Julijana VISOČNIK JEZIKOVNE ZNAČILNOSTI NAPISOV CELEJE IN NJENE OKOLIcE Izvleček Jezikovne značilnosti napisovje mogoče preučevati predvsem kot napake, ki se na njih pojavijo, saj so odraz govorjenega jezika. Na tem mestu so zbrane vse napačne rabe z napisov celeje, ki so razdeljene po dveh kriterijih. Osnovna delitev je na napise mesta in agra, torej glede na najdišče; znotraj tega se napake delijo naprej na glasoslovne, oblikoslovne, pravopisne, skladenjske, besediloslovne ter tiste, ki se tičejo besedišča. Abstract The language characteristics of inscriptions can be studied primarily in terms of the errors attested in them, since they are a reflection of the spoken language. The following article presents all erroneous usages from celeian inscriptions, divided according to two criteria. The basic division distinguishes between inscriptions from the town and from the ager; within this framework, errors can be further subdivided into errors of phonetics, morphology, spelling, syntax, discourse, and vocabulary. Uvod Latinski napisi so bili zapisani v t.i. vulgarni latinščini - v pogovornem jeziku Rimskega imperija.1 Kot takšni ne morejo zadostiti standardom knjižnegajezika, različici, ki so jo uporabljali latinski klasični pisci. Ker je latinščina mrtev jezik in besedil v vulgarni latinščini praktično ni, igrajo napisi pri preučevanju te zvrsti jezika toliko večjo vlogo. Njihovo preučevanje nam odstira posamezne zakonitosti pri razvoju in spreminjanju jezika, kaže pa tudi na prehod v romanske jezike. Jezikovne značilnosti vulgarne latinščine se na napisih kažejo predvsem kot napake, Za razvoj in značilnosti vulgarne latinščine glej: Kiesler 2006, Herman 1975; Väänänen 1983, 480-506; Tovar 1980, 331-342; Herman 1983, 1089-1105; Mihäescu 1983, 1107-1147; Löfstedt 1983, 453-479; Zamboni 1965-1966, 463-477; Bonfante 1999, romanski jeziki so predstavljeni kot stopnja v razvoju latinskega jezika - razlaga temelji na glasoslovju. Prim. pa še Mihäescu 1993 (poudarek na četrtem poglavju), kjer se avtor ukvarja z latinskim jezikom v Istri, Sloveniji in Panoniji. Predstavi lokalne posebnosti na področju samoglasnikov in soglas-nikov, značilnosti prislovov, predlogov in veznikov, ter posebnosti na področju besedišča, ki bi naj bile skupne vsem omenjenim območjem. Prim. še Visočnik 2007, 84-92 (poglavje o vulgarni latinščini z vso pripadajočo literaturo). torej kot odstopanja od uveljavljenih norm knjižnega jezika. Večino napisov predstavljajo nagrobniki in oltarji, za katere lahko trdimo, da so - predvsem v provincialnem okolju - veliko bolj »ljudski«. Latinščina na njih z vsemi svojimi napačnimi rabami govori prav o tej ljudskosti, o jeziku, ki so ga na nekem območju uporabljali v vsakdanjem življenju. Večino napak lahko umestimo v ta sklop; obstajajo pa tudi tiste, ki so tehnične narave: posledica pomanjkanja prostora na napisnem polju, nepismenosti kamnoseka, slabega orodja in podobno ... Na osnovi teh ne smemo delati sklepov o razvoju jezika, zato je najprej potrebno natančno ločiti obe vrsti napak. Kljub temu, da napisov večinoma ni mogoče natančno datirati, so pomembna dopolnitev k ugotavljanju razvoja jezika. Praviloma jih je namreč mogoče datirati le na stoletje natančno; ker pa je spreminjanje jezika dolgotrajen proces, kažejo na razvoj, ki je značilen za določeno obdobje. V manjšini so namreč tisti napisi, ki so datirani natančno - ali s pomočjo letnic ali s konzuli. Največkrat pa si moramo pomagati s posameznimi bolj ali manj natančnimi kriteriji datiranja. Ob jezikovni analizi okoli 400 napisov antične Celeje (214 iz same- Slika 1: Zemljevid celejskega agra. ga mesta, 195 iz agra) se je zaradi lažje obravnave in predvsem zaradi ugotavljanja določenih razlik v poteku romanizacije obeh območij kot nujna pokazala delitev na mesto in ager. umetna kategorizacija vzbuja pomisleke o ustreznosti, saj v veliko primerih za napise nimamo podatkov o najdišču. Sedanje nahajališče tako ne govori nujno o prvotnem kraju postavitve. Kljub pravkar omenjenem dejstvu, ki