — Milošu Bukovcu. Pa se je tovariš Zvonko odlikoval tudi po tem, da je kakega svojega sovražnika — in sovražnik je bil vsak, kdor mu je upal ugovarjati — z jezikom odločno, brez kompromisa in s tako silo prislinil na steno, da je »ratal plakat«, ki bi se moral po Kimavčevem načrtu »tri dni praskati z zidu« in še bi ga bilo nekaj gori. (Dalje.) PROF. FRANCfc VODNIK: f\otnen Katodnega gledališča Vzgoja v najširšem pomenu je prav za prav poglavitni namen življenja in pogoj vsake prave izobrazbe in kulture. Vzgojiti in izobraziti se mora vsak posameznik, a prav tako je to naloga slehernega naroda. Za to skrbe v prvi vrsti razne kulturne ustanove, ki so pa hkrati tudi merilo narodove kulture. Med temi ustanovami zavzema eno najbolj vidnih mest tudi Narodno gledališče. Brez gledališča si dandanes ne moremo misliti omikanega naroda. Lahko celo trdimo, da spada ravno gledališče med poglavitne narodne ustanove, to pa zaradi tega, ker gledališče nima zgolj umetniškega pomena, temveč je njegova naloga in tudi njegova učinkovitost veliko širša. Prav imajo tisti, ki trdijo, češ da je gledališče ustanova za javno vzgojo. Kako moramo to razumeti, na to bomo skušali na kratko odgovoriti v nadaljnjem. Vzrok, da ima gledališče tako velik pomen in tako silen vpliv na življenje, je v njegovem ustroju. Gledališče samo po sebi pomeni prav za prav umetnost igranja; vendarle pa tako čisto gledališče, kakor bi lahko imenovali igranje samo po sebi, dejansko ne more obstajati. Igranje se vedno naslanja na dela dramatskega pesništva, ki jih ustvarjajo pesniki in pisatelji-dramatiki. Igranje je namreč vedno namenjeno gledalcem, tako imenovanemu občinstvu. Le-to pa nikoli ne zahaja v gledališče samo zato, da bi gledalo igro igralcev, ampak tudi in predvsem zato, da bi slišalo besedo pesnikov, tedaj zaradi vsebine. To moramo imeti pred očmi, ako hočemo prav spoznati bistvo, prav tako pa tudi namen in nalogo gledališča. Še posebno pa nam to pojasni pogled v zgodovino te ustanove. Tako dramsko slovstvo kakor gledališke predstave so se rodile iz verskih obredov ali bogoslužja. To je tudi vzrok, da sta drama in gledališče vsaj na višku svojega razvoja pri vseh narodih služila duhovni izobrazbi in povzdigi, »e pa zabavi. Namen gledališke umetnosti, ki je bila kot taka seveda izraz človekove potrebe po igri, je bil prvotno predvsem ta, da na svoj način kaže narodu visoke nravstvene in verske ideale, da torej občinstvo notranje plemeniti, dviga in očiščuje. To velja na primer za grško gledališče, ki pomeni še danes, po več kakor dva tisoč letih, prekrasen višek v zgodovini gledališke umetnosti sploh. Uprizoritve, ki so se vršile na prostem, so bile pravi ljudski in narodni prazniki. Tisoči in tisoči gledalcev, brez razlike stanu in izobrazbe, ki so prišli iz vseh krajev Crške, so prisostvovali igram, ki so trajale večkrat po ves dan, od jutra do večera. Če danes človek sliši besedo gledališče, si marsikdo pri tem predstavlja zlasti kraj, kjer naj se zabava. Pa tudi tisti, ki ne misli tako napačno in tako plehko, si pod gledališčem predstavlja kvečjemu kraj, kjer naj uživa »umetnost«, to je nekaj, kar je sicer nad vsakdanjim življenjem, a vendar nima nič opraviti z življenjsko problematiko, z raznimi narodnimi, etičnimi, socialnimi, pa tudi verskimi vprašanji. Grku pa je bilo gledališče oboje: gledališče in tempelj obenem. Podobno sliko in namen nam kaže tudi gledališče krščanskega srednjega veka, v katerem so se igrale duhovne igre ali misteriji. Tudi te igre imajo svoj izvor v cerkvenih obredih in tudi tu se je potreba po igri dejansko združila z religioznim svetovnim nazorom srednjeveškega človeka. A poleg enotnosti gledališkega sporeda in igranja moramo še posebej poudariti občestveni značaj tega gledališča, v katerem so se objemale duše vsega ljudstva. Gotovo je, da gledališče našega časa ne vzdrži nobene primere s temi dobami, ko je bila kultura duha na višku. Znamenja modernega časa so: kino, variete, cirkus in podobne naprave. Ne smemo pa misliti, da vse te zgolj zabavi namenjene ustanove škodujejo gledališču samo kot nevarna konkurenca. Ne. Duh takega lahkotnega pojmovanja je zašel sčasoma tudi v gledališče in začel izpodkopavati one duhovne in umetniške osnove, brez katerih ni resnično pomebnega gledališča. Pravo gledališče se je vedno borilo zoper tako naziranje. Eden največjih dramatikov sveta, Anglež Viljem Shakespeare, je dejal o gledališču naslednje: »Namen umetnikov je bil od nekdaj, je ter ostane, da naravi tako rekoč ogledalo drži: kaže čednosti nje prave črte, sramoti nje Kravo obličje, stoletju in telesu časa odtis njegove prave podobe.« femški dramatik Friderik Schiller pa je imenoval gledališče celo »moralno ustanovo«, ki ima namen človeštvo vzgajati in ga dvigati vedno više. Najbolj navadna oblika sodobnega gledališča je tako imenovano Narodno gledališče. Ta označba je novejšega izvora, saj sega v dobo narodnostnih prizadevanj izza prosvetljenstva in romantike. Tudi Slovenci smo tedaj začeli gojiti svoje gledališče, čigar prve začetke predstavljajo dramatski poskusi Antona Tomaža Linharta (Županova Micka in Ta veseli dan ali Matiček se ženi). Žal, Slovencem razmere niso bile naklonjene tako, da bi mogla ta prevažna ustanova uspevati v nepretrgani rasti. Toda čeprav imamo Slovenci nepretrgoma svoje Narodno gledališče v Ljubljani (in v Mariboru) šele izza osvobojenja, so se naši § redniki vendarle že davno zavedali velikega pomena, ki ga ima gle-ališče za naš narod, a prav tako so pravilno pojmovali njegov namen. To pričajo med drugim naslednje besede, ki jih je v drugi polovici prejšnjega stoletja zapisal Josip- Stritar: »Jaz iimam — pravi — svojo posebne misli o gledališči In njegovi nalogi. To je vse prav in lepo, kar se uči, da je umetnost suma sebi Jiaimen; ona ima svojo, iz njenega bitja izvirajoče zakone, njih se je najprej držati umetniku, zoper nje ne »me .nikjer in nikdar grešiti. Ali to je tako rekoč samo vnanja oblika, posoda. V ti posodi pa mora biti vsebina taka, da človeka boljša in povzdiguje, da mu srce meči in blaži, da mu po izinanem izreku »strasti čisti*. To velja posebno o dramatiki. Lepa gledališka igra, zlasti tragedija,... ima v sobi moč in krepost, da blagodejno pretrese in očisti človeško srce, kakor nevihta z bliskom in gromom ozračje. Če je mogoče s človeškimi pomočki poboljšati človeka, pripraviti ga. ko je zašel, na pravo pot, odpreti mu oči, da vidi svoje zmote in napaike, atajati m« otrplo srce, da začno v njem zopet zimjati se, kaliti in poganjati mehki, blagi čuti, ljubezen, usmiljenje do bližnjega, do svoje domovine — če je, pravim, to mogoče, zdi se mi, da more to najprej lepa iigra. — Gledališče, ikakor si ga jaz mislim, hodi pravo odgojevališče, kjer se v živih podobah ikaže, kakošno je življenje in kakošno ima biti. Gledališče bi imelo biti pravo svetišče, kamor zahaja človek po dnevnem trudu in hrupu, .. . kjer se izstradana duša slastno pogosti iji napoji z blagimi čuti, plemenitimi mislimi, svetimi resnicami.« Kajpada vzgojni pomen Narodnega gledališča ni samo v tem ožjem vzgojnem smislu. Narodno gledališče nas ne vzgaja le moralno, ampak tudi umetnostno in narodno. Bistvo Narodnega gledališča ne smemo iskati v tem, da bi moralo uprizarjati samo domača dela. Gledališče nam obenem z domačimi deli posreduje dramatske stvaritve vseh narodov in časov. Ker drama resnično zaživi šele na odru, z uprizoritvijo, nas gledališče na ta način seznanja ne le z domačim, ampak tudi s svetovnim dramatskim slovstvom in nas tako literarno izobrazuje ter širi s tem naše obzorje. Hkrati pa nas s tem vzgaja tudi umetniško, zakaj nikjer tako lahko ne spoznamo dobrih in slabih strani kakega umetniškega dela, kakor ravno v gledališču, ki predstavlja tisto panogo umetnosti, ki se najbolj približa podobi resničnega življenja. Prav posebno pomembna pa je vzgoja gledališča v narodnem pogledu. Da nas gledališče seznanja z domačo dramsko produkcijo, je bilo že omenjeno. Razen tega pa je gledališče najlepša šola slovenskega jezika. Lahko trdimo, da jezik kot izraz našega narodnega duha, čutenja in mišljenja, ne pride nikjer tako do veljave kakor ravno v gledališču. Ker vidimo v gledališču uprizoritve del raznih pisateljev, ki niso vsi istega mišljenja, dasi so vsi Slovenci, nas tako gledališče vzgaja tudi v duhu naše narodne zavednosti in skupnosti, katere tudi nujne idejne razlike, ki so med nami, ne smejo uničevati. Zavedati se moramo, da je ravno naše Narodno gledališče, ki je živa potreba in last vsega naroda, eden najlepših simbolov naše narodne skupnosti. Pa tudi sicer nas Narodno gledališče vzgaja v narodnem duhu, predvsem z deli z nacionalnimi motivi. Omenim le Jurčič-Levstikovega Tugomera ali pa Finžgarjevo Našo kri. Kakšen vzgojni vpliv more imeti gledališče v tem pogledu, nam lahko pove zlasti zgodovina gledališča tistih slovanskih narodov, ki imajo v tem pogledu močnejšo