DUHOVNO ŽIVLJENJE
LETO X. - ŠTEV. 177	LA VOOA ESPO ROTUAL	AnO X, - NUM. 177
OKTOBER 1942	OCTUBRE 1942
POZOR DEKLETOM!
Važne naloge Vas čakajo v življenju. Nikakor ne boste v stanu osrečiti svojcev, kakor je Vaša naloga sedaj in kakršna Vas čaka pozneje v krogu lastne družine, če se ne boste učile umetnosti, kako biti srečne in osrečevati druge. Da bi imele priliko, usposobiti se za vzvišeno nalogo življenja, se pridružite dekliškemu krožku, ki bo imel svoj prvi sestanek v nedeljo 4. oktobra popoldne ob 15.30 uri na A v. del Čampo 1653, kjer boste našle že mnogo dobrih prijateljic. Računamo na odziv vseh naših poštenih mladenk, katere imate kaj višjih idealov in plemenitih želja.
Vse mladenke prosimo, da povabite tudi Vaše prijateljice.
Prosimo tudi starše, da opozorite Vaše hčerke na to prelepo zamisel in storite kolikor je na Vas, da se pridružijo našemu dekliškemu krožku.
Prav gotovo boste vse vdeleženke prav hvaležne že za ta prvi sestanek. Samo potrudite se in prihitite!	Vida Kjudrova in Kristina Grežerjeva.
SANTIAGO DE CHILE. Capital de la Repüblica Hermana. presenta mucha semejanza con LJUBLJANA. Capital eslovena. Las dos ciudades ticnen una situacion muy pintoresca entre lomas cuyo fondo iorman las momanas nevadas, brillantes de blancura como invitando a la aseension hacia las bellezas eternas.
Ljubljana tieno su castillo medioeval a 80 m de altura on deredor del cual se ubied la ciudad. Santiago tiene su Santa Lucia sobre una altura de 70 m. Ljubljana tiene a pocos km su famosa "Šmarna gora" Cerro de la Virgen de 300 m con un santuario antiquisimo, Santiago tiene el cerro San Cristöbal (320 m). Ambas ciudades se ase-mejan por ser atravesadas por un rio, allä Ljubljanica aeä Mapocho.
ROJAKOM V CORDOBI IN ROSARIJU G. kaplan Hladnik pride v Cordobo 12. oktobra zjutraj. Sv. mašo bo imel 12 in 13 okt. v cerkvi La Merced.
17. in 18. okt. bo v Rosa-riju in bo sv. maša ob 8 h pri sestrah ul. Cordoba 1G46.
SANTIAGO, glavno mesto v čile je mesto, ki v premnogih stvareh spominja na našo belo Ljubljano. Sredi mesta grič sv. Lucije; ne daleč proč gora sv. Krištofa, skozi mesto sc vije veka Mapocho. Proti severu in vzhodu pa se bleste snežni velikani, med katerimi najde domišljija Grintavec, Storžič, Stol in tudi Triglav. Celo v megli skuša Santiago posnemati Ljubljano le da ni ta megla tako gosta kot ljubljanska.
DUHOVNO tlVLJ1NJB
js mesečnik
Uredništvo:
P a s c o 431 Urednik: Hladnik Janez. Telefon 48-3361 (48-0095)
Kliči od 11—13 ure ln po 8 url zvečer.
sredah in petkih ni doma.
Uprava:
Paz Soldän 4914 Telefon 59	6413
Beglstro de Prop. Inrelectual 81190
CERKVENI VESTNIK
4. OKT.: Maša na Paternalu za Franc Brankovič ln J. Fernandez.
Pri sv. Rozi ob 12 uri za Jožef Brnndola.
Molitve na Paternalu.
Oh 15 url sestanek deklet na Paternalu, Av. del Čampo 1653.
11, OKT,: Maša na Avellanedi za zdravje sestre Roze.
Blagoslov nove zastave.
Pri sv. Rozi za Oskar Peršolja.
Molitve na Avellanedi ob 16 url
18. OKT. Maša na Paternalu za rajne Birsa.
Pri sv. Rozi za Anton Lipičar ob- | letna.
Molitve na Paternalu.
25. OKT.: Maša na, Avellanedi za stariše žlebič.
Pri sv. Rozi za Andreja Vodopivec.
Popoldne shod v Novi Pompeji.
1. NOV.: Maša na Paternalu.
Molitve z žalnicami na čakariti ob 16.30 uri.
V Jonu IngenieroH bo sv. maša za rajno Samolcec 11. oktobra, za rajno Remec pa 18. oktobra ob 9.30 uri.
OKTOBER JE ROŽEN VENSKI MESEC
Za Bratovščini ž. R. Venca bosta kar dva važna dogodka ta mesec:
11. OKTOBRA BLAGOSLOV NOVE ZASTAVE na Avellanedi, ki se bo vršila z vso slovesnostjo in ste vsi rojaki povabljeni ob tej priliki, da boste videli prelepo podobo brezjanske Marije in da bomo molili za blagor naše domovine, nad katero čuva brezjanska Marija Pomočnica Slovencev. Blagoslov s sveto mašo se prične ob 10.30 uri.
25. OKTOBRA V NOVO POMPBJO, kjer se vrši vsakoletni shod, ki je ob enem tudi obletnica obnove bartovščine, ki smo jo oživili lani v Novi Pompeji. Vdeležili se bomo tega shoda z novo zastavo. Začetek shoda je ob 16.30 s sv. rožnim vencem, nato slede stvari po navadnem programu. Ne pozabite prinesti s seboj pesmarice.
Aveilanedska zastava jo že gotova. Podoba brezjanske Marije Pomagaj Slovencev jo tako nebeško lepa, da boste vsi očarani. Ne zamudite slovesnosti blagoslova, ki sc bo vršil II. oktobra na Avellanedi, Manuel Estevez 630 ob 10.30 uri s slovesnostjo treh duhovnikov. Prišel bo tudi P. dr. Kisilnk ter župnik sv. Roze P. Cnrbono.
Zbirka, najavljena v prejšnji številki je znašala že 301.20 $. Zamenjcni sta bili dve vrsti in javljamo da so darovali: Krajcer 5.— $. Novi darovalci: Rožman St. 2,—, Kjutuša J. 3.—, Balažič A. 2.—, Fujs A. 5.—, Žlebič 2.—. Skupno nabrano že 310.20 $.
Zastava bo stala 400 $ in ste na prošeni, da šo prispevate, kar je premalo.
SE AUSENTARA DE BS, AIRES P. Juan Hladnik, el capellän de la Colectividad desde el 11 al 18 de octubre .para visitar su grey en Rosario y Cördoba.
LA BENDICION DEL ESTAN-DARTE
del Rosario Viviente yugoslavo para la seccičn eslovena en Avella-neda se realizarä con gran solem-nidad el 11 de octubre a las 10.30 horas en la capilla del Cotolengo, Manuel Estdvez 630, Avellaneda.
La bendieiön estarä a cargo del R. P. Rodolfo Carboni, parroco de Santa Rosa.
El estandarte lleva la imagen mi-lagrosa de Maria Auxiliadora de los eslovenos.
PARA LAS JOVENES de la Colectividad se realizarä una reuniön el 4 de octubre a las 15.30 horas en Avda. del Čampo 1653 (frente al Hospital Tomu). Invita-mos tambien a las jčvenes amigas, para apoyar el movimiento de las jövenes eslovenas.
AGRADECIMIENTO La direccion de “La Vida Espiri-tual" agradece muy sinceramente a todos cuantos han cooperado para el exito del festival de la revista. Ademas de la amable atencičn que han tenido esos nuestros amigos para con nuestra Revista al con-tribuir materialmente para su soste-nimiento, han demostrado tambien su generosidad con nuestra mo-desta Colectividad, poniendo asi de manifiesto la nobleza de sus gran-des corazones argentinos. lQue Dios se lo paque!
Poročili so sc pri sv. Rozi Marija To-plikar in Florian Dalla Torre ter Pepca štrancar z Leopoldom Petrič, oba iz Šmarja pri Vipavi'
10. oktobra ob 20 uri bo poroka Grozdane Rebek in Franca Cigoj v kiip-ti sv. Roze;
IZ UPRAVE
Prireditev Duhovnega življenja jc lepo uspela. Skupnega prejemka za vstopnice, srečoolv in sladkorčke je bilo 130.25 $. Stroškov: najemnina lokala, obleko, kulise in drugo jc 246 čistega prebitka jc 134.25 $. Od toga jo bilo za slovensko šolo 100 $, za vojno vjetniko 100 $, tako da ostane za potrebe D. ž. 284.25 $. S tem jc krit večji dol primanjkljaja, ki jo po odbitku prispevkov za tiskovni sklad znesel 290 $. Najtoplejša hvala vsem ki ste kakorkoli sodelovali za to lepo prireditev, ki nain je v ponos prod tukajšnjo javnostjo.
Za tiskovni sklad so prispevali: Kralj V. 2.—, Zidar M. 3.—, Ušaj K. 1.—, Zgonik 1.—, Rebek G. 4.—, Magerl 2.—, Remec 3.—, Sapač K. 1.—, Dečman G. 5.—, Batistič P. 1.—, Tuhtan A. 2.—, Čebokli A. 3.—, Trefalt A. 7.—, Sulčič V. 4.—, dr. Stojanovič 3.—, Kukovič L. 2.—, Flego hf. 1.—. Skupno 45.—- $.
“LA VIDA ESPIRITUAL“
es una revista mensual de la Colectividad Eslovena.
Invltamos a los simpatizantes que tambičn se suseriban y consigan sus-critores y avisos para contribuir al seguro sostenimiento de esta revista. El abono es solo de 2 $ anuales.
EL DIRECTOR de la Revista es el capellän de la Colectividad, Pbro. Juan Hladnik, residente en la Par. Santa Rosa de Lima, Pasco 431. Telef.: 48-3361 y 0095.
ADMINISTRACION: Paz Soldän 4924. Tel. 59-6413.
RECORDANDO ... .
el dia trägico de 6. de Septiembre de 1930. organizö el Comitö Yugoslavo de la Venecia Julia un acto de comemoraciön de la caida de las primeras victimas eslovenas sacriiicadas por la libertad de su patria. Hace 12 anos han caido los cuatro primeros eslovenos, fusilados cerca de Trieste. por haber tenido el valor de re-clamar püblicamente. lo que en sus corazones anhelaban los 600.000 yugoslavos que anexö Italia, despuös de la guerra de 1914, con Trieste, Goricia e Istria.
Con el pretexto de las “fronteras estra-tögicas", Uovö entonccs Italia sus limites tanto mäs allä de sus reclamaciones justi-ficadas, que anexö casi la tercera parle de Eslovenia, a pesar de las protestas de la poblaciön. Se prometieron a los eslovenos todos los derechos que luego nun-ca fueron respetados . . .
Con la invasiön actual de Yugoslavia. Italia llevö sus ironteras otra vez mäs allä, ocupando un territorio poblado por 350.000 eslovenos, que jamäs estarän con-formes con sus amos que solo podrän ser buenos vecinos. De alli las sublevaciones continuas que ya han costado a Italia unos cuantos miliares- de victimas. mien-tras deplora Eslovenia. no sölo las ma-tanzas de las batallas. sino tambien miliares de rehenes iusilados. 58 pueblos quemados, regiones enteras evacuadas y expulsados los habitantes, si no muertos o metidos en campo de concentraciön.
Realmente iquö deben hacer nuestros hermanos tan horriblemente castigados? Dijo Hitler que la naeiän que no se atreve a defenderse, no tiene derecho de existir. Ahora bien: Los eslovenos y los yugoslavos en genoral, se han atrevido a oponerse al opresor ... A pesar de eso no se le reconoce el derecho de vivir sino que se les mata en masa, se quo-man los pueblos de gente valiente, que realmente merecen una pägina de oro en la historia.
En pleno dia fuö fusilado en la calle de Ljubljana, Capital oslovena, el dr. Lambert Ehrlich, profesor de teologia de la universidad de Ljubljana, un Santo sa-cerdote. un apöstol de la zona roja. un padro de los menestorosos, un sabio de iama mundial que escribiö libros en fran-cös, inglös y alemän, un gran conferen-cista para la juventud, el modelo de los jövenes sacerdotes que iormaba con un ejcmplo tan sublime. Tenia muchisimos amigos entre los grandes hombres de ciencia del mundo entero. En pleno dia lo deribö una bala. Bien se sabia quien era el asesino. Lo arrestaron pero a los dos dias ya estaba paseando libremente por las calles de Ljubljana, buscando nuevas victimas . Asi diariamente caen los mäs dignos hijos de nuestra naeiän y no hay quien pueda proteger al pueblo indeienso tan implacablementc persegui-do.
MEim ME
prelepega dogodka, ki ga bomo slavili na Avellanedi ll OKtobra.
že dolgo so imeli nekateri rojaki željo, da bi dobili tudi lastno zastavo, s katero bi se predstavili, kadar gremo kam. Misel postaja resničnost.
Sklenili smo, da se nabavita dve zastavi, okrog katerih naj se zbira bratovščina Rožnega venca in tudi vsi ostali rojaki. Na Avellanedi so bili to pot prvi. Preje kot bi si mislil je bil skupaj začetni denar in tako je -oilo treba kar zares zgrabiti to delo.
Oni dan smo stopili k Barri, kjer je zastava naročena. Ko me je pogledala mila Marija Pomagaj brezjanska, ko se mi je nasmehnil njen nebeški obraz, ki je tako čudovito lepo izdelan, me je kar prevzelo. Kolikokrat sem bil na Brezjah! Toda nikoli me ta sveta podoba ni tako prevzela kot ta, ki se mi je nasmehnila iz te prelepe zastave, ki bo blagoslovljena 11 oktobra na Avellanedi v kapeli slovenske službe božje na Manuel Estevez 630, poleg frigorifica La Blanca.
zämumte
Slovesnost blagoslovitve se bo vršila z vso svečanostjo v prisotnosti dr. Kisilaka in župnika sv. Roze, ki je tudi sprejel naše povabilo, da se poveseli z nami našega veselja.
Tisti, ki ste kdaj obiskali Marijo na Brezjah, nikar ne zamudite tega dogodka. Tisti, ki je še niste videli tam doma, pridite to nedeljo da jo boste videli in spoznali to prelepo umetnino slovenskega umetnika na slovenski zastavi, ki je berzdvoma najuolj daleč od doma v daljni tujini.
Blagoslov s slovesno sveto mašo se bo vršil 11. oktobra ob 10.30 uri. Tisto nedeljo bo tudi popoldanska pobožnost na Avellanedi ob 16 uri.
Ker je na zastavi še nekaj dolga, se bo vršilo darovanje in ste povabljeni da vsak neKaj doprinese, da bomo tako vsi imeli tudi nekaj zaslužen j a na zastavi.
Pridite, rojaki. Ne mislite, da je to tako strašno daleč. Od Avellanedskega mostu je 6 kvader hoda proti Dock Sudu.
NAJSILNEJŠE OROŽJE
Nikdar ni človek tako iznajdljiv kot tedaj, kadar ga vodi sovraštvo. Pač zato, ker ga na tanem potu navdinuje satan z vsemi silami angeijskega duha, katere je prejel od Stvarnika v zacetKu, pa mu jih bog tudi po odpadu ni vzel. če bi pravični stal nasproti tej sovražni sili sam, mora nujno propasti. Toda božja dobrota nam je dala sredstvo, s katerim moremo streti silo sovraštva in peidenskih nakan. To je moč molitve.
V mesecu oktobru se pa na poseben način spominjamo molitve, ki je posebno izdatna, to je rožnega venca.
Molitev je povzdigovanje duha k Bogu. Kolikor bolj se človek v svoji molitvi postavi v božjo pričujoč-nost, koliKor bolj se vzdigne iz vsakdanjosti in pozabi svoje dnevne sKrbi, koliKor bolj tesno se nasloni na Božje Srce, bodisi tako da svojo molitev naravna naravnost k Jezusu, ali pa da se predstavi božji vsemogočnosti v spremstvu Marije ali svetnikov, — kolikor bolj zaupno zveni njegova prošnja, toliko bolj mogočna je in velja v polnosti beseda “človek je najsilnejši tedaj, kadar kleči s sklenjenimi rokami pred Bogom, kajti tedaj se njegova človeška slabost spremeni v božjo vsemogočnost.”
Posebno lepa molitev je rožni venec. To pa zato, ker nas po premišljevanju snrivnosti Jezusovega življenja posebno tesno do Jezusa pripelje in ker nas v tej molitvi spremlja Marija.
Pa bi ta molitev ne imela tolike vrednosti, če bi bila človeška zamisel. Toda rožni venec je božji dar. Sama Manja je to molitev razodela sv. bominiKU kot orožje v boju proti krivovercem in je s to molitvijo dosegel sv. uonnnik čez 100.UUU spreoornenj. S to molitvijo so kristjani izprosili neštetonrat tudi zmago svojemu orožju, taKO posebno v bitni pri Lepantu iofl, od kar je bila postavljena roženvensna nedelja v mesecu ontonru na dan, ko je bila z rožnim vencem dosežena zmaga nad sovražniki. Ko se je Marija prikazala Jser-natiki v Lurdu, je imela vselej rožni venec v roki in s tem hotela pokazati, kako izdatno je to orožje v boju proti peklenskim zapeljivostim.
V mesecu oktobru se torej prav posebno spomnimo velike dobrote te molitve in ste pozvani, da se priglasite za bratovščino Živega Rožnega Venca, ki ima za Slovence dve skupini, eno na Avellanedi, eno pa na Paternalu.
Javite se na naslov Duhovnega življenja.
PO ARGENTINI
Los Andes so prvi večji kraj v čilski nižini. Do tam hodijo dnevni vlaki iz Valparaisa in iz Santiaga.
V oba ta dva kraja je enako daleč. Jaz sem imel vozni listek veljaven za oba kraja. Do mesteca Las Vegas teče skupen vlak in se tam šele razdeli in tam šele sem se jaz odločil, da bom krenil v Santiago. Sicer je bil tak tudi moj prvotni načrt. Po tem načrtu sem bil namenjen z autom, toda nisem ga mogel dobiti in na vlaku sem bil zato ponovno v zadregi.
Potoval sem v deželo, povsem neznano. Na več pisem, ki sem jih poslal v čile davno pred odhodom, ni bilo nič odgovora, zato sem menil, da to pot ne bom srečal niti enega našega človeka in se mi je zdelo zato skoraj primerneje iti preje v Valparaiso, po moji domišljiji, na podlagi prelepega imena “rajskega dola”, v najlepši kraj zemeljske oble. .. Na vlaku sem se dobil s P. Duto, mojim znancem iz Buenos Airesa. To me je
SEM TER TJA
napotilo, da sem se odločil za Santiago in tako sva skupno potovala. Od Las Vegas je še 100 km pota. Skozi lepo zvezdnato noč in prijeten večerni hlad smo drveli z električno železnico kot strela. Vlakove luči so brzele čez poljano, ki je pogosto zrastla v brežičke in tudi višje bregove; luči so se zapletale v vejevje drevja in božale čez polje nad katerim so žarele svetle zvezde. Moja domišljija je skovala prelepo podobo dežele, kakršna spremlja železnico na slovenskih tleh, kjer se železna cesta vije med poljem in bregovi, skače čez potoke in reke, utone v gozdičku pa spet smukne skozi vas...
Bila je ura enajst, ko so se tam nekje pojavili močni snopi svetlobe. Iz nižine, zalite v morje lučic so rasle v vis vijugaste žareče črte. še nekaj minut in obstali smo na glavni postaji velemesta Santiago v Ma-pocho.
