Narodna in univerzitetna knjižnica

v Ljubljani

111758

Tretje

BERILO

za

ljudske šole.

V

h

■4 a

pri

i \T  Slov.

o

Drugo, nepremenjeno izdanje.

i* &*

i hrbtom 40 kr.

Na Dunaji.

V ces.  kr.  založbi šolskih knjig.

1881 .

Šolske bukve, v ces. kr. zalogi šolskih bukev na
svetlo dane, ne smejo draže prodajati se, nego je na
pervem listu postavljeno.

S
4  .

L

Povesti, pesmi in pregovori.

—^JpTr -

1. Molitev.

Tebi, večno bitje, pojem slavo!

Dal v telesu zdravem dušo zdravo,

Dal si, da iz nova se radujem:
čast in slava bodi Bogu!

S hladnim mrakom udom spanje bega,
Glas vesel se krog in krog razlega,

Duh vedri se, srce se mi širi:
čast in slava bodi Bogu!

Primite se roke pridno dela,

Da na večer duša bo vesela,

Da zapojem §pet, ko jutro pride:

Čast in slava bodi Bogu!

A. Umek.

2. Jutranje solnoe.

Budijo v svetli zarji se venčane gorč,

Kjer solnčice rumeno tak lepo vzhaja žč.

Le pridi solnce zlato, odkrij nam svet neznan,
In črna noč naj zgine, kraljuje beli dan!

1 *

Zelena trava vstaje, in črvič oživi,

Vse lepo solnce božje, na svetu obudi.

Po srebro - svetlej rosi ledine plavajo;

Na vrtu rože moje veselo vstajejo.

Skakljdjo, ščebetajo po gaji ptičice,

Se tebe veselijo, preljubo solnčice!

v

Ze kmetič gre na polje in hvali stvarnika,

Pastirček dobre volje živineo past pelja.

Kak lep in ljubeznjiv pač stvarnik mora bit,

Ki, lepo solnce, tebe je znal iz nič storit!

J. Virk.

3. Postrežljivi deček.

Božidar je bil sin ubogih staršev, kateri so ga
lepo redili. Pošiljali so ga v šolo, kjer se je učil
prav veliko lepega in potrebnega. Slišal je tudi,
kako se mora človek obnašati, da bi ga vsi pametni
ljudje radi imeli. Vse to si je dobro zapomnil. Ko
je srečal na poti katerega imenitnega človeka, prijel
je hitro za klobuk, lepo se odkril in spodobno
pozdravil. Ako ga je kedo potreboval in česa prosil,
bil je brž pripravljen postreči. Ako so odrasli ljudje
kaj posebnega govorili, ni segal v besedo, ker si je
mislil: tega ne urnem, in ne spodobi se mi zdaj
govoriti.

Enkrat je bil v gozdu in je nabiral suhih
drv. Mimo pride neki tujec, lepo oblečen. „Ali
veš, deček,“ nagovori tujec Božidara, „drži li
ta postranska pot na cesto ? Hotel sem nekoliko

peš iti in sem poslal voz do bližnje gostilnice, zdaj
pa ne vem, ali sem šel prav ali ne/ „Ta pot/
odgovori Božidar, „držl sicer do ceste, pa prav
lehko se zajde. če vam je ljubo, dragi gospod,
grem z vami in vam pokažem/

Tujcu je bil ta prijazni in priljudni deček zel6
všeč. Po poti ga marsikaj poprašuje, in Božidar mu
na vsa vprašanja tako lepo odgovarja, da ga ima
tujec vedno rajši. „Kaj bi bil rad, kadar boš velik ?“
vpraša ga tujec na zadnje, ko prideta na cesto.

„Mizar bi bil rad, ako bi se mogel kje učiti/
odgovori odkritosrčni Božidar. „Le. zaupaj v Boga
in glej, da ne izgubiš veselja do učenja, “ pravi mu
tujec in mu stisne v roko neki denar; potem skoči
v svoj voz in zdirja tako naglo dalje, da se mu
deček še zahvaliti ni mogel.

Več let je bilo minilo, in Božidar je bil že
odrastel za šolo. Njegov učitelj mu reče necega
dnd: „Ljubi moj Božidar! ti si me zeld veselil, ker
si bil vedno priden in si se lepo obnašal. Tudi jaz
morem tebi danes nekaj prav veselega povedati.
Lej, neki imeniten gospod, kateremu si bil ti nekaj
malega postregel in si mu bi! zaradi lepega obna¬
šanja zeld všeč, je od tistikrat pozvedoval po tebi.
Veselilo me je, da sem te mogel le hvaliti in
priporoČevati; in lej, ta gospod mi je toliko denarja
poslal, da se lehko izpolni tvoja volja, da se pojdeš
učit mizarstva. Tudi mojstra sem ti že priskrbel/

Božidar je bil tega zeld vesel. Na tisto, s čimer
je bil tujcu postregel, bil je že davno pozabil.
„Kedo je vendar ta moj dobrotnik ? rad bi se mu

6

zahvalil,“ vpraša deček poln hvaležnih solz. „Ne
moreš se mu zahvaliti z besedo / 4  pravi učitelj, „ker
se ti neče razodeti; ostani pa le tako dober in
priden, kakor si bil do zdaj, in skerbi, da bodeš
vedno boljši. Taka zahvala bo najlepša zahvala in
tvojemu blagemu dobrotniku ne ostane neznana . 44

Božidar je ubogal svojega ljubega učitelja. Bil
je spreten mizar in pošten soseščan. Ljudje so ga
radi imeli in spoštovali.

4. Dobro obrneni denar.

Jakob je bil skrben in moder oče. Kadar je
hotel revežem kaj podeliti, dal je otrokom, naj bi
jim oni podarili, zato da bi se že z malih nog nava¬
dili, biti darežljivi. Večkrat je dal svojim otrokom
tudi kak denar in jim je prepustil, da so ga smeli
po svojej volji obračati. Vselej pa je potem tudi
vprašal, kam in kako so ga obrnili.

Svoj rojstveni dan je dal enkrat svojim trem
otrokom vsacemu štiri dvajsetice. Za osem dni jih
je vprašal, kam so dejali te denarje. Mlajši sin je
rekel: „Jaz imam še vse, le enega krajcarja ne, ki
sem ga dal nečemu revnemu možu.“

Jerica, ki se je šivati učila in je že znala sama
nekaj obleke delati, pokaže očetu platno, katero ji je
kupila mati za ta denar.

„Jazpa,“ dejal je starejši sin, „sem siromaškemu
Tomažu toliko dodal, da si je napravil par črevljev,
da bo mogel po zimi v šolo hoditi.“

„JDobro, ljubi moj,“ dejal je oče, „ne bil bi
mogel svojega denarja bolje obrniti, kakor si ga. Tvoj
brat in sestra sta denar sicer dobro obrnila, ti pa si
ga obrnil najbolje.“

5. Otročja hvaležnost.

Milica, hčerka ubožnih pa poštenih kmetskih
staršev, je sklenila, da zanaprej jih ne bo več nad¬
legovala, temveč da si bo v prihodnje sama pomagala,
kakor si bo vedela in znala. Petnajst let je bila
stara. Kar pa kedo sklene, mora tudi storiti. Tako
je naredila Milica. Kmalu potem gre v mesto služit.
Ce tudi je prvo leto še malo prislužiti mogla, vendar
je že kmalu prihranila tri goldinarje, katere je na
svoj rojstveni dan poslala ljubim staršem, ter je zraven
pisala tako le pismo:

Ljub eznjivi starši!

Mnogo let ste me živili, oblačili, varovali in
v božjem strahu skrbno redili! Na svoj rojstveni dan
mislim še osobito prav živo na vse dobrote, katere
sem tako obilo prejemala iz vaših rok. Nisem poza¬
bila besede svetega pisma, ki pravi: „Spoštuj svojega
očeta in ne pozabi bolečin svoje matere.“ Oj, da bi
le mogla vsaj nekoliko tega dolga povrniti!  — JJa
vidite, da je to moja resnična volja, vam pošljem
tukaj danes svoje prvič prihranjene tri goldinarje.
Upam, da bodem mogla do svojega druzega rojstvenega
dneva že kaj več prihraniti. Prosim vas, sprejmite
blagovoljno ta mali dar ter blagoslovite

svojo

pokorno hčerko
Milico.

6. Zadovoljna nedolžnost.

Kaj mara za dnarje,
Gradove, zemlje,
Kdor srečno obvarje
Nedolžno srce!

Saj njemu odpira
Vijolica cvet,
Sladkosti nabira
Obilno mu svet.

Ga sap’ce pihljajo,

Odžeja ga vir,

Prijazno migljajo
Mu zvezdice mir!

M. Kastelec.

7. Pregovori.

Ako kupuješ, cesar ne trebuješ, bodeš prodajal,
cesar trebuješ.

Hitro začeto, je dvakrat prijeto.

če hočeš star si odpočiti, moraš mlad se
potruditi.

Devet igravcev še enega petelina ne redi.

Ako ne teče, kapljd.

Ti očeta do praga, sin tebe čez prag.

Pridni najde pod vsakim grmom kos kruha,
pod vsakim kamenom krajcar.

Skrbna gospodinja hiši tri vogle podpira.

Kedor malega ne ceni, velicega vreden ni.

Goste službe, redke suknje.

Varuj se mačke, ki spredaj liže, zadi pa praska.

Več je vredna domača gruda, ko na tujem
zlata ruda.

9

Prazen sod ima močen glas.

Dokler prosi, zlata usta nosi; kadar pa vrača,
hrbet obrača.

Kedor je v malem zvest, njemu se dd veliko
v pest.

8 . Izreki.

Ne ve mi levica,
Kaj desna poda:
Ne da nič desnica,
Nič leva ne zna.

J Zupan,

Kadar zakroka krokar,

Potihnejo ptice po gozdu;

Kadar se dere bahač,

Modri možaki molče.

Fr. Cegnar.

Kdor resnico ljubi,

Ušes jej ne maši;

Kdor se je pa brani,

Zaveže še oči.

F. Levstik.

Res je začetek trud,

Tega ne strašite se,

Moč neizmerna je sklep.

Glejte, ta hrast košat
Hrastič očetu je bil.

Zakon natore je tak,

Da iz malega raste veliko.

J. Koseski.

10

9. Hvaležni rejenec.

Marijana je bila hči ubožnih kmetskih staršev.
Ko je imela šestnajst let, služila je že v mestu.
Bila je veliko let prav pridna, zvesta in poštena
dekla in si je prihranila nekoliko denarja. Starši
so jej v tem umrli.

Enkrat pride Marijana v svoj rojstven kraj.
Pokopavali so prav tist dan neko vdovo, katera je
zapustila še le šestletnega sinka. Ta ubogi sirotek
se je Marijani tako smilil, da je peljala ga se sabo
v mesto, tamkaj mu hrane izprosila, stanovanje in
obleko pa sama zanj plačevala. Janezek, tako mu
je bilo ime, imel je prijazno Marijano ze!6 rad ter
jo je imenoval svojo mater. Ona pa je tudi prav
po materino zanj skrbela. Pošiljala ga je redno
v cčrkev in v šolo, in Janezek je bil od dne do
dne vedno bolj razumen in pokoren deček.

Marijano je to zeld veselilo. Dala ga je pozneje
črevljarstva učit. V šestnajstem letu svojega življenja
bil je že za pomočnika. Vsako nedeljo je hodil k
svojej krušnej materi in ji je vselej, če je le mogel,
kaj malega nesel. Oez nekaj časa si je pridni Janez
že nekoliko defiarjev prihranil in ie začel sam za
sč delati. Mnogo dela je imel, in kmalu je slovel
po mestu kakor prvi črevljarski mojster. Svojo staro
krušno mater, Marijano, je vzel k sebi in jo je z
vsemi potrebnimi rečmi preskrboval ter prav ljubez-
njivo in hvaležno ž njo ravnal. Ljudem, ki so
k njemu hodili, ponavljal je ob vakej priložnosti
besede: „ Vidite, to je moja ljuba mati! Bila je

11

ubožna dekla in pripomogla je meni, zapuščenej siroti,

* v sedanji premožni stan.“

*  Marijana je prav mirno in srečno živela na
svoje stare dni pri hvaležnem Janezu.

10. Pomladnji sprehod.

Za mano ostani, o mesto!

Z veselo te dušo pustim;

Čez travnik, čez polje in cesto
Od griča do griča hitim.

Sijati pomlad je začela,

Gorkoti umika se mraz,

Vsa zemlja je zopet vesela,

Vesel je človeški obraz.

Studenec in reka se taja,

Vsa rast iz zemljice hiti,

In tukaj in tam se sprehaja
Družina veselih ljudi.

V najkrasneji dobi nam leta,

Naj človek bo star ali mlad,

Veselja up največ obeta,

Obeta še mnogi nam sad.

O kar je življenja po sveti,

In kar je na zemlji stvari,

Ko pomlad začenja cveteti,

Vse giblje in se veseli.

Tud’ meni srce se dviguje,

Skrbi pa umikajo se;

Iz misli se misel mi snuje,

Iz radosti radost cvete!

13

vsacega za komolec ter s prstom povrta v luknjo zdaj
ednemu, zdaj druzemu, kajti oba sva imela na komolcih
strgano suknjo.  — Mene je bilo zelo sram, mojega tovariša
Dragotina tudi. „Ce vama doma nihče ne zašije sukenj,
zakaj tega ne storita sama ?“ reče stari mož. Iz začetka
bi bilo zadosti, da bi kedo samo dvakrat se šivanko
potegnil; a zdaj bi bilo treba že večkrat zabosti, da bi
se luknja zašila. In vidva taka okoli hodita! Ako želita,
da bi kedaj general in škof bila, treba je, da z malim
začneta. Najpred je treba strgan rokav zašiti in še le
potem na kaj druzega misliti!

Povem ti, Tilen, naju je bilo tako sram, da si nisva
upala možu v obraz pogledati. Nobeden si ni drznil, možu
besedice odgovoriti. Tiho sva šla vsaksebi. A jaz sem
strgan rokav tako zasukal, da je bila luknja od znotraj
proti životu obrnena, zato, da bi nihče več ne videl luknje
na mojem rokavu.

Igraje sem se potlej pri materi šivati naučil, kajti
povedati nisem, hotel nikomur, zakaj me ravno šivanka
toliko veseli. Odsihdob sem, si vselej, če se mi je le
količkaj po šivu kaj razparalo ali drugače kaj strgalo,
takoj vse sam, popravil. Na prazničnej obleki nisem trpel
nobenega madeža. Lep in snažen sem hodil okrog. Sam
sebe sem bil vesel ter sem si večkrat mislil, da je imel
oni sivolasi starček vendar le prav. In res, se šivanko
v roki o pravem času se ohrani suknja, z eno samo
pestjo apna se obvaruje hiša, in s kupico vode se
pogasi ogenj, ki bi se pozneje lahko razširil v strašen
požar; iz malih polkrajcarjev narastejo zlati; iz malega
semena vzraste močno in visoko drevo.

Moj tovariš Dragotin starčkovih besed ni tako na¬
tančno razumel. A to je bila škoda le njemu samemu.

Neki trgovec je iskal učenca v svojo prodajalnico,
ki bi bil uren v pisanji in računjenji. Oba z Dragotinom

15

in zaupanje pri kupčiji. Bog me je blagoslovil, utaje
premoženje se je množilo. „Cemu nekif‘ vprašal sem se
večkrat. „Jaz ne potrebujem niti dvajsetega dela od tega,
kar imamf“ Mar hočem pred ljudmi živeti v blišči in
gizdavosti? O bedarija! tega pač ne umejem.

Sram bi me moralo biti da bi na svoja stara leta
tako grdo strgan rokav nosil. Mislil sem si, pomagaj
rajši drugim, kakor je tudi tebi Bog pomagal po drugih.
Pri tem sklepu sem tudi ostal. Največja sreča, ki jo
bogastvo daje človeku, gotovo je ta, da se ž njim pomaga
drugim.

A zdaj, dragi moj Tilen, idi na visoke šole ter se
uči ondi kaj pametnega in se večkrat spominjaj onega
starčka in raztrganega rokava. Varuj se prve luknje na
svojem rokavu! Ne posnemaj mojega nekedanjega tovariša
Dragotina! On se je marsikacega dela poprijel, a zaradi
svoje nemarnosti in lehkomiselnosti mu je vse izpodletelo. u

Po Zschokke-ji. — Iz „Yrtec“-a.

13. Popotnika in medved.

Dva prijatelja sta se posebno rada imela, neiz¬
rečena ljubezen je bila med njima, vse sta si
zaupala. Prigodi se pa, da jima skozi puščavo
gredočima strašno velik medved nasproti pride. Ko
ga zagledata, eden naglo na drevo zbeži, onemu
pa, predno ga medved zgrabi, na misel pride, da
ta zver baje mrliču nič žalega ne stori; na tla se
tedaj vleže in sapo zadržuje. Medved okoli njega
stopa, voha ga, pritika mu gobec k obrazu pa k
ušesom, in ker nič živega pri njem ne čuti, pusti
ga in otide. Ko jima strah in nevarnost mine, gresta
dalje po svojem namenjenem potu; tist pa, ki je

16

bil na drevesu, vpraša svojega tovariša: ,,Ljubi
prijatelj! povej mi, kaj ti je medved tako tiho na
uho pravil? 14  „ Marsikaj“ - odgovori mu ta - „posebno
pa to: ne zaupaj nobenemu prijatelju, dokler ga
nisi v nesreči poskusil. “

Kakor zlato v ognji, tako se izkušajo pravi
prijatelji v nesreči.

Fr. Metelko.

14. Prijateljstvo.

Kakor dopoldanska senca
Je prijateljstvo hudobnih:

Vsako uro se pomanjša.

Pa prijatelstvo pobožnih
Raste ko večerna senca,

Da življenja solnce vgasne.

Fr. Cegnar.

15. Pobratimija.

Naj čuje zemlja in neb6,

Kar dans pobratimi poj6!

Naj se od ust do ust razlega,

Kar tu med nami vsak prisega:

Da srce zvesto, kakor zdaj,

Ostalo bode vekomaj.

In ko ločitve pride čas,

Na razna pota žene nas:

Tu na! pobratim roko mojo,

Ti mi podaj desnico svojo,

Da srce zvesto, kakr zdaj,

Ostalo bode vekomaj.

17

Beseda dana — vez veljd!

Ne zemlje mod, ne moč nebd
In ne pekla ognjena sila
Vezi ne bode razrušila:

Saj srca zvesta, kakor zdaj,

Ostala bodo vekomaj.

Simon Jenko.

16. Božja volja.

Neeega zel6 ubožnega in bolnega človeka sosed
vpraša, kako se mu godi.

„Prav dobro se mi godl,“ odgovori ubožec.
„Saj si ves reven in nadložen,“ pravi sosed,
t  „kako li moreš reči, da ti je dobro ?“

„Pa vendar vem, da se mi dobro godl,“ reče
dalje bolnik, „in to ni čudno, zakaj Bog mi obrača
in dela vse po mojej volji.“ Sosed se še bolj Čudi
in pravi: „To še manje urnem! Reven in bolehen
si ter praviš, da ti Bog obrača vse po tvojej volji;
kako je to?“ „Prav lahko!“ pravi ubožec. „če mi
Bog kaj pošlje, naj si bo veselo ali žalostno, mislim
si: Bog hoče tako! In prav tak6 in nič drugače
hočem tudi jaz; zatorej je njegova volja vselej tudi
l  moja volja. Naj mi tedaj ljubi Bog obrača in po-
" šilja, kakor in kar hoče, on obrača in dela vselej
in z vsem po mojej volji.“

Tako je govoril zadovoljni ubožec ter je zapel
Bogu zahvalno pesem. Sosed gre dalje in si misli:
Menil sem, da je ubožni sosed prav zapuščen in
nesrečen človek; zdaj pa vidim, da je zadovolnejši
in srečnejši, kot jaz in veliko drugih.

Tretje berilo za ljudske Sole.

2

18

17. Cerkvica.

Cerkvica vrli gore,
Cerkvica bela!

Vsak dan pozdravlja te
Duša vesela.

Zjutraj že, ko zlati
Solnce planine,

Srčne pozdrave ti
Diham z doline.

Tebe čez dan oko
Zmir pogleduje,

Srce večerne ti
Zdihe daruje.

Saj mi tako ljubo
Gledaš z višave,

S holmca zelenega
Daješ pozdrave.

Zvonček me tvoj budi
Zjutraj iz spanja,

K delu, k pokoju spet
On mi pozvanja.

Zatorej vrh gore
Cerkvica bela,

Vsak dan pozdravlja te
Duša vesela.

Fr. Levec.

18. Pastir.

Na hribu zelenem
Mi hiša stoji,

Okoli nje drevje
Prijetno cveti.

Tam v hlevu lesenem
Živino redim,

Na pašo jo gonim,
Veselo živim.

Na paši veselje
S piščalko imam,

In pesmice peti
Premile tud znam.

Radujem se, pojem
Pri čredi vse dni,
Ko ptica v goščavi
Živim brez skrbi.

Najprvemu' solnce
Mi bajto zlati,

In prvemu potok
Mi žejo gasi.

Kaj tamkaj počnejo
V dolinah ljudje,
Kaj v tujih deželah,
Skrb mala mi je.

19

Na gorah visokih
Stanuje pastir,

Kjer vedno kraljuje
Tihota in mir.

Le včasih oblaki
Vojskujejo se,

In švigajo strele
In v dole lete.

Alj vendar se groma
In bliska požar
Sosedove hiše
Ogiblje vsikdar.

Na gorah visokih
Pri čredi vse dni
Se smejem in pojem —
Živim brez skrbi.

J. Bile c.

19. Čudna skrinjica.

Nekej gospodinji so se pri gospodarstvu vsa-
kojake nesreče godile; vse je šlo rakovo pot. Podd
se zatorej v log staremu puščavniku svojih nadlog
tožit in mu reže: „Pri mojej hiši je vse narobe,
mora biti kaj začarano. Ali veste, kako bi mi bilo
pomagati v tej nadlogi ?“ PušČavnik, bil je dober
starček, jej reže: „Počakajtemalo,“ prinese zapetačeno
skrinjico in pravi: „To skrinjico morate vse leto
trikrat po noči in trikrat po dač vi po kuhinji, po
kleti, po hlevih in po vseh hišnih kotih nositi ;
potem bo bolje, čez leto dni pa mi skrinjico
vmite.“ Dobra hišna mati je v skrinjico veliko
zaupanje imela ter jo skrbno okoli nosila. Ko je
necega dne že pozno v noči v kuhinjo prišla, so
si dekle bile pečenjak iz jajec naredile. Ko je prvi
dan se skrinjico v klet šla, sreča hlapca, ki je
ročko vina skrivaj nesel. Kadar je po hlevih hodila,
našla je krave do kolena v gnoji, konjem pa na¬
mesto ovsa le slamo položeno. Tako je našla vsak
dan kaj napačnega. Cez leto in dan povrne se se

2 *

skrinjico k puščavniku in mu vsa vesela pripoveduje,
da je vse bolje. „A pustite mi,“ prosi, »skrinjico
še eno leto, ker ima res čudno moč v sebi/
Puščavnik se temu nasmeje in reče: »Skrinjice vam
pustiti ne morem; ali skrivna moč, ki je v njej,
naj vam ostane/ On skrinjico odprč, in glej, druzega
ni bilo notri, kakor košček papirja in na taistem
napisano:

„Ce hočeš dobro gospodariti, moraš sam vse
pregledovati/

20. Slepčeva zahvala za dar.

Hvala, bratec milostjivi!

Naj Gospod ti blagodari
In velika slava božja!

Naj Gospod vam zdravlje dade
In pa milost vašej duši;

Lepa sreča naj vas spremlja
Na potvanji in na domu,

V črni gori in na morji
Od mladosti do starosti!

Veselite se v mladosti,

Naj ko žarko solnce sije,

Naj desnica vaša cvete;

Naj se roka vam posveti,

S ktero ste me darovali;

Naj dušica raj dospeje,

Naj počiva v svetem raji,

Naj uživa rajsko slavo
Ho vesoljne božje sodbe.

Srbska narodna, poslovenil F. Cegnar.

21

21. Nenavadna pravda.

Trije bratje so stanovali pod eno streho. Ubožni
so bili in živčli ob tem, kar so si zaslužili z delom;
mirno so živali ter niso poznali razprtije med seboj.
Sveta bratovska ljubezen je bila med njimi.

Vsako delo so skupaj opravljali, zato jim je
šlo vse lepo od rok. Povsod so jih radi v delo
jemali. Nekedaj so bili namenjeni iti na travnik;
obetali so, poseči ga do svetlega dne. Zgodaj sta
dva že napravljena, a tretjega ni; bil je bolan. Kaj
je zdravima početi ? Pri bolniku ju ustavlja bratovska
ljubezen, a obljuba ju kliče na delo, ki se ne dd
odložiti. Bolnik zapazi to njiju zadrego, zato jima
reče, da mu za strčžnico pokličeta staro sosedo,
a sama naj gresta na delo. Poslušala sta in tako
storila. Med delom se močno poganjata; zjutraj prej
začenjata, a zvečera dalje natčzata: zato v taistem
Času dokončata dva, kar je bilo namenjeno trem.
A po plačilo brata ne gresta; čakala sta, da tretji
ozdravi in potem ž njima delež dobode. Tega tretji
brat nikakor ne dovoli. „Pojdita,“ reče, „in prejmita
plačilo sama, kakor sta se tudi sama trudila. Jaz
sem bil v tem bolan ter nisem ničesa zaslužil.“

Brata gresta po denar ter odštejeta tretjino
bolniku. A ker najmlajši brat neče vzeti nezasluže¬
nega plačila, nastane med njimi prepir, ki preti
podreti njih lepo slogo. Da bi se to ne zgodilo,
stopijo vsi trije pred opata Paladija ter ga prosijo,
naj jim razsodi. Brzo skliče svoje menihe, da bi se

od teh bratov učili ljubezni in sloge, ter v lice vseh
prepir tako razsodi: „Pravica res pristoji mlajšemu
bratu, ki se brani plačila, ker ga ni zaslužil; a
čuditi se je starejšima dvema, ki mu hočeta z lju¬
beznijo usiliti, Česar po pravici hotčti ne more.
Zat6 naj mlajši vzame, kar mu podaje ljubezen
starejših."

Iz „Dragoljubcev.“

22. Božja skrbnica.

Živel je nekedaj bogat človek, po imenu
Benedikt, to je Blagosldvljenec.  Tega imena
je bil tudi po pravici vreden, ker ga je Bog z vsem
obilo blagoslovil, a on je božji blagoslov tudi med
ljudi rad razširjal. Prizadeval si je, vsacega razveseliti
in mu dobro storiti, bodi si tujcu ali sosedu, osobito
pa ubožnim ljudčm.