tradicijo kakor mi. Tako je na primer zgodovina češkega gledališča in dramatike dokaz, kakšna pomembna vloga pripada gledališču v narodnem razvoju in boju. Prav tako pa nas gledališče lahko vzgaja socialno, bodisi da nam prikazuje zglede žalostne usode trpečih, ali da nas opozarja na socialne krivice. Pomembna je nadalje vzgoja našega etičnega čuta, ki se nam vzbuja ali poglablja ob igrah, v katerih gledamo spore vesti in v katerih se nam prikazuje dobro in zlo na živili življenjskih zgledih. Gledališče pa nas slednjič lahko vzgaja tudi versko, saj raznolikost gledališkega sporeda tudi dandanes ne izključuje iger z izrazito versko vsebino. Iz tega vidimo, da predstavlja gledališče neizčrpno izobraževalno in vzgojno silo, ki nas navaja k višjemu in čistejšemu duševnemn življenju. V gledališču se ob lepoti domače besede in duha, ki ga izžarevajo posebno dobra domača dela, močneje zavemo, kaj pomenijo besede: naša domovina, naša zemlja, naš narod. Prav tako pa se tu poglablja naša človečanska zavest in socialno čutenje. Zato mislim, da ni treba posebej poudarjati veliki pomen, ki ga ima gledališče za vsak narod. Brez njega bi bilo to, kar imenujemo narodovo kulturo, bistveno okrnjeno. Zato je dolžnost vsakega naroda, ki se hoče prištevati med kulturne narode, da z največjo skrbjo goji to ustanovo. Prav tako pa je tudi dolžnost vsakega posameznika, da se te ustanove oklepa z vso ljubeznijo ter zanimanjem. Ne pozabimo, da je naše Narodno gledališče simbol »naše besede«, ki je izšla med nami, da nam — tako verujmo — nikoli več ne zaide. PROF. DR. MAKS ROBlC: 0 pesniku in pe&tišketn itsivacian(u 1. Besednih umetnin ne bi bilo, če ne bi bilo nikogar, iki bi jih ustvarjal, to je: če ne bi bilo pesnikov (in pesnic). Pri analizi besednih umetnin pa smo videli, da je sredi med snovno ter oblikovino vrsto pesnitve kot tretja ona vrsta, ki izvira od pesnika samega. Tam smo razpravljali že tudi o poedinih člemih vsake izmed teh treh vrst in relkli, da je za pravilno umevanje besednih umetnin važna tudi analiza pesnika in njegovega ustvarjanja.1 Ker je pa to poglavje precej obširno, ga moremo obdelati šele v letošnjem letniku našega lista. 2. Kakor vsako stvariteljstvo, tako je tudi pesniško uMvarjanje taiko velika in svojevrstna skrivnost, da je človeški um nikoli ;ne bo mogel popolnoma razložiti. Toda četudi dobro "vemo, da je človeška spoznavna moč preslaba, da bi mogla razrešiti to in vse druge uganke sveta in življenja, četudi je vse človeško spoznavanje tako rekoč samo asimptotično, si moramo prizadevati, da se razrešitvi drugih podobnih ugank in tudi ngainke pesniškega ustvarjanja vsaj vedno ■bolj približamo, saj človek po svoji naravi stremi po vedno pravilnejšem spoznavanju im vedno večjem znanju, kakor je to vedel že veliki Aristoteles. Skrivnostnost pesniškega ustvarjanja je že davno budila zanimanje, toda antični človek si je ni znal drugače razlagati, ikakor tako, da je govoril o pesnikovi zamaknjenosti in njegovi božanski blaznosti. Pri tem pojmovanju je ostalo vse dotlej, dokler niso okoli 1. 1800. po Kristusu pesniki sami začeli vsak svoj način ustvarjanja opazovati in nam o njem v tej aili oni obliki poročati. Takšnega gradiva je zdaj že precej na razpolago, iz njega se pa mora sklepati, da je pesniška nadarjenost sicer 'nekaj nenormalnega (ncporvpreč-■nega), toda zato še ni vselej že tudi nujno patološkega (bolezenskega) značaja, kajti razločevati moramo med ijx>dpoYprečno, povprečno in nadpovprečno nadarjenostjo in vedeti, da je i človek prvo i druge i tretje vrste lahko duševno ali zdrav ali bolan. Tako je torej možno, da ta ali oni pesnik kaže znamenje duše vrne bolezni, nikakor se pa ne more dokazati, da bi bili vsi pesniki nujno duševno bolni ljudje. 1 Glej »O analizi besednih umetnin« v lanskem (XXVII, — 19'59-1<)40) letniku »Mentorja« str. 148 sl. 3. Drugo, kar dokazujejo avtobiografski podatki pesnikov samih o njihovem lastnem ustvarjanju, je zanimivo dejstvo, da je kal pesnitve sicer vedno v nekem doživetju, da pa je med nje zarodkom in izvršitvijo navadno potrebna neka časovna in osebina distanca (razdalja). Tako na primer vemo o Prešernu, da je svoje pesmi mnogo popravljal. Stritar pa o svojem pesniškem ustvarjanju l|H)roča sam.2 Da namreč more pesnik neko svoje doživetje res pesniško«, trajno veljavno in življenjsko pomembno izoblikovati, za to navadno potrebuje tem večje časovne in osebne distance od njega, čim globlje ga je to doživetje zadelo in čim s i 1 n e j e je .razgibalo njegovo dušo. Saj se tudi valovi jezera, ki jih je razburkal vihar, morajo poleči, preden more jezerska gladina zopet zrcaliti svojo okolico in tudi za to pomiritev je treba tem več časa, čim silnejši je bil vihar. Kar velja za doživetje, pa ne velja za bolečino, ki jo je to doživetje pesniku povzročilo, nasprotno, ta bolečina ostane in pesnika še dolgo časa muči, odleže imu šele tedaj, ko jo je izrazil v pesnitvi. Kakor je po pričevanju mnogih (a ne vseh) pesnikov, ki so nam dali podatke o svojem pesniškem ustvarjanju, zairajanje pesnitve zvezano z osrečujočimi čustvi, da, z neko blaženostjo, tako je celo za velike pesnike oblikovanje navadno združeno s pravo muko. To nam lepo dokazuje Cankar: Misel pride, sam Bog ve odkod; kadar pride, je to edino lep trenotek, ki je človeku še dodeljen. Zdi se mi skoro, da je tisti izmed trenotkov, ko oči nenadoma pogledajo v veliko daljavo, kakor da bi se »zagrinjalo pretrgalo od vrha do tal«. Vse, kar je .potem, je komaj še senca prvotne sladkosti. Ce je misel še tako jasna, nemogoče je, da bi jo v vsej tej luči držal človek z obema rokama in da bi se noben žarek ne izgubil. Zagrinjalo se razgrne samo enkrat za kratek hip, vse drugo, vse premišljevanje, vse delo in pisanje ni drugega nič nego hrepenenje po tistem sladkem trenotku in lep spoanin nanj. ... Kdor lepo piše, piše s trudom im 'bolečinami: kakor bi z obema rokama stiskal lastne imožgane. Vsak stavek je kaplja iz njih krvi. Tako torej vidimo, da nam pesnikov ni treba v vsakem oziru zavidati. 4. Kakor za vsakega ustvarjalca, tako je tudi za pesnika značilno, dai se ga od časa do času polasti meko stvariteljsko razpoloženje. V tem raz- položenju je vse pesnikovo duševno življenje živahnejše in močnejše kakor navadno in pri ljudeh brez tega daru. To izredno stanje je pri enih prijetno, pri drugih neprijetno, vedno pa sili k oblikovanju. V tem stanju nastane koncepcija (zarodek) pesnitve: v nji se spajajo doživetje, snov, svetovni nazor in simbol v »organsko« celoto. Z zadovoljivo, vendar pa seveda samo s približno natančnostjo se dajo raz- like v koncepciji podrediti peterim tipom: K prvemu tipu spadajo oni primeri koncepcije, pri kateri je pesnik skoraj I>oix>lnama pasiven, ker je koncepcija nenaden dar neposredne in naposredovane »mistične« inspiracije (navdahmjenja), kakor da je od nje prevzeti in omoteni pesnik samo neprostovoljno sredstvo neke višje sile. Temu 'tipu sorodna je ona skupina slučajev, ko je inspiracija združena z nekim vročičnim in boleči m, že skoraj bolezenskim stanjem. To stanje traja tako dolgo, dokler pesnik ne pride do tolike jasnosti, da more začeti z oblikovanjem pesnitve. 1 Za Stritarja glej: Ivan Prijatelj, Stritarjeva antologija (1919), str. 80 sl. Zopet drugačni so oni primeri, ko ima koncepcija značaj zavestne intuicije: pesnik zagleda v vseh (podrobnostih eno ali več podob, iki mu siiinbo-lično predstavljajo svet in življenje. Mnogokrat sproži takšno koncepcijo slikarska iimet/nina ali časniška vest. Četrta, meditativna in konstruktivna je ona vrsta koncepcije, pri kateri iima pesnik najprej občno idejo (misel) in ji šele potem išče primerno snov in obliko. Izvedbe se loti šele tedaj, ko že ima vse zbrano. Tako je na primer delal Emil Zola. Ta način se že približuje znanstvenemu načinu. V zadnjo skupino bi pa lahko združili primere r e akti v n e koncepcije. To sproži odpor proti nekemu pojavu. Tako je na primer Cervantesov roman »Don Quixote« nastal iz odpora proti tedaj silno razširjenimi fantastičnim viteškim romanom. Ne smemo misliti, da bi bila vsa dela enega in istega pesnika plod samo ene vrste koncepcije, pač pa se more trditi, da pri prvih dveh vrstah koncepcije navadno nastane lirska, pri intuitivni pa dramatska pesnitev, medtem ko je posebno daljšim epskim besednim umetninam najbolj 6orodna meditativna in konstruktivna koncepcija. (Dalje.) ANTON DEBELJAK: /Uspeti (V spomin prof. Vojtehu Štruklju.) I. II. Zabliskal si, •,podoben meteoru, No, ti si bližnji bil rojak Krpanu, ki mimo švigne sikoz temine črne, zastaven, raven, prispodoba boru, da naglo spel ga večni mrak ogrne: nihče tako ni v našem hodil zboru: zdaj, Vojteh, kdo na tvojem bo prostoru? da tak bi prej ugasnil ko v srpanu!? O kdaj že mnogi prav verjeli nismo. Že prej je vsak dejal: »Glej, blaga duša. kako resnično pravi sveto pismo: uspešno v petju Vojteh se poskuša. Ne vemo ure, dneva ne poznamo, In ta prijatelj božji vsej prirodi ko treba bo, da obračun podamo. pozimi pevce v parku hranit hodi. III. Po ročmem delu rad gojil si vedo, mladimi bil sijajen si vzgojitelj, skoz časov zjmedo skuše n bil voditelj, želeč pač redno več ko znanje bledo. Med radamante je bilo te šteti: ljubezen dvojna v tem imenu sveti. Po smrti pa je mnog mladič izustil: »Najboljši nas učitelj je zapustil.