S P. Duto sva bila domenjena, da bova čila skupaj, ker jaz nikogar nisem pričakoval. Popolnoma gotov, da sploh nikogar niti videl ne bom, sem se namenil v hotel, kamor bo šel z menoj tudi spremljevalec, če ga nihče ne bo prišel čakati...
Pobrala sva vsak svoje stvari in se iz gneče kmalu prikopala do izhoda. Kar zaslišim: “Gospod Janez’.'... Niti ozrl se nisem. Kaj bi le! Saj vemo kako je človek sam vase zaverovan in le prerad sliši svoje ime, čeprav se glasi čisto druga beseda... Le kdo bi me čakal ob tej pozni uri?. .. Zato sem jo kar neustrašeno rezal naprej. Toda spet se ponovi isti klic, ki je slednjič le potegnil nase moj pogled in glej: zares, tamle stoji mošid in me gleda.... Pa če se bova gledala, iz tega ne bo nič, tako sem presodil in sem stopil korak proti njemu; prav isto je pa menil tudi on in že sva se pozdravila od blizu: bil je gi.Domič, rojak iz Dalmacije, ki me je čakal in mi izročil ne le pozdrave rojakov temveč me tudi popeljal na pripravljeno stanovanje.
življenje je res čestc prava burka. P. Duto je bil docela gotov, da ga bodo čakali; jaz sem bil prav tako prepričan, da si bom moral sa mpomagati, kakor bom vedel in znal. Pa se je zgodilo ravno obratno. Toda spremljevalca nisva pustila na suhem, temveč sva ga odpeljala v nameravani hotel jaz pa na moje mesto, ki so ga mi pripravili rojaki za dneve mojega bivanja v Santiagu. Tako da jaz res nisem dobil papirnatega odgovora, pač pa ljubeznjiv sprejem, ki več velja.
Poslovil se je spremljevalec in mi napovedal uro prihoda za prihodnje jutro. Moja glava je bila preveč polna vtisov, da bi mogel zaspati, zato sem hotel še preje izdelati nekak načrt za prihodnje jutro. Poiskal sem naslove rojaTfov v Santiagu,“Katere naj bi obiskal. Toda. .. Pesjana vendar! Kako pa naj človek najde te ljudi? Lepa reč ti naslovi. Vsak ima ime in priimek kot se spodobi, toda kje živi? Berem: “Casilla de Co-rreoAli ga bom potegnil iz poštnega predala? Baš tam notri me čakajo!. .. In kar vsi naslovi, ki sem jih imel s seboj so končavali v poštnem predalu....
Pa ni bilo treba iskati rojakov po poštnem predalu, kajti naslednje jutro mi je vse razrešilo s prihodom rojaka salezijanskega bogoslovca Horvata, ki je bil nato moj ljubezniv spremljevalec po mestu in okolici.
V čile so namreč kar štirje slovenski fantje sale-ziianci iz Prekmurja. Pred 12 leti so prišli kot drobni fantki in nadaljevali šole v čile. Dva od njih: Maroša in Schnürer sta danes že duhovnika, Horvat Aleksander iz Pečarovcev in Sočak Štefan iz Bukovice pri Bogojini pa sta še v bogoslovju.
čast. g. Horvat je bil za čas mojega bivanja v Santiagu moj spremljevalec. Ob 8 uri je že potrkal na moja vrata.
PO JUŽNOAMERIŠKI LJUBLJANI
Santiago je glavno in naj večje mesto v čile. Ima 700.000 prebivalcev. Ustanovitelj mesta (1541) je kon-kistador Pedro de Valdivia. Mesto je lani slavilo 400 letnico. Ob tej priliki se je vršil velik mednarodni euha-ristični kongres.
Prvotno mesto se je naslonilo na podnožje grička svete Lucije, bi daje mestu slikovito podobo. Kakor Buenos Aires tako je tudi Santiago doživel svoj veliki porast v zadnjih letih in se more danes ponašati ne le kot velemesto temveč tudi kot eno najbolj slikovitih celinskih mest v Ameriki.
S spremljevalcem sva stopila po mestu. Kmalu sva bila na centralni avenidi Las Delicias, ki deli mesto na dva dela.
_ Moja prva skrb je bila urediti pot za nazaj, kajti vsega skupaj sem imel samo tri dni časa, v katerem je
treba ogledati marsikaj. Ko sem v potniški pisarni študiral načrt mesta, mi nekdo položi roko na ramo:
“Ali me še poznate”.
Pogledal sem ga in že opazil poleg njega spremljevalca.
“Saj res, znanci iz Puente del Inča! Kako ste potovali z avtom?”
Pripovedovala sta mi, o dogodivščinah na potu čez Caracoles, toda njim se je mudilo dalje, meni tudi.
Ko sem imel vse urejeno za povratek, sva stopila na Sveto Lucijo. 70 m je visok ta griček. Nekaj podobnega kot ljubljanski grad. Po zložnih stezicah in vdobnih stopnicah med košatim krasotnim grmičjem in stasitim drevjem sem se popenjal kvišku. Sama živa skala je ta gričeK, v katerega so vsekali hodnike in prizidali še razkošne lope v katerih si lahko človek pri vrčku piva privošči prijeten oddih v času žgoče dnevne vročine.
Vse na okrog se je naselilo bučno mesto, ki je seglo daleč ven v ravnino proti zapadu in jugu, proti severu in vzhodu pa se je naslonilo na obronke gora.
In tistole tam ? Saj to je pa prav slovenska Šmarna gora! Zares! Če se postaviš na grič sv. Lucije in malo na pomoč pokličeš domišljijo, boš kar kmalu v Ljubljani: Pod nogami mesto s premnogimi stolpi in cerkvami. Malo preveč je za Ljubljano, to je res. Toda domišljija si stvari lahko prilagodi. Tamle, gora sv. Krištoia, je šmarna gora. Nekoliko bliže je res, in ni da bi njegove pol gole bregove primerjal z lepimi šmar-nogorskimi zelenicami in bukovim gozdičkom in za-rastlimi strminami. .. Toda podobno pa je.
Tamle v ozadju glej imaš pa Storžič, onole je Stol, celo Triglav sem našel z belo kapo in tistole tam bi mogel biti Grintavec....
Z griča sv. Lucije sem tako kmalu dobil približen pregled mesta, čigar promet je v marsičem podoben buenosaireškemu. Je pa še mnogo cenejši, posebno v tramvaju in navadnih omnibusih.
Pri salezijancih me je že čakalo kosilo, nakar sva spet nadaljevala pot. Brzojavila sva Schnurerju v Tal-co, da naj on pride, če mu je mogoče, kajti meni čas nikakor ni dopuščal celega dne za pot do mesta Talca, ki leži daleč doli proti jugu.
Santiago se ponaša z znamenitimi cerkvami in častitljevimi starimi palačami. Mimogrede sva si marsikaj tega ogledala in nato krenila na obisk do g. Domiča, mojega prvega čilskega znanca, ki me je prejšnji večer sprejel na postaji. On ima v centru lepo upeljano perfumerijo in seveda tudi telefon po katerem smo lahko uredili vse zadeve, ki je bilo treba.
Dogovorili smo se, da napravim zvečer obisk v Jugoslovanski klub, kjer se zbirajo rojaki, ki so pa
LJUBLJANA, Capital cslovena — Pogled iz frančiškanskega mostu na cerkev, Prešernov spomenik in Miklošičevo ulico
največ Dalmatinci. Slovencev v Santiagu ni kar nič. Čez 20 gotovo ni vseh skupaj. V kolikor vedo zanje, bi jih našteli 10. Med temi desetimi je tudi prava gorenjska Minka, gospa Wollnerjeva. Ona je sestra dveh patrov frančišKanov Aljančičev, mož njen, g. Wollner je pa mariborski Nemec. K njim sva se nato namenila in jih tudi srečno našla. Wollner je inženir velike tovarne mila. Pač ni mogoče popisati veselja, ki sva ga napravila gospe j z najinim obiskom, še posebno veliko je bilo njeno veselje, ko sem ji mogel marsikaj povedati od doma, česar ona ni vedela in ker poznam tudi njene brate... Kmalu je prišel mož. Danes veste kako je človek v družbi Nemcev. Saj ne veš s kom imaš opraviti. Vemo da nimajo vsi Hitlerja radi, toda... Mož me je spravil v zadrego... Pa ne morda zaradi politike, katere se raje sploh nismo dotaknili, marveč zato, ker me je tako lepo po slovensko pozdravil in brez težav slovensko nadaljeval razgovor. Redko se najde kak Nemec, ki slovensko govori, zato me je tembolj presenetilo to v čile.
Trčili smo na veselo svidenje in prigriznili kar je prav po domačem okusu gospa na mizo postavila, nato je pa gospod pognal svoj avto in smo zbrzeli proti gori sv. Krištofa. Ravno prav bomo prišli, ravno za sončni zahodi
NA ŠMARNO GORO
Pa to ni romanje. Malo je zabrnelo. Urno smo ovijali v višino po gladki cesti, da je mesto kar plesalo okrog nas in bilo vsak hip niže doli, na severu pa so vsak hip veličastne j še rastle gore, katere je domišljija poiazdelila prav po podobi, ki jo kaže naša gorata Gorenjska.
Da! domišljija pravim, kajti stvarnost je precej drugačna, čile je res lepa dežela, morda po pravici podobna naši gorati slovenski zemlji polni zelenih dolin in košatih gozdov ter cvetočih vrtov. Toda zato je treba iti še kan tisoč km daleč proti jugu. V okolici Santiaga pa je v vročih poletnih mesecih prav žalostna podoba pokrajine, ker vse zelenje zgori v suši. Le tam kjer je umetno namakanje, je tudi lepo zelenje. Zato je cesta na vrh sv. Krištofa marsikje prečkala ožgane bregove, pa je spet zavila v borov gozdiček. Opazil sem, da vodi tudi tja cevovod, ki zaliva borovi gaj.
Sv. Krištof je 320 m visok. Malo pod vrhom je konec ceste. Na vrh je treba iti peš. Saj me je bilo že preje sram, da sem se z avtom vozil na grič... Toda je bolj udobno in bolj hitro....
Ta zadnji konček smo pa stopili še kakih 30 m po stopnicah mimo krasne kapele sv. Krištofa in nato na vrh, kjer stoji 22 m visok kip Brezmadežne, veličastna podoba, ki jo je razločiti tudi iz mesta.
Sonce je že vtonilo tam nekje za gričevjem, ki zakriva pogled na Tihi Ocean. V nižini se je ozračje začelo gostiti v lahko meglico skozi katero se je prav ta hip potegnila dolga vrsta lučic, ki drže daleč daleč ven z neko cesto. Spet tam se je potegnila dolga vrsta luči in kar užigalo se je vse naprej, mrak pa je padal vedno gosteje, še sem stal in gledal v gore, katerih beli obrisi so se še vedno odražali na temni sinjini neba. Pol ure preje so še blestele v poslednjih žarkih sonca in pele večerno pesem slovenskih planin.
MED ROJAKI
Nič drugače ni kazalo kot spet nazaj v mesto. Doli drži povsem druga pot. Vse mesto je bilo morje lučic pod nami, toda kmalu se je naša cesta sprostila in bili smo na mestni ravnini in na ravni cesti. Poslovili smo se. Toda predno smo si podali roke, mi je gospa še ponudila zavojček, v katerem sem dobil spomin na moje
bivanje, ki mi bo za nekaj let zadostoval za moje potrebe: izborno milo za britje, ki je najboljši izdelek Wollner j e ve tovarne.
Zvečer sva stopila z Domičem v Jugoslovanski klub. Tukaj v Buenos Airesu nas je Slovencev in Jugoslovanov na kupe. Na kupe je tudi naših društev, toda vsa skupaj malo pomenijo in le s skrajnim naporom vseh sil je zrastel na Dock Sudu naš dom. Lastne hiše naših slovenskih društev, kakor tudi so dokaz prizadevanja in dobre volje, so še vedno strašno daleč od tega, da bi mogli s ponosom nanje pokazati... .
Ustavila sva se pred vhodom visoke hiše. Menil sem: gori nekje imajo kako sobo najeto. Kmalu sem bil znotraj in videl da sta dve nadstropji izključno v službi jugoslovanskega kluba. V Buenosu bi znašala najemnina za take prostore čez 500 pesov mesečno, pa bi jih ne mogli skupaj spraviti. V Santiagu pa, kjer je komaj kakih 200 Jugoslovanov, zmagujejo tak strošek kot en mož in ne bo dolgo, ko se bodo ponesli z lastnim domom, za katerega je še vse poskrbljeno.
Bila je ravno seja Jugoslov. narodne obrane in so me povabili naj tudi jaz prisedem in sem bil tako priča njihovega prizadevanja za enotnost med rojaki, ki brez dvoma tudi tam stoji na premnogih žrtvah osebnih kapric. Menda je največ zasluga rajnega Baburice, ki je bil steber jugoslovanske misli v čile in je s krepko roko posegel vmes, kadar je prišel med rojake kak zgagar. V njegovi domoljubni šoli se je vzgojil rod, ki dela čast jugoslovanskemu imenu. Ni veliko naših rojakov, toda premnogi od njih so na odličnem socijalnem položaju kot trgovci jn obrtniki, pa tudi kot posestniki na deželi in na severu celo kot lastniki ^bogatihsoIT" ternih rudnikov. Složno sodelujejo vsi in so skupnost posebno lepo pokazali ob priliki nove maše čast. g. Schnur er j a.
Ura je pa tekla dalje, zato sem moral jaz misliti na druge stvari in še enkrat stisnil roke v bratski pozdrav.
še en dan me je čakal v Santiagu, ki sem ga skušal kar najbolje izrabiti s tem, da sem obiskal še. dve bolnici v katerih delujeta dve slovenski sestri.
Naj starejša bolnica v mestu je San Juan de Dios. 400 let je že stara in deloma še prav taka, kot je bila delana.
Le kdo bi mogel popisati začudenje sestre Terezij e, j ko je zapazila g. Horvata in mene neznanca. Še bolj pa se je začudila, ko sem ji povedal, da poznam vas škembljevec pod Gorjanci, kjer je ona doma. .. in da sem njene nečake na Suhorju celo v šoli učil.
Na kosilo sva stopila do g. kanonika Alojzija Rocka. Vse moje pozvedovanje po čilskem potresu je bilo zastonj. Nisem mogel dobiti nobene vesti o kanoniku Rocku, ki je bil tedaj v Concepcionu, in je bilo njegovo mesto med najbolj nesrečnimi kraji zadnjega potresa. Mislil sem že, da je med mrtvimi in evo: kar nenadno me povabi na kosilo in sem seveda njegovo vabilo z veseljem sprejel.
Del svoje mladosti je preživel ta gospod v Cerknici, kjer je njegov oče bil stavbeni mojster cerkniške cerkve. Svoje šole je vršil v Ljubljani, Gradcu in Zagrebu in je prišel kot študent v čile, kjer je postal duhovnik in v škofiji Concepcion dosegel čast kanonika. Po zadnjem potresu, ki je njega tudi hudo prizadel, je radi visokih let moral pustiti svoje službeno mesto in živi sedaj v Santiagu.
Pač bi ne mogel popisati vtisa, ki sem ga imel v njegovi prijazni hiši. Saj mi je bilo, kot da sem prišel na obisk k slovenskemu župniku kjerkoli doma. Prav
po kranjski navadi sva bila postrežena in sva pomo-drovala in nazadnje sva še poskušala zapeti. Ker je bil moj čas prekratko odmerjen, se je ljubeznjivi gospod ponudil, da gre z menoj na nadaljnem potu do šeste ure, ko ga je njegova dolžnost klicala domov.
Krenili smo vsi trije na drugo stran mesta. Tam stoji velika bolnica San Jose, v kateri je prednica sester usmiljenk Ludovika Peternel, doma iz Trate nad Škofjo loko. Tako jo je presenetil naš obisk, da ji je kar sapo zaprlo. Toda bistra Slovenka je kmalu našla v njej pravo struno in že je bila pred nami miza polna vsakršnih dobrot in naš razgovor kaj živahen. Marsikaj je že doživela v svojem samaritanskem delu. Tisti neotesanci in zagovedeži, ki imajo vsak čas na jeziku zaničljivo besedo nasproti redovnicam, naj bi bili priča njihovemu delu, njihovim žrtvam in njihovemu življenju v tajni globini srca, pa bi jim za vselej onemela zaničljiva beseda nasproti tem vršilkam krščanske ljubezni. —Včasih se seveda tudi kaj takega najde med njimi, kar ni v skladu z njihovo visoko nalogo, toda za pravo presojo redovnega in duhovskega stanu je treba gledati na tiste, ki svoje delo vrše s celim in plemenitim srcem, kakor je to naročilo Kristusovo in njegove sv. Cerkve.
Tudi ta obisk je bil kratek, ker je bilo treba tudi na poslanstvo, kjer sem ravno prav prišel. Naš minister dr, Kolumbatovič je ravnokar prišel iz daljnega čilskega juga, kjer je obiskal naše naselbine. Doživel je doli nepričakovano lepe dneve med jugoslovanskimi rojaki, katerih je v Punta Arenas in v Porvenirju izredno mnogo. Saj tam se na ulici največ po naše govori. Naši rojatä so tudi med najbolj premožnimi. Dve bolnici doli vodijo slovenske sestre. V Punta Arenas pa deluje tudi naš rojak Prekmurec čast. g. Ma-roša. G. minister ni mogel najti dovolj besed, da dostoj~-no pohvali tega našega misjonarja, ki si je pridobil srca vsega prebivalstva med katerim deluje. Pa kakor je znal misijonar Maroša pridobiti srca vseh vernikov svojega misijoni; prav tako je pa osvojirtudi'minister g. Kolumbatovič srca vseh rojakov s svojim ljubeznji-vim domačim nastopom, ki človeka pridobi že s prvo besedo, nasmehom in pozdravom.
Nekaj slovenskih obrazov v Santiago de Chile. — štirje naši salezijanci in tri usmiljenke pri Wollnerjevih.
Kakih 20 km od mesta leži naselje Cisterna, kjer imajo salezijanci svojo centralno hišo. Tudi tja sem se namenil in sem sredi rajskega vrta, med trtami, zorečimi slivami in breskvami našel rojaka Štefana So-čaka, ki se tamkaj pripravlja na svoje bodoče duhov-sko delo. Tam sem pa res našel nekaj tiste lepe dežele, kakor sem si Čile predstavljal, toda vse to je seveda mogoče le tam. kjer je umetno zalivano. Ker je v okolici Santiaga močnih potokov, je bilo zato primeroma lahko spremeniti del ravnega polja v plodne sadovnjake, zelenjadne vrtove in bohotne travnike.
še en opravek me je čakal, želel sem se kaj pomeniti tudi z g. Andrejem Cunja, rojakom iz Dekanov v Istri, ki je tajnik našega poslanstva v Santiagu. Kar prekratek je bil večer v prijazni družbi njegove družinice. Bilo je pozno in mene je klicalo prihodnje jutro na nadaljno pot proti Valparaisu.
(Dalje sledi)
SPOMENICA SLOVENSKIH DUHOVNIKOV KRALJU PETRU.
V	New Vorku je jugoslovanski kralj Peter H. sprejel tudi posebno deputacijo slovenskih duhovnikov ki so mu izročili sledečo spomenico:
Vaše Veličanstvo:
Ameriška slovenska katoliška duhovščina Vas po svojih predstavnikih iskreno pozdravlja kot gosta na tleh velike ameriške Demokracije. Naj prinese Vaše bivanje in delovanje v Ameriki velik blagoslov sedaj zasužnjenim narodom v naši skupni rojstni domovini, ki naj se dvigne iz razvalin in zablesti pred svetom kot NOVA JUGOSLAVIJA, demokratično in federativno urejena domovina Slovencev, Hrvatov in Srbov.
