France Tomšič
PROF. RAJKO NAHTIGAL
(Govor na III. kongresu Zveze silavističnih društev FLRJ pred odkritjem
spomenika)
Ko se je pred več kakor štiridesetimi leti začeila ina IjiUbljanski imiverzi staviti sitavba slovenske slavistike, se je oprla na štiri močne stebre, bili so to profesorji Nahtigal, Ramovš, Prijatelj in Kidrič. Nobenega od njih ni več danes med nami. Opravili so svoje delo, kolikor jim je 'bilo dano, in odšli, neikateri med njimi veliko prezgodaj. S profesorjem Nahtigalom smo izgubili velikega slavista, zinanega po slavističnem svetu daleč zunaj meja naše domovine. Pred desetletji je prevzel dediščino svojih učiteljev in spodohno nadaljeval tradicijo velilkih slavistov, kaikor so bili Kopitar, Miklošič in Jagič.
Po rodu je bil Nahtigal Dolenjec, rojen je bil leta 1877 v Novem mestu, a se je še otrok po očetovi zgodnji smrti preselil v Ljubljano. Že v gimnaziji se je pripravljal na svoj poklic in se je že tedaj resno likvarjal s fonetiko, s.taro cerkveno slovanščino in indoevropsko primerjalno Slovnico. Tako je že dobro pripravljen laihko s pridom poslušal na dunajski univerzi predavanja iz slovanske filologije in indoevropskega primerjalnega jezikoslovja. Ob promociji leta 1901 je bil že štipendist v Rusiji; tam je pröbil dve leti in se aktivno udeleževal ruskega slavističnega življenja. Zatem je preživel na Dunaju deset let utrudljivega in znanstvenemu delu ne posebno naklonjenega življenja s poučevanjem ruščine na različnih dunajsikih visokošolskih zavodih. Po Strekljevi smrti je leta 1913 postal v Gradcu izredni profesor slovanđke filologije s posebnim ozi-rom na slovenski jezik in književnost; tam je čez štiri leta postal redni profesor in vodja slavističnega seminarja. Ko je bila v Ljubljani ustanovljena univerza, je hil Nahtigal med njenimi prvimi rednimi profesorji; na novi univerzi je organiziral slavistični študij in ostal aktivni profesor več kakor tri desetletja, dokler ga niso težave starih let prisilile, da se je umaknil v zasluženi pokoj.
Med akademskimi učitelji je imel na Nahtigala največji vpliv Jagič, ta je usmeril njegovo zanimanje v slovansko filologijo v njenem širokem pomenu in tej smeri je ostal Nahtigall zvest vse življenje. V središču njegovega dela stoji stara cerkvena slovanščina, iz njenega področja je njegova disertacija, njej velja tudi študij v moskovskih biblioteikah in arhivih. Ze prve njegove publikacije napovedujejo temeljito šalanega filologa, strokovnjaka za staro cerkveno slovanščino. Vendar preden se pokažejo druga Nahtigalova dela s tega področja, mine dvajset let. Leta pedagoškega dela na Dunaju niso bila takšna, da bi bil mogel zbrano znanstveno delati in publicirati, graška profesura pa ga je
97
oddaljila od njegove specialme stroke in ga približala slovenistiki. Vendar ostane tudi zdaj, ko mu polkMcno delo nalaga nove naloge, še zmeraj v bližini stare cerkvene slovanščine, (Ukvarja se z brižinskim;! spomeniki, študira jih kolt filolog, lingvist in zgodovinar.
