„GLASBENA MATICA“ v Ljubljani.
XVI. leto rednih društvenih koncertov. © Sezona 1906./07.
“Z°S~
V nedeljo, dne 27. januarija 1907.
oh pol peti uri popoludne
v veliki dvorani hotela „Union“
|^r drugič
 = VELIKI =------------------------
LJUDSKI KONCERT
pod vodstvom koncertnega vodje g. M. Hubada.
Sodelujejo: gdč. Josipina Šušteršič (sopran), gdč. Angela Malič (alt), g. Ernesto vitez Cammarota, operni pevec iz Zagreba (tenor), g. Julij Betetto, operni pevec (bas), pevski zbor »Glasb. Matice« in 01 ' c. in kr. pešpolka št. 27., pomnožen z nekterimi člani »Glasbene
(e) ie) (el
rkester
Matice«.
VZPORED:
1. Anton Foerster: Turki na Slevici. Besede spisal Josip Stritar. Za samospeve, mešan zbor in orkester. Op. 75. (Nova slovenska izvirna skladba, prvikrat izvajana.)
Tenor-solo .... g. Ernesto vitez Cammarota.
Bas-solo............„ Julij Betetto.
Sopran-solo .... gdč. Josipina Šušteršič.
Alt-solo...............„	Angela Malič.
2. a) Josip Hatze: Kad mlidijah umrijeti.
b) „	„ Ti ... !
c) Anton Nedvčd: Pogled v nedolžno oko.
Poje gosp. Ernesto vitez Cammarota.
3. a) Ludovik Hudovernik: V celici. Basovski samospev s spremljevanjem
klavirja in mali moški zbor. Bas-solo poje g. Julij Betetto.
b) Stanko Premrl: Lilije. Mešan zbor.
c) Anton Ned ve d: Nazaj v planinski raj! Mešan zbor.
4. Karel Bendi: Švanda dudak. Narodna pravljica. Besede spesnil J a r o s I a v Vrchlicky. Za soli, mešan zbor in orkester.
Švanda dudak (tenor-solo) . . g. Ernesto vitez Cammarota.
Tujec (bas)......................„	Julij Betetto.
Marinka (sopran)..............gdč. Josipina Šušteršič.
Nit. „Pogled v nedolžno oko'S „V celici" in „Nazaj v planinski raj‘‘ se pojo v spomin SIMON (iREGORČIČA.
Začetek, točno ol» pol peti uri popoludue.
Cene prostorom: Sedeži po 1, 2, 3 in 4 K, stojišča po 60 li, za dijake po 40 h se dobivajo v trafiki gospe Češarkove v Selenbürgovih ulicah in na večer koncerta pri blagajni. — Besedilo sc dobiva istotam brezplačno.
BESEDILO.
i. Turki na Slevici.
(Josip Stritar.)
Mešan zbor. »Grmade po gorah gore,
V nebo njih piamen šviga.
Privrel je Turek; koder gre, Rohni, mori, požiga.
Pred njim je jok, za njim je stok, Pomagaj zdaj nam večni Bog!
Če on se nas ne vsmili,
Ni nam pomoči v sili.
Kakor čez polje vodni val Divja ob hudi uri,
Rohneča se drvi druhal,
Ne branijo ji duri.
Krvi pijani vriskajo,
Bridke se sablje bliskajo;
Zdaj, zdaj bo truma cela
V vasico prihrumela.«
Tenor-solo. Križ starček je se stene snel, Podobo smrti božje:
Bas-solo. »Kaj boš s sekiro sin začel? Križ nam je zdaj orožje.
Le urno, urno za meno K Mariji gori na goro;
Tam bo devica mila
V	nadlogi nas branila
Mešan zbor. Tam bo devica mila
V	nadlogi nas branila.“
Alt-solo.
Ženski tcrcet. (Soli.)
(Tutti.) Mešan zbor. Mešan zbor.
Bas-solo.
