Letnik XX. V Celju, meseca dec. 1912. Št. lO., 11. in 12. ZADRUGA :: :: Glasilo ..Zadružne Zveze v Celju**. :: : Dr. Moric vitez pl. Ertl, sekcijski šef v poljedelskem ministerstvu Dr. Moric vitez pl. Ertl. Sekcijski šef dr. Moric Ertl v poljedelskem ministrstvu je prejel plemstvo za svoje velike zasluge, ki jih ima za kmetijsko zadružništvo. Zaslužni zadrugar je bil rojen leta 1859. na Dunaju in se je v svoji mladosti v domovini in na tujem mnogo bavil z narodno - gospodarskimi študijami. V poljedelskem ministrstvu je tekom zadnjih 20 let močno vplival na razne kmetijstvo zadevajoče postave. Posebno pozornost pa je posvečal kmetijskemu zadružništvu. Da se razvoj te gospodarske panoge na Avstrijskem pospeši, je v 90. letih skupno s sedanjim državnim poslancem dr. Stefanom Lichtom prepotoval Nemčijo in o kmetijskem zadružništvu v Nemčiji spisal znamenito delo, ki je izšlo leta 1896. Od tega časa je sam močno posegel v organizatorično delo avstrijskega zadružništva, vplival je na ustanovitev Splošne Zveze avstrijskih kmetijskih zadrug na Dunaju, katera tvori centralo vsega avstrijskega kmetijskega zadružništva. Vzporedno s praktičnim organizatoričnim delom se je dr. vitez pl. Ertl vedno bavil tudi s pisateljevanjem ter je sodeloval na raznih zadružnih in vobče kmetijskih kongresih. Dr. pl. Ertl je bil v poljedelskem ministrstvu mnogo let referent za kmetijsko zadružništvo ter sedaj načeljuje sekciji, kateri je dodeljen referat o kmetijskem zadružništvu, razuntega pa tudi o raznih drugih kmetijskih .vprašanjih, n. pr. o draginji, o živinoreji, o vinoreji, perutninarstvu, čebelarstvu, mlekarstvu, vojaških nabavah, vnovčevanju živine, kmetijskih družbah itd. itd. Torej izredno obširen delokrog, v katerem je naš slavljenec vedno v vseh vprašanjih z največjo ljubeznijo zastopal koristi kmetijstva. Celo svoje življenje je posvetil avstrijskemu kmetijstvu. Bodimo mu zato hvaležni! Slovenci, čuvajmo svoje posojilnice! (Nadaljevanje in konec.) Narodni pomen slovenskih posojilnic. Pred posojilnicami sploh ni bilo slovenskih, narodnih denarnih zavodov, med tem ko so imeli drugod poprej vsaj banke in občinske hranilnice. Pač je delovalo takrat v važnih pošto- jankah slovenske zemlje že dokaj tujih, pred vsem nemških denarnih zavodov. Posebno so imela važna mesta kakor Ljubljana, Celovec. Maribor, Celje itd. svoje nemške hranilnice, kar nam je v narodnem oziru delalo veliko škodo. Saj občutimo to še danes in tudi vemo, da je danes n. pr. na Spodnjem Štajerskem še zmiraj mnogo več denarja združenega v nemških, kakor pa v slovenskih denarnih zavodih, vkljub temu, da je število slovenskega prebivalstva skoraj desetkrat večje, kakor pa je Nemcev (samo na Spodnjem Štajerskem). V teh razmerah imajo naše posojilnice čisto izreden naroden pomen. Danes lahko rečemo^ da se imamo Slovenci za večino vseh lepih dosedanjih narodnih uspehov zahvaliti ravno tej okolnosti, ker smo tako zgodaj in s tako marljivostjo začeli s posojilništvom. Saj vedno pravimo, da je gospodarsko delo predpogoj za naše narodno napredovanje; posojilnice dokazujejo, da smo ta nauk tudi izpolnjevali. Posojilnice so pred vsem s svojimi gospodarskimi koristmi privabile k sebi skoraj celi narod. Ljudstvo je dobilo zaupanje v slovensko moč, ko je videlo, koliko gospodarske sile so Slovenci možni zbrati v posojilnicah. To dejstvo je gotovo mnogo vplivalo. Pri tem pa upoštevajmo še, katerega vzgojnega pomena je bilo in še je slovensko uradovanje posojilnic. Saj so to prva slovenska gospodarska podjetja, v katerih se je upeljalo slovensko knjigovodstvo in popolnoma slovensko uradovanje. Kako je to vplivalo in še vpliva najpoprej na odbor ali načelstvo posojilnice! Še danes opažamo, ako ustanavljamo posojilnice v narodno ogroženih krajih, da je taka ustanovitev v narodnem oziru odločilnega pomena. Če se spravi v prvi odbor tudi nekaj nezavednih mož, v par letih so to najzanesljivejši Slovenci. Posojilnica jih je spreobrnila in utrdila. In kakor je pri odboru, isto velja tudi za vse člane, ki pridejo k posojilnici iskat pomoči. Posojilnice so po vseh obmejnih krajih naše najvarnejše trdniave. Omeniti je tu posebno koroške Slovence. Slednjih bi sploh ne bilo več, ako bi ne bili dobili že pred desetletji tako veliko število posojilnic, ki spadajo danes med najmočnejše slovenske denarne zavode in so v sedanjih hudih časih najtrdnejša opora koroškega slovenstva. Poglejmo posamezne kraje. Pred vsem se ozrimo na mesta po Slovenskem, ki še niso v slovenskih rokah. Na severni strani imamo Maribor, Ptuj, Celje, na jugu važno mesto Trst. V vseh teh mestih so slovenske posojilnice prave trdnjave slovenstva. Narodni domovi v Mariboru, Celju in Trstu so velevažna narodna središča, ki v teh krajih narodno gibanje zelo pospešujejo. Podobno je v drugih manjših mestih, kakor v Gorici, Brežicah, Slovenski Bistrici in drugod. Velika je bila narodna korist vsled ustanavljanja Narodnih domov. Koliko pa so posojilnice razun tega vsako leto žrtvovale iz čistih dobičkov za najrazličnejše narodne namene! V stotisoče že gredo ti zneski. In kakšno korist so naredile posojilnice s tem, da so omogočile obstoj mnogim slovenskim kmetovalcem, obrtnikom, trgovcem in sploh raznim podjetnikom! V kolikih slučajih se imamo ravno posojilnicam zahvaliti, da so se na raznih važnih krajih naselili slovenski podjetniki in da je marsikatera posest prešla ali pa ostala v slovenskih rokah! Če razmišljujemo o vsem tem, potem moramo pač priznati, da bo morala zgodovina slovenskega naroda nekdaj za sedanjo in polpreteklo dobo najbolj poveličevati ravno poso-jilništvo, kajti to je naše narodno samoosvojenje bolj pospeševalo, kakor katerikoli drugi činitelji. Ali so denarne vloge v naših hranilnicah in posojilnicah ob času vojske varne ?* O tem predmetu se je zadnje čase veliko razpravljalo po političnem časopisju. Pokazalo se je hvala Bogu sicer, da naše kmečko ljudstvo svojim denarnim zavodom zaupa in da ni vzdigovalo denarja. Vendar pa bo naše bralce in zadružnike še boli pomirila sledeča razpravica, ki se naslanja na predavanje nemškega zadružnika, zveznega ravnatelja Katholyja dne 24. novembra v Saalbau-u. Govornik je tam razpravljal o mednarodnem pravu, tičočem se varnosti hranilnih vlog v zasebnih denarnih zavodih, sledeče: Že v veliki nemško-francoski vojski v letih 1870 —71 se je delalo strogo razliko med ravnanjem z zasebnim in državnim premoženjem v sovražnikovi deželi, dasi še ni bilo takrat nobenih tozadevnih mednarodno veljavnih določb. Tako so Nemci sicer zasegli gotovino velike francoske banke v Rheimsu na severnem * Med ,.Zadružnimi in gospodarskimi vestmi" priobčujemo tudi tozadevni članek lista „Straža“ in okrožnico kranjskega deželnega odbora. {Opomba uredništva.) Francoskem, a na povelje nemškega prestolonaslednika Friderika so denar izročili banki nazaj z utemeljitvijo, da se ne sme nikdo dotakniti zasebnega, četudi sovražnikovega imetja. Še jasnejše se je pokazala razlika, kako je ravnati s sovražnikovim zasebnim in državnim imetjem, v Strassburgu. Tam so dobili Nemci pri filijalki Banque de France, ki so jo smatrali za čisto državno banko francoskega naroda, 8 in pol miljona frankov; trije miljoni so tvorili ostanek kredita, ki je bil na razpolago francoskemu vojaškemu erarju. Vendar pa je nemška vojna uprava izročila ta denar banki nazaj, ker se je ta pritožila, da ni čisto državna banka. Že 1. 1874 se je bavila konferenca velevlasti v Bruselju z vprašanjem, kaj je smatrati v slučaju vojske za zasebno in kaj za državno imetje. Vendar se takrat ni doseglo popolnega sporazuma, pač pa na mirovni konferenci v Haagu. V članih 46, 53 in 56 mednarodne pogodbe, tičoče se vojske na suhem, se je določilo, da je odslej naprej v vojskah zasebno in občinsko imetje nedotakljivo. Vzeti se sme torej le državno imetje, denar v državnih blagajnah. Če torej sovražnik ne sme vzeti zasebnega in občinskega premoženja, sme to še naravno manj storiti lastna država, ki najme posebna posojila, da krije vojne izdatke. Naše denarne zadruge, kmečke hranilnice in posojilnice pa razpolagajo sploh le z zasebnim imetjem. Pa četudi ne bi bilo teh mednarodnih določil, na katere so vezane vse evropejske države, bi bil denar, naložen v naših hranilnicah in posojilnicah, še vseeno varno naložen. Treba je pomisliti na njihov ustroj. Kmečka hranilnica in posojilnica je združitev velikega števila posestnikov v eni občini ali okolišu. Ti posestniki imajo po navadi vse svoje premoženje v zemlji, v kmetijah. En del teh posestnikov zaupa svoj denar zadrugi, hranilnici in posojilnici, ki ga posodi drugemu za nakup zemlje, živine, za zboljšanje hiš in posestev itd., kratkomalo denar gre po večini v zemljo nazaj, katere ne more noben sovražnik vzeti seboj. V najhujšem slučaju so uničene hiše ali pa je uničena letina; za hiše izplačajo zavarovalnice po navadi vsaj tretjino škode tudi v vojskinem času, izguba ene letine pa ne pomenja izgube zemlje. Ko nastopijo mirni časi, se življenje po vaseh razvija v starem tiru naprej, posestne razmere ostanejo iste. Na to, da bi vdrl sovražnik celo v naše kraje, pa sploh ni misliti. Kvečjemu pade v vojski ta ali oni, kar se pa po vaseh malo pozna in padejo kvečjemu mladi ljudje. Zato ni misliti, da bi šla posestva vsled popolnega decimiranja prebivalstva na boben. Inventarja in živali pa ne sme, kakor smo zgoraj navedli, sovražnik, razen proti plačilu, na noben način vzeti. Naj se torej stvar presoja z ene ali druge strani, vidi se, da je varnost naših denarnih zavodov v vojskinem času prav tako velika kakor v mirnih in da ni za nikogar povoda, da bi svoj denar vzel tam, kjer je popolnoma varen, vstran in ga izročil doma v roke kakim tatom ali ga izpostavil drugačnim nevarnostim, kakoršnih nikoli ne manjka. Nekaj statistike iz slovenskega in vobče avstrijskega posojilništva. »Splošna zveza avstrijskih kmetijskih zadrug na Dunaju« je izdala drugo knjigo »Poročil iz statistike avstrijskih kmetijskih zadrug« (»Mitteilungen aus der Statistik der landwirtschaftlichen Genossenschaften in Oesterreich«), Ta druga knjiga obsega podatke za 1.1908. Vsak, ki se atančnejše bavi z zadružništvom, je to veliko delo gotovo pozdravil z veseljem. Vendar pa se mora priznati, da je ta statistika še zelo nedostatna, posebno kar se tiče našega slovenskega zadružništva. Osobito o slovenskem zadružništvu je z imenovanim delom nemogoče dobiti jasno sliko. Podatki tej knjigi obsegajo 396 posojilnic i. s. je med temi 83 članic Zadružne Zveze v Celju, 210 « » » v Ljubljani, 41 » Goriške zveze gospodarskih zadrug in društev v Gorici, 43 članic Zveze slovenskih zagrug v Ljubljani in 19 slovenskih članic nemškega Verbanda v Gradcu, skupaj 396 članic. Manjkajo toraj v tej statistiki vse mestne in trške posojilnice Šulce-deličevega sistema, ki so včlanjene v Zvezi slovenskih zadrug v Ljubljani in v Zadružni Zvezi v Celju ; potemtakem bo manjkalo vsega skupaj kakih 100 posojilnic.