PEDAGOŠKI IN ZNANSTVENI LIST. LETNIK XLVIII. JANUAR 1927. ŠTEV. 5. DR. FRANJO-CIBEJ: OTROŠKA IN MLADINSKA PSIHOLOGIJA PRI IVANU CANKARJU. (Dalje.) 3. Erotika in seksualnost mladostnika. Ob zori. Kako je gospod adjunkt rešil svojo čast. Mladostno dekle, ki se ga oklepa za roko, »naslanjala je glavo na njegove prsi. se mu nedolžno in zaupno nasmejala; naposled jo je učil plesati ter žel velikanskih napredkov« (63). Napram teHi, ki ji noče kupiti krila, je trmoglava; ko se adjunkt poslovi in jo hoče zapustiti, razume položaj, »da se ne vidiva nikdar več«. »Iz gozda se je izvil tenek, trepetajoč glas, — ali zamrl je tiho In bolestno, kakor se je rodil...« (71/2). Mimo življenja. Tinica. 12 let stara, otroška. »Ali Tinica se je spremenila v tem času; prej še otrok, je legla zdaj senca na njen obraz, je prepregla vlažna koprena brezskrbno svetlobo v očeh; že so bile kretnje bolj mehke, že je stopala mirneje in tišje; še so se smehljale ustnice, ali smehljaj je bil drugačen, ne več glasenO), ne predrzen, v smehljaju samem je izpraševalo in je že skrivalo«... »Ljubila ga je zato, ker jo je bil prvi poljubil« (94). »In zganilo se ji je v prsih kakor stud« (95). Strah pred seksualnostjo. Že ljubi, a je še otrok in končno se mu izvije iz rok (102), »vzbudila se je nevoljna, kakor otrok ob zori v gork.i postelji... in je hitela dalje.« Na klancu. Fanny (str. 19—39). »Stopala je nalahko, z nekoliko upognjenim životom (22)... za hišo je leglo Francki na srce in sama ni vedela, odkod grenkoba in kam koprnenje (23)... vstala sta in sta se izprehajala kakor brat in sestra(S), roko v roko (27), vse se je spojilo v spominu v nekaj nejasnegaO), neizrekljivo sladkega(l), vse je bilo kakor ene same velike oči in ena sama čudovita pesem« (28). Tu ero* pogled v notranjost, čustveno morje, nepreglednost doživljanja, ko jo zapusti, tava okrog, vrača se ejdetski tip prve stopnje. ;»To je bila Francka, ki je sedela ob oknu zaklete hiše in gledala skozi špranjo na drugi svet, v srcu teško(!) in nerazumljivo(l) koprnenje« (32). »V tistem trenutku, ko se je bil ozrl nanjo z ostudnim in zlobnim pogledom, se je usekalo v njeno srce z železnimi nohtovi in ni več izpustilo.« Spoznanje1 realnosti, prehodi iz idealnega mladostniškega sveta v realiteto. Aleš iz Razora. Hanca in mlad študent si razodeneta ljubezen, on je siten. »Nato pa je začutila v srcu bolečino, kanilo je v srce nekaj čisto norega, neprijaznega; in nekaj čisto novega je pogledalo iz njenih oči, plaha komaj šele zavedna nezaupnost« (48). Hoče jo poljubiti, a Hanca je skrila obraz v dlani in zajokala. »Greh je... Rada l bi te poljubila, saj te imam rada. Samo povej, kdaj prideš snubit in kdaj bo poroka.« Odide, sledi negativna reakcija. Knjiga za lahkomiselne ljudi. Krona. (120ss). Lep zgled, kako se v mladostniku razvijeta seksualnost in erotika vsaksebi, na svoj konec. Pavli je 14 let. »Ali fine oble njenega telesa so se že vzdigale in krožile... Kadar je bila Pavla zvečer na cesti, je hodila po temnejši(I) strani; pogledala je včasih v nerazsvetljeno vežo, odkoder je slišala pritajeno šepetanje in poljubovanje, prisluškovalaO) je, kadar je prišel mimo zaljubljen par. Če jo je kdo nagovoril in se je dotaknil njenih ledij, jo je streslo sladko in blago po vsem telesu in zbežala je, toda v veža je postala in vrnila bi seOL da bi se dotaknil še enkrat njenega obraza in njenih ledij in njenih nog« (120/121). Zvečer je iz seksualnega interesa prisluškovala v sosednji sobi, »ko se je vrnila v posteljic, se je premetavala dolgo in vse telo ji je bilo potno« (121). Pri božičnici sanja o svojem svetu, ko pride seksualnost vmes, se je brani. »Nekaj umazanega je legalo počasi na čistoto tega prazniškega večera... Vse grdo poželenje se jj je zdelo v tem trenutku neizmerno umazano in zaničljivo« (125). »Pavli so gorela lica in je razumevala polagoma« (127). Pri ognjišču se prepusti frizerju, »obšel jo je čuden strah pred nečem neznanim, silnim in pot ji je stopil v velikih kapljah na čelo (129),... se je Pavla dvignila iz postelje in je pokleknila na tla. Trudna je bila in vsa se je tresla. V spanju jI }e trepetalo razgaljeno telo in ustnice so se ji premikale ter govorile nerazumljive besede« (131). Podrobnega komentarja k temu ni treba. Končno naj opozorimo na isti problem pri Milanu in Mileni. Milan je bil doživel renesanso. »Kajti vse, kar je bilo, je nehalo za vselej, se je zdrobilo kakor skodelica na tleh. Pred njim je bil ves drug svet; še tisti ni bil, ki si ga je hil v vročih sanjah