Poštnina plačana v gotovini
grARCI VSEH DEZEL,ZDUU'
Posamezna številka t dinar.
izhaja vsakega 7., 15., 22. in 30. v mesecu. — Uredništvo in upravništvo: Ljubljana, Karla Marksa trg 2. — Na ročnina znaša mesečno Din 4-'
LETO D.
LJUBLJANA, sobota, 22. septembra 1923.
Štev. 35.
Rudarska stavka po 8. tednih nasilno udušena-
Obsedno stanje v revirjih. — 118 zaupnikov zaprtih. — Zatvoritev Zveze rudarskih delavcev, mladinskega društva »Vesne« in Gospodarske zadruge. — Radikali (Stefanovič) spasitelji Trboveljske družbe. — Peklenski stroji, bombe, dinamit, atentati, revolucija itd. — 600 odpuščenih. — Nad 1000 poslanih na »dopust«.
Boj 10.000 slovenskih rudarjev je bil ; Po osmih tednih najljutejše borbe nasilno udušen. Mesto kruha, mesto poboljšanja gmotnega stanja, je radikalna vlada dala rudarjem zapore in bajonete.
Le nadčloveški potrpežljivosti in železni disciplini rudarjev, se je zahvaliti, da izzivanje in provokacije orožništva in političnih oblasti niso izzvale krvavih incidentov in pobojev, katere je orožništvo provociralo.
Brez dvoma niso oblasti in orožništvo se nikdar tako brezobzirno in tako ten-dencijozno gazila državljanske pravice in obstoječe zakone, kot zadnja dva tedna rudarske stavke. Jasnejše radikalna vlada in radikalna stranka niso mogle pokazati, da jim ni mar za usodo 40.000 ljudi, če jih je treba žrtvovati v žrelo kapitalistom, ki znajo ceniti take usluge.
Zadnja dva meseca je v revirjih faktično vladalo obsedno stanje. Teror, ki ki se je započel že tretji teden stavke, se je stopnjeval in dosegel v osmem tednu stavke svoj višek. Rudarje se je aretirato in zapiralo v masah, tako da so litijski m celjski zapori prenapolnjeni. Ne samo rudarje, tudi žene rudarjev se je zapiralo in to matere 5, 6 in celo y otrok, ki so ostali doma brez očeta b* matere, prepuščeni samim sebi in orožniški »ljubeznjivosii«.
V	Litiji sedite dve rudarski ženi že 14 dni v temnici, ker ni prostora v navadnih celicah. Z jetniki se postopa skrajno sjabo. Ker jih je skupno okoli 150, jetnišnice nimajo hrane in jim dajejo občutno zmanjšane porcije hrane.
V	revirjih so orožniki razganjali rudarje, če so trije stali skupaj na cesti, že so jih začeli obdelavah orožniki s puškinimi kopiti, še celo stanovalci ene hiše se niso smeli sestati pred hišo.
Ker ni pomagala aretacija vseh funk-cijonarjey ZRD in zaupnikov, so zaprli pisarne m zapečatili prostore. V Za-gorju so zaprh poleg ZRD cdo Sko društvo »Vesno« in gospodarsko zadrugo. Pri vsakem, ki je bil aretiran so posebno iskali denarja in skupno zaplenili nad 36.000 dinarjev, namenjenih za podpore stavkujočim in aretiranim.
Radikali, ki so kot stranka med stavko hinavsko zavijali oči, da hočejo pomagati rudarjem, so kot vlada brezobzirno s silo nastopali proti rudarjem.
Končno so tudi kot stranka nastopili, sklicali so shod in ga pustili razgnati.
Potem so na svojem sestanku sklenili »Vsi na delo« in to razglasili kot sklep stavkovnega odbora. Tako so z lažjo prevarali mnogo zavednih rudarjev, da so se povrnili v odločilnem irenotku na delo. S svojim »shodom«, katerega so si pustili razgnati in s pozivom na delo, so napravili trboveljski družbi največjo uslugo in radikalne »Jutranje Novosti« bodo z »hvaležnostjo« trb. družbe še nekaj časa izhajale kot dnevnik.
Da se potlači stavka rudarjev je bil insceniran dinamitni atentat na trboveljsko električno centralo. Ker se je po 3 tednih izkazala nedolžnost rudarjev, je bil insceniran ponovno atentat na ravnatelja Pauerja v Trbovljah in ravnatelja Drolca v Hrastniku. Zapiralo se je rudarjev v obeh slučajih in škodo imajo v obeh slučajih rudarji, torej ni težko uganiti, kdo inscenira »atentate«, peklenske stroje itd. Ko so bili razvešeni letaki ND5J proti Orjuni, so orožniki bili mnenja, da je to pričetek revolucije in vkljub, da so letaki cenzurirani, so zopet romali rudarji v zapore. Ni prostora, da bi v eni številki omenjali vsa protizakonita nasilstva, katera so se vršila in se še vršijo nad rudarji.
Stavka je bila nasilno udušena in v pondeljek 17. so se po 44 dnevnem štrajku rudarji povrnili na delo. Trboveljska družba in nje ravnatelj avstrijski generalstabni oficir Skubic je odpustil vse funcijonarje ZRD in Vse zaupnike. Skupaj je odpuščenih nad 600 rudarjev. V Zagorju in Hrastniku je pa poslanih na brezplačen in nedoločen »dopust« nad 1000 rudarjev. Proti takim protizakonitostim radikali seveda ne nastopijo, ker za kapitalista zakoni ne veljajo. Nasilje rodi odpor. Generalstäbler Skubic naj si zapomni, da je za Brest Litovskem sledil polom Avstrije in za nasilno udušeno rudarsko stavko bo prišel polom. Rudarji niso premagani, lačni želodci niso nasičeni. 2e pred stavko napet lok ste še bolj napeli in prodirna moč izstreljene puščice bo ob svojem času silnejša. In temu času smo vsak dan bližje, tega se zavedajo vsi rudarji, zato ne bodo klonili duhom, ampak še tesnejše bodo strniili svoje vrste, da bodo vstali močnejši in silnejši ko pride iz vzhoda solnce osvobojenja in ko napoči ura obračuna.
Sodru&i in sodružic^I
Vsled nezaslišanega terorja državnih oblasti so vrli rudarji morali prekiniti svojo 2 mesečno barbo. Žrtve tega velikega boja so Velike. Nad 150 jih je v zaporu, 600 odpuščenih, had lOOO poslanih na brezplačen dopust. Čut solidarnosti nam veleva, da moramo pomagati žrtvam tega boja. Zato moramo z naj-večjo požrtvovalnostjo zbirati
odpuščene in zaprte rudarje.
Jačajmo in krepimo naše bojnel vrste.
Dol z fašisti, dol z Orjuno! Branimo se!
V našem časopisju, v Strokovni Borbi, Glasu svobode, kakor tudi v Proletarski Mladini se že mesece in mesece resno opozarja naše delavstvo na pretečo nevarnost fašizma. Vendar se doslej mase delavstva niso dovolj zavedale te velike nevarnosti in niso podvzele vseh potrebnih protiukrepov, da bi se ubranile one žalostne usode, ki je doletela italijanski proletarijat. Zato je nujna potreba, da danes ponovno resno apeliramo na delavstvo: Branite se pred fašisti! Fašizem ni pojav stopnjevanega naci-jonalizma, ampak le orodje in sredstvo kapitalistov, ki so fašiste ustanovili in jih tudi financirajo, ker so fašistične bande sigurnejši zaščitnik kapitalizma, kot vojaštvo, ki postaja vedno bolj revo-lucijonamo in za kapitaliste nesigurno in nezanesljivo.