— Podatki za 396 posojilnic, ki so v zgoraj navedenem delu zbrani, nam kažejo za 1.1908 sledeče okroglo številko: zadružnikov............................89.186 deležev..........................K 2,300.000 izposoji!........................» 7,000.000 posojil............................K 71,000.000 hranilnih vlog.....................» 88,000.000 leta 1908 izplačana posojila . . » 55,000.000 » » vrnjena » » 10,000.000 » » vplačane vloge ...» 69,000.000 » « izplačane » . . . » 24,000.000 upravni stroški....................» 400.000 dobiček............................» 450.000 rezerve............................» 2,150.000 promet...............................»220,000.000 Okroglo 100 izpuščenih posojilnic spada med največje slovenske zavode te vrste. Izmed teh velikih je upoštevanih v zgo-ranjem številu le par, ki so včlanjene pri Zadružni Zvezi v Ljubljani. Ako bi imeli na razpolago podatke o manjkajočih posojilnicah in bi jih prišteli zgoranjim podatkom, tedaj bi se izkaz povišal najmanj za polovico. Želeti bi bilo, da vendar kmalu dobimo natančno enotno statistiko vsega slovenskega posojilništva. Pa tudi na podlagi objavljenih podatkov moramo v marsikaterem oziru presoditi moč slovenskega posojilništva in ga primerjati z ostalim avstrijskim kreditnim zadružništvom. Cela statistika obsega za 1. 1908 podatke za 6.524 posojilnic. Konečno podatki teh posojilnic so sledeči: število članov................................ 866.998 stanje deležev koncem leta . . » 12,077.916'12 » izposojil » » . . » 55,368.758'— » posojil in kreditov v tekočem računu koncem leta . . » 559,341,300'07 stanje hranilnih vlog in vlog v tekoč. rač. koncem leta . . » 698.575.376'99 med letom dana posojila in izplačila v tekoč, računu ... » 246,247.114 60 med letom vrnjena posojila . . » 89,112.355'44 » » vplačane hranilne vloge in vloge v tekoč, računu . » 297,107.042 44 Med letom izplačane hran. vi. . » 146,112.079 35 dpravni stroški..................» 2,217.119'11 dobiček..........................» 2,566.964'74 zguba............................» 243.483'32 rezervni fond.................... » 13,598.370 30 skupni promet........................»1.289,472.969'52 Če torej primerjamo te številke vsega avstrijskega poso-jilništva, izkazane v zadnji statistiki z našim slovenskim poso-jilništvom in povsod preračunimo, koliko od zgoranjih številk odpade povprečno na vsako avstrijsko posojilnico in koliko od višje izkazanih slovenskih podatkov na vsako slovensko posojilnico, potem pridemo do sledečih zaključkov: Zadružnikov ima povprečno vsaka avstrijska 133 vsaka slovenska........................................... 225 deležev povprečno vsaka avstrijska posojil. K 1.851 vsaka slovenska................................... » 8.330 izposoji! povprečno vsaka avstrijska ...» 8.400 vsaka slovenska....................................» 17.600 posojil povprečno vsaka avstrijska .... » 85.000 vsaka slovenska . ................................» 179.000 vlog povprečno vsaka avstrijska....................» 107.000 vsaka slovenska....................................» 220.000 stroškov povprečno vsaka avstrijska ...» 486 povprečno vsaka slovenska..........................» 1.100 rezerv povprečno vsaka avstrijska .... » 2.000 vsaka slovenska povprečno..........................» 5.400 dobička povprečno vsaka avstrijska ...» 400 vsaka slovenska povprečno..........................» 1.136 Če primerjamo povprečne avstrijske in povprečne slovenske številke, vidimo, da slovenske posojilnice nadkriljujejo avstrijsko povprečje glede števila zadružnikov, glede stanja deležev, glede stanja posojil, glede stanja vlog, glede stanja rezerv in glede konečnega dobička za leto 1908. Zelo neugodno je razmerje glede upravnih stroškov. Povprečno jih ima vsaka avstrijska posojilnica 486 K, vsaka slovenska pa 1.100 K. Razumljivo je to navidezno neugodno, kakor vsa ostala ugodna razmerja, ako pomislimo, da je med slovenskimi posojilnicami cela vrsta starejših, že močno razvitih zavodov, ki so si svoje rezerve, deleže in sploh vse svoje poslovne denarje zbirali že dolgo vrsto let, ki so v mnogih slučajih vsled obsežnega poslovanja morali nastaviti tudi posebno uradništvo. V celoti nam to primerjanje številk kaže, da slovensko posojilništvo ni slabo. Zanimivi so tudi podatki o zadružnih zvezah oz. o zadružnih denarnih centralah, ki izvršujejo med zadrugami denarno izravnavo. Leta 1893 je obstojal eden tak zavod, leta 1910 jih je delovalo že 30. Tabela na strani kaže, kako so se te zveze ali centrale od 1. 1893- leta 1910 razvijale. L. 1893 je začela delovati prva centrala, Najvažnejši podatki vseh v Avstriji obstoječih zadružnih denarnih central od njih ustanovitve pa do Inkluzlvno 1.1910. E 2 ^ o. Id I> D GO cn 'C N -C o- £ *E N a> O) T3 ^ cs>u m > C TD C3 N N O N ‘ 1 ’> N3 E O) U >C0 D i— C. o TU 03 M ONr-OOOr-CM^fOCvJ MCM^OOOlA^vOr- crsu^rOfOr-T-rOT-O 6Na'6oo6foO'’t NT-rOfOO^ONi^vo ro i>^o^rt- c^o^oc^cm^ ošodirfod^oo^^ro T— r- ON ON in O on’ 00 " » 1908 ................ 8,140.551 » » in 1907 ................ 4,250.342 » » Veliko slabša še kot na Avstrijskem, je letos trgatev na Ogrskem, ki je z eno besedo rečeno totalno ponesrečena. Mrzlo vreme je zadržalo zorenje ter so obrali napol zrelo grozdje, ki je dalo tako kislico, da je izdala vlada vsem vinogradnikom in vinskim trgovcem dovoljenje, izboljšati si mošt, ki.ne vsebuje 14% sladkorja, s sladkorjem! (Opomba uredništva: Ta članek se je nekoliko zakasnel, vendar pa vsebuje nekatere tako zanimive statistične podatke, da smo ga priobčili.) Boji bulgarskih kmečkih hranilnic in posojilnic proti oderuštvu. Kakor v vseh drugih državah, tako se je pričelo tudi na Bulgarskem ustanavljati hranilnice in posojilnice po deželi, da se odpomore kreditnim potrebam kmečkega prebivalstva. Pomanjkanje denarja je privedlo bulgarskega kmeta do tega, da se je vrgel na milost in nemilost oderuhom v roke, in znabiti niso v nobeni evropejski državi oderuhi tako zelo izsesavali ubogega kmeta kakor baš na Bulgarskem. V spisu »Kmetijske denarne zadruge na Bulgarskem«, ki ga je spisal dr. Dobrev, nahajamo naravnost grozne slike o delovanju oderuhov med bulgarskim kmečkim prebivalstvom. Pisatelj nam slika -ospodarski razvoj Bulgarije po osvoboditvi dežele iz turškega jarma: življenje se je podražilo, davki zelo narasli, cene marsikaterega kmečkega pridelka vsled prekmorske konkurence padle. To je vedlo do zadolževanja kmečkih posestnikov. Povsodi se je slišalo vprašanje: Kje bomo vzeli denar? Mestni denarni zavodi se niso mnogo ozirali na kreditne potrebe kmetov, dasi so jih ti ustanovili s svojimi zadnjimi groši. Kmetu ni torej ničesar druzega preostajalo kakor da se je zatekel k oderuhu, ki je že komaj čakal, da je svojo glavnico »plodonosno« naložil. Zahteval je od kmetov deloma naravnost, deloma po znanih ovinkih po 200— 300% obresti. Razumljivo je, da kmetje niso .mogli zmagovati teh ogromnih plačil, četudi so prodali celo letino in živeli slabo kakor psi. In še to borno življenje so si omogočevali le z novimi posojili. Tako se je zgodilo, da je prišel mali bulgarski kmet v dolgove, čijih posledice bode čutil še dolgo, dolgo časa K vsem tem vzrokom zadolževanja pride pa še jeden: posestne spremembe po letih 1877—1878. Ko se je namreč Bul-garija osvobodila, se je veliko, veliko turških družin izselilo v kraje, koder je še vladal polumesec, da bi jim ne trebalo prenašati po njih mnenju sramotne kristjanske oblasti. Bulgarsko prebivalstvo je planilo kot divje po zapuščeni turški posesti. Meščani so kupovali hiše in stavbišča, kmetje so zopet nakupili veliko več zemlje ko so jo mogli obdelati ali pa so spremenili obširne prejšnje občinske pašnike v njive. Ta veliki gospodarski preobrat pa je imel marsikatere slabe posledice. Kmetje so prodajali svojo živino, da bi dobili kaj gotovine za nakup posestev al! pa so si celo denar izposojevali, seveda po takrat navadnih visokih obrestih — samo da bi dobili čim več zemlje toliko obsovraženih svojih tlačiteljev v roke in bi se čutili v ulogah velikih, svododnih posestnikov. Da, mnogi kmetje so prodali celo ves svoj inventar, samo da bi si mogli nakupiti veliko zemlje. Denarni promet pri prodaji in nakupu teh zapuščenih turških posestev je dosegel velikansko vsoto. Po nekem uradnem izkazu so prodali od spomladi 1879 do 1. novembra 1883 nepremične posesti samo v Vzhodni Rumeliji mohamedanci kristanom za 72,299.516 pijastrov kristjani mohamedancem za 401.782 » kristjani kristjanom za 24,799084 » mohamedanci mohamedancem za 4,727.885 » skupno torej za 102,158.237 pijastrov (ali v našem denarju nekaj nad 23 milijonov kron), vsota, ki je bila za takratne primitivne gospodarske razmere v deželi prav znatna. In pomisliti je treba, da Vzhodna Rumelija še takrat niti ni bila popolnoma osvobojena! To veliko gospodarsko gibanje seveda ni moglo ostati brez slabih nasledkov, to tem bolj, ker so večino omenjenega denarja odnesli turški izseljenci s seboj v Turčijo. Pomanjkanje razpoložljivega denarja je rodilo kar najhujše oderuštvo. Povsod in vsakomur je manjkalo denarja. Obresti po 12 do 30% so bile čisto v navadi in še »nizke«; 50, 100, 150 in še več % n> bilo redko najti. Po statističnem preiskovanju, ki ga je Jekimov leta 1901 dovršil in rezultate priobčil, je razvidno, da je oderuštvo v 45 okrajih uničilo popolnoma 300 vasi, 439 večinoma in 388 deloma. To so strašni rezultati. Oderuštva je še dandanes jako mnogo po Bulgarskem. Najnovejša oblika je oderuštvo pri posojanju denarja. Oderuh si ne izgovori