139   
Naši vzorniki v zgodovini
4. Krištof Kolumb.
|omu ni še znano to slavno ime? Pač ga ni olikanega človeka, ki bi vsaj po nekoliko ne poznal Krištofa Kolumba. Ne bom vam torej na dolgo in široko opisoval njegovih trudov, njegovih vspešnih ali ne-vspešnih del; pokazati vam hočem le nekoliko sijajnih vrlin, ki se leskečejo v njegovem prekrasnem značaju.
Krištof Kolumb je zagledal luč sveta v Genovi 1. 1435. Njegov oče je bil tkalec in kupčevalec z volno. Ni bil sicer imovit, vendar pleme-nitega rodu, grb njegove družine je imel na azurno - modri podlagi tri sre-brne golobčke z geslom: fides, spes, caritas, t. j. vera, upanje, lju-b e z e n. Zgodovina najstarejšega sina Krištofa dovolj kaže, da ta plemenita družina ni imela teh treh besedij le naslikanih na svojem grbu, marveč, da jih je imela globoko zapisane ludi v srcu in jih kazala tudi v življenju. Da, najlepša dota, ki jo je dobil od doma, katero je ves čas zvesto hranil in množil, s katero si ni pridobil le časne slave, marveč tudi večno srečo v nebesih, je bil ta trojni zaklad: vera, upanje, ljubezen. Ta trojni biser mu je bil talent, s katerim si je pridobil še veliko druzih, menim: krščanskih čednostij, ki nam skupno v tako svitli luči kažejo njegov prelepi značaj.
Krištof Kolumb se torej najprej odlikuje po svoji trdni, živi veri. Brez pomislika lahko rečem, da bi Kolumb nikdar ne bi dovršil svojega velikanskega dela, ko bi ne bil imel tako trdne podpore — sv. vere. Vera ga je pripravila do tega, da je pričel drzovito vožnjo čez nepoznano morje do nepoznanih dežel, vera mu je dajala moč, da na pretežavnem potovanju ni omagal; vera mu je dajala toliko poguma, da je mogel do konca vstra-jati ob tolikih nasprotjih burnega morja, divjih Amerikancev in še najbolj olikanih Evropejcev nižjih in višjih. Kako težko mu je bilo dobiti potrebne podpore za tako podjetje! Kjer je potrkal, so ga milovaje in zasmehovaje odpravili. Ko bi bil Kolumb brezviren posvetnjak, bil bi vse popustil; a kot veren katoličan se zateče tje, kjer je ob njegovem času cvetla udenost in pobožnost — v samostan. V frančiškanskem samostanu dobi moža, ki se njegovemu veleumu ne posmehuje, marveč ga razumeva in mu daje pogum ; pa ne le to, s svojim vplivom posreduje ta njegov prijatelj v rujavi halji, p. gvardijan Ivan Perez, na dvoru, da slednjič dobi potrebno podporo in po-morščakov. Jodnako so mu pomagali tudi patri dominikani. In po kateri poti se je to posrečilo ? Le tako, ker je razložil svoje odločno katoliške namene, da gre zato čez široko morje, da bi se mogla sv. vera širiti se po deželah, katere so bile še nepoznane, da bi zoper Turke se vojskoval še od druge strani in da bi denarjev dobil za nadaljevanje križarskih vojska ter bi tako iztrgal svete kraje krutim Turkom iz rok. Le taki sveti nameni so nagnili preblago španjsko kraljico Izabelo, da je kralja in vplivne osebe prcgovorila zanj, pa  tudi  sama  žrtvovala,   kolikor je bilo v njeni   moči. Ia kakor je z
-*B    140    »*-
Bogom pričel, tako je tudi z Bogom nadaljeval. Predno stopi na ladijo, gre k spovedi in prejme sv. obhajilo, ter to zahteva tudi od svojih spremljevalcev; tudi na morju se ne sme nikdar opustiti molitev in sveto petje. In ko se je 12. oktobra zjutraj prikazala suha zemlja, z nekim svetim strahom in spo-štovanjem stopi Kolumb na nova, toliko časa tako zaželena tla, pobožno po-klekne, poljubi zemljo in s solznimi očmi moli zahvalnico Stvarniku in Go-spodarju vesoljstva. In otok, ki ga je najprej našel, imenoval je San Salvador — Sveti Zveličar in pozneje je še nmnogim drugim krajem dajal sveta imena. Vedno je ravnal v imenu božjem; posebno je skrbel za to, da so imeli du-hovna pri sebi, da bi ne bili brez sv. maše. Kjerkoli se je stanovitneje uta-boril, pozidal je hitro kapelico za službo božjo.