Kapitalizem je mednaroden in o njegovi dobri mednarodni organizaciji nam priča ustanavljanje fašizma po vseh kapitalističnih državah, ki čutijo bližajočo se nevihto socijalne revolucije. V Italiji je Mussolini ustanovil fašiste in z njihovo pomočjo požigal delavske domove, delavske tiskarne, moril zavedne delavce in končno se polastil vlade. V Nemčiji in Nemški Avstriji se fašisti imenujejo Hacken Kreutzler-ji, v Ameriki se zbirajo pod imenom Ku Klux Klana, na Angleškem pa vlada ustanavlja posebno milico, v katero se sprejemajo le izbrani državljani, sinovi bogatih in premožnih buržujev. Delavci ali sploh proletarci nimajo pristopa v to milico. Buržuazne vlade povsod fašiste oboro-žujejo. Mussolini javno, na Nemškem, kjer so močni komunisti tajno in Ku Klux Klan v Ameriki je tudi dobro oborožen. Fašisncno gibanje se povsod skriva pod krinko nacijonalizma, ker nacijonalizem je za kapitaliste še danes po svetovni vojni najboljše sredstvo za varanje mas. »Za nacijo«, »za narod« vpijejo fašisti, ko koljejo delavce, za »veliko Italijo« so kričali fašisti, ko so zažigali delavske domove, razbijali delavske tiskarne in prostore strokovnih organizacij. Fašizem so si ustanovili kapitalisti za svojo najzvestejšo lajbgardo, in fašisti so najzagrizenejši zaščitniki svojih kapitalistov.
Pri nas v SHS imamo tri buržuazije in vsaka ima svojo fašistično labgardo. Srbska buržuazija ima svoje fašiste pod imenom Smao. (Srbska nacijonalna organizacija), hrvatska fašistična organizacija se imenuje Hanao. Slovenski kapitalisti imajo svoje fašiste z imenom Orjuna. (Organizacija jugoslovanskih nacijonalistov). Vse tri nacijonalistične (kapitalistične) organizacije so dobro oborožene in vlada jim je z odobrenjem
njihovih pravil dovolila nositi orožje »da čuvajo narod (kapitaliste)«. V kljub vsem nasilstvom, ki so jih že izvršili Or-junci pri nas v Sloveniji in njihovi bratci Srnaovci v Srbiji in Hanaovci na Hrvat-skem so Orjunci še vedno državljani s posebnimi privilegijami. To smo videli tudi mi in tudi že parkrat izkoristili. Sedaj med terorjem v rudarskih revirjih se ni mogel ninče svobodno kreniti. Ce so hoteti naši sodrugi nemoteno mimo žan-darjev, ki so stali na vsaki cesti in za vsakim ogalom, so si morali preskrbeti Orjunski znak in orožniki so jih pustili brez vsega pasirati. Nekateri so jih celo bratsko pozdravljali.
Svoj pravi namen so naši Orjunci pokazali šele sedaj po svojem 9 mesečnem obstoju, ko so mislili, da so že dovolj močni, da bodo uspeli z odprto akcijo proti delavstvu po vzgledu italijanskih fašistov. Zanašali so se na nepripravljenost delavstva in 13. septembra navalili oboroženi z revolverji na ljubljanski delavski dom. Vkljub temu, da so štirje sodrugi že dopoldne obvestili policijo o nameravanem napadu, ob času napada (ob 8. uri zvečer) ni bilo policije na svojem mestu in je prišla šele potem, ko so bili Orjunci že pretepeni. Četudi smo pozno došlo policijo opozorili, da se med maso, zbrano pred delavskim domom, nahajajo Orjunci, ki so streljali na delavski dom, policija ni hotela (ali pa ni smela) preiskati navzoče napadalce — razbojnike. Pozneje smo pismeno poimensko imenovali napadalce, ali po licija jih do danes po 10 dneh ni aretirala. V Trbovljah je pa na podlagi brezpredmetnega sumničenja zaprtih 72 sodrugov, med njimi 12 zato, ker so raznašali letake, katere je pregledalo ljubljansko državno pravdništvo. Tako naše oblasti v praksi izvajajo »enakopravnost« pred zakonom. Delavski razred je z zakonom o zaščiti države postavljen izven zakona, proletarcu danes zakoni ne dajejo faktično nobenih pravic, ampak mu nalagajo samo dolžnosti. Državne oblasti delavca vkljub jasnim odredbam zakona o zaščiti delavcev ne ščitijo pred protizakonitim iz-koriščevanjem s strani kapitalistov in ga naravno ne bodo ščitile niti pred fašisti — Orjunci, ker so ti v službi kapitalistov vsi od kaplana do papeža in vse državne institucije.
Delavski razred se more zanašati le na svojo lastno moč, na svojo lastno pest.
Proti kapitalistom mora delavstvo nastopati enotno v močnih strokovnih in političnih organizacijah, proti orjunskim tolpam pa mora postaviti disciplinirane stotnije »Delavske obrambe«.
Zaupniki imajo navodila. Pomagajte njim, dokler še ni prepozno!
Zakaj izbruhajo stavke!
Vsak dan slišimo o novih stavkah v eni ali drugi stroki. Od stavk v manjših delavnicah, do stavk večjega obsega kakor: kovinarjev v Brodu in Subotici, stavke jadranskih pomorščakov in slovenskih rudarjev in ni še to končano, že prihaja železničarski enodnevni pro-
testni štrajk v Jugoslaviji, štrajki in nemiri v Nemčiji, štrajk 110.000 čeških rudarjev in kratko za tem 380.000 ameriških rudarjev. Vse to pomeni, da je povsod nekaj gnilega v deželi Danski. In zakaj so vse te stavke? Kratek odgovor bi bil: ker kapitalizem ni sposoben.
da vodi in upravlja nacijonano gospodarstvo. V narodnem gospodarstvu je nastala pod kapiialistično upravo anarhija in posledica tega so vsa ta velika gibanja delavstva vseh dežel in vseh mogočih strok.
Eden od najbolj važnih činiteljev, kateri obvladuje in vpliva na delavsko gibanje, je stalno naraščanje draginje in s tem tudi naraščanje bede proletarskih mas celega sveta.
Ogromna in vedno naraščajoča višina cen življenjskih potrebščin napravlja vsako zvišanje plač brezpomembno in sili delavce neprestano v boj proti kapitalizmu, ako isti nočejo, da se ra-pidno zniža nivo njihovega življenja in da pogreznejo sebe in svoje družine v splošno bedo in pomanjkanje.
Vpliv draginje tvori podlago vseh ljudskih bojev, vseh ogromnih stavk, ki so se vršile, ki se vrše in ki se bodo vršile. Draginja je mogočen činitelj, ki potiska velike mase delovnega ljudstva in vse pol- in nezadovoljneže v upor proti kapitalističnemu sistemu, ki jih tlači in ki ga občutijo tako strašno na lastni koži, v svojem dostojanstvu kot človek in v svojih družinskih vezeh. Beda vzbuja v njih nepotrpežljivost in ogorčenost proti temu sistemu, željo strgati s sebe verige, končati enkrat za vselej s kapitalističnim družabnim redom, ki ne pomenja zanje drugo, kot negotovost in trpljenje.
Naj se mezde že kolikor hočete zvišajo, nikoli ne bodo dosegle cen živ-Ijenskih potrebščin na trgu, iz tega pa sledi, da za delavstvo mezdno vprašanje ni akademsko vprašanje, nego vprašanje njegovega obstoja.
Mezdno vprašanje ni danes samo središče diskusij v delavskem gibanju, ono je postalo problem za obstoj kapitalističnega družabnega reda.
V kapitalistični državi obstojata dva razreda, katerih interesi si nasprotujejo. Delavski razred se bori za reše-nje problema, jasno izraženega v potrebah njegovega vsakdanjega življenja, t. j. v višini njegove mezde, ki mu jo draginja jemlje predno je dobil izplačano mezdo, kapitalistični razred pa skuša delavca prikrajšati v njegovem življenskem obstoju. To izziva odkriti boj. Razredno zavedni proletarijat je ta boj sprejel, ker se tu gre za biti in ne
Dne 8. in 9. t. m. se je vršil I. redni občni zbor »Neodv. Strok. 2el. Org. za Slovenijo«. Delegate so poslale po ključu, ki ga določajo pravila podružnice. Ljubljana I. 3 in sicer: ss. Makuca, Mi-"keca in Ambrožiča. Ljubljana H. 2, ss. Cepeunik, Terškan. Borovnica 2, s. Geo-heli, Kržič. Trbovlje 1, s. Jurjevčič. Man-bor 3 ss. Kodrič, Majer, Kittak. Grobelno 1, s. Čretnik. Zalog 2, ss. Skuk, Ku-derca. Spodnja šiška 1, s. Smrekar. Občnega zbora se niso udeležili: Jesenice, Št. Janžka proga in Rakek.