ga je potrebno vzeti v obzir, se na področju jezikoslovja med mestom in agrom izrišejo določene razlike.2 Poleg osnovne pravkar omenjene delitve sem napake razdelila po posameznih ravneh jezika. Največ je pravopisnih, glasoslovnih in oblikoslovnih; ostale (skladenjske, besediloslovne) se pojavljajo zgolj sporadično, kar se sklada z naravo napisov. nekoliko nenavadna je pogostost napačnih rab pri imenih, pri katerih bi pričakovali na eni strani natančnost in poznavanje zapisovanja ter na drugi trdovratnejše upiranje jezikovnim spremembam. Večje število napak v agru ter njihov značaj pa nakazujejo tudi na potek romanizacije (z latiniziranjem), ki je prej in v večjem obsegu zajela mesto in se šele zatem širila v zaledje. Tabela napak na napisih v mestu Skladnja Pravopis Glasoslovje Besedišče Besediloslovje Objava ob peregri- CIL III 11697 nationis expedi-tionum regressus in urbem sacram sancte CIL III 5188 filis (namesto filiis) CIL III 5184 siginum ILJug 387 Voltano CIL III 11699 vivos (name- CIL III 5232 sto vivus) obito in CIL III 5218 expeditione Daccisca speclatorum (sinkopa) CIL III 5223 stolate CIL III 5225 filie CIL III 5240 2 Prim. tabele. 3 natančno razlago posameznih jezikovnih neustreznosti tako v mestu kot v agru najdeš v Visočnik 2007, 94-116. Skladnja Pravopis Glasoslovje Besedišče Besediloslovje Objava Aurelio Ga-iano cives Surus - neujemanje sklonov quraerunt quraerunt ILJug 389 vive CIL III 5244 Aurelio Maximo civis Surus - neujemanje sklonov Barathe, vius CIL III 11701 crudeles parentes - neustrezen pridevnik ? CIL III 5246 uxor pientissimo - neujemanje sklonov CIL III 11702 vius CIL III 5247 karissimo CIL III 143682 sibei CIL III 5251 karissimo CIL III 5230 karissimae, karissimae Bassine, Pothentine CIL III 5256 et Fir-minam Jil(iam) - neujemanje sklonov ILJug 397 vius, sue ILJug 398 vivos (vivus) Lovenjak 2003, 343 (12) sibei CIL III 5277 hic siti (brez sunt) CIL III 5235 harispex ILJug 393 Kot je razvidno iz tabele je napak in pomanjkljivosti največ na področju pravopisa in glasoslovja. To ne velja samo za mesto, temveč tudi za območje okolice (agra). Ti dve področji sta najbolj izpostavljeni osnovni in splošni rabi. Do skladenjskih napak, neustreznosti besedišča in spodrsljajev v besediloslovju lahko pride šele takrat, ko imamo opravek z daljšim strnjenim tekstom. Na napisih v večini primerov tega ni; formule, ki so bile v splošni rabi, in prostorska omejenost napisnega dela na kamnitem nosilcu spomenika, niso omogočali razvoja besedila, tako je težko govoriti o sobesedilnosti.4 Kontekst, na katerega je pri obravnavi napisov treba biti pozoren, je čas, v katerem je nek napis nastal; okolje, v katerem so ga postavili; kdo in komu ga je postavil; pa morda še kak drug, (kot npr. povod ali vzrok) ki je vplival na nastanek. Posebnosti pri pisavi osebnih imen iz mesta Proti pričakovanju je mogoče neobičajne zapise in nepravilnosti najti tudi pri osebnih imenih. Z večino smo se srečali že v prejšnji tabeli, na tem mestu pa so zbrani še enkrat, da bi postalo bolj razvidno, v kolikšni meri so se spremembe dotaknile tudi imen. IME UPORABLJENA OBLIKA IMENA* OBJAVA Flavius Titianus Fl(avii) Titani CIL III 5172 Mamilius Crescens Mamilius Cresce(n)s CIL III 5191 Restitutus Saturnini Restutus Saturnini CIL III 5191 Aurelius Paterculus Aurelius Paterclus CIL III 5160 Masculinius Successus Masclinius Successus CIL III 5173, CBFIR 231 Extricatus Extricat(o) CIL III 5189 Secundinus Maximi Secundin(us) Maximi CIL III 5196; Wedenig 1997, C 12 Saturninus Viatoris Satumin(us) Viatoris CIL III 5196; Wedenig 1997, C 12 V oklepajih je izpis dopolnitve - torej oblika, v kateri bi beseda morala biti zapisana. 