« Radam ant (K h adamanthus), Jupitrov sin. Minojev brat, oster, a pravičen sodnik v grSkern podzemlju. v$akdti4i\efya (Nadaljevanje) A ko O tak« imenitno pospešuje gorenje, ako je ta plin sploh pogoj za kurjavo, boš morda vzkliknil: »Kolika škoda, da ni ustvaril ljubi Bog našega ozračja iz samega O!« In morda pomodruješ kot Salomon še nadalje, češ: »Ako se imamo O-u zahvaliti za svojo telesno toplino, za gorko peč pozimi, za kadeče se kosilo na mizi, za taljenje kovin in delovanje parnih strojev, zakaj niso vendar goriva lx)lj poceni, ali z drugimi besedami, zakaj nam ni dal Stvarnik mnogo več goriv?! Kako lopo bi bilo za tisoče revnih družin, ko bi jun bilo treba nasuti le kamenja ali peska v peč, pa bi že plapolal nad njima vesel ogenj! Dragi prijatelj — ko bi nam dal Stvarnik tudi vajeti svetovne vlade za nekaj časa v roke, bi vendar moralo ostati s kurjavo vse približno iako, kakor je zdaj. Ali ne veš, kaj pravi po Schillerju Iv. Vesel-Koseski o ognju v »Pesmi o zvonu«? »Koristna ognja je oblast, če človek čuva ,njeno rast; in kar napravi, kar stori, je dar nebeške te imoči. — A moč nebeška strašna je, če vrste spona zmakne se!« — Če bi hotelo goreti peščevje in kamenje, kdo bi neki mogel potem pogasiti svetovni požar, ki bi nastal? — Ogenj, podoben prerijskim požarom v Ameriki, a brez primere silnejši? Res da nujno potrebujemo gorljivih snovi, a nič manj potrebne so nam tudi nezgorljive tvarine; le na ta način moremo zapreti in omejiti ogenj v pečeh in sploh na taka mesta, kjer nam deli toploto in življenje. Čim več gorljivih snovi na svetu, toliko večja nevarnost za ogenj. Ta nevarnost bi grozno narasla, ako bi bilo v zraku več O, kakor ga je; Bog pa ne daj, da bi bil naš zrak iz samega O! Potem bi namreč zgorele tudi vse železne peči; peči iz kamenja in nepregorne gline bi sicer tudi v tej silni vročini ne zgorele, a v kratkem času bi ne bile več za rabo. Železniške lokomotive bi ne požgale samo veliko premoga, ampak bi se tudi same vnele in železne tirnice na progi bi širile ogenj po svetu kot netilne niti. Zato pa hvala Vladarju vesoljstva za N, ki ga je primešal O-u in tako ukrotil njegovo žarovitost in vehementnost! — Pa tudi manj O-a ne sme biti v ozračju, kakor ga je po Stvarnikovem načrtu v resnici; drugače bi marsikako kurivo tlelo tako zanikrno, da bi ga sploh ne mogli rabiti. Ze zdaj moramo rabiti dimnike, ki dobro vlečejo, ako hočemo dobro izkoristiti les in premog; dimnik namreč obnavlja neprestano zrak v peči in privaja tako gorivu novega O-a. Pa tudi za naše zdravje bi bila manjša mera O-a v zraku naravnost |K)gubna. V višjih legah, po visokih planinah, je že zdaj zrak močno raizredčen in je težko dihati; v našem slučaju pa bi po gorah in po velikem delu zemlje sploh ne bilo več mogoče živeti. Če se hoče zrakoplov dvigniti v znatne višave, morajo vzeti zrakoplovci s seboj stisnjenega zraka za dihanje. Kakor vidite, je Stvarnik natančno preračunal gostoto zraka in primes N-a in vse prilagodil celotnemu črtežu stvarstva. Za neki drugi namen pa bi bilo vendarle dobro, ko bi imel zrak nekoliko več O-a v sebi, namreč za kuirjavo v naših pečeh, pa naj si 'bodo velike, zeleno-lončevinaiste v hiši ali lični štedilniki v kuhinji ali pa železni kotli v tovarni. Da dobi kurivo potrebnega O-a, napravljamo, kakor sem že omenil, visoke dimnike. Toda to je zelo 11 egospod a r st v eno, neekonomsko; .kajti v zraku je 4 krat več N-a nego O-a in N ne samo da h gorenju prav nič ne pomaga, ampak moramo še njega samega na stroške kuriva močno segrevati, za plačilo nam pa odvaja velike množine toplote skozi dimnik pod milo nebo. Ker je zrak tako razredčen, morajo delovati tovarne z več kakor 100% pribitkom zraka, ki ga vpihavajo v ogenj s strojnimi mehovi; zaradi tega so izgube na toploti še znatno večje. Tega bi pa ne bilo treba in zelo veliko kuriva bi si prihranili, ako bi rabili namesto navadnega zraka čisti O; tudi dragocene tvorniške dimnike bi lahko bistveno znižali. Vse to bi se utegnilo zdeti komu le lepe sanje bodočnosti, ako bi ne vedel že, da se je posrečilo mona ko vs k e mu profesorju Luideju utekočiniti zrak in iz njega dobiti tudi čist, koncentriran O. 'Ker si dobil pred vojsko i m3 50%-inega O-a že za lMi vinarja — danes bi to odgovarjalo pri sedanji draginji kakim 30—40 paraim — zato je popolnoma verjetno, da se utegne prej ali slej udomačiti v tovarniških kotlarnah O namesto navadnega zraka. Naj še dostavim, da je dobil poskus zgorevanja Fe v čistem O, ki so ga napravili prvič leta 1780., od leta 1907. zelo praktično uporabo. Na tej podlagi moremo namreč najboljše jeklo prevrtati ali razrezati, in to v čudovito kratkem času; 13 cm debelo jekleno ploščo zrežeš na ta rnaičin v 10 minutah 1 m na dolgo. Da to zmoreš, je treba le jekleno ploščo segreti s plamenom pokalnoplimovega pihala — o katerem povem več pozneje, na katerem koli mestu do vnetišča, tedaj ustavi dotok vodikovega plina in napelji na to mesto čistega O v finem curku. O vzdržuje jeklo v stalnem žaru in 'treba je iti z Danielovo pipo le počasi preko plošče, pa pregori natančno na določeni črti. Ta bistroumni postopek je 'iznašel roparski vlomilec Brovvn ter ga prvikrat uporabil praktično, ko je leta 1890. prevrtal na, Hatnoveranskem steno železne blagajne, ko se mu je bilo zahotelo njene vsebine. — Ako .pomislimo, da potrebuje naša kri za svoj obtok, to je za potovanje iz sroa v telo im zopet nazaj v srce samo kakih 10 sekund, potem nam ne bo težko umeti, da je zaradi okisavanja naša telesna toplina v vseh delih telesa vedno enakomerna, četudi moramo brez prestanka oddajati precejšne množine te svoje toplote na zunanjo mrzlo okolico. Pozneje bomo videli, kako velika je množina C-a, ki ga moramo v ta namen sežgati v sebi sleherni dan. Toda že iz dosedanjega razgovora si lahko spoznal, da bi moralo brez nadomestila našemu telesu kmalu zmanjkati ogljikovih spojin; zaradi tega in da nadomestimo tudi druge izloobe, smo prisiljeni, da uživamo primerne množine hrane, živil. Ako pomisliš, da je teža araka, ki ga vdiha odrasel človek na dan, približno šestkrat večja kakor teža hrane, ki jo použije v istem času, potem pač spoznaš, kako neobhodno potrebno je skrbeti za zdrav, čist zrak. Zato me 1k> odveč, ako opozorim nekoliko na higieno ali zdravoslovje zraka in dihanja. Ogibaj se predvsem krajev, ki so napolnjeni s prahom, kalkor prašnih cest z divjajočimi avtomobili, plesišč in zakajenih gostiln, kamor po disciplinskih predpisih že tako ne smeš. V delavnicah, kjer se dela mnogo prahu, tudi v šolah in v vseh prostorih, kjer se mudi več ljudi, bi morali biti povsod prevetrilci ali ventilatorji, priprave v zidu, ki pokvarjeni zrak krepko vsesavajo in izpihavajo. Prah po hiši briši z vlažno cunjo, tlak pa naj bo. kolikor moči brez špranj ; v teh se nabira ne le večen prah, ampak tudi najraznovrstnejsa golazen — Kadar greš v klet, kjer slučajno kipi mošt, vzemi s seboj gorečo svečo, ki jo drži nizko ob sebi; če ugasne, je v kleti veliko COa, ki je smrtno nevaren. Dokler je v peči še žareče oglje, ne zapiraj zaklepnice v dimnik; tudi ne postavljaj nikdar v sobico lonca z žerjavico, češ da se vsaj malo segreje soba. V oibeh slučajih se začne razvijati strupeni ogljikov okis CO v i]H)dobi modrih plamenčkov, ki švigljajo nad žerjavico; ta ogljikov okis uniči vsako leto na stotine človeških življenj. Tudi v likalniku, ki ga greješ z lesnim ogljem, se razvija ta strupeni plin in zato pri likanju tolikokrat boli glava. Električni likalnik je torej vse bolj priporočljiv. — Zračite pogostoma stanovanje! Pozimi je to še bolj potrebno kakor poleti, ker v mrzlem zimskem času kvarita zrak poleg ljudi tudi ogenj v peči in petrolejeva svetilka na mizi, ki obadva napravljata obilno CO2. Starši, skrbite za dober zrak v sobah in otroških spalnicah; 11 ih če ne popravi pozneje, kar zagrešite v nežnih detinskih letih nad svojimi ljubljenci. Proč s cvetlicami in svežimi šopki po spalnicah! Veliko hvalo pa vam bodo vedeli otroci, ki jih navadite spati v sobi z odprtim oknom — višaj v toplejšem letu — a sveži zrak ne sme zadevati naravnost v spečega. Da si utrdiš zdravje, se gibaj mnogo na prostem, pod soncem božjim! Gozdni, gorski, jadransko-morski zrak prinese Matuzalemova leta. Kako malo pazijo mnogi ljudje na nagli prehod iz tople sobe na mrzli zrak; in vendar s takim ravnanjem naravnost izzivajo katare, da, smrto-nosmo pljučnico. Kadar je vroče, ne sedaj im prepih in če brije mrzel veter v obraz, ne govori: bridko ti utegne biti žal! Ne