trepetaje poželel« (35). »Njegovi sošolci so bili zaljubljeni skoraj vsi povrsti. Hodili so na sestanke, ljubimkali so na plesnih vajah... vsi so po fantovsko kvantali, pesniki še najhuje — brez mostu(M) sta se družili kvanta in mesečina (!, = seksualnost in erotika), kakor v starih fantovskih pesmih« (26). Ko Milan gleda svojo gospodinjo, jo vidi v čisti erotiki. »Sedela je .tam vsa deviška; tako kleči dete pred oltarjem« (40). A takoj se pojavi v njem seksualnost, ki se ne more prepojiti z erotiko: »In vendarle je bila pri njem (možu), je vsako noč pri njem, pri tej živaliO) zavaljeni. In še razgaljena(l) je, do kraja razgaljena« (40). »Smehljajo se ustnice, tiste polne, ki znajo tako poljubiti; oči so brez greha, čiste kakor dvoje svetih angeljev z zlatimi kadilnicami v rokah; ali vse tam zadaj je skrita žival (zopet poleg erotike izolirana seksualnost)« (41). Podobno doživlja Milena. Komaj se premaguje, končno bruhne na dan, ker je bilo zadržanega (str. 57 ss). »In med njimi jaz sama, njim enaka v tistem grdem poželenju, ki gloje na dnu, pod šmiinko.....O in vsemu temu jezeru gnusobe se pravi človek, ljubezen, življenje« (64). Dolgo se ne more vzpeti do eroti-zirane seksualnosti, in prav tako ne Milan. Milan živi v oblakih erotike, Milena ga zavrne. »Gledal je čisto mirno, brez gorkote in poželenja(!!); niti za hip ni videl ženske. Bila je v njegovih mislih kakor pesem tistih poetov, ki pazijo na gladko brušeno, blago-zvenečo besedo... Za »breztelesno luč«(!!) je bil krstil svojo ljubezen« (71). A ta duhovna erotika zastane, poleg nje se elementarno pojavlja seksualnost, nastanejo konflikti in notranji boji, iz katerih ni konca .»V samoti ga je zazeblo ob tej luči... z vso bistrostjo in zgovornostjo svojega duha si je prizadeval, da bi praznoto(l) svojega srca preustvaril v svetišče. Da bi si dokazal, kako nizkotno, živalsko (tako more soditi le mladostnik), opljuvano, je bilo vse prejšnje življenje« (71). »Beg v čisto luč, beg v breztelesnost je la?« (73), »in vendar je bilo globoko, resno in prisrčno to hrepenenje v višave (— erotika), v drugo življenje, ki ni žiito nič podobno tistemu pozemskemu, po kolovozih, po strmih stezah in po jarkih tavajočemu« (73). Kakor Milan je tudi J Milena potisnjena v seksualnost. »Kaj buljiš? Ali ti je žal tistih zvezd(l), h katerim sva vsak večer zehala in ki so se mi tako do kraja priskutile... Nisi človek, kaj šele da bi bil fant! Če bi te zbodla v prst, bi ne prišla kri, bi prišla zima!... Ali sem punčka iz cunj, ali sem porcelanasta igračka, da bi me božal in pestoval: Nic se ne jokaj, saj si pipi!« (78). — Kdor samo površno pregleda Cankarjev svet mladostniškega življenja, samo v tako površni skici kot smo jo skušali posredovati s pred-stoječim poglavjem (kjer smo se 'nanašali samo na splošno karakterizacijo mladostniške dobe in na erotiko, in nismo vpoštevali še podrobnih vprašanj, ne religioznega ne umetniškega ne etičnega ne socialnega življenja mladostnika), mora brez pridržka priznati, da je tu narisan svet, ki zasluži in rabi posebnega in temeljitega študija. Ce se je nam posrečilo to točko poudariti in jo spraviti do zavesti, smo dosegli svoj namen. Kritiko Cankarjevih tipov (so li to vsi tipi mladostnika, ali niso morda le nekateri prej nenormalni, bolestni kot normalni; ali izpelje Cankar svoje tipe do konca, kako in kaj naj bi ti Cankarjevi tipi bili eventualno »vzorniki« za pedagoško postopanje in vzgojne ukrepe itd.), vsa ta podrobna vprašanja si moramo prihraniti. Naš komentar, ki spremlja tekst, v tem pogledu že poudari glavne točke; za pedagoško prakso se pa ne dajo določiti splošno veljavne smernice, kvečem ta, da naj vsak vzgojitelj temeljito in z ljubeznijo študira mladino, v življenju in iz knjig. In nekoliko naj mu pri tem pomore tudi čitanje Cankarjevih mladinskih spisov. IV. Za nadaljno točko, po kateri bomo primerjali Cankarjevo otroško in mladinsko psihologijo z rezultati sodobne psihologije, hočemo vzeti Cankarjeve individualno psihološko zanimive tipe in slučaje. Tak način razpravljanja in razdeljevanja v točke in predalčke raztrga sicer celoto življenja; zlasti to predstoječe poglavje o individualni psihologiji je v tesni zvezi z mladostniško dobo in bi bilo dobro, da bi se bili tam podrobneje s tem pečali. A jasnosti in točnosti na ljubo moramo posamezne strani ločiti in vsako zase obdelati. Pojem »individualna psihologija« vzamemo nekoliko v širšem pomenu kot se izraz rabi doslej. Individualna psihologija je pravzaprav nova psihološka panoga, ozir. teorija, ki je nastala iz Freudove 1 Njegova smer je danes priznana v strokovnih krogih; danes se vpošteva v mla-dinoslovju, Sprangerjeva mladinska psihologija sloni v obilna meri na Adlerjevih rezultatih. AAdlerjeva smer je postala naravnost produktivna tudi na področju vzgojstva in moramo zato odločno opozoriti nanj. Njegova glavna dela so: Ober den nervosen Charakter. 