le visokega, na mesece izračunanega obrestovanja temveč zahteva še povrh različne provizije in odškodnine, ako niso n. pr. obresti pravočasno plačane itd. Oderuh si izbere za dospelost posojila takšen rok, ob katerem ve, da nima kmet nobene gotovine in se ga lahko omehča za nadaljne trde posojilne pogoje, ki morajo konečno dovesti do njegovega gospodarskega pogina. Jako pogosto je oderuštvo s poljskimi pridelki. Kmet rabi zelo pogosto spomladi, ko nima več denarja ne živeža, posojila. Pri tem ga mora najeti tudi pod neugodnimi pogoji ako noče prodati živeža, zemlje ali potrebnega inventarja. Poklicani oderuh pravi kmetu: Jaz ti dam posojilo, ali za ta denar mi prodaš del tvoje letošnje letine. Razume se, da po nižji ceni tako da je kmet v vsakem slučaju hudo oškodovan. Mnogi oderuhi kupujejo tudi zemljišča in jih prodajajo kmetom z malim kapitalom: ta zemljišča padejo po navadi oderuhom nazaj v roke s kmetovim kapitalom in vsem, kar je nekaj let na zemljišču pridelal ali zboljšal. Zelo je razširjeno oderuštvo osobito v severo vzhodni Bul-gariji, v okrajih Varna in Silistrija. Tam se ne ukvarjajo z njim samo kmečki posestniki in obrtniki temveč tudi uradniki, učitelji in duhovniki. Kmetje jemljejo tam vse na račun pri trgovcih, seveda po neobičajno visokih cenah. Zavežejo se, da bodo svoj dolg pokrili po žetvi s poljskimi pridelki; po navadi pa tega ne morejo storiti in dolg pri trgovcu narašča vedno bolj in bolj, tako dolgo, da zgubi kmet svoje domovanje in sploh vse premoženje. V okraju Varna se pečajo žitni trgovci jako veliko z ode-ruštvom. Na spomlad posodijo kmetu denar proti 6—7% mesečnemu obrestovanju in sicer na ta način, da mora kmet svojemu upniku žito po nižji ceni prodati. Po prodaji se napravi obračun, ki je seveda za kmeta skrajno neugoden. Pa tudi kmetje odirajo drug drugega s posojevanjem žita, živil, dela. Po 1. 1885 se je končala prodaja turških posestev. Mnogi so mislili, da bo s tem oderuštva konec. Ali to se ni zgodilo. Oderuhi še vedno prodajajo kmečke posestva na dražbah. Skušalo se je to razmerje s postavnimi določbami omejiti, a pomagalo ni nič. ravno ker so bili kmetje kredita potrebni. V najnovejšem času so se pričele i na Bulgarskem z vso vnemo ustanavljati hranilnice in posojilnice. Ta institucija se naglo širi; kmetje uvidevajo njih potrebo in se jih čedalje bolj oklepajo. Sedaj je na Bulgarskem že nad 700 malih kmečkih denarnih zavodov. Kongres hrvatskih i srpskih pčelara. Kongres hrvatskih i srpskih pčelara se je vršil letos na Sušaku pri Reki. Bil je zanimiv in poučen. Zanimiv posebno za nas Slovence, ker se je tu pokazalo, na kakšni stopinji razvoja se nahaja hrvatsko čebelarstvo. Žal da smo bili Slovenci zastopani samo po dveh osebah namreč razun mene le še po g. Žnideršiču, dasiravno se je kongres vršil tik na naši meji. Ne vem, ali so temu vzrok Hrvati, ki niso skrbeli po naših časnikih za reklamo, ali pa nekaj mi sami, ker naš »Čebelar« o kongresu tudi ni ničesar omenil. Program se je raztezal na tri dni. Prvi dan je bil posvečen zborovanju, drugi ogledovanju čebelnjakov v bližnji okolici, tretji je bil določen za izlet v Benetke Pri zborovanju sem takoj opazil, da je bila zastopana samo inteligenca i. s. po večini učiteljstvo; mnogo pa je bilo tudi srbskih duhovnikov. Srbi na Hrvatskem so kakor vobče tako tudi pri čebelarstvu dobro organizirani (srbska čebelarska zadruga v Sremu ima lastno hišo, delavnico itd.) ter imajo močno zastopstvo tudi pri kongresih. Izmed raznovrstnih predavanj bodi omenjeno kot najzanimivejše ono Jovana Živanoviča iz Karlovca, starešine hrvatskih čebelarjev, ki je ustvaril poseben na Hrvatskem zelo razširjen sistem. Ker se vsled svoje starosti ni mogel osebno udeležiti kongresa, je dal svoj referat samo prečitati. On priporoča prevažanje čebel na pašo, ki je bilo že v prejšnjih časih ponekod na Hrvatskem v navadi. Takšno prevažanje je najboljše sredstvo zoper gnilobo, češ tudi L;mburžani prevažajo svoje čebele najmanj vsako tretje leto, ker bi postale sicer bolane. Pri tem se namreč čebele razburjajo in napravijo mnogo mravljine kisline, ki vpliva razkuževalno in pa pleme se vsled mešanja čebel obnovi. Zanimivo je bilo tudi predavanje dr. Njegovan-a o kemični sestavini medu, ker je pokazal v stekleničicah kvalitativno in kvantitativno (t. j. po množini in kakovosti) posamezne sestavine, ki pridejo na 1 kg medu. Celo zanimivo zbirko je blagovolil g. doktor prepustiti za čebelarsko razstavo v Celju, kjer se jo je moglo ogledati. Vse pohvale vredno je bilo predavanje gospoda ravnatelja Barača, ki nas je s svojimi izvrstnimi skioptičnimi slikami vodil takorekoč po celem svetu ob raznih čebelnjakih. Če ima kaka slovenska podružnica skioptikon na razpolago, bi ji bilo priporočati, da si izposodi dotične slike, čemur bode preprijazni gospod gotovo ustregel. Imenovani gospod, ki je ravnatelj za rafiniranje (čiščenje) petroleja na Reki, ima sploh za čebelarstvo v Istri velike zasluge, Drugi dan se je napravil izlet tudi k njegovemu čebelnjaku, kjer je razkazoval poleg tovarne tudi svoje vzorno čebelarstvo. On si je po raznih skušnjah vstvaril svoj sistem, tako da pri medišču ne vporablja nobene mreže. Da matica ne zaide vanj, doseže z uspehom na ta način, da imajo okvirji v medišču primerno velikost. Celo množino udeležnikov, gotovo čez sto, je nazadnje g. ravnatelj s svojo cenj. obiteljo vred naravnost opulentno pogostil, pri kateri priliki se je seveda vrstilo mnogo napitnic ter navdušeno spominjalo tudi Slovencev. V splošnem je na Hrvatskem čebelarstvo mnogo manj razvito kakor na Slovenskem, dasiravno so tam kraji, kjer se med takorekoč kar cedi. Vzroki so različni. V prvi vrsti je menda temu kriva neizobraženost priprostega naroda, ki se vsled tega ne more priučiti naprednemu čebelarstvu. Pa tudi vlada ne stori svoje dolžnosti, dasiravno tudi mi Slovenci nismo v tem oziru na boljšem. Zaradi tega imajo širitelji naprednega čebelarstva, ki se zbirajo vsako leto v drugem kraju Hrvatske na kongresih, zelo težko stališče. Toda ti kongresi imajo preveč akademične in premalo reelne vrednosti. Tu se vršijo enkrat na leto predavanja, se stavijo predlogi, sklepajo na vlado rezoluciie za povzdigo čebelarstva, za izvršitev vsega tega pa še ni zadostno preskrbljeno, ker se kongres razide in s tem njegovo delovanje konča. Vkljub temu pa ni dvoma, da se bode tem vnetim širiteljem umetnega čebelarstva, ki se zbirajo na kongresih, posrečilo najti pravo pot in doseči zaželjene uspehe, kar jim iz srca želimo vsi bratski čebelarji na Slovenskem. A. J. Nekaj o danskih klavnih zadrugah. Danska se je v teku zadnjih 30 let, lahko trdimo, povzdignila do nekake vzorne agrarne države. Uspehi danskega poljedelstva so pa predvsem v tesni zvezi in rastejo vsporedno z razvojem danskega gospodarskega zadružništva. Gospodarsko zadružništvo je na Danskem že prav do podrobnosti razvito. Vse te v najpodrobnejše panoge razdeljene zadruge so med saboj v nekaki organski zvezi; ena vrsta ne izključuje druge, ampak izpopolnjuje jo. Danske gospodarske zadruge ne vplivajo samo ugodno na množino in način pridelovanja, one dandanes tudi močno vplivajo na vnovčevanje kmetijskih pridelkov in odločujejo na tamošnjem trgu. Dalekosežne z ozirom na pridelovanje kakor tudi z ozirom na trg so med drugimi klavne zadruge. Od vseh kmetijskih zadrug so te med mlajšimi in so v drugih državah še popolnoma neupeljane. Klavne zadruge so se začele ustanavljati po Danskem pred kakimi 30 leti. Sprva jih je bilo seveda prav malo in še te so se le počasi razvijale. Takrat je Danska izvažala večjidel žive svinje in to največ v Nemčijo. L. 1887 pa zapre Nemčija mejo proti uvozu živih svinj iz Danskega. Tam je seveda nato mahoma padla cena svinjam in zasebni prekupci so skrbeli, da so ceno vzdrževali kar mogoče najbolj nizko. Ta usoda je sedaj Danca pripravila, da se je začel oklepati zadružnih podjetij. Zunanji trg jim je zanrt, doma pa izrabljajo njihovo zadrego prekupci. Treba si je bilo poiskati kak drug trg. Ta se je našel: nov odjemalec je postala Angleška; kamor pa Danci niso več izvažali živih svinj, ampak svinjsko meso. Za klavne zadruge se začenja ugodna doba. Obstoječe so pridobivale od dne do dne več članov in naenkrat je bilo obenem tudi mnogo na novo ustanovljenih. Dandanes je na Danskem 60 velikih svinjskih klavnic in 37 od teh podjetij je zadružnih. Teh 37 klavnih zadrug šteje skupaj 75.000 članov, ki so večinoma mali kmetje, ki redijo po dvoje — troje svinj — 50.000 je takih. Med zadružniki pa je tudi nekaj velikih posestnikov, od katerih nekateri rede po 1000 in še več svinj. Danska je svoj čas poskušala biti pridelovalka žita in je že tudi izvažala žito na Angleško. Tja pa pri prostem uvozu žita izvažajo žito tudi velike žitne države in od teh velikih žitnih držav kakor so Ruska, ameriške države in z Angleško konfede-rirana Indija, je bila mala Danska kmalu izpodrinjena in izkon-kurirana. To je Danski pokazalo, da je njena hvaležna uloga v prvi vrsti živinoreja, v kateri zavzema svinjereja zelo važno mesto. Tako se dandanes iz Danskega izvaža v prvi vrsti surovo maslo in za tem zavzema v izvozu prvo mesto svinjsko meso. Za oboje je glavni odjemalec Angleška. Zato je dandanes okus Angleža merodajen za Danca-pridelovalca. Angleškemu okusu so hitro začele streči klavne zadruge. Te imajo tako urejeno, da izplačujejo dobiček le na svinje, ki tehtajo 75—110 kg; za ostale plačujejo navadno, dnevno ceno. Na ta način so vplivale, da so si člani poskusili vzgojiti pleme, ki že samo na sebi nagiba na nekako srednjo težo in daje ravno prav srednje-mastno, fino meso. Tako meso najbolj ugaja angleškemu okusu. Hrbtna slaninska plast ne sme biti debelejša kot trebušna; take svinje so za angleški trg. Danske klavne zadruge vplivajo na svinjerejo sploh in so tako obenem skoro nekake svinjerejske zadruge. One vzdržujejo svinjerejske nadzornike, v njihovo področje spadajo svinjerejske postaje, (okoli 20 je takih) od koder se pošiljajo zadružnim članom plemenske svinje. Na teh postajah se delajo poskusi z raznimi plemeni, poskuša se, katero najbolje in najceneje porablja podano hrano, daje najboljše meso itd. Ravno tako se poskušajo razna krmila, če so porabna in kako se