dihaj nikdar skozi usta, ampak edinole skozi nos! Za dihanje nam ga je dal Bog, ne za nosljam je in mrdamje! Usta imaš za jed, če pa z njimi dihaš, si prelahko nakoplješ bolezen in smrt. Če pomisliš, da vdihaš pri vsakem dihu o'krog pol litra, v 24- urah pa okrog 11.000 litrov zraka, potem si utegneš tudi predstaviti, kakšna velikanska množina prahu pride pri takem ravnanju skozi usta v tvoj požiralnik, v sapnik in pljuča, kako lahko dobiš različna vnetja, cele naselbine bakterij in težke bolezni: davico, otekline, influenco, pljučno vnetje, jetiko in podobne bolezni. Večina tega prahu ostane ob pravilnem dihanju v nosilih sluznicah in na nosnih kocinicah, o čemer se lahiko prepričaš na žepnem robcu. Kdor diha z usti, ga rada l>oli glava, miglja mu pred očmi, slab spomin in oslabljen vid so nadaljnja posledica te nevarne razvade. Navadi se dalje, da dihaš globoko in počasi ! To je pa mogoče le pri pokoncu vzravnanem telesu; zato je kratko in površno dihanje doma najbolj pri stanovih, ki mnogo sede: pri krojaču, čevljarju, urarju, pisarju. Pametna telovadba, igre z žogo, pešhoja, zlasti navkreber, zmerno kolesarjenje in plezanje so dobra sredstva za pravilno dihanje. Starši, ine dovoljujte nikdar otrokom, da bi si v postelji potezali odejo preko glave in ust; pri tej nespametni navadi vdihava ubogi otrok pokvarjeni zrak in lastno kožno izparico vedno na novo. Že iz dosedanjih kratkih razmišljanj ste se lahko prepričali, kako globoko posega kemija v vse naše gospodarsko in zdravstveno življenje; gotovo bo to marsikomu pobuda, da ise prav živo pozanima za ta stroko naravoslovske vede. (Dalje.) FR. KLINAH: O&utič Pokoj in mir Drhtenje rož, vsenaokrog, drsanje nog, molitve glas morda gre k nam in sklepi rok. sam večni Bog. 1/Ho\i sfiatnini na 1. Pot v Anglijo. Po enodnevnem potovanju po suhem sem se nekega deževnega dne popoldne meseca aprila vkrcal v Calaisu na ladjo. Bilo je to leta 1938., ko sem potoval v Reading (izg. Reding) v Maiden Erlegh College (izg. Mejdn Erli Koleč), da bi ■se tam naučil angleščine. Vkrcal sem se ina francosko ladjo, ki vozi dvakrat na dan iz Callaisa v Dover (izg. Dovr). Vožnja traja, če je vreme lepo, deset mimut, v slabem vremenu eno uro; če pa je viharno, celo uro in pol. Ko sem se ja z tisti dan vozil, je trajala eno uro. Na ladji je bilo precej potnikov, v glavnem Angleži in Francozi. Koma j smo odrinili, mam je že eden ladijskih častnikov v francoskem in angleškem jeziku sporočili: »Prosim, postavite se pred kabiino št. 8! Pregled potnih listov!« Hitel isem pred kabino št. 8, da bi prišel čimprej na vreto. Toda kmalu je stala za menoj dolga kača ljudi, pred me pa sta se že bila posta vila gospod im gospa z otrokom. Angleški carinski častnik je rekel: »Prvi, prosim!« Pri teh besedah se je priklonil, pokazal z desnico vrata, levico pa je položil na hrbet. Te /njegove kretnje so se ponavljale vsake tri minute. Končno sem prišel na vrsto tudi jaz. Kabina je bila majhna. V njej je stala pisalna miza, trije stoli, za mizo pa velika omara za knjige in akte. Za mizo je sedel angleški policijski uradnik, poleg njega je 6tal tisti častnik, ki nas je bil prišel klicat v kabino. Dal sem uradniku svoj potni list. Uradnik ga je žigosal in mi ponudil stol. Vprašal me je nekaj v angleškem jeziku. Kratko sem mu odgovoril: »I do not spea.k English.« (Ne govorim angleški.) Uradnik mi je rekel na to: »Ali riigh.t; thank you!« (Dobro, hvala!) Tako je bil moj prvi pogovor z angleško oblastjo končan in stopil semi 'n kabine. Sedaj sem šele lahko opazoval Kanal. Zunaj je močno deževalo, morje je pljuskalo oib ladjo, ki se je precej zibala. Na ladji so začeli prižigati luči im videl sem že angleško obalo. Malo pozneje sem razločil svetilnike in končno tudi luči mesta Dover. Neki mornar je začel zvoniti in pripravili smo se. da se izkrcamo. Ko je ladja pristala, sem prvič stopil na angleška tla. Pohitel sem k pregledu za prtljago in vstopil na vlak Dover-Ix»ndon. Ob osmih zvečer je že drvel vlak proti Londomu. V vlaku sem imel lepo priložnost, opazovati Angleža. Nasproti meni je sedel gospod v sivi obleki, s časopisom v rokah in pipo v ustih, poleg njega pa gospa, najbrž njegova žena ali sorodnica, kajti gospod je imel tudi njeno vozovnico. Celi dve uri im pol, ki ju jo /potreboval vlak do Ix>ndona, sta spregovorila samo tele stavke: »Hočeš časopis? »Hvala.« — »Upam, du bo jutri lepše vtreme!« »Jaz tudi.« »Prosim, pokliči postreščka!« — Najprej sem mislil, da sta sprta, pozneje pa sem sploh opazil, da so vsi Angleži tako redkobesedni. Neki moj sošolec v col leg u je pravilno rekel: »Angleži so tako redkobesedni, kakor da bi morali za vsako besedo plačati!« Natakar je prišel in vprašal, čc hoče kdo piti čaj. Naročil sem in dobil čaj s tremi, z maslom namazanimi kosi kruha. Caj im z maslom namazan kruh sta v Angliji nekakšna narzijo, kakšni prihajajo dijaki v jedilnico, t. j. če so počesani, da se ne prerivajo, da ne prinašajo k obedu knjig. Mnogi dijaki so namreč jemali s seboj knjige, ali bolje rečeno — kriminalne romane; te so namreč radi brali med obedom. Sel sem z drugimi gojenci v jedilnico iu se postavil s tremi tovariši k okrogli mizi. Ravnatelj (gojenci so ga imenovali ut h e old man« — stari mož) je potrkal trikrat z nožem na mizo in sedli simo. Nekateri so trdili, da se po tem ravnateljevem trkanju da presoditi njegovo razpoloženje: če potrka močno, je slabe 'olje, čo rahlo, pa dobre. V jedilnici je obedovalo devet profesorjev, ravnatelj in dvainosemdeset dijakov. Med dijaki je bilo dvainštirideset Angležev, šitirideset pa nas je bilo iz tujih držav. Pri mizi, pri kateri sem sedel jaz, so bili še Ceh ilajek, moj najboljši prijatelj v šoli, Avstrijec Firenikel ter Anglež Lee (izg. Li). Ne smenn |M»zabiti še dveh ravnateljevih mačk in psa z velikansko rdečo ruto na glavi: ti so jedli j>od ravnateljevo mizo. Zelo čudno se mi je zdelo, da ima pes rdečo ruto na glavi. Vprašal sem Hajeka, kaj to pomeni. Hajek mi je smehljaje se pripovedoval tole /.godbo: Pes z rdečo ruto na glavi, hrt, sitar štirinajst let, je ravnateljev ljubljenec. Zelo je razvajen, spi pri zakurjeni peči (gojenci smo spali tudi pozimi pri odprtem oknu!) in dobiva izvrstno hrano (hrana v collegeu je bila precej slaba in enolična); zaradi tega »o nekateri gojenci sklenili, da se bodo nad ravnateljevim ljubljencem 'maščevali. Trije Grki so ga zaprli na vrtu v cvetličnjak. Tam je bila uboga para zaprta vso noč. Šele naslednjega dne ob štirih popoldne so ga izjpusitili. Ravnatelj je bil ves dam popolnoma zbegan. Vseh dvainosemdeset dijakov s profesorji vred je spraševal, če je mogoče kdo videl njegovega pridnega, zvestega in — kakor je vedno saimo on trdil — lepega in pametnega psa. Tisti dan so vsi razen omenjenih Grkov iskali psa kakor kak izgubljen zaklad. Končno je ob štirih poipoldne pritekel pes ves moker in prehlajen k ravnatelju. Ravnatelj ga je s pravo očetovsko ljubeznijo objel, nekateri hudomušneži so celo trdili, da sta imela oba, pes in ravnatelj, solze v očeh. Od tega časa dalje je dobival pes na glavo obkladek v obliki velikanske rdeče rute in zdi se mi, da je ves teden vsak dan prihajal k njemu tudi živinozdravnik. (Dalje.) IGOR: Jutco- V zlato jutro so. zapeli mi .zvonovi, Belo cvetje z vej se mu je nasmejalo, ko 6rebro razlili se v vetrove so glasov.i, s svežimi vetrov poslanci poigralo — zlati ptič s perutjo, čisto zarjo, je odpel jaz sem stal med njimi, o, kako bilo klicu zemlje, ki me vsega je prevzel. mi ob pesmi sonca v srcu je hudo. KSELIP: Hlaf dan Ciprese in vrba žalujka, In šel na široko bom polje, vam svojo otožnost bom dal, izvriskal se sredi poljan, skrbi se bom bridkih otresel, naj vidi in čuti vse stvarstvo, vstajenja bom dain praznoval. da v meni je moč in je dan! BOGOMIR SMOLEJ: l/ Rad bi zbežal sam pred seboj, titi šele prof. Ramovš. Prof. Ramovš je prvi in edini slovenski veliki sistematik-lingvist za Miklošičem ter ustanovitelj moderne slovenske lingvistike in dialektologije. Že kot akademik na graški univerzi se je temeljito seznanil z vsemi pisanimi in tiskanimi slovenskimi jezikoslovnimi viri, torej tudi s protestantsko in katoliško knjigo nekako do srede 19. stoletja. Obenem je temeljito in sistematično preiskoval sodobno podobo slovenskih živih govorov in dialektov. Prvi dokaz tega njegovega dela so bile njegove »Slowenisehe Studie,n«, ki jih je objavil 1914. leta v Ja-gičevem Archivu. V njih je z razpolaganjem poznanja slovenskih pisanih in tiskanih virov ‘ter slovemskih dialektov do vseh podrobnosti obdelal problem moderne slovenske vokalne redukcije, ki je do tedaj bil domala neraziskan. Ta Ramovševa razprava je epohalna in je dokazovala, da se je dela za historično gramatiko lotil človek, ki ga bo z lahkoto in najbolje opravil. Poleg številnih razprav v domačih in tujih časopisih, revijah in zbornikih sta doklej iz zasnovanega cikla njegove historične