V	to smer gredo vse naše molitve, vse naše želje in vse naše delovanje. Zato apeliramo na Vaše Veličanstvo, naj nas v teh naših naporih podpira.
Kot Slovenci seveda najprej mislimo na našo ožjo rojstno domovino za morjem, na našo drago nam Slovenijo. Vso naše težnje gredo za tem, da bi se po tej vojni že vendar enkrat uresničilo stoletno hrepenenje Slovencev po ZDRUŽENI SLOVENIJI, ki naj ujedini v svojih mejah zares vse Slovence — torej tudi one, ki
so ostali pod Italijo, Nemčijo in Madžarsko po prvi svetovni vojni. Taka ujedi-njena Slovenija naj postane sestaven del velike, svobodne in močne JUGOSLAVIJE, na znotraj federativno urejene, na zunaj enotne in nepremagljive.
Apeliramo a Vaše Veličanstvo, da naj v tem smislu vodi Vaša kraljevska vlada vso svojo politiko in nas le tako predstavlja pred svetovnim forumom Zaveznikov. Izjavljamo v tem slovesnem trenutku, da nas zelo bolijo pojavi, ki razdirajo pri-rodno jugoslovansko skupnost s sanjami o neki “Veliki Srbiji”, “Veliki Hrvatski” in o — pozabljeni Sloveniji.
Trdno smo prepričani, da bo Vaše Veli. čanstvo našlo pota in sredstva, ki naj razblinijo vse take domišljije. Jugoslovanski narodi, trenutno razbiti po krivdi sovražnega tujega vpliva, naj pridejo čimprej nazaj pod skupno streho in k bratskemu medsebojnemu sporazumu.
Ker smo v tem zgodovinskem trenutku stopili pred Vaše Veličanstvo tudi kot predstavniki slovenskega katoličanstva, se želimo dotakniti delikatnega vprašanja verske tolerance v Novi Jugoslaviji.
Iskreno obžalujemo, da moramo čuti ve. sti, ki poročajo o nesrečnih sporih med katoličani in pravoslavnimi v domovini. Po našem najglobljem prepričanju ni v
stvari sami nobenega povoda za medsebojno netolerantnost. Mogoča je le, če se ena ali druga skupina da nahujskati sovražnim tujim vplivom, namesto da bi poslušala lastni notranji čut, ki kliče k mesebojni ljubezni v Kristusu, Obe Cerkvi imata vzvišeno nalogo da z resnim in pozitivnim delovanjem skušata v teh silno resnih časih rešiti jugoslovanskim narodom od prednikov podedovano krščansko kulturo po preizkušenem geslu: Za Krst častni in Slobobodu zlatnu!”
Končno imamo čast Vaše Veličanstvo opozoriti na silno važnost izseljenstva za narodno in državno življenje bodoče Jugoslavije. Samo tu v Ameriki živi nad en milijon jugoslovanskega izseljenstva. Med njim je okoli 300.000 Slovencev, katerih verski voditelji smo slovenski katoliški duhovniki. Naj bo bodočim voditeljem nove Jugoslavije pri srcu sistematično ure. j eno izseljensko skrbstvo na podlagi popolne enakopravnosti, kakor to nujno zahtevajo izseljenske, narodne in državne koristi.
Zahvaljujemo se Vašemu Veličanstvu za to dobrodošlo priliko, da moremo' pred Vami osebno tolmačiti mišljenje in čustvovanje katoliških Slovencev v izseljenstvu in v domovini za morjem.
V New Yorku, 6. julija 1942.
IH MßM MM P>®G»©SÄ
[Sun tantos los millonos de manos quo empunan las armas! jTantas voluntades aplicadas a conseguir la vic-toria a cualquier precio! Si osas mismas manos se juntaran en un gesto de süplica, si csas voluntades se volvieran tonsas hacia Dios, si esas almas pidieran ardientemente la paz, con toda seguridad que ya la tendriamos, y con los ünieos y verdaderos cimicntos: los que ponc el reiuado de Cristo en los corazones y en la socicdad.
Ni una bestia es peor que el hombre desenfrenado, que pone su inteligentna al servicio del odio, del egoismo, de la soberbia y de la sensualidad. Caido de las alturas sobrenaturales en las cuales nos eoloeö Jesucristo dotändonos con la liliaciön divina, abriändo-nos la puerta de una felicidad eterna y poniendo por base del orden social las ocho bienaventuranzas, al hombre le queda un solo camino: el de la fuerza bruta, poniendo en juego todos sus talentos con el ünico fin de supeditar a todos sus rivales: es el reino del odio. Canones, tanques, aviones, explosives, fuego, rayos, electricidad, radio: todo lo usa para sembrar la muerte y amontonar ruinas. Las mismas fuerzas puestas al servicio del amor |cuänto bien podrian producir!
Contemplando la enorme desproporeiön entre los esfuerzos humanos tan enormes al servicio del odio y, al contrario, tan reducidos cuando se trata de ponerlos al servicio del amor, uno no puede sustraerse a la evidencia de que hay en actividad una fureza secreta.
Los inerädulos, llegando a esta conclusiön, quedan sin encontrar la solueiön. Los que nos guiamos por la Revelaciän de Jesucristo, no nos desconcertamos, ad-vertidos por San Pablo de que tenemos que trabar lucha contra las fuerzas demoniacas'' duenas de las tinieblas.
Bien conocida nos resulta la obligaciön de valerse de todos los recursos naturales, puesto que todos los talentos los hemos recibido para aprovecharlos en lo posible, pero no hemos de olvidar tampoco la palabra de Jesus: “Mirad las aves del cielo, que ni siembran ni sieqan, ni tienen graneros, y vuestro Padre celestial las alimenta. Pues <>no sois vosotros mucho mäs que eilas?" No nos deja a merced de las fuerzas demoniacas sino que tiene puestos siempre los ojos en los que invocan su ayuda.
Es verdad que contra los tanques hay que oponer tanques, contra los aviones un arma eficaz, pero tam-bien conocemos la lucha desnroporcionada de David contra Goliat, la derrota de Holofernes provocada por un solo hecho heroico de Judit ., recordemos las pa-labras del Espiritu Santo: 'Para nada sirve madrugar; de balde se epipenan los que edifican la casa si no la construye Dios" La Iglesia ha condensado la Verdad evangelica en esta fräse: “Todo lo que Dios ha creado, lo cuida y gobierna con su Providencia, abar-cändolo todo firmemente y disponiendolo todo suave-mente."	’
No puede pues triunfar la fuerza bruta, aün la mäs poderosa, contra Dios, autor de todas las fuerzas. Napoleän se burlaba del Papa, diciendo que “por la oposieiön de un viejito no se le caerian las armas de su mano'". Harto conocido es, como se le caveron las armas de las manos congeladas por el frio del invierno ruso.
Tanques contra tanques. Pero tenemos otra arma, mäs poderosa, que es la oraeiän. Äfirma San Crisäs-
tomo que la oraeiän del justo ata la omnipotencia divina y transforma nuestra impotencia el poder divino. Si es que sabemos rezar.
COMO TIENE QUE SER LA ORACION
Primero: no para ser vista de los hombres. Esto tampoco quiere decir que ha de ser a escondidas, sino que sin inteneiön de buscar el aplauso de la gente.
Segundo: no con muchas palabras, ya que Dios sabe bien que necesitamos. El valor de la oracion no depende, pues, de lindas frases y fingidos sollozos, ni mucho menos de los papelitos escritos on cadenas a Santa Teresita o San Judas Tadeo.
Tercero: no imponiendo a Dios condiciones, sino sometiendo nuestras süplicas a la voluntad de Dios. ;Ni tampoco como aquellos que en su oraeiän, si, pro-nuncian el nombre de Dios, pero no piensan en El sino en el objeto que piden.
Cuarto: no con la arrogancia del fariseo, como si fuera para Dios una ganancia el que nos dignamos rezarle, sino con la humildad del publicano.
ISi! |TIENE QUE SER HUMILDE!
Si San Pablo, despuäs de haber hecho por amor a Jesus cosas indecibles, despuäs de haber recorrido todo el mundo y sufrido mil persecuciones, se consi-dera al “minimo", con quä podriamos gloriarnos nos-otros, tan vacios de sacrificios, tan llenos de amor propio, tan vanidosos y, sin embargo, tan deseosos de halagos, tan indignos de las infinites bondades reci-bidas y, a pesar de ello, tantas veces abusando de las gracias concedidas. . .
Ya sabemos que Dios de nosotros nada necesita: nosotros al contrario, nada podemes sin El: con El lo podemos todo.
Pero nos encarga Jesus ser humildes tambien con la gente: "Cuando llevas tu don a Dios y en el camino recuerdas que tu hermano tiene contra ti alguna que-ja, deja alli no mäs tu dädiva, vuelve primera a recon-ciliarte con tu hermano y reeiän luego podrä ser agra-dable a Dios tu ofrenda".
Si Jesus encarga: Dad y se os darä. Con la misma medida que midiereis sereis medidos . iCämo podrla esperar acepte su süplica Dios, aquel que no ha practicado la humildad y benignidad para con los que han recurrido a El? La misma generosidad que practicamos para con los que a nosotros recurren, la tendrä Dios para con nuestras süplicas.
iHumilde y generoso para con Dios y el prä-jimo! Cuando estamos bien, no nos acordamos de Dios. Para oir misa no se tiene tiempo; para sacrificar algo: ni que pensar. Sälo cuando en los apuros se recuerda a Dios |Quä motivo mäs grande de con-fianza en el momento de pedir algo de Dios! el poder decir: “Mira, Dios mio, sabes cuänto me costö renun-ciar a aquello, cumplir eso. Para cumplir con tu voluntad, para quedarte fiel a Ti Ahora vengo y pido.
Pero aquel que para Dios no ha tenido nada, nada que siempre pensaba sälo en su voluntad y caprichos, buscando solo su placer, pisando la ley de Dios iCömo ha de presentarse con confianza ante Dios? La ünica recomendaciän que puede presen-tar es reconocer: “ya sä que nada merezco, pero te pido humildemente, sinceramente arrepentido de mi ingratitud.
NEKAJ ZA STARKE
KAJ PRI VZGOJI NAJVEČ IZDA
(Zgled, ljubezen.)
Mnogo premere lepa beseda, ki pride iz ljubečega ocetnega, maternega srca; a brez primere več izda njuno svete življenje. Učiti otroka, prigovarjati mu, navajati ga za dobro in odvračati ga od hudega: vse to je potrebno. Vendar pa je zgled najboljša pridiga otrokom. Zgled pri vzgoji sicer ni vse, izda pa največ. Izkušnja uči, da so otroci navadno odmev staršev. A ko prihajajo iz življenja roditeljev glasovi “pobožen”, “ponižen”, “čist”, “usmiljen”, bo jek v otrokovem življenju večinoma tudi tak. Ako se pa glasi iz življenja staršev “tat”, “pijanec”, “postopač”, bodo odmevale tudi v otroku podobne značilke. če so starši vseskozi vneti in zgledni katoličani, se jim ne bo treba kaj prida truditi za lepo življenje otrok: njih zgled bo potegnil za seboj tudi družino.
Otrok se bolje in urneje uči z očmi, nego z ušesi. Zgled je najvplivnejši pomoček pri vzgoii, ker je najnaravnejši. Stari modrijan Seneka je dal zgledu to-le pohvalo: “Dolga je pot samega poučevanja, kratko in učinkovito je pa učenje z zgledom.’ Isto resnico izraža točno in jedrnato naša slovenska prislovica: “Beseda miče, zgled vleče”; ali pa: “Kakor mati prede, tako hči tke.” Narodni pregovor materam, ki niso nič prida, tako-le zasoli: “če je mati spaka, tudi hčerka taka”; kajti slab zgled še bolj vleče, nego dober. Naš slovenski prvalc-vzgoieslovec Slomšek je izrazil isto resnico v vezani besedi:
“KaVor stara ptica poje, nauči tud' mlade svoje.”
Sv. Hieronim je polagal staršem na srce toplo priporočilo, naj vzgajajo predvsem z lepim zgledom. Kr-
OTRA PROPIEDAD DE LA BUENA ORACION TIENE QUE SER LA CONFIANZA. Y para poder te-nerla, tenemos que pedir en nombre de Jesus. El ver-dadero cristiano, que comprendid el Padrenuestro, no tardara en hallar en Jesus a su Ämiqo. Cuantas ora-ciones quedan esteriles, poraue les falta la carinosa confianza en la bondad del Padre celestial, poraue no van aoovadas en lo<? meritos de Jesus, por falta de intimidad con El. MiUones de almas han exnerimen-tado la verdad de: "Todo lo que pidiereis al Padre en mi nombre, esto hare. Si estuviereis en mi y mis palabras estuvieren en vosotros, nedid todo lo aue quisiereis y os sera hecho"-. Es löaico que esta union con Jesus sölo puede tenerla aquel one lo ama no sdlo con palabras, sino tambien cumnliendo en todo su voluntad. Esos fieles de Jesus, desoues de la šarita Comunion, con Jesus en su coraton tendran realizada plenamente la nalabra: "Aquel dia pedireis en mi nom-ber; v no os diqo aue rogare yo por vosotros, pues el mismo Padre os ama"
LA ORACION TIRNE OTTF. SFR CONSTANTR. En d on de auedaria la humildad, condiriAn <=>qon^'rrl, la confianza, si no hieran puestas a nruebn? Tamb’^n nuestra resiemaciAn tiene que ser demostrada. F=a resianacion aue, asi mismo, conqtituye una condicičn esencial de la verdadera oraciAn.
Cuantas veces se oven aueias: "itanto aue he ne-dido y todo fuö inätil . . \" I.os aue asi hablan, se narečen auiras a aanellos ninos, aue aritan v natalean, porque no se les ha dado un objeto peliaroso. |No so-mos nosotros los que hemos de determinar el tiempo
ščahški materi Leti v Rimu je pisal: “Nič naj ne vidi hčerka na tebi ali očetu, kar bi bilo greh, če bi storila. Pomnite, roditelji, da ste dolžni učiti bolj z zgledom, kakor z besedo.”
Ako starši vestno opravljajo svoje molitve in po veri žive, polagajo s tem trden temelj, ki bo na njem sv. Cerkev čedalje lepše oblikovala življenje otrokovo. Poznejše delo staršev ne bo težko: dan s svojimi verskimi dolžnostmi, leto s svojimi ljubkimi in zajemlji-vimi prazniki, zakramenti s svojo čudovito močjo bodo v otroku to, kar je v njem dobrega, božjega, razvijali in utrjevali. Molitev in živa vera pokličeta tako-rekoč Boga za pomočnika vzgoje.
Za časa grozovitega Antioha, sirskega kralja, ki je hotel Jude s silo odtrgati od božje postave, je živel 99 letni starček Eleazar, imeniten pismouk. Tudi od njega je kralj zahteval, naj bi zavrgel božjo postavo in v znak tega jedel svinjsko meso. Toda Eleazar se ni dal zapeljati v greh. Ko so mu prijatelji, ki se jim je smilil, prigovarjali, naj si da prinesti mesa, kakršno bi pač smel jesti, da si o trne življenje, jo starček odvrnil: “No spodobi se moji starosti, da bi se hlinil. Ako to storim, bi mladina mislila: Stari Eleazar se je dal zapeljati v greh, jaz bi pa s tem ognusil svojo starost. Kaj bi pa tudi imel od tega, če se umaknem človeškim mukam! Boki Vsemogočnega vendar ne uidem ne živ ne mrtev. Torej rajši brez strahu in slavno umr-jem za predrage in presvete postave. Tako se izkažem vrednega svoje starosti, mladeničem pa zapustim junaški zgled.’’
Ta mož je pač dobro umeval, da je vzgoja brez lepega zgleda prazno delo.
Lepih zgledov v družini — teh pogrešamo danes! Ali naj pričakujemo, da bodo gole besede, ki jih otroci tuintam sliši i o — če ne doma. pa vsaj v šoli — učinkovale, če so oškropljene z gnojnico slabega zgleda v domači hiši?*' Kaj naj izda n. pr. prazno, četudi vsakdanje svarilo: “Otrok, priden bodi!” če pa ne ve,
y el modo en que se han de cumplir nuestras suplicas! Nos basta saber que Dios, que es el Padre, jamäs se negarä a oir nuestra oraeiön presentada en nombre de Jesus, y, si es cierto que es para nuestro verdadero bien, no tardara Dios en valerse aün de un milagro para atendernos.
Asi nos repite San Juan en su carta: "Carisimos, si nuestro corazön no nos reprende, confianza tenemos en Dios. Y cualquier cosa que pidieramos, la recibi-remos de El, porque guardamos sus mandamientos y hacemos las cosas que son agradables delante de El."
Lo principal de la oracion es, pues, la union interna con Jesus. El obieto de ella tiene que estar confor-me a las suplicas del Padrenuestro, que es la mäs sublime formula de la oraeiän. La santa Misa y la Co-muniän son dos medios que nos unen directamente con Jesus, que da a nuestras suplicas eficacia.
Un lugar muy especial entre las oraciones lo ocupa el santo Rosario, por dos razonSs: primero porque nos hace meditar la vida de Jesus, y luego poraue va aoovado con la intercesiön poderosisima de la Madra de Jesucristo.
Y convencidos de la eficacia inneqable de la oracion, penetrados intensamente de humildad, confianza y constancia, diqamos al Senor, con la mente y el corazön, hoy mäs que nunca: "Oh Dios, de quien vienen los santos deseos, los consejos rectos y las obras justas: da a tus siervos aquella paz que el mundo no puede dar para que, ocupados nuestros co-razones en el cumplimiento de tus mandamientos y libres del temor de los enemiqos, sean nuestros tiem-pos tranquilos por tu protecciön. Por N. S. J. C."
PRED PODOBO MARIJE
. MARIJA POMAGAJ NA BREZJAH
Nobena dežela se ne ponaša s tolikimi Marijinimi svetišči kot Slovenija. Slehernemu Slovencu je znana Sveta Gora pri Gorici in Svete Višarje. Toda najbolj lastna celotnemu slovenskemu narodu je Marijina božja pot na Brezjah, v prelepi okolici na podnožju mogočnih Karavank.
Ta božja pot je stara komaj sto let. L, 1800 je bila zgrajena Marijina kapelica, kateri je slovenski slikar Leopold Bayer zaobljubil lepo podobo, če ga reši iz francoske ječe, kjer je bil zaprt radi osumljenja ponarejevanja denarja. L. 1814 je kapelica dobila prekrasno sliko, ki pa do 1883 ni vzbudila posebne pozornosti; tega leta se je pa nenadno razširil glas, da se gode na Brezjah čudeži in glas je rastel leto za letom in narod je pričel romati in so bile uslišane neštete prošnje. Skromna cerkvica je postala premajhna, zato so začeli misliti na primemo svetišče, ki je kmalu postalo središče slovenske pobožnosti do Marije.
Vse svetišče je dragocena umetnina v kateri je ostala nedotaknjena prvotna kapelica z Marijinim oltarjem in čudodelno podobo, okrog katere je romalo na kolenih vsako leto 200.000 vernih Slovencev iz vseh dežela in so tudi tisti, ki so iz daljne tujine pohiteli pozdraviti svoj slovenski dom stopili pozdraviti Marijo Pomagaj na Brezje.
Dva sta najpomembnejša dogodka v zgodovini brezjanske Marije Pomagaj: 1907 je bila slovesnost kronanja Marijine podobe, ki je od tedaj postala “Kraljica Slovencev” in 1934 ko je prisostvovala tudi veličastnemu mednarodnemu evharističnemu kongresu v Ljubljani, ko so jo v veličastnem sprevodu ponesli iz Brezij v Ljubljano.
