MOLITEV
JOŽE KASTELIC
I
Po zelenih hostah sva s svojimi sanjami šla, iskala vseh daljnih gradov in vasi. Najini duši sta keruba dva plameneča bila: kerubi gledajo vedno neznane, daljne stvari.
Oči so se rož in zelenja opile,
pa sva jih hkrati kot luči zvečer z rokami zastrla.
Hoste so tiho se nizko nad naju sklonile,
v nama je sleherna žalost kot zvezde pred zarjo umrla.
II
Moj čoln je oblilo žareče zlato širnega morja.
Za seboj sem pustil v temah zemljo in žalostne blodnje srca.
Na tem morju so vsa jadra rdeča od božjih krvavih rok. Čolni so vsi brez krmil in brez vesel kot nebogljene igrače otrok.
V  čolnih sedijo romarji tihi iz daljnih krajin.
V  dihih vetrov se pokojno napenjajo jadra sredi spokojnih tišin.
Moj čoln plove trudno v pristan večnih mest.
Nad njim gre tiho samotna pot mističnih zvezd.