gramatike izšli dve knjigi, ostale pa čakajo še na objavo. V svojem >Konzonantizmu« je Ramovš z neverjetno prodornostjo ol>delal in razložil zgodovino in razvoj slovenskih konzonantov od praslovanščine do danes. Ta knjiga je tako bogata, da bo komajda še moči najti kak konzonamtični problem, ki bi ga Ramovš vsaj načelno že ne rešil. Ramovš je poleg tega z njo pri nas uvel in utrdil mednarodni način transkribiranja glasov in glasovnih variant, mirno katerega odslej noben resen znanstvenik ne bo mo- gel. Prav neenotna in površna transkripcija je ena od glavnih hiib v«se slovenske lingvistike in dialektologije .pred Ramovšem. Ta je kriva, da je Ramovš moral marsikaj znova opraviti, česar mu sicer ne bi bilo treba. Rezultate svojega preiskovani ja in študija dialektov je Ramovš objavil v svojih »Dialektih«. V tej knjigi je prvi določil število in olbseg slovenskih dialektičnih baz in dialektov in jih opisal. Tu in že v »Dialektološki karti« je podrobno raziskal tudi vse geografske, historične, sociološke in 'politične upravne momente, ki so skupno povzročili dainašnjo slovensko dialektično razcepljenost, ter preiskal medsebojno razvojino in sorodstveno razmerje posameznih govorov. »Dialekti« so knjiga, ki bi jo komaj pripisovali enemu sameimu človeku, tako bogaita in nova dognanja vsebujejo. Ker ;mu je bilo nadaljevanje izdajanja velike historične gramatike onemogočeno, je hotel napisati vsaj kratek pregled. Talko je izšla njegova »Kratka zgodovina slovenskega jezika«, ki pa žal tudi še ni dovršena. Ta knjiga je taka, da ji v lingvistični literaturi težko najdemo primere. Pisaina je poljudno, na nekaterih mestih skoraj eseistično, čeprav obravnava težke jezikovne probleme. Nič .ni v njej suhoparnosti in okorelosti, s katero nas tako radi more lingvisti. Ramovševo razpravljanje je živo, duhovito in prepričljivo ter ob najtežjih vprašanjih razumljivo. To je sploh značilna stra.ii in odlika vseh Ramovševih del. Omeniti moramo še Ramovš-Kosovo izdajo »Brižinskih spomenikov«, ki je najboljša izdaja teh tekstov do sedaj, .ter B rožnik-Ramo v še v »Slovenski pravopis«, ki je še posebno važen, ker je končno uredil slovenska pravopisna in pravoreč-na vprašanja. V slovenski pravopis je Ramovš vnesel novo .pojmovanje knjižnega jezika in pisanja. Proti prejšnjemu pretežno statičnemu je Ramovš postavil svoje dinamično-razvojmo pojmovanje knjižne-ga jezika in pravopisa. S tem je odstranil nevarnost, da slovenski knjižni jeziik postane okostenela mumija brez življenjskih sokov iz živih govorov. Popolnoma zgrešeno bi bilo, če bi mislili, da Ramovševo znanstveno delo ne seže preko že tiskanih knjig Ln raizprav. Nasprotno! Pretežen del Ramovševega dela je doslej še neizdan in neprecenljiva škoda bi bila, ko bi tak tudi ostal. Ko ob petdesetletnici prof. Ramovšu iskreno čestitamo, oljenem tudi iskreno želimo, da bi kmalu lahko brali celotno njegovo »Historično gramatiko«. Tine Logar. II. Prav je, da se kdaj pa kdaj spomnimo tistih, ki so žrtvovali in posvetili svoje življenje in delo narodu s tem, da so po svojih močeh prispevali k zgradbi naše kulture. Primerne priložnosti za to nam nudijo zlasti razne obletnice in jubileji. Tako je na primer letos dne 16. avgusta minulo s it o let, odkar se je rodil v Mengšu pesnik in prevajalec Ivan Vesel, ki je znan tudi po psevdonimu Vesnin in ga torej ne smemo zamenjavati s Koseskim. Ta mož, ki je kot dekan v Timovem pri Ilirski Bistrici umrl dne 10. decembra 1900. leta, ni bil le velik narodnjak, aimpak tudi priden literarni delavec. Razen izvirnih nabožnih pesmi, nekaj .povesti in celo drame iz časov pokristjanjenja Slovencev z naslovom »Droh«, je zapustil tudi mnogo prevodov, ki je v nj.ih dosegel največji uspeh. Kot eden prvih Slovencev je začel prevajati iz ruščine ter ponašil poleg drugih izbor iz pesnikoiv Krylova, Puškina, Lermontova, Koljcova, Nekrasova, o čemer priča sRuska antologija v slovenskih prevodih«, ki jo je 1. 1901. dopolnil in izdal A. Aškerc, čeprav jo je zasnoval im priredil za tisk že pred njim I. Vesel sam. Prvi je prevedel v slovenščino tudi Gogoljevo satirično komedijo »Revizor«, ki je izšel 1. 1884. v Slovenski Taliji, ki pa ga dandanes že lahko poslušamo na našem odru v mnogo boljšem prevodu Ivana Prijatelja. Polog tega pa je avtor z.nan tudi po prevodu »Psalmov kralja Davida, ki so izšli 1. 1892. Ivan Vesel-Vesnin je bil zelo izobražen, saj ni dobro (poznal le domače in ruske literature, ampak je prebral tudi Shakespearea, Goetheja, Calderona, Danteja. Biil je razen drugih prijatelj J. Mencingerja, ki ga v svojih spisih večkrat omenja, ter S. Gregorčiča, ki mu je v spomin napisal: Najtboljših eden, stara korenina! Imel ni hčere in imeli ni sina — pač, pač! saj tu njegova je rodbina, tu polno krasnih ruskih mu otrok! Ob zo r mu bil globok je in širok ...« Štirideset let mlajši je še živeči pisatelj Ivan Zorec, ki je letos obhajal svojo šestdesetletnico. Pisatelj, ki se je rodil dne 25. julija 1880. v Malem Gaibru ob Temenici in ždvi sedaj v Ljubljani kot upokojeni višji železniški kontrolor, je pisal sicer že v dijaških letih, vendar se je močneje uveljavil v našem slovstvu šele v povojni dobi. V zadnjih dvajsetih letih je izšla izpod njegovega peresa vrsta knjig, med katerimi je poleg »Domačije ob Temenici« najbolj znana zgodovinska povest v štirih delih z naslovi »Bedi menihi . »Stiški svobodnjak«,, »Stiski tilačau in »Izgnani menihi«. To povest, ki predstavlja prvo slovensko tetralogijo, ito je literarno stvaritev v štirih delih, je zasnoval avtor ob priliki osemstoletnice stiškega samostana, čigar zgodovino nam je obenem z usodo okoliškega ljudstva oiiisal v imenovanem delu. Zanimive so tudi njegove avtobiografske črtice »Iz nižav in težav«, v katerih je popisal leta svojega učenja. Ti spomini, ki jih avtor nadaljuje v Mladiki pod naslovom »Gosposki hlapec«, so pisarni kakor vse Zorčeve stvari v klenem, ljudskih izrazov bogatem jeziku in se pridružujejo podobnim opisom, kakor jih poznamo izpod peresa Jakoba Alešovca, Jožeta Debevca in Janka Mlakarja. Pol stoletja življenja ima za sabo tudi pisatelj France Bevk, ki je letos dne IT. septembra praznoval p e t d e s e t -letnico. Franice Bevk, ki je d oni a iz Zakojce pod Poreznom na Goriškem ter živi po večini, kolikor mu 'to današnje razmere dopuščajo, v Gorici, je poleg Ivana Preglja in Juša Kozaka najpomembnejše ime v sodobnem slovenskem pripovedništvu. Kar zadeva plodovitost, pa mu moramo vobče priznati prvo mesto, saj je izdal doslej že več knjig, kakor pa šteje let. Mnogo njegovih najboljših spisov je izšlo na Primorskem, v Gorici in Trstu, tako da za zdaj večini Slovencev .sploh niso dostopni. Zato so bili že zdavnaj potrebni Bevkovi izbrani spisi, ki jih je leta 1954. začela izdajati Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani, ki je doslej izdala štiri zvezke. Bevk pa ni le silno plodovit, ampak tudi vsestranski v svojem književnem delovanju. Ce izvzamemo njegovo prevajalsko, publicistično in kritično pisateljsko delo, se je uveljavil že samo kot leposlovec v vseh treh literarnih vrstah: v liriki, epiki in dramatiki. Najmočnejši je seveda kot pripovednik. Od prvih spisov, črtic in novel, v katerih se deloma se pozna vpliv Ivana Cankarja, se je France Bevk razvil v izrazitega pripovednika, ki ga zanima življenje v vsej svoji obsežnosti in minogostra-nosti. Po motivih, v katerih se zdi njegova domišljija neizčrpna, bi lahko razdelili vse njegovo delo v dve skupini: v zgodovinske in sodobne povesti. V delili prve skupine, h kateri spadajo na primer povesti »Umirajoči bog Triglav«, »Stražni ognji«, »Pravica do življenja« (ki je dobila letos banovinsko nagrado!), dalje romani »Človek proti človeku«. »Vihar«, trilogija »Znamenja na nebu . in »Legende«, prevladuje romantični način prikazovanja. V delili druge skupine, ki pa jo glede na motive in okolje zopet lahko razdelimo na kmečke in meščanske |m> vesti oziroma romane, pa je Bevk mnogo bolj realist, ki ga zlasti zanimajo pomembna življenjska, predvsem erotična, etična in socialna vprašanja. Tako nam rišejo na primer kmetiško življenje povesti, kakor »Hiša v strugi«, »Ljudje pod Osojnikom«, »Kamnarjev Jurij«, »Veliki Tomaž« in še cela vrsta drugih, medtem ko je pisatelj razgrnil pred nami meščansko življenje v pavesti, kakor Muka gospe Vere«, »V zablodah« in drugod. Nemogoče je, na kratko našteti vsa njeigoiva dela ali pa jili celo označiti vsako posebej. Tu naj poudarim le še, da je Bevk napisal tudi celo vrsto mladinskih knjig. Poleg pesniške zbirlke »Pastirčki pri kresu in plesu« in igric »Bedak Pavlek« spadajo semkaj zlasti povesti »Tatič«, ki je izhajal v Mentorju, kateremu je bil pisatelj zvest in priden sotrudnik, »Jagoda«, »Lulkec im njegov škorec«, »Kozorog«, »Tovariša«, »Pastirci«, »Grivarjevi otroci« in še nekatere druge. To je cela knjižnica, po kateri bi morali pridno segati med drugimi tudi mlajši Mentorjevi bralci, za katere sicer mnogi Bevkovi spisi bodisi še niso primenni ali pa bi jih še ne mogli prav razumeti in uživati. 