Po sprejetju dnevnega reda je podal predsednik s. Jernejčič in za njim zapisnikar s. Mozetič poročilo o letnem delovanju organizacije:
Poročilo o delovanju centralnega odbora N. S. Ž. O. od centralnega občnega zbora do danes 8. avgusta 1923.
Ustanovni občni zbor, ki se je vršil 2. julija 1922. je Neodvisno Železničarsko organizacijo za Slovenijo poklical v življenje in legaliziral stremljenje sudrugov in železničarjev po resnični strokovni železničarski organizaciji, katero bi vodili železničarji sami.
Da so se že pri ustanovitvi pojavili sovražniki organizacije, je umevno, ker se je s tem zadal udarec vsem tistim številnim sektam železniških organizacij, ki so v prvi vrsti ustanovljene, da pomagajo političnim strankam tiste smeri, h kateri pripadajo voditelji organizacije, do nekakšne veljave in da gotove osebe uveljavijo svojo osebo.
Umevno je tudi, da je centralni odbor kot izvrševalec obenem in ne kakor pri drugih organizacijah, kimavec in poslušalec svojega tajnika, imel dovolj posla vodili organizacijo po pravih razredno-zavednih poteh in vsled izvrševanja la- j stne službe tuintam ni mogel v celem 1
biti, ker tu drži draginja mase v stanju neprestanega vrenja in pospešuje mogočnost velikih spontanih akcij.
Izgovori raznih oportunistov, da se delavstvo mora ozirati na interese (kapitalistične države in da mora svoje zahteve dovesti v sklad z mogočnostjo nacijonalnega gospodarstva in potrebami (kapitalistične) države, ne morejo prih tukaj v poštev, ker se je pozabilo, da je kapitalistična država izvrševalni organ gospodujočega razreda, ki poskuša postaviti interese kapitalistov v ospredje. Tu se je pozabilo, da vlada gospodujoči razred in da vsi njegovi poskusi in odredbe služijo za vzdrževanje edino-le kapitalističnega sistema.
Državni interesi so torej interesi kapitalistične države, obzir na narodno gospodarstvo, obzir na kapitalistično gospodarstvo. Podrejenost razrednih interesov pod interese naroda pa podrejenost interesov delavstva pod interese kapitalistov.
To je analiza pomena interesov kapitalistične države in njenega nacijonalnega gospodarstva.
Kapitalistični državni sistem lahko mobilizira vse orožniške in vojne komandante, ki bodo trobili, da v stavkah ni gospodarskega razloga, nego edino politični vzroki, ta državni sistem lahko zapre in obesi polovico in še več delavstva, ki nastopa z akcijo, ali ta kapitalistični državni sistem naj zapomni:
da razredno zavedne delavske mase razumejo in vedo, da je edina rešitev iz te strašne krize, ki ubija človeštvo, o d-prava kapitalizma in vzpostavitev socijalisiičnega družabnega reda.
da razredno zaveden proletarijat celega sveta, kot nosilec socijalne revolucije razume potrebo razrušitve kapitalistične družbe in sprejema akcije mas v vseh oblikah — od miroljubne demonstracije, do boja s stavko, pa tudi do boja z oboroženo silo — kot glaven inštrument proletarske emancipacije.
'Revolucijonarni proletarijat celega sveta v svojem gospodarskem boju nima strahu pred ječami in vislicami, on gre po začrtani poti naprej, ker se bori za pravico in ve, da pride čas, ko se bodo ječe in vislice obmile proti onim, ki so jih in jih še gradijo.
obsegu izvršiti, kar si je postavil za zadetek.
Vendar je kljub temu organizacija jela cveteti in se širiti. Dobivala je simpatije med železničarji, ki so neorganizirani, in od drugih so pristopali k naši.
Ker se je po neopravičenem razpustu »Splošne« železničarstvo razpršilo kakor ovce in s tem postalo za boj nesposobno, si je zadala NSŽO nalogo zbrati zopet razbito in razcepljeno v eno enoro.
To ni bilo lahko delo, ker se je na razvalinah »Splošne« pojavilo mnogo krivih prerokov, ki so iz razmetane stavbe »Splošne« si gradili udobne gradiče za lasten interes. Vendar je v teku 14 mesecev obstoja NSŽO dosegla zadovoljive uspehe. Ustanovilo se je po celi Sloveniji 10 podružnic in 4 vpla-čevalnice, ki štejejo vse skupaj 2775 članov.
Mnogo krivo je tudi dejstvo, da je toliko odpadlih, ker subkasirji in kasirji pri nekaterih podružnicah premalo posvečujejo svojo pažnjo članom pri pobiranju članarine in tako se zgodi, da član dva meseca zaostane in potem že ne more več plačati ter tako odstopi. Kljub temu so na vseh postajah, kjer imamo podružnice, one najmočnejše od ostalih organizacij.
Od obstoja organizacije NSŽO je bilo rednih odborovih sej 44, izvanrednih 14; nesklepčnih sej, ki so se vsled tega iz-premenile v posvetovalne, 'je bilo 6. Skupaj torej 54.
Sestankov )e bilo 26, zaupniških konferenc 8, občnih (ustanovnih) zborov 16, shodov (agitacijskih i. dr.) 91, konferenc 15. Skupaj 156.
Referentov je bilo zaposlenih 177.
Od julija meseca je Strokovna šola v Mariboru vsak drugi in četrti petek in je prav dobro obiskana. Predavajo sodrugi iz Ljubljane med njimi Marcel Žorga. Ko je izšel zakon o zavarovanju delavcev, je bil prirejen cel ciklus predavanj; kot predavance smo naročili strokovnjake iz meščanskih krogov.
Poleg tega so bih še sestanki, ki so jih sklicevali in obdržavali zaupniki v svojem delokrogu ali med posameznimi kategorijami delavcev, o katerih pa je centrala bila obveščena.
Od prej naštetih shodov, občnih zborov, konferenc in sestankov, je bilo sklicanih od centrale 137, od podružnic pa 19. Referenti so bili vsi delegirani od centrale.
Sestanki in članska zborovanja, ki so jih imele podružnice same, a centrala ni bua o njih obveščena, niso zapopa-dena v tem številu.
Intervencij, ki jih je vodila centrala ali jim dala inicijativo, je bilo 24.
Poleg teh intervencij je bilo že več manjših izvršenih od posameznih zaupnikov, ki se pa niso registrirale.
Za volitev v disciplinarno komisijo se je povedla akcija in smo vložili listo z mariborsko podružnico »Saveza«, ki je tudi večinoma prodrla. S tem smo praktično pokazali korist enotnosti — enotne fronte — preko glav voditeljev »Saveza«, ki so bili zoper to, a so zato ostali v manjšini.
NSŽO je sodelovala tudi pri vseh protestnih shodih, ki jih je sklicala »Zveza neodvisnih strokovnih organizacij« zoper smrtno obsodbo rudarja Kero-ševica, in povsod so nastopili kot govorniki železničarji.
NSŽO se je udeležila tudi volitev v bolniško blagajno državne železnice v Zagrebu, kjer je postavila samostojno listo. Tu smo dokazali, da je železni-čarstvo na naši strani in volitve so bile za nas dobljene. Zbog tega jih je pa vlada pod raznimi izgovori razveljavila.
V	notranjem poslovanju je bilo izdanih okrožnic 7; dopisov je bilo sprejetih od podružnic in odposlanih soglasno oprav, zapisnika 107; raznih vlog na oblasti 50. Skupaj 164.
