-----    106    -----
Katere ameriške trte sadimo?
Tako je vprašal predzadnji številki „Novicu ned g. učitelj z Goriškega, seveda z ozirom na trtno uš. Na to vprašanje prav odgovoriti, je sedaj še težavno, celo nemogoče.
Ameriške trte delimo poglavitno v štiri razrede, in to po rodovitnosti ter kakovosti grozdja in pa po njih stanovitnosti zoper trtno uš. V prvi razred denemo lahko vrste, katere prav dobro, to je močno rode, pa nekamo čudno dišeče ali, bolje rečeno, smrdeče grozdje, ki jih pa trtna uš uničuje ravno tako kakor nase domače vrste (vitis vinifera), le nekoliko pozneje. Čudnemu duhu
----     107    ----
ali smradu grozdnemu pravimo tehnično „foksM. V ta razred spada tudi tako zvana izabela ali katanja, la-bruska, laški „uva fragola*, katere je po nekaterih slovenskih vinorodnih krajih, kakor na Goriškem okolo Gradiške in Prevačine, na Štajerskem okoli Maribora, na Dolenjskem v Mokricah itd. že vse polno. Ta vrsta je res ameriška, v Evropo za španske kraljice Izabele iz Katanje (od tod njeno ime) prinesena, ali trtni uši ravno tako podvržena, kakor kaka domača vrsta, samo da uši nekaj let dlje kljubuje. Zato, ker je ta trta res ameriška, jako rodovita in ker posebno dobro strupeni rosi kljubuje, sade jo po nekaterih krajih posebno kmetje prav strastno, dasi daje prav neprijetno dišeče vino, češ, da je trtna uš ne bode uničila.
V   drugi razred štejemo lahko vrste, katere tudi dobro rode, pa tudi trtni uši kljubujejo, grozdje, oziroma vino, ima foks-duh. V ta razred smemo umestiti tako zvano jorkmadejro, katera je po vsem labruski kaj močno podobna, le da ima veliko manjše grozde, drobnejše jagode, manjše liste in  tanjši les.
Ali je ta vrsta popolnoma stanovitna zoper trtno uš ali ne, ni še do dobrega dognano; po nekaterih krajih (posebno po Franciji) jo namreč jako hvalijo, po drugih jej pa odrekajo vso vrednost. V Klosterneuburgu na primer uničila jo je trtna uš isto tako Kakor nava-duo labrusko. Vendar mora pa ta vrsta vsaj po gotovih krajih in v gotovi zemlji vkljub trtni uši dobro uspevati, kajti sicer bi jej ne bila cena tako visoka, skoraj naj-viša med vsemi priporočanimi ameriškimi vrstami. Deželna kmetijska šola v Grmu ima te trte že cel, precej velik vinograd v Smolinji vasi zasajen zaradi pridelovanja vina — če tudi dišečega, tikoma zavoda ima pa še drug 8 to vrsto zasajen vinograd, zaradi pridelovanja lesa za njeno pomnožitev.
V   tretji razred uvrstimo lahko vrste, katere, dasi ameriške, nimajo nič foksa, ki so torej za napravo vina ravno tako dobre kakor naše domače vrste ter se vrhu tega še trtne uši nič ne strašijo. V ta razred spadajo na primer Otello (črna vrsta), Elvira (bela vrsta), Jaquez (črna vrsta), Herb?mont (črna vrsta). Te vrste torej bi najbolj priporočali. Toda tudi pri njih je neka neprilika, in sicer ne majhna. Jaquez, Herbemont in Ehira so jako pozne vrste, katere, bodo na Slovenskem k večemu v Vipavi, v Istri in na Primorskem dozorevale, nikdar pa ne na Dolenjskem ali pa na Štajerskem. Otello smo lani videli v državnem vinogradu kostanjeviškem uže konec avgusta močno zrelo. Toda baron Babo nam piše v pismu z dne 2. p. m o vseh teh vrstah tako le: „Sicer tudi te z jorkmadejro vred filokseri popolnoma ne kljubujejo."