Kadar je kak vesel dan se svojimi prijatelji
užival, šel je v čumnato in si mislil: „Mnogo jih
je, ki niso tacega dneva imeli, in kaj bi bilo, ako
bi bil še edenkrat toliko gostov povabil? To bi se
mojemu premoženju le malo poznalo." — Tako
misleč položi toliko denarja, kolikor bi ga bilo
kosilo stalo, v majhno skrinjico, katero je „božjo
skrinjico" imenoval.

Takisto je delal, ako je komu hiša pogorela
ali se kaka druga nesreča prigodila. Vselej je
nesrečnikom pomagal z darovi, a potem je šel v
svojo čumnato in je rekel sam pri sebi: „Pri meni
je vse v najlepšem redu in mi ničesa ne manjka;

23

ali kaj, ko bi se tudi meni taka nesreča pripetila ?*
To rekši položi zopet nekoliko denarja v skrinjico.

Takisto je mislil in dejal Benedikt, ako je toča
ljudčm polje pobila, povodenj kvar naredila, ali
sploh, Če je bodi si katera koli nadloga ljudi zadela.
Vselej je vložil nekoliko denarja v „božjo skrinjico*
in je rekel: „Tudi meni bi se bilo lahko kaj

tacega prigodilo.*

Ako so mu ljudjč ponujali draga vina in drage
posode, kupoval in užival je take stvari, a vse
zmerno. Šel je pa zopet v čumnato in si mislil:
„Takih stvari sem sebi mogel kupiti ter sem si s
tem svojo imovino zopet nekoliko pomn6žil!“ To
rekši položi nekoliko denarja v božjo skrinjico.
Tudi je dobrega vina pošiljal bolnikom, ako so ga
potrebovali v zdravje in krepilo. Tako je Benedikt
delal ves čas svojega življenja.

Ko se mu je zadnja ura bližala, zdihovali so
siromaki, jokale so vdove in zapuščeni otroci.
„Kedo se bo usmilil nas ubogih sirot, ako umerje
Benedikt, naš dobrotnik?*

A Benedikt jim reče: „Dober gospodar skrbi
tudi takrat za svoje otroke, kadar ga domd ni.
Zatorej vzemite „božjo skrinjico* z vsem, kar ima
v sebi. To je dar ubogim vdovam in sirotam,
razdelite si in uživajte modro!“ To rekši izroči
svojo dušo Bogu ter mirno zaspi v Gospodu. A
,,skrinjica božja*  slovi še dandanes po vsem
svetu in bo slovčla do konca dni.

Po K r n ra m a c h e r - j i.

24

23. Plačilo za resnioo.

Bil je nekedaj šaljivec, ki je hodil po svetu
od kraja do kraja ter je povsod uganjal svoje burke
in šale. Necega večera se vsede pred hišo necega
kmeta na klop, da bi se malo oddahnil. Ko pride
kmet s polja domov in ga vidi pred hišo sedeti,
vpraša ga: „Kaj sediš tukaj ? Zakaj ne greš raje
v kako hišo, saj vidiš, da se že noč dela ?“ —
Šaljivec odgovori: „ Dragi prijatelj! imam neko

navado, katera ni nikomur všeč. Po vsej vasi sem
že popraševal, ali nobeden me neče imeti čez noč.
Zat6 hočem rajše tukaj prenočiti, jutri bo morda
bolje.“ Kmet radoveden, kako navado ima šaljivec,
vpraša ga dalje: „ Povej mi vendar, kako navado
imaš?“ On odgovori: ,,Jaz povem vsacemu resnico,
zato me pa neče nobeden čez noč.“ — „0 saj je
to vendar prav lepa navada! Idi le z menoj v hišo,
prav prijeten gost si mi; resnico je treba spoštovati!“

Ideta v hišo. Kmet veli ženi: „Jera, pripravi
prav dobro večerjo, gosta imamo v hiši!“

Ko se vsedejo k jedi, opazuje gost vse natanko
in vidi, da ima gospodar eno oko zavezano, a
njegova žena in hišni maček sta na eno oko slepa.

— Za nekaj časa reče gospodar: »Prijatelj, ravno
poprej si rekel, da govoriš povsod resnico, povej tudi
meni kako resnico.“ Gost mu odgovori: „Gotovo
bi vam jo rad povedal, ali dobro znam, da bodete
hudi na me.“ — „0 ne, gotovo ne,“ odgovori kmet.

— „ Tedaj vam povem resnico, ker jo sami želite,“
začne prekanjenec in pravi: „Glejte, tako dobri

25

ljudje ste v tej hiši, a vendar imate vsi skupaj, to
je, vi, vaša žena in maček samo tri oči! “

Ko kmet to sliši, razjezi se, zagrabi burklje
in zažene šaljivca iz hiše. To je bilo prekanjencu
plačilo za resnico.

Iz. „Vrtec“-a.

24. Drevo v cvetu.

Ko gledam spomladi
Cvetoče drevo,
Veselja se smeje
Mi srce sladko.

Vseh vrtov je slava,
Vseh vrtov je kras,
Prepevajo ptice
Mu hvalo na glas.

Iz cveta bučele
Nabirajo med,
Napravljajo ’z njega
Nebeško si jed.

In v senci njegovi
Pozabi se trud;
Glavičici sivi
Prijazno je tud’.

Zatorej ko vgledam
Cvetoče drevo,

Veselja se smeje
Mi srce sladko.

M. Valjavec.

25. Upanje.

Glej, upanje bodi pred nami
Od rojstva, da gremo ’z sveta.

Ko tare nas teža na rami,

Nam palico v roke poda.

Kadar se nam sreča obrne,

Da megla pred nami leži,

Nebeški nam raj se odgrne,

Ko upanja luč zagori.

Fr. Levstik.

26

26. Prave sreče dom.

Moj sin! odprti so ti potje na vse strani.
Vprašaj svoje srce, kam te žene.'VAL o želiš učenosti,
pojdi v velika mesta med učene ljudi; ako želiš
bogastva, prehodi daljne zemlje in prekmorske
otoke* ako hlepiš po časti in visokej službi, idi,
kamor te vleče tvoje srce; ako želiš sreče, prave
* sreče, ako želiš biti srečen med srečnimi: ostani v
K svojej domovini, ostani v hiši svojega očeta. Kjer
si se rodil, tu delaj do smrti. Verjemi mi, da si
/•boljšega mesta na vsem svetu ne najdeš. Svoje
J  domovanje poznaš iz otročjih let; tu se nad teboj
razpenja staro sinje nebo, tu ti sije čisto zlato
solnce, ki ti je sijalo v otročjih letih, tu poznaš
vsako drevo, vsak grm, ki raste ob potoku, tu ti
izvirajo studenci stari. V zemljo, katera te je rodila,
— vlezi se k pokoju. Le v domovini poznaš vse
ljudi, poznaš njih misli in želje, poznaš njih dejanje
in nehanje, ker si med njimi rastel, ker jih poznaš
s trate, kjer ste skupaj igrali. Le doma ti je jasna
božja previdnost in osoda človeška. Le doma med
svojimi ljudmi najdeš pravo srečo. Blagor sinu, ki
ne išče daleč od doma svoje sreče!

Fr. Erjavec.

27. Materin blagoslov.

Spavaj dete, spavaj,

Z angeljci se smehljaj,

Materino čuva saj te ok6.

Skdkljaj dete, skdkljaj,

27

Po livadi in po gaji,

Trgaj rože, trgaj,

Vpletaj vence, vpletaj

V zlate lase si;

Pevaj dete, pevaj,

Kar uči te srca
čut nedolžnega.

Rasi dete, rasi,

Brez skrbi in tuge,

Materino čuva saj te ok6.

Ko zapustiš rodno
Hišo, ne se bati

Dete ljubljeno:

Saj s tebdj povsodi bo
Materina skrb;

Vselej v zlu saj mati

V varno svoje sprejme te nardčje.
Ko ugasne njej ok6,

Dete ne se bati,

Njen saj blagoslov
Bo zvestd te spremljal,

Dokler tudi ti očesa

V spanje ne zatisneš zadnje.

Bog pa usliši dobrotljivi
Prošnje, ki jih k tebi mati
'Z  dna srca dviguje

Za dete svoje ljubljeno.

A. lvlodič.

28

28. Veselja dom.

Preljubo veselje, oj kje si doma,

Povej, kje stanuješ, moj ljubček srca ?

Po hribih, dolinah za teboj hitim,

Te videti hočem, objeti želim.

Te iščem za mizo, kjer dobro jedo,

Na plesu pri godcih, kjer sladko pojo;

Alj prav’ga veselja na rajanji ni,

Pijance, plesalce veselje beži.

Te iščem po polji, kjer rožce cveto,

Po logu zelenem, kjer ptice pojo;

Pa ptice vesele in rožice vse
Le 'majo veselje za mlado srce.

Poslednjič veselje še le zasledim,

Na ravno ledinco pridirjam za njim;

Glej tamkaj z otroci prijazno igra,

Jim kratek čas dela, pri njih je doma.

Oh blažena leta nedolžnih otrok,

Vi 'mate veselje brez težkih nadlog;

Oh kako vas srčno nazaj poželim!

Alj vi ste minola, zastonj se solzim.

Le eno veselje še čaka na me
V presrečni dežeji, kjer mlado je vse;

Trpljenje v taisto deželo ne zna,

Le tamkaj je pravo veselje doma.

A. M. Slomšek.

29. Ne zaničuj darov božjih!

Bilo je 1812. leta, ko je šla francoska vojska
na Rusko. Četa francoskih vojakov ostane za
nekaj časa v majhnej ruskej vasi. Vaški krčmar,

29

katerega je bila ta vojska že skoraj na beraško
palico spravila, dobi dvanajst vojakov v stano¬
vanje. Siromak se jih boji in jim streže, kolikor
zna in more. Belega kruha ni imel pri hiši. —
Ednajst vojakov je bilo tudi s črnim kruhom
zadovoljnih, a nikakor ne njihov vodnik, prevzeten
mladenič. „Belega kruha sem!“ zavpije ošabnež,
„če ne, drugo zagodem.“ S temi besedami zažene
črni kruh za vrata. Ves preplašen se splazi stari
krčmar iz hiše, da bi poiskal prevzetnemu vojaku
belega kruha. Dobi ga in mu ga dd. — Na to stopi
v kot, kamor je bil črni kruh odletel, pobere ga,
poljubi in skrbno vtakne v skrinjo, katero potem
zaklene. Vojak se iz vsega grla smeje staremu
krčmarju in mu druzega dne pri odhodu še zaničljivo
reče: „Oče, meni se zdi, da bo kruh, katerega ste
včeraj v skrinjo zaklenili, predno se mi vrnemo,
vendar malo pretrd.“ Krčmar se nasmehne in molči.

Francozi so bili od Rusov tepeni. Na vse
strani razkropljeni, zmrzli in izstradani bežali so
pred ruskimi kozaki. Bil je zel6 mrzel zimski dan.
Naš krčmar, da bi prišel do vode, razbijal je led.
Zdaj prihiti do njega v cunjah zavit, izstradan i*n
skoraj na pol zmrzel človek. Krčmar komaj spoznd
v njem ošabnega vojaškega vodnika, ki je pred
nekoliko tedni pri njem stanoval in belega kruha
zahteval. Od mraza in gladu se tresoč, prosi siromak
za stanovanje in malo kruha. Oboje mu prijazni
krčmar obljubi in ga pelje v hišo, kjer je bilo
nekoliko slame na tleh. O kako dobra postelja je
bila od mraza trepetajočemu vojaku! Ali prazni

30

želodec ni bil samo s tem zadovoljen. Krčmar
takoj ugane, kaj še manjka ubozemu vojaku, gre
iz biše, a kmalu se zopet vrne in prinese — oj!
nič druzega nego — sam ključ.

Z resnim licem odprč zdaj staro skrinjo ter
prinese kos kakor kamen trdega, Črnega kruha iz
nje. Pokaže ga vojaku rekoč: „Prijatelj! ali po¬
znate ta kruh? Predno ste se vrnili, zna se, da
je postal že malo trd, ali mislim, da ima glad
dobre zobč.“ — „0 da, da, ima jih, ima,“ vzdihne
vojak ter željno stegne roko po trdem, črnem
kruhu; kakor bi trenil, snedel ga je do zadnje
mrvice. Z ganenim srcem ga je gledal krčmar in
mu rekel: „0 Bog! o Bog! ti si pravičen in pra¬
vične so tvoje sodbe!“

Krčmar dd mu še jesti in piti ter mu pokaže
stezo, po katerej je kozakom srečno ušel.

Iz „Dragoljubcev.“

30. Mladini.

Kdor zgodaj na delo hiti
In dela do trde noči,

Zaspi

Brez vse skrbi. M. Vilhar.

31. Pregovori.

Priden človek ima kruha;

Glad mori samo lenuha.

Kjer je lenoba, kjer postavanje,

Tamkaj je blizu hudo dejanje.

Nagel bodi, kadar kam hitiš,

Ali pazi, da se ne vsopiš. Iz „Yrtec“-a.

31

32. Oslova senca.

Trgovec najme osla na kmetih, da mu blago
v bližnje mesto nese; bilo je po letu ob velikej
vročini in suši. Oslu tedaj naloži blago in za njim
gresta trgovec in gospodar. Ker je pa cesta po
planem in skozi njive peljala, trgovec osla malo
ustavi in leže v njegovo senco, da bi se ohladil in
počil. Gospodar mu pa tega ne privošči; vstati mu
reče in osla gnati, kamor je ž njim namenjen. —
— „Najeto živinče,“ pravi oni, „smem goniti ali ga
stati pustiti, kakor jaz hočem.“ — Gospodar mu
odgovori, da nima pravice do oslove sence, ker je
le osla najel, ne pa njegove sence. Tako se prepirata
in pričkata. Vrh vsega tega se tožita in pravdata
zaradi oslove sence, in ta pravda še dandanašnji
ni končana.

Za kar se ljudjč velikokrat prepirajo in prav¬
dajo, to ni dosti več vredno, ko oslova senca.

A. Janežič.

33. Žabi.

V velikej luži na polji je stanovala truma žab
in žabic. Bilo je vroče poletje, solnce je pripčkalo,
in že več dni ni bilo padlo kapljice dežja. Luža
na polji se je začela sušiti, in njeni prebivalci so
se morali vedno bolj stiskati, kjer je bila kaka
globokejša jama; prava gnječa je nastala v žabjem
domu. S časom se posušč tudi najglobokejše luknje.
Mnogo žab pogine, druge pa si gredd novega
stanovanja iskht. — Praha polni pridete dve mladi

žabici do neke vasi in ugledate globok vodnjak,
kakoršnih je več po vasčh. Vesela in nade polna
skoči mlajša na nizki oklep in veselo zakvaka:
„Le urno notri skočive, sestrica, sicer konec vza-
meve.“ — Ze ste hoteli v vodnjak skočiti, kar
starejša zakliče: „Sestrica! stoj; kaj bi počele, ko
bi se tudi tu doli voda posušila! Pdjdive dalje,
da naju izkušnjava ne premaga.“ — In res, mala
sestrica starejšo uboga, in žalostni ste skakljali dalje
po razpoklih travnikih.

Ali ura otetbe je prišla. Temni oblaki so se
zbrali na nebu, in že je daljni grom oznanjeval
nebeškega blagoslova, po katerem je vse hrepenelo.
Ze padajo prve kapljice. Tresk pretrga črni oblak,
in dež se vlije v gostih curkih. Ko čez nekaj ur
solnčice spet skozi meglice posije, bilo je vse pre¬
rojeno i travniki, polja in vrti, vse je zopet oživelo
in se okrepčalo, in tudi naši ljubi žabici ste se
napili in dosti moči zadobili, da ste se vrnili v.
domovinsko mlako. Ta je bila zopet polna, stari
prebivalci so se sešli, in veselega kvakanja ni bilo
ne konca ne kraja.

Pri vsem, kar storiš, misli na konec in ne
obupaj, če te tudi sila tare.

Fr. Jeriša.

34. Lastovki v slovo.

Mrzli veter tebe žene,
Ljuba ptičica, od nas,
Ki znad lipice zelene
Si mi pela kratek čas.

Vsako jutro, ptička moja,
Rano si prepevala,

Vsako noč je pesem tvoja
Sladko me zazibala.

33

Kadar koli si zletela

V svoje malo gnezdice,
Vsakokrat si mi zapela
Milo pesem v srčice.
Zdaj pa iz zvonika line
Zadnjo pesem žvrgoliš,
Ker čez hribe in doline

V tople kraje si želiš.

Zdaj bcš zapustila mene,

Oj kak’ srce me boli —
Mrzli veter tebe žene,

Pojdi, kam te veseli! —
Oh, da ni mi perje dano!
Rad, o rad bi spremljal te;
Pa v ledovje zakovano
Moje revno je srce.

V. Orožen.

35. Kovač in krojač.

Neke sobote popoldne prinese krojač v kovač¬
nico gladilnik, da si ga ondi razbeli. Gledajoč
kovača, reče mu krojač: „Moj Bog! kako se moreš
po ves dan tako neusmiljeno žgati pri ognji, ogljeno
soparo požirati, težko železo obračati, od ranega
jutra do poznega večera s težkim kladivom nabijati,
da ti iskre v lice frče! Sam Bog me varuj tacega
dela! Že zdaj me glava boli od tvojega nabijanja!“

„A kako ti, prijatelj,“ odgovori mu kovač, „ki
po ves dan čepiš sključen v kotu? Ali ti ne preseda,
po ves božji dan držati drobno šivanko v roki ter
ž njo neprenehoma vbddati, drobni konec skozi
majhno ušesce vtikati, oči si napenjati ? — Res, pravo
božje čudo je, da še nisi slep ter še nimaš grbe
na hrbtu in ti še prsti niso odreveneli. Sam Bog
me varuj tacega nadležnega dela!"

Vsak stan ima svoje težave, — vsak dan svoje
trpljenje.

Tretje berilo za ljudske Sole.

A. M. Slomšek.
3

34

36. Sraka in golob.

Sraka in golob sta obiskala pava, da ga po¬
zdravita.

\ r  ra čaje se reče opravljiva sraka: „Kako nevšečen
mi je pav ! Kako zopern glas njegov ! Zakaj ne molči ?
Zakaj ne zakrije svojih nog?“ — Nedolžni golobček
pa tako odgovori: „ Jaz nisem zapazil njegovih
pomanjkljivosti; občudoval pa sem lepoto života
in bliščobo repa tako, da pava ne morem dosti
prehvaliti

Dober dobro išče, hudoben pa hudobno.

Po Phaedru.

s kobilico.

„„Ti, beba! kaj veš?

Še tega ne umeš;

0 kresu gre peti,

Veselo živeti,

Braniti ne smeš.““

Natora za'spi,

Se sneg privali,

Kobil’ co izstrada;

Obleda od glada,

Boleha, medli.

Do mravlje prišla,
Presuha, tenka.

Da-s’ milo prosila,

Nič ni si dobila,

Ozmerjana b’la:

37. Mravlja

Po letu skrbno
Se mravlja močno
Za kruhek potila,

Na kupe nosila
Si hrano drobno.

Kobil’ca cvrči,

Mar delat’ jej ni;

O solnci vriskala,

Ni jenjati znala;

Le v petji živi.

Preglasno mravlja
Popraša drzna:

„Kaj, ti pa ne spravljaš?
Se le obotavljaš?

Bo zima strašna!“

35

„Jaz vrednim delim,

Lenuhe podim;

Po letu si pela
Sred mojega dela,

Pa pleši po zim’!“

Iz kr. „ C b e 1 i c e . u

38. Pregovori.

Kar koli delaš, delaj previdno pa glej na izid.

Ako slepec slepca vodi, oba v jamo padeta.

Kedor neče, kmalu izgovor najde.

Kovač kuje železo, dokler je vroče.

Brez uzde strast, je gotova propast.

Čast je ledena gaz, ki hitro zvodeni.

Brez glave storjeno, gotovo skaženo.

Dokler konja love, ovsa mole.

Drevo se na drevo naslanja, človek na človeka.
Kakor si bodeš postlal, tako bodeš spal.

Kjer osel leži, dlako pusti.

Obljuba dolg dela.

Po slabej tovaršiji rada glava boli.

Pravica oči kolje.

Ni nesreče brez sreče.

Sila kola lomi.

Tudi slepa kokoš včasih zrno najde.

Gorje mu, pri katerem se miši in mačke bratijo.
Bolje bobova slama, nego prazne jasli.

Kedor se z volkom pajdaši, mora ž njim tudi tuliti.
Kedor veliko govori, veliko ve ali veliko laže.

Kedor za smolo prime, se osmoli.

Lepa beseda lepo mesto najde.

Kar se ne stori, se ne zve.

Kar te ne peče, ne gasi.

3 *

Kadar greš volku naproti, pokliči psa seboj.

Kedor drugim jamo koplje, sam v njo pade.
Srednja pot, najboljša pot.

Zrelo jabolko samo odpade.

39. Izreki.

Pred smrtjo ne obvarje koža gladka,

Od nje nas ne odkupjo kupi zlata,

Ne odpodi od nas življenja tata
Veselja hrup, ne pevcev pesem sladka.

Fr. Preš ir e n.

Tebi svet še vse obeta,

Kar srce si poželi;

Varuj brez sadu se cveta:

Sad osreči, cvet slepi.

J. Zupan.

Dokler sreča ti cveti,

Boš prijatlov dosti štel.

Če pa sreča te pusti,

Boš se sam pri peči grel.

U. Jarnik.

Življenje naše, bratje! je sejanje,

Pri kterem se poleniti ne smemo,

Ker čas po bliskovo hiti, in vemo,

Da, kdor je len ob setvi, malo žanje.

Č.

Prijatelje spoznati
Nesreča te uči,

Ker v sreči ne znaš brati,

Kaj v družniku tiči.

U. Jarnik.

37

40. Skrb in Smrt.

Sveti Peter in Pavel se napotita po svetu, da
bi videla, kje je darezljivost in gostoljubnost, kje
lakomnost in neusmiljenost.

Vsa trudna, lačna in žejna prideta na večer v neko
mesto ter si poiščeta prenočišča, da bi si malo odpočila
in kak grižljej za lačni želodec dobila. Siromašna
popotnika trkata od hiše do hiše, pri bogatih kakor
pri ubogih, da bi kaj milostinje dobila, ali bila jima
je sreča nemila in vsa skrb zastonj. Zelo spehana
stojita zdaj če pred zadnjo hišo, ki je bila po zunanjej
podobi videti najbolj revna in siromašna v celem
mestu. Streha jej je bila vsa razdrta, in komaj bi si
človek mislil, da biva tu kaka živa duša.

Peter stopi na dvorišče in potrka na vrata
Hitro se prikaže iz hiše stara, slabo oblečena žena
ter ju vpraša, kaj bi rada.

„Ce Boga poznaš in moliš," pravi Peter, pri¬
vošči nama, žena, kak kotiček v svojej hiši, da se
odpočijeva od dolzega pota in da sva vsaj pod streho,
ker je tako slabo, neprijetno vreme; do zdaj naju
nihče ni hotel pod svojo streho.“  — „Tako je tako,"
odvrne starka, „siromaka dandanes vsak izpod strehe
tira, ko bi ga tudi videl v najvecjej potrebi in sili.
Stopita le noter, kar imam, to vama rada dam  —
česar pa nimam, uboga sirota, tega vama pa tudi
dati ne morem."

„ Midva sva popolnoma zadovoljna," reče Pavel,
„ker vidiva tvoje pošteno pa usmiljeno srce; kaj nama
je tudi več treba?"

38

Odložita tedaj svoji torbici v kot. Zdaj reče
Peter ženi: „No povej nama, dobra zena, kako ti je
ime, da te veva po imenu poklicati

„Skrb me imenujejo," odgovori starka in pri¬
stavi resno: ,,Kako bi vama rada kaj postregla! Da
bi suhega kruha ne grizla, dala bi vama kaj rada
kako hruško za prigrizek; ali moja hruška, da si tudi
je zelo rodovitna in polna, nima na sebi ni ene
zrele hruške, ker to, kar dozori, hitro ljudje pokradejo
Nebeška popotnika pojesta nekaj suhega kruha
ter se napijeta mrzle vode pa se vlečeta spat. Zjutraj
na vse zgodaj vstaneta ter se pripravita na daljno
pot. Predno pa 'otideta, vpraša Peter starko, s cim
bi obdarovala njeno dobroto in gostoljubnost. Naj
jima razodene katero svojih najsrčnejših želj, pa da
jo izpolnita.  — Kakor vsakedo, ki malo ima, pa
veliko zeli, tako je bila tudi ta dobra mamica zdaj
vsa zmešana, da ni vedela, kaj bi rekla. Naposled
vendar pravi: „Zelim, da moja hruška zgrabi vsacega,
kedor na njo spleza, da bi kradel sadje, in ga tako
dolgo drži, dokler jaz pridem in mu dopustim, da
z nje zleze."

Popotnika prikimata nehote z glavo na to čudno
zeljo in otideta svojo pot.

Prihodnji dan zjutraj gre stara ven, da pogleda
svoje polje in setev. To opazivši neki tat', spravi se
hitro na hruško, da pobere, kar je bilo zrelega. Ali
oh žalosti in nesreče!  — Veje ga zrabijo in drže,
da ne more nikamor, ne gori, ne doli. Na strašno
vpitje prilete sosedje, da bi mu s hruške pomagali;
splezajo tedaj na njo, pa oj čuda, tudi oni ne morejo

39

s hruške. Zdaj si ne upa nobeden več na drevo, ampak
vsi se čudijo in pokrizujejo ter strme čakajo, kaj bode.

Zdaj pride starka s polja domov; lahko si
mislimo, kako je bila vesela, ko vidi, da se jej je
zelja izpolnila, da je tat ugrabljen na vejah obvisel.

Na njeno besedo izpuste veje tata, in ko ga dobro
okrega in posvari, izpusti ga tudi ona. Za naprej
4  ni bilo nikoga več na hruško.  — Ne dolgo potem
pride k njej tudi stara zena  — smrt. Starka jo
počaka in sprejme mirno brez strahu. Nad tem pa
se čudi smrt ter reče starki: „Ti si me tako mirno
sprejela, in vendar se me drugi ljudje tako zelo
boje!"  — „Zakaj bi se te bala?" odgovori stara
Skrb, „dosti imam nehvaležnega sveta, pač si mi če
dobro došla!"  — „Prav, starka!" pravi na to smrt,
„hajd tedaj z menoj!"  —- „Rada pojdem s teboj,"
pravi Skrb, „toda izpolni mi poprej le še eno čeljo.
Rada bi namreč okusila še enkrat svojih hrušek, ki
so mi bile edino blago."  — „Ako ne želiš nič več,
stara, pojdi drage volje po nje."  — „ Oh, kako sem
stara in slaba, kako neki zlezem na drevo, sosedje pa
so čudni ljudje. Ali ne bi hotela ti tako dobra biti,
da zlezeš na drevo, pa mi prineseš eno hruško ?“  —
Smrt se dd pregovoriti in spleza hitro na drevo, ali
zdaj ne more več doli. Starka je bila kaj zelo vesela, daje
smrt tako prekanila ter jo pusti nekoliko dni na hruški.
Te dni ni nihče na svetu umrl. Naposled izpusti starka
smrt, ker jej je obljubila, da ne pride nikoli po njo.