3. izd. 1922. Heilen u. Bilden. 2. izd. 1924. Praxis u. Theorie der Individual-psychologie. 2. izd. 1924. Miinchen. Poleg tega časopis: Zeitschrift fiir Individual-psychologie. psihoanalize in koje ustanovitelj je dunajski zdravnik Alfred A d 1 e r.1 Ta psihološka smer je sicer prebolela naturalistično psihologijo Freudovo, otresla se je enostranskega zdravniškega tolmačenja duše in si prizadeva, da bi razložila »individualno psiho« v njeni notranji enotnosti in v njenem odnošaju do vsega, celotnega prirod-nega in človeškega okrožja. V tem pogledu se dotika problemov, ki v današnji psihologiji in pedagogiki igrajo odločilno vlogo. A teorija je nekoliko enostranska, preveč šablonsko tolmači življenje iz dveh(!) elementov. Mi se hočemo otresti teh meja in v individualno psihologijo pritegniti še Schelerjeve analize zagrenjenosti (resentimenta), sploh vso sodobno analizo samozavesti in častočutja, in z individualno psihologijo označiti pojave, ki so v zvezi s harmoničnim ozir. neharmoničnim razvojem človeške psihe in osebnosti. Način, kako se stvorijo odnosi med človekom in svetom (okrožjem), način in pot, kako človek reagira na zadržanje in vpliv sveta, od prvega dne svojega življenja do odločilnih dogodkov v poznejšem življenju (v poklicu in zakonu in vseh področjih in nalogah družabnega življenja), njegove misli in težnje — vse to se da tolmačiti z določenega stališča; vse izhaja iz ene točke, ki je merodajna za ves razvoj, za harmoničnost ozir. neharmoničnost in patologijo osebnega razvoja. Ta točka se tiče polnosti ali pomanjkanja življenske sile, poguma za življenje, sigurnosti in veselja; če človek more vzeti nase odgovornost napram danostim življenja in sveta. Čim bolj nemoteno, neovirano, harmonično se razvije človek v svojem odnosu do sveta, tem močnejši človek postane, tem neoviranejše se razvijajo njegove sposobnosti, tem lažje si uredi v celoti svoje življenje. Po Adlerju sta v človeku dva osnovna tona: čut za zajednico, ljubezen, sočutje in požrtvovalnost na eni, in teženje za močjo in za uveljavljanjem samega sebe na drugi strani. Vsak stremi za tem, da sebe uveljavi, in kolikor se uveljavi, je zadeva rešena, in nagon po moči in uveljavljanju- ne pride anormalno do veljave. Toda od malega že je ta prvotni odnošaj do sveta in ljudi ogrožen. Človek ima celo vrsto raznih telesnih in duševnih nedostatkov in po teh povzročene izgube. Dosti so vzrok temu slabe socialne razmere, gospodarske in družabne motnje družinskega življenja, slaba vzgoja, čuden vpliv odraslih, ki zlasti otroka ne razumejo. Posledica vseh teh razmer je, da se v človeku začenja javljati zavest nemoči, nesposobnosti, manjvrednosti in da nastane konflikt med težnjo za uveljavljanjem in zavestjo nemoči. Človek izgubi pogum, beži pred življenjem in njegovimi nalogami, zaide celo v razne blodnje, živčne motnje in bolezni, nervoznost (Adler razlaga celo nevrozo iz teh slučajev) in spolne in ljubezenske zagate. Tu ne moremo zasledovati podrobnega razvoja, 1. kako se začenja pojavljati uporljivost, trma, agresiviteta napram tujim zahtevkom, kako hoče dotični enostransko in nasilno uveljaviti samega sebe, s silo in vladeželjnostjo in zatiranjem drugih. Če drugega ne more prekositi, ga na nepošten način (v zagrenjenosti!) negira, zmanjša in zanika njegovo vrednost(I) in kritično udriha po njem ; — 2. kako se pri drugih, ženskih značajih vedno bolj javlja čustvo in zavest nemoči in nesigumost, ki išče zaslombe, a končno preide v popolen beg pred življenjeml Ne moremo zasledovati podrobnosti, ugotovimo le, da gre tu za važne stvari, ki jih srečavamo vsak dan v življenju in ki jih je tudi Cankar točno in lepo oblikoval v svojih otroških in mladinskih spisih. Kajti mladinska in otroška psihologija sta ugotovili, da se ti indivi-dualno-psihološki motivi že javljajo navsezgodaj pri otroku in da (zlasti negativni) vplivajo odločilno na vse poznejše življenje. To, kar imenujemo »značaj« v odločilnem obsegu ni nič prirojenega, temveč nekaj »nastalega« (Adler); je le zgoščena in v navado pretvorjena used-nina^žfvljenskih izkušenj zgodnje otroške dobe (Aloys Fischer), je