izplačajo, jih je-li članom priporočati ali odsvetovati. Te svinjerejske postaje so za dansko svinjerejo to, kar so za dansko in švedsko govedorejo in mlekarstvo kontrolna društva. Na ta način, da so klavne zadruge s temi napravami začele vplivati na rejo, so dosegle one enakost klavnega blaga. Ta daje zadružnim klavnicam na trgu veliko prednost pred zasebnimi in počasi si bodo mogoče priborile prve pravcati monopol na mesnem trgu. Največja teh klavnic je v Koldingu. Ta je najstarejša; ustanovljena je bila I. 1880. Šteje 8000 članov in kolje letno 111.000 svinj. Po Danskem ima 60 prodajalen, zraven tega pa še izvaža v inozemstvo. Klavnica je urejena v velikem stilu, naravnost cela tovarna; zaposlenih je tu 80 delavcev. V klavnici Roskilde se kolje letno 80.000 svinj. S klavnico 'je tukaj združena velika pralnica za šetine, ki jih potem pošilja v angleške in nemške tvornice za krtače. Dalje je v zvezi s klavnico tovarna, kjer se predeluje iz krvi krvna melasa, krma za svinje. Odreske vporablja se v veliki meri za klobase, katere se največ razpošilja v Nemčijo in Avstralijo. Z klavnico Kolding je združena tovarna za konzerve, za katere se porabljajo jetra. Vsak član klavnih zadrug je dolžan 2/3 od svinj, ki jih ima naprodaj, prodati v zadružno klavnico, na vsak način pa mora prima blago, to je svinje od 75—110 kg in največ 1 leto stare, prodati edino le zadrugi. Ako se članu dokaže, da je delal večji-del kupčijo z zasebnimi podjetji, se mu naloži denarna kazen, ki se v skrajnem slučaju, če bi se član branil plačati kazen, krije iz deleža, ki znaša 50 K. Dobiček se izplačuje od vsakih 100 kg žive teže (seveda le za zahtevano dobro blago) in znaša nekaj čez 5 K od 100 kg. Kupna vsota se izplačuje takoj po prodaji v klavnico, dobiček pa po zaključku poslovnega leta. Danske klavne zadruge so imele lansko leto (1911) 90 milj. K prometa. Ogromne številke, ki jih pišejo vendar le »mali ljudje«. Vse te zadruge so združene v skupno zvezo v Kodanju. Tam se sestajajo načelstva zadrug in se posvetujejo v skupnih stvareh. Tu se posvetujejo n. pr. o zboljšanju prevažanja, o tržnih zadevah, se določuje cene, dalje o tehničnih zadevah klavnic itd. Klavne zadruge so obenem tudi zavarovalnice za lastne delavce proti nezgodam. Zavarujejo pa tudi člane proti nesrečam pri svinjereji. Še bolj kot v tej gospodarski panogi je razvito zadružništvo n. pr. v mlekarstvu. Vse dansko gospodarstvo je nekaka velika zadruga z mnogimi in različnimi filijalkami. Tam ne odločajo več na zunanjem trgu edinole priviligirani velekapitalisti iu agrarni baroni, temveč tudi kmetje združeni v trdnih žadrugah delajo trgovinske pogodbe na zuna . Pa tudi na znotraj je prava vlada ljudstva mogoča najbolj v zadružni državi. V zadružni državi vlada ni odvisna od nekaterih denarnih gospodarjev in ji ni treba le š temi pomežikovati, kakor je pač dandanes v večini evropskih držav. Danska pa tudi prva kaže, da vsezadružna misel niso sanje. F. K. Mednarodni kmetijski zavod v Rimu. Mednarodni kmetijski zavod v Rimu je bil ustanovljen dne 7. junija 1905. Takrat je podpisalo glede te ustanovitve 10 držav posebno pogodbo, h kateri je pozneje pristopilo še 10 držav, tako da lahko rečemo: cel omikan svet, vse velike in pomembne države so s svojimi kolonijami vred pri tej napravi udeležene. Pri zavodu je vsaka država zastopana po svobodno voljenih zastopnikih; vodi ga stalen odbor, ki je zopet odgovor občnemu zboru vseh zastopnikov. Delokrog mednarodnega kmetijskega zavoda je kratko povedano ta, da se ima pečati s preiskovanjem važnih kmetijskih vprašanj. Podrobno pa bi opisali zavodove naloge takole: 1. V statističnem oddelku zbira, obdeluje in objavlja podatke glede živinoreje, poljedelstva in trgovine s kmetijskimi pridelki. Ta oddelek izdaja mesečno »Kmetijsko-statistični vestnik« v petih jezikih. V kratkem bode začel izhajati tudi še vestnik o statistiki glede prodaje kmetijskih pridelkov. Izide tudi »Mednarodni letopis kmetijske statistike«; včasi se bodo izdajale monografije o času primernih kmetijskih vprašanjih. 2. V informacijskem oddelku zbira, obdeluje in objavlja vesti, ki se tičejo tehnične strani kmetijstva in rastlinskih bolezni. Tem posveča veliko pozornosti; priobčuje razprave o njih, podaje preglede krajev, v katerih se je ena ali druga rastlinska bolezen razširila, pove, kako posamezni bolezni napredujejo ali zginjajo, s kakimi sredstvi se te bolezni zatirajo. V to svrho se izdaje »Vestnik za kmetijske informacije in rastlinske bolezni« v treh jezikih, po potrebi tudi različne monografije. 3. V narodnogospodarskem in socijalnem oddelku zbira, obdeluje in objavlja vesti, ki se tičejp kmetijskega zadružništva, zavarovanja in kmetijskega denarnega gospodarstva v vseh njegovih oblikah; tudi se peča z javnimi napravami za družabno dobrobit kmečkega prebivalstva. Glede enega in druzega skuša zavod doseči enotnost in solidarnost postopanja po celem svetu. Ta svoj namen skuša doseči z »Vestnikom o narodnogospodarskih in socijalnih napravah« in bode izdajal zavod v ta namen tudi monografije o posameznih važnih zadevah in vprašanjih. 4. V svoji knjižnici zbira zavod kmetijske spise, knjige in časopise vseh važnejših poljedelskih narodov. Redovito prihaja sem nad 2000 književnih in časopisnih publikacij, kojih seznam nam podaje glavni zavodov tajnik v biblijografičnem vestniku in mednarodnem kmetijskem letopisu. Zbirajo se tu tudi podatki o kmetijski zakonodaji vseh kulturnih držav. 5. Zavod si ustanavlja svoj znanstveni arhiv za vse zgoraj navedene kmetijske stroke. Predsednik je Italijan markiz Raffaele Cappelli, podpredsednik Francoz Louis Dop in generalni tajnik profesor Giovanni Lorenzoni Novela k meničnemu redu. Avstrijski trgovski in industrijski krogi so vsled pravne negotovosti, ki je nastopila po moratorijih v Srbiji, Bolgariji in Grški ter vsled vojnih dogodkov na Balkanu sploh v meničnem prometu, povzročili, da je naša vlada izdala zakon o vplivu višje sile na vršitev meničnopravnih dejanj. Vsebina zakona je: »§ 1. Ako nasprotuje prezentaciji menice ali dvignenju protesta med predpisanimi roki nepremagljiva ovira (višja sila), se ti roki podaljšajo. Imetnik mora brez odloga obvestiti svojega indosanta o nastopu višje sile in to s pristavkom dneva in svojega podpisa zabeležiti na menici ali alonžu; poleg tega pridejo v porabo določila člena 45. meničnega reda. Ako višja sila odpade, mora imetnik brez odloga prezentirati menico v akcept ali v plačilo in ako treba tudi dvigniti protest. Ako traja višja sila dalje nego 30 dni po dospelosti, se lahko vzame regres, ne da bi bila prezentacija ali dvignenje protesta potrebno. Za menice na pogled ali za menice, ki se glase na gotov čas po pogledu, teče tridesetdnevni rok od dneva, katerega je imetnik celo pred potekom prezentacijskega roka obvestil svojega indosanta o nastopu višje sile. Dejstva, ki se tičejo le osebe imetnika ali onega, ki ga je pooblastil s prezentacijo menice ali z dvignenjem protesta, se ne smejo smatrati kot slučaji višje sile. § 2. Ta zakon stopi z dnevom razglasitve v veljavo. Določba odstavkov 13, 4. in 6. § 1. se porabljajo tudi na menice, ki so po 11. novembru 1912 zapadle.« Kakor so naši zakoni za nejurista več ali manj nejasni, tako je tudi predležeči zakon za vsakega, ki mu menično pravo ni dobro znano, nerazumljiv. Zato naj najprej razložim pomen izrazov in dejanj, na katere se novela ozira. Trgovske menice gredo v prometu z rok v roke potom indosamenta. Indosament je prenos meničnih pravic na kako drugo osebo. Pravice prenesti ali menico indosirati sme kot prvi le menični upnik ali remitent. V prvem indosamentu postane remitent indosant in oseba, na katero prenese pravice, je indosant. Poslednji postane vsled indosamenta pravomočni imetnik menice, ki to zopet lahko naprej indosira. Tako preide menica lahko v last nebroj oseb potom indosamenta. V trgovskem poslovanju pravimo indosiranju tudi eskontiranje ali prodaja menice, ker se menica (za imetnika rimesa) navadno proda kaki banki v eskont. Vsi indosamenti ali prenosi morajo biti na menici zabeleženi, in sicer se to zgodi na hrbtu menice z običajnimi besedami: »Zame g.........« in se indosant podpiše. Zadnji indosatar ali imetnik menice bo to menico ob do- spetku prezentiral akceptantu ali glavnemu meničnemu dolžniku v plačilu, in sicer takoj ob dospelosti. Ako mu akceptant noče ali ne more plačati menične vsote, mora imetnik tekom dveh dni po dospelosti dvigniti ali levirati protest s tem, da mu notar ali sodišče v posebnem zapisniku potrdi, da akceptant ni hotel ali ni mogel plačati. Ta protest je zelo velike važnosti, kajti če imetnik tekom predpisanega roka ne dvigne protesta, izgubi regresne pravice do svojih prednikov t. j. najprej do svojega indosanta in potem do vseh drugih indosantov tja do prvega, t. j remitenta. Regres obstoji v tem, da imetnik kakor od akceptanta lahko od vseh prednikov zahteva plačilo menične vsote. V našem meničnem redu doslej ni bilo nobenih določil, kakšne so posledice, če se protesta ne more dvigniti, n. pr. v slučaju vojne. To vrzel v menični zakonodaji je novi zakon zamašil. ko je določil, da se v slučaju, da se vsled nepremagljive ovire (vojna — višja sila) ne more pravočasno ali sploh ne dvigniti protesta, predpisani rok podaljša na trideset dni, ali če ta ovira čez trideset dni traja, sploh ni treba protestirati, a se regresne pravice kljub temu obdrže. Zakonita uvedba moratorijev ali vojni dogodki sploh se morajo smatrati kot višja sila, ki povzroči, da imetnik menice nikakor ne more prezentirati menice akceptantu v plačilo ali dvigniti plačilni protest. Doslej veljavni menični red se ni prav nič oziral na slučaje višje sile, zato je bil imetnik v nevarnosti, da izgubi regres do prednikov. Ta negotovost je iako škodljivo vplivala na trgovski promet in je bilo ravno sedaj z ozirom na naše trgovske zveze z balkanskimi državami nujno potrebno, da se to vprašanje zakonito uredi. Ne samo dejstvo, da se je uvedel pri nekaterih vojskujočih se balkanskih državah moratorij, ampak tudi okolnost, da se je tudi v onih delih bojišča, kjer moratorij ni uveden, onemogočila vršitev meničnopravnih dejanj kakor pre-zentacija in dvignenje protesta vsled oblegovanja, ustavitve