4 Pri tem je treba opozoriti na članek J. Hermana (1998, 397-408), v katerem obravnava eno izmed najbolj pogostih formul na nagrobnikih (formula D M) kot vir skladenjskega problema, za katerega lahko trdimo, da je na napisih (med skladenjskimi) najpogostejši. Obstajata namreč dva skladenjska modela: a. v mnogih primerih formula slovnično ni vključena v tekst, tako je ime pokopanega v dativu ali celo v nominativu; b. v drugem sklopu nagrobnikov je D M invokacija skladenjsko integrirana v besedilo s svojilnim odnosom, ki je izražen z genetivom imena umrle osebe. To razliko je mogoče razložiti s semantično dvoličnostjo imena Manes, ki lahko po eni strani označuje duhove in demone podzemlja, lastnike in varuhe grobov; po drugi pa se lahko nanaša na skupino prijaznih in domačih duhov, ki se tičejo umrlega (morda celo njegov lasten duh po smrti). Prvi model bi sovpadel s prvo razlago imena, drugi z drugo. Veliko število mešanja in negotovosti med genitivom in dativom pa kaže na to, da uporabniki teh semantičnih in skladenjskih nians niso obvladali. Aurelius Saturninus Aurelia Secundina Decimia Quieta Aur(elio) Saturnin(o) Aur(eliae) Secundin(a)e Decimia Quaeta CIL III 5219 AIJ 46 Caius lunius Nicander C(aio) lunio Nicandr(o) CIL III 5224 Secundinus Secundin(o) CIL III 5239 Aulus Vederna Aulo Vedern(a)e ILJug 393; Wedenig l997, C 33 Respecta Resectae ILJug 393; Wedenig 1997, C 33 Propinquus Propincus CIL III 5274 a Marcellinus Aurelia Bassina Aurelia Potentina Marcellinu(s) Aur(eliae) Bassin(a)e Aur(eliae) Pothentin(a)e CIL III 5256; AIJ53 Censorina Ce(n)sorina Kolšek 1995, 284, 11 Litugena Litugen(a)e CIL III 5269 Attia Ursula At(t)ia Ursula CIL III 5271 Ingenuus Ingenu(u)s Kolšek 1995, 281, 5 Caninius Kaninius CIL III 5166 Blaudia Blaudi(a)e CIL III 5194 Quieta, Secundina Quaeta, Secundin(a)e CIL III 5219 Epcitata Epcitat(a)e CIL III 5263 Vindu Vind(u) CIL III 11705 Na dveh mestih je opazen izpust enega od dveh podvojenih glasov (uu, tt). Takšne primere lahko razložimo z željo piscev po poenostavitvi, pri tem lahko zgornjim dodamo še primer imena Propincus, kjer je prav tako vidna težnja po poenostavljanju v kombinaciji z določenimi glasovnimi spremembami, ki so se v jeziku že vršile.5 Pri imenih Cresces in Cesorina je mogoče zaslediti glasovno spremembo, pri kateri se je skupina konzonantov -ns spremenila in poenostavila, tako da je -n izpadel. Namesto pravilnih in uveljavljenih imen Crescens in Censorina sta na napisih izpričani obliki brez črke n, kar je ena izmed značilnosti vulgarne latinščine. Na področje glasoslovja sodi še značilnost, ki je nastala kot posledica izgovorjave dvoglasnika ae, saj se je ta vedno pogosteje artikuliral kot dolgi e, ne pa več kot dvoglasnik aj. V tekstih vulgarnega značaja, predvsem na napisih, se tako srečujemo s primeri, ko namesto pričakovanega ae (za genetiv ali dativ 1. deklinacije) stoji samo e. Na splošno je takšnih primerov v mestu manj kot v agru, kar velja tudi za osebna imena. Pri obliki imena Restitutus, ki je zapisano kot Restutus, se podobno Prim. Babic 2004, 28-30; prim. Leumann 1963, 46-47. kot pri imenu Restituta (Restuta) v agru pokaže haplologija.6 Pri Paterclus in Masclinius je izpričana sinkopa. Zaradi pomanjkanja prostora na napisnem polju in želje po sežetosti so imena pogosto krajšali ter opuščali njihove končnice. Imena so tako pogosto zapisana brez končnic -us, -u, -s. Tabela napak na na jisih agra Skladnja Pravopis Glasoslovje Oblikoslovje Besediloslovje Objava nobilissims, iuventustis domni CIL III 113l6 Britaniae proviciae CIL III 5300 vivive Aurelie Antoniefilie AE 1989, 622 Črešnjevec patrone sue CIL III 5303 vivus fecit et sibi - neobičajen vrstni red Adsalute CIL III 11685 stupendiorum AIJ 13 hic est hic est - izpust situs AE 1978, 604 Kovaški vrh, Adsallute CIL III 5136 Adsallute CIL III 5138 Tertuliliani vibus' coniuge Secundine obite dibus CIL III 14367' hanorum hic situs CIL III 13406 Ats(allutae) AIJ 255 filii et filiae vivifecere - namesto običajne fecerunt CIL III 5102 * Prim. Visočnik 2005, 57-72. Mihäescu 1978, 214. 