In tako vam smrt potuje križem sveta ; tudi še
dandanes ruši in kolje staro in mlado. Skrbi ubiti
a li umoriti in odnesti se sveta pa vendar ne more!

J. Božič.

40

41. Na

Blagor mu, ki se spočije,

V črni prsti v Bogu spi!
Lepše solnce njemu sije,
Lepša zarja rumeni.

Tiha zemlja ga ne drami,
Strasti ne buči vihar;
Bratoljubje vlada v jami,
Greje prah ljubezni žar.

Britke tuge, bolečine,
Duhomorni trop skrbi,
Žalovanje grenko mine,
Potok solz se posuši.

grob eh.

Ne slepi rumeno zlato,
Čast, ime, naslov in stan;
Smrt pobrati pod lopato,
Kar rodil je beli dan.

Krije vse odeja ena:

Reve in škrlatnike;

Zgrinja travica zelena
Vsem enake prtiče.

Blagor mu, ki se spočije,
V črni prsti v Bogu spi!
Lepše solnce njemu sije,
Lepša zarja zumeni.

Fr. Cegnar.

42. Spomii\jaj se smrti!

Dolgost življenja našega je kratka,

Kaj znancev že zasula je lopata!

Odprta noč in dan so goba vrata;

Alj dneva ne pove nobena prat’ka.

Pred smrtjo ne obvarje koža gladka,

Od nje nas ne odkup’jo kupi zlata,

Ne odpodi od nas življenja tata
Veselja hrup, ne pevcev pesem sladka.

Naj zmisli, kdor slepoto ljubi sveta
In od veselja do veselja leta,

Da smrt na žetev vsak dan bolj dozori.

Zna biti, da, kdor zdaj vesel prepeva,

V mrtvaškem prtu nam pred koncem dneva
Molče trobental bo: „memento mori!“

Fr. Preširen.

41

43, Večer.

Tihi mrak zemljo pokriva,
Luna sred neba veslaj;

V gozdu slavec že počiva,
Pesmic milih ne žvrglja.

Božji sel skrbno iz raja
V solzne kraje pride spet,

Se spanjem vtrujene navdaja,
Pokoj nosi križem svet.

Ne žaluje več sirota,

Rana več je ne boli,

Ker jo v tihi sen zamota,

Žalost vsako prepodi.

G. Krek.

44. Večerna molitev.

Zadnjič danes strune zadonite,

Proti nebu hvalni glas nesite
Njemu, ki prižiga luč višavam,

Njemu, ki pošilja mir nižavam!

Z mrakom se mi bliža mirno spanje,

Mile naj sladijo mi ga sanje!

V rajskem svetu duh se naj sprehaja,

Dokler jutra svit me ne omaja.

Dan

za dnevom urno se porniče,

Vsaki večer resen glas nam kliče,

Da rumeno solnce kdaj se skrije,

Ali zjutraj več nam ne posije.

Torej strune žalostno donite,

Proti nebu hvalni glas nosite
Njemu, ki pošilja mir v nižave,

Njemu, ki nas vabi na višave! —

A. Umek.

42

45. Martin Krpan.

I.

V notranjem stoji vas, Vrh po imenu. V tej vasici
je živel v starih časih Krp a n, močen in silen človek. Bil
je neki tolik, da ga ni kmalu tacega. Dela mu ni bilo
mar; ampak nosil je od morja na svojej kobilici angleško  t
sol, kar je bilo pa že taistikrat ostro prepovedano. Pazili
so ga mejači, da bi ga kje nehotoma zalezli; poštenega
boja ž njim so se bali prav tako, kakor pozneje Štempi¬
harja. Krpan se je pa vedno umikal in gledal, da mu
niso mogli do živega.

Bilo je po zimi, in sneg je ležal krog in krog.
Držala je samo ozka gaz, ljudem, dovoljna, od vasi do
vasi, ker takrat se ni bilo tako cest, kakor dandanes.
V naših časih je to vse drugače, se ve da; saj imamo,
hvala Bogu, cesto do vsacega zelnika. Nesel je Krpan
po ozkej gazi na svojej kobilici nekoliko stotov soli; kar
mu naproti prižvenketd lep voz; na vozu je pa sedel
cesar Janez, ki se je ravno peljal v Trst. Krpan je bil
kmetski človek, zato ga tudi ni poznal; pa saj ni bilo časa
dolgo ozirati se; še odkriti se ni utegnil, temveč prime
brž kobilico in tovor ž njo, da ju prenese v stran, da bi
je voz ne podrl. Menite, da je Krpana to kaj mudilo,
ka - li ? Bilo mu je, kakor komu druzemu stol prestaviti. I
Cesar to videvši, veli kočijažu, da naj konje ustavi.
Ko se to zgodi, vpraša silnega moža: „Kedo pa si tif‘
Ta mu da odgovor: „Krpan mi pravijo; doma, sem ‘
pa z Vrha od svete Trojice, dve uri hoda od tukaj. “

„1 kaj pa nosiš v tovoru f‘ cesar dalje vpraša.
Krpan se naglo izmisli in reče: „1 kaj? Kresilno
gobo pa nekaj brusov sem naložil, gospod!“

Na to se cesar začudi in pravi: „Ako so brusi, po
kaj so pa v vrečah ?“


Krpan se ne umišlja dolgo, ampak urno odgovori,
kakor vsak človek, ki ve, kaj pravi: „Bojim se, da bi
od mraza ne razpokali; zato sem jih v slamo zavil in v
vrečo potisnil

Cesar, ki mu je bil silni možak všeč, dalje pravi:
j „Anti veš, kako se takej reči streže 1 Kaj pa, da si kon-
jico tako lahko prestavili Bes nima dosti mesa; pa ima
| vsaj kosti. “

Krpan se malo zareži in pravi: „ Vem, da imajo
vaši konji več mesci; pa vendar ne dam svoje kobilice za
vse štiri, ki so tukaj napreženi. Kar se pa tiče prestav¬
ljanja, gospod! upam si nesti dve taki kobili dve uri hoda
in tudi še delj, če je treba.“

Cesar si misli: To velja, da bi se zapomnilo,  — in
veli pognati.

Minilo je potem leto in nekateri dan. Krpan je pa
zmerom tovoril po hribih in dolinah. Kar se pripeti, da
pride na Dunaj strašen velikan, Brdavs  po imenu. Ta
je vabil, kakor nekedanji Pegam, vse junake našega
cesarstva v boj. Ali cesar pa tudi ni imel tako boječih
ljudi, da bi dejal: nihče si ni upal nad-enj; toda kedor
se je izkusil ž njim, gotovo je bil zmagan. Velikan pa ni
bil mož usmiljenega srca; ampak vsacega je umoril, kogar
je obladal.  —- To je cesarju začelo iti po glavi: lejte-si
no! kaj bo, kaj bo, če se Brdavs ne ukrotil Usmrtil mi
je že vso najvišjo gospodo! Tako je cesar toževal, kočijaž
ga je pa slišal. Pristopi tedaj z veliko ponižnostjo, kakor
gre pred tolikim gospodom, in pravi: „Cesarost! ali več
ne morete pametovati, kaj se je godilo predlansko zimo
blizu Trsta 1 Tisti Krpan , ki je tovoril s kresilno gobo
in brusi, ne veste, kako je kobilico v sneg prestavil, kakor
bi nesel skledo na mizo? Če ne bo Krpan Brdavsa premogel,
drugi tudi ne, tako vam povem.“

44


»Saj res,“ pravi cesar, »precej se mora ponj poslati." \

Poslali so veliko, lepo kočijo po Krpana. Ta je bil
ravno tačas natovoril nekoliko soli pred svojo kočo; mejači
so bili pa vse čisto ovedeli, da se zopet napravlja po
kupčiji. Pridejo tedaj nad-enj ter se ga lotijo; bilo jih je
petnajst. Ali on se jih ni ustrašil; pisano je pogledal in
prijel prvega in druge ž njim omlatil, da so vsi podplate
pokazali. Ravno se je to vršilo, kar se v četver pripelje '
nova lepa kočija. Iz nje stopi cesarski sel, ki je vse videl,
kar seje  godilo, in naglo reče: »Zdaj pa že vem, da sem
prav pogodil. Ti si Krpan z Vrha od sv. Trojice, kaj ne?"

»Krpan sem," pravi ta; »z Vrha tudi, od sv. Trojice
tudi, Ali kaj bi pa radi? (Je mislite zaradi soli kaj,
svetujem,, da mirujte; petnajst jih je bilo, pa se jih nisem
bal, hvala Bogu; samo enega se tudi ne bom."

Sel pa, ki gotovo ni vedel, zakaj se meni o soli,
reče na to: »Le urno zapri kobilo v konjak, pa, se hitro
pražnje obleci poj deva na Dunaj do cesarja."

Krpan ga nevčrno pogleda in odgovori: „Kedor če
iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj, to sem slišal od
starih ljudi; jaz ga pa menim se seboj nositi, koder bom
tovoril in dokler bom tovoril."

Služabnik mu pravi: »Nikar ti ne misli, da šale
uganjam."

„Saj bi tudi ne bilo zdravo," reče Krpan.

Na to zopet govori sel: »Kar sem ti povedal, vse
je res. Ali več ne veš, kako si bil umaknil predlansko
zimo kobilico kočiji s pota ? Oni gospod na vozu je bil
cesar, pa nihče drugi, veš!"

Krpan se začudi in pravi: »Cesar ?  — Morda
vendar ne?"

»Cesar, cesar! Le poslušaj! Prišel je zdaj na Dunaj
hud velikan, ki mu pravimo Brdavs. Tak je, da ga nihče
ne ustrahuje. Dosti vojakov in gospode je že pobil, pa

45

smo rekli: če ga živ krst ne zmore, Krpan ga bo. Lej,
ti si zadnje upanje cesarjevo in dunajskega mesta.“

Krpana je to s pridom utešilo. Jako dobro se mu
je zdelo do vsega, kar je slišal, in reče tedaj: ,/Je ni
druzega, kakor taisti Brdavs, poslušajte, kaj vam pravim!
Petnajst Brdavsev za malo južino, to je meni toliko,
kolikor vam kamen poriniti Čez lužo, ki jo preskoči dete,
sedem let staro; samo vedite, da me ne bodete vodili za
nos P  — To reče in brž dene sol s kobile, kobilo pa v
konjak, gre v kočo ter se pražnje obleče, da bi ga pred
cesarjem ne bilo sram. Ko se preobuje, ven priteče in
sede v kočijo, ter naglo zdrčita proti Dunaju. Na Dunaji
ga prijazno sprejmejo.

II.

Prišel je čas boja z velikanom; bilo je ravno svetega
Erazma dan. Krpan vzame lipov kij in mesarico, izbere
si v cesarskem konjaku čvrstega konja pa jezdi iz mesta
na travnik, kjer se je Brdavs bojeval. Martina je bilo
Čudno gledati. Njegov konj je bil majhen, noge je imel
velike, tako da so se skoraj po tleh za njim vlekle; na
glavi je pa nosil star klobuk širokih krajev, na sebi pa
debelo suknjo iz domače volne: vendar se nobenega ni bal.

Ko ugleda Brdavs jezdeca, svojega sovražnika, začne
s krohotom smejati se in reče: „Ali je to taisti Krpan,
ki so ga poklicali nad mene tako daleč, tam z Vrha od
sv. Trojice ? Mar bi raje bil ostal doma za pečjo, da ne bi
cvelil svoje stare matere, oko jo še imaš, da bi ne žalil
svoje žene, oko ti jo je Bog dal. Pojdi mi izpred oči, da
te videl ne bom, pa le naglo, dokler mi je srce še usmi¬
ljeno. Ce me zgrabi jeza, ležal boš na zemlji krvav, kakor
je sam cesarjev sin in sto drugih!“

Krpan mu odgovori: „Če nisi z Bogom še spravljen,
urpio skleni, kar imaš; moja misel ni, dolgo čakati, mudi

46

se mi domov za peč. Tvoje besede so mi obudile v srci
živo željo do svoje koče in do svoje peči; ali poprej
vendar ne pojdem, da tebi vzamem glavo. Pa ne zameri!
To mi je naročil moj gospod, cesar; jaz nisem vedel ne
za ti, ne za tvoje velikanstvo in za vse krvave poboje.
Prijezdi bliže, da si podava roke: nikoli si jih nisva
voprej, nikoli si jih ne bova pozneje; ali pravijo,
da Bog nima rad, če pride kedo z jezo v srci pred
sodnji stol."

Velikan se nekoliko začudi, ko to sliši. Naglo pri¬
jezdi ter mu poda svojo debelo roko. Krpan mu jo pa
tako stisne, da precej kri izza nohtov udari.

Brdavs malo zareži, pa vendar nič ne pravi, ampak
misli si: ta je hud in močen: pa kaj bo  —kmet je kmet;
saj ne zna bojevati se, kakor gre junakom.

Urno zasukneta vsak svojega konja in zdirjata si
od daleč zopet naproti. Brdavs visoko vzdigne meč, da
bi že o prvem odsekal sovražniku glavo; ali ta mu urno
podstavi svoj kij, da se meč globoko zadere v mehko
lipovino ; in predno ga velikan more izdreti, odjaha Krpan
z malega konja, potegne Brdavsa na tla, pa ga položi,
kakor bi otroka v zibel deval, ter mu stopi za vrat in
reče: „No, zdaj pa le hitro izmoli en očenašek ali dva,
in pa svojih grehov se malo pokesaj; izpovedal se ne boš
več, nimam časa dolgo odlašati, mudi se mi domov za
peč: znaj, da komaj čakam, da bi zopet slišal zvon, ki
poje na Vrhu pri sv. Trojici. To izreče pa 'vzame počasi
mesarico, odseka mu glavo in se vrne proti mestu.

Dunajčanje, ki so do zdaj le od daleč gledali, pri¬
demo k njemu, tudi sam cesar mu pride naproti, pa ga
objame pričo ljudstva, ki je vpilo na vse grlo: „Krpan je
nas otel! Hvala Krpanu, dokler bo Dunaj stal!"

Fr. Levstik.

47

''Hm

46. Ubežni kralj.

Noč je temna, podkve jeklo poje;
Lej po gozdu kralj ubežen jaha.
Zgubil vojske, zgubil zemlje svoje,
Skriva se ko zver po lesu plaha.
Nima žene, hčere, ne sinova,

Vse mu vzela vražna je sekira.
Koča vsaka duri mu zapira;
Spremljevalca nima pot njegova.

In zajezdi v gosto drevje lesa.

Konj se zdrsne, neče delj bežati,

V stran zahrska, kvišku pne ušesa;
Brezno vidi pred seboj zijati. —
Kralj pa gleda in zastonj ugiblje;

S konja stopi, k veji ga priveže,
Plašč pogrne, nanj ves truden leže:
Sladki sen nad breznom ga zaziblje.

Dihnejo mu sanje v trudno glavo:
„Stol kraljevi iz zemlje mu rase;
„On pa seda nanj s častjo in slavo,
„ Bogat, venčan, ko nekdanje čase.
»Zida se nad njim poslopje širno,
»Razsvetljeno, v zlatu lesketaje;
»Stavijo se veže na vse kraje,

„Zunaj čuje straže hojo mirno.“

»Prebudi se bobnov ropotanje,
»Prebudi se grom trobent vojaških,
»Vstane žvenket in ostrog rožljanje,
„Ide truma vojvodov junaških;

„Gre med njimi knez iz temlje tuje,
„Ki mu hotel je deželo vzeti;

„Zmagan ide, ž njim tovarši vjeti,
„Klanja se mu, silni meč daruje.“

»Zadonijo spet trobente glasne,

„In prikaže se obraz kraljice;

„Z njo sinovi, ž njo so hčere krasne,
»Njej visoke strežejo device.

„Tu gospoda kralju vsa zavpije:

„Bog ti slavo brani čase večne!

„Svetlim vnukom tvojim dneve srečne!
„Hrum veseli po dvoranah bije."

Vzdihne v živih sanjah kralj: „Carujem!
Oh podobe gledal sem neznane,

Da ubežen skrivam se po tujem."

V sanjah kvišku, kakor jelen, plane;

Hoče k svojim — roke širi — pada!

Meč z oklepom v dno brezna brenkoče;
Konj se strga, podkve vdar ropoče:
Krokotajo vrani iz prepada!

Fr. Levsti

47. Noč.

Solnce rumeno
Goro zeleno
Zadnjič poljubilo je;
V krilo temine
Hribje, doline
Tiho zavili so se.

Tam na iztoku
Pa na oboku
Luna prikaže glavo;
Bolj se užiga,

Vedno bolj miga
Zvezdic prijazno zlato.

S. J e n k

II

Iz zemljepisja,

—c<5—.

48. Kedo ?

Kedo je trate, gaje ozelenil,

Kedo sejal cvetlice po livadah,
Kedo sadil drevesa med pečine,
Kedo je stavil gozde na strmine?

Kedo na skalo je naslonil skalo,
Kedo je skladal gore velikanske,
Kedo votline dolbel iz votline,
Kedo pogrnil zemljo rodovito?

Kedo je stvaril jezera, potoke,
Kedo razliva reke v širno morje.
Kedo užiga treske gromovite,

Kedo pošilja dež in roso svetlo?

Kedo nad nami je razpel obnebje,
Kedo utrdil nebu svetle zvezde,
Kedo udružil mirno luno zvezdam,
Kedo žareči svit podaril solncu?

Tretje berilo za ljudske šole.

50

Kedo po cvetji kaže pot bučeli,

Kedo postervi da plavute bistre,

Kedo ubral je slavcu mile strune,

Kedo jelenu dal je brze noge?

Kedo je stvaril modrega človeka,

Kedo mu čelo proti nebu dvignil,

Kedo izročil mu vladarstvo zemlje,

Kedo udihnil dušo mu nesmrtno?

Iz „Glasnik“-a.

49. Podoba naše zemlje.

•

Dozdeva se nam, da je zemlja velik, raven krog. ■
Vidi se nam, da tja čez rob zemeljskega kroga ni
ničesa, da je tam nebo tako rekoč na zemljo povez¬
nem. A vid pogosto vara človeka!

Ko bi kedo zapustil domači kraj ter hodil vedno
proti zahodu, prišel bi se suhega na morje, z morja
zopet na suho in tako naprej, doda naenkrat, ko
začne premišljevati, kako dolgo je že od doma in
kako daleč mu je še iti, da pride do kraja zemlje,
na enkrat je vse tako, kakor je bilo doma. Čudno
mu je pri srci; on sliši domači jezik govoriti in
zagleda nazadnje zvonik, ki ga je tudi že videl,  j
Prišel je domov, kraja zemlje pa ni zagledal. Potoval
je namreč krog zemlje, kakor bi s kredo potegnil črto ‘
okoli obla.

Že v letih 1519—1522 je pogumni mornar
Ferdinand Magalhaens  prvikrat krog zemlje po- [
toval. Vedno proti zahodu jadraje je prišel od vzhoda  ;
prav tja nazaj, od koder je bil odplul. Za njim so  -

51

mnogi drugi tako potovali okoli zemlje in sicer na
raznotere strani. Avstrijanska fregata No v ar a je
leta 1857. jadrala proti vzhodu in leta 1859. od
zahoda se vrnila v domače pristanišče.

Zemlja je tedaj krogla, in sicer malo naplo-
skana krogla, kakor n. pr. jabolko.

50. Razne točke in črte na zemlji.

Zemlja ima kakor vsaka krogla svoje središče.
Ravna črta, ki si jo mislimo od površja skozi sre¬
dišče do nasprotne strani potegneno, zovesepremer.
Premer od severa proti jugu je zemeljska  os;
njeni skrajni točki pa sta tečaja (severni in južni).

Črta enako daleč od obeh tečajev okoli zemlje po¬
tegneva je ravnik (ekvator). Meri pa 4000 miriam.
in deli zemljo v severno in južno poloblo.
Z ravnikom vštric položeni krogi so vzporedniki,
ki si jih premnogo lahko mislimo okoli zemlje poteg-
nenih. Najimenitejši vzporedniki so: dva povrat¬
nika  (rakov in kozorožcev) in dva tečajnika.
Ravniku na obeh straneh se razprostira do povratnikov
vroči podnebni  pas; med rakovim povratnikom
in severnim tečajnikom je severni zmer  ni  p as,
med kozorožcevim povratnikom in južnim tečajnikom
pa južni zmerni pas;  od tečajnikov do tečajev
sta mrzla pasa  (severni in južni).

Poldnevniki  so oni krogi na zemeljskem

površji, ki drže od tečaja do tečaja ter navpik

4. *

52

režejo ravnih. Vsak poldnevnik ali meridijdn deli
zemljo v vzhodno in zahodno poloblo.  Ljudje
stanujoči ob istem poldnevniku imajo istočasno poldne.
Vzporedniki in poldnevniki delajo stopi njsko
mrežo,  ki jo vidite na globusu in na zemljevidih.

51. Solnce.

Kadar solnce zjutraj izza gora v čisti jutranji
zrak gleda, zdi se nam precej blizu, in vendar je
skoraj 15 milijonov miriametrov od nas oddaljeno.

Znano je, da topova krogla jako urno leti. Če
bi vojak na solnci trdo nabit top ravno na vas
pomeril, smeli bi v istem trenotku, J o bi ga oni
zasmodil, z mimo vestjo se uleči in dobro spati. Smeli
bi brez nevarnosti stati na istem mestu če marsi¬
kateri dan; krogle bi še le ne bilo. Dorasli bi'v
tem v krepke mladeniče in moče , kroglo popolnoma
pozabivši; kajti dospela bi še le v 24 letih na zemljo.
Zeleznični brzovlak pa bi moral drdrati cel6 300 let,
predno bi se pripeljal od solnca do zemlje.

Ker je solnce tako daleč od nas, zdi se nam
tudi kakor mala plošča. V resnici pa je tako velika
krogla, da bi iz nje lahko naredil  /V 2  milijon
zemeljskih obel. Čudimo se tej velikosti,  — in vendar
so nekatere zvezde še večje od solnca. Kako velik in
mogočen pa mora biti še le isti, ki je zemljo, solnce
in zvezde ustvaril!

53

52. Solnce in zemlja.

Vidi se nam, da se pomika solnce vsak dan od
vzhoda do zahoda, in da zemlja mimo stoji. Tako
se nam kaže ; a vendar ni tako. Ce se peljemo na
katerem hitrem vozu ali pa po železnici, vidi se nam,
da drevesa in hiše mimo nas lete. Vemo pa, da
popotniki dalje gredo, in da druge reči ostanejo na
svojem mestu. Enako se godi tudi se zemljo. Dozdeva
se nam sicer, da zemlja stoji, in da solnce hodi vsak
dan od vzhoda do zahoda. A ravno nasprotno je
resnica. Solnce stoji, zemlja pa se vrti okoli svoje
osi od zahoda proti vzhodu.

Zemlja se v 24 urah enkrat zasuče okoli
svoje  osi. To vrtenje nareja dan in noč.
Proti solncu vimena stran ima dan, nasprotna polo¬
vica pa noč. Ko se zemlja suče okoli svoje osi, ne
ostaja zmerom na enem mestu. Pomika se namreč
tudi okoli solnca, in sicer od zahoda proti vzhodu
po pakrožnej poti, ki se zove ze m aljska draga.
Da zemlja enkrat obhodi solnce, potrebuje 365 dni
in šest ur. Ta čas imenujemo leto.  Sest ur čez
365 dni je pa v štirih letih en dan; zato je vsako
četrto leto prestopno  leto, katero ima 366 dni.

Zemeljska os ne stoji navpik na zemeljskej dragi
(ekliptiki), ampak je k njej tako naklonjena, da jo
reže v poševnem Ikotu 66V a °. Ona pa tudi obdrži
vedno isto mer v svetovnem prostoru. Ker tedaj
zemlja okoli solnca  teka,  in ker je zemeljska
os enakomerno pošev položena, zato stoji zemlja vsak
trenotek drugače proti solncu. To pa dela izpremembo
letnih časov, to dneve daljša in krajša.

54

53. Luna.

Prijazna luna, hi po noči tako milo sveti, zvesta
je spremljevalka naše zemlje. Zdi se nam, da je
luna blizu solnčne velikosti, in vendar je veliko
manjša od solnca, celo 50 krat manja '"'vd zemlje.
Da se nam luna tako velika vidi, izvira iz tega,
da je samo 38000 miriametrov od nas oddaljena. Od
solnca bi topova krogla še le v 24 letih na zemljo
priletela, od lune pa že v 20 dnevih!

Kakor zemlja okoli solnca, pomika se luna
okoli zemlje; nam pa se zdi, da je narobe. K solncu
obrnena polovica je svetla, druga pa temna. Ker se
luna enako zemlji vrti krog same sebe ali krog svoje
osi, ni vedno ena polovica svetla, druga pa temna.
Zemlja se okrog svoje osi zavrti v 24 urah, luna
pa krog svoje v 27 dnevih in 7 urah. Dan je na
luni tako dolg, kakor pri nas dva tedna, in ravno
tako dolga je noč.

Krog zemlje pride luna v 29 dnevih in 12 urah
enkrat; v enem letu jo tedaj obhodi več ko 12krat.

Ker se luna okoli zemlje in se zemljo vred
okoli solnca pomika, izpreminja se vedno stanje teh
teles druzega proti druzemu: po tem nastajajo lunine
i z p r e m emb e.

Mlaj  je, kadar stoji luna med solncem in
zemljo, ali malo višje, ali nižje. Ker je takrat le nje
nerazsvetljena polovica k zemlji obrnena, ne vidimo je.
Po mlaji se pomika luna na svojem potu med
solncem in zemljo dalje; takrat opazujemo le ozko
progo razsvetljenega polobla, ki vedno rase. Teden dni

55

po mlaji zagledamo luno ravno v jugu, kadar solnce
v zahodu stoji; vidimo pa polovico njenega od solnca
razsvetljenega polobla v podobi črke D ter pravimo,
da je p r vi kr a j e c.

Dva tedna po mlaji stoji luna solncu nasproti;
ona vzhaja, kadar solnce zahaja, in nam kaze vso
razsvetljeno polukroglo. Pravimo, da je polna
luna  ali s c ep.

Sedem dni po ščepu vzhaja luna še le o polnoči
kazoc se v podobi črke C. Pravimo, da je zadnji
kraje  c. Od zdaj se njeni svetli kos vedno bolj izmanj-
šuje, dok da v sedmih dnevih zopet mlaj nastopi.

Luna ima torej trojno gibanje.

54. Solnčni in lunini mrk.

Mrk nastane, kadar stoje solnce, luna in zemlja
v ravne j črti  druga za drugo. A ko se o mlaji
pomakne temna luna ravno med zemljo in solnce,
zatemni se solnce, ker njegovi žarki ne morejo dospeti
na zemljo. Oni deli zemlje, kamor pade lunina
senca, imajo solnčni mrk.  Če nam luna vse
solnce zakrije, nastane popolni,  drugače pa delni
solnčni mrk.