Skrite so največje milosti, ki jih je posredovala brezjanska Marija Pomagaj. Nešteto pa je zahvalnih
v čem naj bo priden in kako naj to stori!
Vzgojitelj, ki se njega besede ne ujemajo z dejanji, Jje podoben onemu postarnemu raku v basni, ki je svoje nadebudne mladiče učil, naj ne bodo več tako starokopitni kakor so bili njih predniki, marveč naj začno moderno, t. j. naravnost naprej hoditi. Mladiči so pa rekli: “Očka, pokaži, kako!” Stari rak se spusti v tek, toda ne naprej, kakor je učil, ampak nazaj, kakor doslej.
Kaj bomo rekli o očetu, ki se je tako-le jezil nad svojim sinom: “Ne vem, kje se je ta hudič kleti navadil!”
POMOČNICE SLOVENCEV
En una modesta capilla encontrö lu-gar un cuadro de la Virgen. vato del pintor Leopolde Layer, acusado de fal-sificador de monedas en 1814. Cin-cuenta onos mds tardc se corrid la voz: "Maria Hace milagros en Brezje!" Las crönicas conlirman esta voz con muchisimos hechos. Innumorables son las gracias alli recibidas desdo onion-ces. 203.000 personas acudian por ano al fainoso Sauiuario y volvian conso-lcidas a sus hogares.
Ahora, con los horrores de la guerra, sufre con su pueblo tambidn la Virgen. Uno do los golpes dolorosisimos para los eslovenos fue la clausura del San-tuarlo de la Virgen, al cual acudiamos con tanta io y coniianza en los mo-mentos dolorosos.
Con nueslro pueblo sufre nuestra Madre, nuoslra Auxiliadora, nuestra En Ella tenemos puestas nuestras osperanzas en tan dura prueba.
Hemos colocado la imagen de Ella en nuestro estandarte. quo sera bon-decido el 11. de octubre en Avollane-da, para poder implorar con mdts con-fianza la salvaciön de nuestro pueblo y la paz del mundo.
podob in zaobljubljenih predmetov, ki izpričujejo prijete dobrote in uslišane prošnje. Cerkvena kronika pripoveduje o dogodkih, ki so pravi čudeži.
Z bridkostjo slovenskega naroda v sedanji vojski je prizadeta tudi Marija, kajti njeno svetišče je zaprto in je Slovencem prepovedano pristopiti in poklekniti pred podobo Marije, ki je bila toliko tisočkrat tolažnica trpečih in prosečih in ki tudi v sedanjem bridkem času ni nehala čuvati nad našim narodom.
Milj on slovenskih src hrepeni poklekniti pred podobo Marije Pomagaj na Brezjah, pa jim ni dano.
Zato se bomo pa mi zgrnili okrog prelepega posnetka iste Marije Pomočnice in dvignili zaupne molitve za rešitev našega naroda in za naše lastne potrebe.
11. oktobra ob 10.30 uri se vrši slovesna blagoslovitev prekrasne zastave za Avellanedo, ki nosi podobo Marije Pomagaj. Kdor bi ne mogel prihiteti dopoldne k svečanosti blagoslova, naj pa pride popoldne ob 4 uri, ko bomo zapeli pred njo litanije in toplo pesem goreče prošnje.
PROŠNJA DO VSEJ SLOVENCOV
blizu Avellaneda in iz Buenos Airesa, od Ber-nala do Lantisa, od Dock Suda, Puente Barra-cas in Pinjera, da bi se potrudili na našo lejpo slavnost, štera se bo obdaržala 11. oktobra na Avellanedi, ka bo nova cerkvena zastava žeg-näna.-Kapelico že vsi znate, gde je Manuel Es-tevez 630. Vas vse vabimo!
Slovenci iz Avellaneda.
NA AVELLANEDO 11. OKTOBRA OB 10.30 h IN OB 16 URI MANUEL ESTEVEZ 630.
(Pri frfgorifico “La Blanca”)
Cvetko na grob
V juniju letos sta počila dva strela na ljubljanski ulici in prebodla dvoje plemenitih src. Prva žrtev je bil dr. LAMBERT EHRLICH, svetniški duhovnik, velik narodnjak in učenjak svetovnega slovesa, star 64 let.
Drugi je bil Ivo Peršuh, velik idealist. Kot idealen študent je stopil v semenišče, toda njegov poklic je bil drugačen. Postal je voditelj slovenske mladine in dajal smernice štajerskim fantom. 40 leten je padel kot žrtev gestapovske krogle, pa ni bilo sodnika, ki bi sodil zločincem, temveč dva dni po aretaciji so se spet svobodno sprehajali po ljubljanskih ulicah in prežali na nove žrtve.
Tako kot ta dva moža jih je padlo že nebroj, za katerimi toči slovenski narod grenke solze.
Bridko me je zadela novica o tragični smrti dr. Ehrlicha. Bil je moj profesor v bogoslovju, a bil nam je mnogo več kot profesor, kajti bil nam je vzor duhovnika, javnega delavca, narodnjaka in učenjaka.
Rojen je bil v Žabnicah pod sv. Višarjami na Koroškem iz zavedne slovenske družine. Kljub nemškemu priimku je bil ne le zaveden Slovenec temveč eden prvoborcev za slovenske pravice, ne le na Koroškem, temveč tudi za Slovence v Italiji.
Ko se je odločevala usoda slovenskega Korotana, je bil on poslan v Parizu na mirovno konferenco kot borec za slovenske pravice na Koroškem. Zgodovina bo imenovala njegovo ime s častjo, ko bo govorila o tem žalostnem poglavju naše preteklosti. Ko bi vsi prizadeti slovenski možje tako nesebično in s toliko žrtvijo spolnili svojo nalogo kot jo je on, ko je zbiral dokaze naših pravic, bi nikdar ne doživeli žalostnega 10 oktobra 1920, ko smo zgubili koroški plebiscit. Neutrudno prizadevanje koroške komisije, katere duša je bil dr. Ehrlich, je z nadčloveškimi napori nagromadila toliko dokazov o slovenskih pravicah'na Koroškem, da je mednarodna konferenca pristala na zahtevo o plebiscitu. Žal smo plebiscit Zgubili po sami neumnosti in brezbrižnosti slovenskih in jugoslovanskih oblasti, katere niso imele srca za velike potrebe nesrečne Koroške, ki je izkrvavela v boju spomladi 1920 in deželo spravilo v veliko pomanjkanje živil. Med tem ko so iz nemških krajev pošiljali obilico darov so iz Ljubljane prejemali le papirnata vabila naj dokažejo da so zavedni Slovenci . ..
Kadar se je dr. Ehrlich domislil tc psodne napake, ki je pogazila v nič tolike njegove žrtve in prizadevanja, mu je zastala beseda v grlu in v očeh mu je zablestela solza. . .
S koliko ljubeznijo nam je govoril o zasužnjeni Primorski! Ni zamudil nobene prilike, da je tudi v širni svet zaklical besedo o naših pravicah do Trsta, Istre in Gorice.
L. 1927 sva šla skupno na mednarodni misijonski kongres v Poznanju na Poljskem. Ob tisti priliki sem posebno dobro spoznal njegovo plemenito slovensko srce, ko je sprožil tudi misel, ki je samim Poljakom bila kaj malo ljuba: “Kaj bomo sanjarili o uspešnem misijonskem delu; kaj naj govorimo o božjih in človeških parvicah divjakov, če pa imamo v sredi katoliških narodov nevredne ljudi, ki nočejo spolniti zapovedi ljubezni in odrekajo narodnim manjšinam pravice, ki jih sebi zahtevajo!”
Vnela se je ostra debata, ki je v živo zadela Poljake, ki so kaj grdo ravnali z bratskimi Ukrajinci, nakar je pokazal dr. Ehrlich na našo krvavečo rano, na Gorico in Trst.
“Ako naj upamo na uspešne sadove našega misijonskega prizadevanja, storimo vse, da bomo zapoved ljubezni najprej spolnili, kadar od nas samih zahteva žrtev v prid bližnjega! Le tako bo tudi naše misijonsko delo blagoslovljeno!”
Rajni dr. Ehrlich je bil ognjevit mož. Njegova beseda ni bila mrtvo učenjaško predavanje, temveč je bila ogenj, ki je vžigal. Kdor ga je poslušal, ni podvomil niti za hip o resnič-
nosti njegovih besed. Bil je neumoren mladinski predavatelj. Kamor je prišel, je zasejal seme navdušenja, ki je gnalo dalje. Njegova pridiga je osvajala srca. Tudi Ljubljana je dobivala v tistem času svoj “rudeči pas”. Ehrlich je dobro vedel, da * tisti ljudje niso zgubljena in tudi ne krivoverci. Poleg svojega silnega profesorskega dela, kot voditelj misijonskega gibanja med Slovenci, kot predavatelj mladinskih sestankov, je še vseeno našel čas, da ie obiskal tudi razdedinjence in brezdomce. Po tistih naseljih ie stekel na sprehod — stekel, pravim, ker ni znal hoditi počasi. —- Pa niegov sprehod je bil vse kaj drugega kot razvedrilo. Bil je obisk samaritana, ki je nesel pomoč stradaiočim družinam Najnrej iim je nesel kruha za usta, kmalu na si ie pridobil tudi njihova srca in jim je ponesel tudi bož;e besede. Našel je način, kako začeti tudi zanje nedeljsko mašo. pri kateri jim ie nato razodel neznano resnico “osmerih blagrov”, izpolnuioč tako besedo Jezusovo, da ”se ubogim oznanuje evangelij”.
Če ie slovenski narod dobil v poslednjih desetletjih celo vrsto vnetih duhovnikov, je bila v izredni meri zasluga apostolskega dr. Ehrlicha, ki ie bogoslovcem na tako len način tudi z deianiem kazal kakšen mora biti pravi duhovnik.
Bil pa je on tudi učeniak svetovnega slovesa. Obvladal je vse glavne evropske iezike. Angelško. francosko in nemško ie napisal cele skladovnice kniig. s katerimi ie postal znan širokemu svetu. Svoie študiie ie dopolnil v Oxfordu na Angleškem: bil ie dopisnik naiodličneiših francoskih revii. polemiziral ie z Italijani. Slovencem ie podani nešteto odličnih znanstvenih s niso v. Ko so nrihaiali v Livbliano tuici iz vseh dežel, učeniaki. ki so prišli spoznavat Slovence, so najprej potrkali na niegova vrata. Ko sva bila na Poljskem, je del svojega nagovora povedal po nolksko.
Tako je bil ta mož vzor domoliuba, apostolskega duhovnika in resnega učenjaka. Zato ga ie na tudi narod tako globoko cenil, zato ga je pa tudi sovražnik tako črtil, da je moral v smrt.
Naj v miru počiva. Naroda, katerega ie tako zvesto Hubi!, ne bo pozabil pred božum prestolom, kamor ie pohitel, da bo pred naivišiim sodiščem branil slovensko pravdo. Pa tudi naš narod ne bo pozabil tega velikega svojega sina.
Najmlajši naši igralci e etaoia etaoia etaoa ooaa oat eoe El grupo de la “Primavera” en el Festival del 13. do sept. Najmlajši naši igralci iz veselice 13. septembra — “Pomlad”.
Opozarjamo, da bodo ti malčki ponovili svoj nastop ob priliki prelepe prireditve SLOVENSKE ŠOLE, ki se bo vršila 8. NOVEMBRA v Armenski dvorani, AOEVEDO 1353 ob 16 uri.
GLASBENA KULTURA MED PRIMORSKIMI SLOVENCI
Prosvetno gibanje čitalniške dobe je potrebovalo glasbo kot sredstvo, da razvname široke ljudske plasti za narodno stvar. Pevci čitalnic so opevali ljubezen do našega slovenskega dekleta, ljubezen do domače slovenske grude, navduševali so-se za vseslovansko pobratimstvo in pripravljali zavestno v srcih ljudstva pot svobodni Jugoslaviji.
Cecilijanci so v pravem spoznanju druge globoke potrebe človeške duše skušali poglobiti cerkveno pesem, s katero naj dostojno hvali naša duša svojega Stvarnika. Ker so bili pa slovenski cecilijanci skoro vsi obenem tudi odlični narodni borci, je dobilo na naši zemlji cecilijanstvo tudi z narodnega stališča izreden pomen in posebno na našem Primorskem je bilo v tem oziru zelo zdravo in koristno. Preveč smo stali pod vplivom lahke, sladke in medle italijanske arijozne glasbe v veliko škodo našega lastnega svojstvenega narodnega razvoja.
Eden izmed naimarljiveiših ceciliiancev je bil ljudsko' šolski učitelj DANILO FAJGELJ. Rojen je bil v Idriji 1. 1840, umrl v Gorici 1. 1908. Zložil je veliko cerkvenih slovenskih in latinskih skladb, razne zbirke orgelskih kompo-zicij in tudi številne posvetne zbore. Bil je dober kontrapunk-tist in ljubil je polifonične oblike. Po Gallusu-Petelinu je bil menda zopet prvi Slovenec, ki je te oblike tudi v resnici obvladal in gojil. Svoje rokopise je izročil dunajski dvorni knjižnici. Želeti bi bilo, da se ta zaklad po končani vojni pridobi za naše jugoslovanske javne ustanove.
Zelo zanimiva osebnost je bil drugi naš ceciliianec, duhovnik IVAN KOKOŠAR, rojen 1. 1860. v Hudijužni in umrl 1. 1923. na Grahovem na Goriškem. Bil je zelo podkovan v glasbeni teoriji in tudi jaz sem se rad posluževal njegove izredno bogate glasbene knjižnice. Zložil je tudi on lepo število najrazličnejših cerkvenih kompozicij, vendar se važnost njegove osebe izraža mnogo bolj v njegovem delovanju kot vzgojevatelj zelo resnih mladih in vnetih organistov, pevovodij in pevcev ter v tem, da je Z veliko marljivostjo zapisoval po vsem Goriškem, posebno pa v naših gorah, kjer je bil doma, narodne pesmi in da je zbiral vsakovrstne glasbene zapiske, rokopise in tiskanice. Njegova rokopisna zbirka narodnih pesmi obsega okrog 700 napevov. Izvirnik je bil izročen ljubljanskemu narodopisnemu muzeju. Njegov učenec, organist Roman Pahor iz Renč se je z vso ljubeznijo posvetil nalogi, da Slovence seznani z vrlinami tega odličnega moža.
V svojem rojstnem kraju na Št. Viški gori na Goriškem živi vrli posestnik IVAN LAHARNAR (r. 1866), zelo nadarjen glasbeni samouk, ki nam nudi častni zgled, kako se more človek tudi v priprostih razmerah z resno voljo dvigniti do lepe višine umetniškega ustvarjenja. Izdal je več zvezkov cerkvenih in posvetnih pesmi in sodeloval tudi pri raznih glasbenih zbirkah.
Iz kroga goriških cecilijancev je izšel tudi organist in skladatelj IVAN CARLI, ki se je še mlad izselil z Goriškega na ozemlje Jugoslavije.
Nainriliubljenejši goriški skladatelj duhovnik VINKO VODOPIVEC (r. leta 1878 kot sin učitelja v Ročinju pri Kanalu) je stal v svoji mladosti še pod vplivom cecilijancev, kar se pozna priprostosti njegovih harmonij, a njegova bolj ariiozna melodika se nikdar ni hotela tej struji popolnoma ukloniti; tudi v oblikah se raiši naslanja na čitalniške prednike. Še vedno neumorno sklada v svojem, podeželskemu petju primernem, lastnem načinu in dejstvo, da se njegove pesmi pojejo širom vse Slovenije po vseh cerkvah in društvenih prireditvah, dovolj jasno priča zanj. Živi kot župnik v Krombergu pri Gorici.
Bivši dolgoletni urednik “Cerkvenega glasbenika’’, regens chori ljubljanske stolnice, profesor konservatorija in prav gotovo eden najizrazitejših predstavnikov nase slovenske
POPOLDNE SLOVENSKE PESMI IN VESELJA
BO 18. OKTOBRA z začetkom ob 16 uri v Armenski dvorani, ACEVEDO 1353.
Zbori Slov. doma in G.P.D.S. iz Ville Devoto bodo zapeli nailepše Vodopivčeve bisere. Spevoigra: “SRCE IN DENAR’’ je pa tudi prelepa točka, umetniško delo Vodopivčevo.
glasbe, duhovnik STANKO PREMRL (r. 1880) je tudi pod našim solncem roien v Št. Šidu na Vipavskem. Dolgi letniki “Cerkvenega Glasbenika”, ki ga je po Antonu Foersterju prevzel in urejeval do pred kratkim, ostanem spomenik njegovega znanja, njegovih vrlin in njegove marljivosti. Pod njegovo spretno roko je ta revija postala ena najbolj svojevrstnih sveta. Drugi spomenik mu ie orglarska šola, ki jo on vodi in s svoio voljo vzdržuje in ohraniuie; tretji pa so njegove kompozicije, ki snadaio med naiboliše, kar smo Slovenci na tem polju ustvarili. Njegove latinske maše štejem med bisere svetovne književnosti. Znana ie Premrlova virtuoznost v orglanju. Glasbene študije je dovršil na dunajskem konservatoriju.
V Vodopivcu imamo pevca, ki preneva naravno nepri-silieno, kakor mu ie kliun Zrasel, bi rekel. Premrl ie pa po moistrskem obvladanju stroke postal učitelj novih rodov. Oba sta izšla iz ceciliianstva, ali oba sta v svojem sicer zelo različnem noimovaniu in razvoju šla daleč preko sloga prvih skladatehev tega gibanja.
Pncehno mesto zavzema med našimi glasbeniki IVAN MERCINA, roien leta 1851. na Gočah in umrl v Gorici leta 1040. Po dovršeni m'mnaziiski maturi v Gorim je še dve leti študiral in nato odlično maturiral na učiteliišču. Po petletnem službovaniu na Proseku in v Materiii je prišel za učitelia na goriškn državno deško vadnico, kier je ostal do svoie unnkoiitve. Zraven tega ie poučeval petie in klavir na učiteliišču. net'e na gimnaziu. V deškem semenišču ie skozi 30 let poučeval gomnce v netui po eno uro na teden. Sicer je tudi skladal, ali naivažneiše niegovo delo zraven nie-govih pedagoških zaslug ie niegovo zanimanje za zvonove. Zato ga imenuiemo našega nrvega z.vonoslovca. Trdsl ie leta 107fi kniigo “Slovenski pritrkovavec" in leta 1930 knnzico “Opravilo cerkovnikovo v zvoniku” in “Zvonoz.nanstvo”. Od leta 1970. dalie ie nisal n tem predmetu mnogo razprav v “Cerkveni glasbenik”. Mnogo truda ie posvetil no vohu nabavi novih zvonov in si pri tem pridobil nevenljivih zaslug Za naše obnovi i>ne cerkve.
Novomeški kanonik FRANC FERTANCTC. znan skladatelj in glasbeni pisatelj je tudi doma na Gočah.
ZAKLTUČEK.
Domisliuiem si, da sem dovoli dokazov nanizal v dosego namena, ki sem si ga nostavil v uvodu. Moral bi še mnogo nanisati o glasbenem živlieniu v zadoüh de«et!etnh pred svetovno volno, o naših nannrih pod italijanskim mannanelom, o naših cvetočih organizacijah, ki so iih vse vničili “kulturo-nosri", o vseh sinovih naše zemlje, ki so, ali iz političnih razlogov morali bežati preko meie. ali šli trumoma in posamič po isti poti. ker zanie ni bilo kruha, če so hoteli ostati zvesti sebi in svoiemu narodu.
