Svetniki-ljubitelji in ljubljenci živalij
(Po Fr. Lindenu priobčuje Jos. Volc.)
LIII.
§§p||o je potoval sv. Frančišek Solan iz Španjskega v Ameriko, se je
WMh Pri Panami razbila ladija. Mnogo Ijudij je potonilo.   Oni pa, kateri
'<td($& so se §e rešili; mej njimi tudi Frančišek, so na samotni obali trpeli
hudo lakoto. Ob tej hudi stiski nakrat zapazijo, kako so sem od morja jeli
raki lezti proti svetnikovi utici. Ko jih svetnik zagleda, se silno razveseli;
prijema  jih   in  jim   prijazno   govori:   ,,Le pridite, ljubi otročiči in stvarice
Božje! V srečo si štejte, da morete biti v hrano in živež svojim večjim bratom,
ki lakote umirajo." Nato jih razdeli  mej   svoje  stradajoče  sopotnike.   Tudi
sicer so večkrat videli tega svetnika, kako je kar z roko lovil ribe iz vode,
kadar je bilo treba.
LIV.
Nekoč sta sv. FranČiska Solana dva prijatelja skrivaj opazovala pri oknu frančiškanskega samostana. Svetnik je prišel po vrtu do malega rib-njaka, kjer je obstal. Sedaj potegne iz rokava svojega habita kos kruha, ga razdrobi in potrese drobtinice po razprostrti dlani, govoreč neke besede, ka-terih nista razumela opazovatelja. Hipoma prileti tolpa p t i č e v, ki se kar trgajo za prostor na njegovih prstih, da bi kavsali drobtinice z njegove roke. Dvakrat, trikrat jitn to dovoli, potlej pa jim da z drugo roko znamenje, da naj odletijo, da bi mogli priti še drugi na vrsto. Ko je bilo vse pozobano, je Frančišek pokleknil, roke položil križema na prsi in gledal proti ptičkom na drevju, premikaje svoje ustnice. Opominjal je namreč Ijube živalice, naj se sedaj ž njim zahvalijo Stvarniku, da so se nasitile. Nekaj časa so bile ptičice kar tiho in se niso ganile z mesta. Ko je pa svetnik skončal svoj nagovor, so se oglasile in skupno prepevale kakor za stavo; vcselo petje je še-le po-nahalo, ko je svetnik vstal in se vrnil v svojo celico. Sedaj so se tudi ptički I polagoma razgubili na vse strani.                                                                          I
1
-^    135    *»-
0 istum svetniku se pripovedujc še več prisrčnih dogodbic iz ptičjega življenja. Nekoč so mu prinesli mrtvega s 1 a v c a. Močno se mu zasmili, vzatne ga v roko in blagoslovi, in glej, slavček takoj oživi. — G o 1 o b č k a, katerega je bila neka zver napadla in hudo ranila, je nagloma ozdravil s tem, da mu je z maščobo pomazal rane in ga blagoslovil. Ganljivo je bilo videti, kako je bilo zdravljeni golob potlej hvaležen svetniku; povsod ga je spremljal, sedal mu na ramo in jedel z roke. — D r u g p t i č e k, ki je znal silno lepo peti, je služabnika Božjega spremljai, kadar je obiskaval bolnike. Vsedel se je na drevo pred hišo, v kateri je bil bolnik, in žvrgolel svojo lepo pes-mico tako dolgo, dokler ni prišel svetnik iz hiše; še-le tedaj je odlotel. — Se najlepše pa je bilo ob njegovi smrtni bolezni. Nekaj dtiij pred njegovo stnrtjo je priletela množica tnalih ptičkov pred okno njegove bolniške sobe in pričela tu prečudno lepo petje. Vsi navzoči so se še tembolj čudili, ker še nikdar niso videli in slišali tako izredno lepih in ljubkih ptičev pevcev. Zadnji dan pa so neprenehotna nadaljevali svoje ganljivo lepo petje do jednajste ure po noči. Svetnik sam je ganljivo-veselo spoznal, da mu je neskončno usmiljeni Bog poslal svoje angelje iz nebes, da so mu v tolažbo.