11 generaciji današnjih petdesetletnikov upada tudi pisatelj Matija Malešič, ki pa ga je letos dine 25. junija ugrabila smrt sredi literarnega delu in načrtov. Malešič je bil Belokranjec, doma iz Črnomlja, kjer se je rodil 30. uk tol) ra 1891. Po poklicu je bil pravnik in je nazadnje islužibovaJ kot okrajni glavar v Škofji1 Loki. — Matija Malešič je že kot dijak sodeloval s črticami im povestmi v Dolenjskih Novicah, Mentorju, Zori, Mladosti in Llustrovanem Glasniku, v katerem je priobčeval vojno črtice pod naslovom »Ljudje od Soče«. Podpisoval se je z raznimi pesniškimi imeni, izmed katerih sta najbolj znana Zorisilav in Stanko Bor. V poznejših letih se je predvsem uveljavil v Domu in svetu, Mladiki in pri Mohorjevi družbi, za katero je spisal nekaj zvezkov Večernic. Prvo večje Malešičevo delo, s katerim je njegovo ime postalo vidnejše v našem povojnem slovstvu, je bila povest »Kruh«. S tem delom je Malešič prvi — še pred domačinom Miškom Kranjcem — uvedel v naše leposlovje prekmursko Slovensko krajino. Poleg tega ima delo ,pomen kot izrazita socialna povest. Socialni motivi so ga privlačevali tudi še pozneje, o čemer pričajo na primer tudi spisi, kakor »Živa voda« in »Izoibčenci«. Ta podest se godi v Beli Krajini, ki ga je kot njegova ožja domovina prav tako mikala kot pisatelja. Poleg kmetov in delavcev pa je privlačeval Malešiča tudi uradniški stan. Značilno zanj je, da rad prepleta zgodbo s premišljevanji in liričnimi mesti, tako da bi ga glede na pisateljski značaj še najlaže označili za liričnega pripovednika. France Vodnik. **N0VE KNJIGE*; H /S Ivan Čampa: Mlin v grapi. Idilična povest. Ljulbljana 1940. Založba Literarnega kluba v Ljubljani. Natisnila Zadružina tiskarna v Ljubljani. Str. 136. Cena vez. —v platno din 50.—, pol v usnje pa din 65.—. Ime Ivana Čampe ni Mentorjev-cem neznano, saj je bil kot dijak pred nekaj leti eden najpridnejSih sotrudni-kov našega lista, v katerem se je oglašal s pesmijo in pisal tudi svoje prve daljše tekste. Kot maturant je izdal zbirko pesmi »Bele noči«, o katerih smo tudi v Mentorju spregovorili, zdaj pa se je predstavil kot pripovednik. V časiu »ve- likih tekstov« je ostal Caimpa modro skromen in zajel v svojo idilično povest življenje svojih znancev na Notranjskem — ljudi okoli Blok. Zdi se, kakor tla ne rešuje težkih sodobnih vprašanj, da podaja samo preprosto zgodbo čota-stega mlinarja Matica, kako se v njem s pomladjo vzbuja čuden nemir ljubezni, kako se oklene revne Tonce, jo poroči in doživi ob njej iti številnih otrocih svojo srečo, ki se nekoliko zamegli, ko začenjajo odhajati v svet, a ga le še ožarja upanje, da dočaka še veselje, ko bo pestoval vnuke. In vendar: z Maticem in Toinco in injuno družino je pokazal Čampa na zdravje, ki ga sedanjost iz-podkopuje. Tako zdravje je temelj in porok za prihodnost naroda. — Svoje ljudi riše Čampa z veliko ljubeznijo in resničnostjo, le mimogrede se mi zdi, da jim ni pravičen, in. pr. Maticu z umivanjem, kar |M> 'nepotrebnem celo ponavlja. Pa ne misli morda, da »idilična preprostost« zahteva, da ibi se mlinar bal vode in se ne umival? Zgodba z volkovi je kajpada mogoča, a vendar se mi zdi preveč filmska. — Pripovedovanje je prijetno v lepem, naravnem jeziku, ki mu je skušal z nekaterimi izrazi dati pisatelj pokrajinsko 'barvo. Poleg nekaterih tiskovnih napak je prezrl korektor nekaj pravopisnih, pisatelj pa je zagrešil napačno rabo časovnih prislovov (davi, včeraj, jutri, danes itd.), ko ine čuti njihove nepravilnosti v zavisnem pripovedovanju, n. pr.: Saj mu je davi (prav: zjutraj) srce kar samo povedalo... (str. 15). V premem govoru bi ibil »davi« na mestu, tako pa mi. Podobnih mest je več. Tu in tam motijo tudi neokusni, kar študentovski stili zimi im s časi tudi ni vedno vse v redu. Povprečnega bralca vse to sicer ne bo motilo, a omenjam le, da 1m> pisatelj v prihodnje še ibolj pazil na jezik, ki ga sicer lopo obvlada. »Mlin v grapi je v .sok a ko ibranja vredna knjiga in jo toplo pr izročamo. Njena oprema je prvovrstna, krasijo jo pa še štirje akvareli letnih časov, delo ukad. slikarja R. Debenjaka, katerega lepo prvo razstavo smo prejšnji mesec videli v Ljubljani. Knjige Mladinske matice. Odkar je Mladinska matica pred trinajstimi lerti začela s svojim smotrnim delom, moremo opaziti v naši mladinski književnosti res lep napredek. Do njenega nastopa je bila pri nas mladinska knjiga nekaka pastorka, za katero se ni nihče prav zmenil, kaj šele, da bi iz ljubeznijo mislil nanjo. Kak preobrat, ako pomislimo, da je Mladinska matica sama izdala že 47 rednih in 13 izrednih knjig v nakladi, ki dosega skoraj poldrugi milijon, kar ni nič čudnega, ko je dosegla s svojo organizacijo, da ima letno nad dvajset tisoč naročnikov, ki dobivajo tudi že enajsto leto »Naš rod«, kaiteri tudi ni ostal brez vpliva za razvoj naših mladinskih listov. — Letos je izdala Mladinska matica spet tri redne knjige v tisku Učiteljske tiskarne v Ljubljani, in sicer Ar mošta Adamiča »Ljudi v viharju« (str. 96), Josipa Ribičiča »Upornice« (str. 64) in »Zaklade s v e t a« (st*. 72), ki jih je po raznih virih priredil Pavel Kunaver. — Adamičevi Ljudje v viharju so — če me štejem Levstikovega Dečka brez imena« — prva naša mladinska povest iz svetovne vojme. V njej pisatej zanimivo Obdeluje zadnje poglavje vojne, v kateri so tudi Slovenci igrali odločilno vlogo. Prav je, da je rešil tudi v mladi,nsko leposlovno knjigo spomin na upor slovenskega ]x>lka v Kodroipi in Kasarzi. Tam v Furlaniji se namreč godi večji del povesti tik pred razkrojem, ko je iz zaledja prihajala misel na osvobo-jenje in so naši fantje začeli nastopati. Upor v Kodroipi so sicer zadnšili, voditelje poročnika Volka, dijaka Pernuša, desetnika Kmeta in druge pozaprli in so morali pred vojno sodišče in nato že stali pred puškami, a zadnji trenutek so ibili j h k1 pritiskom razmer ipomiloSčeni in morali s svojim ,polkom proti Piavi. Med potjo pri Kasarzi pa se je polk uprl in signal je bil dan: nastopil je konec. vojaštvo se je zgrinjalo iproti domu. V to zgodovinsko ozadje je ipostavil pisatelj obisk Kmetove žene icn .njegovega sinka Matjažka v usodnem trenutku po obsodbi uipornikov. Matjažek se med potjo iz Vidima v Kodroipo v svoji radovednosti izgubi in doživlja ob umikajoči se vojski — prišel je v roke najprej dvema češkima častnikoma, potem pa pro-sluilemu stotniku Hutterju, . ki je bil s svojim ravnanjem sprožil] odpor in upor, in končno dobrodušnemu Boltetu, ki ga je s svojim oslom našel ob Soči, ga onemoglega iin ibolnega rešil v Gorico in potem s poročnikom Volkom domov — materi in očetu, ki se je bil tudi že rešil. — Polom, beg, življenje v Gorici je prav tako zan imivo podano, kakor je prej gilbanje v Benečiji. Ediino, kar moti — otroka seveda ne bo — je vodilna vloga prepametnega Oisla Jaka. Osebe in razmere so pa verno očrtane. Jezik je lep. le pravopisa se Adamič točno ne drži. Bilje pri Gorici so innožimska oblika in ne edninska! — Ribičič, ki je nekoč, če se prav spominjam, v svoji prvi knjigi že obdelal čebele, se jih je znova lotil in nam v obliki povesti pokazal upor v patfiju s teindenco, ki naj i|>okaže otroku, da i)rez dela ni jela. Nisem čebelar, a vendar se mi zdi, da je marsikaj v-nesenega v kraljestvo če.bel, česar sicer te zgledne živalce ne poznajo. Sicer pa, lansko leto sem že omenil, bi bil čas, da bi prenehali v mladinskem slovstvu šariti s |x>oseibljenjem flore in favne, pa naj leta, leze ali se kako drugače giblje, ker mora biti tudi otrok že takega leposlovja sit. — Kunaverjevi Zakladi sveta so poučno berilo, ki je poučilo otroke o bombaževih plantažah, gumijevih nasadih, o čaju in daiteljnO'vih palmah, o avstralskih savanah in ondotni živinoreji, o rižu in sojii, o lesni na severu in oranžah na jugu ter še o tikovem lesu. Torej knjiga, ki otroku lepo razširi obzorje! — Vse tri knjige so 'bogato ilustrirane, zlasti zaslužijo pozornost Jakčeve ilustracije >Ljudi v viharju« in M. Trčkove v »Upornicah«. ©J d! ♦ FILATELIJA* 10 Prof. Štefan Plut: lUantlicutie o (itaieU{i V času, ko divja voj.na in uničuje dala človeškega uma, mineva 500 let, odkar je Janez Guitenberg izumil tiskarstvo, ki je posredno — s knjigo — pomagala ostvariti bistven del vse kulture in civilizacije. Janez Guteivberg «e je rodil v Mainzu okrog 1. 1400; pozneje je živel v Strall-burgu, kjer se je vneto bavil s tiskar--skimi problemi. V sodnih spisih, ki so se ohranili iz meke pravde, ki jo je I. 1439. dvignil proti njemu njegov sodelavec, se omenja razložljiv tiskarski stroj, kovine /.n izdelavo premakljivih tis/kanskih črk, črnijo in dr. Pozneje se je vrnil v Maiinz, kjer je z najetim posojilom nadaljeval s tiskanjem knjig, zlasti sv. pisma. Iznajdba pa mm — kot večini nekdamjih izumiteljev — ni prinesla gmotnega blagostanja in mirnega življenja. Umrl je 1. 