Slovenska pesem nas ie spremh'ala skozi toliko stoletij do danes in se bo nrav gotovo glasila še. ko bo kvečiemu še prekletstvo spominjalo na vse zločince, ki danes grešijo nad našo krvjo.
Zato naj krepko se naša pesem glasi, iz dna naj srca v ponos in radost nam doni, da naš spev bo odmev slovenskega duha, veselja vzklik, bolesti krik slovenskega srca!
David P'ktoriö
Traducciön de DARINKA ČEHOVIN
: i
NOVENO CAPITULO
Los Barbaras que habitaban en los alrededores de Bizancio, tanto en Europa como en Asia, iban a invernar a la ciudad imperial. Algunos iban a vender ricas pieles, otros a cambiar piedras preciosas por telas y cristales, armas y arreos. Mas no eran muchas las personas de tales intenciones. Los grupos mas importantes estaban formados por vagos y hara-pientos, hombres sin hogar y sin familia, que vivian de dia a dia, cuyos duenos eran los que les daban mäs comida y les ofrecian mejores bebidas. Hipöcritas, aventureros, traidores, bandidos y ladrones, müsicos y bufones, quizä no todos peleadores pero si haraganes, prefcrian comcr el pan regalado a teuer que sembrar y cosechar.
Muchos eran atraidos por el interesante circo bizantino. Eran esos espiritus inquietos que son infelices en medio dcl orden y del progreso, que no conoccn la paz ni en su lecho ni en su mesa; solo tienden a salir, hacia el mundo, sin meta y sin causa.
Radovan e Iztok tomaron a la noche la buena carre-tera, la que unia el Danubio a Bizancio a traves de los Bai-canes. Debian alejarse con presteza del fortin, antes que en el notaran su ausencia.
Hacia el amanecer oyeron un galopar de caballos. “Vienen deträs nuestro!“, murmuro Iztok.
“jHijito, no temas! ^Quien puede ser tan loco y tan cuerdo como para pensar que: Iztok va conmigo a Bizancio!’’ El galopar se acercaba. Radovan aseguro que no habia nada que temer; sin embargo se apresurö a esconderse entre unas tupidas matas, arrastrando consigo a Iztok.
No permanecieron sentados mucho tiernpo en su escon-dite, cuando los pasaron los caballos.
“jTunus!” Gimiö Radovan.
“jTunus!” Afirmö Iztok.
Los hunos no se volvieron ni a derecha ni a izquierda; parecian atados a sus caballos. Algunos apoyaban la cabeza sobre el pescuezo de los animales y dormitaban, sin disminuir por eso el galope.
Cuando pašo cerca un manto rojo, Radovan alzo el puno. “jHijito, Tunus es mal oliente! jTemele! jVive del engano!”
“jEs bueno con mi padre!’’
“Tu padre esta ciego si le cree. Radovan, que viaja del Visla al Bösforo, lo sabe todo. Te repito: jTunus es mal oliente, inütil, ladino!“
“jMiente al Emperador; respeta a los eslovenos!“
“iJa! jja! jJa! Al Emperador le miente y no le miente. Es su siervo. Entre nosotros lo desgarra y lo ataca; en Bizancio se arrastra por pies y manos con su trompa en el suelo como un cerdo, y lame los zapatos del Emperador. En tanto que entre los eslovenos derrama la discordia.“
“iLa discordia?“ Sc sorprendiö Iztok.
“^Acaso no sabes que los antos desaparecieron esta noche a traves del Danubio, para no esperar el consejo de hoy? iQuien los inspiro? jTunus, el ladino! Todo lo supe por los antoves."
Los jinetes se alejaban. Salieron de los matorrales y pro-siguieron su viaje.
Era una rnanana oscura; caminaban silenciosos los via-jeros por la carretera, cruzando lugares solitarios e incultos.
Iztok inclinö la cabeza. La manana cargada de niebla, el silencio mortal,' la huida nocturna sin despedirse de su padre ni de Liubiniza, lo atormentaban basta entristecerlo. Casi se arrepentia; comprendio que su huida debiö producir en el padre un gran dolor, mas profundo que el producido por los nueve hermanos juntos al caer bajo el acero. Y estc amargo descubrimiento: jTunus era un hipöerita! Si tuviera el arco y la flccha y la flecha y estuviera cerca de ese huno, la hubiera tirado sin vacilar. Algo lo impelia a volver al fuerte a contarle a su padre la traieiön de los hunos. Agachö aün mas la cabeza. Su paso era mäs lento que el de Radovan.
Este lo observaba en silencio. De vez en cuando lo mi-raba de reojo, para leer en su rostro, ayudado por la expe-riencia, esa lucha interior.
“jVuelvete, hijito!“
De pronto, Radovan se detuvo. Iztok se despertö como de entre suenos.
“jVuelvete, Iztok! Anoras tu hogar. No es entretenido el camino solitario por el que caminan los pobres musicos. jVuelvete! jAün estäs a tiempo!“
“No, padrecito, jadelante, adelante! Pensaba en lo que mc dijiste de Turms. jPor eso se entristeciö mi corazön!“ “jEntonces adelante! jLevanta la cabeza y olvida! jAl anochecer estaremos con seguridad en alegre compania!”
Iztok irguiö la cabeza pero no pudo olvidar. Deseandolo sinceramente, jurö sobre Perun que tendria que volver a en-contrarse con Tunus.
Hacia el anochecer distinguieron delante de eilos una agradable colina. Estaba rodeada por campos cultivados, apo-yadas en sus laderas algunas cabanas; sobre el camino se erguia un pequeno fuerte. A la entrada del pueblo ardia una fogata.
....“La aldea Breza", nombrö Radovan. “Ese fuego es alimentado por viajeros como nosotros. jEncontramos compania!”
Radovan saliö del camino y se dirigiö directamente hacia el fuego.
Unas veinte personas estaban sentadas o echadas en el suelo. Algunos eran salvajes, parecidos a los hunos, con la ünica diferencia de que tenian la cabeza descubierta y largos cabellos trenzados. Se trataba de los varhunos. Ellos afirmaban ser obros, pues tenian mayor fama, y para que la gente los temiera. Otros eran habitantes de la costa del mar Negro, de raza alana.
Mientras se accrcaban al fuego, Radovan pulsö su lira y cantaron una alegre canciön.
Todos se movieron y levantaron los ojos del fuego. Se alzaron y comenzaron a saltar y a gritar. Inmediatamente los invitaron a unirseles, separaron la ceniza y sacaroti de entre las brasas trozos de asado cabrio.
Iztok se sorprendiö de la sabiduria y de la astucia de Radovan.
“[Eslovenos! ;Eh, de dönde? ^De la misma lucha donde mataron a Hilbudi?"
“^Por que me humillas, amigo? Somos eslovenos y Ile-gamos desde lejos: de Visla. No somos amigos de la guerra. ^Desde cuando un mušico blandiö la espada? ^Cuando un cantor aullö como un lobo?”
“jBebe, mušico, y no te enojes! Pero los eslovenos al fin acabaron con Hilbudi. Sus jinetes huian por aqui como ratas delante del agua y derramaban terror hacia Svarun por toda la regiön."
Radovan vaciö un cuerno de vino. Lo llenaron otra vez y se lo dieron a Iztok.
“jTömalo, hijito, para lavar el polvo del camino de tu
garganta y asi' cantaräs como un ruisenor!"
De nuevo canto la lira, las voces salvajes la acornpa-naban con palabras salidas de bocas de todas las razas traidas por todos los vientos.
Cuando la gente de la aldea oyö el canto y la mušica, se acerco curiosa a la fogata.
“jHuyan!” Gritö un varhuno medio desnudo, de pecho y de costillas velludas.
“jHuyan, vienen los eslovenos! j Dos ya estän aqui! Los despedazaran y con vuestras tripas prepararan lazos para cazar zorros!”
Los colonos tracios se accrcaron precavidos y observa-ran a los viajeros. Por un largo rato no se atrevieron a for-mularles preguntas sobre lo que se referia a los eslovenos. Radovan les narrö entonces como se encontraron al otro lado del Danubio con el ejercito esloveno, que ya regresaba; la gente se alegro y empezo a saltar de alegia, regreso a la aldea a consolar a las mujeres y muy pronto volvio acompanado por ellas. Consigo trajo comida, fruta y bebidas.
Bajo el cielo noeturno empezo la algarrabia, cargada de gritos salvajes.
Asi fue el viaje de Radovan e Iztok. A veces caminaban solos, otras se arrastraba con ellos todo un rebano de cuernos salvajes, medio vestidos y medio desnudos, cubiertos con viejas capas militares cosidas con Ion jas de cuero, parte de Zorro y parte de oso, o cubiertos con despedazados calzados de tela. Varias veces la banda se desparramo por los alre-dedores, vago un tiempo y luego volvio a reunirse. Cuando les iba bien, se detenian un poco mas y reunian alimento para proseguir el viaje.
En el camino se encontraron con unos ricos negociantes que cabalgaban v llevaban consigo muchas armas y mer-caderias, algunos llevaban inmensos carros cargados.
El viaie se alargo durante catorce dias. Escanaron del invierno de los Balcanes para llegar al alegre valle donde nace el rio Tonza, que se vierte en el Heber. Las brisas del sur les vinieron al eneuentro como susniros primaverales.
A Iztok lo sorprendia la belleza de los campos. lo admi-raron las ricas er rani as v termino por alenrarse de haberse ido de časa. Radovan le fue explicando detalladamente todas las cosas, parada ser de esas regiones. Con altisonantes palabras le desrribia a Bizancio y sus alegrias, y le aseguraba que en ocho dias lo verfan.
*
Una noche volvieron a encontrarse solos en un camino solitario. Se anrasuraran inutilmente para llegar a aWm lunar habitado, donde bubiera nente y fueno, para pasar la nocbe en alenre comnania. Al fin. se refugiaron en un montecillo donde se levantaba un tunido bosque. v se acostaron a descan-sar. Desde alli Iztok distinguio un fuego en el valle. Alegres y desnreocunados se acercaron a la fogata.
Como de costumbre, Radovan pulsb su lira. Ella era la meior proteetora v la meior recomendacion que podian tener para ser recibidos mn ale«ria.
Se paralizaron los dedos de Radovan cuando Iztok lo tira de la capa. Fue tan solo un setmndo. Bien pronto los dedos golpearon otras cuerdas y se oyo una salvaje aancion Huna.
Al resnlandor de la fogata reronodemn a Tunus. El jefe se volvio perezosamente y mira a Radovan.
“•Perra. nor que ladras y distraes al hijo de Atila cuando dormita?”
Relamnanuearon los oios de Dtok: su mano acanVio el cuchillo escond'do en la cintura. Radovan no se amedranto.
“Cuando desnues de una pequena comida dormitaba el iefe de todos los iefes, el glorioso Atila, tanian los musicos. Eso cuentan las levendas de los nloriosos hunos. Por eso tambien tu. Tunus. su hijo, debes descansar acompanado por el son de las cuerdas.”
Tunus se alzo en su lecho, para dejarse caer luego.
Eecouocieron a Tufitis . . .
Radovan reconociö que estaba ebrio. Cersa suyo estaba tum-bada una hermosa vasija pintada. Solo los ricos podian entonces beber de esas carisimas copas.
El jefe ordeno recibir a los musicos y agasajarlos. La cena fue servida por los hunos con prontitud. Les sirvieron alimentos desconocidos por Iztok hasta entonces. Habian sido traidos desde Bizancio. Porque Tunus volvia de alli.
El interesado huno no se habia equivocado. Consiguiö llegar hasta el mismo emperador Justiniano, que se sentia decaido y entristecido debido a la desaparicion de Hibludi. No tenia a nadie a quien poder encargar la mision de guar-dar las fron teras del Norte. Necesitaba su ejercito en Italia, Africa y Pcrsia. Con pena profunda y gran preocupacion rele! a en la oscura noche los libros de Salomon, buscando en ellos un consejo.
Fue entonces cuando llego Tunus.
Se arrastro de rodillas hasta delante del Emperador, besö respetuosamente su pie y le hablo humildemente.
“El siervo se arrastro por el polvo hasta ti, j oh sol celes-tial!, para traerte importantes noticias.”
Y Tuhüs diio que habea tenido que desprenderse de todas sus propiedades, hasta convertirse en mendigo, solo para poder alejar a los eslovenos y a los antoves, libertando asi de salvajes eslovenos el norte de la nacion.
“El mismo Dios te trajo”, murmuro Justiniano mientras prometia una lampara de oro para la iglesia de Santa Sofia. Ordeno entregar dinero a Tunüs, tanto que apen as pudo le-vantarlo. Sinceramente pidio que sembrara la discordia entre los eslovenos; que los lanzara a la lucha, para que asi no se atrevieran a cruzar la frontera norte. Le entrego un perga-mino con el sello real, en el que lo recomendaba por todas parte donde se extendia su poder imperial.
Bien podia, pues, retornar Tunus ebrio de alegria v de satisfaccion. Cuando los eslovenos hubieron comido, Tunus ordeno a Radovan y cantar a Iztok. Los hunos bailaban danzas guerreras alrededor del fuego, deformando con rictus horri-bles sus caras salvajes; lanzando gritos, tiraban al aire sus magnificas esnadas, vacilaban y caian. Tunus se retorcia sobre su hermosa alfombra. mientras reia y bebia.
A Radovan le dolian los dedos, pero el huno deseaba y exigia nuevas canciones: hubiera gritado, pero tan solo se oia un murmullo, pues debido a su embrjaguez su gruesa lengua rodaba por su boca v se enredaba. Aterrado, tocaba Radovan todas las canciones hunas que conocia, mientras el sudor bari aba su frente. Iztok callo. Se sentö cerca de los pies de Radovan v contemnlo pensativamente el fuego.
“;Ven, esloveno!”
Tunus aullo y tira con toda su furia un rico vašo contra Iztok, aouel se rompio.
El iefe rio, los hunos con el.
Serenamente, limpiö Iztok los trozos de cristal de su ropa y la gota de sangre que asomö de una pequena herida
en el pecho.
“Dormilon, gato dormido, tpor que no cantas? j Vete lejos! jTodos a dormir en seguida! Uno a los caballos, los demas apsguen el fuego y acuestense. j Ya sahen lo que los espera manana! Llega Epafrodit. Los caballos deben estar pre-parados y las espadas filosas; el mercader posee riquezas y
conviene robarselas de vez en cuando. j Paz..., paz...... a
dormir!"
El jefe se tira sobre la alfombra y sus ultimas palabras se perdieron en un ronco murmullo.
Los hunos apagaron rapidamente el fuego, y al instante, ebrios todos, se echaron al suelo para dormir. Solo un joven huno se alejo atravesando el prado, dirigiendose adonde pastaban los caballos. Nadie se ocupo de los eslovenos.
Radovan e Iztok se alejaron silenciooamente del fuego, buscaron unas hierbas secas y se acostaron bajo un arbvsto. Pran to se extendieron los gemidos y los ronquidos entre lo» hunos.
“j Padrecito!”
Murmuro Iztok tirando a Radovan de la barba.
QQue pasa, hijito?”
Yo degikllo a Tunüs!”
“jCalla, loco! ;Parece que quieres estar prendido de un palo y asandote al fuego como un cordero!”
“jVete adelante, padrecito! ;Te digo que lo degüello! ;A mi no me alcanzaran!"
"jSigue tu camino! j El hijo que no obedece a su padre solo consigue ser enclavado en un palo!"
"j No! j No! j Padrecito, asi no! Yo pensaba. Si tu me permites. . . ”
“jCalla y duerme!"
Iztok callaba pero no podia dormir. La venganza bullia en el. Preveta que Tunus, al regresar, perseguiria a los eslovenos hasta el final, j Cuanta sangre fraterna iba a dcrra-marše! Tal vez caerian tambien su padre y su Hermana; a ella sc la llevarian los antoves como sierva o pastora, para ha-cerla mujer de algün cabrero brutal. En su cabeza se forja-ban espantosos cuadros. La sangre corria por sus venas en tal forma que apretaba su mano izquicrda sobre su corazon mirado y empunaba fuertemente el cuchillo con la derecha. Volvio a llamar a Radovan.
“jPermiteme, padrecito! jTunüs es malefico!”
“jEscucha hijo! j Que sea! — Iztok se estremecio.
QComprendiste lo que Tunüs dijo del negociante en su embriaguez?”
"j No comprendo bien el huno!"
"Radovan comprende. Los hunos esperan a cierto rico negociante, al que asaltaran y robaran manana por la noche. Piensa en lo que ocurrira si nosotros lo salväramos.”
“jEntonces degüello a Tunus!”
“jNo! Pero roba a los dos mejores caballos. Galoparemos y avisaremos al negociante lo que le espera. Se sentira agra-decido y nos feste j ara en Bizancio. Tunus blasfemara pen-sando en las riquezas que se le voalron de las manos. ^Com-prendiste, hijito?”
“jDuermelo!, j si tienes tu cuchillo! Yo te espera donde termina la colina.”
“;Todo, padrecito! Pero un huno cuida a los caballos.” *
Los eslovenos se. separaron como si fueran dos sombras que se deslizaban imperceptiblemente por el bosque. Radovan se deslizaba precavidamente por la ladera. De vez en cuando se detenia y escuchaba. Todo era silencio. Solo se oia los ronquidos que venian del fuego. El camino no era facil; cuando se engancho su capa en una espina, se enojo contra Iztok.
“jTener que llevar a un cabrito conmigo! jTodavia per-dere la cabeza!”
Pero enseguidä se serenö y su corazon sonriö con dul-zura cuando penso en el enojo de Tunüs y en los hermosos
regalos que le haria Epafrodit. A veces pensaba en lo que debia hacer si se volvia a encontrar con Tunus.
“jLo enganarc!”
Con estas palabras desapareciö su miedo y apuro el pašo para ir desde el limite del bosque hasta la colina despejada.
Iztok no pensaba en el enojo del jefe ni en la paga del negociante, sino en su venganza. Sentia dolor porque np podia clavar su cuchillo en el corazon de Tunus. Debia vencerse a si mismo.
La comadreja no podia caminar mäs suavemente que Iztok. Al poco tiempo oyö el ruido de los caballos. Algunos pacian aün, otros se habian echado.
^Donde estaba el guardiän huno?
La noche era oscura, eso le convenia y no le convenia, pues no podia distinguir al vigia. Arrastrandose, se deslizo tan lejos del bosque que pudo distinguir perfcctamente la sombra de los caballos. Deseo haber estado solo, sin Radovan. Se habria arrastrado hasta la fogata y habria muerto silenciosa-mente a Tunüs, luego habria desaparecido sobre su caballo. Pero Radovan era viejo, no podia cabalgar en esa forma. Por eso debia descubrir al guardiän.
Durante mucho tiempo pcrmanecio acurrucado entre las altas hierbas: trataba de distinguir al guardiän pero no podia.
"Tal vez se haya dormido, en ese caso podrla llevar-me tranquilamente los caballos.”
Decidio acercarse a los animales cuando viö moverse una larga sombra sobre un caballo.
"j Ah, piel de zorro! j El huno estaba sentado sobre el caballo! ^Como llegar hasta el?”
En un segundo se apago para Iztok la luz de toda espe-ranza, se convencio de que no lo iba a alcanzar. Se refrc-gaba la mente y meditaba en la manera de sacar al huno del caballo. Reflexionö durante mucho tiempo, pero ningün pensamiento era sensato.
“No se acercarä si imito al gato salvaje; tal vez lo ha ga si aüllo como el lobo. Dificil. . . Arrearia a los caballos en un grupo y llamaria a alguno para ayudarle.”
De pronto bril 16 una idea. Se arrastro hasta un matorral y gimio con la triste voz de una doncella afligida. La sombra se movio sobre el caballo.
Iztok gimio mas fuerte.
