Tov. Matiji Mencinu v spomin. Preteklo soboto smo položili v ,našo zem? ljo starešino 'koroškega slovcnskcga učitelj= stva- tov. Matijo. Na pokopališču lične in zgodovinsko važnc kmečke cerikvice, Ikomaj neikaj metrov stran državne meje, bo sanjal tov. Matija svoj večni sen. Zgodovino obmejnie občine Libeliče bi morali pisati, da bi mogli vsestransko occ.niti sadove. ki jih je dalo seme, 'katerega je za^ sejal naš odlični tovariš v dolgih desetletjih svojega učiteljcvanja v tej občini oziroma va» sici. Sad, zrasel iz njegovega semena je bil zdrav; v zgodovinsko važnih dogodkih, 'ki jih jt. po prevratu ta slovenska občina preživela. ko je bila dvakrat torišče tuje inemškutarske pobesnclosti, sc ie sijajno po^kazalo, da je bil ta sad naš, da jc bil in ostane slovenski. Sc ob zatonu svojega dolgoletnega življenja je dobil naš rajn-i tovariš potrdilo, dadobro delo rodi k dobi.,r sad. Bil je pravi tip skromnega člove'ka, naj= preprostLJšega izmed najpreprostejših. Nje= govemu jddemmu značaju ni škodovala huda burja, ki je v zadnjinn polstoletju v divji po« bcsnelosti uničevala slovcnski živelj na Korošktm .in v kateri so se lotnili značaji ko žitne bi'ke v poUtnem ncurju zlasti med učiteljstvom. Globo'kc življenske izkušnjo, ki si jih je pridobil in katere je razširjal s tifoim opazovanjem svojc okolice, so mu dale shva* tati resnično rodoljubje po vscj svoji obsež* nosti. Prvič v svojem življenju sem 'kot mlad učitLlj=abiturijcnt dobil od tov. Matije potr« di!o svojim slutnjam, da sloni eksistenca in kulturni napredek naroda edino na solidnih gcepodarski-h in socialniih temeiljiih, cJa tvori fundament resničnL-ga rodoljubja le delo go» spodarske in socialne smeri. Zato je bil tov. Mencin mož smotrnega dda in življenja, glo= bok socialni čut je prcvcval vsa^k njegov kora'k. Vse silc, mladega, zrelega in h 'koncu živ» ljenj.a nagibajočcga s^l moža je posvetil živi gru; di Libelič. Ta gruda. ki jo jo posejal s svojim semcnom so bila srca kmečkega prcbivalstva tc vasice. Da je svoje delo opravljal s celim svojim jazom, jc izpričal sam v dobi dolgo* letncga /asluženega pokoja. Ostanek življenja ni mogel preživeti nikjer dmgje, kakor v svojf mali vasici. Dva poizkusa, da si poišce ugod^ nejši ikraj, sta se žalostno izjalovila. Z nc* premagljivo silo ga je vleklo nazaj, kakor vleče dobro mater k otroku, skrbnega očeta k deci. V najburnejših dnevih, !ki jih je prc= življalo prebivalstvo te obmejne občine, Jc ostal zvest svojcmu mestu. Domača vas mu je bila življenje, mu je bila ka'kor zdravje. Zato si ni upostavil samo nevidnt. spo« mcnikc v srcih domačega ljudstva, njegov živ spomenik je občina kot taka. Dolga leta jc z vso ljubeznijo, ki jo je bil zmožen, scjai semc tihega rodoljubja in ko je stala občina Libeliče prcd usodepolno odločitvijo, v !ka» tero državno zvezo naj pripadi\ je prisikočil sin njegov, naš tov. Rudolf Mencin na pomoc. Cda Slovcnija se je nidovala s'k.upno z za= vednim domačim prebivalstvom uspehov. Ob tej priliki je odlikoval tov. Matijo Mencina naš bivši kraljevi namcstnik Ivan Hribar s svojim obiskom. Dva prijatelja iz mladih let sta si stislnMa ro'kie — zgodovina Sloveniijc fn slovenske vasice v živi slikj... Ziva slika pa je bil pogrcb sam, živa sliika mcdsebojne ljubezni. Pogrebni dan je bi! praznik za vse prcbivalstvo, žalosten sicer. a vendar praznik src. Žalostinke, ki jih je za« pela sveža kmečka. šols'ka mladina, jasni, svetli in srebrni glasovi so obudili sivolasim kmečuim gospodarjem, od težkciga dela upog» njenim kmečkim materam, postavnim zrdim možem in <žena'n>, krepkiim mladeni&m 'in mladi-iVkam, kakor vsej ostali mladini, spomine na tisto presrečno šolsko 'klop, v kattrl so ipreživljali svoja najmilejša leta pod svo» jim učiteljem Mencinom. Simbolično, da je izrekcl zadnji pozdrav njugov učencc, sedaj učitdj, prostovoljec v koroških bojih. Vsi tl pravnuki, vnuki, sinovi in hčerc našega Ma*" tije so čutili, da kga s tov. Matijem v grob najboljši njihov občain. Ncvidno so zrasle spominčice v srcih vseh navzočih i.n glej, tudi sivolasi staTČki in staAe, so jih jcle zalivati s svojimi solzami. Bril k hud »nemški« vcter... Ugašalc so sproti sveče, a ogenj, žareči ogcnj v srcih je tembolje splamenel. Nikdar ne ugasne. Žarel bo ta 'ognnj tja v sosešcino, 'kjer živijo na»i looeni soplemenjaki in kjier mi j>e ob neki priliki povedalo kmečko dekle: »Libcliče so tam, kjer stanuje g. Mte.ncin. Ta geografska točka, ki je ne. najdeš n» nobenem zeimljevis du, tiči s srcih. T^.a^n jc bila, tam bo ostala. Bodi tov. Matiji lahka sk>Yens