1467. ali 146H. kot |>reskrl)ovanec mu inskega nadškofa. V Nemčiji so se Giuteni)ergovega jubileja spomnili — vsaj kar se .tiče znamk, ki jih je tudi tiskarstvo priklicalo v živ-Ijemje — precej skromno; v stavku, izdanem za propagando .lipskega velesejma, nosi ena znamka sliko Nemške knjiž- niče v Lips/kem (Leipzig) in Gutembergov lik. Spomnila pa se je tega jubileja tudi — Jugoslavija, edina od vseh držav sveta. Izdala je znamko, >ki kaže pokrajinski motiv k Oboda, manjšega kraja blizu Cetinja, kjer je bila za vlade Jurija Cr-nojeviča, gospodarja Zete (1490—1496), in na njegovo pobudo ustanovljena preprosta tiskarna, ena prvih na balkanskem poilotoku. Tu je menih Makarij od leta 1493. do leta 1496. tiskal razne cerkvene knjige. Po begu Jurija Crnojeviča v Benetke je tiskarna prenehala z delom (1496); po propadu zetiske samostojnosti (1499) pa je odšel tudi tiskar menih Makarij v Romunijo, kjer je tiskal cerkvene knjige za Romune i.n Bolgare do 1. 1512., ko izgine za njim vsaka zgodovinska sled. —i Obodske tiskarne se je spomnila leta 1893. Črna gora, ko je injena poštna uprava dala pretiskati takrat veljavni stavek znamk s ipretiskom »1493—1893 Proslava štamparijec. Stoletnica znamke — ne toliko prve angleške kot prve znamke sploh — je po filatelistovih -mislih pač toliko pomembna, da bi se je morale spomniti z iizdajo poselbnih znamk (brez pribitkov im v veliki množini) vse države sveta ali vsaj one, ki jih vojna ni prizadela. Pa glej! Oti evropskih držav so izdale posebne spominske znamke le Vel. Britanija, Portugalska, Estonska in Bolgarija, od izvenevropskih pa Avstralija, Burma in nekaj ameriških držav (Argentina. Brazilija, Dominika, Guaiteunaila, Mehika. Paraguaj, Salvador in Venezuela). Nekoliko opravičene so pač one države, ki so že prej praznovale važnejše obletnice •svojih p r v ih znaimlk (Belgija, Danska, Fiinska, Romunija, Paraguaj, Venezuela iin Alžir), vendar 'bo držala trditev, da ise zu tem omalovaževanjem skrivajo razlogi mednarodnopolitičnega značaja. — Seveda brez kupčijskih nagibov pri izdaji zadevnih spominskih znamk pc-nekod Je ni šlo. V tem '|>ogledii se »odliki! je< zlasti Mehika; če hočeš kupiti vso znamke, ki so v tej državi izšle za stoletnico znamke, boš moral zanje odšteti 590 dinarjev. Uvedbo filatelističnih tečajev ima v načrtu za čas, ko bodo spet nastopile redne razmere (kolik optimizem!), neka londonska veletrgovina z znamkami, in sicer za začetnike, za izkušene zbiralce, za znamkarje raziskovalce, za specialiste in za 'poklicne filateliste. V tečaju za začetnike se IkkIo obravnavala vprašanja o zbiranju znamk, o albumih in drugih Spominske znamke filatelističnih potrebščinah, o skrbi za znamke, o kakovosti, sestavu in opremi zbirke in nazadnje o tem, kako se gradi zbirka in kakšne so korisiti zbiranja. Na tečaju za izvedene zbiralce bodo udeleženci poleg prejšnjega ijKvslušali še predavanja o socialni strani zbiranja znamk, o priredbi albumskih listov, o znamkar-skem slovstvu, o slikah in motivih na znamkah in o splošnem pogledu zinam-karstva ter o prehodu od zbiranja do 25BAKI IMOvnAlO 1940 aaimiHMstuMsui filatelističnega raziskavanja. — Iz nasJo-vov predavanj spoznaš, o čem morata nekaj vedeti začetnik in zbiralec. V mladinskem listu »The Youmg America« je bilo .pred nedavnim bralcem zastavljeno vprašanje, katera zabava jim je najljubša. Od 5000 odgovorov iz 50 šol jih je bila ena četrtina za zbiranje znamk. Kakšen bi bil uspeh podobne ankete pri nas, na vašem zavodu, v tvojem razredu? V Ameriki seveda je dognal neki zdravnik, da dočakajo zbiralci (ne samo znaun-karji, marveč tudi rastlinarji, polžarji in drugi »sorodniki«) dolgo življenje. Mansikdo se bo smejal tej ugotovitvi, ki pa vendar le ni tako »ameriška«, kot se na prvi pogled zdi. Gotovo je sklep »ker zibi rani znamke, bom dolgo živel« napačen; tega naš ameriški zdravnik tudi ne trdi. Kako je torej s to zadevo? — Nauk o človeških konstitucijskih (telesnograd-benih) tipih, čigar početindk je znameniti nemški psihiater Kretschner, razlikuje tri glavne tipe (vrste) ljudi, ki se med seboj razlikujejo v določenih telesnih in duševnih lastnostih. Eden glavnih tipov je tudi piknični aili debelušni, (ni pa nujno, da bi moral biti človek tega tipa res debel). Posebnosti v značaju ljudi tega tipa so dobrodušnost, umirjenost, delavnost, potrpežljivost, vztrajnost in dr.; imajo, Ikoit pravi Venomer, smisel za »vestno, zbirajoče i n urejajoče z n a š a 11 j e mnogoštevilnih m a j h n i h p os a m e z n o s t i« in navaja za zgled K. A. Brookhausa, prireditelja prvega konverzacijskega leksikona v današnjem pomenu besede. Verjetno je, da je baš piknični tip imed znamkarji in sploh zbiralci najbolj zastopan. Verjetno pa je tudi, da ravno ta človeški tip — zaradi posebne telesne zgradbe (živčevje, žileze z notranjo iz-ločibo) in zlasti zaradi svojih duševnih lastnosti — laže prenaša težave življenja in zato tem dlje vzdrži. Tako torej bi bili dolgoživost in nagnjenost k zbiranju zavisni od človekove telesne zgradbe. Filatelistične razstave. Vodja centrale za prirejanje filatelističnih razstav v Zvezi filate/listov nemške države Roman Stoebe je podal nekaj smernic glede prirejanja filatelističnih razstav. Za nas bo najbotlj zanimiv, nasvet, naj se ne razstavljajo samo zbirke, ki so mogle nastati le po zaslugi globokega žepa, t. j. velikih denarnih žrtev, marveč so vredne razstave tudi manj dragocene zbirke, samo da st) dobro opremljene in da odseva iz njih veličina in lepota naše filatelije; posebno pa naj se razstavljajo zbirke, ki so Zigrajene na temelju določene, čim iz vi mej še vodilne misli, ki naj pride v zbirki do jasnega in učinkovitega izraza. V prvih svojih začetkih je obstajala filatelija v tem, da je znamkar nabral čim več znamk; vrhunec spretnosti in vztrajnosti je dosegel, kdor je zbral milijon znamk; ljudsko verovanje je taki zbirki pripisovalo ikar čudodelno moč. Prvi oglas za zamenjavo znamk je menda oni iz »The Family Heralda« 22. marca 1851; oglasnik pravi tam, da ima strop svoje knjižnice okrašen z 80 tisoč znamkami. Tudi polepljenje pohištvenih delov z raznobarvnimi znamkami je bilo takrat — in še danes se najdejo takšni čudaki — v modi. Prva razstava znamk je bila 1. 1852. v Bruslju. Spočetka so bile prav redke, danes so že tako pogostne, da jim pripisujejo od vsega, kar more služiti za propagando filatelije, ma j večji pomen. Zadnji dve razstavil v naši državi sta bili zagrebška (od 29. septembra do 6. oktobra) v spomin Gutenlbergov in skopljan-ska (<«1 6. do 8. oktobra) kot prva propagandna razstava v vardarski banovini. V USA je proslavijo okrog 3ozai'-jati le na nekatere važme stvari. V končnici se kralju ni bati neposrednih napadov. Nevarni so mu večinoma kmetje, ker so morejo spremeniti (metamorfoza) v dame in trdmjuve. Med velikimi mojstri pomeni premoč kmeta v srednji igri že skoraj gotovo zmago. Kmet sant ne |>otre-liuje mata za zmago. Ko prodre na zadnjo vrsto, se tam spremeni v poljubno figuro (damo, trdnjavo, sikakača aJi lovca). Ves problem končnice s kmetom je torej vprašanje, ali prodre kmet na zadnjo vrsto ali ne? In če ga zadrži sovražnikov kralj, je igra pat. Šah je silno nevarna igra! Povsod ima tolmune, kotanje in prepade. In prav ti dajejo šahu lepoto, ker ima slastnejši partner do bridkega ikonca upanje na rešitev. Na pat vedno lahko mislite. Ko nasprotnik niima možnosti poteze, nastane pat. Igra je končana, ni pa mat, ker kralj ni napadem. Skrite kmetove lastnosti so vzrok, da končnica kmeta in kralja proti kralju dela velike preglavice. Oglejmo si tako pat-pozicijo: Beli kral j na e6 im beli kmet na e7. Črni kralj na e8. f g Crni na potezi je pat, ker nima možnosti poteze. Važno je tudi, ali kralj (podpira svojega kmeta ali je tako daleč od njega, da mu ne more pomagati. V primeru, če je kralj preveč oddaljen od svojega kmeta, je dana nasprotnikovemu kralju velika možnost, da pobije kmeta in igro ko.nča remi. Vzemimo primer: Beli kralj na h3 in beli kmet na b4. Crni kralj na d6. m i abc defgh Ce beli poskuša prodirati s kmetom, 1k> partija končala remi, na primer: 1. b4 — b5 Kd6 -f- c5 2. b5 — b6 Kc5 X b6 reani. Tudi če beli v drugi potezi vleče kralja, je kmet izgubljen. Ce pa skuša beli takoj v prvi potezi s kraljem, se končnica nekoliko zavleče, vendar je rezultat isti. Na primer: 1. Kh — g3 Kd6 — c6 2. Kg3 - f3 Kc6 - b5 3. Kf3 — e3 Kb5 X 1)4 'remi. Osamljeni kralj je lovil v tem primeru nasprotnikovega kmeta od spredaj, lahko ga pa lovi tudi od strani. Na primer: 1. Kh3 — g3 Kd6 — d5 2. Kg3 — f3 Kd5 - c4 3. Kf3 — e3 Kc4 X b4 remi. Opozarjam pa, da je napad na sovražnikovega kmeta od strani nevaren in se rad ponesreči, medtem ko je frontalni napad, to je od spredaj, vedno uspešen. Skratka, končnica kmeta in kralja proti kralju je dobljena le, če stopi kralj pred svojega kmeta v opozicijo, na primer: Beli kralj na b4 in beli kmet na b3. Crni kralj na b6. mm jm « P* I abcde fgh Boj med sovražnima kraljema se bo sukal okoli usodnega polja b8, kjer bo ina-stala metamorfoza kmeta v damo. Crni ga mora braniti, beli naskakovati. 