La sombra desapareciö del caballo. Por el pasto resona-ban unos pasos. Iztok distinguiö en la oscuridad los trazos largos de una silueta delgada, que se paro cerca del matorral. Empuno el cuchillo y se dispuso a saltar.
Como la sombra no se movia mas, gimio de nuevo; cru-jieron las hierbas y se irguiö un poco en medio del matorral.
Agilmente se movio la sombra del huno y con pašo ligero se dirigiö hacia allä. Iztok viö que tenia una espada en la mano. Sintiö que una oia de calor lo invadia mientras que parecia que por su piel caminaban miles de hormigas. Se prepara para el asalto. El huno ya estaba a su lado y pre-gunto a media voz: QQuien estä?”
Iztok no contestö. El guardiän espera, despues sc inclino y empezo a repasar las ramäs del matorral. Vio la blanca capa de Iztok. Este gimio otra vez.
-El huno siguio removiendo despreocupadamente las hoj as; una de ellas točo a Iztok. El esloveno salto sobre el huno como un gato; este, en medio del matorral, no pudo golpear con su espada. El huno grito pero apenas si salio de su boca la mitad del grito, el puno de Iztok lo acallo. Relampagueo un cuchillo y el huno cayo sobre el pasto.
Iztok se estremecio en una furia salvaje. Sc volvio hacia el bosque y escucho: nada.
Corrio hacia los caballos, prendiö räpido a dos; las lien-das estaban cruzadas sobre el cuello; salto sobre uno y se perdio en la llanura.
En el confin de la llanura se movio la figura blanca de Radovän,- fuera del bosque. Monto este. Los cascos resona-ron por la carretera que uma Odrin con Bizancio.
©IFOZA VALEČ
LAŠKI TEROR V SLOVENIJI Glasom vesti, ki jih jo prejel Jugoslovanski Informacijski Center so Lahi požgali in razrušili do konca meseca junija t, 1, 42 slovenskih vasi. Danes prinašamo prvi seznam naših mučeniških krajev: Ljubljanska okolica Občina Ig: 1. Golo, 230 prebivalcev, 45 hiš; 2. Skrilje, 236 psrbivalcev, 47 hiš. Skupaj 466 prebivalcev, 92 hiš.
Občina želimlje: 3. Klada, 44 prebivalcev, 8 hiš; 4. Visoko, 111 prebivalcev, 20 hiš; 5. Zapotok 134 prebivalcev, 32 hiš. Skupaj 289 prebivalcev, 60 hiš.
Občina Dobrunjc, (21. in 24. marca, 1942): 6. Mali Lipoglav, 69 prebivalcev, 15 hiš (10 hiš požganih); 7. Veliki Lipoglav, 36 prebivalcev, 9 hiš (5 hiš požganih). Skupaj 105 prebivalcev, 24 hiš (15 hiš požganih).
Občina Borovnica: 8. Zavrh, 45 prebivalcev, 8 hiš.
Občina Šmarje pri Ljubljani: 9. Zgornja Slivnica, 162 prebivalcev, 20 hiš; 10. Podgorica, 72 prebivalcev, 10 hiš. Skupaj 234 prebivalcev 30 hiš.
Med omenjenimi kraji so najbolj trpele občine Ig, Želimlje in Dobrunje, v katerih so bile zažgane skoro vse hiše. Dosedaj še ni bilo mogoče dobiti zanesljivih vesti o natančnem številu požigov.
Kočevje
Občina Velike Lašče (21. do 23. marca, 1942, fara Rob): 1. Centa, 38 prebivalcev, 6 hiš; 2. Krvava peč, 146 prebivalcev, 25 hiš; 3. Osredek, 42 prebivalcev, 7 hiš; 4. Sekirišče, 44 prebivalcev, 6 hiš. Skupaj 270 prebivalcev, 44 hiš.
Logatec
Občina Bloke: Gornji in Doljni Ravnik 24 manjših kmetij.
V Ilirski Bistrici V znak maščevanja za umor treh laških častnikov v Bistrici, so Italijani postrelili 80 moških, popolnoma razrušili 6 vasi in odvedli v deportacijo vse ostalo prebivalstvo,
MORITVE IN POŽIGI Dne 17. marca t. 1. je prišlo do bojev med gverilci in Italijani v okolici Iga v Mokrcu. Ubitih je bilo več italijanskih vojakov, pa tudi 6 gverilcev je obležalo mrtvih.
Italijani so obkolili vasi Golo in Skrilje, ubili 20-letnega fanta Glavana, zažgali celo vrsto hiš. Naslednji dan so Italijani požgali vse hiše, ki so bile bolj na samoti, župnišče na Golem, kočo na Kureščku, pristavo in žago v Mokrcu ter vso vas Krvava peč. Ubili so tudi dva kmeta, od katerih je bil eden oče številne družine.
Italijani pa so divjali še naprej ter tretji dan požgali in do kraja razdejali vasi Spcdnje in Gornje Golo, Skrilje, Zapotok, Visoka Suša, Osolnik, Purkače in Ustje. Vse moške iz navedenih vasi od 16 leta naprej, v koliko niso odšli v gore, so
odpeljali v Ljubljano v zapore. Žene in otroke pa so porazdelili v okoliške vasi, kakor Ig, Iška Loka, Matena itd.
ŽUŽENBERK
so junija meseca osvojili četniki po vroči bitki.
IZ SLOVENIJE
Večino slovenske zemlje pod italijansko okupacijo so v juniju letos že imeli ge-rilci pod svojo oblastjo. Ker Italijani no morejo do živega gerilcem, se maščujejo nad nedolžnimi. Splošen vtis pa jv, da se Lahi sploh kolikor mogoče izogibajo spopadov z gucrilci in jim skoraj radi prepuščajo oblast nad pokrajino, namesto njih pa pobijajo talce, zlasti dijake in dijakinje v Ljubljani, kjer radi močne italijansko posadke gcrilci ne morejo do oblasti. Že od vsega začetka Lahom ni nihče zaupal, čeprav so kazali prijazno lice napram Slovencem, zdaj so se razgalili v vsej svoji nizkotnosti. Gre jim pač za to, da so čimveč slovenskega naroda iztrebi...
CERKVE PODIRAJO
V Mariboru so Nemci dali podreti cerkev slovenskih šolskih sester. V Ljubljano so prispele govorice, da Nemci podirajo tudi znano frančiškansko baziliko Matere Milosti v Mariboru.
NEMŠKA OSVETA
Nemška osveta za nasilno smrt jeseniškega župana Luckmana jo bila grozna. Ustrelili so 50 slovenskih talcev, češ da so kot pripadniki ubežnikov slovenske osvobodilne fronto sokrivi Luckmannove-ga umora. Malo pozneje so poleg tega nasilno izselili še nadaljnjih 50 slovenskih družin. Kakor znano, jo bilo mnogo Jeseničanov nasilno izseljenih že kmalu po zasedbi lansko loto. Kam so morali iti tu omenjene družine, poročilo no pove.
UBITI LAŠKI FUNKCIONARJI
Trije visoki laški funkcionarji, ki so bili nedavno od tega umorjeni v Sloveniji so: dr. Enovo, poštni ravnatelj; Horjula Ayd, policijski ravnatelj in Nicola Zita, funkcionar udruženja borbenih fašistov. Morilci so zbežali.
DEKLETA UBIJAJO
Dno 13. junija letos je padlo v Ljubljani 15 žrtev pod puškami Italijanov. Umrli so kot talci radi tega, ker so malo dni poprej gorilci napadli neki italijanski lokal v Ljubljani, pri čemer je ena oseba izgubila življenje, druga pa bila ranjena. Toda maščevanje je zopet zadelo samo nedolžne ljudi, kakor se tolikokrat dogaja. Tragično jo zlasti to, da jo bilo med 15 ustreljenimi talci osem deklet, študentk na ljubljanski univerzi. Skoraj vsak dan pokajo puške in padajo nedolžno žrtve. Med mnogimi drugimi talci jo padel pod italijansko puško tudi dr. Aleš Stanovnik, odvetnik, doma iz Horjula.
ZATIRANJE NAŠEGA NARODA POD ITALIJANSKO zasedbo
Neko poročilo iz Zuricha od 26. junija pravi: 13. junija je bilo ustreljenih v Ljubljani 15 oseb, med katerimi je šest akademikov, naslednjega dne je bjiio ustreljenih še 15 in dan pozneje so aretirali nekaj ljudi na ulici in jih vzeli za talce. Italijani streljajo v paniki brez dovoljenja in ljudje se bojijo, da se pokažejo na cesti. Italijani so radi ubijstva treh knrabinerjev postrelili v bližini Reke 4. junija 81) kmetov in požgali šest vasi.
5. junija je bilo ustreljenih na Krasu 12 osel) in požganih 20 hiš. Ni dneva, da ne bi Italijani izvršili kakšno represalijo nad nedolžnim prebivalstvom.
IZ ŠTAJERSKE
“Frankfurter Zeitung“ prinaša članek z naslovom Spodnja Štajersica, v katerem med drugim piše: “Kdor potuje iz Gradca v Maribor ob Dravi, še laUKo vidi sle-, dovc vojne in Spodnja štajerska je kakor Južna Kranjska v resnici še vedno okupirano ozemlje. Dežela spada pod jurisdikei-jo načelnika civilne uprave okupacijskih oblasti v Spodnji štajerski. Vendar za potovanje čez mejo m več nobenih ovir. mnogo stvari jo še, ki jih je treba reorganizirati; tu še vedno vlada pronodno stanje. Tako kot v Kranjski se tudi v Južni štajerski organizira gospodarstvo in prebrana, Priključevanje Spounje štajersko v gospodarsko skupnost Kujtia jo v mnogočem napredovala. Do novin uradih za gospodarstvo in prehrano so nastavljeni uradniki, katerih materinski jezik je nemščina. Trije uradi urejajo plače in pod njihovo upravo so v tem oziru Maribor, Celje, Ptuj in Brežice in druga mesta. Plačevanje dolgov je kmetom olajšano s tem, aa je bil uveden nov denar, Keichsmarka in s tem, da so bile dvignjene cene. Začelo so je z deli za zboljšanje zemljišča v Ptuju. Za dobivanje električne struje se bo v bodočo uporabila reka Drava in obstoja upanje, da se bo na ta način pridobivalo dva in pol milijona kilovatov. ’'
NAPAD NA FINANČNO DIREKCIJO V LJUBLJANI
Slovenski uporniki so dne 14. marca napravili napad na finančno direkcijo v Ljubljani. Italijanom je služila za vojašnico. Uporniki so premagali posadko in odpeljali z automobil! mnogo municije, živil in orožja.
Franca Gramca so ustrelili v Ljubljani ker jo javno klical: živijo Jugoslavija, živijo Slovenija.
DR. MIHA KREK V LONDONU je 30. julija goovril po radiju:
Dejal jo, da je bilo 130.000 ljudi odvedenih v koncentracijska taborišča samo v onem dolu Slovenije, ki so ga zasedli Italijani; 5.000 jih jo zaprtih v domovini, 410 talcev je bilo ustreljenih in 42 vasi požganih.
V onem delu Slovenije, ki so ga zasedli Nemci, je bilo 160.000 rojakov, — med njimi zdravniki, znanstveniki, učitelji — deportiranih na Poljsko, v Srbijo, Hrvat-sko in Nemčijo. V Mariboru in na Bledu jo bilo 1,064 talcev umorjenih od Nemcev, .16 vasi požganih in vsi prebivalci pobiti.
UČITELJI NA ŠTAJERSKEM
Ker jo Nemcem v okupirani Sloveniji primanjkovalo učiteljev, so predpisali posebno izpito za slovensko učitelje, ki so obvladali nemščino. Pismeno naloge pri izpitih so bile: Hitler in Evropa, Nemčija in Rusija, Moje delovanje v zadnjih
Vsako leto se zberemo v Novi Pompeji v oktobru. Ker je letos na 4. nedeljo v oktobru velika procesija, se torej ne vrši naš shod to nedeljo, temveč pozneje.
To nedeljo gremo v svetišče “čudodelne svetinje”, Curapa-ligtte 1200.
25 letih, Moj odnos do vere, Zgodovina Spodnje štajerske. Posledica je bila, da so takoj po izpitih aretirali celo vrsto učiteljev in jih poslali v koncentracijska taborišča v Nemčijo.
PO ŠTAJERSKIH OBČINAH
so nacijske oblasti imenovale posebno kmetijsKe rerorente, ki naj bi vouiii spisek o prisilili odclaji žita. Na Dravskem polju so pobrali vse žito, v Savinjski dolini pa zrasti oves. Vasi so ostale urez pridemo v. Samo vas Št. Lovrenc je motala oddati Iti vagonov krompirja.
SLOVENSKE ŠOLE V NEMŠKEM DELU ZASEDENE SLO V Ein lo E SO OoPEAvLoEjnE
Učitelji in učiteljice, ki so jih naciji nastavili v Sloveniji, prihajajo iz najrazličnejših krajev rajlia m iz vrst najbolj zagrizenih elanov avstnjkih naeijskih organizacij. Otroci se celo na potu v solo in iz šoie domov ne smejo pogovarjati med seboj slovensko. Pouk je obtičal, kajti otroci no razumejo jezika svojih učiteljev, ki so jim od prvega dne zaceli vtepati V glavo dva nemška stavka: “heil Hmer” in “Unsere Heimat ist Gross-Deutschland”. Nedavno so ti nosilci kulture naročili otrokom, naj poiščejo slovenske knjige, kar so jih poskrili, in jih prineso v šoio. Otroci so jih, misleč, da jim bo dovoljeno v šoli slovensko čtivo, prinesli. Učitelji pa so knjige zmetali na kup in jih sežgali.
PISMO IZ FRAMA
“Takoj po zlomu Jugoslavije je vso oblast v 1' rarau prevzel nemški Kulturbund in Gestapo. Župana Petka so zaprli. Neki Hoegenvvartli jo imel v nemščini mogočen nagovor o “odrešenju” in s tem govorom je bil uveden v framsko občino “novi red”. Takoj prve dni so gestapovci ustrelili dvanajst žrtev, ki so jih imeli zapisane v črnem seznamu. Nato so prišli nemški varnostni oddelki pod vodstvom nekega Silberiinga.”
POSEBNA NAVODILA
so določevala, kako naj kmetje skrbe za pridelovanje in določevala najostrejšo kazni za nepokorščino. Nemško oblasti so sklicevale kmete na posebne sestanke, na katerih so jim grozili z najhujšimi posledicami, če se no bodo držali ukazov. Zlasti so jim zabičevali, da morajo pridelati od vseh poljskih pridelkov največ repe, češ da bo zanjo izredno dobra cona. Končno se je izkazalo, da jo repa namenjena ujetnikom v koncentracijskih taboriščih v Nemčiji.
ITALIJANI PRETIJO SLOVENCEM
Mussolinijev list “Popolo d’ Italia” objavlja v številki 2. junija članek, s podpisom “Nikotcr” pod naslovom “odgovornost Slovencev”. Pisec članka pravi, da je zadržanje slovenskega prebivalstva v provinci Ljubljana takšno, da ne zasluži avtonomijo. Niti en sam Slovenec se ni izkazal hvaležnega in dostojnega do Italijanov. Pisec članka zaključuje z grožnjo, da v slučaju, da nadaljujejo Slovenci z odporom, jih bodo popolnoma iztrebili.
KAKO SO NEMCI ZASEDLI CELJE
Takoj ko se je poleglo prvo navdušenje po beograjskem prevratu dno . 27. marca 1941, sc je polastila naših ljudi vsepovsod velika skrb. Prihajala so poročila o zbiranju nemških divizij na Gornjem štajerskem in na Koroškem. Tudi iz Beograda ni bilo nič bolj razveseljivih novic. Vojna, vojna...
Vse je bilo razburjeno, vse se je selilo. Po celjskih ulicah so korakale dolge vrste naših vojakov, na pločnikih so pa postajali v trumah zaskrbljeni meščani in se skoraj šepetajo pogovarjali.
Ko se je iz src slovenskega naroda, ki se je na Cvetno nedeljo zjutraj zbiral k molitvi v svojih cerkvah, dvignila molitev za mobilizirane svojce, so Nemci na severu že napadali. Vračajoči se iz cerkve so že slišali votlo bobnenje od Zidanega mosta sem. Seveda so bila to nemška letala, ki so bombardirala Zidani most in zasledovala 39. in 42. pešpolk, ki sta se po Posavju pomikala proti Karlovcu.
Cvetna nedelja je bila lepa in sončna, čez dan so nemška letala večkrat priletela nad Celje, a zgodilo se ni nič. Večina je nadaljevala pot do Zidanega mosta in tani metala nadaljnje bombe. Naši protiletalski strelci so imeli preslabo orožje, da bi mogli kaj doseči. Popoldne je priletelo nad Celje več skvadrilj, ki so se spuščalo zelo nizko nad mesto. Streljalo je pa samo eno lovsko letalo in sicer na derezi no, ki sc jo vozila po progi, in je ranilo nekega železničarja. Blizu Pečovnika pri Colju so pa letala z bombami razbila že-leznično progo.
Alarm za alarmom so je oglašal in ljudstvo je bilo kakor na žerjavici. Spet in spet se je zatekalo v zaklonišča. Vse mesto Celje je bilo eno samo veliko pričakovanje, kaj utegne priti iz vsega te,ga.
Naredila se je noč in bilo je slišati močno streljanje s strojnicami in topovi. Tako in podobno je minili tudi naslednji dan in noč od ponedeljka na torek.
Ta dan so se začele skozi Celje umikati izmučeno in lačne jugoslovansko čete. Na celjskih ulicah so se pa pojavljali v celili trumah člani nemške manjšine in peščica nemškutarjev, ki so začeli propagando za Nemce. Vso to je na prebivalstvo porazno vplivalo. Nemškutarji so postajali od uro do ure glasnejši in pre-drznejši. Nemško vojaštvo sc je naglo bližalo. Nekje blizu Socke so se obrnili naši vojaki in Nemce vsaj čez noč zadržali. Toda samo čez noč. Junaško so se držali naši fantje, svoje junaštvo so pa poplačali s popolnim uničenjem.
Na veliki petek so z nemških hiš že plapolale hitlerjanske zastave. Tudi po izložbenih oknih so Nemci že lepili Hitlerjeve slike. Temu zgledu so brž sledili tudi nekateri člani “ kultur-bunda ”, na primer Vretschitsch in mesar Junger. Po ulicah so se zbirali nemškutarji s kljukastimi .znaki na rokavih.
Prvi nemški vojak se jo pripeljal pred magistrat na veliki petek ob četrt na 12. Z njim je stopil na balkon mestne občino znani kričač Slavko Bučar, ki je bil pred letom obsojen na leto dni zapora radi posilstva. Ta človek je priklopil ra-dio-oddajni aparat, strgal grb mestnega poglavarstva, nato pa razobesil nemško zastavo. Celje je bilo v tujih rokah...
Od tega časa naprej so neprenehoma prihajale nemške motorizirano edinice. Nabralo se jih jo naravnost ogromno število. Ti vojaki so bili še dosti dostojni. Po trgovinah so vse pokupili, kar se jo dalo. Pa so vsaj plačali
tioz nekaj dni so pa prispele še trumo SA in SS in Gestapo. Tedaj smo začeli na debelo odpirati oči. Kakšne tiče smo videli med temi ljudmi. Med nemškimi policaji smo opazili osebe, ki so v naši državi poprej izgubilo službo radi vohunstva v prid Nemčiji. Zavca, ki je bil nekdaj v Cclj^policijski nadzornik, Stražnika in Emeršiča... Med Gestapovci so je pa sukal kot doma bivši celjski Žan da r-merijski narednik in zaupnik majorja
G.P.D.S. V VILLI DEVOTO
uprizori prelepo Meškovo dramo
“MATI”
3. OKTOBRA ob 21 uri v društvenih prostorih, ulica SIMBRON 5148.
Je to med najlepšimi sadovi slovenske dramatike.