posle- * O t r o4 in odrasli je danes posebno poglavje zase. Važno je, kako so odrasli otroku vzgojitelji, kakšen je vpliv matere, očeta. Otroci vidijo starše v vseh njihovih človeških nepopolnostih in slabostih, a niče-murnosti odraslih navadno presedajo nedolžno vprašujoči in često malo presenečeni pogledi malih. Odrasli se zavedajo, da jih otroci spoznavajo take, kakršni so; zato greše nad otroki ter jim v svoji zavisti pristrižejo peroti njihovih duš. Temu se pridruži pogosto in po inavadi popolno nerazumevanje otroške duše. Otroci morajo postati taki, kakršni so danes povečini, s tem se začenja »veliko umiranje«, uničenje njihove svobode. Prezgodnja doraslost je posledica tega. Zato naš zahtevek, da si odrasli pribore zopet pot v dušo otroka in mladostnika. Otrok prenaša ta pritisk od zunaj in od strani odraslih; a često se upre, govorili bi lahko o otroški revoluciji (ki danes v Ameriki dela hude preglavice). Otrok se v svoji notranjosti in svojem čutenju zapre napram starejšim, odpove pokorščino, čustvo spoštovanja in ljubezni, ter začne izvajati nad starši najgroznejše tiranstvo. Otroška psihologija, ki je zasledovala otroške risbe, je ugotovila tako zvani o č e t o v-k o m p 1 e k s. V otrokovih risbah se pogosto vrača motiv očeta, in sicer v otrokovi viziji: oče je divji, zloben, grd, grozo budeč človek. Otrok je vpodobil, kar je zavestno in podzavestno ležalo na njem. Vpodobil je resničnost, razmere doma pri starših, resničnega očeta; moremo pa ta motiv vzeti tudi za simbolizacijo za vse tuje, ki leži kot kamen na otroku, ki mu ne pusti, da bi iz svojega majhnega sveta šel k svetlobi in se razvil individualno-psihološko harmonično in pozitivno, ne pa reaktivno, v zavesti nemoči in zavrženosti. Po tem kratkem orisu individualno-psiholoških vidikov se lahko lotimo svoje specialne naloge, da pokažemo, kako je Cankar več ali manj vpodobil individualno-psihološke motive. Da zavzemajo ti motivi v Cankarjevih delih važno mesto, da gre tu za eden njegovih glavnih »problemov«, je pač vsakomur jasno, kdor pozna Ivana Cankarja. Nas ne zanimajo ti motivi v celoti, nego specialno, v kolikor se nahajajo v njegovih otroških in mladinskih tipih. Kritično bi z ozirom na njegove individualno-psihološke motive radi pripomnili sledeče. Pri Cankarju prevladujejo negativno-reaktivni tipi, bolj redki so tipi, ki se iz svoje notranje moči in življenske sile razvijejo harmonično in celotno, in ki jim ni treba, da bi se ozirali in razvijali z ozirom na vsak vpliv okrožja; v tem pogledu so Cankarjevi mladostniki in otroci reaktivni tipi. — Nadalje spadajo Cankarjevi tipi bolj v ženski tip reaktivnosti, v tip, ki beži pred življenjem, se obrne vase, ne pa v moški tip, ki svojo nemoč skuša kompenzirati in nadomestiti s preveliko aktiviteto, težnjo po nadvladi in brezpogojnem! uveljavljanju samega sebe. Celo Janez Jerebičar, ki bi na prvi pogled morda spadal k moškim tipom, spada le bolj v prvi orisani tip. — Patološko nenavadnih otrok in mladostnikov nimamo kaj prida zabeležiti, označeni tipi so normalni in resnično žive v velikem številu. Kdor le nekoliko bolj pogleda v človeške duše in zna tolmačiti motivacijo psihičnega poteka, bo trčil na nenavadno veliko število individualno-psihološko značilnih slučajev, napačnih živ-Ijenskih načrtov, zadržanega sovraštva, neizživetega življenja, zatirane in okrnjene svobode, ter iz vsega tega v negativni reakciji izživljajočo in dvigajočo se človeško psiho. Pripomniti je treba le še to, da je bil Cankar tudi v tem' poglavju človeške psihologije neprekosljiv mojster v analizi. 1. Že zgodaj nastopajoči in d i v i d u a 1 n o-ps i h o 1 o š k i motivi in njih vpliv. Kurent: »Komaj je Kurent shodil, je bilo že očitno, da ni za nobeno rabo na svetu(!)... Od tistih dob je rastel, kakor raste kopriva ob plotu. Nihče se ni zmenil zanj, on pa za nikogar.« Ko sreča lepega dekleta, ga primerja s sabo: »Mehak in tih je tvoj korak in v solnce gre; (težak(!) pa je moj, samote in noči željan!« (7). Za križem. Jure. Že od mladosti je žigosan. »O ti izgubljenec, nebogljenec! Kje bi te odložil?« (7). »Otrok pa se je tresel in je stal tam in ni zinil besede (8). Jure pozna se, da si nezakonski! Tudi na očeh se ti pozna, na teh potuhnjenih« (10). Postavijo ga v nizko sobo, k dvema groznima ženskama. »Otrok je iz greha, je rekla Meta.« »Njegovo srce je zorelo v bridkosti(!) tako hitro, kakor pod prevročim solncem; in je venelo v spoznanje(!!)