i
i
“Prelog” — 2012/3/20 — 8:26 — page 18 — #1 i
i
i
i
i
i
ŠOLA
ODZIV NA DVA PRISPEVKA O POUČEVANJU IZ
5. ŠTEVILKE OBZORNIKA
PETER PRELOG
V 5. številki Obzornika 2011 sta izšla dva članka (Babič, Zabret) o slabem
stanju v našem šolstvu. Ker se to dogaja hkrati z zanesljivimi znaki svetovne
krize, ki bo majhno državo, kot je Slovenija, zagotovo močno prizadela in s
tem še dodatno materialno negativno vplivala tudi na šolstvo, me je začudilo
to, da v 6. številki Obzornika ni bilo na ta članka nobenega odmeva.
Ko je v Delu nekdo pisal svojevoljne trditve o meritvah svetlobne hi-
trosti, se je hitro odzval Tomaž Podobnik s FMF, ki se je kot strokovnjak
(fizik) čutil DOLŽNEGA (ljudem, bralcem) stvari postaviti na pravo me-
sto. Tudi naša avtorja sta začutila potrebo, dolžnost, opozarjati javnost;
zakaj sedaj ni strokovnega odziva? Imam neprijeten občutek, da pri nas ni
strokovnjakov, ki bi SE ČUTILI DOLŽNE (ljudem, staršem, učencem, uči-
teljem, . . . ) V ŠOLI karkoli postavljati na pravo mesto. Pri tem ne mislim
na ministra za šolstvo z njegovim birokratskim aparatom vred – ta je trenu-
tno tako in tako omrtvičen – ki pa tudi sicer ne more dajati idejnih rešitev,
lahko jih samo izvršuje. Ideje za smiselno šolstvo lahko prihajajo od vsepo-
vsod in jih je treba tudi resno upoštevati – toda najgloblje in najpametneǰse
rešitve vendar pričakujemo od strokovnjakov za šolo, od tistih v vrtcu, prek
osnovnih, srednjih šol, fakultet do inštitutov, do učiteljev, ki učijo učitelje.
Kje so, ne berejo Obzornika? Ne ”vidijo“ šolstva? Je tudi že učiteljem vse-
eno, kaj se dogaja? Že sporočilo, da naš maturant ”nima pojma“, kaj je
kocka, sproža obilo vprašanj: kako je mogoča pred maturo taka miselnost,
tak način pogovora s profesorico, da ne omenim še (ne)znanja, . . . Iz Babi-
čevega članka se vidi, da je zaradi prenapihnjenosti našega pomaturitetnega
šolstva zelo verjetno, da bo ta kandidat prej ali slej končal tudi fakulteto
in celo doktoriral (si bo pač disertacijo od nekod dal prepisati), direktor
lekarn bo še vedno lahko, če je ”sposoben za to“, čeprav ”nima pojma“, kaj
je kocka.
Učence, ki ”nimajo pojma“, je nesmiselno ocenjevati, izpraševati na iz-
pitih, maturi, jim dajati spričevala. Če je takih preveč, je nesmiselno šolsko
ocenjevanje na sploh. In če ni ocen, zakaj potem sploh hoditi v šolo? Zato,
18 Obzornik mat. fiz. 59 (2012) 1
i
i
“Prelog” — 2012/3/20 — 8:26 — page 19 — #2 i
i
i
i
i
i
Odziv na dva prispevka o poučevanju iz 5. številke Obzornika
da bi nabirali znanje in našli svoj bodoči poklic? Si s tem znanjem zago-
tovili zaposlitev in materialno podlago za svoje življenje, za življenje svoje
bodoče družine? Toda to so zaprašeni starinski ideali, ki ne veljajo več in
mladim nič ne pomenijo, zanje so odločilna stalǐsča njihovega najstnǐskega
okolja, ki je do kakršnegakoli šolskega prizadevanja odklonilno. Vprašanje
– ”se grebeš za ocene?“ – lahko deaktivira tudi najsposobneǰsega učenca,
za manj sposobne pa je pravi blagoslov za nedelavnost. Seveda bodo kljub
temu vsi še naprej hodili v šolo, na študij, tam je njihova druščina – učiti
pa se tako in tako ni treba, saj lahko vedno odgovorǐs ”nimam pojma“!
Toda tudi odrasli prepogosto odrekajo šoli vzgojno in izobraževalno vre-
dnost. Vse šole, od vrtcev naprej, so po njihovo predvsem varstvene usta-
nove za cele generacije mladih ljudi, da v času doraščanja ne delajo preveč
zgage, da so pod kontrolo. Ta zamisel se pa že krha, dopoldne srečamo v
mestu in v lokalih trume šolarjev, ki ”so takrat v šoli“ – kar je zanesljivo zna-
menje, da ta kontrolni sistem razpada. Šola razpada! Seveda je šolstvo kljub
temu koristno, v šolstvu in ob njem je zaposlenih ogromno ljudi in vsi zaslu-
žijo: od študentskih servisov (ki potem s tem denarjem, ki so ga ”prigarali“,
kupujejo Bellevue, podjetja, itd. . . . ), gradbenih podjetij, ki gradijo vedno
nove šole in popravljajo tiste, ki so jih že prej zgradili, . . . do zaposlenih
v šolskih ustanovah, tam celo učitelji zaslužijo plače. Tudi med profesorji
niso priljubljeni tisti kolegi, ki dajejo dosti slabih ocen, s tem odvračajo
šolarje od vpisa na to šolo in s tem ogrožajo ”delovna mesta“. – Šolarji
in njihovo znanje postajata postranski zadevi (”v šoli se tako in tako nič
ne naučijo“), nagrajujemo in razveseljujemo jih s priznanji in spričevali, od
pikapolonic v vrtcih in maturitetnih spričeval do doktoratov. Organiziramo
izlete in čuuudovite maturantske plese! Ali ni vse to imenitno? Seveda pa
vzdrževanje takega stanja (državo in nas) nekaj stane, ”znanje ni zastonj“!
To je posplošena, šablonska slika šolstva, morda pa je v njej nekaj vzpod-
bude za razmǐsljanje! Šolski strokovnjaki, tisti, ki mislite, da imate kaj
povedati: postavite stvari na pravo mesto, če to zmorete, primerjajte z de-
janskim stanjem, pokažite smeri možnih izbolǰsav! Nakažite jasne smeri
izobraževanja novih, modernih učiteljev – saj bodo predvsem oni zmožni
uvajati spremembe v šolstvo! Sedanje učitelje na novo motivirajte, da ne
bodo hodili v službo samo še zaradi plače in počitnic! O ”pedagoškem erosu“
pa raje ne pǐsite, da tega ne prebere kakšna besna supernapredna mamica in
pridrvi z advokati in nas (barabe pokvarjene!) vse spravi na TV, v cajtenge
in v arest!
18–19 19