Vindakijeviča, Boško Lazič iz Lazarev-ca...
S prihodom Gestapa se je brez odlašanja začel “novi red.” V trgovinah ni bilo več kupovanja in plačevanja, začelo so je plenjenje. Najprej so oplenili laza-rincevo trgovino in ounesli blaga v vrednosti 20U.UU0 Din. Roiem so navalili na veletrgovino Strmecki, kjer jo bilo za več milijonov Din. blaga.
Plenili pa niso le blaga, brž so začeli pobirati tudi ljudi. Gestapo je sredi noči vdirala v slovenske hiše m viekla Slovence kar s postelj. Morali so za Gestapovci v kasarno na Dečkovem trgu. Brvi med njimi so bili okrajni načelnik Torncr, senator Alojzij Mihelčič, profesor Cestnik, kapian Korban, Rado Rečnik, Jaka Vodopivec, Josip Jagodič Vanči Vrabl, dr. Gartner, Smvko Skoberne, profesor Kovačič m mnogi drugi. V kasarni so nas budno pazili SA oddelki nemška policija, z nabitimi puškami.
Rri aretacijah so pridno pomagali znani kulturbundovci:	Rungerschck, Sagar,
l’aidasch, Jelienz, Koerber in omenjeni Lazič. Umazano kasarno smo brž temeljito očistili in ji dali lepše lice. Mihelčič in Lukman sta morala takoj na delo s pometanjem pločnika prod kasarno, ostali so pometali hodnike in snažili stranišča. Takoj se je pa videlo, da imajo na aretirane duhovnike prav posebno piko.
Ob prihodu v kasarno je bila najprej preiskava in sicer zelo temeljita. Rose ono so je odlikoval v zvezi s tem skrahirani študent Rungorschek iz Oplotnice, torej domačin, že po stopnicah jo suval aretirance navzgor do SS komisije. Zlasti si jo privoščil Slavka Skobornota. Komisija je vsako žrtev najprej slekla, vse skozi pregledala, odvzela denar, nož, tobak, potem pa sunila v eno izmed sob, ki so bilo brez vsake opreme. Prva prepoved je bila, da ni dovoljeno stati pri oknu. Profesor Bolhar so je zoper to prepoved pregrešil, pa jo precej začelo padati po ujem in nato je moral v klet ali “bunker”.
Tako smo ostali v tej mučni ječi nekaj dni. Nekateri so prejemali od doma hrano in kake druge priboljške. Ni bilo prepovedano, toda vso jo sproti rokvirirnla Gestapo. Tudi v sobah nismo imeli miru. Noč in dan so se vsipali k nam SS člani večinoma frkolini od 16 do 17 let, in si nas privoščili z vsakovrstnimi psovkami in očitki. Duhovniki so morali neprestano poslušati “Pfaffe, Pfaffe”, mi drugi smo pa dobivali drugačna imena, zlasti — četniki 1
VSA STAVBENA DELA Dovodne in odvodne inštalacije izvršuje
Luis Daneu
PERU 832 U. T. 34 - 3405
UNA PAGINA DE fflSTORIA
(Continuaciön)
Asi ha finalizado el ultimo conde de Celje. Un piadoso cronista de Renania escribiö en ocasiön de su muerte: “era un gran y poderoso principe y creese que tenia mäs tierra, ciudades y castillos y tambien mäs dinero que muchos reyes menores. Poseia tambien 20.000 caballos. Poca perdida ha causado su muerte, porque se lo sospechaba de que deseaba la guerra entre cristianos y turcos. Era medio hereje. Por mujer tenia la hi ja de un principe serbio. Ella quiso adherirse al catolicismo. Mas eso no le permitiö, para no perder las caudalosas sumas que todos los ahos percibia del pais ortodoxo.“
Sobre el significado histörico de los condes de Celje y sobre su importancia en la historia yugoslava se ha vertido mucha tinta. Algunos ven en los Celjanos dinastas, que Ile-vaban en su mente nada menos que la constituciön de un gran imperio yugoslavo, lo que por los lazos diplomaticos con Bosnia y Serbia queda bastante veridico.
Apenas ha sido traido el cadävcr del ultimo conde a Celje y sepultado en la iglesia de los minoritas de la loca-lidad, ya se presentan un sinnumero de hcrederos. El rey hüngaro Vladislao, el conde de Gorizia, los principes Fran' kopan de Krk, los Habsburgos con el emperador Federico en frente — para nombrar de los muchos tan solo los mäs encumbrados — sc han lanzado sobre la inmensa fortuna. JDe todos tenia la mayor perspectiva el emperador Federico. Referiasc a sus derechos como principe reinante, y con astu-ta täctica y con un punado de suertc logrö grandes exitos. Ya en marzo de 1457 el emperador apareciö en el valle del rio Savinja (cuyo centro es Celje) arregländosc con algunos ex'herederos. Con dinero, promeaas y regalos — siempre ba-sändose en su autoridad suprema — logrö aduenarse de varias ciudades, villas y propiedades. Mas la apropiaeiön total le fallö, pues una parte de los subditos de los Celjanos quedö fiel a la princesa-viuda Catalina; otros se plegaron de lado del rey Vladislao y su mariscal el Checo Juan Vitovec. En esta forma transcurriö todo el ano 1457 en continuas reyertas y guerrillas por la herencia de los principes de Celje. La repentina muerte del rey Vladislao en noviembre 1457 volcö el asunto a favor del emperador Federico. Este se arreglö con la viuda Catalina y mäs tarde tambien con Vitovec. La parte del leon de las propiedades de los Celjanos dentro del marco del imperio romano-germano cayö en poder de los Habsburgos. El emperador juntö todas esas posesioncs en una provincia denominändola condado de Celje.
La princesa viuda Catalina rccibiö de la fabulosa herencia una parte muy magra y una modesta renta anual. Algun tiempo residia en sus posesiones de Eslovenia y Croacia. Se trasladö luego a Dubrovnik en Dalmacia, de ahi a la isla Corfu en Grecia. Mäs ni la sombra de myrthos y cipreses la alegraba pues pronto la vemos en el castillo Belgrado sobre las orillas del rio Tilment (Tagliamento) — que le dieron el nombre los emigrantes eslovenos en Furlania y que era propiedad de su hermano el despota Esteban. De la liana Furlania se mudö a Ježevo en Macedonia, donde residia su hermana Mara, viuda del sultän de Turquia. A pesar de la gran distancia, Catalina mantenia relaciones con las comarcas eslovenas. Con el conde Leonardo de Goricia mantenia correspondencia en idioma serbio. Escribiale que pen-saba regresar al norte desde la entonces Macedonia turca y que tampoco el sultan se oponia a ese proyecto. Queria irse a Goricia al conde Leonardo, que lo conocia aun de mu-chacho en la corte de Celje. Mas no se cumpliö este deseo a la ultima condesa de Celje. Muriö cargada de ahos y estä sepultada en Konča cerca de Strumica en Macedonia.
La muerte del ultimo de los Celjanos impidiö una for-maeiön estatal que amenazaba atrancar a los Habsburgos el camino al mar Adriätijp y a los Balcanes. La politica de las conquistas en el sur — interrumpida por la elevaciön de los Celjanos— queda renovada y concluida por los Habsbuigos en la segunda mitad del siglo IV.
DRAŽA MIHAJ. LOVI6
el jefe de los guerrllleros yugoslavos
FOTO “SAVA”
SAN MARTIN 608 U. T. 31-6410
Prccios de retratos de este hcroe 2, 5 y 10 S.
Rojaki v notranjosti naročite po posti in doite za isto ceno.
LISICA ZVITOREPKA
(Nadaljevanje)
TUJE GRDOBIJE VIDI, SVOJH NE . . .
Zvitorepka so oddahne, nato pa nadaljnje: “Tudi Miroljubu so osobito tisti podaniki dobrodošli, ki mu kaj prinesti in ki plešejo, kakor on gode. Uvidiš li zdaj, dragi bratran jazbec, kakti jo to, da sta Miško in Lakotnik zopet kraljeva svetovalca? Da sta vnovič kraljeva ljubčka,, to utegne še marsikomu škodovati. Naj kradeta in ropata, kolikor jima drago, zaradi toga ne bo krika in vika. Vsi vidijo njiju hudobijo, pa molčijo in si mislijo: Končno utegnem tudi jaz ujeti kak zuložaj. Takih pomagačev ima kralj mnogo na dvoru, in ti pomagači so naj-imetnitnojši veljaki. A kakor že vemo, da vrana vrani oči ne izkljuje, tako so si tudi le-ti rokovnjači kaj na roko. Ako pa si privošči kateri izmed nas siromakov, kakor sem jaz Zvitorepka, le drobno pišče, takoj ga nahrulijo in kličejo in vičejo:
“Lejte ga tatu predrznega, obesite ga, obesite! ’' Tatiče pač obešajo, tatiče, toda (atovo. .. no le da jih izpuščajo, še ščitijo jih povrhu. Lej, bratran Dreni uh, tako se godi na svetu, in če pomislim na vse to, ui čudo, da gledam včasih tudi na svojo lastno korist. Večkrat pravim sama pri sobi: že mora takti prav biti, saj jih mnogo živi takti kakor jaz! Včasih se mi sicer zbudi vest in mi pravi, da moramo tudi najmanjšo krivico popraviti in ukradeno vrniti; hudo me peče takrat, a hvala Bogu, hitro mo tudi mine.’’
“Škoda!” prekine Dremuh lisico. “Želeti bi pač bilo, da te večkrat obidejo take misli in da so malce pokesaš; zakaj živela bi potem, kakor so spodobi poštenim državljanom! ”
A Zvitorepka mu ugovarja: “Kaj bi mi bušnilo, ako bi živela, kakor mi velevata postava in vest! Saj tudi največje poštenjake črez zobe vlačijo. Ali ne vidiš, kaj
dandanes ljudje počenjajo? Za vsem slabim vohunijo in stikajo, in če zvedo to ali ono, brž si še nekaj povrhu izmislijo, in potem gre novica od ust do ust kakor plamen po slamnatih strehah. Tako popačeno je naše ljudstvo, in kdo bi se potemtakem čudil, da tudi o svojih višjih gospodih lo slabo govorti. O slabostih klepetajo in blebetajo po vseh ulicah in cestah, a vendar vedti o svojih višjih, o svojih gospodarjih tudi mnogokaj dobrega; toda to jim nočo iz ust in o dobrih lastnostih ne trobijo v svet. Ako pa zaradi dobrih dejanj velikašev ne hvalijo, ali jim naj potem zamerimo, da postanejo sčasoma mlačni v dobrem? Svet je poln nezvestobe in izdajstva, ropanja in lopovstva! Odkar hinavci in krivi preroki ljudstvo zapeljujejo, ne pride več poštena beseda iz ust. — Tako živti ljudje tja v en dan in če jih dobrodušno opominjaš, skomizgnejo z ramami in ti rekti: “Greh menda ni tako velik, kakor se nam očita; če bi bilo res tako hudti, bi se tudi učeniki sami greha bolj ogibali.”
SHOD VSEH VERNIH SLOVENCEV se vrši poslednjo nedeljo v oktobru, 25. OKTOBRA, v krasnem novem svetišču Medalla Milagrosa, Curapaligiie 1200. Sv. maša bo ob 10 uri, molitve pa ob 16.30 uri.
To svetišče je nam že znano, ker smo tudi nekaj doprinesli, za zgradbo te prekrasne cerkve, dovršene šele pred nekaj meseci, ki stoji v parku Chacabuco.
Prejšnja leta smo na to nedeljo pohiteli v Novo Pom-pejo. Letos se ta dan tam vrši velika procesija, zato pa bomo mi na to nedeljo šli k čudodelni Svetinji, v Novo Pompejo pa bomo šli in napravili shod pozneje.
‘ ‘ Mnogo žalostne resnice jo v tvojih besedah", potrdi Dremuh; ‘‘zakaj navadno ljudstvo skoro povsod kaže le na slabe učenike, a dobrih ne vidi. Takšni so ljudje, kakor ona žival iz južnih krajev, ki jo glumači ob semanjih dneh kažejo za denar. Opica vso oponaša, kar so ji pokaže; ker pa ne zna misliti in dobro preudariti, vsako stvar na smešno plat obrne. Bes se navadno vidi, da slepec slepca vodi ter zato oba s pravo poti zaideta. A no manjka pa tudi pametnih učenikov, in te naj bi ljudstvo posnemalo 1 ’'
‘‘Kes je tako", pritegne lisica Dremu-hu, "med ministri, grofi in baroni, ki so v deželi, jo tudi dosti dobrih poleg hudobnih. Toda kdo se briga za dobra dela, s katerimi hočejo ljudstvo poboljšati? Komu je možatosti mar? Za lepe zglede se nihče ne zmeni, a kar je hudobnega, utrjuje ljudi v njih hudobnem početju. In tako se svet pohujšuje od dne do dno. Nokoji velikaši se pehajo za denar, drugi se zopet gizdavo oblačijo, so mastijo pri bogatih pojedinah in uživajo vesolje svetil. Nekateri se tudi ponašajo s tem, da so knežjega rodü, kakor recimo Miško, ki ob vsaki epriliki trka ob prsi, češ, po mojih žilah teče kraljevska kri. — Bedaki I Bojstvo nas ne nareja ne plemenitih ne neplemenitih, marveč čednosti in strasti razlikujejo ljudi!"
"Sestrana Zvitorepka", prestriže Dremuh lisici besedo, "kaj toliko čenčaš in marnjaš o slabostih drugih? Vsak pred svojim pragom pometaj; vidi so mi, da imaš tudi ti pred svojim lastnim pragom dovolj smeti! Premišljuj rajši, kako so boš zagovarjala pred kraljem; to pot ti pojde za kožo!"
"Ni šment!" odgovori lisica; "znano mi je še neko sredstvo, ki mo gotovo reši, pa če bi bila še v veliko večji sili. ICaj bi ti še dalje prikrivala, ko se tako bojiš za mojo kožo! Lej, prijatelj Dremuh, jaz vem o bolezni Miroljubovi več kakor vi vsi skupaj, in samo jaz, Zvitorepka, ga morem ozdraviti. Toda ni mi dosti mar, da bi kralj ozdravel. Pomisli vendar. ako Miroljub okreva, bo gotovo gledal na to, da se obči mir niti najmanj no bo kalil. Potem bo pa pri meni kakor pri tebi in pri vseh drugih prijateljih in sorodnikih, kakor že nekdaj, lačen maček vos dan na ognjišču sedel!"
Dremuh prikima tem besedam in reče: "če so drugače neizviješ, bo treba, da so kot zdravnica kralju prikupiš. Sicer sc pa obči mir gotovo ne bo nikdar tako strogo izvrševal, kot se je nekdaj. Kakor so je Miškotu posrečilo izposlovati pravico, da sme vsekdar in povsod zasledovati ovčji rod, tako boš dosegla tudi ti za svojo lečenjo marsikako pravico in ugodnost."
Tako sta so pogovarjala jazbec in lisica, ko sta stopala po pustopoljini proti Matjaževi peči. Marsikatero pametno, pa
tudi neumno sto še rekla, preden sta dospela na kaljevski dvor.
ZVITOREPKIN ZAGOVOR
Ko sta Dremuh in lisica dospela na dvor in jo Zvitorepka ugledala toliko množico zagrizenih sovražnikov, ji je upadel pogum. Začela je že soma dvomiti, ali se ji bo mogoče izkopati iz mnogobroj-nih obtožb. A ojunačila se je zopet in smelo korakala vštric Dremuha skoz vrste svojih nepnjateljev. Tako sta dospela pred prestol m Dremuh jo še pošepetal lisici: "Sestrana, zdajle pokaži svojo bistroumnost in glej, da kake neumne ne zineš 1 Saj veš:
Kdor so s pametjo skrega, ne spravi čolna do bregal "
"Hvala ti lepa za nasvet, mili bra-tran!" je odgovorila Zvitorepka in se ozrla po neštevilni množici, ki se je zbrala pred Matjaževo pečjo. Tema z&grizenili sovragov je srepo strmela vanjo m in le tu pa tam se je njen pogled ujel s kakim zvestim pristašem, kimajočim ji izpodbu-jevalno.
Lisica je smelo stopila pred Miroljuba in izpregovonla: " vsemogočni Gospod, ki mu je vse očito, naj \ as olirnni, milostni gospodar in kralj, m naj ščiti našo plemenito gospo kraljico! Un naj Vama dfi. modrost, da ločita ljuljko od pšenice! Zakaj dauuanes se klati po svetu marsikak nepridiprav, ki se mu od zunaj ne pozna, kakšen je znotraj. Dal Bog, da bi bilo slehernemu na čelu zapisano, kar misli v srcu, in da bi Vi, gospod kralj, brali razločno kako sem Vam zvesto vdana! Pa navzlic temu mo hudobni jeziki ne pustč v miru in moji sovražniki so mo pri Vas nesramno očrnili. A tolažim so s tem, da moj izkušeni in modri kralj ne veruje praznim kvantam, marveč da sodi le po svojem lastnem prepričanju. Kdo neki more trditi, da Vas je že kdaj oplahtal? Kdo more reči, da jo kralj Miroljub že kdaj pravico v prah potlačil?"
"Nesramnica!" jo nahruli kralj. "Tvojo predrzno gobezdanje ti to pot no pomaga prav nič! Ti navihanka si mo že prevečkrat nalagala, ‘a bi ti še kdaj verjel! Tvoja igra je končana! Kako zvesto mi služiš, to sc pač vidi na kuncu in umorjeni Krokači. Da ni tudi nobene drugo krivde na tebi, bi bilo že samo to dovolj; toda vsak dan mi prihajajo nova poročila o tvojem vražjem početju. Ti si mi zrel ptiček, kolikor te je pod klobukom! Pa bodisi še tako prebrisana in navihana, naposled si vendarle napačno naletela!"
Tako so je hudovai kralj, a lisica si jo mislila: "Groma, kako se bo to končalo? Jaz neumnica, da nisem ostala v svoji trdnjavi! Tu nimam dosti časa premišljati, in vsak izgovor bo dober, četudi ga pes na ropu prinese! Izviti se moram, pa naj velja kar hoče! Poskusimo torej!"
"Mogočni knez, visoki kralj in gospod", prične Zvitorepka, "ako menite, da sem zaslužila smrt, ste gotovo napačno
LAS SUPLICAS PARA LA PAZ
El domingo de Cristo Rey, el 25 de Octubre realizam la Colectividad yugoslava su peregrinacion para implorar el bien de su patria y la paz del mundo, al Santuario de la MEDALLA MILAGROSA en Curapaligiie 1200 (Parque Chacabuco).
A las 11 horas la misa cantada.
A las 16.30 horas las letanias can-tadas con las oraciones corespon-dientes.
poučeni; zato Vas prosim, poslušajte tudi mene! Ako bi bila res količkaj kriva, menite li, da bi prišla sama pred visoko sodišče? Ali ste že kdaj čuli, da je bila Zvitorepka tako nespametna? če bi imela težko vest, bi za noben denar na svetu no zapustila svojo trdnjavo; zakaj tam sem svobodna in se mi ni treba bati nobenega sovražnika. A ker vem, da som nedolžna, zato sem prišla iz lastnega nagiba semkaj!
TA PA ZNA!