« (17)---- S »petelinom« ga psujejo tovariši. »In resnično niso merili nanjo, nanj(!) so merili. Omahnil je in je vzkriknil, pritisnil je roko na čelo... in je bila krj na njegovi dlani« (21). Odtuji se svetu, k sreči je še otrok, ki v svoji ejdetski fantaziji najde nadomestek; a na en način tudi Jure propade! Zgodbe iz doline š e n t f I o r j a n s k e. Polikarp, str. (97/8). »Kakšen je bil začetek mojega življenja, ne' vem natanko, ampak toliko je gotovo, da je bil zelo klavern. Ob tistem trenotku namreč, ko sem se vzdramil ter opazil na svojo žalost, da sem na svetu, sem bil oblečen v cunjeU), in kdor se mi je približal, me je pozdravil z brco(!)... Čemu so planili name, kaj sem jim storil?... Zato so planili nate, ker ti je ime(!) Polikarp. In takrat sem zajokal; spoznal sem takrat, da sem izobčen za zmi-rom(!)«. Ta zavest izobčenosti in nemoči, da je žigosan s sramotnim in smešnim imenom, ga razjeda, vse njegovo življenje je izgrešen načrt, cilj mu je le še, enkrat se znesti in maščevati nad onim, ki mu je ta žig pritisnil. S tem enostranskim poudarkom, bi ga je Cankar položil v Polikarpov slučaj, je izrazil le to, kar se v vsakdanjem življenju v sto poedinih slučajih vedno znova dogaja. Na klancu: Francka se spominja, kako ji je mati nekoč manj(!) prinesla kot sestri. »Jo je nenadoma zabolelo v prsih in po vsem telesu in se je stresla in je zajokala naglas in je jokala do pozne noči« (3). Tekla je za vozom, »grlo se ji je začelo stiskat; in jokala je — toda brez solza, tiho in skoro mimoO)« (8). Kajti že je začela doumevati, že se vzbuja konflikt med težnjo za uveljavljanjem in nemočjo. »Nečejo čakati! jo je izpreletelo hipoma, zgrabilo jo je, kakor s trdimi rokami. Vidijo in nečejo čakati«. »Žalostna je bila, da bi sedla v travo in umrla----Nikoli jih ne doidern, si je mislila in zazdelo se ji je, da bi jih ne došla nikoliO), če bi tekla za njimi do konca sveta in do konca življenja« (11). Jasno je, da tako trpljenje otrok mora vplivati slabo na celotni razvoj. A otrok do gotove meje prenese take bolečine. Francka je dotekla voz. »Vsa žalost je bila že daleč zadaj, izginila je tako čisto in brez sledu, kakor so izginile sence, ki so ležale še malo prej po vsej dolini1.« Grešnik Lenart. Cela vrsta okoliščin je taka, da mora postati Negoda. Naj navedemo nekaj otrokovih doživljanj: »nasmehnil se je prvikrat, ali ta smehljaj je bil tako čuden, nekakšno bolesten(!) in porogljiv« (12). Otrok gleda z bolestnim razumevanjem na trpljenjapolno življenje svoje matere, »in srce se mu je stisnilo, vzdignilo se vroče proti grlu... kri mu je pognalo v lice, vzravnalo mu je život; ljubezen in žalost in srd in upor« (17). Veliko je trpljenje Lenartovo, le pri materi najde še mir. Življenje ga še trdejše prime, čuti, da ne spada v družbo (str. 27), smatrajo ga za potuh-njenca, nezaupljivo ravnajo z njim. Ko prid« h kosilu tovariša, ki ga poučuje, ga zavrnejo. »Zazeblo ga je od nog do srca. Takrat mu ni bilo več do špehovke____Razmek- nili so se debeli zidovi, stal je nag na očitnem kraju(!) in mati je gledala nanj« (36/7). »Mnogo prijateljev je imel Lenart, med ljudmi pa nobenega. Ljudje ne marajo tistih široko odprtih očii(0, ki gledajo predaleč(H) in pregloboko(!)« (42). Njegova psiha se vedno bolj spreminja, postane mrk' in »mirno, brez skrbi in premišljevanja, kakor da bi lomil kruh v kavo« (82) ukrade bankovec. Njegova življenska smer je zgrešena in določena mu je pot za naprej. A ta pot je pot brezmejnega trpljenja otroške duše. Na klancu. Lojze v mestu. »Ko se je zgenil, se je vse zamajalo In ugledal je tujo izbo, tuje ljudi. Vsi so bili neprijazni, sirovi, hudobni« (101). Ne more prestati med njimi. 2. V otroški dobi nastopajoči i n d i v i d u a 1 n o-p s i h o 1 o š k i motivi. Knjiga za lahkomiselne ljudi. Križev pot. Ministrant Marko, ki nosi križ na božjo pot, razmišlja: »Strašni so ljudje, silni, hudobniO). Marko se je bal ljudi (beg pred življenjem), bi nekam ubežal, da bi ga kdo pobožal in da bi rekel, ubogi Marko.« »Da bi se samo enkrat do sitega najedelO), da bi mu kdo odprl veliko shrambo s policami na vseh straneh in na policah velikonočni kolači« (96). »Za Marka je bila vsa strahota življenja v besedah, oče nimajo dela(!!). Kadar jih je slišal, je vse omahnilo v njemU), na prag bi sedel in jokal.« »Na dnu svojega srca je sovražil Boga, mi mu mogel oprostiti, da ga je prosil nekoč zastonj vso noč... Zato je vedel, da pride v pekel, kjer je večen ogenj in večno poželenje po korcu hladne vode« (101). Otroško naivno izražena zavest ničevosti samega sebe in nemoči v življenju in družabnem redu. Na klancu (str. 91 ss). Ko se Lojze odpravlja v mesto, je poln pozitivnega(!