1. Ciini je na potezi Ki>6 — c6 2. Rb — a5 ......... Beli kralj ne gre v opozicijo, ker bi s tem ničesar ne dosegel in bi se kralja laliko neprestano vrtila po četrti, oziroma šesti vreti. Beli kralj mora zato proti polju b8 in seveda s sefooj vileči svojega kmeta. Crni kralj se bo branil in seveda umikal proti polju ib8, ali pa bo ogrožal nevarnega kmeta. Nadaljujmo torej: 2.................. Kc6 — c5 Ce bi sedaj beli kralj prodiral naprej na a6, bi črini kralj zasedel polje b4 in dobil kmeta. Beli krailj mora zato vzeti kmeta s seboj: 3. b3 — b4 šah ............. Co sedaj ne gre črni kralj .nazaj, mu uide beli kmet naravnost na cilj, to je na b8, zato igra črni, da drži usodno polje 1)6 z edino pametno potezo: 3.......... Kc5 — c6 4. Ka5 — a6 .......... Važna opozicija, ki bo usodna za partijo! 4.......... Kc6 — c7 5. h4 — 1)5 .......... Črni kralj bi šel lahko ali na c8 ati na b8. V prvem primeru stopi beli na a7 in prodira nato neovirano s kmetom, ki se bo ma b8 spremenil v damo. Zato bo črni raje igral tako, da bo še držal usodno polje b8, in sicer: 5.......... Kc8 — b8 6. Ka6 — b6! Kib8 — c8 7. Kb6 — a7 kmet nima več zaprek! Koaičmica kmeta in kralja proti kralju je zares dobljena, če stopi kralj pred svojega 'kmeta v opozicijo. Ni pa vselej lahko povedati vnaprej, ali jo močnejši kralj pred svojim kmetom vedno lahko doseže ne- (Nadaljevanje sledi.) Šahovski aforizmi Edino, kar imata šali in karte skupnega, je strah pred »kibici«. Šahovski igralec je izjemni človek, ki nima namreč rad, če se mu delo lajša. Šahovski igralec in vojskovodja cenita vrednost zmage po veličini boja. Za učenje šaha je gotovo potrebna težka odločitev, še težja je, šah zapustiti. Šali je umetnost, ki se je more »igraje« naučiti. Šahovski problemi. O teh smo pred leti že govorili v »Mentorju«, tudi objavili smo že iiiekaj problemov, nismo pa z njimi nadaljevali. Pričeli bomo znova, vsaj po enega v vsaki številki. Ce bo zanimanje večje, bomo tudi to poglavje razširili. Višješolci vedo, da so upos, drama in lirika Ari velika poglavja poezije. Vsa tri spoznamo tudi v šahu. Moderni mojstrski problemi imajo širok epski značaj. Pripovedujejo o dolgih pripravah za bitko, o živahnih bojih, o bojnih premorih, o novih napadih, o odlikovanju junaških vojakov v viteških bojih, vsi pa v službi obeh kraljev, ki končno po padcu njunih armad, sama posežeta v boj, da častno zimagata, ali pa da se predasta. Krajše kombinacijske mojstrske partije, pa tudi amaterjev, imajo bolj ali manj značaj drame z razvojem, s stopnjevano napetostjo do maj višje točke ali vrha in z naglim padcem do katastrofe. Če postane drama, kar se često dogodi, tragedija, je padec jumaika po težkem boju. Od značaja avtorja, ki prevzame vodstvo, zavisi pa, če postane veseloigra z vedro vsebino, -ko orožje ne zahteva prelivanja krvi, ampak se konča po zvijačnih trikih v obojestransko zadovoljstvo. Tudi dov-tipni šahovski mojstri uprizarjajo često v svojih partijah komedije, ki nas ne samo prijetno zabavajo, ampak nas pripravijo tudi do veselja in smeha. (Nadaljevanje sledi.) Problem št. 1. Dvo potezni k. B. P. Popis: Beli kralj na d6. bela dama na f3 im bela trdnjava ina c2. Črni kralj na d4. Beli na potezi napravi v drugi potezi šah-mat. , * POMENKI * /S Igor. Vaše pesmi — |x>9lali ste jih toliko, da lahko sodim — kažejo talenit. Od prve do zadnje so vse inepotvorjen izraz Vašega čustvovanja. Želel bi le več uglajenosti in smiselnega izvajanja ob metaforah. Na več mestih imate sicer lepe metafore, a iz onega, kar navežete nanje, se zdi, ko da jih niste razumeli: to se prarvi, da so ipriučene in še neprebavljene. Veste, metafora je skriv.nosit doživetja in se ne da izposojati. Sicer pa ste še mladi in upam, da se 'boste lepo razvijali .in razvili. Izmed poslanih priobčim za zdaj vsaj »Jutro«, katero drugih mogoče pa pozneje, čeprav bo treba tudi nekaj pile. Fr. K. Daljše črtice, ki se lepo bere in bi bila vzpodbudna, ne moram priobčiti, ker bi nemara 'komu le ne bila všeč. »Pesem v proak o oraču prihrainim za po mlad. Izmed pesmi pa pridejo dve, tri prej ali slej v list. V primeri z Vašimi prvimi pošiljkami je videti že lep napredek. Kar ste prosili, bom uredil. Skušajte med svojimi prijatelji in tovariši dobiti čim več naročnikov! I. L. Dolgo se niste več oglasili in svoj molk opravičujete. No, kar ste poslali, ni malo in kaže, da res »niste zaspali«. Vesel bi 'bil, če tbi bili v »času molka« premišljevali moj lanski nauk in se ravnali |H> njem. Poslano je namreč taiko, da ne morem govoriti o kakem napredku. Motivno in v podajanju ste še v prvih težavah Ln ,ne dosegate še zdaleč svojega vzornika, :]x> katerem ste se pesniško krstili. Edina, ki je kolikor toliiko branju vredna, bi bila ona o sojenicah, dasi ji še mnogo manjka, da bi bila dobra sodobna pesem. Ako je res, kar pravite, da -Vam je prerokovala tretja sojenica, potem ne kaže drugega ko čakati; da se njeno prerokovanje uresniči. B. S. Pa ne, da bi .se Vam bil Pomenkar zameril? Z odkrito besedo noče zavirati l asti, pač pa jo usmeriti taiko, da bo prav. Mentorjeva šola ni še .nikomur škodila. Upam, da se razumemo. K. R. Pisal Vam inisem, ker odgovarjam samo v Pomenkih. Vidite, da sem 'bil zadovoljen z Vašiim spisom, ki ga bodo — upam — naročniki z zanimanjem brali. Če bi bil melkoliko sočnejši, bi mu ne škodilo. Kselip. Ako se še oglasite, pošljite obenem svoj naslov, ker anonimnih prispevkov, kot sem zadnjič povedal, ne bom poslej več. upošteval. J. Rekar. Vaš »Beg« je lep doživljaj gozda, ki po nepotrebnem izzveni taiko črnogledo. Pokazaili ste, da obvladate jezik, ki Vami prožno teče. Zato upam, da se boste še oglasili in napisali še (kaj boljšega, kot je ta oris, ki vendarle spominja, kakor bi bil posrečena domača naloga. Vsem: Pišite čitljivo! Ne mislite, da je nečitljivo čečkanje znamenje genialnosti. Koliko truda bi prihranili uredniku in stavcu, če bi se sami 'potrudili in 'lepo pisali. Nemarnih roko|risov tudi jaz ne 1h>iu ve« bral — v koš pojdejo in iiz njega na ogenj, kjer dvomim, da bi vzletel iz njih feniks in zapel. Vse šolske knjige in šolske potrebščine ima v veliki izbiri na zalogi ANTON SFILIGOJ Ljubljana, Frančiškanska ul. 1 trgovina s papirjem, devocijonalljami in knjigami LJUDSKA POSOJILNICA V LJUBLJANI zadruga z neomejenim jamstvom LJUBLJANA MIKLOŠIČEVA C. 6 v lastni palači Obrestuje hranilne vloge najugodneje Nove in stare vloge, ki so v celoti vsak čas razpoložljive, obrestuje po 4proti odpovedi do 5 °/#. DIJAKI! KAM? v NOVO ZALOZDO (KONGRESNI TRG) Po vse šolske potrebščine! Po risala in risalno orodje za tehnike! Po nalivna peresa, aktovke, torbice! Po vse knjige domače in tuje! Na j večja izbira! Konkurenčne cene! MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA je največji slovenski pupi-larnovarni denarni zavod Dovoljuje posojila na menice in vknjižbe Za vse vloge in obveze hranilnice jamči MESTNA OBČINA LJUBLJANSKA Slovenski dijaki — Slovenska dijakinjaI Tvoja dijaška leta so leta priprave za ono dobo, ko bo narod terjal od Tebe nesebično delo, požrtvovalnost, ljubezen, vodstvo. Zato se že sedaj široko razglej po vsem hotenju in udejstvovanju svojega naroda 1 Med najpomembnejšimi gospodarskimi pojavi boš našel zavarovalstvo. Vprašaj se: flli je vse zavarovalstvo pri nas v službi naroda? In odgovor: Prva čisto slovenska in nad 40 let svojemu narodu zvesta služabnica je naša VZAJEMNA ZAVAROVALNICA V LJUBLJANI Ona kot najmodernejše urejeni zavarovalni zavod zavaruje: proti požaru, streli in plinski razstrelbi, proti nezgodam, proti vlomski tatvini, za zakonito dolžnost jamstva, proti razpoki cerkvenih zvonov, proti razbitju stekla vsake vrste, avtomobile (kasko). ' Dalje sklepa: življenjska zavarovanja vseh vrst in načinov kakor za primer smrti, za primer smrti ali doživetja, za primer doživetja, medsebojna zavarovanja dveh oseb, terme fixe zavarovanja itd. V pododdelku KARITAS je Vzajemna zavarovalnica organizirala največje ljudsko zavarovanje v Jugoslaviji za posmrtnino (pogrebnino) starostno preskrbo in doto. Jamstvena sredstva Vzajemne zavarovalnice znašajo že do 110 milijonov din. Vsak zavarovanec Vzajemne zavarovalnice prejema mesečnik ,.Našo moč”, ki izhaja v 115 500 izvodih. Čitajte gal Tako se boste najbolje seznanili z zavarovalstvom ter z delovanjem naše edine čisto domače zavarovalnice. DiJaSke ustanove: Vzajemna zavarovalnica je edina zavarovalnica, ki z 10 dijaškimi ustanovami vzdržuje 10 siromašnih slovenskih dijakov. v Šolske potce&saM kakor zvezke, mape, peresa navadna in nalivna, svinčnike, risalni papir in risalno orodje, aktovke, nahrbtnike itd. nudi po konkurenčno nizkih cenah TRGOVINA H. NICMAN - L3UBLDANA KOPITARJEVA ULICA 2