Sopran-solo.
Tenor-solo in mešan zbor.
Mešan zbor.
Otroka, ki v zibeli spi,
V naročje jemlje mati:
Kako se, glej, na smeh drži,
A zdaj ni časa spati!
In hčerko prime za roko,
Sin krila se drži plaho,
Mož pa očeta vzame Na mlade, krepke rame.
Iz smrečja temnega blišči Zvonik s cerkvico belo;
Marija milost tam deli Med romarjev krdelo.
V oltarji venčana stoji,
V naročju Jezusa drži: Pozdravljena, kraljica, Kristjanom pomočnica!
Pozdravljena, kraljica, Kristjanom pomočnica!
Že begajočih je ljudij Vsa polna Slevska gora; Cerkvica, oh, velika ni,
Ne bode vsem prostora! Otroci, starčki in žene
V hram božji plahi se drve, Pred vrata se cerkvena Mož trdna vstavi stena.
Tako se stiskajo ovce,
Ko gladni volk jih straši;
Tako golobje koprne,
Kadar jih jastreb plaši.
»V oltarji, mati, tu stojiš,
V naročji Jezusa držiš;
O	sliši nas uboge Ter reši nas nadloge!*
»Čuj, bliže se drvi druhal,
Po krvi naši vriska;
Kdo nam bo zdaj pomoči dal Na vrata že pritiska!«
Sekire s sabljami zvenče,
Že omagujejo možje,
Razbiti so zapahi,
Gorje zdaj trumi plahi!
Čez prag na konji prirohni, Gorje, sam turški paša, Krvavi v roki meč vihti,
Zdaj bije ura vaša!
Tenor-solo.
Sopran-solo.
Mešan zbor.
Tenor-solo.
Solo-kvartet, nato mešan zbor.
A — čudo čudovito glej!
Konj ne premakne se naprej,
Ne gane ga ostroga,
Pribita mu je noga.
Marija — kdo se stavi v bran! — Grozečo roko dviga;
Glej, iz očij — pogled strašan! — Ognjen plamen ji šviga.
Plašan spusti se paša v beg,
Za njim neverniki vsi vprek.
Oteti so kristjani Marija svoje brani.
Še dandanašnji priča vam To zgodbo čudovito Za pragom v kamen konjsko tam Vpodobljeno kopito.
V oltarji mati tam stoji,
V naročji Jezusa drži;
Češčena, ti kraljica,
Kristjanom pomočnica!
a)	Kad mlidijah umrijeti. (Brank0 Radieevit)
Lišče žuti veče po drveču,
Lišče žuto dolje veče pada,
Zelenoga više vidjet neču.
Glava klonu, lice potavnilo,
Bolovanje oko mi popilo;
Dodje doba da idem u groba!
Zbogom Žitku, moj preliepi sanče,
Zbogom zoro, zbogom bieli danče!
Zbogom sviete, nekadanji raju!
Ja sad moram drugom iči kraju!
Da te tako ja ne ljubijali žarko,
Još bi gledö tvoje sunce jarko!
Slušo groma, slušao oluju,
Čudio se tvojemu slavuju,
Tvojoj rieči, tvojemu izviru.
Mog života vir je na uviru!
(Dr. Trnoplesar.)
Ti jesi lica cvjetna,
Ti jesi oka čarna:
Ti prva svih si djeva,
Ti ruža miljedarna.
Ti jesi krasna, krasna,
Ti jesi mila, mila;
Ti živi jesi angjö,
Ti prava jesi vila.
Ti cielim bičem svojim K6 da si božanstvena,
Ja tvom se liku molim Ter sveta mi i sjena.
Tvoj glas je toli sladak K6 pjesnia usred raja;
1 čudne vir je slasti,
1	gorka liek je vaja.
c) Pogled v nedolžno oko. (Simon Gregorčič.)
Nikar, nikar se me ne boj,
Nedolžni, nežni angelj moj!