> življenskega čuta in moči. »Lojzetu je bilo, kakor da je vsa svečanost samo zaradi njega, zdelo se mu je, da gledajo vsi nanj z občudovanjem in ljubeznijo« (91). »Vse to je bilo tako čudovito, prišlo je tako nenadoma, da bi se Lojze smejal in jokal obenem. Ni mogel odgovarjati, vse se je zibalo pred njim« (93). V ta lepi početek pade pozneje senca in iz njega ne more priti harmoničen razvoj. Ti slučaji in zgledi so iz Cankarjevih spisov tako poznani, da jih ni treba navajati v večjem številu. 3. Potek individualno-psihološke motivacije, razne reakcije. Volja in moč. Jakob Jerebičar naj postane slaven kipar. Na zunaj je hladen in mrk. »Ko se je zvečer zaklenil v svojo izbo, je bil tam ves drug človek, podnevnemu čisto nič podoben. Iz odraslega, resnega moža (ki je bil samo narejen in iz težnje po uveljavi samega sebe stvorjen) se je izluščil otrok(l), kli je sanjal daleč ta visoko, dalje in višje nego vsi drugi otroci. Bdel je dolgo v noč in je bral, dokler ga niso skelele oči. Bral je o življenju slavniih mož, umetnikov, učenjakov in vojskovodij. Lica so mu gorela, ustna so mu trepetale, on sam je bil tisti umetnik, tisti učenjak, tisti vojskovodja----Od blizu in daleč so romali k njemu občudovalci kakor na sveto božjo pot, da bi ga videli iz obličja v obličje« (10). Tako se javlja težnja po originalnosti, da bi postal nekaj velikega. A spozna, da ni kos nalogi, začuti nemoč. »Torej stojim še pod hribom(I), ko sem že utrujen od strmih klancev? Rokodelec(!!) sem bil, pa sem sanjal o umetnosti----Namesto da bi delal, sem sanjal o delu, namesto da bi urno hodil, sem zdaleč gledal svoj cilj« (15). To je točen komentar za Jerebičarjevo izbegavanje pred realnostjo. Iz nemoči so se porodile vse one velike fantazije. V resnici pa je onemogel revež. »Na licih Jakobovih je bila napisana trudna, grenka zavist(H) starca, ki nikoli ni živel (ker nima življenske mobi!) in ve, da ne bo živel nikoli« (50), kar je zanj še žalostnejše. Iz zgrešenega načrta ne more napraviti nič več. Le če bi bil pravočasno prešel na pot, ki bi ji bil kos, bi mogel postati harmonična osebnost. Na klancu. Francka. »Časih, kadar jo je mati tepla ta kadar je zakričala nad njo, ker je bila trudna in je sedla na skrinjo, bi zaupilaO) in zajokala od žalosti. Udarila bi sestro(!), ker je bila rdeča(!) in sita ta je posedala (ona je morala pa delati) ves dan in je tožila Francko pri materi« (2). »Drugače je zvečer jokala na tihem in je zaspala v ihtenju. Posebno v nedeljo, ker jo je bilo sram(!), da je imela staro obleko, narejeno iz materinega krila(!)«, to je pri njej razlog za zavest lastne pomanjkljivosti. »Šla je k zgodnji maši, hitro je hodila, s povešeno glavo, v roki velik molitvenik, ki je bil tudi že ves obdrgnjen« (2). Zopet povodi, da se morajo vzbuditi občutki lastne manjvrednosti. Novo življenje. Zgodba o grbcu (str. 64—69), ki mu je njegova telesna pomanjkljivost povod, da se do skrajnosti(!!) uveljavlja, da strahuje vsakogar, dobi dekleta. »Njegova pot je bila veselo(?) zmagoslavjeO)« (69). »Vid se je ozrl naokoli z belim očesom, da so vztrepetali ter se pokrižali; nato se je zasmejal grohotoma(!!), da se je stresla izba, in je umrl. Imel je namreč grbo, prav navadno, pošteno grbo, in začutil jo je natanko ob pravem času — drugače bi ne bilo s kraljevanjem nič« (69). Uporekartio deloma temu komentarju. Res je, da bi grbec ne mogel biti zmagoslaven, če bi se vedno izrecno zavedal svojega nedostatka. A res pa je tudi, da se ne bi bil uveljavljal tako brutalno mogočno, če ne bi v njem živela zavest lastne nemoči, ki ga je gnala v kompenzacijo. Za križem. Zdenko Petersilka. Zgled za očetov kompleks. Otroci zasmehujejo Zdenkovega očeta. »Nenadoma je planil proti kuštravemu dečku, planil mu je v lase in ga zalučil na tla; pokleknil je nanj in mu je bil v obraz z obema rokama« (154). To dejanje je posledica v otroku dolgo zadržanega sovraštva in individualno-psihol. motivov. »Komaj je prišla procesija do ogla, se je zgodilo nekaj tako nenavad- nega. Zdenko, blaten, razcapan in krvav, je planil proti svojemu očetu(!!), bil mu je na prsa z drobnimi pestmi, skočil je kvišku in mu je udaril v obraz, sklonil se je in ga ugriznil v roko« (156). Mislimo da ni treba k temu komentarja. Ves gnus, vse ponižanje, ki je padlo radi očeta nanj, si da v tem dejanju duška. V njem je kos samozavesti. »Mislite si pač, da ste boljši nego moj oče? Niste boljši! Kaj vas briga moj oče... če bi imeli hišo, bi vam jo zažgal (reakcija resentimenta)... Stal sem pred njim, in ko sem gledal nanj, se je nenadoma sključil ter planil proti meni.