Ičjo vendar tiči kunec, ki me je tako junaško očrnil za hrbtom? In kam se je skrilo ono pernato mezalo, ki zna poštene soseue tako jezično opravljati? Los stopita, junaka, in ponovita mi svojo ob-tozuo v licel Lvo vam Zvitorepke! ivoniur jo storila kaj žalega, zdaj naj stopi na prste! beveua, o seveda, kauar nisem navzočim, je lahko si jezik brusiti. Toda sodba se more izreči šele takrat, ko so izve tožba in ougovor; tako je že od nekdaj navada. Tema dvema čeuijačema, gavranu in kuncu, sem ze storila mnogo dobrega; a v zalivalo se zdaj sračita nad menoj 1
Dno jo preteklo sredo zjutraj zarana, ko sem staia pred svojim gradom in gledala, kako vreme kaze. Kar pnsltače kunec mimo po poti. Pozdravi me in mi reče, da je namenjen na kraljevski dvor.
"Srečno pot ti želim!" mu pravim. A kunce so le še obotavlja in me prosi, ali bi mu mogla dati kaj za prigrizek.
“Oj, prav rada!" sem mu odgovorila povabila lačnega potnika v sobo, kjer sem mu postregla z giuunicami; bile so se vroče, ua se je kur kadilo od njih. Poleg tega sem ga tudi pogostila z okusnimi ribami in mu ponuuna mlečnega kruha in sladkega ovocja. Ko so je kunec mastil z obilnim zajtrkom, se je priplazil k mizi moj nnjmlajsi sinko, da bi videl, ali je še kaj zanj ostalo, Saj veste, kako so otroci ješči m če le vidijo, da nese kdo drug kaj v usta že so lačni! Tako je tudi moj majčkeni snedež segel po drobtinico na mizo; a kunec ga je česnil s peščico po ustih, da so mu je kar kri iz noska uliia. Ko jo Bučman, moj najstarejši sinko, to videl, je priskočil svojemu bratcu na pomoč. Zgrabil je prešernega dolgoušca za grlo in ga pošteno premikastil. To je torej vso kar so je zgodilo. Seveda sem tudi jaz ročno priskočila in potegnila v stran svoja dečaka in jima umerila hlače, kuivur su spuuooi. ce je v tej praski kunec dobil kako gorko, kaj to meni mar? Saj bi jo bil še huje izkupil, ako bi mu no bila priskočila na pomoč; moja dva paglavca sta ga res prav neusmiljeno zgrabila in kaj lahko bi ga bila zadavila. Rešila sem tako rekoč svojega gosta gotovo smrti; v zahvalo za to pa zahteva zdaj zadoščenje za svoje izgubljeno uho! 6o čudo, da mo ne terja, naj mu s pismom in pečatom potrdim njegovo vzorno vedenje!	(Dalje sledi)
Dan veselja
13. septembra se je vršila velika prireditev ‘•Duhovnega življenja”. Spet se je zorala množica rojakov; pridružili so sc nam tudi mnogi naši prijatelji in smo doživeli prav prijetno popoldne. Bilo je 700 ljudi v dvorani, kar je pač lepa številka za peščico Slovencev, ki nas je tukaj.
Ob napovedani uri se je začela prireditev s komičnim filmom, kateremu so sledili nastopi otrok in pevskih zborov.
Med ljubkim rajanjem in spevom so Ircnca, Milančelt in Silvijo poklonili cvetja gledalcem kot simbol veselja katerega prinašajo in kot znamenje dela, ki ga med rojaki vrši “Duhovno življenje”.
Nastopil je nato polni zbor “Slovenskega Doma”. “Nazaj v planinski raj” so s pevci pohitele naše želje, — toda ob bridki zavesti, kako krvavo trpi naš narod v nepopisnih vojnih stiskah. Sledila je nato “Ujetega ptiča tožba”. Poznamo naš zbor. Ponosni smo nanj, ker nam vselej lepo zapoje. Posebno veselje pa nam je ob takih izrednih prilikah, ko se postavimo tudi pred tujci in dokažemo, da tudi mi nekaj lepega imamo, in najlepše naše pač, to je naša prelepa pesem. Nešteto častitk sem dobil od gostov naše prireditve in naj bo to mala nagrada pevcem, ki ste se tako lepo potrudili, posebno pa g, Jekšetu, ki je postavil tako dovršeno pesem na oder.
Nekaj posebnega je seveda naš moški zbor in naša solistinja Zofka, ki si je osvojila vse poslušalce že s svojim prvim nastopom.
Nepozabno bo ostalo vsem nedolžno rajanje najmanjših in komični prizorček s škratkom, ki je bil nevidno oborožen s “padalom”, da se mu ni kar nič zgodilo, ko je zletel na tla s svojega mogočnega prestola na — gobanu. Kako je ta dečica ljubko frlela sem in tja po odru, rajala in pela med prelepo glazbo!... Tako nc-prisiljno ljubki prizorčki se redko vidijo in boste pač radi pohiteli spet tedaj, ko se bodo ponovili ob priliki prihodnje šolske prireditve.
Nato so nam trije parčki zarajali prav po slovensko in v narodnih nošah. Tako so bili dražestni, da bi jih vsi še hoteli videti, toda spored je moral dalje, ker je tudi ura tekla.
Tem pristnim slovenskim prizorčkom, katerih namen je bil pokazati našim gostom nekaj slovenskega, je bilo treba dati tudi kaj dokaza, da naša mladina tudi pozna deželo v kateri živi in da jo ljubi.
1 ‘Marquesito' ’ je imel namen dokazati to in je tudi s to točko občinstvo bilo očarano.
To je bil del otroškega programa. Le kako je mogoče take stvari naučiti tako drobno dečico, nad tem so strmeli gledalci in s tem pač dokazali razumevanje za prelepo delo, ki ga častite šolske sestre vrše med nami, kajti njihovo delo je bil ta čudoviti spored, vreden najbolj umetniškega odra.
Pa tudi igralke 4 dejanske igre o “žrtvi materinske ljubezni” so pridobile navdušenje vsega gledalstva. Vsebina je še na poseben način primerna v tem času, ko je nasilni tujec napel vso sile, da iztrga iz slovenskih src ljubezen do slovenske matere in lastnega naroda...
Teško nalogo so imele naše igralke. Ne bila bi tako teška ta naloga če bi stopile pred sveže občinstvo. Toda njihov nastop je bil pred gledalstvom, ki je bilo že utrujeno od dolgega programa. Zato je igralkam najgotovejša pohvala to da so zmogle vzdržati napeto pozornost občinstva vse do konca.
Poznamo jih že naše igralke, zato smo vedeli, da bodo lepo napravile in smo bili ponosni pred gosti, ki so kar strmeli tako nad dovršenim nastopom, kakor brezhibno izgovorjavo in „še posebno prekrasnimi oblekami in pozoriščem.
Jekšetova Irena je bila nedosegljiva, človek je kar pozabil, da stoji pred odrom. To je bilo zares življenje. Marica Kora-dinova in Jožica Komeljeva sta si prav tako pridobili občudovanje vseh gledalcev, ki so se kar zaljubili v Angelo Laknerjevo, Idko Pečenkovo in Vidmarjevo Irenco. Druge vloge so bilo manj vidne, a prav dovršeno podane. Posebno pohvalo si je zaslužila Paškulinova Erna, ki je morala rešiti kar dve vlogi, ker je ena igralka izostala.
Vsa teža drame je slonela na ramah Vide Kjudrove. Kjer nastopa toliko oseb in '.ned temi vedno tudi nekaj nestrpnih in nediscipliniranih, je treba kar vse energije. Gospodična Vida jo je imela in svojo nalogo občudovanja vredno spolnila.
Njej in vsem soigralkam naj bo izrečena topla zahvala.
Posebna zahvala pa gre tudi sestri Odi-li, ki je bila zamislila prireditev te igre in jo izročila spretnim rokam našega režiserja g. Slavkota škofa, ki zasluži iskreno priznanje kot oderski umetnik.
Dolga bi bila lista imen vseh, kateri Ste si pridobili zaslug za to lepo uspelo prideditev.
V izredni meri so doprinesle lepe glaz-bene točke, katere je pripravil naš mladi Ciril Kren, avežanedski pevovodja in umetnik na violini. Organiziral je trio s pianom in dvema violinama in razveselil občinstvo z lepim umetniškim užitkom. Le škoda, da je bil čas prekratek in je zato izpadla najlepša glazbena točka: “Slovenski biseri”, zbirka naših najlepših popevčic. Borna jih pa ob drugi priliki slišali.
Važno vlogo na, prireditvi je imel pa tudi srečolov, katerega je imela na skrbi gospa Coti~ va. Več kot 200 dobitkov je obetalo srečo in zato so pridne delice obetalo srečo in zato so pridne deklice kar kmalu pridobile simpatije kupcev in še prezgdaj je zmanjkalo srečk, ostalo pa je 150 S denarja, kot čist dobiček srečo-lova.
Ne vem kako naj se zahvalim tolikim dobrotnikom, ki ste tako radevoljno darovali tako lepo število dobitkov! Pa saj vem, da niste dali zato, da bi odnesli hvalo, temveč zato, ker ste hoteli s tem dokazati, da znate ceniti vrednost našega dobrega imena in naše revije “Duhovno življenje”, ki je pa tudi ponosno na svoje čitatclje, ki jih ima vsako leto več; ki uspešno vrši svojo nalogo med rojaki in tudi med tukajšnjimi domačini, kateri nas potom naše lepe revije bolj spoznavajo in cenijo.
Sladko delo za druge, toda neprijetno zase je imela gospa Fani Kcrševan. Imela je na skrbi prodajo slaščic. Tudi njeno delo je tako uspevalo, da je nazadnje vsega zmanjkalo in sem komaj še mogel ujeti nekaj sladkega, da je bilo za izmučene igralke.
Nehvaležen pa bi bil, če bi pozabil enega, ki smo ga ves čas videli pred nami: to je pa živcev Dolči, ki je dokazal izredno spretnost kot predstavitelj in tudi v tem doprinesel, da je bila naša prireditev vsestransko dovršena,
Imeli smo tudi čast, pozdraviti na tej prireditvi dr. Stojanoviča, jugoslovanskega predstavnika Rdečega Križa in še več odličnih gostov, ki so bili vsi očarani nad
prelepim uspehom te prireditve, ki je po pravici v ponos in vredno prloročilo slovenskega imena,
Naj izrečem še javno zahvalo rodajal-cem vstopnic v predprodaji. Največ jih je prodal Jože Škufca (60). Zelo sta se potrudili tudi Vida Kjudrova in Marica Koradinova.
Končno pa gre naša najiskrenejša zahvala vsem, ki so veliko dvorano San Josč v obilni meri napolnili in pomagali k tako lepemu uspehu.
Za vedno jo zaspal
Anton Likar
doma iz Otlice pri Colu. Nikdar ui bil prav zdrav in v teškeni boju za vsakdanji kruh jo svoje zdravje še bolj zanemaril, tako da je pred pol leta skrita jetika strla njegovo zdravje in ga položila na bolniško posteljo.
8. septembra je zatisnil oči v bolnici Mttniz nn smrt dobro pripravljen. Le redki znanci so pravi čas zvedeli za njegovo smrt in ga mogli spremiti na Čakarito.
Rajni si je ustanovil skromen dom v Palomarju, kjer sedaj žaluje za njim dobra žena s tremi otroci. Pozivamo dobra sren, da bi kaj darovali za pomoč hudo prizadeti družini. Darove lahko izročite na Duhovno življenje.
Smrt je pokosila tudi
Jožefa Rolih,
doma iz Drskovč pri Knežaku, starega 21) let. Blagi fant jo prišel v to deželo, pa je im nesrečo našel delo v Santa Fe/ kjer je skrita jetika glodala njegovo zdravje. Prod le-tom je prišel iskat pomoči. Poskusil je s proslavljenim cepivom “Vn-cuna do Puoyo”. Uspeh je bil ta, da jo 13. sept, njegovo življenje ugasnilo.
Sovaščan Ivan Česnik jo poskrbel za dostojen pogreb, katerega se jo vdelež.ilo 6 sovaščanov, zakopal ga jo g. kaplan Hladnik. Tukaj nima nobenega svojca.
Rajni je bil iz. dobre družine. Doma ima d bratov in so bili tudi stn-riši pred časom še živi.

A' Cordobi pa je zatisnil oči
Alojzij Francetič
14. septembra, nn smrt lepo pripravljen. že pred 3 leti je bilo njegovo življenje na vngi. To pot je podlegel.
A’ spremstvu mnogih rojakov jo bil položen k večnemu počitku nn pokopališču Sv. Hieronima.
Izrekamo toplo zahvalo vsem, ki ste našega dobrega očeta tolažili v njegovi bolezni in nam lajšali bridke uro.
Z globoko žalostjo javljamo to tuž.no vest in se ob enem zahvaljujejo za vse izraze sožalja: soproga; sinovi: Emil, Stanislav in Jordan in hčer Elvira; brat Jožef, svakinja in nečaki.
“SLOVENSKA KRAJINA”
19. septembra je društvo priredilo prav lep večer na katerem je podalo tridejansko igrico “Pri Kapelici”.
G-. Adalbert Preininger je imel na skrbi uprizoritev in je dokazal ne le svojo spretnost kot organizator, temveč tucu kut režiser. Ni namreč lahko stvar pisana slovenska beseda za mlajše igralke, ki knjižne slovenske besede niso nikoli govorile, zato jim je treba častitati. Vsak nov nastop je viden korak naprej, tako da bo “Slovenska Krajina” imela kmalu prav spretno igralsko družino.
Nekateri igralci so pa že strokovnjaki. Gelta že poznamo iz raznih vlog, ki jim je bil vedno strokovnjaško kos in je seveda tudi Ivana prav izborno predstavil. Nedosegljiv pa je bil Iva-ničev Jožek, vaški čednik,'ne le v nastopu, temveč tudi v šminki, ki si jo je sam zamislil in izdelal. Presenetil nas je tudi Karči Balažič v Lipetovi vlogi. Dokazal je, da ima preveč lepe zmožnosti. Martin Kustec je pa spet veščak v vlogi vaškega veljaka in očeta in tudi Fr. Bojnec je pri vsakem nastopu bolj spreten.
V ženskih vlogah so že ponovno dokazale svojo voljo in spretnosti z najlepšim uspehom Angela šerugova, Hedvika Prei-ningerjeva in Tereza Ošlajeva.
Z burnim odobravanjem je sledilo obilno občinstvo ganljivo dramo, ki je doslej najtežje delo, kar je bilo vprizorjeno na odru “Slovenske Krajine” in dramski odsek zasluži častitke, kakor je bil obilno deležen ploskanja.
DUHOVNO ŽIVLJENJE
Pasco 431
Buenos Aires, Argentina
CORREO ARGENTINO TARIFA REDUCIDA Concesičn 2560,
A M A R O
MONTE CUDINE
A Z A F R A N
MONTE CUDINE
CALIDAD Y RENDIMIENTO MONTE CUDINE S. R. Ltda.
BELGRANO 2280
:onoc
:onoc
l omot
a
o
o
n
JUAN B O G A N I
Sucesor de BOGANI HNOS. IMPORTADOR DE TEJIDOS
0
o
n
o
T<>» <♦> >»	<♦>.	<♦> •»::>».	•»
Obrnite se v vseh pravnih zadevah na našega prijatelja
spretnega advokata
I Victor E. Clement I
I
Estudio: SAN MARTIN 233, IV.	E
$ Horario: 10—12, 15—17.	Telef. 33-6435; 63-3253 |
A B O G A D O
1923 — ALSINA — 1925
U. T. 47, Cuyo 6894 Buenos Aires
ŽENINI — NEVESTE — DRUŽINE
Obrnite se na
oaoc:—.........101=301= .......ronoi
Za večno je oči zaprl še mladi lan Gor-za Janoš iz. Markovce v Prekmurju, star ."><> lot. Zapušča mater v Sev. Ameriki, doma - sestri, tukaj p» vet' rodbine, sosede in mnogo prijateljev. Vmrl je brez znanja svojih domačih. Vzrok torni je ka dokeč človek živi zdrav, samo istoga rasti, koga on hoče, da pride bolezen, bolnik seveda nvmore poiskat ver zdruvogn prijatelja, a zdrav prijatelj njega ver ne vitli. Tako pritle nia, da oči zatisne, ga spravi vu tujsko zemljo hor dober tuliiner, a mi zv< n 1 o šole za par tednov, hov ]>o kakem časopisi. Nam ostalim Tvojim ostane žalost in še vokša srn milost.
Takt) se že ver zgodilo mod našimi Slovenci.
Janoš, naj ti bo lehka tiilin zemial Tvojim ljubim naznanimo mi, da Tebe ver nigdar med nami ne bo.
J. Ž.
SPOMIN BAZOVIŠKIH ŽRTEV
d. september je za Slovence dan tragičnega spomina, ko so padle prve in zn četne žrtve slovenske svobode. Primor ski odbor je s sodelovanjem Slovenskega doma, (i.P.D.S. Villa Devoto in Samopomoč Slovencev organizal spominsko svečanost, ki je bila letos ne la posebno pomembna, ker padajo v tisočih mučeniki naše bodoče svobode, temveč tudi po vile ležbi, ki je biin izredna. Ves prostor Slu venskega Doma je bil do kraja polen nav-z.očih, ki so s solznimi očmi sledili ganljivemu programu, posebno nastopom mladino iz. Vil le Devoto.
n
p
:onOK
SLOVENSKO TOVARNO POHIŠTVA	j
ŠTEFAN L I P I Č A R	j
GÜTENBERG 3360 y Avda. SAN MARTIN Tel. 50-3036 t
ROJSTNI DAN JUGOSLOVANSKE KRALJA PETRA II.
je bil t uti i proslavljen z vso resnostjo, kakor odgovarja času. Pri sveti maši v spodnji cerkvi sv. Koze so bili prisotni tudi diplomatski predstavniki Anglije, Amerike, Poljski1, reške, Grčije in Norveške. Zapel je naš veliki zbor. Občinstvu pa je bilo prostorno svetišče polno.
Kulturna proslava tega dogodka je bila v rokah Jugoslov. Nar. Obrane. Na sporedu je bil tudi pevski nastop gospe Vider, ki je s svojini petjem naših pesmic dosegla v išek vlobro obiskane prireditve.
Tudi v Rosariju, v Montevideu in v Be-rissu so se vršile pomembne slovesnosti ob priliki našega narodnega praznika, ki je "letos bolj kot nikoli vzbujal povsod po zornost vse javnosti radi junaškega zadržanja naših junakov, ki se z Mihajlovičeni na čelu bore za svobodo domovine in vzbujajo občudovanje celega sveta.
FRANC KLAJNŠEK
v mestu Bs. Aires prvi slovenski konstruktor s firmo. Izdeluje načrte In proračune za hiše in vse drugo stavbe, vodi vsa zidarska in stavbarska dela, in daje firm o.
Av. FRANCISCO BEIRO 5327 Bs. Aires. — U. T. 50—0277. Villa Deveto
KROJAČNICA
Franc Melinc
Najbolj vestno boste postreženi! Oglasite se na Patemalu
PAZ SOLDAN 4844. Tel. 59-1356
HOTEL IN	RESTAVRACIJA
“PAG	I F I C 0 ”
ANTON	BOJANOVIC
CHARCAS 767-9	Telef. 31-8788.	
Blizu Retira!	V centru mesta!
UMETNO STAVBENO MIZARSTVO
KOVINSKA OKNA IN POLKNA
FRANC BANDELJ
Kovinska vrata, balkoni, izložbena okna, kovinske stopnice, ograje, vsakovrstna kovinska dela.
AV. DE LOS INCAS 5021
Telef. 51-5184.	!
e..#..#..*-#-»-»”#-«"»-#"»"«"»-#"*-»-#"»-#-#-#«#-»--#-»-»'"