Le semkaj k meni sedi,
Oko v okö mi gledil
Pogled ti čist, oko mirno,
V	njem seva celo ti nebö In meni v njem leskeče Odsev vže davne sreče.
Budi spomin mi krasnih dni,
Ko bil sem še, kot si zdaj ti,
Spomina me mladosti Brez toge, brez bridkosti.
Spomina me čarobnih let,
Ko bil je v cvetji ves mi svet Enako vrtu v maji,
Ko živel sem ko v raji.
Zgubljen je, oh, zgubljen moj raj,
Ne smem, ne moreni vanj nazaj,
Zaklenjena so vrata,
Proč, proč je doba zlata!
Pa če zaprt je sreče raj,
Da gledam vanj, se zdi mi vsaj, Ko v tvoja zrem očesa.
Odprta v njih nebesa.
Srce se v prsih mi topi, Zamaknjeno v nekdanje dni,
V	presrečno dobo cveta O zlata, zlata leta!
3.	a) V celici.
Iz neme cele v živi svet Mlad samotar strmi,
Venočih lic bledeči cvet Krope mokre oči.
Star potnik v okno vspne oko, Ko truden mimo gre,
Blagruje one, ki mirno Po celicah živč.
»Ne moti, potnik, se nikar!
Ni tukaj dom miru,
Ni vselej svet pokoj vladar Sred tihega zidu.
Moj dom je nizek in tesan, Brezmejno to srce.
Če brat zaklepa samostan,
Kdo vklene pa želje?
Dokler se prsi dvigajo,
Srce še hrepeni,
(Simon Gregorčič.)
Dokler želje se vžigajo,
Pokoja, sreče ni!
Zapustil svet sem mladolet,
Se v celico zaprl,
Umrl je zame celi svet,
Jaz nisem zanj umrl.
Zabiti ga — mi moči ni,
Vživati ga — ne smem.
Plamen, ki v srci mi gori,
Morim in mrjem nem.
Ne vlada vselej svet pokoj Sred tihega zidu;
Če ne prineseš ga s seboj,
Ne najdeš tu miru.
Le romaj, romaj svojo pot,
Glej, svet je lep ko vrt;
Rad bi s teboj iz teh samot, Izhod mi je zaprt!«
b)	Lilije.
(Simon Jenko.)
Lilije trgam,	Več vas	na solnce
Lilije bele,	Ne bom	nosila,
Več mi ne boste	Več vas	z vodico
Mladi cvetele.	Hladno	rosila.
Lilije bele,
Le usehnite!
Z mano cvetele,
Z mano venite!
c)	Nazaj v planinski raj!
(Simon Gregorčič.)
Pod trto bivam zdaj
V	deželi rajskomili, Srce pa gor mi sili Nazaj v planinski raj! Zakaj nazaj ?
Nazaj v planinski raj 1
Tu zelen dol in breg, Tu cvetje vže budi se, Tu ptičji spev glasi se, Gore še krije sneg. Zakaj nazaj?
Nazaj v planinski raj!
Glej ta dolinski svet, Te zlate vinske griče! Te nič, te nič ne miče Njih južni sad in cvet? Zakaj nazaj?
Nazaj v planinski raj!
In to ti nič ni mar,
Da dragi srčno vdani Ti kličejo: Ostani! Nikar od tod, nikar! Zakaj nazaj?
Ne vprašajte zakaj!
O, zlatih dni spomin Me vleče na planine,
Po njih srce mi gine, Saj jaz planin sem sin ! Tedaj nazaj!
Nazaj v planinski raj!
4.	Švanda dudak.
Narodna pravljica.
Spesnil Jaroslav Vrhlick
Poglavje I.
(V vaški krčmi odzvenevajo poslednji zvoki Švandovih dud. — Odmor.)
Zbor gostov. Godec, igraj nam na dudi še!
(Mešan zbor.) Malo se tu pomudi še!
