400 letnica vzgojnega reda.
Letos praznujemo 400-letnico, odkar je bil ustanov-Ijen uršulinski red in z njim številni zavodi za vzgojo dekliške mladine. Uršulinske šole so tudi pri nas dosegle odličen sloves; zato je prav in potrebno, da malo bolj seznanimo našo šolsko mladino z usta-noviteljico uršulinskega reda: s sveto Angelo.
Luč sveta je zagledala kot hčerka zgledne družine v Desenzanu, malem mestu sončne Italije 1. 1474. A n -g e 1 a so jo nazvali, kot bi slutili že vnaprej njeno angelsko življenje. Že svoja detinska leta je tako lepo preživela, da jo lahko postavimo za zgled zlasti našim deklicam.
V zgodnji ruladosti ji je bila m o 1 i t e v najljubše opravilo. Ko se je zatopila v pogovor z Bogom, je bila fcakor angel. Ob čitanju življenja svetnikov so žarele njene nedolžne oči od veselja in navdušenja. Iskrena setrinska ljubezen jo je družila z njenimi tremi brati, a posebna vez jo je spajala z edino sestro. Ta je bila zaupnica in zvesta tovarišica njenega bogoljubnega življenja.
Angela je vidno napredovala v čednosti. pa tudi njena vnanjost je vzbujala čedalje večjo po-zornost. Občudovali so zlasti njene lepe, bogate lase. Nekega dne ji je dejala ena izmed tovarišic, da si bo s svojimi svetlimi kodri pridobila marsikaterega obču-dovalca. Augela se je zgrozila in sklenila, da odstrani ta mik. Sknhala je pepel in saje ter pomočila v to me-
150
šanico svoje lase. Zlati lesk se je sicer vrnil, a ta junaški čin mlade Angele jasno priča, kako zelo ji je mrzela svetaa ničemurnost in s kako nežno pozornostjo ječuvalalilijsko čistost svojega dekliškega srca.    ,
Predeu je pristopila prvič k angelski mizi, ji je Jezus poslal težko preizkušnjo. Strah, da ni vredna tolike milosti, jo je mučil. Ko pa se je sklenila njena duša s Prijateljem malih, ji je prekipevalo srce od ne-beške sreče.
Ko je dopolnila 15. leto, se je namah strla vsa družinska sreča. Najprej je izgubila blagega očeta, kateremu je čez nekaj mesecv sledila skrbna mati v prezgodnji grob. Za sirote se je zavzel materin brat Biancosi. Vzel je k sebi obe deklici; bratje pa so gospo-darili na domu.
V  srcu male Angele se je vedno živahneje vzbu-jala želja po samotarskem življenju. Sklenila je oditi v samoto. Za svoj načrt je pridobila tudi sestro in ne-kega dne sta skrivaj zapustili stričev dom. V bližini mesta Saio sta odkrili primerno duplino in se v nji nastanili. Pri tem pa nista prav nič pomislili, koliko skrbi sta povzročili s svojim begom dobremu stricu. Ko ju je ta pogrešil, je preiskal vse ceste in cerkve V mestu in v okolici. Slednjič ju je izsledil v votlini pri molitvi. Vrnili sta se z njim brez ugovora. Doma jiraa je odkazal inajhno sobo, kjer sta mogli nemoteuo opravljati svoje molitve in spokorne vaje. Pa tudi te tihe sreče se Angela ni dolgo veselila. Ljubi Bog ji je nenadno  vzel  ljubo  sestrico.  Angela  je,  dasi  popol-noma vdana v voljo božjo, neutolažljivo objokovala njeno smrt.
V 22. letu je izgubila še dobrega strica. Po njegovi smrti   se je  vrnila v rodno   mesto Desenzano. Tu je našla   zvesto  tovarišico.   Skupno sta opravljali   bogo-služne vaje kot nekdaj s sestro. Toda že Čez malo časa ji   je   umrla   tudi   prijateljica. Dobri Bog je odtrgal njeno srce od vsega zemskega, da bi mogla biti tem popolnejše orodje za Njegove svete načrte.
Po božjem naključju se je preselila v Brešijo. Skrita in nepoznana je hotela ostati. A glas o njenem čednostnem   življenju  je   privabil  premnoge.   ki   so
151
iskali pri nji miru iu nasvetov. Najlepše zmage je žela ob poravnavi sporov. Ko sta se nekoč spoprijela v ljutem besednem boju dva nasprotnika, in ni inilo prigovarjanje nič hasnilo, je vzela Augela sv. razpelo in ga pokazala obema. Prestrašila sta se in si odpustila.
Še eno željo je gojila Angela v svojem srcu. Ve-liko krepenenje jo je gnalo v Sveto deželo. V sprem-stvu svojega nečaka in nekega trgovca se je podala na božjo pot. Med potom pa je oslepela. Vdano je spre-jela trdo preizkušujo. Po nmogih drugii. neprilikah je dospela na svete kraje. Najraje bi bila ostala tu za vedno. A Gospodov notranji glas: »Ustanovi v Brešiji družbo«, je živo odmeval v njeni duši. Na povratku je zadobila vid po vroči molitvi ob vznožju čudodel-nega razpela.
Misel, da še ni izpolnila Gospodovega ukaza, ji ni dala miru. Pokorna božjemu povelju je ustanovila 25. novembra 1535 družbo, ki jo je izročila varstvu in zaščiti velike mučenice sv. Uršule. Mladenke, ki so vstopile v novi red, so zbirale krog sebe otroke in jih poučevale v resnicah sv. vere, oskrbovale so siromake in stregle bolnikom. Le še 5 let je bivala med njimi Angela kot skrbna in ljubeča mati. Dne 27. januarja 1540 1. ob treh popoldne je njena lepa duŠa pohitela v objem nebeškega Ženina.
Ne le tovarišice, temveč vsa Brešija je žalovala ob izgubi tako plemenite matere in dobrotnice.
Pogrebne svečanosti so morali preložiti za 30 dni, ker so se potegovale za sveto truplo kar tri cerkve. Za časa razprav je ležala sveta ustanoviteljica v cerkvi sv. Afre. Obličje je ohranilo ljubeznive poteze. Nober nega znamenja razkrajanja ni bilo opaziti. Njena oblačila so Širila prijeten vonj. Po določbi svetniške razprave so položili svetnico v spodnjo cerkev sv. Afre k večnemu počitku. Pozneje so jo prenesJi v zgornjo cerkev, kjer počiva še sedaj nestrohnela, v njej posve-čeni kapelici. Svetništvo ji je prisodil papež Pij VII. dne 24. maja 1807.
152