Eden največjin vidnih uspehov NSŽO je ustanovitev »Strokovne Borbe«, lista, ki je postal najboljše strokovno glasilo Jugoslavije, ki je začelo izhajati štirikrat na mesec in ki veže vse stroke proletarijata v eno. NSŽO se je udeležila ustanovnega občnega zbora »Zveze Rudarskih Delavcev« in nemala zasluga njena je, da je ta »Zveza Rudarskih Delavcev »Strokovno Borbo« prevzela tudi kot strokovno glasilo in obenem pristopila k »Zvezi Neodvisnih Strokovnih Organizacij«, s čem je bil postavljen temelj za tedensko izdajo lista in za ZNSO.
V	svojem prvem letu delovanja je torej NSŽO morala posvetiti največjo pažnjo notranji konsolidaciji organizacije, in je na zunaj delovala še dokaj neznatno. Vzrok pa leži še v tem, da razcepljenost železničarjev in njih pripadnost k mnogim organizacijam ubija in ne rodi polnih uspehov. Zato se je poslednji čas centralni odbor ba-vil z načrtom postaviti pred železničarje parolo in jin pozvati, da se strnejo vse organizacije v enotno in splošno in tako postanejo iz malih neznatnih silic velika sila, s katero se bo moralo — hočeš, nočeš — računati.
To začeto delo je naloga bodočega leta.
Živela enotna železničarska organizacija !
Živela razredna zavest železničarjev !
Dol z razcepljenostjo !
Dol z neorganiziranostjo !
Po obširni debati se je vzelo to poročilo na znanje. Nato je podal blagajnik s. Baznik blagajniško poročilo. Od
1.	julija 1922 do 31. avgusta 1923 je bilo skupnih dohodkov . . Din 91.092-50, skupnih izdatkov . . . Din 89.043‘19.
Stanje blagajne . . . Din 2.050-31.
Iz poročila blagajnika se je videlo, da ima organizacija z izdajanjem lista ogromne stroške in da je v pomanjkanju denarnih sredstev tudi eden glavnih vzrokov, da organizacija že ni na tisti stopinji, kakor bi morala biti. Zato bo treba misliti, da se povišajo prejemki.
Ko je kontrolna komisija podala svoje poročilo, da je pri pregledovanju knjig našla vse v najlepšem redu, se je odboru izrekla odveza.
Razpravljalo se je tudi o spremembi pravil, ker so nekatere podružnice predlagale, da se naj ta pravila spremene v nekaterih Jgčkah. Po vsestranski debati se je sprejela sprememba v §§ L, 2., 7^, 8. in 12. enoglasno. Najvažnejša sprememba je § L, t. j. sprememba imena: Ker imamo v Sloveniji »Neodvisno Delavsko Stranko Jugoslavije«, člani našo organizacijo pogosto zamenjajo s io stranko, se je sprejela sprememba imena in se organizacija naj imenuje: »Splošna železničarska organizacija Jugoslavije«. lo ime bi tudi odgovarjalo stremljenju, da se vse organizacije železničarjev spojijo v eno splošno.
Glede povišanja članarine, kar je prepotrebno, ako se hoče organizacija držati na visku, se je sprejel sledeči predlog:
»Centralnemu odboru NSŽO se nalaga, da v očigled poročila blagajnika izdela vse priprave za povišanje članarine za 100% in isto potem po svoji uvidevnosti izvede.«
Z dnem poviška se bodo tudi nudile članom še posebne ugodnosti, ki se izdelajo s pravilnikom, tako, da bodo člani v Organizaciji gledali svojo zaščito v vseh slučajih. Ker kdor hoče kaj imeti, mora tudi nekaj žrtvovati.
Prešlo se je k točki volitev društvenega vodstva in kontrolne komisije. Petčlanska komisija je podnesla kandidatsko lista, ki je bila enoglasno sprejeta. Izvoljeni so:
V odbor: Jernejčič Franc, sklad, delovodja j. ž.; Sojer Jakob, čuvaj j. ž.; Makuc Ivan, premikač j. ž.; Furlan Gabrijel, bločni ključ. j. ž.; Čepeljnik Franc, strojevodja j. ž.; Berlot Stefan, kovač bakra drž. žel.; Baznik Ivan, pis. pom. j. Ž.; Ambrožič Jožef, vlakovodja j. ž.; Makovec Ivan, ključavničar j. ž.; Renčelj Franc, zavirač drž. žel.; Žvagen Peter, prožni del. j. ž.; Zlatnar Peter, zavirač drž. žel.; Ogrin Leopold, ključavničar drž. žel. — Namestniki: Mikec Franc, kretnik j. ž.; Sadi Jakob, nad-sprevodnik drž. žel.; Bedenk Rudolf, vlakovodja j. ž.; Kocjan Ivan, prož. del. j. ž.; Umek Josip, tranziter drž. žel.; Smrekar Jožef, ključavničar drž. žel.; Juvan Rudolf, kotlar j. ž.; Borštner Fran, premikač j. ž.; Omerzel Ivan, bločni sluga j. z.; Fifer Rudolf, skl. del. j. ž.; Verbec Jožef, pom. čuvaj j. ž.; Kosec Franc, skl. delavec j. ž.; Eržen Franc, nadkretnik j. ž.
Kontrola: Pušnik Martin, vlakovodja j. ž.; Kregar Jože, nadsprevodnik j. ž.; Repanšek Jakob, kotlar drž. žel.; Košir Ivan; Majer Ivan, tesar j. ž. — Namestniki: Jagrič Alojz, strojevodja j. ž.; Terškan Aleksander, skup. vod. koti. j. ž.; Skuk Jakob, zidar j. ž.
Predlagani se izvolijo enoglasno.
Ker k točki razno se ni nihče oglasil, zaključi predsednik občni zbor.
Na konstitucijski seji se je odbor konstituiral sledeče:
Predsednik: Makuc Ivan,
Prvi podpredsednik: Jernejčič Franc, Drugi podpreds.: Čepeljnik Franc, Zapisnikar: Furlan Gabrijel,
Prvi nam. zapisnikarja: Zlatner Peter, Drugi nam. zapisu.: Ambrožič Jožef, Blagajnik: Baznik Jožef,
Prvi nam. blagajnika: Ogrin Leopold, Drugi nam. blagajnika: Makovec Ivan, Odborniki:	Sojer, Renčelj, Berlot,
Žvagen.
ČLANSKO ZBOROVANJE
podružnice NSŽO Spod. šiška se vrši 30. septembra i. L ob 9. uri dopoldne v delavskem Domu.
Dnevni red:
Pretres služoene pragmatike in proii-predlogi.
Sodrugi, udeležite se zborovanja v polnem številu!
nBBBBBBBBBBESBBBBBBBBai
Ali sl že član „Zveze rudarsIciEi delavcev"?
I. redni občni zbor N. S. Ž. 0. za Slovenijo.
Resna in otročja mezdna politika.
Pod tem naslovom prinaša 35. štev. »Delavca« z dne 30. avgusta t. 1. članek jpisan od člana »Strokovne komisije za Slovenijo«, kateri je bil 13. avgusta na Jesenicah, da od svoje strani prouči položaj, kateri je nastal na Jesenicah vsled zadnjega mezdnega gibanja.
člankar se čudi, kakor da gleda, oziroma je gledal jeseniški odbor na smojo politiko na Jesenicah. Razume se, ako bi bili posamezni odborniki na Jesenicah istega naziranja o mezdni politiki, kakor omenjeni člankar. bi gledali na mojo politiko ito tako kakor omenjeni člankar. Toda, ker so jeseniški od-borniki sami delavci, kateri občutijo vso bedo, pod katero trpi danes proletarijat, na lastnih plečih, kakor jaz, ne morejo imeti drugačnega naziranja o mezdni politiki, kakor jaz sam. Ker dejstvo je, da med delavci ni razlike o naziranjih, marveč samo en del delavstva vsled svoje nezavesti še slepo drvi za raznimi malomeščanskimi in reformističnimi kolovodjami.
Da pa je med reformisti, oziroma Am-sterdamovci in med nami revolucijonar-■ei nepremostljiva načelna in taktična ;razlika, je čisto jasno, kar je najboljši -dokaz, da delavci trumoma zapuščajo Tv današnji epohi razpadanja kapitalizma) po celem svetu Amsterdam in gredo v rdeče strokovne organizacije. Ako bi ne bilo nobene razlike med nami, bi ■se čisto gotovo, kaj tacega ne dogajalo *n bi sploh ne postale dve internacijo-Palne organizacije, namreč bi bili lahko vsi skupaj v eni organizaciji in eni inter-
nacijonali.