Godi nam! Šli so ravno v klet,
Piva prinesli od čepa spet,
Godi nam! Godi nam!
Zadnjič igraj še za kratek čas!
Skok na skok, bok na bok miče nas !
Godec, igraj nam na dudi še !
Godi nam ! Godi nam !
Tebi napili bi tudi še.
Švanda. Hvala sosedje, fantje mladi!
Vem, da me imate radi.
Gosti pa se mi ne dä!
K Marici sem se obljubil,
Prva je za Bogom ta,
In če ne bi je poljubil,
Ne zaspal bi do rana.
Dajte, da grem,
Piti ne smem!
Saj jc koža mojih dudi Itak vsa razklana.
Oh, dajte, da grem ;
Piti ne smem !
Ne zaspal bi do rana!
Zbor. Daj si reči, zžčni gosti!
Eno polko, pa bo dosti!
Švanda. Noč je temna v logu, v hosti In čaš je, da grem.
Dajte, da grem;
Piti ne smem!
Ne zaspal bi do rana!
Zbor. Smeha, šale danes nečeš,
Lahko, Švanda, k vragu stečeš!
Še igraj! Še igraj!
Godec, igraj nam na dudi še!
Malo se tukaj pomudi še! j Godi nam! Godi nam!
| Smeha, šale danes nečeš,
| Lahko, Švanda, k vragu stečeš!
Švanda. K Marici sem se obljubil,
Prva je za Bogom ta.
Ko bi je ne poljubil,
Nič se spati mi ne da.
Dajte, da grem! Oh dajte, da grem!
Piti, ne, piti ne smem!
Zbor. | Še igraj! Še igraj!
\ Lahko, Švanda, k vragu stečeš!
Mi pa bomo pili v tem!
Poglavje II.
(Temna noč, pusta krajina, na razpotju vislice. Švanda sam. Pozneje tujec.)
Švanda. Kako to pot me često Je gnala želja v vas:
Za svojo greš nevesto,
O, tak ne moti glas!
Ljubezen naju bila Je kakor v popju cvet,
Ko golobica mila,
Ki spne se prvič v svet.
Na popje pade slana,
Da skloni se mrtvo,
Ljubezen bo končana,
Ko sem ubog tako.
In golobico s hoje Ugrabi kragulj še.
Greš do neveste svoje,
A glas je varal te!
Tujec. Mola, dečko, nehaj teci!
Morda mi utegneš reči,
Kje je tista krčma, kjer Gode Švanda ta večer?
Švanda. Jaz sem Švanda, gost ponočni,
A za ples mi ni poskočni.
Tujec.	Ni za zlate ne igraš ?
Švanda.	Kje pa zlatov kaj imaš?
Tujec.	Sto se v kapi jih zablisne,
Ko ti roka dudi stisne.
Malo strani, bliže boru Shod imamo „v črnem dvoru“,
A zaspano le pri kvartali beži nam čas. Dudi, dudi, dudi, dudi to je kaj za nas!
Švanda.	To se sveti v temni noči!
Tujec.	Nekaj stopinj se potrudi!
Švanda.	Ni se mi braniti moči!
Kolik glas in kolik soj!
Ljuba spravi se z menoj!
Torej naglo k boku dudi,
Z vami grem, prijatelj, k vam!
Tujec.	Nekaj se stopinj potrudi,
Koder zid se beli tam!
Švanda.	To se sveti v temni noči,
Oh, ni se mi braniti moči!
Kolik glas in kolik soj!
Ljuba spravi se z menoj,
Spravi se dekle z menoj!
(Soba v »črnem dvorcu«
Poglavje III.
Družba obešencev igra karte. Tujec vstopi z dudakom.)
Tujec.
Zbor obešencev. (Moški zbor.)
Strani kvarte! Dudak sem prihaja, To je prvi vsega kraja!
Več ne bo se dalo vam sedeti,
Ko prično njegove dudi peti.
