165 Komunikacija in njene vrzeli pri delu z onkološkim pacientom KOMUNIKACIJA MEDICINSKE SESTRE S PACIENTOM V PROCESU USPOSABLJANJA ZA SAMOSTOJNO OSKRBO STOME Jožica Tomažič, univ. dipl. org., pred. Ana Gregl, dipl. m. s. UKC Maribor – Klinika za interno medicino IZVLEČEK Prispevek obravnava komunikacijo v zdravstveni negi z vidika zdra- vstvene vzgoje pacienta s črevesno stomo. Komunikacija je temeljna človekova potreba, središčni pojem in bistveni del nudenja zdravstve- ne oskrbe. Pred in po operativnem posegu, s katerim je pacientom izpeljano črevo na trebušno steno, je informiranost pacientov ključ- na, zato je razumljivo, da komunikacija predstavlja temelj pacientove oskrbe. V procesu zdravljenja takšnega pacienta ima medicinska se- stra pomembno vlogo, da pacienta seznani s stomo in življenjem po operativnem posegu. Zelo pomembna je primerna komunikacija in zdravstvena vzgoja, ki pacientom omogoča, da se lažje in čim hitreje vključijo v normalno življenje in so sposobni samooskrbe. Ker so me- dicinske sestre pri obravnavi takšnih pacientov tudi časovno omejene, je zelo pomembno, da znajo učinkovito komunicirati. Na učinkovito komunikacijo vplivajo osebnostne lastnosti in znanja medicinske se- stre ter vključuje tako informiranje pacientov kot njihovih svojcev. To pomeni, da mora imeti medicinska sestra pridobljena strokovna zna- nja, spretnosti in stališča s področja stom, iz katerih izhaja umetnost kompetentne komunikacije, kakor tudi medosebne spretnosti, da lah- ko učinkovito komunicira s pacienti, njihovimi svojci in sodelavci. KLJUČNE BESEDE: komunikacija s pacientom, stoma, medicinska sestra, zdravstvena vzgoja. 166 Komunikacija in njene vrzeli pri delu z onkološkim pacientom UVOD Izpeljava črevesa na trebušno steno predstavlja za vsakega pacien- ta veliko osebno stisko, saj se po operaciji spremeni telesna podoba, kar vpliva na človekovo samozavest in zagotovo spremeni življenje posameznika. Izguba kontroliranega odvajanja blata je ob sami bole- zni dejstvo, ki paciente dodatno prizadene, tako da doživljajo psihične, čustvene, fizične in socialne probleme. Zaradi čustvene prizadetosti potrebujejo v procesu zdravljenja ob sebi ljudi, ki jim zaupajo, katerim lahko izrazijo svoje strahove, dvome in pričakovanja ter od njih dobijo koristne informacije za nadaljnje življenje. Prav gotovo je komunika- cija z medicinsko sestro enterostomalno terapevtko (v nadaljevanju ET) bistvenega pomena za čimprejšnjo rehabilitacijo in nadaljnjo sa- mostojno oskrbo. Pacienti se lahko med seboj zelo razlikujejo glede perceptivnih, intelektualnih in čustvenih sposobnosti. Te dejavnike mora medicinska sestra ET upoštevati in se s svojim načinom dela pri- lagajati pacientu. Ko s komunikacijo uspemo pacienta prepričati, da delujemo v smeri njegovega in hkrati tudi našega cilja, smo začrtali uspešno nadaljnje učenje in sodelovanje. Ključnega pomena je vklju- čevanje svojcev v proces obravnave pacienta in spoštovanje dostojan- stva pacienta. Komunikacija medicinske sestre s pacienti, njihovimi svojci in s svojimi sodelavci je osnova njenega poklicnega delovanja. S komunikacijo medicinska sestra pridobiva in izmenja informacije, pri- dobiva znanje in izkušnje ter izraža potrebe in občutke. Komunikacija je običajno večsmerna in Čukova (2006) komunikacijo opredeljuje kot proces, v katerem vsakdo hkrati prejema, pošilja, interpretira in sklepa o drugem posamezniku ali skupini ljudi. Medicinska sestra mora v pro- cesu komuniciranja ustvariti klimo, ki bo pacientu vzbudila občutek zaupanja, pripravljenosti na pomoč in motivacijo (Štemberger et al, 2009). Tako bo lažje posredovala informacije pacientu in mu pomaga izražati občutke in duševne reakcije na bolezen. V tem primeru je ko- munikacija tesno povezana z učenjem in je temelj rehabilitacijskega procesa. Vsakdo vstopa v komunikacijski proces z enakimi dejavniki: – v