öankar sicer trdi, da sem jaz izjavil, ds moramo ravno v mezdnem gibanju narazen. Kar je v resnici zelo smešno, če bi bilo to resnično, ter bi bila to resnična otročja mezdna politika. Ali ker lahko trdim, da je to samo zavijanje
resnice, prepuščam o tem sodbo na sestanku navzočemu delavstvu. Mogoče, da se najde kje kaki zaslepljenček, kateri bi več verjel pisavi člankarja, kakor pa svojim lastnim ušesom.
Pisec piše dalje tudi o razbitju organizacije češ, Košir čaka samo ugodne--ga irenoika kdaj nas bo razbil in razce-piL Sicer ne razumem strahu resne pred otročjo politiko, saj delavstvo menda ni lako otročje, da bi slepo drvilo za otroci. Zdaj pa k stvari sami.
Do mnenju pisca je amsterdamska Taktika revolucijonarna, taktika katero zastopam jaz, pa otročja. Amsterdamska smer je za resno mezdno politiko, mi smo pa za otročjo. Kakšna je pa ta njihova resna mezdna politika? Ali je mogoče io, da se najprej odloči za stavko, delavstvo pozove naj se nanjo pripravi, potem pa ko se je delavstvo pripravilo, zavlačuje tako dolgo, da je posta najboljša konjunktura in bojno razpoloženje delavstva vsled dolgega zavlačevanja padlo? Ali je resna mezdna Politika v tem, da se stavi pri pogaja-Pjth s strani cent. zastopnikov proti volji btelav. zaupnikov kompromisne predto-3e, s katerimi se potepta stavljene zahteve, za katerimi se je pred pogajanji odločno stalo in zatrjevalo, da se ne odneha niti za las? Za tako resno poli-
tiko v mezdnih gibanjih pa jaz nisem «marveč mi je ljubši otročja, v kateri si požene delavstvo takrat v boj, ko je iste ■ ra boj najbolj razpoloženo in konjunk fara najboljša Pa tudi za tako ne, d< se prot. vol,, delav. potepta njihove za-Meve m is emu hoče usiliti en kompro-siusni predlog. Člankar je tudi mnenja
dg se da uspešno biti boj v lokalnem obsegu ter smatra obširnejše akcije za eksperiment. Tudi tukaj mi je ljubša otročja politika, ker se ravno danes v dobi ofenzive kapitala kaže, da je samo generalna akcija tisto sredstvo, s katerim se da doseči uspehov. Primer: stranka angleških rudarjev, katera je skrahirala vsled odpovedi trozveze (rudarjev, železničarjev in kovinarjev). »Ni razloga, da bi se njihovo smer moglo imenovati reformistična.« Jaz pa hočem te razloge Jakoj navesti. Reformist je tisti, kateri stoji na stališču, da je treba najprej upostaviti zopet kapitalistično gospodarstvo in potem potom raznih reform zboljšati gmotni položaj delavstva. Pri mezdni razpravi na Jesenicah je izjavil zastopnik strokovne komisije na govor generalnega ravnatelja, da priznava težkoče gospodarske krize, katera onemogočuje povišek delavskih plač. (Mi priznamo, da je kriza velika, vendar pa se ne more te krize zvaliti na rame samo delavstvu.) Dalje je zastopnik strokovne komisije na prošnjo gospoda generalnega ravnatelja apeliral na delavstvo na javnem shodu naj isto bolj marljivo dela, ker edino na ta način je mogoče podjetju zvišati plače delavstvu. Ali ni io reformizem? Ali ni v tem povedano naj za obnovo kapitalističnega gospodarstva doprineseta žrtev oba razreda in v prvi vrsti proletarski razred? »Alle Klassen müssen Opfer bringen.« Tako pravijo nemški reformisti, katerim prav blizu pa stojijo tudi naši sodrugi tam na desni strani. Takih dokazov Amsterdamskega reformizma vam lahko prinesemo cele koše, ali za danes naj zadostuje samo to.
Jaz pa, ker sem za otročjo mezdno politiko, sem mnenja, da proletarijat ne more prenašati na svojih plečih krize kapitalističnega gospodarstva, ker proletarijat te krize ni povzročil, marveč naj nosi žrtve kapitalizem sam, kateri je to krizo sam povzročil. Proletarijat nima interesov na zopetni upostavitvi kapitalističnega gospodarstva, ker je njegova naloga, da ruši io gospodarstvo in upo-stavi novo socijalisiično gospodarstvo, ker le na ta način se bo otresel kapitalističnega suženjstva.
Člankar opisuje ameriške Gomperso-ve sindikate za reformistične ter trdi, da jih vsled reformizma Amsterdamska in-iernacijonala ni hotela sprejeti. Toda stvar izgleda nekoliko drugače. Predvsem je treba vedeti to, da Gompersovi sindikati zanikujejo preuredbo družabnega reda, ter so za kapitalistični družabni sistem. In ravno vsled tega niso hoteli vstopiti v Amsterdamsko intema-cijonalo, ker se ona izjavlja za socija-listični družabni sistem. Razlika med Amsterdamsko internacijonalo in med Gompersovimi sindikati pa je faktično samo ta, da prvi samo izvajajo, da so za socijalizem, v praksi pa delajo proii, drugi pa odkrito izjavljajo, da so proti socijalizmu. Kdor je za konsolidacijo kapitalizma je proii socijalizmu, ter meče samo pesek v oči proletarijatu! Kdor je za socijalizem, ne more biti za konsolidacijo kapitalizma! Toliko za danes, sodrugi tam na desni, v drugič ako hočete pa lahko kaj več.
Konečno pa še to, ako vam je na tem, da obdržite vaše organizacije skupaj, tedaj priznajte demokratizem v organizaciji, kakor ga priznate buržuaziji v državi, nikar pa ne izvajajte diktature nad proletarci, ker io vas bo pokopalo.
C. K. Jesenice.
Važno za premikalno osobie.
Službeni list obratnega ravnateljstva ffaoie železnice v Ljubljani, letnik V., 33 od 18. 8. 1923, objavlja XH. A-do-'*fatek k pravilom pokojninskega zavoda jfa sluge Družbe južne železnice od 1. ifaija 1899. Dodatek se glasi:
I. Cie n.
y staležu obratnega ravnateljstva Du-nahajajoče se premikalno osobje faremikalni nadziratelji, premikalni paz-ntki, premikaci, premikači pripravniki) Morajo od 1, julija 1920 dalje plačevati tekoči prispevek, plačljiv v meseč-
nih obrokih, od prejemkov, ki pridejo po pravilih za prispevanje v poštev. Zato se pa dvoje polnih v premikalni službi 1- julija 1920 prebitih let po naslednjih določilih šleje za tri leta.
II.	č 1 e n.
V I. členu omenjenim članom, ki so bili že pred 1. julijem 1920 zaposleni v premikalni službi, se vračuna celotna pred tem časom v pokojninskem zavodu za sluge v premikalni službi prebita doba, toda največ od 1. januarja 1914 dalje. To vračunanje se vrši po
določilih v členu HI. proti naknadnemu vplačilu za ta čas odpadle razlike med 4% in 6% prispevki naenkrat, ali na prošnjo v primernih obrokih, če v poštev prihajajoči člani najkasneje do 31. decembra 1920 z vlogo, naslovljeno na generalno ravnateljstvo, na to pristanejo.
Isto velja tudi za člane iz staleža pre-mikalnega osobja, ki so bili nazadnje o aktivni službi v eni izmed sedanjih službenih edinic v območju obratnega ravnateljstva Dunaj in so izstopili po 1. januarju 1914. Na prošnje, ki se morajo do takih članov ali preostalih po njih najkasneje do 31. decembra 1920 predložiti generalnemu ravnateljstvu, se bodo pokojninski (preskrbovalni) prejemki proti naknadnemu vplačilu po predstoječih določilih nastalih razlik na novo odmerili.
