N
večnost in onostranstvo skuša najti nadomestilo v utopični predstavi »večnega« razvoja. Ali ne čutite, kako je ta divergentna usmerjenost poudarjena tudi v »simbolizmu« in »realizmu«, v tej osnovni razliki njunih stilov?! a osnovi te dvojnosti vitalno-duhovnega sveta kulture in transcendentalno-duhovnega sveta ideje se nam slednjič še enkrat odpre pogled v kaos, ki ga mora v naš odnos do označenega reda vrednot prinesti enostranski poudarek ene same izmed teh dveh resničnosti. Tistemu nevzdržnemu, usodnemu tradicionalizmu, ki trdi, češ, da ni Slovencev razen katoliških Slovencev, in pa tistemu prav tako onemoglemu kakor ošabnemu humanističnemu patosu, ki postavlja alternativo: ali kristjan ali umetnik — naj v enaki meri velja pesnikovo vprašanje: »Kdo si, ki rad bi kupil narod moj?«
d i se mi, da smem v tem nazoru o ideji in kvaliteti videti simbol tega časa in zavest prihajajoče generacije. Danes nam je, o tem ni nobenega dvoma, bolj nego kdajkoli poprej potreben poudarek vezi, ki nas vse, ki smo ene krvi, podtalno vežejo med seboj po elementarnem prirodnem pravu tudi tedaj, če se sicer razhajamo v pojmovanju duhovne svobode. Ker torej narod pojmujem organično, zato tudi narodovo kulturo tolmačim kot nerazdružljivo enoto, ki kvantitativno in kvalitativno obsega ingenialnost slovenske zemlje, radi česar nam mora kot svet avtonomnih vrednot vselej ostati nedotakljiva ob poudarku idejnih razlik, kjer se nam odkriva metafizika slovenstva. Kulturo ustvarja človek, ideja pa je večno živa resnica Tistega, ki je tudi človeka ustvaril. Ideja je človekov »biti ali ne biti« v luči onostranstva.
BOŽJI    VITEZ
Takrat je bila še moja pomlad. O, kako težko je bilo slovo I Z zlato ribico plavala sva z naše kričave obale v nebeški grad.
T^am smo po belih stezicah •* se z angeli šetali,
v sanjah smo božjega dvora dvorane
drugo za drugo odklepali.
Govor ni bila beseda, bil je le dih
in oči — nikaki vprašaji, le gledanje bilo je v njih.
Izza zastrtih oken je Luč sijala,
toplo in svetlo vsakemu v srce je pala.
T   n niti en val
*•  se ni na obali za vrti vznemiril,
ni enkrat se ni mi   korak iz svetlega ritma  iztiril.
Beli galebi na belih vodah so se zibali . . .
Nekega jutra za rosnim grmom bridko zajokal sem: človek sem bil! Angel prijatelj je mimo šel z bridko vestjo: ne moreš vstopiti v nebeške dvorane, dokler tvoj čas je še živ in dokler ti rdeči utrip ne zastane . . .
A  ngel Mihael meje poljubil za dobro slovo, ¦^*-angel Gabriel mi je še dal blagoslov,
tri so mi ptice nebeške še dali na pot . . . Vdand še gradu poklonil sem se. Vedel sem takrat: izza zaves meje gledal Gospod. Zanj — kako lahko je bilo slovo!
'J daj sem zopet med vami na trgu, ljudje.
^ O, vaš hrup se ob meni odbija,
kakor ob cesti odbije se zašlo kolo . . .
Glejte, na slemenu mojega srca tri ptičke stoje
in vam o gradu nebeškem solnčno pesem pojo —
sredi vašega hrupnega sejma, ljudje,
o ljudje!
Jože Pogačnik
S