prometa itd., je zahtevala ureditev tega vprašanja. Kakor so bile sedaj razmere na Balkanu, se menice, ki so v rokah avstrijskih trgovcev in plačljive na Balkanu, niso mogle ne prezentirati, ne protestirati. Imetniki niso mogli niti proti ackceptantu uveljaviti meničnega prava, niti niso mogli z gotovostjo računati na regresno obveznost svojih prednikov, ker niso bili dani predpogoji v zmislu člena 41. našega meničnega reda, namreč pravočasna prezentacija in leviranje protesta. Z novim zakonom je vlada odstranila vso negotovost in so zdaj tudi ohranjene regresne pravice, čeprav se 'vsled višje sile ne more ugoditi zahtevam čl. 41. men. reda. Zakon določuje, da mora imetnik menice plačilnega obve-zanca obvestiti o nastopu višje sile in s tem torej tudi zadosti dolžnosti v dosego regresnih pravic. S § 2. zakona je skrbljeno tudi za one menice, ki zapadejo po 11. novembru 1912, toda še pred veljavnostjo zakona, torej pridejo ugodnosti novega zakona tudi tem menicam v prid. Zakon je stopil v veljavo s 1. decembrom 1912. S trgovskega stališča moramo le pozdraviti nova določila, ker se je z njim doseglo pomirienje trgovskega občinstva tudi za slučaj, če se vojna razširi izven Balkana. V »Slovenskem trgovskem vestniku« priobčil dr. Marn. Uestnik ..Zadružne Zveze u Celju“. Važno za jesensko gnojenje! Opozarjamo vse članice na okrožnico, ki smo jo razposlali v zadevi umetnega gnojila ter poživljamo, da se vse zadruge (kmečke posojilnice in druge kmetijske zadruge) s prihodnostjo lotijo zbiranja naročil na umetna gnojila. S tem si pridobite mnogo zaupanja in mnogo naklonjenosti pri kmetovalcih! Ne zanemarjajte tega važnega dela! Opozarjamo Vas pa tudi na to da je izključeno, da bi mogli dobiti posamezna umetna gnojila iste kakovosti drugod ceneje, kakor pri nas, ker smo včlanjeni v državno zadružno organizacijo, ki je sklenila s tovarnami kupno pogodbo za vse avstrijske kmetijske zadruge. Naša organizacija je torej največji odjemalec za razna umetna gnojila; ima potemtakem najmanj tako ugodne pogoje, kot privatne firme ter je v stanu konkurirati z vsakomur. To enkrat za vselej! Živinoreja v naših alpskih deželah, ki ima za celo državo velik pomen, ima svojo podlago, v pridelovanju krme in v paši. Nič bi se torej ne smelo opustiti, kar je v stanu dohodke travnikov in pašnikov izboljšati. V mnogih slučajih v kmetijstvu pridobljeni gnoj ne zadostuje za gnojenje travnikov. Mnogokrat so travniki tudi preveč oddaljeni, tako da je privažanje hlevskega gnoja le težko. Gnojenje pašnikov pa je pri nas vobče še skoraj neurejeno. V vseh teh slučajih bi se kmetovalec moral zavedati, da ima v umetnih gnojilih izvrstno sredstvo za odpravo navedenih nedostatkov ter za izboljšanje svojih travnikov in pašnikov. Pripomniti je pri tem, da samo »Tomaževa žlindra« ne zadostuje za popolen uspeh temveč je potrebno rabiti tudi kalijeve soli ali kajnit. Posebno se priporoča 40% kalijeva sol. Na oral travnika ali pašnika naj se porabi že na jesen 300 kg »Tomaže žlindre« in 100 kg kalijeve soli. Naročila sprejme »Zadružna Zveza v Celju«. Književnost. Pridelovanje in razpečavanje namiznega grozdja ter vzgoja trt na špalirju, To je naslov 12. zvezka »Kmetijske knjižnice«, ki je izdaja c. kr. kmetijska družba kranjska v Ljubljani. Knjižico je z znano natančnostjo in zelo pregledno spisal g. Bohuslav Skalicky, c. kr. vinarski nadzornik za Kranjsko, ter jo je opremil z 41 podobami, tako da knjižica ne opisuje le vzgoje trt ter pridelovanja in razpečavanja grozdja, ampak vse to tudi nazorno kaže v podobah. Čudno je, da se v naših vinorodnih krajih, ki se že izdavna pečajo z vinstvom, še zmeraj tako pomanjkljivo ravna s trtnimi špalirji. Za pridelovanje namiznega grozdja se pa vinogradniki tako malo zanimajo, da ga v veiiki meri k nam uvažajo iz drugih dežel, celo v vinorodne kraje same. Kako se vse to umno uravna, je gospod Skalicky natančno opisal v svoji knjižici. Opisal je posamezne trtne vrste, pripravne za pridelovanje namiznega grozdja iu za vzgojo špalirju; potem ameriške podlage, ki so pripravne za te vrste; kako se pripravi svet za saditev; kako se trte sade, goje, vzgojujejo in gnoje; kako se varujejo škodljivcev in bolezni; kako se grozdje trga, razpošilja in spravlja; in končno, kako se grozdje tudi rabi za zdravilo. Če je knjižica koristna že vinogradnikom, koliko bolj potrebna in koristna je onim ljubiteljem grozdja, ki si iz veselja goje po nekaj trt na prikladnih, solnčnih krajih. Marsikdo si zasadi ali bi si rad zasadil nekaj trt, pa ne ve, kako naj z njimi ravna. Iz te zadrege ga reši knjižica Skalickega, ki mu za vsa opravila nudi potrebnih navodil. — Navzlic temu, da knjižica obsega 64 strani in ima 41 podob, stane vendarle samo 50 vin., da jo pač vsak vinogradnik ali ljubitelj vinske trte lahko kupi. Denar je treba naprej poslati, ker se knjižica na upanje ne daje, po povzetju pa preveč stane. Naroča se pri c. kr. kmetijski družbi kranjski v Ljubljani Dvoje važnih vinorejskih vprašanj. (1. Zatiranje senenega črva in kiseljaka. li. Gnojenje vinogradov). Nemški spisal nadzornik Andrej Žmavc v Zadru. — O tej zanimivi in praktični knjigi smo že v »Zadrugi« priobčili eno oceno iz peresa g. vinarskega inštruktorja upanca. Danes priobčujemo še eno, ki nam je došla od odličnega vinarskega strokovnjaka. Glasi se: V Žmavcevi knjigi se obravnava dvoje važnih, danes še nerešenih vprašanj. Obe se globoko tičeta uspehov vinoreje. Prva se tiče ohranjenja mladega grozdjiča, druga pa zvišanja rodovitnosti, ne da bi to stalo veliko več denarja in dela. In čim več damo na ta kmetijski pridelek, s toliko večjo temeljitostjo se moramo ukvarjati z obema zadevama. Brošura je sicer izšla v Dalmaciji, kjer sedaj pisatelj stanuje, vendar pa nahajamo v njej mnogo dragocenih skušenj, ki si jih je g. Žmavc nabral na Porenskem, na glasovitem Johanisbergu. Pisatelj nam torej poroča o uspehih lastnega dela in truda. Kot oskrbnik omenjenega vinogradniškega posestva se je vseh akcij, ki jih v knjigi obravnava, sam udeležil in vodil. Dasi se niso pri nas izvršile, jih je vendar avstrijskim razmeram primerno prikrojil in je zategadelj knjiga za nas toliko dragocenejša. Škode, ki jih pri nas povzroči gori imenovani škodljivec in pa neracijonalno gnojenje vinogradov, imajo svoj vzrok v tem, ker ljudje ne poznajo temeljito učinkov in posledic enega in druzega. V tem oziru bodo oni, ki bodo to knjigo prebrali, veliko na boljšem. Izvrstne slike bodo marsikaj lažje pojasnile, ko bi se to moglo zgoditi z najboljšim tekstom brez nazornosti podanega materijala. Navedena so premnoga sredstva za zatiranje senenega črva in kiseljaka, tako, da se ne bo težko odločiti za enega ali druzega. Ta sredstva so se (v Johanisbergu) preskuševala na temelju natančnega, strokovnjaškega premisleka z velikimi ali manjšimi izdatki in z večjim ali manjšim uspehom; vendar pa se je postopalo vedno racijonalno in praktično. Uspehi so bili seveda z ozirom na visoke cene pridelanega vina sijajni; kaže se pa, da bi se jih dalo z dobrim uspehom rabiti tudi pri manj dragocenih vinih. Pokazal pa nam je tudi pisatelj, da vsa sredstva proti zatiranju vinogradniških škodljivcev sama na sebi ne izdajo toliko, kolikor železna vstrajnost in natančnost, s katero se jih navzlic vsemu nerganju (ki ga je rado veliko tudi pri nas) uporablja. Ta vzgled je vreden posnemanja tudi pri nas. Pisec teh vrst noče kakih dalekosežnih, obveznih akcij priporočati ali trditi, da se. da zno in isto obrambno sredstvo proti senenemu črvu in kiseljaku v vseh slučajih z vpehom porabiti ali nekatere navedene metode proti temu trsnemu škodljivcu so tako dobre, da bi se jih moralo uporabiti splošno, če bi trebalo, prisiljeno. Naj bi se upoštevalo vsaj one, ki jih vinorejec, kateri kaj drži na red in snago v vinogradu, že tako in tako uporablja. Snaženje trsja, čisto kolje — sploh skrb za red in snago pri trsu, ki ovira mrčes pri skrivanju in mu jemlje pribežališča, je reč, ki bi nikogar pretrdo ne zadela in bi nosila* če bi bila obvezna, v vsakem oziru velikih koristi. Pa tudi skrbno izvedeni in opisani gnojilni poskusi podajejo čitatelju marsikatero dobro misel. Seveda ne morejo poskusi, ki se v enem kraju izvedejo, biti splošno veljavni, ali gotovo je, da dajejo dragocene skušnje, na katere se da s pridom ozirati tudi v drugih krajih, v drugih razmerah in drugačnem podnebju. V splošnem bi rekel, da se je pisatelju dokaz o rentabiliteti umetnih gnojil tudi za vinograde posrečil. Zlasti da imajo dušikova umetna gnojila včasi pri vinoreii več uspeha kakor se jim ga je od marsikatere strani že pripisovalo; je pa upoštevati seveda tudi druge vrste umetnih gnojil. Predno se bo pa vinorejec z lastnimi eksaktnimi poskusi prepričal, katero gnojilo bi v svojih posebnih i«zmerah pred vsem uporabljal, je najbolje, ako poskusi polno gnojenje, ki upošteva potrebe vseh hranilnih snovi trsa. Potem še le naj dela poskuse s posameznimi gnojili. Vendar pa moramo tu svariti pred kakimi prehitrimi sklepi; pri trsu so druge razmere in drugi vplivi ko pri gnojenju na polju. Število ok, posebne lastnosti različnih sort, zunanji vplivi, vse to lahko zmoti. Vendar pa bodo vsakemu vinorejcu poročila o takih poskusih z umetnimi gnojili silno dobrodošla. Posebno še, ako so se vršili poskusi racijonalno, redno, natančno in v vsakem oziru dobro preračunjeno na večjih kompleksih. In tako nam opisuje pisatelj, morda se bo lahko marsikdo z njimi okoristil in bo storila naša vinoreja zopet kak korak naprej. Zadružne in razne gospodarske vesli. Šolske zadruge. Na Hanoveranskem v Nemčiji so začeli ustanavljati novo vrsto zadrug: šolske zadruge. V zadnjem času so ustanovili dve taki zadrugi. Prva se je ustanovila v kraju Pevsum in ima namen vzdrževati višjo zasebno šolo za dečke in dekleta. Delež znaša 100 mark (120 K), zaveza je omejena in sicer enkratna. Zadruga je bila ustanovljena s 24 zadružniki in $i je ustanovila šolsko poslopje, ki stane z upravo vred približno K 25 000. Šolo obiskuje 35 učencev in učenk. Šolnina znaša letno 230 do 250 mark (1 marka = 1'20 K). Druga zadruga se je ustanovila v kraju Freren. Ima istotako namen vzdrževati višjo šolo za fante in dekleta. Deleži so po 100 mark, zaveza je štirikratna. Pri