III.	člen.
V I. in II. členu omenjenim članom se bo dvoje polnih v premikalni službi prebitih let, za kateri je bil vplačan 6% prispevek, štelo za tri leta in znaša njih pokojnina po osmih števnih letih 35% zadnjih v pokojnino vštevnih prejemkov, potem narašča pokojnina v 9. in 10. všievnem letu za 2.5% in nadalje v vsakem vštetem letu za 2% na leto.
Ako pri računanju v premikalni službi prebite dobe preostane manj kot dvoje službenih let, se ta službena doba šteje ravno tako enostavno, kakor se šteje službena doba pri onih članih, ki ne pripadajo strojnemu, vlakosprem-nemu, ozir. premikalnemu osobju, spadajočemu pod ta dodatek.
IV.	č 1 e n.
Glede v I. členu omenjenih članov iz staleža premikalnega osobja, katerim manjka do 1. julija 1920 največ dvoje let službe za dosego polne pokojnine, ostanejo doslej veljavna določila glede prispevka in za odmerjanje pokojnine tudi nadalje v veljavi.
V.	člen.
Ta dodatek stopi v veljavo s 1. julijem 1920.
Ta dodatek je bil v seji upravnega sveta dne 24. oktobra 1920 odobren.
Obvestite in poučite o tem dodatka, ki je sedaj uveljavljen tudi za osobje obratnega ravnateljstva Ljubljana, vse v poštev prihajajoče uslužbence dokazno proti vročitvi enega odtisa pričujoče odredbe s pozivom, da je v členu H. navedene prošnje vložiti najkasneje do 31. decembra 1923 obratnemu ravnateljstvu odd. 1/2 v Ljubljani po priloženem vzorcu.
Družba južne železnice.
Obratno ravnateljstvo Ljubljana.
Generalno ravnateljstvo A/HL
Dunaj.
Izjavljam, da sem pripravljen plačati v pokojninski sklad za sluge v dodatku XVI. 5 člen II. k pravilom pokojninskega zavoda za sluge označeni 6 odstotni prispevek naenkrat* — v obrokih* proti priznanju v tem členu navedenih udobnosti.
..............., dne..........192
Ime:.................
Službeni značaj:................
Videl.............se nahaja (se je
nahajal) od . . . . 19 . . do . . . . . 19 . . v premikalni službi.
. . . . ., dne . . . . . . 19 Podpis načelnika:
V poštev pridejo samo uslužbenci, ki se nahajajo ali so se nahajali že pred 1. julijem 1920, toda največ od 1. januarja 1914 dalje v premikalni službi. Za ostale uslužbence pri premikalni službi se uveljavi la dodatek avtomatično.
Potrebno število odtisov označene odredbe je zahtevati s službenim listkom od personalnega oddelka obratnega ravnateljstva Ljubljana.
Ljubljana, dne 9. avgusta 1923.
Ravnatelj: Ing. šega s. r.
* Neprimerno črtajte.
Za ujedinjenje kovinarjev.
Debata: S. Maly iz Kamnika povdar-ja brezmiselnost jeseniškega kongresa, k! se je zaključil brez volitev novega odbora. Ker se to ni zgodilo in centralni odbor ni izvršil organizatorično edinstvo, je treba zlomiti birokracijo okrog ODK. Do ujedinjenja priti mora, če ne z voljo strokovnih vodij, pa proti njihovi volji in preko njih.
S. Hlebec: Na žalost do sedaj še ni prišlo iz gotovih tehtnih vzrokov do ujedinjenja. Prišlo pa bode, če bode proletarijat razredno zaveden (revolu-cijonaren). Brez enote in sloge je vsako mezdno gibanje kovinarjev nemogoče, ker ako štrajkajo kovinarji v Ljubljani, a delajo oni na Jesenicah, v Rušah ali kje drugje, je tako gibanje že v naprej obsojeno na propad. In ne samo kovinarji, tudi vse ostale stroke se morajo združiti v močno enoto. Par-cijelna gibanja propadajo, izvršiti moramo vse priprave, da bomo mogli voditi generalne akcije.
Vstopi g. Golmajer, tajnik ODK v Ljubljani, da izroči pismeno izjavo. Navzoči delegati ga pozovejo, da ostane na konferenci, kar Golmajer odkloni, sklicujoč se na izjavo, ki se glasi:
Zvezi neodvisnih kovinarjev za Slovenijo
v Ljubljani.
Cenjeni sodrugi!
Na Vase vabilo z dne 1. julija 1923 je centralni odbor na svoji XV. seji dne 4. avgusta sklenil Vam naslednje sporočiti:
Na podlagi sklepa internacijonalne seje kovinarjev v Zagrebu, je naša organizacija započela široko akcijo za ujedinjenje vseh kovinarjev Jugoslavije. K tej akciji je bila pritegnjena tudi Vaša beograjska centrala (Savez RMI i OJ).
Na podlagi sklepa plenuma GRSJ, čigar sestavni del je tudi naša organizacija, bo pa odslej vodija akcijo za ujedinjenje ta naša vrhovna instanca.
Opozarjamo Vas, da je ta sklep odobravala tudi Vaša vrhovna instanca CRSOJ v 59. številki Organizovanega radnika z dne 29 julija 1923.
Mi služimo ideji zedinjenja s tem, da zbližujemo duhove, v kolikor nam tega ne otežkučujejo vedni napadi z Vaše strani. In priporočamo tudi Vam, da tudi Vi delujete na isti način, kajti zbližafae duhov je prvi korak k zedinjenju.
S sodružnim pozdravom
Centralno tajništvo osrednjega društva kovinarjev v Ljubljani.
S. Hlebec nadaljuje: Sodrugi! Iz te izjave je razvidno, kako dela ODK za ujedinjenje. Pravijo, da je prvi korak k ujedinjenju »zbližanje duhov«. Sodrugi, mi pa nimamo časa govoriti o raznih duhovih, ki bi nas ujedinili, ker ako bomo čakali na zbližanje duhov, ki jih predlagajo »reformisti«, ne bo nikoli enotne fronte proletarijata in organi-zatorične enote. Mi smo se tu snidli, da napravimo enkrat konec tej podlosti in udejstvimo enotno organizacijsko fronto ter da skličemo kongres kovinarjev, ne pa da zbližujemo duhove. Med masami ni razdvojenosti, kregajo se samo voditelji.
S. Košir iz Jesenic: Do ujedinjenja bo prišlo med proletarijatom samim. Nato pojasnuje položaj na Jesenicah. O podrobnostih smo že pisali in naj si sodrugi prečitajo prejšnje številke »Borbe«. Jeseniški kovinarji se zavedajo kak hud udarec so dobili od K1D po zaslugi Svetka in Golmajerja, ki sta generalnemu ravnateljstvu pritrjevala, da m sezona za delo in da je brezmiselno v tem času stopiti v akcijo. Da bi se kovinarje še bolj omamilo in jim dokazalo, da res ni dela, je generalni ravnatelj dal ugasniti vse Martinove peči. Pogajanja je ODK zaključila brez uspeha. Na sestanku 17. junija je delavstvo izvolilo svoje zaupnike, ki so dosegli 20% poviška.
MocoJ tailcoj ctemaurlno svoji strokovni orgranlzacljl I

Sodrugi! Zdi se, da se razven Jesenic in Kamnika drugi kovinarji ne zanimajo za ujedinjenje, ker vzlic vabilu niso navzoči. Podružnice Sava, Javornik, Dobrava zahtevajo sklicanje kongresa s točko: ujedinjenje. Ujedinjenje od zgoraj ne bode več prišlo, napravile ga bodo mase same.
Govoril je še s. Bester iz Kamnika. Govori o slučaju, ko je kamniški odvetnik lahko zastopal neko zadevo, medtem ko ODK tega ni hotelo storiti.
Trobenjača (socijalpatrijot) govori o anarhosindikalizmu, a ne o ujedinjenju kovinarjev. 2el je buren ugovor od strani delegatov.