« »Sami ste vedeli(H), zakaj sem ga tepel. Tudi vi ste hudobni« (160). »Nenadoma ni bil več fant, otrok je bil(!), slaboten iin žalosten. Stisnil se je k meni, z obema rokama me je objel, nato se je vzpel, da sem čutil v lica njegovo vročo sapo« (161). Tako se premetavajo v otroški duši individualno psihološki demoni in ugonabljajo dušo ter onemogočujejo celoten razvoj psihe. Podoben motiv se vrača večkrat pri -Cankarju, naj navedemo bolj enostavnega iz Knjige za lahkomiselne ljudi. Marko gleda očeta. »Oče je spal na postelji, obraz poten, brada vsa razkuštrana, usta odprta. Marku je bilo mučno, ko je gledal očetov obraz, še v spanju je bilo čelo vse vprek razbrazdano, a lica so bila suha, siva« (87). Končno bi pripomnili, da je tudi motiv popotovanja in hrepenenja, ki se pri Cankarjevih mladih ljudeh pogosto oglaša, cesto v zvezi z individualno-psihološkimi činitelji. Marenka (v Krpanovi kobili) se odpravlja domov na zelene travnike, ker v mestu ne more živeti, Potnikovi sinovi (Troje povesti 85 ss) gredo v svet, ker ne prenesejo pritiska oderuškega gostilničarja; Tone (Mimo življenja 48), ki je napravil greh, hrepeni za drugim svetom. »Je žarelo na obzorju in gore je tam oblival odsev te čudesne svetlobe... Tja bi šel človek, tja daleč« (48). In PQdobno v Lepi Vidi in Milanu i,n Mileni. (Konec prih.) ELIZA KUKOVČEVA: NACIONALNA IN DRŽAVNA VZGOJA V OSNOVNI ŠOLI. (Konec.) 5. Kako se je kmetska vojna vnela. Nikolaj Kopriva je zvijačno rešil poverjeno mu naročilo. Pozval je svoje somišljenike iz Dravinjskega, naj se oboroženi zberejo v Balonjači. V gosti temi zimskih noči se je to brez ovire posrečilo. Isti čas se je somišljenik iz Hrvatske oglasil v gradu Stattenberg, navidezno ves zasopihan in prestrašen, češ Susedgrad goii. Baron Tahi je verjel. Nemudoma se je odpravil z vsemi svojimi biriči na Hrvatsko, gasit svojo ogroženo graščino. Po njegovem odhodu odpro grajske dekle upornikom Stattenberški grad. Brez boja so ga zasedli. Vendar niso plenili, zvesti Gubčevi prepovedi. Kmalu se ie Tahi vrnil v Stattenberg ves razjarjen, da so ga potegnili. Jeze n; bilo ne kcnca ne kraja, ko jc r.:.šcl grad zaseden cd kmetov. Tedaj je odpotoval na Dunaj tožit cesarju in ga prosit, naj užuga drzne kmete. Cesar ga je zelo prijazno sprejel, vse drugače kakor pred letom kmetske poslance; obljubil je Tahiju pomoč in velel ministrom, naj nemudoma zberejo veliko armado izurjenih vojakov-najemnikov. To se je zgodilo. 6. K r v a v i ples. Na Sotelskem polju se je med tem zbrala kmetska vojska 16.000 mož, oboroženih s kiji, cepci, kosam, sekirami in drugim poljskim orodjem. Samo nekateri so imeli sablje, puške in topove. Vojskovodja llija Gregorič je razdelil kmetsko vojsko na tri dele. Nastanil jih je v Susedgradu, Lesargradu in Don. Stubici. Prva se je začela premikati vojska iz Susedgrada. Šla je ob Savi proti Kranjskemu. Pri Krškem se je sestala s cesarsko vojsko pod vodstvom Gašperja Alapiča. Cesarski vojskovodja Alapič je dejal kmetskemu poveljniku llijj Gregoriču: »V imenu Njeg. Veličanstva cesarja te vprašam: Zakaj se kmetje vojskujete?* ILija Gregorič je odvrnil: »Kmetje se vojskujemo za staro pravdo. Naj se rešijo vsi slovenski in hrvatski kmetje iiz oblasti gospode. Tudi naj bodo Hrvati in blovenci zaruženi v eno Krajino z glavnim mestom Zagrebom. Cesarja piripoznamo za vrhovnega viadarja, Matija Gubec pa naj bo njegov namestnik. Sami hočemo pobirati davke in naklade. Poskrbeli bomo sami za varnost v Krajini, za katero se gospoda itak ne briga.« (Tako so torej zahtevali kmetski uporniki samostojnost — avtonomijo.) Alapič 'je velel: »Torej vojskujte se!« Pričel se je krvavi ples, boj. Kmetje so biLi poraženi. Iiija Gregorič in Mihael Gušetič sta morala bežati. A po krivdi izdajice Drmabiča so cesarski vojaki Ilijo Gregoriča ujeli in odvedli na Dunaj. Umrl je muče-niške smrti. Gušetič ga je nad Drmačičem maščeval. Enako sta bila radi nezvestobe in omahljivosti nekaterih kmetskih bojevnikov poražena tudi ostala oddelka kmetske vojske v Cesargradu in btubici. Znana je žalostna usoda premaganih kmetskih borcev. Tako je končal krvavi ples. Muceniško smrt Matije Gubca nam opisuje Anton Aškerc v svoji baladi »Kronanje v Zagrebu«. 7. Lepi in slabi zgledi. Matija Gubec nam je zgled iskrenega rodoljuba. 