ustanovitvi je bilo 27 zadružnikov. Šolnina znaša 120 mark, šolnina in penzijonat skupaj 700 mark. Te šolske zadruge imajo v prvi vrsti pomen za v kraju samem bivajoče stariše in otroke. Slednji lahko stanujejo doma ter jih ni potreba pošiljati v oddaljenejše višje učne zavode. Vkljub razmeroma visoki šolnini je ta študij še vedno cenejši, kakor v tujem mestu. Denarno pomanjkanje in draginja. Avstro-ogrska banka je povišala obrestno mero v jeseni na 5^2% in sedaj pred kratkim na 6%. To .ie znamenje, da postajajo razmere na denarnm trgu vedno obup-nejše. Kje tiče vzroki, o tem obširnejše ne bomo razpravljali. Omenjamo samo, da so v prvi vrsti iz političnih vzrokov potegnile tuje države, predvsem Francoska, iz Avstro-Ogrske mnogo denarja; na drugi strani je veliko denarno pomanjkanje v zvezi z bojno nevarnostjo in z ogromnimi državnimi posojili. Nadalje pa je važno to, da se tak;; krize, kakor je sedanja, od časa do časa ponavljajo. Kakoi hitro je vsled obilice denarja gospodarstvo naroda ali države zašlo preveč v kredit, se zanesljivo izvrši preobrat v obliki krize, ka-koršno imamo zadnji dve leti. Zunanji znak krize je visoka obrestna mera i:i neobičajno število polomov gospodarskih podjetij. — Vsled velikega pomanjkanja denarja trpi vse gospodarstvo, vsa podjetja od naj večjega do najmanjšega, trpi pa osobito tudi naše kmetijstvo, naša mala obrt in mala trgovina, torej tisti krogi, za katere skrbeti je naloga naših posojilnic. Velike banke in velika podjetja vobče skusijo v tem kritičnem času pobegniti nase iz naroda kolikor mogoče mnogo denarja, kar vsakemu malemu gospodarstvu škoduje. Vsa velika podjetja si vsled svoje velike kapitalne moči tudi v tem težavnem času lahko nabavijo potreben kredit, med tem ko tisoči in tisoči malih posestnikov, malih trgovcev in malih obrtnikov nt morejo priti do posojila in če bi ga bili še tako zelo vredni. Vpraša se tu, kaj naj posojilnice v tem položaju store? V dobrem času je posojilnicam vsakdo rad dal denarja, da so ustrezale kreditnim prošnjam svojih članov. Sedaj ne da nihče. Najprimernejši čas, da Si posojilnice enkrat za vselej zapomnijo, da so v kritičnem časa navezane le nase in da imajo pričakovati pomoči lc od svoje poso-jilniške organizacije, pa tudi to samo tedaj, ako so vse posojilnice do svoje posojilniške organizacije vedno v popolni meri storite svojo dolžnost. Komur to danes ni jasno, tistemu ni pomagati in je boljše, da čimpreje zapusti vodilne vrste zadružništva, ako se v istih nahaja. Nevarnost škoduie tudi v zadružništvu, kakor povsod drugod. ______________ Praktični nasvet za sedaj bi bil ta, da naj posojilnice z ozirom n« splošno povišanje obrestne mere povišajo obrestno mero tudi zn svoje hranilne vloge. Kako visoko naj gredo, to je odvisno popolnoma od razmer v posameznih krajih. Cim hujša je v kakem kraju konkurenca, tem previdnejše je treba postopati pri obrestni politiki.. Priporoča se nadalje osebna agitacija za vloge, kakor delajo to razni drugi zavodi. Najprimernejše pa se ima razven tega poučevati ljudstvo o važnosti posojilništva, o velikaniski narodno-gospodarski in socijalni važnosti posojilnic za vse nižje sloje v prvi vrsti; če bo ljudstvo natančno zvedelo, kaj posojilnice za njega pomenijo, potem bo marsikaj drugače, kakor je sedaj. Posojilnice in vojska. Vsak pameten človek je bil sicer uverjen, da z vojsko ne bo nič, kajti na celi stvari se je opažalo nekoliko preveč krika, kar. še nikdar ni bila prava priprava za vojsko. Vendai je že vse to dalo povod, da se je nevedno ljudstvo dalo nahujskati proti denarnim zavodom, češ vzdignemo denar, drugače bomo vsi zgubili, kajti vojska se bliža. Z ozirom na to se je ?;a stvar zavzelo tudi naše časopisje, da se ljudstvo pomiri. In tako piše »Straža« z dne 29. 11. 1912 med drugim sledeče: »Največkrat se bega ljudstvo s tem, da bo nastala vojska in bo država pobrala ves denar iz posojilne. Kdor tej nesmiselni trditvi verjame, ne pozna popolnoma nič poslovanja posojilnic. Vlog, katere prinesejo vlagatelji, nimajo posojilnice nakopičenih v svojih blagajnah, temveč iste razposodijo svojim članom in, če imajo kaj odvisnega denarja, istega naložijo pri zvezi. Tudi zveza nima miljo-nov mirno spravljenih v svojih blagajnah, temveč pomaga s krt-ditom onim posojilnicam, katere nimajo dovolj denarja, ostanek pa imajo dobro naložen. V blagajnah posojilnice se nahajajo le neznatni zneski, ker bi imele posojilnice le izgubo, ako bi pustile večje zneske brezobrestno v blagajnah ležati. Ves te razmere dobro pozna držav na uprava, zato ne bo iskala denarja v blagajnah posojilnic, ke, bi ga le zelo malo našla. Pomisliti pa je treba nadalje, da je denai v blagajnah posojilnic zasebna last in da ni mogoče, da bi se država meni nič tebi nič polastila zasebnega premoženja. Če bi to bilo mo goče, potem bi se moral vsakdo bati za celo svoje premoženje; uič bi ne pomagalo, da dvigne vlagatelj denar in ga dene doma v kakt. nogavice, ali pa skrije v postelje, prišla bi država in ga pobrala. Pa ne samo to, držva bi mu zaplenila živino itd. in vse prodala. Ker se kaj takega v najhujših vojnih časih še nr zgodilo, ker v sedanji vojski na Balkanu niti Turčija, kjer vladajo res — bolj turške razmere, kaj podobnega ni storila, je popolnoma izključeno, da bi moderne države kedaj posegle po zasebni lasti svojih državljanov. Najdejo se hujskači, ki prigovarjajo vlagateljem, naj dvignejo denar iz posojilnic, češ, sovražnik bo prišel v deželo in pobral denar iz posojilnic. Da je tudi ta strah praženi, je razvidno iz tega, ker Avstrija ne pride v vojne zapletljaje. Vzemimo pa, da bi naša država res prišla v vojni položaj, potem je popolnoma izključeno, da bi sovražnik prišel v naše dežele, ker se bodo vsi vojni dogodki odigravali v deželah na jugu in vzhodu, ki meje na tuje države. Pustimo končno veljati trditev, da pride kak sovražnik v deželo! Kaj se bo zgodilo? Pobral ne bo sarno malenkostnih zneskov iz blagajn posojilnic, temveč ropal povsod in ne bo ljudem nič pomagalo, če su vzdignili denar iz posojilnic in ga imajo doma, ker jim ga bo sovražnik odnesel. Ce pobere pa sovražnik denar iz posojilnic, m. bodo tega trpeli ne vlagatelji in ne člani, ker ima vsaka posojilnica večji rezervni zaklad, kakor znaša njena gotovina v blagajni. Nadalje je pa skoraj gotovo, da bi po končani vojski lahko posojilnice^ ako bi jim zavarovalnice ne izplačale oropanega denarja, po svojih knjigah dokazale, koliko gotovine so imele v blagajni in bi se jim ista, če jo je sovražnik oropal, povrnila, dočim posameznik, kateremu je sovražnik nele pobral ves denar, temveč uničil vse imetje, ne bo mogel dokazati, koliko je izgubil vsled vojske in se rnu tudi ne bo nič povrnilo. Pač pa obstoji v slučaju vojske, četudi ne pride sovražnik v deželo, za vsakega človeka, kateri ima denar doma, nevarnost. da mu roparji alj tatovi pokradejo denar, ali pa sežgejo vsa poslopja, ker v časih, ko morajo mladeniči in mladi možje iz doma, pridejo razni elementi na svitlo, kateri na stroške drugih dobro in brezskrbno žive in ne razločujejo, kaj je moje ali' tvoiie-Kdor trezno vse presodi, bo v slučaju vojske vso svojo gotovino vložil v posojilnce, katere imajo železne blagajne na razpolago, katere so proti vlomu zavarovane .— v slučaju, da sovražniki vlomijo v blagajno posojilnic, bi zavarovalnice, katere bi že znale najti pota, da pridejo zopet do svojega denarja, trpele škodo — katerih ne more požar uničiti, ker ne morejo stene pregoreti, ne pa dvigal denar 1 z posojilnic in ga spravljal v nevarnost. Najčešče se sliši: dvignimo denar iz posojilnic, ker bo v slučaju vojske izgubil svojo vrednost. Ce zasledujemo vojne dogodke zadnjih let, n. pr. vojsko Nemcev s Francozi (1870—71), bursko vojsko (1899), vojsko Rusov z Japonci (1904—5), vojsko Italije s Turčijo (1911) in sedanjo vojsko na Balkanu, vidimo, da nobena država im nikdar na to msljla, da bi poslabšala vrednost denarja Se celo Turčija, ki je v vojski z Italijo doprinesla velike denarne žrtve in ima sedaj v boju s štirimi sovražniki ogromne stroške ter bo mo- rala večji del svojega evropskega ozemlja prepustiti drugim državam. kljub svoji slabi upravi ne misli na to, da bi poslabšala vrednost denarja, temveč že sedaj išče nova posojila; da bi pa kaj takega storile moderne države, kojih denarno gospodarstvo odgovarja modernim načelom, kojih državne banke so pravilno organl-zovane, je popolnoma izključeno. Pomislimo pa nekoliko dalje: ali se bo poslabšala le vrednost denaria, kateri je naložen v posojilnicah? Kaj še! Če bi se to res zgodilo, se bo poslabšala vrednost vsega denarja in roko v roki s tem bodo padle cene za vse pridelke, izdelke, poslopja, posestva itd. Najdejo se »modri« ljudje, ki pravijo: dvignemo denar iz posojilnic in si nakupimo vole, posestva itd., da se izognemo nevarnosti poslabšanja vrednosti denarja. Dotičniiki ne pomislijo, da se bodo voli, ki so stali tisoč kron, ako denar izgubi svojo prvotno vrednost, pozneje prodali le za polovico, ali še nižje itd. Vsi vlagatelji naj mirno puste svoje vloge v posojilnicah, če se žele obvarovati vsake škode. Kake pa bodo posledice balkanske vojne za naše posojilnice? Odkrito moramo reči, da ne bodo slovenske posojilnice, ker niso v zvezi z bankami, industrijskimi podjetji in veletrgovinami, občutile posledic. Mi Slovenci smo kmečki narod, naše posojilnice so le v zvezi s kmeti, nimajo nobenega stika z mednarodno industrijo in trgovino, radi tega tudi niso nič prizadete. Poglejmo si pa banke in razne neslovenske mestne zavode, n. pr. hranilnice (šparkase), katere so velike svote posodile meščanom (veleobrtnikom, veletrgovcem) in so odvisne od denarne politike državnih bank! Naša Avstro-Ogrska banka, kakor tudi poštna hranilnica so povzdignile obrestno mero na 6%, navadne banke so zvišale obrestno mero tako, da plačujejo posojilojemalci 8—10 m še več odstotkov, vse mestne hranilnice so zvišale obrestno mero za posojila i. s. hranilnica v Mariboru (šparkasa) na 5Y?