6 Skladnja Pravopis glasoslovje Oblikoslovje besediloslovje Objava vius ILJug 367 anorum CIL III 5114 Celeienssiu-m c 39 Rusticium Albinu filium Cerve, Severine ILJug 373 Tertuli vibus CIL III 5700 vitario CIL III 5121 munmentum CIL III 13523 tarissimo CIL III 5106 Jantulle Jantulle, nuri (za nurui) CIL III 5143 fecit vivus sibi - neobičajen vrstni red CIL III 5142 Hecate, Aurelie CIL III 5119 Noreie CIL III 5123 tarissimo CIL III 11678 coiux CIL III 5183 vixit annis Viinie, carissime, que CIL III 5283 Ercure Ercure AIJ 29 Erculi AIJ 30 Vibebos RINMS 115 vibus AIJ 38 anorum Viatorine, Maxime CIL III 5128 tarissimo CIL III 11700 uxsori CIL III 5101 Število besed je na območju agra manjše kot na napisih iz mesta, kljub temu pa je število napak večje kot v mestu. V zastopanosti napak se ponovi slika iz mesta; prevladujejo namreč pravopisne in glasoslovne, vendar se njihov raster razširi. napake iz mesta so osnovne, obrobne, imajo manjšo težo. Tiste iz agra pa na nek način nadgrajujejo oziroma stopnjujejo one iz mesta; predvsem pa je z njihovo pomočjo mogoče potrditi, da je bilo mestno zaledje manj pismeno, kar je rezultiralo tudi v večjem številu napak. Posebnosti pri pisavi imen iz agra Proti pričakovanju jezikovne spremembe niso prizanesle niti imenom, pri katerih je nujnost pravilnega pisanja toliko večja.7 Tudi pri imenih so napake posledica glasovnih sprememb, do katerih je v teku razvoja jezika prihajalo; upoštevati moramo možnost krajšanja oziroma izpuščanja predvsem končnih glasov, kar je povezano z željo po čimbolj ekonomični izrabi napisnega polja; večje okrajšave pa so nastale tudi zato, ker so bila nekatera imena zelo razširjena in dobro poznana. IME UPORABLJENA OBLIKA IMENA* OBJAVA Ingenuus Ingiinus CIL III 5291 Caius G(aius) ILJug 1187 Honoratianus Hon(o)ratiano CIL III 5304 Aurelia Antonia Aureli(a)e Antoni(a)e AE 1989 622, črešnjevec Cupitus Aviti Cupitus Av(i)ti CIL III 5151 Restumarus Riistumarus CIL III 5289 Ruscus Rudscus CIL III 11650 Caius Castricius Optatus C(aius) Castric(ius) Opta(t)us CIL III 5137 Avitus Av(i)ti CIL III 5151 Iallius Ial(l)ius AIJ 90 Variniana Varinian(a) AIJ 28 Caius Caecina Fau- G(aius) Caecina Fausti- CIL III 5135 stinus nus Cassius Restitutus Cassius Restut(us) Lovenjak 1997, 67-68, 2 Valerius Tertulliani Secundina Tertullina Valerius Tertul{i}liani Secundin(a)e Tertul(l)ina CIL III 143671 Superus Super(o) AE 1987, 800 Dvor Diastumarus Diastumar(us) CIL III 5144a=CIL III 11683 Abascantus Abascantu(s) AE 1974, 489 Šentjur Solin 2006, 527-534, avtor vzroke za napake na imenih išče v vulgarni izgovorjavi nosilcev (večina na napisih izpričanih prebivalcev je pripadala nižjim slojem) imen ter pri kamnosekih, ki so bili pogosto polpismeni ali celo nepismeni. IME UPORABLJENA OBJAVA OBLIKA IMENA* quintus Sabinus q(uinti) Sabini Veran(i) CIL III 5146 Veranus Barbius Cupitus Barbius Cupitu(s) CIL III 5144=11682, AIJ 23 caius Spectatius C(aio) Sp(ectatio) ILJug 373 Cerva Cerv(a)e Rusticius Albinus ? Rusticium Albinu Spectatia Severina Spect(atiae) Severin(a)e Celatus Tertulli Celatus Tertul(l)i CIL III 5700 Nemeta Nemet(a)e AIJ 4 Aurelius Asclepio- Aurel(ius) CIL III 11677 dotus [As]clepiiodotus Mocio Moci(o) CIL III 13523=AI7 41 Restituta Restutae CIL III 5107 Sacronius Verinus Sacroni(o) Verino CIL III 5106 Candida Candid(a)e CIL III 11710 Iantulla Iantull(a)e CIL III 5143=AIJ 22 Aurelii Aurelie CIL III 5119, RINMS 102 Iulia Aquilina Iulia Aquilin(a) CIL III 5118=11671 Viinia Aurelia Viini(a)e Aureliae CIL III 5283 Serenus Serenu(s) AIJ 29 Marius Mari(us) Ceirius Ceiriu(s) AIJ 30 Titia Titi(a)e CIL III 10816 Latinus Latinu(s) AIJ 32 Ingenuus Ingenu(u)s AIJ 35 Victorinus Vitorinus ??? CIL III 5128 Caius Iulius Accisi C(aio) Iulio Accis(i) CIL III 5101 Attio At(t)ionis Septima Septuma CIL III 5152 V oklepajih je izpis dopolnitve - torej oblika, v kateri bi beseda morala biti zapisana. Nenavadne zapise imen lahko razdelimo na več skupin: v prvo skupino, ki je obenem tudi največja, bi lahko uvrstili tiste, kjer je črka e zapisana namesto črk ae. Sledijo tisti, kjer dve črki i nadomeščata e, kar je posledica vpliva kurzivne pisave. Pri tem gre za način zapisovanja, česar ni mogoče opredeliti za napako. Podvojene konzonante so le redko zapisali v neokrnjeni obliki, velikokrat so enega izpustili. Srečamo še eno vrsto izpuščanja, namreč opuščanje končnic in končajev. Za ta pojav je gotovo kriva sama narava napisnega polja, ki je bilo omejeno, in je nemalokrat terjalo ekonomič- * no izrabo prostora, namenjenega pisanju. Dvakrat opazimo črko G namesto C pri imenu Caius.