S. Zorga vzame zaključno besedo. Iz poročila in debat je razvidno, da so reformistične organizacije v sklopu
Strokovne komisije v Sloveniji in GRSJ izdajalske organizacije. Nezavisne strokovne organizacije so za enotne strokovne organizacije. Mi sovražimo cepitev, ker je v škodo proletarijatu. Mi vemo: bodočnost strokovnih organizacij je naša. Amsterdamci se tega zavedajo in hočejo pravočasno, v interesu meščanstva cepiti strokovno gibanje. Mi moramo nastopiti proti temu, ker hočemo za vsako ceno, da vzdržimo bojno sposobnost organizirane mase. Kongres naj izda oklic na kovinarski proletarijat Jugoslavije.
Konferenca sklene, da se skliče na dan 13., 14. in 15. oktobra t. 1. v Ljubljani ob 9. uri zjutraj v Delavskem domu, Karla Marksa trg 2, konferenca ujedinjenja.
(Dalje sledi.)
Proletarski mladini na Vrhniki.
; •■■■ i v — v:>i i :■(. :	_ cenq
Županstvo občine na Vrhniki je dne 8. septembra 1923 sklicalo sejo, na kateri se je imelo rešiti velevažno vprašanje obrtno-nadaljevalne šole.
Na sejo je županstvo povabilo vse načelnike občinskih klubov, razne veleposestnike, predsednika vrhniške obrtne zadruge in enega člana trgovske in obrtne zbornice v Ljubljani. Slednja dva gospoda se seje nista udeležila že radi tega ne, da jima kot zastopnika ustanov, ki imajo po zakonu dolžnost skrbeti za izobrazbene namene svojih pripadnikov, ni treba zagovarjati potrebo šole.
Posebno čudno se. vedno in povsod odlikuje g. predsednik vrhniške obrtne zadruge, v izvajanju svojih dolžnosti kot učni gospodar posebej, in kot vrhovni član zadruge v splošnem.
Sodrugi vajenci! Iz povabila in udeležbe vidite, kateri ljudje odločujejo o vaši stanovski usodi. Razen načelnika kluba socijalistične stranke, se ni nihče resno zavzel za vaše izobrazbene koristi.
Ker je imela seja rešiti vprašanje denarnih sredstev za nadaljevanje poduka in bi glasom proračuna primanjkovalo nekaj okrog 1.500 dinarjev, so se gospodje obrtniki protivili temu kritju iz sredstev zadruge ter naglašali naj se uvede šolnina v breme vaših staršev. Naredili so tudi proračun, da gube tedensko do 40 delavnih ur, če puste vajence k poduku med delovnim časom. Celo tako drzno so se gospodje izjavili, da jim vajenec ne doprinaša od šole nobenih koristi.
Vsi ti vaši zagovorniki, katerim morate trdo delati po 12 do 14 ur na dan, veliko je izmed vas, ki vas vpregajo v poljska in razna druga domača dela, namesto da vršite zgolj stanovska opravila — vsi ti so po večini ploskali ali pa navdušeno odobravajo socijalno pravične resolucije V. katoliškega shoda v Ljubljani, z njeno božjo previdnostjo navdahnjeno vsebino: »Delaj in molči, ker tako je božja volja«.
Da se boste znali tudi vi ravnati in da opozorimo to gospodo, ki gazi svoje svoje lastne paragrafe, za brezmejno vaše duševno in telesno izkoriščanje, ki jim nosi dobiček, katerega ustvarja vaš trud povemo, da je dolžnost zadruge varovati in skrbeti za povzdigo stanovske časti in izobrazbo svojih pripadnikov (vajencev).
Zadruge imajo torej dolžnost, da
skrbe za poduk, na način, da ustanavljajo obrtno nadaljevalne šole, ali vsaj iste podpirajo, katere že obstoje. Skrbeti morajo, da zadružnim pripadnikom učni gospodarji dovole potreben čas za obisk šole, in razumljivo je, da vajenec po 14 urnem delu v delavnici postane duševno utrujen in nesposoben za poduk. Zato je v humanitarnih dolžnostih zadruge tudi jasno in razumljivo, da je poduk urediti med delovnim časom, ker končno šolski poduk spada tudi med učne dolžnosti gospodarja in učna pogodba se sploh ne sme sestaviti tako, da se bo učno razmerje vršilo v nočnih urah.
Poduk se mora vršiti med delovnim časom, neoziraje se na to, koliko delovnih ur gospodom koncem tedna zmanjka, ker glasom obrtnega reda se ne sprejme vajenca za to, da nadomešča pomočnika, kakor se danes povsod godi, ampak da se vsestransko v svojem poklicu usposobi za dobrega pomočnika.
Godi se tudi, da se gospodje obrtniki protivijo izstavljati potrdila o končani učni dobi, z namenom da zadržujejo vajence brez najemnine za delo, ki ga poslej opravljajo, podaljšujejo učni čas brez zaslišanja kompetentnih ustanov (strokovne obrtne šole itd.) in to celo za več nego pol leta, kar je sploh nedopustno in nezakonito.
Uporabljajo vajence za žaganje drv, opravljat poljska in druga domača dela. Zahtevajo od njih staršev plačevanje prispevkov po zakonu za zavarovanje delavcev in nešteto drugih krivic in nezakonitosti.
Vse te krivice so protizakonite in se ne smejo več goditi.
Obrtna zadruga na Vrhniki se za to ne meni, in ne briga, ker njen gospod predsednik s temi čednostmi prednjači vsem ostalim učnim gospodarjem.
Zato sodrugi vajenci in tudi pomočniki, kateri ste enako prizadeti, razmri šljujte o vašem proletarskem položaju sami, in oklenite se vaše stanovske organizacije v skupni črti z ostalim razredno zavednim proletarijatom Jugoslavije, za odpravo izkoriščanja človeka nad človekom, ker vsak dobiček, ki ga kujejo od vašega dela, je vzrastel iz truda in znoja, je vaša last in ne monopol kapitalizma.
Vstopajte v neodvisne strokovne organizacije!
Čitajte in širite »Strokovno Borbo«!
Učna doba
Ministrstvo trgovine in industrije oddelek v Ljubljani je s svojim odlokom z dne 29. januarja 1923 št. 464/23 izdalo vsled intervencije inšpekcije dela navodila glede učnih pogodb.
1.	Po deželi ne priglašajo obrtniki mojstri svojih vajencev pristojnim obrtnim zadrugam, odnosno občinskim uradom in brez pismenih učnih pogodb, katere bi imele obrtne zadruge, odnosno občinski uradi po vpisu v zadevni protokol potrditi.
2.	Kakor vsaka pogodba, imajo biti tudi pismene učne pogodbe povsem točne in jasne ter imajo vsebovati one važne pogoje, ki so navedeni v odstavku 3., § 99. obrtnega reda, da ne nastanejo naknadno spori, pritožbe o izkoriščanju. Velike važnosti in nujno potrebno, da so pismene učne pogodbe
za vajente.
faktično do skrajnosti detajlirane v smislu predpisov in sicer točni podatki o mojstru, vajencu in vajenčevih starših (varuhu, zastopniku) in navedba zakonitih dolžnosti vajenca in mojstra, tako da je še čim bolj potrebno, da učna pogodba točno precizira učno dobo z navedbo datuma, s katerim dnevom pričenja in s katerim dnevom konča učna doba. Ako učna doba ni točno določena, izrabljajo mojstri netočnost pogodbe ter zavlačujejo oprostitev vajencev. Zato se opozarja na zgoraj citirani odlok in se je odredilo sledeče:
1. Učne pogodbe je sklepati samo pismeno. Za obvezno je smatrati tiskovino »Učna pogodba«, ki jo je izdala Učiteljska tiskarna v Ljubljani, ali pa vzorce, ki imajo isto besedilo, kot zgoraj omenjena tiskovina.
2. Glede dopustnosti podaljšanja učne dobe velja sledeče: Za podaljšanje učne dobe vajencev so samo obrtne oblasti (okrajna glavarstva, odnosno mestni magistrat) po prehodni ovadbi in na predlog posameznih vodstev obrtno-nadaljevalnih šol kompetentne in to na podlagi § 99. b, odstavka 5. obrtnega reda. Obrtne zadruge in tovarne za tako podaljšanje niso kompetentne ter morajo tudi obrtne oblasti tako podaljšanje izvršiti samo pred potekom nerealne učne dobe.