%, v Gradcu na 53it% (poprej 4*/<%), v Celju (nemška mestna) na 6%, v Brucku na 6'A% (menični kredit v Marenbergu na 6'A%, v Brežicah na 7'A% (menični kredit) itd. Da kmečke posojilnice ne občutijo posledic balkanske vojske, je najboljši dokaz ta, da še dosedaj ni nobena zvišala obrestne mere za posojila in najbrž tudi v bodoče ne bodo. Kai naj pa izvajamo iz zviševanja obrestne mere za posojila, katero so v kritičnih časih uvedli mestni neslovenski zavodi? Prvič to, da je bilo iz gospodarskega stališča potrebno, da se ie izvedla organizacija kmečkih posojilnic, katere v kritičnih časih ne pritiskajo na dolžnike. in drugič, da kmečke posojilnice niso v nobeni zvezi z indu- strijo in veletrgovino, ne občutijo posledic vojsk in da je najboljše, da se v vseh slučajih ljudstvo poslužuje svojih domačih kmečkih denarnih zavodov.« Kranjski deželni odbor pa je vsem županstvom na Kranjskem o isti stvari poslal to-le okrožnico: » Strah pred vojsko, ki je pa najbrž neopravičen, je marsikoga razburil, in prva misel, ki so ,io ljudje dobili, je bila ta, ali je njihov denar, ki ga imajo naloženega v hranilnicah in posojilnicah, tudi varen. Ker ljudje premalo poznajo uredbo in poslovanje denarnih zavodov, so se začele širiti med njimi najneverjetnejše pravljice. Nevedni ljudje, ki mislitjo, da leži denar v hranilnicah in posojilnicah kar na kupe v blagajnah, sa dajo zapeljati in takoj zahtevajo svoje vloge nazaj, češ, da bodo doma njihovi denarji varni pred sovražnikom in pred lastno državo. To pa je usodepolna zmota, ki lahko ljudstvo zapelje v veliko škodo. Predvsem mora ljudstvo vedeti, da je popolnoma izključeno, da bi k>edaj država segla na hranilne vloge denarnih zavodov. To se še nikdar ni zgodilo. Celo če je sovražnik prišel v tujo deželo, se je polastil morda državnih denarjev, pustil je pa pri miru vloge privatnikov v denarnih zavodih. Zato je izključeno, da bi se sovražnik, ki pa sploh nikdar v naše kraje priti ne more, polastil denarja, ki je v denarnih zavodih. Država je sama najbolj interesirana pri tem, da so hranilne vloge varne in da ima ljudstvo popolno zaupanje v varnost denarnih zavodov, kajti vse državno življenje je danes osnovano na varnosti osebnega kredita. Saj je država sama s strogo in natančno zakonodajo vse storila, da se preskrbi za varnost vlog. Ako ima torej kdo svoj denar naložen v hranilnici ali posojilnici, kateri stoje na čelu zaupanja vredni možje, je lahko gotov, da se ne more od njegove vloge noben vinar zgubiti. Poleg tega opozarjamo na to, da stoje hranilnice pod vladnin, nadzorstvom, da za nekatere hranilnice jamčijo občine mestne ali kmetske z vso svojo davčno močio, posojilnice pa imajo varnost v neomejeni zvezi svojih članov, to se pravi, da na stotine gruntov, hiš in drugega premoženja jamči za vsak vinar, ki ga ima kdo naloženega v dotičnem zavodu. Da bi pa bila varnost še večja, je kranjski deželni zbor s posebnim sklepom posojilništvo postavil pod varstvo dežele, ki s posebnim uradom skrbi za to, da se poslovanje vsega podrejenega mu zadružništva vrši v popolnem redu. Tako je torej vsestransko preskrbljeno za varnost hranilnih vlog. Vsak denarni zavod obrestuje vložnikom njihove vloge. Zato pa vsak denarni zavod mora vložene svote tudi obrestonosno nalo- žiti v posojilih, ker ne more obresti dajati, ako obresti ne jemlje. Zato pa noben denarni zavod nima vlog zaprtih v svoji blagajni, ampak svoje denarje proti izposoja proti primernemu jamstvu. Če bi torej kdo hotel ugrabiti hranilne vloge, jih ne bo dobil, ker so rse zunaj pri dolžnikih. Ravno tako je pa izključeno, da bi katerikoli denarni zavod, če ima tudi na miljone in miljone lastnega premoženja, mogel takoj izplačati vse hranilne vloge, ako en dan prigrme nanj vsi vlagatelji. Denarni zavod bi moral v takem slučaju vse svoje dolžnike tožiti. To bi pa bila velikanska gospodarska krivica. Pomislite, kaj bi nastalo, ako bi vsi denarni zavodi danes tožili in rubili vse svoje dolžnike!? Zato je pa brezvestno in naravnost zločinsko, ako kdo vlagatelje hujska, da naj dvgajo denar. Tako hujskanje je tudi kaznjivo in v resnici ne zasluži tak hujskač drugega, kakor da se ga naznani državnemu pravdništvu. Pa vlagatelji tudi sami sebi škodujejo, ako dvigajo vloge, ker v hranilnici in posojilnici jim njihov denar nese obresti in je absolutno varno spravljen, spravljen tudi pred tatovi in roparji. Ako pa kdo denar dvigne in ga spravi v nogavico ali v skrinjo, izgubi obresti in tam je šele denar najbolj nevarno shranjen. Skušnja uči, da tak nemir traja samo nekoliko dni, kvečjemu nekoliko tednov, potem začno ljudje počasi zopet nazaj nositi, ampak škoda, ki so jo naredili samim sebi in celemu narodnemu gospodarstvu, pa ostane. Zato je dolžnost vseh oblasti, da svare ljudstvo pred takim nepremišljenim postopanjem. Ker se po časnikih bere, da na borzi papirji padajo, marsikdo misli, da je manj vreden tudi bankovec, ki ga im>a v svojem mošnjičku. To je pa popolnoma zmotno, kajti papirji, s katerimi se na borzi kupčuje, so deloma javne zadolžnice, večinoma pa delnice akcijskih družb, s katerimi se na borzi špekulira. Ako torej med borzijance udari novica, ki se jim zdi nevarna za njihove industrije, tedaj hitro vsak skuša prodati svoje papirje, vsled česar njihova cena pade, dokler se jih zopet nazaj ne kupuje, s čemer se zopet cena dvigne. Ta borzna špekulacija pa nima popolnoma nobene zveze z denarji, ki so naloženi v hranilnicah in posojilnicah in ravno tako tudi ne z bankovci avstro-ogrske banke, ki nam danes služijo kot papirnati denar. Ti bankovci imajo svoje pokrtje v premoženju avstro-ogrske banke in država sama čuva nad njihovo varnostjo in polnovrednostjo. Popolnoma izključeno je, da bi papirnati denar v svoji vrednosti kaj izgubil in zato je čisto uezmiselno, ako kdo zahteva v posojilnici zlat denar, namesto bankovcev. Bankovci so se vpeljali s tem namenom, da se promet olajša. Kdor vse to trezno premisli, se mora čutiti popolnoma varnega. Tudi v slučaju vojske, pred katero pa nas ho, kakor upamo, Bog obvaroval, so naši prihranki, ki smo jih naložili v naših poštenih zavodih, popolnoma varni in zato ne samo ne dvigajmo denarja, ampak nalagajmo ga prav pridno, da se čimbolj pomnoži naše narodno premoženje.« Pivo poslovno leto osrednje zadružne banke v Bulgariji. Ta zavod je bil ustanovljen s postavo z dne 11. decembra 1910, ima pa namen aospeševati in ustanavljati kmečke hranilnice in posojilnice. Novi zavod šteje ustanovnike in navadne člane. Usta-novnika sta dva državna bulgarska bančna zavoda: narodna banka in bulgarska kmetijska banka, ki imata vsak vplačati po dva in pol miljona kron ustanovne glavnice. Navadni člani so zadruge, ki pristopijo ali jih osrednja zadružna banka ustanovi sama; vsaka taka zadruga mora vplačati po dva deleža v vrednosti 200 levov ali prilično 200 kron. Najvišja dividenda znaša za ustanovnike 4, za navadne člane 5°/o- Osrednja zadružna banka lahko izdaje obligacije do 10kratnega zneska posebnega garancijskega sklada: za ustanovitev istega imata prispevati zgoraj omenjena bančna zavoda en miljon kron. Osrednja zadružna banka se spušča v denarne posle samo s svojimi članicami. Na njihov račun opravlja vse potrebne denarne kupčije in financira razne zadružne ustanovitve: v posebnem oddelku se bavi z zavarovanjem živine in proti toči. Upravo banke nadzoruje vlada, ki imenuje tudi višje uradnike; upravni organi so ravnateljstvo, upravni svet in nadzorstvo. Obrestna mera ne sme prekoračiti 6 1/2°/o- Osrednja bulgarska zadružna banka je bila otvorjena dne 18. marca 1911 in je zaključila svoje prvo poslovno leto dne 31. decembra 1911. Uspehi so prav ugodni; razun dveh ustanovnikov je pristopilo 458 zadrug, ki so dobile kredita za prilično 11 miljonov kron. V oddelku za zavarovanje proti toči je pristopilo 3.443 zavarovancev, ki so vplačali 134.684 kron premij; izplačalo se je v 517 slučajih 126.878 kron škode; zavarovalni oddelek za živino se je otvoril z letošnjim letom. Delokrog banke se bo z okupacijo novih obširnih dežel silno povečal. (Po poročilu v »Bulletin des Institutions Economiques et sociales« v Rimu). Generalna zveza kmetijskih zadrug v Srbiji, o čije delokrogu in poslovanju govorimo že na drugem mestu, je imela svoj občni zbor začetkom tekočega meseca v Zaječaru. Udeležba na tem občnem zboru je bila nenavadno velika. Na dnevnem redu so bili referati in debate o zboljšanju kmetijskega kredita, o zboljšanju kmetijskega poduka in o zavarovanju proti toči. Glede zboljšanja kreditnih razmer se je sklenilo delati z vso energijo na to, da se število kmečkih posojilnic pomnoži in njih delovanje podpira; generalna zveza naj tudi nadalje svari kmečko prebivalstvo pred kapitalističnimi, ljudstvo izsesajočimi in dostikrat strankarskim interesom služečimi denarnimi zavodi. Glede druge točke se je sklenilo pozvati vlado, naj prej ko prej ustanovi na belgrajskem vseučilišču kmetijsko fakulteto, za katero so že bili v državne proračune zadnjih let postavljeni primerni zneski. Vrhu tega se naj v dveh mestih na deželi ustanovi kmetijske pieskuševalnice. Na mesto okrajnih ekonomov naj se nastavi kmetijske potovalne učitelje. Kmetijstvu naj se posveča na kmečkih elementarnih šolah največ pozornosti; pri učiteljiščih in duhovniških seminarjih naj se uredi vzorne kmetije in se naj na teh zavodih podučujejo kmetijske vede. Kar se tiče zavarovanja proti toči, se je kongres izrekel le za neobvezno upeljavo. Generalna zveza je prevzela nalogo doseči postavno uresničenje vseh teh sklepov. — Nekatere misli glede zboljšanja in poglobljenja kmetijskega poduka bi bilo dobro tudi pri nas upoštevati. O poslovanju zadruge za rejo sadnih drevesc v Effeltrichu na Nemškem poroča nek nemški kmečki list sledeče: Že dolga desetletja so se pečali mnogi posestniki v vasi Effeltrich z odgojo sadnih drevesc, ki so jih potem prodajali po vsej bližnji in daljni okolici. Ko so prišle dobre železnične zveze, so Effeltričani svojo kupčijo še bolj razširili in našli odjemalce svojih izvrstno odgo-jenih drevesc po celi Nemčiji. Prišli so prekupci, ki so drevesca v Effeltrichu pokupili in njih pomešali z manj dobrim blagom od drugod; v Effeltrichu samem se je tudi vgnjezdila nereelnost. Vse to je imelo seveda slabe posledice za sadjerejo po Bavarskem in vseh sosednih deželah. L. 1899 je bil izdan za celo Nemčijo drž. zakon, s katerim se je krošnjarenje s sadnim drevjem prepovedalo. Da bi se pa rešilo effeltriške pridelovalce sadnih drevesc