1. Brez upanja na gmotni auoiček se je posvetil borbi za staro pravdo kmetskega stanu, iz čigar vrst je bil izšel. — 2. Sam je izključil v tej borbi dobičkarstvo in sebičnost, da je postavil za izrabljanje zmage smrtno kazen. — 3. Vodilo ga je uvidevanje, *da pripada kmetom svoboda in samostojnost v enaki meri kakor meščanom in plemičem. — 4. tsil je pravičen. JJoril se je za pravice svojega stanu, a hkratu je opozarjal somišljenike tudi na pravice nasprotnikov graščakov ter strogo naročal, čuvati njih imetje in življenje. — 5. Pobožen in veren je bil. Po njegovem nasvetu in povelju imela je kmetska vojska na svoji bojni zastav,j naslikano razpelo. - 6. Naroden je bil. V njegovi dobi so uživali ugled in V/se ugodnosti le Nemci. Kdor je hotel visoko priti v časti, se je izdajal za Nemca. Matija Gubec pa je naglašal svojo in svojih somišljenikov pripadnost k slovanskemu rodu. Zahteval je za Slovence in Hrvate enakopravnost z drugimi veljavnimi narodi, zlasti z Nemci. — 7. Izredno naobražen je bil. V dobi, ko še ni bilo občih šol, si je Matija Gubec gotovo le po lastnem navuušeiiju an kot samouk nabral veliko izve-denost v državljanskih zadevah, torej v visokih umskih rečeh. Dasi so mu bila opravila v hlevu , in na njivi vsakdanji posel, si ni duhovnega pogleda zabulil v zemljo, marveč ga je dvignil kvišku ter v daljavo čez obzorje domače vasi tja do mej slovanske domovine. — 8. Blagohoten je bil. Čast in blagostan kmetskega stanu sta mu bila edina misel, edina želja. Goreče je zanj navduševal sovrstnike, kmete. — 9. Dana beseda mu je bila sveta, volja neupogljiva. Postavil je bil somišljenikom smrtno kazen za plenjenje. Neizprosno je svojo postavo udejstvil, ko je velel obesiti tata Šafariča. — 10. Neomahljiv je bil in zvest svojim tovarišem. Ilija Gregorič, Mihael Gušetič in Ivan Mogaič so bili že poraženi. Videl jih je na begu. Kljub temu je neomajno vztrajal na svoji postojanki v Stubici. — 11. Hraber je bil. Ko se je bliža'a cesarska armada, je mirno razporedil svoje čete ter jih z navdušenimi besedami ohrabril za odločilno borbo.j 12. Ponosen je bil. Obsojen k strašni smrti, ni prosil milosti. Brez tožbe je na ognjenem prestolu izdihnil svojo plemenito dušo. Kakor jasna zvezda se sveti njegov vzgled skozi temna stoletja k nam, ki uživamo solnčno svobodo. Zato ie ministrstvo prosvete odredilo, da cbhaiamo smrtni dan tega vrlega kmetskega borca kot spominski dan. Ostali kmetski voditelji so bili vredni sovrstniki duševnega velikana Matije Gubca. V tej krasni sliki Junaškega rodoliubja se nam prikaže bogati, velemogočni plemič baron Tahi, kot ostuden primer naigrših pregreh. Klavrno vlogo igra pristranski cesar. Neuvidnost in nerazsodnost sta mu odvzeli veličanstvo ter ga potegnili v mnogoštevilno čredo sebičnih, kmete izkoriščuiočih graščakov. Lakomnost in nezvestoba sta v osebi izdajice Drmačiča onečastili vrste kmetskih borcev. 8. Izvršene težnje. Navidezno kmetska voina slovenski in hrvatski raji ni prinesla zaželenih uspehov. GrašČaki so iih zopet privedli do pokorščine, še huiše jih ie poslej tiščal graščinski 'aretri. A tudi v inozemstvu položaj kmetov ni bil ugod-ne:ši. Zato ;e koncem 18. stoletfa izbruhnila velika revoiuciia, in sicer v Franciii. Toda ta revolucija ie povzročila velik prevrat, ki se ie razprostrl po vsej Evropi. V vseh državah in deželah, torej tudi v So veni-i so omilili kmetom tlačanstvo in odredili, naj kmet ne bo več last gosposke, kakor repa na njivi, temveč da sme podložnik prosto izbirati svoj stan in razpolagati s svoiim zemljiščem. L. 1848. ?e vnovič zavrela revolucija po vsej Evropi. Od ust do ust se je razlegala beseda: svoboda, ustava. Pri nas na Štajerskem so klicali: »Frajhajt nam naj dajo!« ' .... . In res ie bilo potem podložništvo s tlako, robato, desetino in davščinami končno-veljavno odpravljeno. Kmetovalci so se odkupili svoiim kmetovalcem. L. 1850. ie občinska postava uredila sela v občine ali srenje in so bili izvoljeni prvi občinski odbori. S tem je bila izvršena Gubčeva težnja po samostojnosti (avtonomiji). Po odpravlienju podložništva so mnogi zemli'ščni posestniki spričo manjkania denarnih zavodov zapadli oderuhom, ki so razumeli zemljišča svojih žrtev združiti v veleposestva. N. pr. v Draviniskih brdih ie bil takšen oderuh makolski mesar Johan Georg. Postopal ie na sledeči način. Nagovoril ie hribliana, naj mu proda stoječega lesa v gozdu. Povabil ga je v svojo gostilno v Makolah. Pri kupici vina sta se pogodila in hribl'an ;e vzel predu'm 50 gl. M in'In ;e leto dni. Mesar ni posekal kupljenega lesa. Hriblian