O ščepu se včasih pripeti, da stopi zemlja
ravno v črto med solnce in luno; takrat ne more
solnce obsijati lune, ker je zemlja njegovim žarkom
napoti. Pravimo, da je luna mrknila.  Tema, ki
]0 opazimo na luni, ni druzega, nego senca naše
zemlje. Lunini mrk, ki se godi le o ščepu, kakor
solnčni le o mlaji, je ali popolni ali delni.

56

55. Nebesna telesa.

Visoko nad nami se razpenja neizmerni nebesni
prostor; tam vidimo solnce, luno in brez števila
zvezd. Solnce ni svetla plošča, kakor se nam dozdeva,
marveč prevelika svetla krogla. Ravno take podobe
so tudi luna in zvezde. Solnce, luna, zvezde se
imenujejo svetovi. Tudi zemlja, na katerej prebi¬
vamo, je tako svetovno telo ali svet.

Solnce razsvetljuje in ogreva našo zemljo in
luno, pošilja pa svojo svetlobo tudi mnogim
drugim svetovnim telesom, ki tekajo kakor naša
zemlja okoli solnca. Takim svetovnim (nebesnim)
telesom pravimo pr emičnice ali planeti.  Zemlja
je po takem premičnica, luna pa sopremicnica.

V neizmernem nebesnem (svetovnem) prostoru
miglja pa tudi nebrojna množica takih teles, ki
kakor solnce se svojo svetlobo svetijo in se vidno ne
premikajo drugo od druzega. Imenujemo jih zato
nepre mišnice ali st al n i c e.

Solnce je stalnica.

JVepremičnice so veliko večje od naše zemlje in
se nam le zaradi tega tako drobne zde, ker so silno
daleč od nas. Od nepremične zvezde, ki je za
solncem nam najbližja, potrebuje svetloba 3°/ 5  leta,
predno pride do nas!

Lepi belkasti pas, kateri drži na nebu od
severa do juga, je rimska cesta.  Pred ostrim
daljno  g led  o m se razkropi v brezštevilno množico
nepremičnic.

57

Razen stalnic, planetov in sopremičnic prikažejo
se včasih še repate zvezde,  katere tudi komete
imenujemo. Odlikujejo se z lepo bliščečim jedrom in
posebno z večjim ali manjšim svetlim repom. Repatim
zvezdam so se ljudje vselej prav čudili. Prav naravno;
čudimo se le temu, kar malokedaj vidimo, vsakdanje
pa preziramo. Praznoverni ljudje menijo celo, da
metlasta zvezda napoveduje vojsko, kugo in druge
nadloge. A ne teh, ne drugih nadlog nam repatice
ne naznanjajo; kažejo le vsemogočnost in neskončno
modrost našega stvarnika.

56. Zemlja in njeni deli.

Vsa zemlja meri nad 5 milijonov  □ miriam.
Le četrtina tega površja je suhega sveta, tri četrti
pa je mokrega. Suha zemlja se deli na pet delov.

Na vzhodnem poloblu so: Evropa,  kjer mi
prebivamo; nje se drži Azija  ali Lutrovo, kjer je
bil prvi človek ustvarjen, in kjer se je rodil naš
izveličar. Afriko  z neizmerno puščavo Saharo  loči
od Evrope sredozemsko morje, od Azije pa sueški
prekop. Avstralija  se razprostira ravniku na jugu.
Na zahodnem poloblu leži Amerika,  ki jo je Krištof
Kolomb našel l. 1492.

Ta del sveta je nam ravno nasproti ter ima
noč, kadar je pri nas dan. Ta  — navadno novi
sv  et  imenovana zemlja  — je razdeljena v severno in
južno Ameriko, ki ju sklepa ozko p anamsko med-
morje.  Na zahodnem poloblu so tudi raztreseni
mnogi avstralski otoki.

58

57. Morje.

Voda, ki v velikej množini suho zemljo obdaje,
zove se ocean ali vesoljno morje.  Morska
voda je zelenkasta in slana ter se ne more piti.
Mornarji morajo sredi morja za žejo pomreti, ako
jim izmanjka sladke vode, Morje ni vedno in povsod
enako mirno, ampak se giblje, sem ter tja pretaka,
narašča in upada. Valovanje  vzrokujejo vetrovi,
ki pritiskajo na morsko površje ter ga plahitajo.
Morski tokovi  so ono gibanje vesoljnega morja,
pri katerem se deli morja med vodenimi bregovi
kakor po velicem vodotoku pretakajo. Kar so reke
na suhem, to so tokovi na morji. Razen tega gibanja
opazujemo, da morje redno po 6 ur neprenehoma
narašča, sledečih 6 ur pa ravno tako redoma upada.
Naraščanje je plima • (pritok), upadanje pa oseka
(odtok).

Vesoljno morje se loči na pet velikih morij.

Severno ledeno morje  se razprostira krog
severnega tečaja ter obliva severno obrežje Evrope,
Azije in Amerike. Drugod ga tečajnik loči od drugih
morij.

Južno ledeno  mor  je  je okoli južnega tečaja
ter sega do južnega tečajnika, kjer se meša z nasled¬
njimi morji.

Atlantsko morje  je veleširoka struga med
Evropo, Azijo, Afriko in pa Ameriko. Tečajnika
jo ločita od severnega in južnega ledenega morja,
na jugovzhodnej in jugozahodnej strani pa se meša
z indijskim in velikim morjem.

59

Sredozemsko morje je del atlantskega,
jadransko s tržaškim in kvarnerskim zalivom
in črno morje  pa sta dela sredozemskega morja.

Veliko ali tiho morje  sega do ledenih
morij; na zahodu mu je Azija in Avstralija ograja,
na vzhodu po Amerika.

Indijsko morje  se drži na jugu ledenega
morja, na zahodu obliva Afriko, na severu Azijo,
na vzhodu pa Avstralijo.

Vesoljno morje je v raznih krajih različne globo¬
kosti; njegova srednja globokost se ceni 3000—3200 m.
Morje ne loči le suhi svet, ampak ga tudi veže;
kajti brez števila parnikov in jadrenic šviga po
širokej morskej gladini, vozeč blago od obrežja do
obrežja.

58. Prebivalci naše zemlje.

Zemlja živi mnogo milijonov ljudi, ki se razli¬
kujejo po postavi, polti, laseh i t. d.

Nam podobni ljudje z belo poltjo in lepo umer¬
jeno postavo prebivajo ne le v vsej Evropi,  ampak
tudi še daleko tja v jutrovih deželah v velicem delu
Azije in v severnej Afriki. Mnogo se jih nahaja
celo v Ameriki in v Avstraliji.

V Afriki  prebivajo črni zamorci  z volni
podobnimi lasmi, v Ameriki  bakreno-rudeči
Indij  a ni, ki pa silno hitro odmirajo. Po vzhodne j
Aziji  stanujejo žolti M on golči  z gladkimi črnimi
lasmi in malimi, zelo udrtimi očmi; na polotoku
Malak  i in po mnogih otokih velicega ali tihega
morja so pa naseljeni rujavi Malajci.

60


Kakor ljudje, tako so tudi živali in rastline
različno razdeljene po zemlji. V vročih krajinah na
obeh straneh ravnika rasto drevju podobne trave in
vedno zeleni listovči; v gozdovih se zibljejo pisani
ptiči ter se prepirajo mnogovrstne opice. Zemlja je ;
tu rodovitna in daje človeku brez posebnega truda
obilnega sadu. Tukaj se pa tudi skrivajo velike kače
in roparske živali, namreč lev, tiger i t. d.

V mrzlih krajih blizu tečajnikov celo črno  ;
jelov je postaja krivenčasto in pritlično; zemlja je neplo-
dovita in pusta. Le malo je takih živalskih vrst, ki
bi človeku živež dajale. Človek pa tudi v teh mrzlih
krajih srečno živi; tudi tukaj ljubi svojo revno
domovino.

59. Evropa.

Evropa je sicer najmanjši, a najimenitnejši del
zemlje. Tukaj stanujejo najbolj omikana in najmogoč¬
nejša ljudstva, imajoča posestva celo v drugih delih
sveta. Evropa se razprostira po zmerno toplem pasu
ter ima zato kaj zdravo podnebje. Proti severu sega
do severnega ledenega morja, ob vzhodnej strani se
drži Azije; na jugu jo loči sredozemsko morje od
Afrike, na zahodu po atlantsko od Amerike.

V Evropi je več držav; med njimi je za nas
najvažnejša avstrijansko-ogerska  monarhija,
ki se razprostira sredi tega dela sveta.

Našej očetnjavi na severu in zapadu se prosti-
rajo države nemške g a cesarstva;  najodličnejše
so: kraljestvo prusko  z glavnim mestom Berlin;

61

kraljestvo saksonsko  (Dresden) ; kraljestvo b a-
varsko  (Munchen) i virtemb  er  ško  (Stuttgart).
Dalje proti zahodu so ljudovladi Svajca  (Bern)
in Francosko  (Pariz), kraljestvi Belgija
(Bruselj) in Holandija  ali Nizozemsko (Amster¬
dam) ter v e lik o b r it a n s k o in irsko  kralje¬
stvo (London).

V severnej Evropi se nahaja tudi več kraljestev,
namreč: D ans k o (Kopenhagen), S v e d i j a in
No r v e g i j a (Stockholm, Kristijanija) ; tu in
po vsej vzhodnej Evropi se razprostira še rusko
carstvo (Petrograd, Moskva).

V južne) Evropi je razen nekaterih kneževin
turško  cesarstvo (Carigrad ) in kraljevine: Grško
(Atene), Italija  (Rim), Španija  (Madrid) i
Portugalsko  (Lizbona).

60. Iz  severa.

Kadar pri nas žito zori in vrtnice najlepše
cveto, takrat so dnevi prav dolgi, noči pa kratke.
V tem času pa našim bratom stanujočim v severnej
Švedi ji in Norvegiji solnce ne zahaja. Kadar pri
nas polnoči odbije, sveti solnce severnim Švedom še
tako svetlo, kakor da bi nikedo ne smel zadremati.
One dni njim jasno solnce kroži na obzorji in nikdar
ne zahaja.

Dne 21. grudna imamo najkrajši dan in naj¬
daljšo noč. A solnce pri nas vendar vsak dan vzhaja
in zahaja, da-si se ne mudi tako dolgo na nebu,
kakor o kresu. Od severnih krajev pa vzame takrat

62

za del j časa slovo. Tema je neprenehoma. Ce pri
nas poldne zvoni, je v daljnem severu še prav tako
temno, kakor po noči. Le včasih to temo razsvetljuje
veličastveni tečajni  sij  ali žar, ki je v podobi
velikanskega pasa tako rekoč iz ognjenih ali žarečih
trakov sestavljen.

Nam bi se gotovo solze potočile, ko bi nas sobice
za več mesecev zapustilo. Tudi severnikom to ni  :
posebno všeč. Zato željno pričakujejo časa, kadar
morejo svetilnice zopet ugasniti. Ko se približuje tisti
srečni dan, gleda staro in mlado hrepene proti onej
strani neba, od koder bo jutranja zarja naznanila
veseli solnčni prihod.

In vendar tudi tukaj človek srečno živi! Da-si
je severna zemlja samo z mahovi in lišaji pokrita,
če tudi nima niti našega žita, niti našega nadunos-
nega drevja, vendar bi je severnik ne zamenil za
najbogatejšo in najrodovitnejšo. Naše domače živali v
teh mrzlih in puščobnih krajih ne morejo živeti;
samo pes je, kakor povsod, tudi tu človeku zvest
tovariš. Da pa more severnik živeti, dal mu je Bog
žival, ki nadomestuje konja in govedo, ovco in kozo.  j
Ta žival je severni, jelen.

61 . Evropejci.

Evropejci so bele polti in lepo umerjene postave; \
glede omike in duševnega razvoja prekosijo ljudi v  j
drugih delih sveta.

Bistveno razliko med Evropejci kakor med raz- \
nimi ljudstvi sploh dela jezi  k, ki ga govore'.

63

Evropejci govore med seboj različne jezike, ki
pa se izpeljujejo po večjem iz treh starejših jezikov,
in sicer iz latinskega (laški ali italijanski, fran¬
coski, španski, portugalski in rumunski), iz german¬
skega  (nemški, holandski, angleški, danski, švedski),
in pa slovanskega: (ruski, rusinski, poljski, češki,
slovenski, hrvatsko - srbski in bulgarski). Razen teh
govore nekateri Evropejci še madjarski, turški
in n ovogrški.

Prebivalci v Evropi so po večjem (nad 9 /\o) kri-
stijani; drugi so mohamedanci; nekaj je judov ali
zidov. Vsi ti časte le enega boga (enobožci).

Kristijani so ali katoličani ali pa taki, ki so se
od rimske cerkve ločili. Ti so ali grški razkol¬
niki, ali pa protestantje,  katerih vera je zelo
različna.

Katoličani so na Laškem, Španskem, Portu¬
galskem, Francoskem, Irskem, v Belgiji, južnej
Nemčiji in v avstrijansko-ogerskej državi; nekaj jih
je tudi na Svajcarskem.

Protestantje prebivajo večinoma na Angleškem,
v Skociji, severnej Nemčiji, Holandiji, na Danskem,
Švedskem in Norveškem; nahajajo se pa tudi v Svajci
in v našej državi.

Grški razkolniki so na Ruskem in Grškem,
mnogo jih je pa tudi na Turškem in Avstri-
janskem.

Mohamedanci žive samo na Turškem; judje so
razkropljeni po vseh evropskih državah.

64


62. Domovina.

Beseda sladka, domovina!

Ne prideš več mi iz spomina;

Kot iskra živa v srci tliš,

Ljubezen k sebi mi budiš.

Ko solnca žar na tebe sije,

Srce veselo v meni bije;

A žalost trga mi duha,

Megla nesreč ak’ te obda.

Obličje ak’ je jasno tvoje,

Veselo moja struna poje;

In če oko se ti solzi,

V potokih moje se topi.

O sijaj, sijaj, solnce milo!

Na ljube domovine krilo;

Obličje jasni jej temno
In krasi s cvetjem jo ljubo!

A. Praprotnik.

63. Avstrijsko-ogerska monarhija.

Za nas najimenitnejša država je avstrijsko-
ogerska monarhija, ki obsega 6240 □ miria*
metrov.

če pogledamo zemljevid cesarstva, zapazimo,
da meji naša domovina (očetnjava) na Nemčijo,
na Rusko, Rumunsko, Srbijo, Turčijo, črno goro,
na jadransko morje, Italijo, Švajco in na kneževino
Liechtenstein.

V južnem in južno-zahodnem delu našega
cesarstva se vzdigujejo Alpe,  katere so najvišj e

m

gorovje v vsej Evropi. Po svojej snovini se ločijo
v notranji pas ali prvotne Alpe  in v dva po¬
stranska pasa, ali severne in južne apne n iške
Alpe. Iz Alp dobiva Donava, tekoč sredi države,
mnogo dotokov. Tam, kjer se dunajski gozd
bliža Donavi, stoji Dunaj  ali Beč, največje
in najimenitnejše mesto vse monarhije in sedež
cesarjev.

Od Dunaja teče Donava proti vzhodu prek
dunajske kotline in male ogerske nižine,
potem pa se obrne proti jugu in se vali prek
velike ogerske planjave.  To planjavo obda je
v severu in v vzhodu zeld razrasteno gorovje,
Karpati  po imenu.

Ne severnej strani gorenje Donave se vzdiguje
več pogorij, kakor : Š u m a v a (Bohmerwald),

Krušne ali Rudne gore  (Erzgebirge) in Sudeti,
ki obsegajo jizerske  gore, Krkonoše  (Riesen-
gebirge) in Jesenike  (Gesenke).

Monarhija obsega avstrijske in ogerske
dežele.

Avstrijske dežele so:

1 • Nadvojvodina avstrijska pod Anižo
(Enns) z glavnim mestom Dunajem  (Wien), ki
je tudi glavno mesta vsega cesarstva;

2. nadvojvodina avstrijska nad Anižo
(Linz);

3. vojvodina salcb urška  (Salzburg);

J- poknežena grofija tirolska  in V or  a
»ersko (Innsbruck);

retJ ' : berII » za ljudske Sole. 5

5. vojvodina koroška  (Celovec, Klagenfurt);

6. vojvodina štajerska  (Gradec, Graz);

7. vojvodina kranjska  (Ljubljana, Laibach);

8. Primorsko  (poknežena grofija goriška in
gradiščanska, mejna grofija isterska in samosvoje
tržaško mesto z okolico) z glavnim mestom Trstom
(Triest);

9. kraljestvo dalmatinsko  (Zader, Žara);

10. kraljestvo češko  (Praga, Prag);

11. mejna grofija moravska  (Brno, Briinn);;

12. vojvodina s 1 e š k a (Opava, Troppau) ;

13. kraljestvo g a 1 i š k o (Lvov, Lemberg);

14. vojvodina bukovinska  (Črnovice, Czer-
nowitz).

Ogerske dežele so:

1. Kraljestvo o g e r s k o (Buda-Pešt);

2. velika kneževina erdeljska;

3. kraljestvo hrvatsko in slavonsko  (Za¬
greb, Agram).

Vse te dežele ali k r o n o v i n e so neraz¬
delni  deli avstrijsko-ogerske dedne  države,
katere so od leta 1848. pod vlado našega premilega
cesarja Franca Jožefa  I. Avstrijanski cesarji so
iz vladarske rodovine habsburško-lotarinške.

64. Avstrija za vse.

Ako li če,

Avstrija b’la je in bo za vse!

Zdaj brambovci zaukajte:

Bit’ če, bit’ če

Avstrija za vse.

67

Kadar tedaj če,

Nikogar se ne bojimo,

Brez skrbi, varni, trdni smo:
Bit’ če, bit’ če
Avstrija za vse.

In ker če,

Obeta Rudolf iz nebes:
Premagal bodeš Franc zares!
Ker Avstrija če,

Tud’ bo za vse!

In ker če,

Avstriji bo pomagal Bog,

Da se razširi krog in krog:

Bit’ če, bit’ če
Avstrija za vse!

V. Vodnik.

65. Avstrijsko vodovje.

Glavna reka našega cesarstva je D o n a v a.
Idimo na parobrod  in vozimo se po tem vele¬
toku od tod, kjer v našo državo stopa, do tja, jer
jo zopet zapušča!

Pri bavarskem mestu Pasov  (Passau) pre¬
stopi Donava v gorenje Avstrijsko in sprejme In o,
katera jej iz Alp privaja obilo voda. Tako pove¬
čana dere Donava mimo L i n c - a. Malo pod tem
mestom se ž njo druži deroča Travna,  ki svoje
valove iz prelepe planinske pokrajine semkaj vali.
Tej krajini s krasnimi jezeri se pravi po nemški Salz-
kammergut. Se Schafberga vidiš 19 planinskih jezer.

68

*

Nekaj nižje se v Donavo izliva A n i ž a. Ta
izvira na Salcburškem, teče prek gorenjega Štajer¬
skega in dalje loči gorenje in dolenje Avstrijsko.

V dunajskej nižini dela Donava nekaj lepih
otokov, ki so z drevjem in grmovjem obrasteni.
Ob bregovih so raztresene vasi in posamezne kme¬
tije; na bližnjih hribih pa stojč gradovi ali pa ;
razvaline, ki nas spominjajo davno minolih časov,'

Pod mestom Krems-om  teče Donava mirno
skozi rodovitno tulnsko polje.  Bolj ko se
bližamo dunajskemu mestu, živahneje postaja na
parobrodu. Mnogi se odpravljajo. Že nas pozdravlja
visoki stolp stolne cerkve sv. Štefana. Kmalu potem
se ustavi parobrod v širocem pristanišči. Po kratkem
prenehljeji zasuče se zopet k sredi reke in plava
dalje. Na levej in desnej se razprostirajo široke
ravnine. Tam namaka z D i j o (Thaya) združena
Morava  (March) moravsko polje  in se
izliva, delajoč mejo med Avstrijskim in Ogerskim, v
Donavo; tu pa se plodovita dunajska kotlina
na jugu končuje v nerodovitno pustinjo pri dunaj¬
skem Novem mestu. Ta pustinja se imenuje k a-
menit o polje;  prek nje teče Litava (Leitha),
ki na desnem bregu Donave Avstrijo meji proti
Ogerskemu. Nad Požunom (Pressburg) stopi Donava
na ogersko zemljo in se razcepi v več panog,
ki objemajo dva donavska otoka. Na desnem
bregu sprejema Donava reko Rabo,  v levo
nje panogo pa se izliva Vag;  pri trdnjavi
Ko mor n se izteka Nit ra, nekaj nižje pa Gr o n.
Pri V a c o v u (Waitzen) se obrne Donava proti

jugu ter se skozi Buda-Peš ! t  v mnogih ovin¬
kih počasi vali po velikej ogerskej nižavi. Pod
Osekom  se ž njo združuje Dr a v a, ki svoje z
Muro  pomnožene vode ob ogerskej meji semkaj
priganja. Ko se pripeljemo doBelgrada,  vidimo,
kako Sava,  ki je med potom razen Savine,
Kolpe  in Une  nabrala dosti drugih rek, svoje
valove v Donavo vali. Prej pa se je z Donavo
združila že ribnata Tisa  (Theifi) s pritekajočim
Samošem, Korošem in Marošem. Tisa je z Donavo
zvezana tudi z Prancevim prekopom.

Na daljnem teku dela Donava mejo med Oger-
skim in Srbijo ter pri starej Ršavi zapušča našo
državo. Tu stopimo z ladje; do črnega morja je
še dolga pot.

Iz našega cesarstva drvč še druge reke v Donavo,
namreč Aluta, Seret in Prut.

Razen Donave in njenih dotokov naj se ome¬
nijo še sledeče vode:

V jadransko morje se izlivajo: Neretva in
Krka  v Dalmaciji, Soča  (Isonzo) na Goriškem,
Adiža  (Etsch) z Izako  (Eisack) na Tirolskem.
V severno morje se valita: Ren (Rhein), ki dela
na kratkej črti mejo proti Švajci; Laba  (Elbe)
z Jizero, Ogro  (Eger) in Veltavo  (Moldau), v
katero se zopet izlivajo pritoki Votava in Berounka,
Lužni ca in Sazava.

V vzhodno morje se iztekate Odra in Visla
(Weichsel). Odra izvira na Moravskem in sprejema
Opavo, Visla pa prihaja iz Sleškega ter dobiva še
pritoke Dunajec, San in Bug.

70

V črno morje drvi Dnjester,  ki svoje vode
na Grališkem zbira in se množi se Strijem in
mejnim PodgoriČem.

Avstrija ima premnogo jezer;  največ se jik
nahaja med Alpami. Na Karpatih je razkropljenih
brez števila jezero, ki jih ondotni Slovani „ stavi “ ali
„ plesa" imenujejo; Nemci jim pravijo „morska oka“.
Tudi rudnic in zdravilnih  vod  (kopelji)
šteje Avstrija prav mnogo; največ jih je na češkem
in Ogerskem.

66. Studenca.

Vštric spod gore zelene,

Izvirata studenca dva,

In kakor pot ju žene,

Hitita v plan nevtegoma.

Na dvoje gresta pota,

Na dvoje bolj, skoz bolj navdol;

Končala teke bota,

Al več se videla nikol’.

S. Jenko.

67. Avstrijske Alpe

se razprostirajo po deželah Donavi na jugu tja do
državnih mej in do Save.

Alpe so sestavljene iz mnogih sklenenih gor
ali iz pogorij,  med katerimi se bolj ali manj rodo¬
vitne doline nahajajo. Po širokih dolinah in nižjih
gorskih planotah  je zemlja po večjem pripravna
za poljedelstvo; v ožjih dolinicah in višje po gorah

se polje umika travna tej zemlji. V gozdih je mimo
storžnjakov (šilovja) tudi še listnato drevje; čim
višje pa prideš, tem bolj redki prihajajo listovci.
Nazadnje se izgubi tudi šilovje; le tu pa tam zapaziš
nekaj pritlikavih in starikavih grmov. Nad mejo
zadnjega drevja® se dviguje oni svet, ki ga navadno
planine imenujemo. Pokrivajo ga razne trave, cvet¬
lice in alpska zelišča, ki po letu preživč premnogo
Čred domačih živali. Todi živč tudi Alpam lastne
živali, n. pr. divja koza. Nad planinskimi pašniki
se vspenjajo skalnate Alpe z golimi stenami. Sivo
prodovje pokriva propadna tla; le malokje zagledaš
kako osamelo travico ali katero gorsko zelišče. V
tej višavi mora si popotnik po več ur le med
skalovjem in prodom iskati nevarne steze. Tu vlada
večna tihota; le včasih zaropoče skala, ki Se utrga
od pečine in navzdol buči; — le včasih se oglasi
ropna ptica, ki svoj plen tu sem prinese, da ga v
miru použije.

Skoro tri četrtine alpskih vrhuncev na Avstrij¬
skem kipč do visokosti sivega skalovja. Robati
skalnati grebeni so jako različne podobe. Marsi¬
kateri vršaci pa se vzdigujejo še višje. Ce niso
preostri, pokriva jih večni sneg; na doljnih koncih
snežnin pa se širijo le dni ki.

Ni popisati, kako lepi in veličastni so videti
snežniki od daleč, kadar jih obseva jutranje ali
večerno solnce. Žareč kipč v sinje nebo; pravimo,
da plamte. Najvišji vršac avstrijanskih Alp je Ortles
(4000 m.) na Tirolskem.

68. Planinar.

Visoko vrh planin stojim,

V veselji rajskem tu živim;
Tam dol’ ljudje prebivajo,
Veselje i’edko vživajo;

Prid’ vrh planin,

Nižave sin!

Men’ prvo solnce zablišči,

Ko zajde, meni še svetli;
Mrakovi dol’stanujejo
In srca omrazujejo;

Prid’ vrh planin,

Nižave sin!

Je poln čvrstih cvetlic moj stan,
Stoje viharju, zimi v bran;

Tam dol’ mehkužne hirajo,

Se razcveto, že vmirajo;

Prid’ vrh planin,

Nižave sin!

Men’ čiste sape zrak vedre,

Mi jasnijo glavo, srce;

Tam dol’ megle se vlačijo,

Duha more in tlačijo;

f

Prid’ vrh planin,

Njžave sin!

Studenci bistri mi teko,

Poje mi čredo in travo;

Tam dol’ se reke zbirajo,
Jezove, breg podirajo;

Prid’ vrh planin,

Nižave sin!

73

Po jasnem meni solnce gre,'

Al’ zvezde migljajo svetle;

Tam doli strele švigajo,

Med gromom hiše vžigajo;

Prid’ vrh planin,

Nižave sin!

BI. Potočnik.

66- Prebivalci avstrijsko-ogerske države.

Avstrijsko-ogerska država šteje 38 milijonov
stanovalcev. Ti so razcepljeni na ved ndrodov, ki se
zopet ločijo po veri in jeziku,  pa tudi po
šegah, po obleki ali noši. Vsi avstrijanski in ogerski
državljani se delijo po svojem jeziku na 4 glavne
vrste, namreč na Slovane, Nemce, Romane  in
M a d j a r e.