V Ljubljani se je povrnil k svoji osrednji strdki. Pritegnila ga je zapletena glagolska paleografija. V Doneskih k vprašanju o postanku glagolice razlaga orientalski izvor posameznih (gilagolskih črk in pojasnjuje pomen negrških elementov v tako imenovanem grškem delu glagoiMce. K tem problemom se je povrnil tudi še v starejših letih. 2e zgodaj je začel raziskovati starocerlkveno-slovanski evhologij. Dognal je, da je bil sinajski stcsl. evhologij preveden iz bizantinskega evhologija še v moravski epohi stcsl. pismenstva. Ta spomenik je dobrih petnajst let pozneje izdal v dveh knjigah, v prvi je objavil fotografske posnetke na podlagi originalnih fotografij, v drugi pa je natisnil cirilsko transkripcijo z izčrpnim kritičnim aparatom. Izdaja tega kodeksa je bila potrebna, drugi obsežnejši stcsl. spomeniki so bili dostopni v zanesljivih izdajah, sinajski evhologij pa samo v premalo natančni Geitlerjevi izdaji; serija izdaj ruske akademije pa se je vrh itega ustavila tik pred izdajo evhologija. V najstarejše pismenstvo je posegel še z razpravo o tako imenovanih očetovskih knjigah, kaikor jih omenja Metodovo žitje. Nahtigal dokazuje, da so to knjige taikšne vrste kakor Clozov glagolit, supraseljski zbornik in drugi stcsl. homiliarji; prototip Metodove očetovske knjige vidi v Olozovem gtlagolitu, ki je moral nastati že v velikomoravski do)bi.
Paleografskim in tekstnokritionim razpravam se pridružujejo razprave, ki posegajo na področje besednega zaklada in etimologije, zbrane v knjigi Staro-cerkvenoslovanske študije. V njih mojstrsko kaže na pozitivne strani povezave med filološko in lingvistično metodo in na primerih prepričljivo dokazuje, kakšne prednosti daje lingvistu temeljita filološka analiza gradiva. Manj številne so pri Nahtigallu razprave, ki Obravnavajo čisto gramatikalno striikturo stare cerkvene slovanščine. Tudi vse te odlikuje skrbno zbrano gradivo, natančna analiza in preudarno sklepanje.
Drugo veliko področje, ki mu je Nahtigal ostali zvest od mladih let pa do pozne starosti, je ruski jezik in stara ruska književnost. Prvi začetki segajo že v akademska leta in odsevajo tudi v njegovi doktorski disertaciji in so vidni tudi še v ndkaterih zgodnjih publikacijah. Prvo veliko delo s tega področja Akzentbewegung in der russischen Form- und Wortbildung je bilo napisano že leta 1912, zaradi vojne pa je izšlo šele deset let kasneje. Delo je bilo zasnovano v dveh delih: prvi naj bi na podlagi gradiva iz oblikoslovja in besedotvorja dognal razvojne tendence ruskega naglasa, drugi pa bi bil moral govoriti o ruskem akcentu v okviru splošne slovanske akoentologije, vendar ni izšel. Vrhunec svojih rusističnih prizadevanj je Nahtigal brez dvoma dosegel, ko je v 77. letu objavil Slovensko izdajo staroruskega epa Slovo o polku Igofeve. Izdaja zbuja splošno pozornost tako po originalni zamisli in ureditvi, kakor tudi po obsežnem in temeljitem poznanju stare ruščine ter po skrbni in domiselni interpretaciji številnih nejasnih mest v besedilu. Nahtigalova izdaja razodeva skrbno pripravo in dolgo ter naporno delo, ki ga lahko opravi samo, komur je snov do podrobnosti znana in komur je delo take vrste res pri srcu. Ob Slovu stopa v ozadje sicer tudi tehtna knjiga Ruski jezik v poljudnoznanstveni luči. Pokazal je v nji moderno ruščino in glavni obris njenega zgodovinskega razvoja.