Dopisi.
Iz rudarske sužnosti.
Zagorje: Javnosti je že gotovo znano, v kaki mizeriji, da živimo mi, rudarski upokojenci. Sedaj so se pa gospodje okrog vladnih jasli pomenili, da nam precej dobro gre, čeprav bi odvzeli in prepovedali nadaljno izplačevanje pokojninske draginjske doklade in pustili samo tisti sramotni »vbo-gajme, tistih borih 8—16 kron, ki še ne zadostujejo za vžigalice. In res smo dobili nekake enostavne odredbe dne 1. 6. 1923, da se nam ukinja nadaljno izplačevanje pokojninske draginjske doklade. Tako so gospodje pogruntali neko novo sredstvo za pokončavanje bede rudarskih vpokojencev. Dandanes ni, da bi imel in prejemal katerikoli denar, se mora napraviti povsod razlika in po mnenju »vladajočih« treba tudi tu! Delavec, ki je dovršil svoje zemeljsko poslanstvo in nagromadil neizmerno »profita«, mora navsezadnje zadnje dneve svojega življenja krepati gladu in bolezni, če tudi za plotom ! Nihče se ne meni zanj, ki je nekdaj trpel in se znojil v potu svojega obraza in prenašal vse vrste šikan za svoje trpljenje pri dviganju naravnih bogastev gori pod svod, se ga kratkomalo pozabi, ne da bi se mu preskrbelo za tistih par dni, ki jih še preživlja kot v omotici, nekoliko boljše življenje za plačilo, ker jim je bil kot poslušno orodje za vstvarjanje neizmernih profitov, ne da bi se lastil svojih pravic in deleža pri izkupičku. Delavec, ki je pustil svoj kapital pri produkciji, f. j. svoje najdražje, kar ima — svojo moč, silo in zdravje, se ga na7 zadnje pozabi kot kakega pritepenca ali kakega nebodigatreba. Ko ni več sposoben za delo, ki ga je prej vršil, tisto težko delo, ki pristoja samo stroju, ga milostno obdarijo z miloščino, »vbo-gajme«, ki se ji pravi 8—16 kronska pokojnina v papirju in ga poženejo: idi kamor ti drago. Jasno je, da z odredbami ne boste zadostili našim potrebam, in ker je treba pri tem zopet iskati pomoči v skupnosti, se bomo organizirali, da potom organizacije povemo in udej-sfvimo naše zahteve. — Gospodje okrog »Pokrajinskega pokojninskega zavoda«, zganite se ! Ali se tako držite odredb, ki se glase: Po citirani naredbi smemo namreč priznati doklade k rentam samo tedaj, ako mesečni dohodki ne presegajo zneska po Din 275.—? Sodrugi, vpokojenci! Vprašanje rešitve našega vprašanja je ležeče na nas, zato s pogumom v organizacijo, kjer je razumevanje našega vprašanja in kjer smo v tem vprašanju in boju podprti. Doli z odredbami, ki ogrožajo našo eksistenco in nam jemljejo naš kruh ! Živela skupna borba ! Živela Zveza Rudarskih Delavcev ! — Rudarski vpokojenci iz Zagorja.
Živilski delavci.
Na shodu pekovskih pomočnikov, ki se je vršil dne 16. septembra ob 10. uri dopoldne v Delavskem domu, je bila sprejeta resolucija za ujedinjenje vseh živilskih delavcev v Jugoslaviji.
V tej resoluciji se daje mandat Neodvisnemu sindikatu v Zagrebu, da on prevzame inicijativo za sklicanje pred-konference, ki se ima sklicati tekom šestih tednov v Zagrebu. Ta predkon-ferenca naj pripravi vse za bodoči kongres in naj skliče vse posamezne centrale skupaj, da se razgovorimo, kako priti in na kakšni podlagi se nam bo mogoče ujediniti.
Če površno pogledamo sedanji položaj in boje v naši živilski stroki, vidimo, da niti ena pokrajina ni mogla ničesar drugega doseči, kakor to, da so se vršili posamezni mezdni boji, ki so se pa večinoma izjalovili. O nočnemu delu ni niti govora, to so popolnoma
Posamezni mojstri, in tudi za tovarne velja isto, ki so za uspešno dovršiiev učne dobe svojih vajencev odgovorni^, imajo torej vzdrževati z vodstvom obrtno-nadaljevalne šole potreben stik in pri opaženi malomarnosti v obisku šole itd. potom šolskega vodstva preskrbeti podaljšanje učne dobe pri pristojni oblasti.
Okrajna glavarstva in mestni magistrat bodo vse pritožbe in ovadbe predmetnih prestopkov natančno preiskali in krivce občutno kaznovali.
pustili v miru. Kar nam je dala buržu-azija leta 1919/20, vidimo da je sedaj vzela nazaj, ne da bi se pri tem postavila kaka centrala v boj za to važno točko, ki je življenjskega pomena za pekovske pomočnike. Vidimo tudi, da stavljajo posamezne centrale o tej važni točki odpravo nočnega dela vsaka svoje zahteve. 2e pri tem se vidi, kako potrebno je, da bi prišli enkrat do ujedinjenja, ker bi potem lahko postavili za celo državo ene in iste zahteve in bi bila potem skupna in enotna akcija veliko uspešnejša, ako bi jo vodil enoten savez, ki bi imel pregled čez vse pokrajine. Vidimo, da so se vodile na primer stavke od Osrednjega društva živilskih delavcev v Ljubljani, v Celju in Mariboru, pa so propadle. Propadle so zato, ker niso imeli za seboj niti svojih, v Osrednjem društvu včlanjenih članov. Mi vemo, da se niso zainteresirali za stavko v Mariboru niti sodrugi v južnih krajih, niti v Ljubljani, vemo še celo, da je bilo na shodu pekov rečeno od vodstva: kaj bodo naredili, ki ne znajo voditi in gredo stavkati; le pustimo jih; če bi bili oni pametni, bi vzeli tiste procente, ki so jih mojstri ponujali, pa bi bilo dobro. Vse to je treba videti, da smo nezmožni vsake akcije, ki ni centralistično organizirana in enotna v celi državi, tako da imamo enoten pokret in enotno vodstvo.
Zato kličemo: Vsi na delo za ujedinjenje živilskih delavcev in delavk v Jugoslaviji!
živel savez živilskih delavcev in delavk Jugoslavije.
Vsi v organizacijo!
Maribor. Člani N. S. Z. O. so nabrali 854 Din za s. Urbančiča, ki se je pri delu vsled onemoglosti zgrudil in kakor je zdravnik konstatiral, vsled gladu. Denar se je izročil njegovi ženi. — Pokrajinski akcijski odbor je za odpuščene železničarje v mariborski delavnici daroval 1000 Din.
Vsak zavedni proletarec mora biti naročnik „Strokovne Borbe“.
Mile Klopčič:
Udar na udar.
Mi kujemo udar na udar.
In sleherni udar — pozdrav, pozdrav bodočnosti daljav.
da zruši se nam moč okov, Mi kujemo že dan za dnem,
da se rodi nam človek nov.
Mi kujemo udar na udar,
od jutra do teme — vsikdar, da se rodi svobode žar.
Mi kujemo že dan za dnem .. -Noč se dani in bliža dan, ko se zbudi protet - titan.
Mi kujemo udar na udar.
In sleherni udar — vihar, da se rodi prolet - vladar!
Popravek. V zadnji številki »Strokovne Borbe« (št. 37) se je urinila pomota v članku »Poslano iz Zagorja«. Mesto Marija Ule, se mora pravilno glasiti Frančiška Ule.
Lastnik: Zveza Neodvisnih Strokovnih organizacij za Slovenijo. Odgovorni urednik : Pavlič Hinko. Tisk tiskarne »Merkur« v Ljubljani.
11 f » t tttff+f++****++*'*