Prvi trije narodi prebivajo večinoma po goratih
deželah; Madjari pa so naseljeni po srednjem
ravnem Podonavji, le malo jih je tudi po erdelj-
skem višavji.

1. Slovanov  je nad 18 milijonov; po stano-
vališčih jih ločimo v severne in južne. Severni Slo¬
vani stanujejo po deželah hercinsko-sudetskih gor,
Po zahodnih in fsrednjih karpatskih krajinah in
bližnjih ravninah; delč se na č e h e,-vPoljjak e in
Rosine. Jugoslovani prebivajo po južnih straneh
^lp> po kraškem svetu in po bližnjih vzhodnih
ravninah; delč se na Slovence  (nad 1,200.000),
Hrvate in Srbe.

2. Nemcev  je nad 9 milijonov; bivajo po
^ orarlberškem, severnem in srdnjem Tirolskem, po

74

gorenjem in dolenjem Avstrijskem, po gorenjem in
srednjem Štajerskem in po zahodnem in severnem
Koroškem; stanujejo pa tudi po drugih deželah
med drugimi narodi, kakor Ko če varji  na Kranj¬
skem i t. d.

3. Romani  so tisti narodi, katerih jezik izvira
iz latinskega; štejemo jih 3% milijon. K njim pri¬
padajo Italijani, Furlani in Rumuni.

4. Madjarov  je nad 5 milijonov; med avstri-
janskimi narodi so ti zadnji posedli notranje po¬
krajine velike ogerske nižave.

Razen teh štirih poglavitnih narodov je še
nekaj Židov,  ki so raztreseni po vseh deželah,
Armencev in Ciganov.

Kakor so avstrijanski prebivalci različni po
jeziku, tako dela med njimi razliko tudi vera.
Razločujemo namreč kristijane, Žide  in tudi
nekaj mohamedancev;  največ je vendar kri-
stijanov katoličanov.

Trdno dajmo se skleniti:

Sloga pravo moč rodi;

Vse lahkd nam bo storiti,

Ako združimo moči.

Brate vodi vez edina

Nas do cilja enega:

Živi cesar, domovina!

Večna bode Avstrija!

75

70. Na moje rojake.

Slovenec! tvoja zemlja je zdrava,

Za pridne nje lega najprava,

Polje, vinograd, gora, morje,

Ruda, kupčija tebe redč.

Za uk si prebisane glave,

Pa čedne in trdne postave;

Išče te sreča, um ti je dan,

Našel jo boš, če nisi zaspan.

Glej, stvarnica vse ti ponudi,

Le jemat’ od nje ne zamudi;

Lenega čaka strgan rokav,

Palca beraška, prazen bokal.

V. Vodnik.

71. Pridelki v avstrijsko-ogerskej državi.

Avstrijsko-ogerska država je bogata mnogo¬
terih pridelkov. Zemlja je po večjem vsa rodovitna;
nekatere krajine pa se lahko merijo z najplodovi-
tejšimi evropskimi deželami.

Poljedelstvo. Različnega žita  se mnogo pride¬
luje, zlasti na češkem, Moravskem, Gališkem, na
ogerskej in slavonskej zemlji; v teh kakor po alpskih
deželah se sadjereja  vedno bolj povzdiguje.
Na Češkem raste izvrsten hmelj,  katerega zdaj
tudi na Štajerskem dobivajo. Po severnih krajinah
našega cesarstva se prideluje dosti lanu,  konoplje
in pese  za cuker. Vinoreja  se nahaja povsod,
le na gorenjem Avstrijskem, Salcburškem, Sleškem
in v Galiciji ne najdeš vinogradov; največ vina do¬
bivajo v deželah ogerske krone. Lesu do zdaj še ni

76

primanjkovalo, razen v Dalmaciji, po golej kraše-
vini in ogerskih pustinjah.

Živinoreja zdaj še ne zadostuje vsem potrebam
cesarstva. Najlepša goveja živina  se nahaja po
alpskih deželah, posebno na Tirolskem, Salc-
burškem in Štajerskem. Konj  je po vzhodnih
kronovinah vež, nego po zapadnih. Najbolj razvita
pa je reja o v afc,  zlasti na Moravskem, Sleškem,
Češkem, po dolenjem Avstrijskem inOgerskem; manj
zdatna je reja prešičev. Svile  mnogo naprav¬
ljajo po južnih krajinah. Nazadnje naj omenimo še
štajerske kopune in češke fazane.

Kopanine so v našem cesarstvu prav mnogo¬
vrstne in bogate; najimenitnejše so: sol, premog
in železo.  Na severnem obnožji karpatskih gor se
nahajajo neizmerne lege slanega kamena; največje
solne jame so pri ViliČki in Bohniji. Nekatere alpske
dežele dajejo varjeno,  Istra in Dalmacija pa
morsko sol. — Črnega in rujavega
premoga  je obilo. To koristno palivo se nahaja
v različne] meri po vseh kronovinah, le na Salc-
burškem in Bukovinskem ne; največ ga je na
češkem, Sleškem, Moravskem in Štajerskem. Na
Gališkem se dobiva petrolej.  Dobrega železa
je v našem cesarstvu posebno veliko; najboljše se
nahaja na Štajerskem in Koroškem. — Živo
srebro  nam daje Idrija na Kranjskem, k o 11 o-
vino  Ogersko in Tirolsko, svinec  zlasti Koroško
in češko, c inek  Kranjsko, cin ali kositer pa Krušne
gore. Razen naštetih kopanin se na Avstrijskem
dobivajo tudi druge koristne rude, prsti in kamenja.

77

Najboljši izdelki domače obrtnosti so različne
tkanine iz prediva, pavolje, volne in svile, usnje in
razno usnjeno blago, srebrnina in zlatnina, orodje
in posodje iz železa, bakra, jekla, stekla in gline.
Do 8 milijonov ljudi živi samo ob obrnosti.

Avstrija ima tudi živahno trgovstvo, katero
pospešujejo mnoga občila,  kakor ceste, želez¬
nice, brodarstvo  po morji in rekah, pošte,
telegrafi  ali dalekopisi. Najimenitnejša trgovišča
v našem cesarstvu so: Dunaj, Praga, Budim-
Pešta, Debrecin, Lvov, Brodi, Opava,
Brno, Olomuc, Trst in Reka  (Fiume). Trst
je poglavitno tržišče za pomorsko trgovino.

I. Dežele v državnem zboru zastopane.

72. Nadvojvodina avstrijska pod Anižo.

(200 □ miriam., 2,144.000 ljudi.) Meje?

Te dežele je 3 /' 4  hribovite. Donavi na jugu stoje
apneniške  Alpe z Otscherom, Raksalpo in Snežnikom
(Schneeberg) in dunajski gozd (Wiener Wald). Na levej
strani Donave se razprostirajo razne gore; srednji njih del
se imenuje Manhart.  — Največja ravnina je dunajska
kotlina,  katerej ob Moravi pravijo moravsko,  proti
Novemu mestu (Wiener-Neustadt) po kam e ni to polje.
Tulnsko  polje je prav rodovitno.

Glavna reka je Donava, v katero se na desnem bregu
izlivajo Aniža, Erlava in Litava,  na levem Morava.

V tej deželi se prideluje veliko dobrega vina, zlasti
v dunajskej okolici. Obrtnost je zelo razvita; posebno od
Dunaja do Novega mesta je mnogo fabrik.

Glavno mesto te dežele je Dunaj,  ki je ob enem {
tudi glavišče in stolišče vsega cesarstva. V tem največjem j
in najimenitnejšem mestu naše monarhije prebiva nad \
milijon ljudi; tu je središče uradov, znanstvenih, obrtnih j
in trgovskih zavodov. Med mnogimi cerkvami je najslavniša
ona sv. Štefana z 138 m. visokim stolpom. V okolici sta
lepa cesarska grada Schonbrunn in Laksenburg.
Schwechat  ima največjo pivovarno na evropskej celini, j
Pottendorf  pa naj večjo predilnico za bombaž. Pomniti 1
so še: Novo mesto, Baden, St. Polten in Krems.

73. Nadvojvodina avstrijska nad Anižo.

(120 □ miriam., 744.000 prebivalcev.) Meje?

Večjo, južno polovico te bogate in dobro obdelane j
dežele pokrivajo severne apneniške Alpe in njih razrastki, J
iz katerih se vzdigujejo naj višji vršaci: Dachsteinob  j
viru Travne (3000 m.), Priel in Pyrgas. Gore med Travno |
in Ino —■ Hausruck — imajo dosti premoga. V severnej.
polovici so razrastki Šumave. '

Glavna reka je Donava;  nje desni dotoki so: mejna
Ina se Salico  (Salzach), deroča a bistra Travna,  ki
teče skozi več prelepih jezer, Aniža se Štiro  (Steier).

Gorenje Avstrijsko prideluje obilo žita in sadja ter
se odlikuje z veliko govejo živino. Bogata je dežela tudi
kamene in varjene soli (Salzkammergut). V velikih fabrikah
izdeluje razno železnino in jeklenino ter razpošilja po vsem
svetu izvrstne kose in srpe.

Glavno mesto je Line  (33.000 Ij.) ob Donavi. Pom¬
niti je tudi: Freistadt, Ried, Hallstadt in Ischl
sč solovarnicami, Gmunden  (glavno založišče kuhinjske
soli), Wels, Steyer,  na sotočji Štire in Aniže se slovečo
železno in jekleno obrtnostjo.

79

74. Salcburška vojvodina.

(72 O rniriam., 153.000 ljudi.) Meje?

Salcburška dežela je skoro vsa gorata. Nu jugu stoje
prvotne Alpe, tukaj Visoke Ture  (Tauern) imenovane,
ki se na izvirkih Mure dele na Nizke Ture  med Anižo
in Muro in na ko roško-štajerske  Alpe. Največja reka
je S ali ca.

Dežela ima obširne zelene planine in lepe senožeti,
kar je živinorejo in mlekarstvo povzdignilo na prav
visoko stopinjo. Pincgavska in pongavska goveda in pinc-
gavski težki vprežni konji slove po vsej Avstriji. Solno-
graško je bogato tudi soli, mramorja in mavca.

Glavno mesto Salcburg  (20.000 lj.) slovi po lepej
legi in raznih spomenikih zidarske umeteljnosti; tu je sedež
nadškofov. Hallein,  soline; Ga s tein,  imenitne toplice.

75. Foknežena grofija tirolska s Vorarl-

%f) $ j f §) f  berškim.

(293 □ miriam., 904.000 ljudi.) Meje?

Tirolsko je najbolj proti zahodu pomaknena dežela
našega cesarstva. Pokrivajo jo čez in čez najvišje Alpe v
monarhiji; le ob rekah so sem ter tja ozke ravnice.

Prvotne Alpe zavzemajo ves prostor med reko Ino
na severnej, in rekami Adižo, Izako in Rienco na južnej
strani. Prelaz Brenner jih deli na otztalske  gore, ki
so>ečinoma z ledniki pokrite, in pa na Visoke Ture;  iz
teh se dviguje Veliki Venediger (3700 m.). Adiži in Izaki
na jugu se širi o r 11 e š k o gorstvo z najvišjim vrhom v
cesarstvu (Ortles 4000 m.); vzhodno od teh so triden¬
tinske  planine. Predarelsko in severno Tirolsko napol¬
njujejo severne apneniške Alpe.

80

Glavna reka I n a teče v Donavo, v katero se izli- r
vajo tudi nekatere druge na Tirolskem izvirajoče reke.
Ren dobiva nekaj dotokov iz Vorarlberškega ter jih drvi
v severno morje. A d i ž a z Izako in pritočno Rienco pa
vali svoje valove v jadransko morje. Ob meji je bodensko
in gardsko jezero.

Prebivalci so po večjem Nemci, na južnem Tirolskem
tudi Italijani. Največji zaslužek jim daje živinoreja in
sirarstvo, po južnih krajih tudi vino, sadje in svila.
Obrtnost je na Vorarlberškem zelo razvita.

Glavno mesto In spruk  (17.000 lj.) je ob Ini.

B r i k s e n in B o t z e n ob Izaki imata imenitno trgov¬
stvo. M e r a n slovi zaradi milega podnebja, izvrstnega
sadja in vina. Tudi ob Adiži sta postavljena T r i d e n t
in Roveredo,  največji mesti v laških Tirolih.

Na Vorarlberškem je ob bodenskem jezeru Breg enz. r

7G. Burja, zameti in plazovi v Alpah.

čim višje stanujemo nad morjem, tem ostreji
in mrzleji je zrak; če gremo tedaj po zimi na
visoke gore, sneg vedno bolj suh in droben pri¬
haja. Enako mrazu je tudi veter po višinah silovit- j
nejši in mrzleji. Večkrat razsaja po visokih gorah
grozen vihar, ko je v dolinah vse mimo in tiho.

Tu nastane mnogokrat strašna burja, ki namete
po nekaterih krajih mnogo snega, pa ga nese po
dvajset in še več metrov visoko in ga potem zopet
na drugih krajih pušča.

Največji zameti so po jarkih gorskih goličav
in vrhuncev; tu ima namreč veter neznano moč,
sneg pa je droben in suh. Gorje popotniku, ako

81

pride v takih časih na gore; že marsikedo je
našel v zametih ovoj grob. Uhojena steza je že
zametena; ni nikakšnega sledu, da bi se mogel
po njem ravnati; tudi stopinje spredaj gredočega
popotnika so popolnoma pokrite z debelim sne¬
gom. Polžki sneg, v kateri se noge popotnikove
globoko udirajo, zel6 ovira hojo, da prigazi v enej
uri komaj streljaj daleč. Na tako težavnem potu
obnemorejo mu kmalu vse moči. Veter mu nese
oster sneg v obraz in oči tako silno, kakor bi ga
z badal z bodečimi iglami. Ničesa ne vidi več pred
seboj; izpremenjena, se snegom pokrita okolica zdi
se mu podolnoma tuja, da ne ve kam obrniti se.
Kakor brez uma gazi krog, ter se vedno bolj odda¬
ljuje od prave poti.

Gorjanci zaznamenavajo pot po takšnih gorah
večkrat z dolgimi drogi, ki jih zasade ob stezah v
zemljo; kraj večjih cest pa so postavljene majhne
hišice, preskrbljene z drvi, da bi mogel popotnik,
kadar jame mesti, va-nje bežati ter si pri ognji
okrepčati zmrzle ude.

Mnogokrat pa se zgodi, da silni vihar tudi
droge in hišice popolnoma pokrije se snegom.
Zastonj išče potem tujec zavetja, da bi se odpočil;
nekaj časa tava dalje, slednjič pa obnemaga. Vedno
bolj se čuti utrujenega; tesno mu jame biti pri srci,
zavednost ga zapušča.

Upajoč se nekaj počiti, vsede se v sneg, da bi
nekoliko zadremal — ali revež zaspi trdno, da se
nikdar več ne zbudi.

Tretje berilo za ljud9ke 3oie.

6

82

Groza je videti one, ki so se po velikih težavah
rešili iz zametov; brke in lasje so jim naježeni, ,
obleka zmrzla, noge vse ozeble. Cel6 obraz obdaje
tanka ledena skorja, in vse obličje je tako zgrbljeno, '
da se človek svoje podobe ustraši, ako se pogleda
v zrcalu. Nevarno je iti tacemu človeku koj v gorko
izbo; kajti lahko si nakoplje hude ozebline, ki ga
muči potem morda vse življenje.

Za časa, ko še v Alpah ni bilo cest, kakor j
so dan današnji, in so ljudje hodili kar naravndst
čez gore po sedlih,  nahajala so se tudi po avstri-
janskih Alpah taka gostišča, kakoršno je še danes
slavoznano sv. Bernarda na Švajcarskem.

Še bolj nevarni so plazovi,  ki nastanejo, če
se sneg na dolgo in široko s hribov v doline
spušča. Včasih se suh in droben sneg odtrga
od strmih bregov in se s preveliko hitrostjo v
nižine vali, Posebno poguben je zračni tlak
— silni veter, ki ga takov suh plaz  naredi;
ta veter podere ali s koreninami izruje cele gozde,
vzdigne ali prevali velike skale, gorjanske koče
ali hiše ter jih razruši. Včasih se utrga premo¬
čeni in stlačeni  sneg ter se drše po zelb
strmem opolzlem bregu; hitrost debelega plaza
raste od hipa do hipa. Zračni tlak pred njim
vse podere, kar plaz sam potem razdrobi in za¬
koplje. To so mokri plazovi.  Od teh snežnih
plazov pa moramo razločevati zemeljske vsade
in posede.

Po J. Po d miliak-u in J. Jesenk-u.

83

77. Koroško.

(104 □miriam, 344.000 liudi, 67 °/ 0  Nemcev, 33 % Slovencev.)

Meje ?

Koroška dežela je po večjem gorata in. ima dolge
doline, ki so v precej veliko celovško ravnino  razšir¬
jene. V severnem delu se prostirajo ob deželnej meji
Visoke Ture in koroško-štajerke  Alpe; najbolj
znana odrasleka teh gora sta svinjska planina in Golovec
(Koralpe). Dravi na desno so potegnene apneniške karnske
Alpe, katere pontabelsko sedlo deli na zahodne in vzhodne.
Vzpored se zahodnimi so med Dravo in Žilo (Gail) zilske
Alpe z Dobračem, s katerega ima potnik prekrasen razgled
čez planinski svet. Vzhodne karnske Alpe se imenujejo
Karavanke  (Obir). Podobne so velikanskej steni, čez
katero vodi več prelazov (Predel, Ljubelj i t. d.) Najvišji
vršac na Koroškem pa je Veliki zvonar  (Groftgloekner,
3800 m.) s prelepim lednikom.

Poglavitna reka koroške dežele je deroča Drava,
ki na Tirolskem izvira in pod dolenjim Dravburgom na
Štajersko prestopa. Znameniti njeni dotoki na levem bregu
so: gorenja Bela (Moll), Jezernica (Lieser), Krka (Gurk)
z Glano in Labodnica (Lavant), na desnem pa Žila.
Imenitnejša jezera so: belo, milstatsko, osojansko (Ossiach)
in vrbsko; po vrbskem ali celovškem jezeru se vozi z
ladjami parnicami.

Visoko gorata dežela ima zlasti v gorenjem delu
mrzlotno «in rastlinju Imalo ugodno podnebje; v dolenjih
krajih pa je topleje. Najmileje podnebje ima na jug
odprta, a drugod dobro zagrajena labodska dolina.

Zbog hladnega podnebja in pomanjkanja orne zemlje
Koroško ne prideluje toliko žita, kolikor ga potrebuje za
svoje prebivalce. Tem bolj pa se pečajo Korošci z živino¬
rejo; posebno se odlikuje goveja živina, pa tudi lepih

6 *

84

konj in plemenitih ovac imajo Korošci obilo. Največ ljudi
na Koroškem preživi rudarstvo in kovinska obrtnost.

Koroški svinec  je najizvrstnejši v vsej Evropi;
bogata pa je dežela tudi železa in rujavega premoga. —
Koroško ima dve železnici; prva s postransko črto od
dolenjega Dravburga v Volšperg vodi od Maribora skozi
deželo na Tirolsko; druga — Rudolfova — veže Koroško
s Kranjskim in gorenjim Štajerskim; njena stranska črta
drži od Trbiža (Tarvis) do Pontabla.

Deželni  zbor šteje 37 udov; v državni  zbor
pa pošilja dežela 9 zastopnikov.

Glavno mesto je Celo  v ec  (Klagenfurt) s 16.000 pre¬
bivalci; tu je sedež deželne vlade in krškega knezoškofa.

V Celovci je višja gimnazija in realka, učiteljišče in nekaj
drugih šol. Družba sv. Mohora. Blizu mesta je Gospo-svetsko
polje z ostanki starorimskega mesta in vojvodskim stolom.
Dalje naj se pomnijo: Beljak  (Villach), staro mesto ob j
Dravi (4500 Ij.); tu je velika založnica koroškega železa, j
B 1 e i b e r g z največjim svinčenim rudnikom na Avstri-
janskem. Spital in Trbiž  imata fužine. V Borovljah
(Ferlach) izdelujejo puške, v Pr e valji  h je velikanska iz-
delovalnica za železo, v Velikovci  (Volkermarkt) pa so j
imenitni semnji. Št. Vid je bilo nekedaj glavno mesto.
Hiittenberg  ima najbogatejše Železnike v deželi, Volš¬
perg  pa slovečo fabriko za svinčeno belobo.

78. Raj pod lipo pri Zilanih.

Vsaka župnina (vas) v zilskej dolini ima košato
lipo, na lipi oder za godce, pod lipo klopi za goste.

O cerkvanji pridejo mladeniči in deklice ter se
po opravilu pod lipo zber6 in mirno na zelenej
trati poldneva pričakujejo. Stranski in tuji ljudje

-J

85

le od daleč gledajo. Kadar zazvoni, odkrijd se
moški in vse tiho m61i. Zvon utihne in mlada
družba zakrikne, da se po vsej okolici glasi. Godci
zagodejo; mladeniči in deklice naredč krog lipe
kol6 in po svojej šegi plešejo. Na širocem prostoru
nasade na kol nov sodček, da se vrti; vrh kola
visi venec iz rožic, čvrsti mladeniči na brzih konjih
mimo dirjajo ter z železnim kolom sodčku dno
izbijajo, da se krog kola suče. Kedor prvi dno
prebije, dobi venec. Tujec ne sme blizu, dokler mu
starejšina ne napije in „pomozi ti Bog!“ reče. Tako
so dobre volje pristni Zilani.

U. Jarnik.

79. Lov na divje koze.

v  Divja koza je kaj živa, pa tudi plašna žival.
Živi po najstrmejših pečinah, kjer se spenja in tako
spretno skače, da se ji človek ne more nikoli dosti
načuditi. Po strmih čereh pleza in skače neznano
hitro in varno; po dlan širokej stezici prek pečevja
leti, kakor bi jo nosil vihar. .Kraj globokih pre¬
padov, kjer bi človek mislil, da ni prostora za
njeno nogo, drvi hitro kakor strela. Če jo sovražnik
zasleduje, in če sama pride do konca stezice, spusti
se kar v globino, ko bi ta tudi 8 metrov merila.
V skoku se obdrži na skalici, katero bi človek
lahko z roko pokril; obstreljena tudi na treh nogah
pobegne ob strmih robovih lovcu izpred oči. Divja
koza je jako čuječa. Kadar se pase, ozira se vedno
krog sebe. če zapazi nevarnost, glasno zabrlizga in
naznani tovaršicam, da je treba bežati.

Lov na divje koze je neizrekljivo težaven in
nevaren. Lovec mora biti trdnega života, vajen
vsakoršnih težav. Ne sme se bati večdnevnega truda;

86

kljubovati mora mrazu, viharju in nevihti. Biti mora
zmeren, hladnokrven, ali kadar je treba, tudi pogu¬
men in drzen. Razen dobre in zanesljive puške
mora imeti mirno roko, bistro oko, vedro glavo,
ki se mu nikdar ne moti.

Včasih se poda nad divje koze že v večernem
mraku, včasih pa le zgodaj po noči. čez ramo mu
visi lovska torba, v katerej ima steklenico žganja
in kaj za želodec. Po pleččh mu binga risanica,
z desno se opira na debelo, okovano gorjačo. Kadar
primaha do hudega strmo vja, naveže na svoje
črevlje šestero-krempljaste dereze, če nima že od
doma čižem z ostrimi, podolgastimi žreblji podko¬
vanih. Tako praska naprej, da se kar ogenj kreše
pod njim.

Ako se lovcu posreči, da ugleda žival, mora
včasih daleč plezati po trebuhu, skrivaj e se za skale.
Včasih pa mora hoditi ure in ure, predno obide
žival tako, da jo ima proti vetru; zakaj lovca za
vetrom koza kmalu zavoha, in potem je ves trud
zastonj. Najbolje je, ako obide pasočo se kozo ter
jej zapre pot, ko se pozneje s paše vrača proti
vrhu. Za skalo skrit ali na trebuhu ležeč čaka koze,
da mu pride na. streljaj. Puška poči, zadeta koza
skoči kvišku, prekucne se in v  pade mrtva na zemljo,
ako je lovec dobro meril, če pa jo je samo ranil,
skrije se koza med pečine. Lovec pa hodi za
krvavim sledom zmerom dalje in dalje na visoke
in strme pečine, kjer je padši v brezno že marsi¬
kateri našel svoj grob.

Dostikrat pa lazi lovec dva ali tri dni po
gorah, pa vendar ne prinese domdv druzega, nego
prav težke noge in lačen želodec.

Po L. Pintar-ji.

87

80. Lovec.

Z lokom in se strelo
Lovec preleti
Goro in globelo,

Ko se dan budi.

Breznu in strmini
Lovec gospodar.

Zračnej visočini
Orel je vladar,

Dalja se mu klanja;

Kar dospe mu v lov,

Srna ali kanja,

Vse je plen njegov.

Po Schiller-ji zložil Fr. Cegnar.

81. Štajersko.

(224 □ miriam., 1,178.000 prebivalcev, 63 % Nemcev,

37 % Slovencev.) Meje?

Lepa štajerska vojvodina se vrsti tudi med planinske
dežele; a vendar ima mimo goratih krajev več prijetnih
in dobro obdelanih ravnin.

Aniži in štajerskej Salici na severu so severne apne-
niške (Dachstein 3000 m.), na obeh straneh reke Mure
prvotne, Dravi na jugu pa južne apneniške Alpe. Prvotne
se cepijo v Nizke Ture  na levem, in v koroško-šta-
jerskeAlpe  na desnem bregu Mure. Te razhajajo v več
razrastkov; severno-vzhodni odraslek drži proti Muri, ki
ga seka, in dalje do avstrijske meje; južno-vzhodni
pa drži kot Golovec proti Dravi ter po lepih slovenskih
goricah  v ravnino prehaja.

Južne apneniške Alpe na Štajerskem se imenujejo
Solčavske planine  (Sulzbacher Alpen), ki se prostirajo
med Savo in Savino. Iz njih se vzdiguje visoka Ostrica.
Omeniti je tudi Pohorje z Veliko kapo.

Najimenitnejše ravnine so: veliko ptjusko,  rodo-
vikno lip n iško  (Leibnitz) in lepo graško  polje.

88

Najdaljša in najimenitnejša reka na Štajerskem je
Mura z Murico  (Mtirz); izliva se zunaj dežele v
plovno Dravo.  Ta pridere iz Koroškega in sprejemlje
Dravino in Pesnico.  Ob kranjsko-štajerskej meji teče
Sava,  v katero se pri Zidanem mostu Savina,  blizu
Brežic pa mejna Sotla  izliva. Tudi gorenji tek Rabe
in Aniže se Salico je na Štajerskem; T r a v n a pa ima
v deželi samo svoj vir. — Štajersko ima več imenitnih
rudnic in toplic.