proces vključujemo svoje »telo«, ki se giblje in ima svojo obliko in postavo; – vključujemo svoje »vrednote«, načela, misli, želje in dolžnosti do sebe in drugih; 167 Komunikacija in njene vrzeli pri delu z onkološkim pacientom – vključujemo svoja trenutna »pričakovanja«, ki izhajajo iz preteklih izkušenj; – vključujemo svoja »čutila«, ki nam omogočajo zaznavanje sveta; – vključujemo svojo »sposobnost govorjenja«, besede in glas (Belna, 2004 po Tomić, 1999). V komunikaciji izmenjamo, kar vemo, kar mislimo, sprašujemo, odgovarjamo, pokažemo, kaj nameravamo, posredujemo podatke, usmerjamo druge, sporočamo svoje želje in zahteve itd. Vendar ko- munikacija ni samo to, veliko bogatejša postane, če znamo ustvariti vzdušje odprtosti, zaupanja in vzajemnega spoštovanja. Ljudje cenijo osebno obliko komunikacije. Da bi bila naša vsakodnevna komunikacija razumljiva in uspešna, moramo vse, kar je generalizirano, konkretizirati, vse, kar je izpuščeno, dopolniti, vse subjektivne predsodke preveriti (Belna, 2004 po Brajša, 1993). STOMA Stoma v latinščini pomeni usta ali odprtino. Besedo uporabimo običajno takrat, ko želimo označiti umetno narejeno povezavo med votlim organom in kožo. Glede na organske sisteme poznamo tri po- dročja stom. V kirurgiji ušes, nosu in grla govorimo o traheostomi ali t.i. dihalni stomi, ki omogoča nemoteno izmenjavo zraka. Stoma, ki je narejena na katerem koli delu sečne poti in izloča urin, se imenuje uro- stoma. V kirurgiji prebavil pa poznamo črevesne stome, ki omogočajo izločanje blata. Črevesna stoma je izpeljava zdravega dela črevesa na trebušno steno. Poimenujemo jo po delu črevesa, ki je bil izpeljan na trebušni steni. Kadar je izpeljano ozko črevo v področju jejunuma, govorimo o jejunostomi, kadar pa je ozkočrevesna stoma na ileumu, govorimo o ileostomiji. V primerih, ko je na trebušno steno izpeljano debelo črevo, govorimo o kolostomi. Glede na mesto izpeljave na debelem črevesu je le-ta lahko cekostoma, transversostoma ali sigmostoma. Stoma je lahko začasna, za obdobje nekaj mesecev ali pa končna (terminalna). 168 Komunikacija in njene vrzeli pri delu z onkološkim pacientom Najpogosteje je začasna ali trajna črevesna stoma indicirana: – v okviru kirurškega zdravljenja raka debelega črevesa in danke, – v okviru kirurškega zdravljenja kroničnih vnetnih obolenj črevesa, – v okviru kirurškega zdravljenja napredovalega raka na rodilih, – v okviru kirurškega zdravljenja zapletov na prebavni cevi po radio- terapiji, – v določenih primerih pri poškodbah trebuha, – v okviru kirurškega zdravljenja Hirschprungove bolezni, – v okviru kirurškega zdravljenja familiarne polipoze debelega čreve- sa. V letu 2010 je bil v UKC Maribor na Oddelku za abdominalno in splošno kirurgijo najpogostejši razlog za izpeljavo črevesne stome ra- kavo obolenje (pri 77 % pacientov). Večina teh pacientov (69 %) je bila stara med 60 in 80 let, 12 % je bilo celo starejših od 80 let. Večina ope- riranih, starejših od 60 let (70 % teh pacientov), je bila obremenjena z dodatnimi obolenji. Pri zdravstveni vzgoji pacienta s stomo je potreb- no upoštevati starost pacienta (starejši pacienti imajo slabši vid, sluh, slabše ročne spretnosti, slabšo okretnost), intelektualne sposobnosti in pacientovo predhodno znanje ter dostopnost informacij in njihovo pravilno razlago. Ne glede na starost pa sta pristop in obravnava pacienta s stomo v procesu učenja individualna, saj gre za različne fizične in mentalne sposobnosti pacientov, katerim pri komunikaciji in učenju pripisuje- mo velik pomen. KOMUNIKACIJSKE SPRETNOSTI MEDICINSKE SESTRE ET Komunikacija pomembno vpliva na pacientovo psihološko pripra- vljenost, da se sooči z boleznijo, s spremenjeno telesno podobo, s pri- čakovanji v prihodnosti, s spremenjenimi odnosi pacienta do bližnjih, do dela itd. To soočenje je pogosto celo bolj obremenilno kot bolečina zaradi bolezni. Bolezen