^ Pri nenavadni obliki imena Restuta,^ ki stoji namesto običajne Resti-tuta, se prvič srečamo s pojavom haplologija, ki je bil še posebej pogost v govorjenem jeziku. Opuščali so namreč določen del besede, ponavadi zlog (lahko tudi glas ali črko), kar je vodilo v nastanek novih oblik in tudi imen. Na podoben način je nastalo še ime Antonus (iz Antoninus) in številne druge besede, izpričane predvsem na napisih. Haplologiji stoji nasproti ditologija, ki jo lahko opazujemo pri imenu Tertullianus v zgornji tabeli. Ob dveh podobnih zlogih (zaradi njiju) je s procesom asimilacije nastal še tretji: Tertuliliani (iz Tertulliani); podobno pa še pri Quintililianus (iz Quintilianus) ali princicipibus (iz principibus). Sklepne ugotovitve Tudi napake na napisih Celeje so odraz latinskega jezika, ki se je dejansko uporabljal v praksi, med navadnim prebivalstvom. Govorimo lahko o vulgarni latinščini, pri kateri je mogoče zasledovati razvoj jezika, ki je nenazadnje rezultiral v romanskih jezikih. Nekatere izpričane napake je mogoče označiti za t. i. tehnične: pri podvojenih glasovih ni nujno, da gre za poenostavljanje, temveč je morda prišlo do izpusta zaradi pomanjkanja prostora; kurzivnega načina pisanja oziroma njegovega vpliva ne moremo opredeliti kot napačno rabo, ampak samo kot način pisanja; opuščanje končnic (predvsem pri besedah na koncu) je posledica pomanjkanja prostora ter obenem splošne razširjenosti in poznavanja besede (velikokrat imen); nekatere nenavadnosti delujejo kot navadni lapsusi, kar so najverjetneje tudi bili. Razlike med agrom in mestom so v skladu s pričakovanji; napak je v agru več in imajo večjo težo, v mestu pa so v večini primerov manjše in bolj obrobnega značaja. Mesto se tako kaže kot tisti del celejskega prostora, ki ga je romanizacija (z latinizacijo) dosegla prej, celoviteje in intenzivneje; latinščina uporabljena na napisih iz mesta je tako pravilnejša od tiste v agru, v kar se lahko prepričamo tudi ob pogledu na zgornje tabele. Zaradi narave napisov so tako v mestu kakor tudi v agru v večini zastopane glasoslovne, pravopisne in oblikoslovne napake. Skladenjske, besediloslovne in tiste, ki se tičejo besedišča, so le osamljeni primeri na tistih nekaj napisih, ki kljub vsemu presežejo togo formo okrajšav in osnovnih podatkov. Najbolj pogosto se pojavljajo monoftongizacija, 8 Babič 2004, 28-30. 9 Prim. CIL VI, VI, 3, str. 128: različici Restut-us/a sta bili razmeroma pogosti. 10 Mihäescu 1978, 214. zapisovanje črke K namesto C, poenostavljanje dvojnih soglasnikov, pa tudi samoglasnikov. Smatramo jih lahko za osnovne spremembe, ki so se pojavile in so tekom stoletij v jeziku pustile svoje sledi. Ob primerjavi s CIL VI, VI, 3 ter Galdijevo monografijo11 o slovnici na latinskih napisih vzhodnih provinc ugotovimo, da obravnavano ozemlje v tem pogledu ne predstavlja izjeme. Napake, s katerimi se srečamo, niso nič posebnega; tudi po številu ne izstopajo (morda jih je celo nekaj manj kot v drugih mestih, v drugih provincah), kar na nek način potrjuje, da je bil Norik tudi v jezikovnem pogledu podaljšek Italije. namesto običajne oblike dis tehnično napoka / ditologija zamenjava z v \ Dibus manibus. ^ Valerius TertulfiJHani (films) vibusìfe- na(norum)1 cit co(n)ium! Secundin(a)e obit(a)e [an(norum)J XXX Valentimisan(nonim) XXXk I 5 ^ßdferius a(finorum) XL, ^ Tertul(l)ina. monoftongizacija nepravilna končnica za dativ poenostavitev dvojnega soglasnika Slika 2: CIL III 143671, žara za Valerija in njegovo družino kot primer napisa s številnimi napakami. Ta napis je izjema, praviloma namreč napisi vsebujejo samo eno (morda dve) jezikovni posebnosti. LITERATURA Okrajšana citirana literatura AE: L'Année épigraphique, Paris. AIJ: V. Hoffiller, B. Saria, Antike Inschriften aus Jugoslavien. Heft I: Noricum und Pannonia Superior, Zagreb 1938. ANRW: Aufstieg und Niedergang der römischen Welt. ANSl: Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana 1975. CBFIR: E. Schallmayer, K. Eibl, J. Ott, G. Preuss, E. Wittkopf (ur.), Der römische Weihebezirk von Osterburken I. Corpus der griechischen und lateinischen Beneficiarier-Inschriften des Römischen Reiches; Forsch. Ber. Vor.