----    273    ----
V prežalostni spomin smrti
dr. Lovro Tomanove.
Ce hud vihar na morji tam razsaja, I val za valom strašno se dviguje, Zastonj mornar z vetrovi se bojuje, Pogub, nemir zdaj barko mu navdaja.
I ko na nebu zopet zarja vzhaja, Vodeni grob mornarjev razsvetljuje, Razbito barko, ki na njem žaluje Brez upanja rešitve, brez čuvaja.
Nesrečna barka si Slovenija mila! Žaluj, solze grenkotne zopet toči Na zgodnji grob prezvestega ti sina.
Saj vedno čez vse draga si mu bila, Za blagor tvoj v ljubezni se je vroči Boril vse dni presrčno, domovina!
Poženčan.