je včasih tudi reakcija pacienta na konfliktne socialne odnose in protislovja v komunikaciji med pacientom in po- membnimi osebami iz njegovega socialnega okolja (Ule, 2000). Namen komunikacije ET s pacientom ni le posredovanje informacij pacientu in zbiranje podatkov o njem. Potrebna je empatija, spošto- 169 Komunikacija in njene vrzeli pri delu z onkološkim pacientom vanje in partnerski odnos. Slog komunikacije je potrebno prilagoditi intelektualnim sposobnostim posameznika ter njegovim socialnim in emocionalnim značilnostim. Pacienta je potrebno vzpodbuditi k ak- tivni vlogi pri zdravljenju in sprejemanju lastnih odločitev o spreme- njenem načinu življenja. Naša komunikacija je nepopolna in nestro- kovna, če sporočila pošiljamo nehote, nenačrtovano, nezavedno ter brez povratnih informacij o njihovem sprejemu in učinku. Če sporočila pošiljamo hote, načrtovano in zavestno ter iščemo in sprejemamo po- vratne informacije o njihovem sprejemu in učinku, je naša informaci- ja popolna in strokovna (Belna, 2004). Obvladovanje komunikacijskih spretnosti ne prinaša medicinski sestri samo vrednosti, da je bolj ra- zumevajoča, temveč ji v procesu poučevanja pacienta zagotovi tudi učinkovitost. Odnos in vsebina V komunikaciji ET s pacientom sta najpomembnejša odnos in vse- bina. Komunikacija mora biti topla, človeška in iskrena. Pri pacientih je prizadeta njihova identiteta, zato si v procesu zdravljenja želijo, da jih druga stran sprejme kot pomembne in spoštovane. Odnos do so- človeka je del vzgoje, prepričanja posameznika in se kaže v njegovem obnašanju in izražanju. Za dobro komunikacijo je pomembna empati- ja – vživeti se v situacijo drugega. ET, ki pacienta razume, lažje komu- nicira z njim, izbira prave besede, zna pozorno poslušati pacienta ter dopusti, da ta izrazi svoje strahove in pomisleke. Dobra komunikacija presega ekonomske, sociokulturne, medosebne razlike in proizvaja zaupanje, spoštovanje in sodelovanje (Ule, 2000). Pogovor medicinski sestri omogoča razbiranje pacientovih neverbalnih sporočil. Besede oziroma predstavljena vsebina mora biti razumljiva, prilagojena paci- entovim sposobnostim. Za pogovor in učenje je potrebno imeti čas in prostor, kjer bo pacientu zagotovljena zasebnost. Časovni pritisk lahko povzroča, da pacienta ne poslušamo, ampak navajamo zahteve oziro- ma svoja pričakovanja. Odgovori na pacientova vprašanja morajo biti jasni in v primeru, da medicinska sestra ET ne pozna odgovora ali ni kompetentna za odgovor, pacienta poveže s primerno osebo (Belna, 2004). 170 Komunikacija in njene vrzeli pri delu z onkološkim pacientom Medicinska sestra ET prične s psihično pripravo pacienta na stomo pred operacijo in v pogovor vključi: – pomen čiščenja prebavnega trakta za operativni poseg, – predstavitev pripomočkov za oskrbo stome, – predoperativno označitev mesta izpeljave črevesa, – način učenja nege stome po operaciji, – vlogo svojca pri negi stome, – način prehranjevanja, oblačenja, zmožnost telesnih aktivnosti in drugo. Pooperativno hospitalno obdobje je čas učenja pacienta glede nege stome. Prve dni po operaciji pacient še ni sposoben aktivno so- delovati pri oskrbi stome zaradi splošne oslabelosti, prisotnosti bo- lečin oziroma delovanja narkotikov in analgetikov. Infuzijska terapija in drenaže pacienta omejujejo v sproščenem gibanju. Zato prav to obdobje ET izkoristijo za pogovor s pacientom z namenom psihične podpore, saj se prav v tem obdobju pacient zave, da ima stomo. Vsa- kega pacienta s črevesno stomo je potrebno obravnavati individual- no, upoštevati starost pacienta, njegove sposobnosti, socialno stanje in njegova pričakovanja. Pooperativno obdobje vključuje: – praktično izvedbo nege in oskrbe stome, – izbiro primernega pripomočka za oskrbo stome, – razgovor o spremenjenih življenjskih aktivnostih stomista, – vključevanje svojca, glede na željo pacienta tudi stomista prosto- voljca, – seznanitev z delovanjem društva ILCO in z vlogo patronažne medi- cinske sestre v domačem okolju, – način nabave pripomočkov. Učenje naj bo enostavno, postopno in korak za korakom. Pacientu se izročijo tudi pisne informacije, saj je zanj v začetku informacij lahko preveč in nekatera navodila presliši ali pozabi (Hribar, 2009). 