-Frügesch. Baden-Württ. 40 (Stuttgart 1990). CIL: Corpus inscriptionum Latinarum. 11 Prim. CIL VI, VI, 3 (o slovničnih posebnostih ter napakah na napisih Rima); Galdi 2004. ILSl 1: M. Lovenjak, Neviodunum. Inscriptiones Latinae Sloveniae 1, Situla 37, Ljubljana^ 1998. ILJug: A. et J. Šašel, Inscriptiones Latinae quae in Iugoslavia inter annos... repertae et editae sunt: Situla 5, Ljubljana 1963; Situla 19, 1978; Situla 25, 1986. ILLPRON: M. Hainzmann, P. Schubert, Inscriptionum lapidariarum Latinarum provinciae Norici usque ad annum MCMLXXXIVrepertarum indices, Berolini 1986. RE: G. Wissowa & al. (izd.), Pauly Real-Encyclopädie der classischen Altertumswissenschaft, 1893-1980. RINMS: Šašel Kos M., Lapidarij Narodnega muzeja Slovenije / The Roman Inscriptions in the National Museum of Slovenia, Situla 36, Ljubljana 1997. RISt: E. Weber, Die römerzeitlichen Inschriften der Steiermark, Graz 1969. Onomasticon I: Onomasticonprovinciarum EuropaeLatinarum. Ex materia ab A. Mócsy, R. Feldmann, E. Marten et M. Szilagy collecta. Vol. I: Aba-Bysa-nus. Composuit et correxit B. Lorincz. Editio nova aucta et emendate. Budapest 2005. Onomasticon II: Onomasticon provinciarum Europae Latinarum. Ex materia ab A. Mócsy, R. Feldmann, E. Marton et M. Szilagy collecta. Vol. II: Caba-licius-Ixus. Composuit et correxit B. Lorincz. Wien 1999. Onomasticon III: Onomasticon provinciarum Europae Latinarum. Ex materia ab A. Mócsy, R. Feldmann, E. Marton et M. Szilagy collecta. Vol. III: Labarum-Pythea. Composuit et correxit B. Lorincz. Wien 2000. Onomasticon IV: Onomasticon provinciarum Europae Latinarum. Ex materia ab A. Mócsy, R. Feldmann, E. Marton et M. Szilagy collecta. Vol. IV: Qua-dratia-Zures. Composuit et correxit B. Lorincz. Wien 2002. ThLL: Thesaurus linguae Latinae. Ostala literatura ADAMIK, B, 2006, Offizielles Kommunikationssytem und Romanisierung. - V: C. Arias Abellan (ur.), Latin vulgaire - Latin tardif. Actes du VIIème Colloque international sur le latin vulgaire et tardif Séville, 2-6 septembre 2003, 17-29. ADAMIK, T. 1999, Standard und Substandard im Wotschatz der Grabinschrift von Pannonien (CLE 555). - V: H. Petersmann, R. Kettemann (ur.), Latin vulgaire - latin tardif. Actes du Ve Colloque international sur le latin vulgaire et tardif Heidelberg, 5-8 septembre 1997, 157-168, Heidelberg. BABIČ, M. 2004, Zgodovinskoglasoslovje in oblikoslovje latinskegajezika. Filozofska fakulteta. - Ljubljana. BAJEC, A. 1928, Romanizacija in jezik rimskih provinc Norika ter obeh Pano-nij. - V: Razprave. Znanstveno društvo za humanistične vede v Ljubljani 4, 43-56, Ljubljana. BARTONÈK, A. 1999, Schriftsprache, Umgangssprache, Dialekt im Latein. - V: H. Petersmann, R. Kettemann (ur.), Latin vulgaire - latin tardif. Actes du Ve Colloque international sur le latin vulgaire et tardif Heidelberg, 5-8 septembre 1997, 89-98, Heidelberg. BIVILLE, F. 1995, »Qui vvlgo dicitur...« Formes »vulgaires« de la création lexicale en latin. - V: L. Callebat (ur.), Latin vulgaire, latin tardif IV. Actes du 4e colloque international sur le latin vulgaire et tardif. Caen, 2-5 septembre 1994, 193-203, Hildesheim, Zürich, New York. GAENG, P. 1992, The extent to which inscriptional evidence may serve as a source of "Vulgar" i.e. spoken Latin. - Linguistica 32, 19-29 GALDI, G. 2004, Grammatica delle iscrizioni latine dell'impero (province orientali). Morfosintassi nominale. - Università degli studi di Bologna. Dipartimento di filologia classica e mediovale. Papers on grammar. Monographs 3, Roma. GALDI, G. 2006, Some remarks on the use of the ablative in central-eastern inscriptions. - V: C. Arias Abellan (ur.), Latin vulgaire - Latin tardif. Actes du