Po pravici toraj pišejo papež Leon XIII.: »Columbus noster est — Kolumb je naš!«
Le pri tako vernem možu je mogoče tudi tako trdno zaupanje, kakoršno strme občudujemo pri Krištofu Kolumbu. Ko sem nekoč bral, da se mnogovrstno izraža želja, naj bi bil Krištof Kolumb prištet med svetnike, jel sem premišljevati, katera čednost se pri Kolumbu nekakšno najbolj od-likuje, da bi se smela imenovati heroična — junaška čednost? Zazdelo se mi je, da venec med Kolumbovimi čednostmi zasluži njegovo neupogljivo, neomahljivo zaupanje na Boga. Le pomislimo, kako huda poskušnja je bila za njegovo zaupanje ob premnogih prilikah, ko je bila ta čednost zanj tako silno težka, za človeške moči nemogoča! V kolikih zadregah je bil na svojem prvem potovanju, ko so se njegovi podložniki jeli vzdigovati zoper njega, ko so z vso silo tiščali na to, da naj se nazaj vrnejo, ko so ga celo hoteli umoriti in v vodo vreČi! Toda njegov jekleni značaj se ni dal upogniti, zato ker je imel trdno podlago, ker se je vsikdar zanašal na previdnost božjo; junaško je zapovedoval le dalje, dalje, da je slednjič dospel do svojega cilja.
Neki pregovor pravi: »Na morje naj gre, kdor ne zna moliti.« Ta pre-govor utegne veljati navadnim ljudem, a velikemu Kolumbu ne velja. Pri njem je izjema, pri njem je ravno nasprotno res: ker je znal tako vrlo mo-liti, šel je na morje; ker je bil tako detinsko udan v voljo božjo, ker je popolnem zaupal v previdnost božjo, zato se ni kar nič bal pričeti ono ne-znano, nevarno morsko pot, po kateri dosihdob še ni nihče potoval.
Jednako moramo tudi vse njegove druge vspehe pripisovati njegovemu zaupanju na božje varstvo in nebeško pomoč. Da, velikan je Kolumb v svojem krščanskem upanju.
Velikan je pa tudi v svoji krščanski ljubezni do Boga in do bližnjega. Krščanska ljubezen se razodeva v spolnovanju zapovedij božjih. In te je Kolumb vsikdar vestno izpolnjeval, živeč v strahu božjem, kakor veli sv. Pavel: »Pravični iz vere živi.« Jeden njegovih najtemeljitejšib bijografov piše o njem: »Vera je prevevala pri Kolumbu vse njegove misli in dela ter pobožnost sije tudi iz najtajnejših in najnavadnejših ukrepov. Njega govorica je bila čista in skromna, prosta vsakoršne kletve, prisege in druzih nedostojnih izrazov. Vsa svoja velika dela je izvrševal v imenu pre-svete Trojice, in kadarkoli je nastopil moreko vožnjo, vselej je pristopil prej
-*i    141    <*<--
k mizi Gospodovi. Corkvene praznike je praznoval i v največjih divjinah. Nedelja mu je bila dan svetega miru, in ta dan ni odplul nikdar iz prista-nišča, razun v skrajiii sili.« — Tajnik sv. Karola Boromeja (Giovanni Botero) ki sc je za Kolumbove dobe tlalje časa mudil v Španiji, ga med drugim takole označi: »Kolumb je bil v jedi in pijači nenavadno zmeren, v obleki skromen, v pogovoru zgovoren in dostojen, v postu in molitvi, zlasti v tno-Iitvi brevirja je bolj jednak redovniku kakor lajiku, največji sovražnik prisege in kletve, ničcsar ni zapisal drugače nego s srčnim vzdihom: »Jesus cum Maria sit nobis in via, t. j. Jezus z Marijo botli nam tovarišija!« čislal je razne pobožnosti, a še prav posebno je gojil detinsko pobožnost in Iju-bezen do presv. device Marije. Mogočni nebeški Kraljici je še posebej izročil jedno izmej treh ladij in jo imenoval po njenem sv. imenu.
Kar čuditi se moramo, kako more človek v tako težavnih okoliščinah in tako raznovrstnih opravilih oliraniti tako blago srce, tako čist značaj. Bival je na ladijah in v daljnem tujem svetu po cela leta v družbi malovrednih ljudij, med pravim izvržkom človeštva; toda on se ni ponižal do njih po-dlosti, njegovega duha ni premagala silovitost drznih pomorščakov, temveč že tesnejše so je oklcnil avojega Boga ter s svojim zgledom potegnil za seboj marsikako zgubljeno dušo.
Velikodušna je bila tudi njegova Ijubezen do bližnjega; saj ravno to, da bi se nesrečno Sloveštvo v daljnih nepoznanih krajih povzdignilo do krščanske olike, da bi veliko duš rešil večne pogube, to je bil pač glavni nagib, da je pričel in tako slavno dovršil svojo nalogo. In če se more kaj očitati Kolumbu, je to, da je bil predober do druzih, da je premalo poznal zlobnost Jjudij ter jih premilo sodil, češ da so tako priprosti, tako pošteni kakor on sam; zato je bil tolikrat tako britko prevaran. Očitalo se mu je semtertja, da je preostro ravnal z divjimi Amerikanci; vendar če je bilo tu kaj napačnega, storil je iz nevednosti, ker jih ni vedel drugače krotiti, bila je to napaka uma, ne pregreha srca, — talenta za vladanje ni imel, a nje-govo priprosto srce je vsikclar gorelo ljubezni do Boga in bližnjega.