Podnebje je po različnih krajih različno, kakor je
namreč svet višji ali nižji. V planinskem pogorji gorenjega
Štajerja je ostro in hladno, ob dolenjej Muri, ob Dravi
in Savi pa mehko in toplo; zato se tudi rastlinje raz¬
ličnih krajev med seboj zelo loči.

Po dolenjem Štajerskem se prebivalci pečajo s polje¬
delstvom.  Pridno in umno obdelana zemlja jim daje
obilo raznega žita, a vendar ne toliko, da bi s tem pri¬
delkom tudi nerodovitno gorenje Štajersko izhajati moglo.
Malo ne po vseh krajih spodnjega in srednjega Štajerja
sade lepo sadno drevje in od leta do leta bolj izbrano
vinsko trto. Izvrstno vino pridelujejo okoli Ljutomera,
Maribora, Radgone (Radkersburg) in Konjic (Gonobitz).
Tudi s hmeljem so se jeli pečati. Dolenje-štajerska perut¬
nina je dobro znana daleč po svetu. V Trebovljah (Trifail)
in Hrastniku, v Ivnici (Eibiswald), Koflachu in Voitsbergu
se nakoplje dosti premoga.

Ta se pa dobiva tudi na gorenjem Štajerskem, ki
se sploh ponaša se svojimi kopaninami.  Železa ima
med vsemi avstrijskimi deželami največ; tudi soli (Aussee)
jej ne manjka. Poleg rudarstva in podelovanja železa
žive ljudje najbolj ob živinoreji; goveja živina je posebno
znamenita.

Z obilnimi pridelki je živahno trgovstvo,  katero
pospešujejo mnoge železnice:

89

1. Od severa proti jugu vodi južna železnica;
njene postranske črte so : od Maribora na Koroško, od
Pragerjev na Ogersko, od Zidanega mosta na Hrvatsko,
od Bruck-a v Ljubno.

2. Cesarjevič Rudolfova  železnica drži iz Koro¬
škega pred gorenjega Štajerskega na Avstrijsko. V Ljubnem
se veže z južno železnico.

3. Se cesarjevič Rudolfovo železnico je zvezana nad-
vojvodinja Gizelina,  ki pelje na Solnograško; od te se
odceplja posebna črta, ki drži mimo Aussee-a na Avstrijsko.

4. Železnica od Ljubnega v Vordernberg  (od
Eisenerz-a do Hieflau-a jo nadaljuje stranska proga
Rudolfove železnice).

5. Ogerska zapadna železnica izhaja v Gradci ter
pelje na Ogersko.

6. Koflachska železnica veže Gradec s Koflachom;
od nje je napeljana stranska črta do Wies-a.

7. Najnovejša železna cesta na štajerskih tleh je od
Mtirzzuschlag-a do Neuberg-a.

Deželni zbor šteje 63 udov, v državni zbor pošilja
Štajersko 23 poslancev.

Glavno mesto Gradec  (94.000 preb.) je sedež ces.
namestnika in sekovskega knezoškofa. Tu je vseučilišče,
tehnika, 2 gimnaziji, 2 realki, 2 učiteljišči in mnogo drugih
šol. Judenburg, Ljubno  (Leoben), Bruck  so znana
mesta; M a r i a z e 11 s fužinami je sloveč božji pot.
Eirstenfeldska  okolica prideluje hmelj. V Gleichen-
bergu  so imenitne toplice, katere obiskujejo bolniki od
blizu in daleč.

Maribor  (Marburg, 14.000 preb.) ob Dravi, sedež
lavantinskega knezoškofa, ima gimnazijo, realko, učite¬
ljišče, vinorejsko šolo in živahno trgostvo. Ob Dravi ste

90

še mesti Ptuj  (Pettau) in Ormuž  (Friedau). Slov,
Bistrica  (Windisch-Feistritz) in Slovenjigradec
(Windisch-Gratz) ste tudi mesti. Celje  (Cilli) na Savini je
lepo mesto s prijazno okolico; Laško  (Tiiffer), Rimske
toplice in Dobrna  (Neubaus) imaje sloveče toplice,
Rogatec  (Rohitsch) pa slatino.

82. Pastirčevanje na planinah.

V planinskih krajih se upešno pečajo z gove-
dinorejo. Po zimi imajo živino v hlevih, po letu
pa jo pasejo po planinah. Veliko veselje vlada
povsod, kadar se živina v planine seli, ali kadar
se zopet vrača domdv.

V poznej pomladi se spravi iz zaduhlih hlevov
ter žene na zelene gorske pašnike.

Največej in najlepšej kravi, ki je vsej čredi
vodnica, obesijo okoli vratu zvonec na lepem traku,
med rogova pa ji privežejo čop cvetlic. Tudi druge
krave dobč zvonce, nekatere večje, nekatere manjše,
vendar take, da se glasovi vjemajo. Prvi pred čredo
hodi pastir, za njim krava vodnica in potem druga
živina; sredi med njo stopa bik, kateremu privežejo
med rogova s pisanimi vrbcami in cvetjem okinčan
molzen stolček. Za čredo hodi hlapec, ki molzno
posodo nosi. Vso drugo pripravo, ki je na planinah
potrebna, naložijo na konja in pošljejo tja.

Živina je prav rada na planinah. Tu diha čisti
zrak, tu ima dobro pašo. V višavah tudi ni take
vročine, kakor po dolinah; silne muhe in obadi je
ne nadlegujejo toliko. Zato je živina na planinah
Čvrsta, zdrava in vesela.

Planinski pastir ima svojo kočo, v katerej ves
čas pridno dela ter napravlja sir, skuto in maslo.
Krave se pasejo, koder se jim ljubi. Ko pride- čas

91

molžnje, zjutraj in zvečer, zatrobi jim pastir v svoj
veliki rog, in takoj se zber6 na molzišči.

Tako preživč pastirji se svojo čredo vse poletje
na planinah, po katerih se razlega prijetno pastirsko
petje. Ko pa nastopi pozna jesen, vračajo se z
jasnih višav v meglene doline.

Po „Vertec“-i.

83. Slovo.

Obvari vas Bog,

O solnčne višave!

Mora v nižave

Na zimo pastir.

Z dolin na višave, z višav v dolino!

Kukavica skliče nas na planino,

Ko zemljo odel bo mili rožni cvet
In spomlad zbudila studence spet.

Po Schiller-ji zložil F. Cegnar.

84. Rudar.

Rudarjevo življenje je tiho in dolgočasno. Kakor
krt rije in tiči vedno pod zemljo; dan na dan
vihti svojo rovnico v podzemskih temnih votlinah;
Pri brlečej luči koplje in odbija rudo. Le malo-
kedaj se spravi pod milo solnce; tačas si ogleda,
kako neumno svet gori živi. Navada mu je pri¬
ljubila podzemski svet; zato ga kmalu zopet vidiš,
kako po notranjih hodnikih v zemlji rudo s kladi¬
vom in rovnico kljuje in koplje, dokler mu bližnja
roka z drugim kladivom zabije poslednji žrebelj v
Mrtvaško rakev.

J. Jurčič.

92

85. Kranjsko.

(100 □ miriam., 470.000 preb., večinoma Slovenci.) Meje?

Kranjska vojvodina je po večjem gorata dežela. Na
severu so razprostrte apneniške Alpe, ki so razrastene v
julsko pogorje  (Triglav 2800 m., Mangart 2600 m.),
v Karavanke in pa v kamniške planine  (Grintovec
2500 m.). Južno - zahodno stran kranjske dežele pokriva
Kras,  t. j. nekoliko obrasteno, a z večine golo in kamenito
višavje. Ob hrvatskej meji so Gorjanci  (Uskoki) večje
pogorstvo. Sredi teh kranjskih goril se širi prostorna
ravnina.

Kranjska dežela je po naravi ločena v tri dele: v
Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko.

Največja reka na Kranjskem je Sava,  ki se pri
Radoljici (Radmannsdorf) steka iz podkorenske in
bohinjske  Save (Savice) ter teče najprej prek dežele
in potem ob štajersko-kranjskej meji. Na desnej strani
nji dotekajo Ljubljanica,  rakov bogata Krka  (Gurk)
in mejna Kolpa,  ki se pa izliva še-le zunaj dežele v njo.
Ljubljanica je kaj čudna voda. Izvirajoč pod imenom
Pivka  daleč na Notranjskem skrije se v postojinsko
jamo, pri Planini pa se kot Unec  zopet prikaže izpod
zemlje. Unec ponikne v razvotljenej kraševini in kot
Ljubljanica  (Laibach) privre na dan. — Idrijca in
Ipava  se iztekate v Sočo. Kranjsko ima več jezer; naj¬
večja so: bohinjsko,  prekrasno blejsko  (Veldes) in
presihajoče c i r k n i š k o.

Podnebje na Kranjskem je po gorah hladno, p°
dolinah nekoliko topleje; na Notranjskem brije zlasti P°
zimi viharna burja.

Kranjce redi nekoliko poljedelstvo,  nekoliko
živinoreja,  da-si ne zadostuje niti prvo, niti draga;

93

zato se mora žito uvaževati iz tujih dežel. Visoko stopinjo
pa je doseglo bučelarstvo,  ki daje deželi obilo medu
in voska. Po toplejih krajih raste vinska trta, posebno v
prelepej ipavskej dolini. Izmed kopanin se dobiva največ
živega srebra  (v Idriji), precej premoga in železne
rude. Obrtnost  se po malem razvija; trgovina pa bi
še lahko bolje cvetela.

Kranjsko vežete se sosednimi deželami dve železnici,
namreč južna  in cesarjevič Rudolfova.

Deželni zbor šteje 37 poslancev; v državni zbor pa
pošilja Kranjsko 10 zastopnikov.

Glavno mesto L j ubij  a n a (Laibach, 23.000 preb.)
ob Ljubljanici je sedež deželne vlade in knezoškofa; ima
gimnazijo, realko, učiteljišče i t. d. Slovenska matica.
V obližji je mahovje, ki daje dosti šote.

Razen že omenjenih krajev so pomniti še: Tržič  (Neu-
inarkt), obrtnost z železom in usnjem, Kranj  (Krainburg),
Kamnik  (Stein), Loka  (Bischofslak), Krško  (Gurkfeld)
na Savi (vinoreja), Novo  m e sto  (Rudolfovo), Ribnica
(Reifnitz: rešetarji), Č r n o m el j (Tschernembl). Kočevje
(Gottschee) in okolica imate nemške haselnike, ki kupčujejo
z raznim blagom daleč po svetu. Postojina  (Adelsberg)
je trg na Notranjskem se slovečo podzemeljsko jamo.

86. Cirkniško jezero.

V našej lepej domovini
Jezero se tu nahaja,!

Ki se širi po dolini
In prečudno spet odhaja.

Kjer se ribe so podile,

Ptice pridejo, pojo, —

In naenkrat rastja žile
Tla s zelenjem ovijo.

94

In ko žito se požanje,

Spet odpro se čudni viri:

Voda pride, teče va-nje,

Da se jezero razširi..

Tako voda nevidljivo
V zemljo steka se, poide,

Izgubi se neumljivo,

Kakor neumljivo pride.

L. Toman.

87. Bohinjsko jezero.

Triglav, najviša kranjska gora, stoji skoro v
kotu med kranjsko, koroško in goriško deželo. Ob
južnem podnožji se razprostira globoka bohinjska
dolina od jutra proti večeru in se deli v dolenjo
in gorenjo dolino. Dolini loči ne visoko, pa strmo
hribovje; kjer se druga druge drži, tam je začetek
bohinjskega jezera.

Jezero je čez dobro uro dolgo, blizu pol ure
široko in okoli 133 metrov globoko. Iz njega teče
bohinjska Sava po spodnjej dolini proti jutru in ti
kaže pot k jezeru, do katerega z vozom nikjer
drugej ne moreš priti.

Jezero je mirno, skoro bi rekel mrtvo. Temne
je črnosive strmine na obeh s tramih. Samota vlada
krog in krog. Tu ne slišiš druzega glasu, nego
šum Save in njenih valov; tu ne vidiš razen dveh
cerkvic nobenega človeškega prebivališča. Yse dru¬
gače se smeje blejsko jezero; vse na njem in okoli I
njega je prijetno in milo. Blejsko jezero je podoba
življenja, bohinjsko podoba miru.

Po dr. J. Mencinger-ji.

95

88. Postojinska jama.

Kolikor ima narava čudežev, nobedem tako ne
gane srca, kakor podzemeljske jame, ki so tolikanj
bogate krasnih iz kapnika narejenih podob. Taka
jama je tudi blizu Postojine, katera se po njej uvrstuje
med najznamenitejše kraje cele Evrope. Kako je
čudna, krasna, veličanska in grozna! Dolga je nad
2 kilom. in na raznih mestih kaj različno široka.
Iz njenega stropa in njenih visečih sten kaplji voda,
v katerej je mnogo apnenca raztopljenega; kapljaje
pa se ta voda suši in apnenec trdi ter napravlja
raznovrstne podobe, preumeteljne, raznobarvane kipe,
stebre, cvetke i t. d., da skoro ne more verjeti,
kedor teh reči se svojim očesom ne vidi. Mnogo
teh kapnin se sveti, kakor bi bile sestavljene iz
samih dragocenih, brušenih kamenov in biserov.

Prostori v jami imajo različna imena. Ko stopiš
v jamo, odpre se ti najpred velika cerkev stolnica;
v globočini pod seboj slišiš deročo Pivko, nad
glavo pa vidiš velikanski obok iz sive skale, ki ga
je razpel vsegamogočni zidar.

Ce greš dalje ali se voziš po železnem tiru,
prideš v cesar Ferdinandovo, nadvojvoda Ivanovo,
česar Franc Jožefovo in Elizabetino jamo i t. d. do
Kalvarije, ki jo zalša cel gozd stoječih kapnikov,
zanimivi vodobčr in strašno tartarsko brezno. Na
tem potu vidiš na milijone kapnin v raznih podobah,
ki visč od stropa navzdol ali se vzdigujejo od tal proti
stropu. Tudi posamezni kapniki imajo razna imena,
n. pr. krstni kamen, prižnica, zvon, orgije i t. d. Naj¬
lepša podoba cele jame pa je „zagrinjalo.“ Čarobno
se zavija doli po lesketajoče) steni. Rob njegov je
prozoren, pomorančne, rujave in rudečkaste barve,
zagrinjalo samo pa je tako belo, da se sveti.

Vsako leto na binkoštni ponedeljek je vsa jama
razsvetljena. Na stotine ljudi se sprehaja po njenih
obširnih prostorih; gode in celd pleše se v njej.

89. Primorsko.

(Poknežena grofija goriška in gradiščanska, mejna grofija

isterska in samosvoje mesto tržaško z okolico.)

(80 □ miriam.. 623.000 ljudi, s / 5  je Slovanov, ostali so Lahi in
Nemci.) Meje ?

Razen dolenjega Posočja in nekaterih globokejših
dolin je vsa primorska dežela hribovita. Na severnih straneh
jo pokrivajo apneniške Alpe, drugod pa goli Kras. — Naj¬
večja reka v Primorji je Soča  (Isonzo), ki na zahodnem
pobočji Triglava izvira ter Idrijco in Ipavo sprejema.
Posebno zanimiva je kranjska Reka; izgublja se pod
zemljo ter po blizu 60  kilom. dolgem teku iz sedem skal¬
natih lukenj zopet pridrvi izpod razvotljene kraševine.
Suha Istra ima le nekoliko potokov.

Podnebje je zelo različno; po alpskem predelu in
po kraškej planoti je precej ostro, po letu vroče in suho,
a po zimi zelo mrzlo, posebno kadar brije huda burja.
Ob dolenjej Soči, ob morskem obrežji in po kvarnerskih
otokih imajo bolj ugodno podnebje; zima je tu kratka
in mehka.

Radovitna zemlja se nahaja le okoli Gorice (Gorz)
in Gradiške, na Krasu pa je zelo kamenit in plitev svet,
kateremu navadno tudi moče primanjkuje; zato poljedel¬
stvo v Primorji ne daje mnogo pridelkov. Se sadjerejo se
najbolj pečajo po okolici goriški, po soški in ipavski
dolini; vina pa pridelajo v srečnih letih po ravnem in po
brdih obilo. V Istri in po kvarnerskih otokih rasto smokve,
mandeljni in oljka, ki daje dobrega olja mnogo čez domačo
potrebo. Živino rede močno ob gorenjej Soči, malo pa
drugodi; tudi sviloreja daje prebivalcem nižjih krajev
precej dobička. V pomorskih krajih nalove toliko rib, da
jih razpošiljajo daleč v notranje dežele.

97

Na Primorskem se nikakšnih kovin ne dobiva, toliko
več pa je lepega zidarskega kamenja; Istra se ponaša z
morsko soljo.

Trgovstvo  je v Gorici in v primorskih mestih jako
živahno, zlasti v Trstu, ki je največje trgovsko mesto
našega cesarstva.

Južna železnica vodi iz Kranjskega v Trst in dalje
mimo Gorice na Laško; tudi od Divače v Pulj hlapon
že žvižga.

V državni  zbor pošilja Primorsko 12 poslancev;
deželni zbori pa so trije: goriški šteje 22, isterski

33 udov, občinski zbor v Trstu pa ima vse pravice
deželnih zborov.

Glavno mesto vsega Primorja je Trst  (Triest), ki
šteje z obmestjem 130.000 prebivalcev. Tu je sedež ces.
namestnika in pa škofa.

Družba avstrijskega Lloyda ima veliko parobro-
dovje; njene ladje plavajo po vsem sredozemskem in
črnem morji in prek sueškega prekopa celo v Indijo.
Blizu mesta je ob morskem bregu Mi ram ar, prekrasni
grad rajnega meh. cesarja Maksimilijana.

Na Goriškem je Gorica  (Gorz, 17.000 lj.), prelepo
Mesto; v Gradišči  je ječa za hudodelnike. V starem času
kaj sloveče mesto Oglej  (Acquileja) je zdaj majhen kraj.
V Istri je Pazin  glavno mesto; Koper  (Capo d’ Istria)
in Piran  imate velike morske soline. Poreč  (Parenzo)
je sedež deželnega zbora, Pulj  (Pola) ima največjo luko
z a avstrijansko vojno brodovje, Rovinj  (Rovigno) pa
precej razvito trgovstvo.

Na otokih: Lošinj  (Lussin), Cres  (Cherso) i Krk
(Veglia) so mesta enakih imen.

Tretje berilo za ljudske sole.

7

98

90. Čičarija in Čiči.

Čičarija se razprostira po vsej severnej strani
is terskega polotoka po gorah, ki ločijo Kranjsko od
Istre. Tu je zemlja suha in peščena, le doline so
sera ter tja rodovitne. Vsak košček dobre zemlje
je obdelan in obsejan; a suša je tako huda, da
skoro vsako leto revnim Čičem vse po njivicah
zgori velike vročine.

Hribje so ali popolnoma s kamenjem obsuti,
ali pa s praprotjo in po nekod z nizkim grmovjem
obrasteni. Le - ena vrst gora je olepšana z lepim
zelenim gozdom. Blizu stanujoči Čiči hodijo vanj
po drva in žgejo ogljije.

Doline po Čičariji so majhne, in le tu pa tam
žubori v kak vrelec po njih. Čiči imajo prav malo
vode. Zenske morajo v silnej vročini daleč v goro
h kacemu studencu po vodo hoditi. Donašajo jo v
vas na hrbtu v nalašč za to napravljenih sodČekih.
Za živino ima vsaka vas po eno ali več lokev, ki
so globoke, da malo kedaj vode v njih primanjkuje.

Da-si je Čičarija pusta in nerodovitna, vendar
je malo v  krajev, ki bi bili z vasmi tako napolnjeni,
kakor Čičarija. Kamor koli se človek ozre, in kjer
koli je kak košček zemlje, vidi se vas. Po vasdh
se odlikuje snažnost; za nizkimi hišami so skoro
povsod lepi, zeleni vrtovi. Izmed sadunosnega drevja
ljubijo Čiči najbolj orehe in češplje.

Čiči so trdni in krepki ljudjč. Vajeni so vsacega
dela, utrjeni so v trpljenji in v nevarnostih. Največ
so velike postave. Blizu kranjske meje bivajoči Oičj
govorč slovenski jezik, ki je nekoliko s hrvatskimi
besedami namešan, po drugod pa hrvatsko, se
slovenskimi izrazi pomešano narečje. Samo v dveh
vasčh, kjer je jedro Čičev, govorč svoj lasten jezik,
katerega razumejo malo ne vsi drugi Čiči.


99

Oblačijo se v debelo, največ doma pridelano
sukno. Moški nosijo bele hlače in rujave jopiče,
opanke na nogah, na glavi pa širok klobuk. Kadar
je hud mraz, imajo še suknjo do kolen. Zenske so
oblečene skoro kakor Kranjice.

S čim pa se Čiči živč? — Ker je narava
Čičariji malo rodovitne zemlje podarila, morajo si
CiČi po drugih potih potrebne hrane iskati. Ki so
blizu Reke, nosijo na svojem hrbtu, ali na osličku
ali pa muli drva v mesto in se s tem živijo; drugi
znosijo na mulah veliko ogljija v Trst ali Reko.
Najbolj znani po svetu so tisti Čiči, kateri kis
prodajejo, in pa tisti, ki nosijo perišče „lobarja“, s
tem si med potom proseč milostinjo.

Pri pogrebih spremljajo vsi sorodniki, znanci
jn prijatelji mrliča na pokopališče. Tu zdihujejo in
jokajo; potem pa gredb na pokojnikov dom, kjer
imajo pojedino — pogrebščino.

Iz Novi«.

91. Mornarska.

Ladija meni domovje,
Polje neskončno morji.
Klasi rumeni valovje,
Kadar ga žarki zlate.

Ladija hipoma plava,
Vstaja  — odhaja vihar;
Čvrsta je moja postava,
Zdrav in vesel je mornar.

A. Umek.

92. Dalmacija.

(l28□minam., 468.000 ljudi, Srbohrvatje, 10% Lahov.) Meje?

Dalmatinsko kraljestvo je najbolj proti jugu pomak-
nena krono vin a naše države. Ozko razpokano obrežje z
mnogimi luknjami in udrtinami je kraševina, tako tudi
mnogi otoki. Vode ima dežela malo; brežnice (Zermanja,
Krka, Cetina, Neretva) se po kratkem teku spuščajo

7*

100

v morje, katero dela mnogo izvrstnih luk in pristanišč.
— Dalmacija ima toplo podnebje; zato prideluje smokve,
mandeljne in še drugo južno sadje. Glavna pridelka pa
sta olje in vino, katero se shranjuje v mehih iz kozjih
kož. Po gorah se bavi Dalmatinec z rejo ovac i nkoz D
morji pa z ribstvom.

Razen morske soli, premoga in asfalta Dalmacija
nima rudnin.

Dalmatinci so izvrstni mornarji in ladjestavci.

Glavno mesto Zatler  (Žara, 000 lj.) je trdnjava'
Šebenik in Splet  (Spalato) ste mesti ob novoizpeljanej
železnici. Dubrovnik  (Ragusa). Kotor  (Cattaro) v kotu
čudno zavitega zaliva ima veledobro pristanišče. Budva
je najjužniše avstrijansko mesto. Med otoki je Brač
(Brazza) največji, V i s (Lissa) pa slovi zaradi austrijanske
zmage leta 1866.

93, Vlahi v Dalmaciji.

Od Zadra do Neretve živi poseben narod, ki
se odlikuje se svojo rastjo in svojim značajem od
vseh drugih dalmatinskih Slovanov. Ti prebivalci
severovzhodne notranje dalmatinske dežele se ime¬
nujejo Vlahi. Večina jih je zelo čvrste in lepe,
visoke rasti. Vida so ostrega, sluha tankega. Raz-
govarjajo se z brda do bi'da, kakor bi si blizu
bili; a drugi pri njih stoječi slišijo z druge strani
samo nejasne glasove. Telesa so tako močnega, da
lahkotno nosijo na plečih tovore, ki bi jih drug
človek komaj vzdigniti mogel. Čudno je pri Vlahih,
da radi hodijo po krajšem potu; naj bi bil pot še
tako slab, Vlaha ne spraviš na dobro cesto, ako
ima daleč po njej. Ker morajo že od mladih nog
hoditi za kozami in ovcami, in sicer bosonogi in
gologlavi, privadijo se že otroci na vse muke in

trpljenje. Vlahi živd zel6 priprosto in zmerno v
enostavnih hišah. Da-si njim je obleka narejena bolj
po turškem, ko po našem kroji, vendar so Vlahi
kristijani in veliki sovražniki Turkov, Hrabri so in
neustrašni, pošteni, miro - in gostoljubni; zameriti
se njim pa vendar ne smeš. Jezik govord hrvatski.

■ t  ■ n \

94. Deško.

(520 □ miriam., 5'/ 2  milijona preb., 66% Čehov in 34% Nemcev.)

Češko kraljestvo oklepajo tri inostranska kraljestva,
namreč bavarsko sasko, in prusko in tri avstrijanske

dežele. Katere?

Rodovitna in prav dobro obdelana dežela je po
večjem valovita ravnina: opasana pa je z raznimi gorami.
Obdajejo jo namreč: gozdov bogata Šumava, Krušne
ali Rudne  gore in pa Sudeti. V Krkonoših  je Snežka
(Schneekoppe) 1600 m. visoka.

Glavna reka je Laba,  ki v Krkonoših izvirajoč
odpeljuje iz dežele skoro vse tekoče vode; sprejema
namreč J iz ero, O gr o in Veltavo,  katerej zopet prite¬
kajo Lužnica in Sazava, Votava in Berounka. Češko ima
tudi mnogo po vsem svetu znanih rudnic in toplic; take
so: Karlovi vari  (Karlsbad), Toplice, kop eljiMari-
janske  (Marienbad) in Frančiškove  (Franzensbad).

Mesta.  Glavno mesto „zlata“ Praga  (190.000 preb.)
na Veltavi slovi po svojej lepej legi, po svojih starih in
krasnih poslopjih. Na mnogo imenovanem mostu čez Vel¬
tavo stoji spomenik sv. Janeza Nepomucena. Pribram,
imenitni rudnik za srebro. Na severu: L it o merice
(Leitmeritz) z lepo obdelano okolico, češki vrt imenovano;
J ab 1 o n e c (Gablonz) trži se steklom ; Rinnbu r g,


102

Warnsdorf, Boleslav (Bunzlau),  Trutno v (Trautenau)!
in L ib er ec (Beichenberg) so imenitna obrtna mesta,
osobito poplatnarstvu in suknarstvu. Na vzhodu: Kraljevi
gradeč; Pardubice, Hrudim, Litomvšl, Kolin
imajo fabrike za cuker, papir in vžigalice; Kutna gora
(Kuttenberg) z nekedaj najbogatejšim srebrnim rudnikom.
Blizu tam je C asi av a. Na jugu: B u d e j o v i c e (Budweis),
P is ek, Tabor  in K rum  lov  (Krumau). Na zahodu:
Pelzenj  (Pilsen, premog, sloveče pivo); Pleb (Eger)
ima zelo razvito obrtnost in trgovstvo, Jahimo  v (Joachims-
thal), od katerega so dobili tolarji (dolarji) svoje ime,
pa srebrni rudnik. Zateč  (Saaz) je središče češkega
hmeljarstva. Češko ima 370 mest!