171 Komunikacija in njene vrzeli pri delu z onkološkim pacientom ZAKLJUČEK Komunikacija je temeljno orodje izvajanja zdravstvene obravnave pacienta. V zdravstveni negi pacienta, ki ima stomo, je osrednji pojem pri nudenju pomoči pacientom in svojcem. Za dobro komunikacijo v procesu usposabljanja pacienta za samostojno oskrbo stome mora imeti medicinska sestra ET strokovno znanje in potrebne spretnosti: spretnost in sposobnost slišati oziroma poslušati, jezikovne spretnosti, spretnost zastavljanja in oblikovanja vprašanj. Živa govorica je izraz celostne osebnosti, kar pomeni, da govori cel človek – z dušo in te- lesom. V komunikaciji s pacientom se je potrebno zavedati, da ljudje sporočamo verbalno in prav nezavedno še veliko več sporočamo na neverbalni način. Umetnost dobre komunikacije je vsakemu posame- zniku prilagojena verbalna komunikacija. Pomembna je kontrola svo- jih neverbalnih sporočil, potrebno je poslušati in prisluhniti pacientu ter sprejemati njegova neverbalna sporočila. Takrat, ko znamo prisluh- niti, se nasmehniti in odkrito spregovoriti, smo na poti dobre komuni- kacije. Pomembno je, da ET in pacient vzpostavita partnerski odnos, v katerem ET vzpodbuja in usmerja pacienta, pacient pa aktivno in zavestno sodeluje. Njun odnos naj temelji na vzajemnem zaupanju, v katerem bo pacient brez strahu in občutka nasilnega spreminjanja, medicinska sestra ET pa profesionalka, sposobna poslušanja, empati- je, razumevanja in negovanja ter učenja pacienta-stomista. Komunikacija je usmerjena k pacientu. Medicinska sestra naj se izogiba zaprtih vprašanj, saj ta omogočajo le odgovore z da ali ne. Uporaba odprtih vprašanj pa pacientu dopušča, da pove tisto, kar želi oziroma kar ga vznemirja. S poslušanjem medicinska sestra pacienta vključi kot aktivnega sogovornika, ustvari se dvogovor, v katerem oba enakopravno sodelujeta. Medicinska sestra ET pri pacientu pomaga odkriti njegove sposob- nosti, da lažje obvladuje novo situacijo in da vključuje v oskrbo stome družinske člane, stomista prostovoljca, patronažno medicinsko sestro in druge službe le toliko, da proces rehabilitacije teče hitreje. LITERATURA Belna A. Vloga zdravstvene nege pri rehabilitaciji bolnika s stomo, Ma- ribor: Visoka zdravstvena šola; 2004. 172 Komunikacija in njene vrzeli pri delu z onkološkim pacientom Čuk V. Komuniciranje v zdravstveni negi. In : Rajkovič V, ed. Manage- ment sprememb: zbornik 25. mednarodne konference o razvoju organizacijskih znanosti, Slovenija, Portorož, 15.–17. marec 2006. Kranj: Moderna organizacija; 2006: 1195–208. Hribar B. Odpust iz bolnišnice – Kako so pacienti pripravljeni na življe- nje s stomo. Obzor Zdr N. 2009; 43(4): 277–83. Rungapadiachy DM. Medosebna komunikacija v zdravstvu. Ljubljana: Educy; 2003. Štemberger T, Majcen DS, Goričan A. Informiranost kot ključno vodilo do kakovosti življenja pacientov s stomo. Obzor Zdr N. 2009; 43(4): 253–60. Tomažič J. et al. Significant factors affecting the quality of treatment of the stoma patient during hospitalization. 17th Biennal Congress of the WCET, June 15 – 19, 2008, Ljubljana; Nurses and Midwives Association of Slovenia; 2008: 170–71. Ule. M. Pomen komunikacije med zdravnikom in bolnikom v procesu zdravljenja. In Rakovec FZ, Celostni pogled na bolnika: komunika- cija bolnik – svojci – zdravnik – zdravstveno osebje: zbornik preda- vanj in praktikum, 10.–11. november 2000. Maribor: Splošna bolni- šnica Maribor; 2000: 23–35. Ule M. Spregledana razmerja: o družbenih vidikih sodobne medicine. Maribor: Aristej; 2003.