in spravilo kraj zopet na nekdanji dober glas, se je ustanovila tam zadruga za rejo sadnih drevesc, ki je dobila vočigled težavnemu položaju ob njeni ustanovitvi tudi od države obilno podporo. V nekaj letih se je ta zadruga nenadejano lepo razvila in I. 1911 je razposlala 81.500 komadov sadnih drevesc, za katere se je dobilo 95.000 mark. Povprečno torej cena ni bila slaba. Zadružniki so si ustanovili že vzoren sadni vrt, veliko skupno drevesnico in skladišče. Povrh tega imajo zadružniki lastne, racijonalno obdelane in oskrbovane drevesnice, po katerih vlada vzoren red. Nalagajmo svoj denar v svoje zavode! Nek pruski zadružni list piše: Število dolžnikov pri naših kmečkih hranilnicah in posojilnicah raste od leta do leta in še vedno prihajajo novi prošnjiki; kaže pa se tudi, da bi morali naši kmečki denarni zavodi vršiti še druge važne naloge. Za eno in drugo pa je treba znatnih denarnih sredstev. Razne banke in za velikimi dobički strmeči bankirji se trudijo na vse načine, da bi zvabili prihranjene kmečke groše v svoje zavode. Kmečko ljudstvo nima prav nobenega povoda dajati svojega težko prihranjenega denarja tujim, neznanim ljudem. Saj ima doma svojo hranilnico z neomejenim jamstvom članov, katera je najbližja in najkomodnejša. v 99 od 100 slučajev pa tudi najvarnejša hranilnica. Da se pa bodo hranilne vloge v naših malih vaških denarnih zavodih pomnožile, bo treba več truda in agitatoričnega dela! Treba bo ljudstvo poučiti o varnosti in molčečnosti teh zavodov; treba bo razlagati njihov pomen in porabo naloženega denarja; treba bo povsod požrtvovalnega načelstva in nadzorstva, ki bo agitiralo samo za zavod in ga priporočalo pri sosedih, sorodnikih in prijateljih. Treba bo posebno v sedanjih časih več življenja in odporne sile tudi v teh malih zavodih, treba bo posebne pozornosti za pridobivanje hranilnih vlog, da bo nam mogoče svoje naloge izpolnjevati. Ne varčujte tam, kjer ni treba! »Westfaiische Genossen-schaftszeit.« piše med drugim o tem poglavju: Članom zadružnih načelstev in nadzorstev se mora dati čim več prilike, da se o zadružnih zadevah podučujejo, zlasti pa, da natančno poznajo svojo nalogo, svoje dolžnosti in svojo veliko odgovornost. V ta namen je zadrugam toplo priporočati, da naroče za vse člane načelstva in nadzorstva zadružno glasilo, dalje, da je vsem članom načelstva in nadzorstva vedno na razpolago kaka praktična knjiga o zadružništvu. Razume se, da toplo priporočamo prireditve in obisk zadružnih tečajev in shodov. Čim bolj se bodo v zadrugah delujoči možje poglobili v svojo nalogo in svoje dolžnosti, tem bolj bo zadruga prospevala. Saj jo bode potem smatral vsakdo kot svojo lastno, častno zadevo, katera mora procvitati in se razvijati. Kako nujno potrebno je, da pozna načelstvo in nadzorstvo natančno svoje dolžnosti in svoje posle, nas uče ravno slučaji, da pride ena ali druga zadruga v težave. Če utrpi zadruga kako škodo ali zgubo, komu se nalaga vsa odgovornost? Od koga zahtevajo zadrugarji včasi na naravnost brezobziren način pokritja škode? Od načelstva in nadzorstva. In vselej smo še videli, da člani nikakor ne odnehajo, četudi vidijo, da morajo vsled njihovih zahtev možje, kateri sede v načelstvu in nadzorstvu zadruge, obubožati. Pred vsem tem bi se naj ti skušali po možnosti čuvati in varovati. Povsod seveda ne pade naš nauk na rodovitna (la; so namreč zadrugarji in cele zadruge, ki vse boljše vedo, ko njihove zveze, ki jim hočejo koncem koncev vendar samo dobro. Vendar pa ne bodemo prenehali pozivati zadrug, naj store, kolikor morejo, za izobrazbo vodilnih svojih oseb, ker si nočemo nalagati krivde, da smo ta prepotrebni opomin zamudili. Zadruge niso mrtva bitja, temveč žive organizacije, katere si morajo prizadevati, da žive s časom in se časovnim razmeram in potrebam primerno vedno izpopolnjujejo. Zato pa je treba neprestanega učenja in nadalnjega izobraževanja. Za ocenjevanje načelstva in nadzorstva v zadrugah je upeljala hesenska zadružna zveza v Kaselu razredovanje po številkah, kakor je n. pr. običajno pri nas v šolah. Razredi se določijo na podlagi vsakokratnega revizijskega poročila. Zveza poroča o razredovanju v letu 1911 sledeče: »V prvi vrsti so knjigovodje in tajniki, ki z malimi izjemami vestno izvršujejo svoje dolžnosti. Samo 33 knjigovodij je dobilo nižji red, kakor zadostno (to je št. 3) in sicer jih je 23 dobilo 3/-t, 11 pa jih je dobilo red 4, to je nezadostno. Red ena je dobilo 1? in boljši red kakor 3 je dobilo 282 knjigovodij (tajnikov). Vobče odpadejo na te funkcijonarje razmeroma najboljši redi. Sreča za zadruge, da ima tako izvrstne tajnike. Toda kjer je svetloba, tam najdemo tudi senco in poleg izvrstno poslujočih zadrug imamo žalibog tudi take, kjer poslovanje in uprava povzročata skrbi. 63 predsednikov in 64 načelstev ni moglo niti dobiti red 3 (zadostno). Največ nerednosti pa se najde v poslovanju nadzorstva. 110 nadzorstev ni moglo dobiti red zadostno. Ko bi vendar nadzorstva pomislila, kakšne strahovite posledice lahko postanejo, ako se nadzorovanje v zadrugah zanemarja. Ako v nekaterih slučajih ni mogoče, da bi redno nadzorovanje izvrševali vsi člani nadzorstva, naj se lotijo tega dela vsaj nekateri člani. Razume pa se, da za morebitne posledice odgovarjajo vsi člani nadzorstva, ne samo tisti, ki so v resnici nadzorovali. Tudi ni pravilno, kakor se žalibog večkrat dogaja v zadrugah, da se vse poslovanje prepusti enemu samemu funkcijonarju. Tako ravnanje je spojeno mnogokrat z veliko nevarnostjo. Izkušnja nam tu pripoveduje že mnogo, mnogo! Zato naj bo vsak, ki se je dal izvoliti v vodstvo zadruge, cel mož na svojem mestu! Da se bo to prav in vedno bolj razumevalo, zato naj skrbe zadruge s tem, da širijo poznavanje zadružništva med svojimi člani. Člani načelstva in nadzorstva naj se udeležujejo poučnih predavanj, ki jih prireja zveza, zadruge pa naj razdeljujejo med nje vedno večje število zvezi-nega strokovnega glasila«. Konec hišnih nabiralnikov. Časopisi so prinesli poročilo, da so vse banke opustile nabiranje hranilnih vlog s pomočjo hišnih nabiralnikov. V vseh slučajih, da so prišli zavodi do prepričanja, da pri hišnih nabiralnikih delo, trud, zamuda časa ni v nobenem razmerju z uspehi. To spoznanje jim je dalo povod za opnstitev poslovanja s hišnimi nabiralniki. Tako sodijo o hišnih nabiralnikih banke. Mi bi se čudili, ako bi banke sodile drugače. Banke imajo namen iztisniti iz ljudi kolikor mogoče visoke dobičke, da vržejo delničarjem v žrelo kolikor mogoče visoke dividende. Etična stran pri vsem denarnem poslovanju je bankam deveta briga in resnica je, da se pri hišnih nabiralnikih v prvi vrsti ne zasleduje namen, dobiti s tem bogve kake dobičkanosne posle, temveč s to napravo se pred vsem nižji sloji in mladina navajajo k varčevanju. V tem vzgojevalnem momentu hišnih nabiralnikov leži ravno njihov velik pomen. Zadruge po svojem bistvu branijo velike množice pred odiranjem, kakoršnega si žele n. pr. banke. Zadruge imajo pa tudi dolžnost, vzgojiti ljudstvo k gospodarski štedljivosti. Zato se zadruge ne morejo pridružiti sklepom bank in morajo poslovanje s hišnimi nabiralniki vzdržati še naprej ter iskati sredstev za izpopolnjenje tega poslovanja. Tako so storile zadruge n. pr. v Nemčiji ter so izpopolnile poslovanje s hišnimi nabiralniki na ta način, da same obiščejo stranke, kjer se nahajajo nabiralniki ter nabiralnik kar na domu izpraznijo. Ta preureditev se je izkazala kot dobra in praktična. Izpopolnitev zadružnega pouka v Nemčiji. Kmetijska visoka šola v Berolinu je že v letnem tečaju 1912 močno razširila pouk v zadružništvu. Povod k temu je dal lep razvoj zadružne organizacije v kmetijstvu, ki temu primerno rabi vedno več zadružno vzgojenih uradnikov. Ustanovil se bo poseben učni oddelek, kjer bo tvoril podlago splošni kmetijski študij, ki bo trajal 4 tečaje. Na to sledi študij iz zadružništva, ki bo trajal 2 tečaja. Za ta 2 tečaja bo potrebno položiti poseben izpit. Ta študij bo torej imel namen, vzgojiti za kmetijsko zadrugo dobre uradnike. Predavali bodo pa večinoma možje, ki se v zadružništvu praktično udejstvujejo. Na 53. splošnem zadružnem shodu nemških Šulce-deličevk, ki se je vršil to leto i. s. meseca avgusta v Monakovem, je bil spreiet sledeči zanimivi predlog znamenitega zadrugarja prof. dr. Criigerja: »V spoznavanju, da so teoretično in praktično dobro izvežbani uradniki in revizorji za nadaljni razvoj zadružništva odločilne važnosti, je potrebno, da se na trgovskih visokih šolah zadružni pouk, s katerim se je že pričelo, nadalje izpopolnjuje. Priporoča se, da sedanjemu trgovskemu študiju, trajajočemu 4 tečaje, pridata še dva nadaljna tečaja za pouk v zadružništvu, da se na ta način vzgoji potrebnih revizorjev in pisarniških uradnikov. Pogoj za sprejem k temu teoretičnemu pouku bi moral biti dokaz o že triletnem praktičnem vežbanju. — Za zadružno izobrazbo narodnih gospodarjev in juristov naj bi se na univerzah predavalo o zgodovini, teoriji in praksi zadružništva. Tudi zadružno pravo naj bi bilo več kakor doslej predmet akademičnega pouka.« Tudi premožni naj pristopijo k posojilnicam. Mnogokrat se dobijo premožnejši ljudje, ki se naravnost sramujejo pristopiti kot člani kaki posojilnici, češ, da so posojilnice samo za reveže. Seveda je tako naziranje čisto napačno. Upoštevati je treba, da je človek odvisen od toliko okolnosti, da ne more prav nič vedeti, kedaj se njegove razmere, osobito gospodarske, spremene tako, da ga naenkrat napravi iz premožnega človeka navadnega revčka. V takem slučaju bo prisiljen iti k posojilnici. Ljudje bodo takrat kazali na njega, češ, prej ga ni bilo blizu, sedaj ko posojilnico rabi, pa pride. Uvaževati pa je treba tudi dejstvo, da uživa posojilnica temveč kredita in ugleda, čimveč in čim premožnejše zadružnike šteje v svojem krogu. Posojilnica je gotovo namenjena v prvi vrsti za tiste, ki so pomoči potrebni. Storila bo za nje lahko temveč, čimbolje je sama kredita zmožna. Dolžnost bogastva pa mora biti danes, da podpira revnejšega sočloveka kjerkoli more, da ga podpira osobito tam in na tak način, ki ga pravzaprav njega, bogatina, ne stane niti vinarja. Tudi ta razlog naj bo za premožne merodajen, da pristopijo. Odgovorni urednik: Miloš Stibler.