98
Ob zasledovanju razvoja slovanskega primerjalnega jezikoslovja, ob last- < nem slavističnem delu in ob skušnjah, ki so mu jih leta in leta dajala akademska ! predavanja, je v Nahtigalu dozoreval načrt, da svoje znanje in svoje pogled? ! strne v sistematičen učbenik. Tako je nastalo njegovo glavno delo Slovanski'^ jeziki) z njim je podal dejansko pravo primerjalno slovnico slovanskih jezikov , v dveh prerezjih, v praslovanski dcvbi in v času njihovega individualnega zgo- \ dovinskega razvoja. Delo je bilo zamišljeno v več knjigah, izšla pa je samo prva; z glasoslovjem in oblikoslovjem; besedotvorja m sintakse ni utegnil več napi-1 sati, v prvi vrsti pač zato ne, ker ni limel pri roki dovolj sitrokovne literature, da ; bi tako težka poglavja mogel obdelati na takšen način in v takšni povezanosti,'i kakor je to storil v prvi (knjigi. Slovanski jeziki so zaradi svoje dognanosti in! originalne metode naleteli v slavističnem svetu na splošno priznanje in bili po i avtorjevi smrti prevedeni v nemški jezik. Iz podobnih nagibov kakor Slovanski \ jeziki je izšla tudi knjiga Uvod v slovansko Silologijo; z njim je napisal studen-: tom slavistom priročnik, (ki naj bi jim razjasnil pojem in obseg te vede, hkrati j pa jim je dal tudi kritičen pregled dotedanjih orisov zgodovine Slovanske filo- = logije. :
Za stoletnico Kopditarjeve smrti je prip^ravil izdajo Kopitarjevih spisov kot i nadaljevanje Miklošičevih B. Kopitars Kleinere Schiiften. Kopitarja je Nahtigal! visoko cenil kot znanstvenika in si v tej izdaji prizadeva za pravičnejšo sodbo ¦ tudi o Kopitarju človeku. Delo je tehnično zgledno urejeno, kakor zahtevajo ¦ pravila kritične izdaje, in je oskrbljeno s celo vrsto kazal ob koncu knjige.
Ob teh večjiih delih bi bilo treba našteti še vrsto manjših, pa vendar po-' membnih del, pa naj gre tu za filo!loško4ingvistične članke ali za biografije ve-1 likih slavistov ali objavljanje korespondence. Vse zgovorno priča, da je skrbno ; spremljal najrazličnejše pojave v slovanski filologiji in da je temu ostal zvest j skoraj prav do konca življenja. V mlajših letih se je uikvarjal celo z albanščino i in pomagal urejati altoanski knjižni jezik; z albanščino se je ukvarjal tudi še v; prvih letih svojega ljubljanskega bivanja. ;
Velike so zasluge, ki si jih je Nahtigal pridobili (kot organizator slavistič- j nega dela med Slovenci. Ta stran njegovega dela je postala posebno vidna, ko ' se je leta 1919 vrnil v domovino in postal profesor na ljubljanski univerzi, i Organiziral je študij slavistike na imdadi fakulteti, poskrbel za knjižnico v slo- i vanskem seminarju in ta seminar vsestransiko izpopolnjeval. V priznanje za te ? zasluge je bil po upokojitvi izvoljen za častnega predstojnika seminarja za slo- i vansko filologijo. Potrebno znanstveno glasilo za filološke in zgodovinske vede ] je skupaj z A. Kaspretom, Fr. Kidričem in Fr. Ramovšem ustanovil, ko je bil i še v Gradcu, in je bil Časopisu za slovenski jezik, književnost in zgodovino ves i čas tudi sourednik. Leta 1921 je ustanovil Znanstveno društvo za humanistične \ vede, hi je pripravljalo pot bodoči akademiji, in mu je bil ves čas tudi pred- i sednik. Ko je bila ustanovljena Slovenska akademija znanosti in umetnosti, je i postal njen redni član in bil tudi njen prvi predsednik (1939—1942); po vojni j je bil 1945—1949 načelnik razreda za zgodovinske in zemljepisne vede, filazo-• fijo in filologijo. Za organizacijo slavističnega dela se je zavzemal tudi v širšem j krogu, leta 1935 je bil predsednik Slavističnega društva, leta 1937 pa ga je I društvo izvolilo za častnega ölana. Da je užival v slavističnem svetu velik ugled, i o tem pričajo njegovi življenjski jubileji, zlasti pa praznovanje njegove osem-' desetletnice. Njegovo znanstveno delo je dobilo priznanje tudi s tem, da je bil izvoljen za dopisnega člana zagrebške in beograjske akademije. j
i
99i
Kot človek je bil Nahtigal kljub svojemu velikemu znanju in položaju, ki si ga je s tem znanjem pridobil v naših najvišjih znanstvenih ustanovah, skromen in z vsakomer prijazen. Zavedal se je vrednosti svojega dela, bil nanj po pravici ponosen, bil pa je tudi pravičen do dela drugih. Z znanstvenimi deli si je ustvaril dme velikega znanstvenika, s svojimi dobrimi človeškimi lastnostmi pa si je zagotovil, da nam bo spomin nanj zmeraj lep.