Rekel sem, da poleg treh božjih čednostij se je Kolumb odlikoval tudi v druzih dejanskih čednostih. Saj to tudi drugače biti ne more, kajti krščanstvo je že samo ob sebi tako, da kdor se odlikuje v jedni čednosti, že s tem iz-polnuje več druzih čednostij; tako tesno so združene vse krščanske čednosti, osobito s tremi božjimi 6ednostmi, katere so podlaga vsem drugim. To ste že lahko sprevideli iz tega, kar sem do zdaj povedal. Vendar moram še po-sebej opozoriti na dve čednosti: njegovo izgledno pridnost in mučeniško po trpežlj i vost.
Kolumb je bil neumorno priden iz mladih Iet do zadnjega vzdihljeja. »Že kot mali deček se je učil ne le branja in pisanja, marveč tudi risanja, slikanja, latinščine in aritmetike; imel je lepo pisavo in slikal je tako sprelno, da bi si bil že s tem lahko služil svoj kruh. V svojem 14. letu je šel na ^seučilišče v Pavijo, kjer se je učil gramatike, geometrije, astvonomije, zemljepisje pa mu je bil najljubši predmet. Pri svojem sorodniku je našel mnogo zemljepisnih knjig in kart, katere je pridno, skoro bi rekli  strastno
-*3    142   s*-
prebiral in premišljeval. In ravno take študije so ga napotile do velikan-skega dejanja — odkritja Amerike. Zopet nov dokaz stare resnice, ki se ves 6as ponavlja v zgodovini človeštva, da le s stalno pridnostjo se da doseči kaj vspešnega, lenoba pa jih pogubi na tisoče, milijone.
Le še njegove mučeniške potrpežljivosti naj omenitn. Ko je Kriitof Kolumb v vsem vzor pravega katoličana, je to še posebej v svojem trpljenju in svoji blaženi smrti. če le kateri zemljan, skusil je on — nehvaležnost sveta, uprav po vzgleclu svojega vzornika Kristusa. Koliko je pretrpel naš slavni jutiak, še predno je odkril novi svet! Toda zavist tovarišev, katera mu je na poznejših vožnjah zasledovala vsako stopinjo, bila je res peklenska! Po njegovem trudu so se vspeli ti ljudje, v zahvalo pa so ga hoteli dušno in telesno ugonobiti. Neverjetno je, koliko so rovali zoper njega Pinzon, BobadiJa, Ovando i. dr. BobadiJa, katerega je poslala nehvaležna španjsk.i vlada kot preiskovalnega komisarja v Ameriko, dal je celo Kolumba ukovati v verige. — Nikdo si ni upal izvršiti tega strašnega rtina, slednjič se je po-nudil v to nesramen, nehvaležen kuhar, Espinoza, da je uklenil svojega go-spoda, in Kolumb je mirno podal roke svojim izdajicam. Isti Bobadila je dal ukovati tudi brata njegova Jerneja in Diego ter jim prepovedal vsako med-sebojno občevanje. Kako je to bolelo blagega moža, si lahko mislite; in vendar kako junaško krotko je prenašal! — Ko se je jeseni 1. 1500 ukovan peljal v Evropo, hotel mu je kapitan razrešiti okove, a Kolumb je mirno odgovoril: »Ne, vladar mi je pismeno ukazal, naj se uklonim temu, kar bo ukrenil Bobadila; v njegovem imenu mi je naložil verige, in jaz je hočem nositi dotlej, da njega visokost ukaže, naj mi jih zopet odvzemo. Potem pa jih botn hranil kot svetinje in spominke plačila za moje delovanje.« — In kar je sklenil, je izpolnil: te verige so visele vedno v njegovi sobici, in pred smrtjo je prosil, naj jih ž njim vred polože v njegov grob. In glejte — kako ganljivo, mož, ki je že toliko trpel od nehvaležnega sveta, si se sam prosto-voljno trpljenje naklada, samega sebe zatajuje ter kot plemenit siromak umrje 15. maja 1506, oblečen v spokorno tercijarsko oblačilo, katero je že itak na-vadno nosil od 1. 1495.
Upam, da že iz tega kratkega opisa ste sprevideli, da Kriitof Kolumb je bil res velik, vzoren katoličan. Slavijo ga po vesoljni zemlji učenjaki raznih strok: slavijo ga zgodovinarji in zemljepisci, slavijo ga prirodoslovci in zvezdoznanci ter sploh prijatelji slavnih in velikih mož v človeštva povestnici. — Mi pa pravimo s svetim Odetom Leonom XIII.: Kolumb je naš, Kolumb !je bil cel mož, kerje bil zvest katoličan, kato-Iičan s celim srcem, s polno dušo! Da kot katoliškijunak velikan stoji mej srednjim in novim časom, stoji mej starim in novim svetom! Bog dal, da bi njegov spomin ne stal zastonj v tej sredi, marveč da bi ga zvesto posnemali zlasti naši mladeniči, kateri imajo kdaj biti — naši možje!