95. Moravsko.

(222 □ miriam., 2,112.000 ljudi, 77 % Čehov, 23 % Nemcev.)

Meje ?

Ta mejna grofija je valovita, hribata planota, katero
obdajejo neznatne češko-m oravske višine, Jeseniki
in pa moravski Karpati.  Med ravninami je žita bogata
Hana  najbolj imenitna.

Moravske reke niso plovne; največ jih drvi k Donavi,
le Odra se proti severu obrača. Za deželo najvažnejša
reka je M o r a v a, katerej dotekate B e č v a in D i j a.
Dija sprejemlje Švarcdvo, ta pa zopet Svitavo in Jglavo.

Mesta: Brno  (Brunn, 85.000 preb.), deželno glavno
in prvo fabriško mesto za suknino in volnino. Trebil
(Trebitsch), Iglava  (Iglau) in Svitava  (Zwittau) izde¬
lujejo sukno, Znoj  m o (Znaim) ima vinorejo.

Olomuc,  močna trdnjava; Sternberg, Prostejov
(Prossnitz), Novi Jičin  (Neutitschein) in Kromeriž
(Kremsier) so obrtna mesta.

96. Sleško.

103


(52 □ miriam., 548.000 ljudi, 48 % Nemcev, 52 °/ 0  Slovanov.)

Meje?

Po večjem gorata, a skrbno obdelana zemlja te voj¬
vodine živi na malem prostoru primerno veliko ljudi, ker
se ti pečajo z raznim obrtom, zlasti se suknarstvom in
platnarstvom.

Razdeljena je na dva dela. V zahodnem delu je glavno
mesto Opava  (Troppau, 20.000 Ij.) na istoimnem dotoku
reke Odre, v vzhodnem pa je pomniti Teši n (Teschen)
in Belsko  (Bielitz).

@7. Sudetske dežele.

Deželam, po katerih se razprostirajo -A 1 pe,
pravimo alpske; enako imeimjemu kronovine Češko,
Moravsko in Sleško z eno besedo sudetske, ker
so Sudeti  po njih razrasteni.

Mnogo alpinskega sveta je pokritega z večnim
snegom in ledom, mnogo gaje skalnatega in golega.
Po takih krajih ni sledu človeške delavnosti. V
sudetskih deželah pa zemlja ni tako neugodna, da-si
mora Človek tu pa tam močno si prizadevati, predno
jo stori rodovitno in plodno. Z gozdi pokrita so
malo ne vsa pogorja; kar pa ni gozdnatih tal,
.je z neznatnimi izimki orna zemlja. Zato sudetske
krajine lahko več ljudi prežive, nego alpske; zato
se tukaj vasi hitro širijo v trge in mesta. — Temelj
blagostanja so tem deželam p o 1 j e d el s tv o, živino¬
reja, obrtnost in trgovstvo.

Žita se prideluje nad potrebo; največ ga namlati
ponosni Handk. Koruza se sieer ne seje povsod; a
reži, pšenice, ječmena, prosa, krompirja in bele pese
je obilo. Trta je zasajena le sem ter tja; drugod
pa daje hmelj, konoplja in lan dosti dobička. Okus¬
nega sadja imajo cel6 za tujo kupčijo.

104

Tudi  živinoreja je hvale vredna; najbolj
se odlikuje ovčarstvo. V visokih planinskih jezerih
šviga pisana postrv; v ribnikih sudetskih dežel,
kateri se po številu lahko merijo z alpskimi jezeri,
pa gospodarita karp in ščuka.

Alpe so domovina divjih koz; po sudetskih
krajinah pa rede v fazanjakih obilo fazanov, ki
slove zarad okusnega mesa. Včasih zakruli v starih
gozdih še divji merjasec.

Soli, zlata in živega srebra sicer ni; obilo pa
je drugih kopanin. Zbog obilnosti drv, premoga in
gonilnih vod, kakor zarad raznovrstnih prirodnin
je obrtnost  zeld razvita. V obrtnem obziru so
sudetske dežele najimenitnejše v našem cesarstvu.
Imajo namreč največ in najrazličnejših fabrik; njih
blago se prodaje v najbolj oddaljene kraje sveta.
Najvišje važnosti so: steklo in porceldn, sukno in
platno, cuker in pivo.

Trgovstvo  pospešujejo dobre ceste in povsod
razpeljane železnice.

98. G-alicija.

(785  □ miriam., 6 milijonov ljudi, 93 % Kusinov in Poljakov,
2 % Nemcev.) Meje?

Galicija je na jugu gorata, na' severu pa ravna. Iz
SleŠkega drže v deželo Beskidi  (zahodni Karpati), ki
jih Poprad loči od gozdnih Karpatov. Glavni reki ste
mejna Visla in D n j ester;  v Vislo hite razen drugih
Dunajec s Popradom, San in Bug. Dnjester zbira vodovje
vzhodne Galicije (Strij, Podgorič).

Da-si je dežela pod neugodnim podnebjem, vendar
prideluje obilo žita in redi mnogo živine. Dobivajo tudi
dosti lami in konoplje. Izmed kopanin je najimenitnejša
kuhinjska sol in petrolej. Obrtnost je na nizkej stopinji;
premnogo pa nakuhajo žganja.

Mesta. V zahodnej polovici, kjer stanujejo Poljaki,
so najimenitnejša mesta; Krakov  na Visli, nekedanje
stolno mesto poljskih kraljev, Bo h ni j a in Vielička  s
povsod znanimi solinami, Bijala, Tarnov, Besov. V vzkodnej
Galiciji prebivajo po deželi Busini, po mestih pa večinoma
Poljaki in Židovi. Lvov  (Lemberg, 90.000 prebivalcev)
je deželno glavno mesto; sedež treh nadškofov (rimskega,
grškega, armenskega). Druga večja mesta so: Pr emisij,
Jaroslav, Samboi - , Drogobič, Stanislavov, Kolo¬
ni e a in Brodi  (tržišče ob ruskej meji).

99. Bukovina.

(105 □ miriam., 553.000 ljudi.) Meje?

Ta vojvodina ima ime od bukovih gozdov, ki pokrivajo
polovico vseh tal. Ob rekah Seret in Prut  je rodovitno
njivje, katero daje obilo turšice in ovsa. V severnem
delu prebivajo Busini, v južnem pa Poljaki, Slovaki,
Nemci, Madjari in Armenci.

Glavno mesto je Črn o vice  (30.000 lj.) na Prutu.
Radavec ima najimenitnejšo žrebčarijo v cesarstvu ; SereL
Sučava.

II. Ogerske dežele.

100. Ogersko kraljestvo.

(2255 O miriam., 11 1 / a  milijona ljudi, 43% Madjarov, 28% Slo¬
vanov, 13% Nemcev, 11% Rumuncev, 5% drugih.) Meje?

Ogerska je po nekoliko gorata, po nekoliko pa ravna.
Gorovje na levem bregu Donave se vrsti h Karpato*n
(mali in moravski Karpati, Beskidi, gozdnati Karpati in
erdeljske rudne gore). Drugi imenitni oddelki karpatskega
gorovja so visoka Tatra,  ogersko rudo gorje i. dr.

106


Tostran Donave pa ogersko mejo večkrat prestopajo alp¬
ski razrastki, nekaj iz Avstrijskega, nekaj iz Štajerja.
Taka odrasleka sta litavske gore in bakonjski gozd. —
Nižavje obsega malo  (ob Donavi od litavskih gor do
bakonjskega gozda) in veliko  ogersko ravnino ob Do¬
navi in Tisi.

Glavna reka je Donava, katerej dotekajo na levej
strani mejna Morava, Vag, Nitra, Gron, Ipolj, Tisa  s
Hernadom, Bodrogom, Samošem, Korošem, Marošem, Bego
in pa Temeš; na desnem bregu dobiva Donava Litavo,
Rabo, Sarvico in mejno Dravo.  Razen mnogih karpatskih
jezer naj se pomnite blatno in nežidersko.

Ogerska zemlja je zelo rodovitna in daje obilo raznih
prirodnin. Velik del vsega avstrijanskega žita zraste tukaj;
najbolj slovi zarad pšenice  (v Banatu), lanu in tobaka.
Ogersko prideluje kaj veliko vina; med tem je tudi
tokajec, ki se lahko meri z najboljšim vinom v Evropi.
Gozdi so kaj neenako razdeljeni; sredivefilte. ravnine
primanjkuje drv, da morajo ljudje celo se suhim gnojem
kuriti. Po preobširnih pustinjah se pase nebrojno goveje
živine, kbnj, ovac in prešičev, reke pa so polne rib.
Ogerska je tudi bogata raznih kopa  ni  n;  zelo veliko se
dobiva bakra,  srebra, zlata, železa in precej tudi
drugih kovin; mnogo ima tudi premoga. Ceste so slabe,
obrtnost neznatna.

Mesta.  Na Donavi je glavno mesto Budim-Pešta
(310.000 lj.). Velikanski most na verige veže sesterski mesti-
Druga večja mesta so: Peč uh (Ftinfkirchen), Kaniža t
Vesprim, Stolni Belgrad  (Stuhhveiftenburg), Stein-
amanger, Šopronj  (Odenburg), Rab, Ostrogon ali
Gran,  sedež ogerskega prvostolnika, M o frač (bitva 1527);
Kom or n, najmočnejša trdnjava v monarhiji, PožuB
(Pressburg), Ščavnica  (Schemnitz) z rudniki, Košiče
(Kascha), Jager  (Erlau), Kečkemet, Šege din,

Terezin  (Theresiopol), Zenta, Zombor, Novi  sad
(Neusatz); Debreein, Veliki Vara  d in  (Grofi-
vardein),  Arad, Temešvar, Vršeč, Pančevo in
R š a v a (Orsova).

Razen teh in mnogih drugih mest šteje Ogersko dosti
velikih trgov in vasi z več tisoč ljudmi.

Mesto Rek a; (Fiume) z okolico je ogersko primorje.

101. Ogerska planjava.

Ako te je pot pripelja v veliko ogersko kralje¬
stvo in si ogledal njegove znamenitosti, gotovo te
je najbolje zanimala preobširna planjava, ki se pro-
stira med Karpati in Alpami. Deset kranjskih dežel
bi lahko razgrnil po njej! Kolikor so presegle oči,
nisi videl druzega, nego neizmerno planjavo. Morda
si hodil dva ali tri dni, da nisi zapazil žive duše
na potu, še cel6 drevesa ne, kjer bi se bil odpočil
v  bladnej senci; le neizmerna pustinja seje  širila
pred in za teboj; bil si kakor na morji! Kako si
bil tedaj vesel, ko si prišel do človeških stanovališČ;
sicer so bile le borne bajtice, a tvojim trudnim
nogam bolj po godu, nego visoke palače v velikan¬
skih mestih. Kaka radost te je navdajala, ko si
pomislil, da si zopet pri ljudeh!

Morebiti je bila katera tani  j a, kamor si srečno
dospel že v večernem mraku. Tanije pa imenujejo
Madjari samotna gospodarska poslopja. Malo ne
v se vasi v ogerskej nižavi imajo namreč zel6 ob¬
širna in prostrana'posestva; marsikateri gospodar
n>ora dobro korakati po več ur, predno. pride do
skrajnega svojega polja. Zato si je tukaj postavil
tanijo ali puščo. Spomladi se preseli semkaj in
obdeluje črno, mastno zemljo, iz katere potem ^
? raste ’ turšica tolika, da se jeseni jezdec lahko^
skrije v njej. (

108

1

Na brezkončnih pašnikih okoli tanije se pasejo
brzi konji, kosmate ovce in dolgorogato govedo.
Tam kjer se dviga tanek dim, da ga komaj vidiš,
so gotovo zakurili pastirji, da si opražč nekaj
slanine.

Med ogerskimi pastirji so čikoši  (konjski pa¬
stirji) najpredrzniši, najponosniši in najbolj vztrajni.
Cikoš ustrahuje in ukroti najdivjišega 'žrebca. Vrže
mu z neznano spretnostjo zadrgo okoli vratu in jo
zadrgne s tako močjo, da konj kakor mrtev telebne
na tla. Kakor blisk šine zdaj čikoš na žrebca in
zrahlja zadrgo; konj skoči, spenja se z jezdecem
in dirja kakor besen skozi razbegujočo čredo po
dalnjej pustinji. Z eno roko drži še čikoš dolge
grive, z drugo pa vihti bič. Tako jezdi v divjem
diru, dokler se žrebec ves upehan ne udd. Pravijo,
da je krotek vsak konj, katerega je enkrat tako
prijela trdna roka čikoševa.

Ovčarskim in govejskim pastirjem so močni
ovčarski psi zvesti tovariši. Skrbno čuvajo njim j
izročene črede. Tu je treba strahovati neubogljivega !
ovna, tam pokazati zobe brezskrbnim jagnjetom;
zdaj mora pes klasti v strah okornega vola, zdaj ■
zopet prignati k čredi samovoljno kravo, ki se je
predaleč oddaljila. Odganjati pa mu je tudi izstra¬
danega volka in se sklati ž njim, če je treba.

102. Velika kneževina Erdeljska.

(550 □ miriam., 2.120.000 ljudi, 60°/ o  Rumuncev, 25°/ 0  Madjarov,
10% Nemcev in nekaj drugonarodnikov.) Meje?

Erdeljsko je na vseh straneh z gorami obdano; na
zahodnej meji so rudogore,  po drugod pa oklepajo in j
preprezajo deželo Karpati,  katerih južna veja se tudi
erdeljske Alpe  imenuje. Iz njih se vzdiguje Negoj
(2500 m.). Velikih ravnin ni, dolin pa več, zlasti ob j

t /  '' TTJ9

rekah. Erdeljsko vodovje se steka ali v Tiso (katero?),
ali pa, kakor Al uta,  naravnost v Donavo.

Dežela je bogata zlata in soli; redi tudi lepe konje
in bivole, žita pa ne pridela za potrebo.

Erdeljsko je upravno z Ogerskim popolnoma zedinjeno.
D rase  v o (Kronstadt), Šibi  n j (Hermannstadt) in
Kološ  var  (Klausenburg) so najimenitnejša mesta.

103. Hrvatsko in Slavonsko.

(435 □ miriam., 1,864.000 ljudi, 74% Hrvatov, 23% Srbov,
nekaj Nemcev, Madjarov in drugonarodnikov.) Meje?

To kraljestvo sega po nekoliko v kraševino, po neko¬
liko v alpsko predgorje. Velika in Mala kapela pa Velebič
ob dalmatinske) meji so kraševinske, maceljske gore ob
štajerskej meji pa so alpinske tvorine; tako tudi nizko
sremsko hribovje (Vrdnik).

Glavna rekajemejna Sava,  ki sprejemlje Kolpo inUno;
druga velika reka je Drava,  katera se mejo delajoč proti
Ogerskemu pod Osekom (E sseg) izliva v Donavo. Posavje in Po¬
dravje je globoka, rodovitna, nekoliko pa močvirnata nižava.

Hrvatska napravlja mnogo srednjega vina, Slavonija
pa dosti žita in slivovice ter ima najlepše hrastove gozde,
po katerih se svinjske črede pašo.

Ta dežela je sklenena z ogersko deželo ter pošilja
nekaj poslancev v državi zbor v Budim-Pešta.

Glavno mesto je Zagreb  (Agram, 22.000 lj.) ob Savi;
sedež deželnega zbora; živahna kupčija z žitom. Druga
mesta so: Bag (Carlopago), Senj  (Zengg), Karlovec
(železnica), Krapina  z imenitno žepleno kopeljo, Varaž¬
din  blizu Drave; Osek, Petrovaradin in Zemun
(Semlin) v zakotji Save in Donave z močnimi trdnjavami,
Djakovo, Brod  ob Savi, Požega, Sisek  na sotočji
Kolpe in Save, najimenitnejše žitno tržišče na Hrvatskem.

104. Domovina.

Okleni se predrage domovine,

Posveti v blagor srce jej in dušo.

Tu ima korenine tvoja moč,

Tam zunaj v tujem svetu stal boš sam
Ko slabi trst, ki lomi ga vihar.

Schiller.  — Poslovenil  Fr.  Cegnar.

105. Avstrija moja.

Domovje moje, Avstrija!

Ti biser vsega si sveta!

Za te jaz gorim,

Za te jaz živim.

Ko bi izbiro dal mi Bog,
Da dom' preiščem si okrog,
Ne dvomil bi in rekel koj:
Ti Avstrija! ti dom si moj!

O domovina, Avstrija!

Ti biser vsega si sveta!
Bogastvo ti rodi morje,
Visoka gora in polje!

Goji se v tebi m6ž krepost,
Doma je ženska tu čednost;
Zato mi duša vneta poj:

O Avstrija! ti dom si moj!

O domovina, Avstrija!

Ti biser vsega si sveta!

In kaj drži te, kaj krepi,
Da vsak sovrag se te boji?
Edinost tvoja njim je jez,
Edinost Avstriji je vez;
Edini gremo za njo v boj:
O Avstrija! ti dom si moj!

K e r s t n i k.

III.

Črtice iz prirodoslovja,

106. Topolta.

Solnce zemljo ne le obseva,  ampak tudi
ogreva;  ono je glavni vzrok vse toplote na
zemeljskem površji. Toplota je različna po dnevnih
m letnih časih, pa tudi pri raznovrstnih telesih. To
razliko toplote zaznamvamo z besedami: vroče, toplo,
mlačno (morno) gorko, hladno, mrzlo, studeno.

Toplota se oživi, ogenj  se vname na solnci,
ako se solnčni žarki se zažigalnim steklom naberb
ter napeljejo na gobo ali na drugo gorljivo tvarino.
Ogenj se tudi ukreše; divji ogenj pa se naredi, če
se drgne les ob les. Vžigalice se vnamejo, ako se
ž njimi kod podrgne. Tudi pravijo, da se neposu-
sena in mokra krma na kupu sama vname.

Zakaj si manemo roke, kadar nas zebe ? Sveder
se ogreje, če ž njim delj časa vrtamo. Zakaj?
Vozovom se mažejo osi; čemu?

Ogenj je prekoristna reč, dokler nanj pazimo.
Pri ognji kuhamo in pečemo živež; ž njim si

112

grejemo stanovanje; ogenj cisti železo, srebro, zlato
in druge rudnine. Malo je predmetov, da bi jih
ogpnj ne izpremenil.

Ogenj gasimo z vodo, ali pa, če zadržujemo
zrak od njega. — čestokrat je iz iskrice nastal
silen požar ter upepelil hiše, vasi in mesta; zato
je z ognjem previdno in varno ravnati.

107. Korist ognja.

Koristna ognja je oblast,

Ko človek čuva njeno rast,
In kar napravi, kar stori,
Je dar nebeške te moči.

A moč nebeška strašna je,
Če varstva sponi zmakne se,
In samoglaven tir puliti
Natore proste prosta hči.

Iz oblaka
Blagor pride,

!  Dež izide;

Iz oblaka v strah sosesk
Udri tresk!

Čujte zvona stok in rig!

To je žig!

Kakor kri
So nebesa,

To žarenje dneva ni!

Kvišku kvišku plam se dviga,
Na široko liže, vžiga,

Urniše od vetra šviga
Kot iz pečnega oboka.

Zrak žari, tramovje poka,

Po Schill

Strop se vdere, okno zije,
Dete plaka, mati vpije.

Vse leti, prenaša, skaka,
Noč je dnevu že enaka. —
Človek branit omaguje,
Pogorišče ogleduje.
Premoženje je pepel,
črno je
Zalo stanje

In razpokano na špranje.
Pusta groza tam prebiva.
Luna bleda

Zdaj skoz prazna okna gleda
Noter v hram.

Enkrat še
Na goriše
Krasne hiše

Gospodar se zdaj ozre. —
Vse ogenj mu je vzel,

In vendar je vesel:

Oii šteje glave svojih dra¬
gih —

In glej! ne manjka nihče vsih.
r-ji Koseski in Slomšek.

113

108. Razširjanje toplote.

Ako se dotaknemo z roko gorke peči, gre
toplota od peči v roko.

Ce držiš iglo v plamen, ne segreje se le na
istem konci, kateri je v plamenu, temveč gorkota se
pomika zmerom dalje in dospe do druzega konca
ter te v prste speče, da moraš iglo spustiti. Brez
škode pa držiš kratko treščico med prsti, da-si na
druzem konci gori. Vtakni žareče železo v mrzlo
vodo, prehajala bode iz njega vročina v vodo,
dokler ne bosta železo in voda enako topla.

Toplota se prevaja skozi tvarino
teles tako, da jo prvi delek podeli
bližnjim in ti zopet sosednim.

Kovine hitro sprejemajo toploto in jo tudi
hitro oddajejo; kovine so tedaj dobri prevod¬
niki toplote. Slabi prevodniki  pa so: les,
slama, volna, svila, kožuhovina, perje, papir, sneg
in led, voda in zrak.

Dobre prevodnike rabimo, kadar hočemo gor-
koto hitro razširiti. Da voda hitro zavrč, vlijemo
jo v železne posode. Železne peči se kmalu raz-
grejejo. Slabe prevodnike rabimo, kadar hočemo
z a branje v a ti prehitro ohlajenje,  ali
pa, če hočemo odvračati prehudo vročino.

Toploto svojega života pridržujemo po zimi
z obleko, ki je narejena iz slabih prevodnikov,
namreč iz volne, kožuhovine i. t. d. Topla ležišča
si narejamo iz mahu, sena in iz perja. V tesnej
obutvi nas raje zebe, nego v širokej. Po zimi

Tretje berilo za ljudske Sole. S

114

ovijamo mlado drevje in vodnjake se slamo ter
pokrivamo tla po cerkvah z deskami. Sneg varuje,
da jesenske setve po zimi ne pozebejo.

Likalnik in druga kovinska orodja, katera se
razbeljujejo ali razgrevajo, imajo lesene ročnike, da
ne pride vročina tako hitro do roke. Na vročo
peč devamo pod steklenico košček papirja, da
ne poči. — Glinasta peč se sicer počasi razgreje,
a delj časa gorka ostane, nego železna. Pod slam¬
nato streho je po zimi gorkeje, po letu pa hlad¬
neje, nego pod streho, ki je z opeko ali s kositerom
pokrita.

Kovinska krogla, ki zdrkne lahko skozi obroč,
ne pade več skozi, če kroglo razgrejemo.

Tekočine skipč, ako se kuhajo v prepolnej
posodi.

Če napihnemo nekoliko mehur ter ga zavežemo,
potem pa ga obesimo blizu tople peči, napenja se
polagoma, na hladnem pa zopet upade.

Toplota tedaj reči razteza, mraz
pa jih stiska  in  krč  i.

Hladna steklenica rada poči, če vanjo vročo
tekočino vlijemo; notranji njeni delci se namreč
bolj raztegnejo, ko zunanji. Zakaj razbeli kovač in
sodar železne okove, predno jih nabije?

109. Toplomer.

Denite desno roko v mrzlo vodo, levo pa ob
enem v toplo ! Kadar vas zazebe v desno, vtaknite
obč v mlačno vodo. Desnici bo gorko, levici pa

mraz. Iz tega se vidi, da se ne moremo zanašati
na svoje Čute, kadar hočemo ž njimi meriti toplino
raznih telčs.

Zato imamo posebno orodje, s katerim merimo
toplino; pravi se mu toplomer ali termometer.

Toplomer je steklena cev, katera je povsod
enako ozka; na spodnjem konci je razširjena
v kroglico, na zgornjem pa zaprta. V kroglici
in v spodnjem delu cevi je živo srebro, v zgor¬
njem delu cevi pa ni srebra, pa tudi zraka ne.
Ta priprava je navadno pritrjena na podolgovato,
leseno ali pa kovinsko ploščico, na katerej vidimo
zareze. Vsaka zareza znači eno stopinjo gorko te
ali pa mraza, čim večja je namreč toplota, tem
bolj se živo srebro razteza ter v cevi vzdiguje; čim
manjša je pa toplota in čim večji mraz, tem bolj
se živo srebro krči ter v cevi pada.

Zareze ali stopinje na toplomeru narejajo se
tako le: Toplomer se vtakne v tajajoči se led, kjer
se pusti tako dolgo, da se živo srebro v cevi pri
nekej točki ustavi. Ta točka se zaznamenava z ničlo
(°) in se imenuje ledišče.

Potlej se vtakne toplomer v vrelo vodo; živo
srebro se raztezuje in vzdiguje v cevi samo do
Beke točke, pri katerej obstoji.

Ta točka se imenuje vrelišče in se zopet za¬
znamenava. Razdalja med lediščem in vreliščem se
razdeli na več enakih delov, ki jim stopinje  ali
gradi pravimo. Re a umu rje v (Reomirjev) toplo¬
mer kaže med obema točkama 80, Celsijev  pa
100 stopinj.

8

16

Ako je bolj mrzlo, kakor tajajoči se led, skrči
se živo srebro še pod ničlo; torej se tudi pod
lediščem napravijo zareze. Stopinje nad ničlo so
stopinje toplote, one pod ničlo pa stopinje mrazu.

Vrtnarjem kaže toplomer v rastlinjakih, ali
imajo rastline dovolj toplote, ali ne. Zdravnik do¬
ločuje s termometrom toplino kopelji in bčlnic;
pivovarji merijo ž njim toplino ječmenovke.

če vzamemo toplomer v pest, povzdigne se
živo srebro do 29. stopinje R. Toplina krvi je pri
zdravem človeku nekaj nad 29 stopinj R. Kadar
hočemo zvedeti toplino zraka na prostem, obešamo
toplomer v senco, ne pa na solnce.

V sobah, v katerih se kuri, naj bo vsaj 12,
nikdar pa ne bodi nad 16 stopinj toplote.

110. Zrak.

Zrak ali vzduh je prozorna, plinava telesnina
brez barve in obdaje našo zemljo od vseh strani.
Zrak se vrti se zemljo okoli njene osi in teka ž njo
v neizmernem nebesnem prostoru okoli solnca. Zrak
polni vse prostore in tudi najmanjše praznine; brez
zraka ne bi živela nobena žival, ne bi rastla
nobena rastlina, brez zraka ne bi bilo nikakoršnega-
življenja.

Zrak je mešanica dušca, kisleca in ogljenčeve
kisline. Prvega je v zraku največ, druzega pa
najmanj. Dušca je skoro zmerom enaka množina v
zraku , množina ogljenčeve kisline se pa menja,
posebno v zaprtih prostorih, ker se napravlja pri

dihanji, gorenji in vrveži. Zatorej je treba take

prostore, kjer je mnogo ljudi, ali kjer se kuri, in
kleti večkrat odpreti, da se zrak sčisti.

