765 Esad Babačić POŽREŠNA Na ravni črti sveta sta dve strani Žareči človek zažgan od poezije se zgrudi v pepel Požrešna Pesmi 766 Esad Babačić Vedno nekje na sredi ni ga za nebo ni ga za v zemljo Nad upepeljenim gori ogenj Na ravni črti sveta se počasi prikrade zima in se ob njem greje Sveža in ledena obsojena na to pokrajino Na njegovo meso. December 1985 BIČI biči sto rok kriči biči sto nog beži biči sto solz ni biči čakanje ni biči sinovi, sinovi krvi biči umiram ker je ni biči le pridi bliže biči pa boš videl da me ni sto nog hiti sinovi, sinovi krvi biči trajanje ruši vse Marec 1986 MALEMU kam boš dal to tvojo jezo BOKSARJU rumeni list kaj boš bodel danes 767 Požrešna goli krist jesen nima moči da premaga zimo in ti si list kam boš padel, pojdem ti naproti da, ljubim moj dragi bodež kam boš dal to svojo jezo da, snubim tvojo zrabljeno kožo preveč je svetov v ljubezni preveč jeseni v smrti sonce na zahodu mlačno bode poln si te slepe hoje. nikamor objemi me sram me je tu ure kasne. Marec 1986 gledal si mi v hrbet upal da se nikoli ne obrnem streljal si mi v pete in gledal kako padam usmrtil si me iz ljubezni otroke pustil bežati razlezel sem se kot čokolada prazne oči prazne oči lok sem izgubil, iščem! a že tako mlačno je vse skupaj kako boli, kako to mleko boli prazne oči, kaj sem letom storil zdaj se bom pa kar zakopal, v grmovje se boš zapletel zemlja me boli, nočem več te krvi. Marec 1986 RABJENI bodi miren ti, si padel PEKEL ti si, najlepši partizanček blodnja te je ubila PRAZNE OČI vse kar si delal naprej je bila laž o hudiči! mi že daste mir prestrelil sem pekel ne govorite mi o luknjah vse je bilo iz ljubezni April 1986 NIKOLI nikoli ni dosti roka rije v meso streljajte me lakote nikoli mi ni dosti, a upanje reže še soli! kdor se krega toči nikoli ni dosti pijanosti, to ni vse roka rada rije v meso nikoli ljubezni Pomlad 1986 ZAPORNIK Zakuri mi roke Bo pepel močnejši od sonca Odškripni mi oči, rad bi noter, kjer sem že bil. Slepi zapornik. Pomlad 1986' 768 Esad Babačić