V  poslednji, to je četrti razred, spadajo take ameriške trte, katere trtni uši sicer popolnoma (?) kljubujejo pa skoraj čisto nič ne rodijo. Njih grozdje je namreč tako majhno, jagode tako drobne in brezsočne, da potre-bujemu  50 do 60 hektolitrov  grozdja — ako ne še več
— za napravo le enega hektolitra vina. Vrste tega razreda moremo torej uporabiti za napravo vina le na ta način, da jih s cepiči naših domačih vrst šele cepimo, po-žlahtnimo, tako da imajo trte potem podzemljski del ameriški, evropski pa nadzemeljzki, deblo in vse drugo. Take ameriške trte bi bile: Riparia sourage (divja ripa-rija), jorkmadejra, solonis, rupestris, cintiana in še drugih več. Ali tudi te vrste se ne izponašajo po vseh zemljah in legah enako dobro. Po nekaterih jih trtna uš uniči, po drugih jih sicer ne uniči, toda v 12, največ 15 letih napade cepljene trte neka bledica (chlorisis), in ob trte je. Da je istinito tako, dokazujejo razne jako obširne poskušnje na Francoskem, o katerih imamo dve jako obširni poročili. Eno je od ministerijalnega sekcijskega svetovalca našega poljedelskega ministerstva gospoda Depretisa, drugo od tajni&a hrvatsko-slovenske kmetijske družbe v Zagrebu, od gospoda Fr. Kuralta. Prvo poročilo je skozi in skozi veliko bolj pesimistično od druzega. Sicer nam je znan slučaj s Štajerskega, kjer ie čisto nov, z riparijo zasajen vinograd (blizu Bizelja) v prilično malo letih trtna uš popolnoma uničila. Francozi trdijo, da ni vsaka riparija enako dobra, to je proti trtni uši enako stanovitna. Za najboljšo smatrajo tako zvano „Riparia gloire de Montpellier". o kateri nam tudi baron Babo piše, da je ona dozdaj na vrhunci vseh riparij in tudi druzih trt, katere za podloge našim evropskim priporočajo.
Ker so ameriške trte, cepljene s cepiči naših trt, sploh tako nezanesljive, posebno glede trajnosti in bolezni bledice (chlorosis, izmislili so Amerikanci sami še nekaj, kar zdaj Francozi in Italijani močno posnemajo. Plode namreč ob trtnem cvetji umetno ameriške trte z domačimi in domače z ameriškimi. Tako predobljeno seme vsejejo in iz tistih trt (bastardov), katere najboljše grozdje rode, režejo potem cepiče za požlahtnitev čisto ameriških trt. Misel, katera jih pri tem vodi, je ta le: Ako utegne bledici to biti vzrok, da se sok čisto ameriških trt s sokom čisto evropskih (oziroma azijskih) ne spaja, potem se more sok čisto ameriških trt s sokom bastardov že veliko bolje spajati, in njih trajnost biti mora toliko veča.*) Misel je gotovo zdrava, dobra, ako tudi ne učenjaški dokazana. „Vse je treba izkusiti, kar se ne da z vedo dokazati", piše baron Babo, kateri še to dostavlja: Prav priporočilo vredne barstardne vrste za požlahtnjenje čisto sočnih ameriških (riparij) bi bile: Etta (bela), Triumph (bela), Algavara (rdeča), Rogers hybrid (črna), Morion (črna), Black Pearl (črna), Black July (črna), Goethe (bela), Pocklington (bela,) Noah (črna), Wilder (črna), Jona (rdeča),
Gospod učitelj z Goriškega se bode po vsem tem, kar  smo   mu   dozdaj   odgovorili, namuznil ter rekel: „i
*) Tega stavka ne sme nihče za strogo fiziološko istinitega smatrati. Sami vemo predobro, da je asimilacija soka od vsega organizma trte odvisna, pa zaradi krajšega pišemo tako.           Pis.
zdaj sem pa tam, kjer sem bil, nič gotovega nisem o ameriških trtah vedel in nič gotovega tudi zdaj ne vem". In res je tako. Toda tako se ne godi le gospodu goriškemu učitelju, marveč tako godi se nam vsem, za stvar se brigajočim. Vsi skupaj dandanes še nič gotovega ne vemo, katera ameriška trta ali morebiti tudi neameriška bode trtni uši popolnoma kljubovala. Vsi se moramo še danes držati izreka svetega Pavla, kateri je Korinčanom tako le pisal: „Vse skusite, najboljše pa obdržite." Tako je in nič drugače, sam Bog pa daj, da bi kmalu drugače bilo.                            R. Dolenc.
----    108    ----