VIIème Colloque international sur le latin vulgaire et tardif Séville, 2-6 septembre 2003, 285-295, Sevilla. HERMAN, J. 1966, Recherches sur l'évolution grammaticale du latin vulgaire: les employs "fautifs" du nominative. - Acta Classica Univ. Scient. Debreceni-ensis 2, 109-112 (= Du latin aux langues romanes. Études de linguistique historique, 1990, 321-325). HERMAN, J. 1970, Les particularités de l'évolution du latin provincial. - V: Actele de la XII Congres International de Lingvisticà §i Filologie Romanicà. Editura Academiei 1, 125-130, Bucare§ti (= Du latin aux langues romanes. Études de linguistique historique, 1990, 29-34). HERMAN, J. 1971, Essai sur la latinité du littoral adriatique à l' époque de l'Empire. -V: Sprache und Geschichte. Festschrift Harri Meier, 199-226, München (= Du latin aux langues romanes. Études de linguistique historique, 1990, 121-146). HERMAN, J. 1975, Le latin vulgaire. Presses universitaires de France. - Paris. HERMAN, J. 1978a, Du latin épigraphique au latin provincial. Essai de sociologie linguistique sur la langue des inscriptions. - V: Etrennes de septantaine: travaux de linguistique et de grammaire comparée offerts à Michel Lejeune, 99-114, Paris (= Du latin aux langues romanes. Études de lingu-istique historique, 1990, 35-49). HERMAN, J. 1978b, Évolution a>e en latin tardif? Essai sur les liens entre la phonétique historique et la phonologie diachronique. - Acta Antiqua Aca-demiae Scientiarum Hungaricae 26, 37-48 (= Du latin aux langues romanes. Études de linguistique historique, 1990, 204-216). HERMAN, J. 1983, Le latin dans les provinces danubiennes de l' Empire romain. Problèmes et perspectives de la recherche. - V: ANRW II 29. 2., 1089-1106, (= Du latin aux langues romanes. Études de linguistique historique, 1990, 164-182). HERMAN, J. 1987, La disparition de -s et la morphologie dialectale du latin parlé. - V: Latin vulgaire-latin tardif I. Actes du Ier Colloque international sur le latin vulgaire et tardif (Pécs, 2-5 septembre 1985), 97-108, Tübingen. HERMAN, J. 1997, El latin vulgar. - Barcelona. HERMAN, J. 1998, Dis Manibus. Un problème de syntaxe épigraphique. - V: Estudios de lingüistica latina. Actas del IX Coloquio Internacional de Lingü^stica latina. Ediciones Clasicas, 397-408, Madrid. KIESLER, R. 2006, Einführung in die Problematik des Vulgärlateins. Romanistische Arbeitshefte 48, Tübingen. KOCH, P. 1995, Une langue comme toutes les autres: latin vulgaire et traits universels de l' oral. - V: L. Callebat (ur.), Latin vulgaire, latin tardif IV. Actes du 4e colloque international sur le latin vulgaire et tardif. Caen, 2-5 septembre 1994, 125-144, Hildesheim, Zürich, New York. KOLŠEK, V. 1995, Napisi iz Celja in njegove okolice. - Arh. vest. 46, 279-289. LEUMANN, M. 1963, Lateinische Laut- und Formen- Lehre. - Handbuch der Altertumswissenschaft 2, 2. 1, München. LÖFSTEDT, B. 1983, Rückschau und Ausblick auf die vulgärlateinische Forschung. quellen und Metoden. - V: ANRW II 29.2., 453-479. MIHÀESCU, H. 1978, La langue latin dans le sud-est de l'Europe. - Paris. MIHÀESCU, H. 1983, La langue latin dans le sud-est de l'Europe. - V: ANRW II 29.2., 1107-1147. MÜLLER, B. 1999, La lexicologie historique des langues romanes et le lexique du latin. - V: H. Petersmann, R. Kettemann (ur.), Latin vulgaire - latin tardif. Actes du Ve Colloque international sur le latin vulgaire et tardif Heidelberg, 5-8 septembre 1997, 183-191, Heidelberg. PANAGL, O. 1999, Morphologische Hypercharakterisierung im Vulgärlatein. - V: H. Petersmann, R. Kettemann (ur.), Latin vulgaire - latin tardif. Actes du Ve Colloque international sur le latin vulgaire et tardif Heidelberg, 5-8 septembre 1997, 49-57, Heidelberg. POLOMÉ, C. E. 1983, The Linguistic Situation in the Western Provinces of the Roman Empire. - V: ANRW II 29.2., 509-553. SKOK, P. 1915, Pojave vulgarno-latinskoga jezika na natpisima rimske provincije Dalmacije. Djela Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti 25, Zagreb. SOLIN, H. 1995, Zur Entstehung und Psychologie