19 Dinarski kras je eno najbolj prouče- vanih in proučenih kraških območij na svetu ter je poznan po visoki sto- pnji biodiverzitete in endemizma. Najbolj znani endemit tega področja je edina evropska podzemna dvoživ- ka močeril (Proteus anguinus), po- leg njega pa tu najdemo še številne druge endeme, kot so ceponožni rak Bryocamptus zschokkei, jamski trdo- živ (Velkovrhia enigmatica), dinarska voluharica (Dinaromys bogdanovi) in druge podzemne ter nadzemne vrste, med katerimi je tudi slabo raziskana in prezrta skupina rib iz družine krapovcev (Cyprinidae) s po- ljudnim imenom »gaovice«. Gaovice naseljujejo kraška polja Hrvaške in Bosne in Hercegovine, od Krbavske- ga, Ličkega, Imotskega in Gatačkega polja na severozahodu do Popovske- ga polja na jugovzhodu. Gaovice so zanimive predvsem zaradi uni- katne prilagoditve na življenje v ponikal- niškemu habitatu, ki se je razvila pri dese- tih precej nesorodnih vrstah iz vsaj treh rodov. Skupaj s presihajočo vodo se ribe v sušnih mesecih umaknejo v podzemlje, kjer lahko preživijo tudi več mesecev, nato pa ob ponovnem porastu kraških voda izplavajo iz izvirov in požiralnikov. Pri tem se ribe v obe smeri selijo aktivno, ne le pasivno z vodnim tokom. Gaovice so normalnega videza in nimajo očitnih prila- goditev na podzemno življenje, kot sta na primer redukcija oči in pigmenta. Vpraša- nje pa je, ali se v času podzemnega bivanja spremeni njihov metabolizem. V umetno postavljenem poskusu, pri katerem je skupina rib preživela en mesec v pogojih z normalno 12-urno foto periodo, druga skupina pa v popolni temi, očitnih meta- bolnih sprememb ni bilo. V jetrih skupine iz popolne teme pa je bilo opaziti pove- čano stopnjo programirane celične smrti. Ena od vidnih posledic življenja v zača- snih kraških izvirih, ki so raztreseni ob robovih kraških polj, je razdrobljen areal, ki je še posebno izrazit pri vrsti imotska gaovica (Delminichthys adspersus). V popu- lacijski študiji imotske gaovice, ki je bila opravljena s pomočjo mikrosatelitov in mitohondrijske DNK; se ja tako pokazalo, da so populacije iz geografsko ločenih iz- virov vsaj deloma povezane, kar je možno le pod zemljo. Rezultati so bili v skladu tudi z znanimi hidrološki podatki, zato se je pojavila ideja uporabe kraških or- ganizmov za sledenje vodnim povezavam. Hkrati so se ponovno potrdila opozorila raziskovalcev krasa o izjemni občutljivo- sti te vrste pokrajine na onesnaževanje, ki je zaradi številnih (tudi neznanih) povezav popolnoma nepredvidljivo in ima lahko katastrofalne posledice. Gaovice so zelo nenavadne ribe, ki živijo med svetovoma popolne teme in nestal- nih kraških izvirov. Zaradi pritiskov na okolje in njihove omejene razširjenosti so tudi ogrožene in uvrščene na Rdeči seznam IUCN (International Union for Conservation of Nature). Zaslužijo si več raziskovalne in tudi medijske pozornosti, da bodo lahko v bodoče podobno kot močeril zaščitni znak območja, v katerem se nahajajo. Skrivnostne gaovice Besedilo in foto: Anja Palandačić Imotske gaovice (Delminichthys adspersus). Vodnjak/izvir pri reki Jadovi, eno od najdišč jadovske gaovice (Delminichthys jadovensis). V istem izviru na Krbavskem polju najdemo kar dve vrsti gaovic iz različnih rodov, krba- vsko gaovico (Telestes fontinalis) in krbavske- ga pijora (Delminichthys krbavensis). o zeleni devi in vodni škarjici žal manj optimistična. Za zagotavljanje ugodnega ohranitvenega statusa obeh posebnosti prekmurskih mrtvic bodo v prihodnjih desetletjih nedvomno potrebni aktivni varstveni ukrepi. Je pa leto 2011 postreglo še z enim raz- veseljivim presenečenjem iz pokrajine ob Muri. Po pol stoletja smo namreč v Slo- veniji ponovno našli rumenega porečnika (Gomphus flavipes), vrsto kačjega pastirja, ki je pri nas veljala za izumrlo. Sreča se nam je nasmehnila sredi julija ob stran- skem rokavu reke Mure v Murski šumi, ju- govzhodno od Petišovcev. Ni pa bilo eno- stavno – za ta podvig je bilo treba pri nas zbrati odonatologe iz Slovenije, Srbije, s Hrvaške, iz Bosne in Hercegovine, Italije in s Slovaške, ki so se udeležili 1. Medna- rodnega srečanja odonatologov Balkana BOOM 2011. Prav na skupinskem terenu tega srečanja je namreč slovaški kolega Dušan Šácha tik ob hrvaški meji ulovil osamljenega samca te redke in ogrože- ne vrste. Rumeni porečnik je uvrščen na dodatke Bernske konvencije in na Prilo- go IV Direktive o habitatih ter velja za značilno vrsto večjih nižinskih rek z vsaj delno ohranjeno naravno rečno dinamiko in raznolikimi strukturami rečnega ekosi- stema. Vse to Mura v spodnjem delu svoje slovenske poti, med Veržejem in izlivom Ledave oziroma madžarsko mejo, nedvo- mno izpolnjuje. Če vsemu omenjenemu dodamo še najd- be številnih drugih ogroženih vrst kačjih pastirjev, kot so npr. suhljati škratec (Coe- nagrion pulchellum), zgodnji trsničar (Bra- chytron pratense), nosna jezerka (Epitheca bimaculata), rjava deva (Aeshna grandis), kačji potočnik (Ophiogomphus cecilia) in dristavični spreletavec (Leucorrhinia pecto- ralis), ki smo jih v pokrajini ob Muri opa- zovali v pretekli sezoni, lahko sklenemo, da je raznolikost sveta kačjih pastirjev tod res izjemna. Vsaj na papirju ima širše območje ob reki Muri na podlagi Direktive o pticah in Direktive o habitatih formalno dolo- čen naravovarstveni status in je vključe- no v evropsko omrežje naravovarstveno pomembnih območij Natura 2000. Strah pred uničenjem neprecenljivega naravne- ga bogastva zaradi vedno resnejših načr- tov o gradnji hidroelektrarn in s strani države nerazumljivo odloženih prizade- vanj za razglasitev Regijskega parka Mura pa žal še vedno ostaja.