Zdrav, tovariš, sedi v kot!
Kar utegnil bi zaznati,
Ni z očmi ne treni tod!
Kupoma ti v kapo zlati Naši bodo vprek pršeli.
Kje pa bi plesalke vzeli ?
Teh bo dosti tu in tam,
Ko zagode Švanda nam.
Tujec.
Švanda.
Tenori.
Moški zbor. (Obešenci.)
Ženski zbor. (Vešče.)
Mešan zbor.
Švanda.
Glej, da bi za dež zlata,
Ki ga naša družba da,
V ples in šum in vrišč okrog Ne zaklical: »Plačaj Bog!«
Ze umejem, stiskam dudi.
Dobro, s poda krepko, udi,
Se spustite gibkih nog!
V ples in skok vsi krog in krog!
Peklenski raj.
Ob žvižganju v nočnem vrišču Vešč sto jaha na metlišču.
Kolik v zraku je brlizg lii nad mlinom vrisk in pisk! Sova vpije, z njo skovir,
V okno bije netopir,
Kolik ples in kolik dir!
Vse se suče v glasnem vrišču, Čudna vihra tu in tam.
Ve na kozlu in metlišču,
Dobro došle, vešče, nam!
Kaj godi se, kaj imate?
Kakor šega je pri nas,
Na metläh črez skale, trate Smo letale v nočni čas.
Hu! huhu! huhu! huhu!
K trupu trup in roke v bok Brez miru in skok na skok!
To je dir in zvok na zvok, Vprek drevi se plesni tok!
Hej, kako zvenči iz dudi!
V njih vse piska, trobi tudi!
Ko jih stiska,
Godba vriska Vun iz meha,
Ples ne neha!
Hejsa, hej!
S trama pada prah ometa,
Krilo pa nad meča leta!
Oj, to miče, kliče, viče, siče, Dudi plesati uče še le mrliče!
To so novcev mi natresli!
A kako se bodo nesli?
To Marinki bo veselja kaj;
Za denar vam Bog plačila daj!
Zbor. Hu!
(Vse izgine v peklenski hrup. Dolg premor.)
Poglavje IV.
(Dani se. Pastirji pozdravljajo novi dan s piskanjem na žvegle, ptički prepevajo. Švanda spi na tramu vislic. Zbor kmetovalcev, idočili na delo.)
Marinka.
Svanda (v sanjah.)
Eden izmed vaščanov.
Moški zbor.
Eden izmed vaščanov.
Švanda.
Marinka.
Švanda.
Marinka, Švanda in zbor.
Čakala sem brez uspeha Ga do zore, o bolest!
Najina ljubezen neha,
Dudak moj mi je nezvest!
Oj, ljubezen je zbežala Kot iz gnezda droben ptič!
In s solzo, ki pada žala,
Moja radost pada v nič.
Oh!
Čakala sem brez uspeha,
Sen do dne mi ni prišel,
Najina ljubezen neha,
Cvet ljubezni je uvel.
To Marinki bo veselja kaj,
Za denar vam Bog plačilo daj!
Glejte, glejte, tam nasproti, Kjer vešala so ob poti,
Ha, ha, ha, ha!
Kaj od smeha sam ne znam! Ha, ha, ha, ha!
Švanda sedel je na tram!
Tam sedi in dudi stiska,
Oh, kako to žalno piska! Švanda, slišiš?
Ha, ha, ha, ha!
Smeh nas ta še pokonča!
Ha, ha, ha, ha!
Kak vrag te je del na les?
Vragom sem igral na ples.
Ti si živ, o Bog nebes!
Dol mi pomagajte in povem Vam v gostilni vse potem.
Greš li k ljubi stat pod okno, Da bi srečen bil pri njej,
Naj ni vrag te ne premoti, Stopaj ravno pot naprej!
Prevel A. Funt ek.
J. Hladnikovi nnulc.lniUl. Ljubljana.
*/
S UmJANA 2