von Schreibfehlern in lateinischen Inschriften. - V: H. Solin, O. Salomies, U-M. Liertz (ur.), Commentationes humanarum litterarum 104. Acta colloquii epigraphici latini Helsingiae 3. - 6. sept. 1991 habiti, 93-111, Helsinki. SOLIN, H. 2006, Eigennamen und Vulgärlatein. - V: C. Arias Abellan (ur.), Latin vulgaire - Latin tardif. Actes du VIIème Colloque international sur le latin vulgaire et tardif Séville, 2-6 septembre 2003, 527-534, Sevilla. VÄÄNÄNEN, V. 1967, Introduction au latin vulgaire. - Manuels et études lin-guistiques 6. - Paris. VÄÄNÄNEN, V. 1982, Introduzione al latino volgare. Testi e manuali per l'insegnamento universitario del latino 8, Bologna. VÄÄNÄNEN, V. 1983, Le problème de la diversification du latin. - V: ANRW II 29.2., 481-506. VISOČNIK, J. 2005, Glasovna posebnost vulgarne latinščine - omahovanje med črko b in v na napisih iz okolice Celeje. - Keria. Studia Greaca et Latina, 7/2, 57-72. VISOČNIK, J. 2007, Jezikovne značilnosti napisov antične Celeje z okolico kot vir za preučevanje romanizacije celejskega prostora. - Ljubljana (neobjavljena doktorska disertacija). WEDENIG, R. 1997, Epigraphische Quellen zur städtischen Administration in Noricum. Aus Forschung und Kunst 31. - Klagenfurt. ZAMBONI, A. 1965-1966, Contributo allo studio del latino epigrafico della X Regio augustea (Venetia et Histria). Fonetica (vocalismo). - V: Atti dell' Istituto Veneto di scienze, lettere ed arti. Classe di Scienze Morali, Lettere ed Arti 124, 463-517, Venezia. ZAMBONI, A. 1967-1968a, Contributo allo studio del latino epigrafico della X Regio augustea (Venetia et Histria). Fonetica (vocali in iato e consonantismo). - V: Atti dell' Istituto Veneto di scienze, lettere ed arti. Classe di Scienze Morali, Lettere ed Arti 126, 77-129, Venezia. ZAMBONI, A. 1967-1968b, Contributo allo studio del latino epigrafico della X Regio augustea (Venetia et Histria). Morfologia. - V: Memorie dell' Academia Patavina. Classe di Scienze Morali, Leterre ed Arti 80, 139-170, Padova. ZAMBONI, A. 2003, Evoluzione e rinnovamento nel lessico del latino volgare: tendenze strutturali e derive interne. - V: H. Solin, M. Leiwo, H. Halla-aho (ur.), Latin vulgaire - latin tardifVI. Actes du VIe colloque international sur le latin vulgaire et tardif Helsinki, 29 aoùt - 2 septembre 2000, 419-435, Hildesheim, Zürich, New York. The Language Characteristics of Inscriptions Found at and around Celeia Summary Errors attested in Celeian inscriptions are a reflection of Latin language that was actually spoken in everyday life by ordinary people. When studying Vulgar Latin, it is possible to observe the development of a language, which ended in Romance languages. Some attested mistakes are of a technical nature; but the greater part of them were made on account of the language development. Differences between the town and ager are expected: more errors can be found in ager and these are of a greater importance; in the town they are mostly of a marginal character. It can be concluded that the town - Celeia itself - was romanized sooner and more comprehensively. The analysis of the vocabulary and linguistic peculiarities on the inscriptions of Celeia and its adjacent areas confirms the important role of the town, which became the center of Romanization for southern Noricum. Due to the character of inscriptions in the town as in ager there can be seen phonetic, spelling and morphological errors. Syntactic and discourse specifics and those connected with vocabulary are nothing more than isolated examples written in those few inscriptions, which none the less exceed rigid form of abbreviations and basic data. Mo-nophtongizations, writings of letter K instead of C, simplifications of double consonants and vowels appear most frequently. These can be considered to be basic changes that arose in the language and left traces there through centuries. Naslov: Julijana Visočnik ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo Novi trg 2 SI-1000 Ljubljana e-mail: julijana.visocnik@zrc-sazu.si