Kislec pa ima nasprotna svojstva dušca in
ogljenčeve kisline. Za dihanje in gorenje je neob-

Ako se čez glavo pokrijemo, dihamo težko,
ako podveznemo gorečo svečico s kozarcem, sve¬
čica ugasne, ker primanjkuje kisleca.

kislec stori, da reči gnijejo, trohnijo, prhnijo in
preperijo; on vzrokuje tudi vrvež.

Zakaj piha kovač z mehom?

Zakaj so svetilnicam nasajeni stekleni cilindri?

Napolnimo kupico z vodo, položimo na njo
list močnega papirja, na papir pa roko! Obrnimo
potem kupico ter previdno odtegnimo roko! Papir
se vendar še kupice trdno drži, da voda ne more
iz nje. — Vtaknimo ozko stekleno cev, ki je na
obeh koncih odprta, popolnoma v vodo! Zateknimol
en konec s prstom, vzdignimo jo potem iz vode
tako, da držimo zamašen konec zgoraj, in videli
bodemo, da ostane vsa voda v cevi. Kako je to ? I
Niti v kupici, niti v cevi ni zraka, pač pall
okoli njiju. Ker se pa zrak visoko nad zemljol
vzdiguje, pritiskajo, zgornje zračne plasti na spodnje, I
v katerih živimo, ter jih stiskajo. Tako stisnenilj

hodno potreben, ker brez njega mi ne bi mogli
živeti in luč ne bi mogla goreti.

Kislec dela rijo na železu in zelenico na bakru;

111. Zračni tlak.

118

zrak se hoče raztegniti in razširiti navzgor in
navzdol, na desno in levo; zato pritiska enako¬
merno na vse strani. Tako pritiska zrak tudi papir,
na kupico in na spodnji del cevi s tako silo, da
drži vodo v posodi, če pa odtegnemo prst od
cevi, takoj izteče voda; kajti zdaj tlači zrak od
zgoraj prav tako, kakor od spodaj, in voda pada
na tla zbog svoje teže kakor vsaka druga teles-
nina. Kaj se zgodi, če potegnemo Čep iz polnega,
zgoraj dobro zabitega soda ? Ali poznate natego
ali Je ver?

112. Tlakomer.

Zrak ni vselej enako težek. Mrzli je gotejši
in zaradi tega tudi težji od gorkega.

Učenjaki so izumeli posebno orodje, s katerim
se more zraku teža meriti. Pravi se mu barometer,
po naše tlakomer.  Ker se po večjej ali manjšej
zrakovej teži rado vreme izpreminja, zove se tudi
vremenik.

Tlakomer je steklena cev, navadno do 85 cm.
(32 palcev) dolga. Na zgornjem konci je zalita,
na spodnjem pa ima odprto in kvišku zakrivljeno
kroglico. Kroglica in nekoliko cevi ste z živim
srebrom naliti; nad srebrom pa je prazen prostor
brez zraka, in sicer zat6, da zrak le na spodnjem
konci tišči na živo srebro. Steklena cev je pritrjena
k poličici, na katerej so zaznamovani centimetri in
milimetri (palci in Črtice).

Ker je cev zgoraj zaprta, zrak le na spodnjem
konci tišči na živo srebro, ki je povprek 76 cm.

-9

(nad 28 palcev) visoko v cevi. Kadar je zrak težji,
pritiska še bolj na živo srebro; to se vzdiguje po
cevi en, dva, tri in celd do 20 milim, čim ložji je
pa zrak, tem manje pritiska na živo srebro, katero
zaradi tega pada — včasih do 71 cm. (27 palcev)-

Kjer koli se zrak segreje, raztegne se in se
zlajša; zato se vzdigne nad sosedne zračne plasti
ter se nad njimi razširi.  Njegovo mesto zaleže
gosteji hladni zrak. To zračno gibanje je veter.
Vetrovi zelo uplivajo na tlakomer.

V naših krajih posebno burja (severovzhodnik)
in sever vzdigujeta živo srebro v vremeniku, ker
pišeta iz mrzlih krajev in torej prinašata mrzlejši
in gostejši zrak. Ti dve sapi ste sploh bolj suhi;
zatd delate lepo vreme. Kadar se tedaj živo srebro
v* vremeniku v z d i g u j e, pričakujemo lepo  v r em e.

Jug in zahodnik delata, da živo srebro v baro¬
metru pada. Prihajata namreč iz toplejih krajev
ter nam prinašata gorkejši ali ložji zrak. Na potu
čez morje se navzameta vodenih sopar, zat6 sta
mokra in nosita dež. Kadar tedaj živo srebro v
vremeniku pada,  naznanja deževno vreme.
K lepemu in slabemu vremenu pa razen zrakove
teže tudi še druge okolnosti pripomorejo.

Ker pa z barometrom merimo le zračni tlak,
zato vremenik ni zanesljiv vremenski prorok. Gotovo
pa pride vihar, kadar jame živo srebro v vreme¬
niku hitro in zel6 pladati. Zakaj?

Zračni tlak je večji ob znožji kacega hriba, I
nego vrh njega, ker tukaj  pritiska samo tist zrak,
ki je nad hribom, spodaj ob znožji hriba pa

120

pritiska tudi zrak, ki je razširjen med vrhom in
znožjem. Zato tlakomer redno pada, če ga nesemo
na višino, ter se redno vzdiga, če gremo ž njim
z višine v nižino. Zaradi tega z barometrom lahko
merimo razne višine.

Toplomer in vremenik sta si na videz podobna.
Oba sta iz steklene cevi, v katerej je živo srebro;
nad srebrom je pri obeh nekaj praznega prostora,
v katerem ni zraka. Pri obeh ste cevi pritrjeni na
ploščici, na katerej so zareze zaznamovane. Vendar
pa se ločita v več rečeh: 1. Cev pri toplomeru je
na obeh koncih zalita, pri barometru pa samo
zgoraj. 2. V toplomeru se živo srebro vzdiguje,
ker ga toplota razteza, v vremeniku pa zato, ker
ga zrakova teža tišči. 3. Razdelitev pri vi’emeniku
kaže centimetre in milimetre, ali pa palce in črtice,
pri toplomeru pa le enako narazen napravljene
zareze ali stopinje. 4. Vremeniki so vsi enako
dolgi; toplomeri pa so lahko daljši ali krajši.

113. Gasilna brizgija.

Nalijmo malo steklenico na pol z vodo, zama¬
šimo jo in vtaknimo skozi zamašek leseno ali
stekleno cev skoro do dna tako, da zamašek nikjer
ne prepušča zraku. Ako močno pihamo v cev,
zgosti  se zrak v steklenici, in ko nehamo pihati,
sikne vodni curek iz posode.

Ta priprava je bila povod iznajdbi jako korist¬
nega stroja, namreč gasilne brizglje.  Kar je
bila v onej pripravi steklenica, to je pri brizglji

121

v e t r e n i k, v katerega se voda goni z dvema
sesalkama. V vetreniku je cev, ki sega skoro do
dna in je zgoraj okretna. Ta je začetkoma zaprta
in se še le odpre, ko je zrak v vetreniku vsled
vedno večje vode tako zgoščen, da v nepretrganem
curku vodo brizga.

114. Voda.

Voda je med vsemi telesninami najbolj razšir¬
jena na zemlji. Vsakej živej stvari bodi si živali
ali rastlini je neobhodno potrebna, čista voda je
prozorna in nima nikacega okusa, Najgostejša je
pri 4. stopinji po Celziji, kar je velike važnosti.

če se ohladi še pod 4. stopinjo, takrat zlahni;
zat6 se naredi led na površji vode in plava zaradi
svoje manjše gostote na njej. Ker voda v podobi
ledu zaseda večji prostor, kakor v kapljivosti, raz-
žene lahko posode, katere so bile z vodo do vrha
napolnjene in zamašene. — 1 kub. dm. vode teži
1 kg., če ima 4 stopinje toplote. Ako se segreje
voda nad 4 stop., zredči se zopet ter pri 100. sto-1
pinji vrč. Nad 100 stopinj se ne da segreti, in vsa.
toplota, katera se ji privodi, porabi se za parjenje.

Voda se da razkrojiti v dva plina, v kislec in j
vodenec. Iz dveh litrov vodenca in enega litra kis-
leca nastaneta po kemičnem spajanji 2 litra vodene I
pare. Ker je vodenec lAVakrat ložji od zraku, pol¬
nijo ze ž njim zračni baloni, s katerimi se ljudje ,
visoko nad zemljo vzdigujejo. Znano je, da kislec
pospešuje gorenje; vodenec pa sam gori, zatd se

ogenj se bolj razvname, ako se z vodo malo po¬
škropi, ker ogenj vodo razkroji.

V zemlji se nabira voda v neznanih jamah,
teče čestokrat po dolgih žilah, predno pri vrč na
svetlo. Na potu se navzame ogljenčeve kisline, apna,
kremeniee, različnih soli in drugih rudninskih snovi,
po katerih je tekla; tako vodo imenujemo trdo.
Trda voda je pitna studenčnica, mehka pa dež-
nica in rečnica. A popolnoma mehke, t. j. kemično
čiste vode v naravi ni; vsakej je več ali manj
drugih tvarin primešanih.

Trda voda se izpremeni v mehko, ako se pari
in se para ulovi in ohladi; pa tudi, ako delj časa
na zraku stoji, ali če se prekuha, ker se pri tem
ogljenčeva kislina izhlapi, apno pa se usede na
dno in na stvari, katere so v vodi. Zaradi tega
je v pitnej studenčnici težko skuhati marsikatere
stvari, recimo: fažol, grah, lečo. Tudi za pranje
je trda voda nepripravna, ker se v njej milo
težko raztopi.

Nekatere vode imajo v sebi dosti rudnin raz¬
topljenih; take imenujemo rudnice. Voda izvirajoča
iz večje globočine je tudi toplejša; vrelcem, katerih
toplina meri po Celziji 30 stop. in več, pravimo
toplice ali pravi gorki studenci.

Fr. Jurkovič.

115. Kuhai\je.

Postavimo posodo vode na ogenj! Kmalu se
,vzdigujejo mnogi biserčki; tiso zračni mehurčki,
katere toplota izganja. Ko se je voda bolj segrela,

123

nastajajo na dnu posode večji mehurji, ki se tudi
vzdigujejo, a početkoma ginejo, predno pridejo do
vrha. Ti mehurji so vodena para,  v katero so
se zbog gorkote izpremenili nekateri vodeni delci.
Vzdigujoč se v posodi dospejo mehurji s prva
do Višjih, še ne zadosti segretih vodenih plasti; zat6
se ohladd in zopet v kapljice zgostč.

Kadar se je pa vsa voda v posodi zadosti
segrela, stopa vedno več parnih mehurčkov kvišku •
vsa voda jame kipeč gibati se, mehurčki pa se
na površji razpočijo, če se segreta tekočina zaradi
parnih mehurčkov kipeč giblje, pravimo, da se
kuha ali vre.  čim dalje tekočina vre, tem manj
je je, ker v paro prehaja.

Vročina tedaj tekočine v paro izpre-
m i n j a.

Posoda s kropom na ognji poči, ako je tako
dobro zamašena, da para iz nje ne more. Para, ki
se v njej dela, jo razžene.

Iz te in iz enakih izkušenj so umni možje
spoznali, da ima ulovljena in stisnena para veliko
moč ter da bi se dala prav tako v prid obrniti,
kakor voda, ki goni mlinska kolesa. Res so izumeli
parni stroj,  ki posojuje Človeku na stotišoče
delavnih rok, pa mu tudi nadomestuje tisoče tovorne
in vozne živine. Parni stroj je dal brodniku moč
nad vetrovi in valovi; on goni mline, vse eno, ali
se je mlinski potok posušil ali zmrznil; parni stroj
lahko nosi najtežja bremena in leti, kakor veter v
najbolj oddaljene kraje.

124


116 . Hlapenje.

če stoji voda v odkritej čašici delj časa, vidimo,
da je je čedalje menj. Mokro perilo se na zraku
posuši. Dežnica izgine na cesti.

Vodo tedaj izpreminja v paro ne le velika
vročina, ampak tudi manjša gorkota, to se ve pa,
da toliko bolj počasi, kolikor manjša je gorkota.
To prostovoljno parjenje imenujemo hlapenje ali
puhtenje.  Pri hlapenji se dela puh le na površji,
pri pravem parjenji pa znotraj v kapljini. Kje prej
izhlapi liter vode — v steklenici, ali v skledi — v
zaprtej sobi, ali v izbi na prepihu?

Puhtenje se vrši tedaj tem hitreje, čim več
tekočinskega površja se dotika zraka, čim hitreje
teko čez tekočino nove zračne plasti in čim topleji
je zrak.

Držimo mokro roko v zraku! čutili bodemo hlad,
1 'ker se voda hlapi. Ovijmo toplomerjevo kroglico
z mokrim platnom, takoj  pade živo srebro v cevi.

Hlapeče tekočine po takem toploto
vežejo ali, rekli bi, použivajo.

Kjer se voda v hlap izpreminja, ohlaja se zrak.

Svojega diha v toplem zraku ne vidimo; če
pa dihnemo na hladno, likano ploščo, ob rosi  se
takdj. Ohlajen hlap se zgosti ter v kaplje
izpremeni; v tem se vezana toplota zopet
razvčsže. , » »•

Zakaj v vročem poletji škropimo pod?  Zakaj
razgrinjamo ali razobešamo mokre reči, katere
hočemo sušiti ? Kako* se pridobiva morska sol na

K. “ -

125

gredicah ? Zakaj mahamo z mokrim pismom sem
ter tja? Vročo juho vlijemo v plitev krožnik ter
jo mešamo in pihamo. Zakaj li? Zakaj se v mokrem
oblačilu lahko prehladimo ? Kako je človeku, ki
gre iz kopelji ? *)

117. Zvok.

Zvok in glas je vse to, kar slišimo.

Da čujemo zvok, treba je treh reči:

1) telo, katero dela zvok; 2) med tem telesom
in našim ušesom mora biti neko sredstvo ali neka
tvarina, po katerej se zvok razširja; 3) naše uho
mora biti zdravo.

Med telesom, katero vzbuja zvok, in našim
sluhom se nahaja navadno zrak; na visokih hribih,
koder je zrak tanjši, ne slišimo tako dobro, kakor
v dolini, kjer je vzduh gosteji. Kjer ni zraka, tudi
ni zvoka. Zrak je torej najvažnejše sredstvo, po
katerem se zvok razširja; a edino vendar ni. Polo¬
žimo žepno uro na konec šolske klopi, na drugi
konec pa nastavimo uho! Kako razločno čujemo
njen tiktak! Ako se vležemo na zemljo, zaslišimo
peket konjskih kopit v velikej daljavi. Potapljavci
so čuli pok puške še 38 m. pod površino vode.
Ribe v velikih ribnikih kličejo na krmenje se zvon¬
cem. — Razen zraka so tedaj tudi druge tvarine,
katere zvok vodijo in širijo od kraja do kraja.

Da zvok nastane, je treba, da katero telo
vztrepeče. Že na prvi pogled se vidi, da se trese

*) Tu naj se uvrsti pouk o meglah, oblakih, o dežji in snegu,

rosi in slani.

126

zvočeča struna; ako udarimo ob zvon in ako potem
rahlo položimo prst na njegov rob, čutimo prav
dobro, da neki notranji trepčt spremlja zvonenje.

Vrzimo kamenček v mirno vodo! Kaj zapa¬
zimo? Valovi se širijo od tistega mesta, kjer je
kamenček padel v vodo, v vedno večjih in večjih,
a tudi nižjih kolobarjih povrh vode, dokler ne izgi¬
nejo. Enako valovito se trese tudi zrak, kadar
ploskamo z rokama, ali če pokamo z bičem. Zračni
valovi se širijo na vse strani, a zmerom slabši pri¬
hajajo. Zat6 je zvok tem slabeji, čim bolj se odda¬
ljimo od tistega mesta, kjer je postal.

Ako drvarja v daljavi opazujemo, vidimo nje¬
gove udarce pred, nego jih čujemo. Blisk se pred
vidi, nego se zasliši grom.

V daljavi 1020 metrov od nas se ustreli s
topom. Ko se zažgč smodnik, vidimo v tistem
trenotku blisk, pok pa začujemo za 3 sekunde
pozneje. Zvok je torej potreboval 3 sekunde, da
se je razširil 1020 metrov daleč; v enej sekundi je
prehodil 340 m. Po tem lahko računimo oddalje¬
nost neviht.

Zvok se po dnevi ne čuje tako daleč, nego
po noči. Po dnevi je namreč zrak neenakomerno
razgret; zvok mora tedaj prehajati tu gosteje, tam
pa redkeje zračne plasti ter izgublja svojo moč.
Megla, dež, sneg, nasproten veter in druge stvari
zvok slabč. Zvok naleti pri svojem razprostiranji
na zadržke, n. pr. na zidovje, skalovje i. t. d.;
vsled teh zadržkov se odbija.  Ako stena ni
preveč oddaljena, strinja se odbiti zvok s prvotnimi

127

zato narašča njegova moč, — zvok se razlega.
Petje v zaprtej sobi se glasi močneje, neg'o na
prostem. — Kadar pa je odbijajoča stena tako
oddaljena, da se prvotni in odbiti zvok razločno
slišita, nastane odmev  ali j e k.

Zvok je jako različen; zato imamo tudi prav
raznovrstne izraze, ki nam znaČijo ta ali oni zvok
Tu nate nekaterih: brneti, bučati, doneti, hrumeti,
klenkafci, kričati, peti, ploskati, pokati, praskati,
treskati, trkati, škripati, šumeti, zvoniti.

Zvočna različnost pri strunah je zavisna od
njih dolgosti, debelosti in napetosti. Kako se morejo
strune enake dolgosti razno ubrati ?

118. Jek.

Zmerom kliče glas, doneč:

Dani so nam kratki dnovi,

Urno dirjajo valovi;

Kar ne podero vetrovi,

To poseka •— čuj strmeč —

Meč.

Zvezde upu so prižgane;

Up je trden kakor dob,

Čvrst ko morske skale rob,

Naj še tako reže zob

Nam prebritko smrtne brane —

Rane.

Pojmo pesmi, bratje, zdaj!

Radost srca naj vzdiguje,

Mir po zemlji naj kraljuje,

Slast v glasovih oznanuje,

Da njih dom je lepši kraj —

Raj.

A. Ume k.

128

119. Svetloba.

Vsemogočni je rekel: „Bodi svetloba' 4  — in
bila je luč. Koliko dobroto je nam Bog s tem
podelil! Zahvalite se mu torej, koli krat žarki veli¬
častnega solnca v vašo sobo prisijejo, zakaj solnce
je vir svetlobe.

Razen solnca se svetijo same ob sebi tudi še
nekatere druge reči, kakor zvezde nepremičnice,
goreča in žareča telesa, marsikateri mrčes, trohlovina, f
gnjile ribe i. t. d. Okoli sebe svetlobe raz¬
širjajoča telesa so samosvetla.  Zopet
druge reči pa dobivajo svetlobo od svetlih teles;
takim pravimo razsvetljene ali temne.

Ako kedo z lučjo stopi v temno izbo, naglo
je svetlo po njej. Svetloba se tedaj na vse strani
hitro razširja.

Solnčni žarek posije v temno sobo skozi malo
odprtino v ravne j črti.  Torej se razprostira
svetloba na vse strani in sicer v ravnih črtali,
ki jim pravimo svetlobni traki.  Svetloba se
razširja čudovito hitro. Svetloba preleti v osmih
minutah 15 milijonov miriam. dolgo pot od solnca
do zemlje.

Ako se obrnemo proti svetlemu telesu, udarijo
nekateri njegovih svetlobnih trakov v naše oči -"
zato vidimo  telo. Temne stvari pa vidimo, kadar
odbijajo  svetlobne trake, ki padajo nanje od
svetlih teles. Hiše, stolpi, drevesa i. t. d. so temna,
in vendar jih vidimo po dnevi že od daleč, ker
vsestransko odbijajo nanje padlo svetlobo. Luna

131

121. O mraku.

Na tratico sedem,
Počivam sladko;

Mrak svoje grinjalo
Kazpenja temno.

Vse trudno utihne,
Zapira oči;

Sam slavček še v dolu
Mi srce topi.

Na nebu budijo
Se zvezde goste,
Oživljajo v meni
Nebeške želje.

Tam gori moj Oče,

Moj svetli je dom,

Po volji njegovi
Če živel tu bom.

M. Kastelec.

122. Magnetizem.

Neka železna rada irn.i to posebno svojstvo, da
na se priteza železne drobce.

Telesa, katera železo na se vlečejo in držd,
imenujejo se magnetna;  moči pa, ki to vzbuja,
pravimo magnetizem  po mestu Magneziji, kjer
so baje to prikazen najpopred opazovali.

Pa tudi v jeklu ali železu sploh lahko obudimo
magnetizem, ako je z ono magnetno rudo taremo
ali drgnemo.

Oe posujemo magnet z železno pilovino, obesi
se te največ na obeh koncih, na sredi pa se ga
ne prime noben železen drobec. Magnetova konca
mienujeta se tudi skrajnika.

Kadar magnet v težišči tako podpremo ali
obesimo, da se more prosto sukati, ustavi se
z merom na istem mestu, v katero se vselej zopet
povrne, kadar koli ga premaknemo: en skrajnih
je namreč obrnen proti severu, a dragi proti jugu.

132

Na obeh koncih priostren magnet, ki se vrti krog
svoje navpične osi, je igla magnetnica;  pri nas
vendar ne kaže natančno proti severnemu zemelj¬
skemu tečaju, ampak se nagiblje nekaj stopinj
proti zapadu.

Igla magnetnica nastavljena v posebnej škatljici,
ki ima na dnu saznamovane strani neba, je kompas
mnogim dober kažipot.

Kadar približamo južni  magnetov skrajnik
južnemu  skrajniku igle magnetnice, odbegne
konec gibljive igle. Če pa približamo magnetov
severni  skrajnik južnemu  skrajniku magnetne
igle, bližata se oba skrajnika, dokler se ne
dotakneta in sprimeta. Istoimena skrajnika
magnetov se tedaj odbijata, raznoimena
pa se privlačita.

če potrosimo na papir železne pilovine, pod
papir pa denemo magnet, postavijo se železni
drobci kakor iglice navpik. Vsak drobec je postal
magnet, ki pod njim ležečemu obrača nasprotni
skrajnik.

Navadno se dd magnetom podoba podkve;
pri takih magnetih leži skrajnik poleg skrajnika
Kako izvlečeš šivanko, ki ti je padla v kako po'
klino ali špranjo ?

123. Elektrika.

Če pečatni vosek drgnemo ob sukno ali drugo
volneno blago ter potem držimo nad papirnatim 1
košček:, skačejo ti koščeki urno na pečatni vosek

133

ter zopet odletavajo. Drgnenje je tedaj v vosku
vzbudilo neko moč, katera papirnate kosce nd, se
vleče in zopet odbija. Prav to se tudi godi, ako
drgnemo steklo, smolo in jantar. Če to poskušamo
v temi, zapazimo na drgnenih rečdh neko svetlobo.
Ako je pečatni vosek, katerega drgnemo, dolg in
debel, švigne nam iz njega iskrica v prst, kadar
ga vosku bližamo; ta iskrica nas nekoliko zbode
ali uščipne, ob enem se sliši neko pocanje. Moč, I
katera tako dela, imenuje se elektrika;  reči pa,
v katerih se vzbuja, zovejo se električne.  Ime
elektrika izvira od jantara, kateremu se po grški
elektron pravi. Na jantaru so namreč že stari Grki
to čudno moč zasledili.

Drgnenje pa ni edina pot, po katerej se
vzbuja elektrika. Veliko se je tudi izvabi, kadar
se dotikajo različne kovine, n. pr. bakrove in
cinkove ploče.

Nekatera telesa lahko sprejemajo elektriko, jo
prav hitro po svojem površji razširjajo in zopet
popolnoma oddajejo. Taka telesa imenujemo dobre
električne prevodnike.  Njim se prištevajo:
kovine, mnoge kapljine, mokri zrak, vlažna zemlja,
človeško in živalsko truplo i. t. d.

Zopet druga telesa sprejemajo elektriko le tam,
kjer se električnih dotikajo, potem jo pa tudi trdno
držč in je nič kaj ne razširjajo; tem pravimo, da
so slabi električni prevodniki.  Taki so :
steklo, smole, svila, lasje, suhi zrak, maščobe i. t. d.

Kaj je nam storiti, ako hočemu kateremu
telesu ohraniti elektriko ?

134

Kar so električne prikazni v malem, vidimo v
velikem ob hudem vremenu.

Ako se namreč zračne sopare ohladd in v me¬
hurčke izpremene, nabira se na njih elektrika. V
debelih in velikih oblakih je je včasih prav veliko.
Če se tak oblak približa druzemu, švigne električna
iskra iz oblaka v oblak; pravimo, da se je zablis-
n i 1 o. Kadar pa šine iskra na zemljo, rečemo, da
je treščilo, ali da je strela udarila. Najraje treska
v visoke stvari in v dobre električne prevodnike.
V visoke reči zat6 rado trešči, ker so viharnemu
oblaku najbližje; v dobre prevodnike pa zaradi tega,
ker po njih elektrika najhitreje pride do vlažne
zemlje. Zvoniki, visoka in samotna drevesa, visoke
hiše, dim iz dimnika in celo dež izvabijo večkrat
strelo nd se. Iščč si najboljših prevodnikov potere
in razžene strela vse, kar jej je na poti, stopi ko¬
vine, zažge gorljive reči in ubije ljudi in živali.
Navadno na teh ni videti nikakšnih ran. Pri tem
se razširja neki poseben, zadušljiv, žeplenast duh.

Kadar se zablisne, ob enem tudi zagrmi.
Strela namreč leti tako brzp, da se pred njo stisne
zrak, za njo pa nastane praznina, v katero bližnji
zrak brž z vso močjo plane ter vzroči tist pok,
ki ga grom  imenujemo. Ker se svetloba hitreje
razširja, nego zvok, vidimo prej blisk, potem še le
čujemo grom. Kadar hitro za bliskom čuješ grom,
takrat je nevihta prav blizu. — Kedor začuje tresk
blizu sebe, sliši le enojen pok; daljnemu poslušalcu
pa je grom drdrajoč in bobneč, ker odmeva pok
od oblakov, od zraka, od gora, gozdov i. t. d.

135

Kadar je hudourni oblak prav daleč, vidimo
le blisk, groma pa ne slišimo; to je blisketanje.

Električna moč pa se tudi posebno čudno rabi
pri telegrafih ali dalekopisih.  Od velikih
mest je ob cestah po stebrih napeta bakrena žica
(drat) v daljne kraje; po njej šviga elektrika iz
kraja v kraj, kamor dalekopisec hoče.

124. O nevihti.

Zanesi nam, zanesi Bog,

Otmi nas rev, otmi nadlog!

Grozi sovražnica srdita,

V oblakov sivih plašč zavita;

Beseda njena — grom rohneč,

In njen pogled je — blisk goreč.

Besede grom in blisk očesa
Nebesa in zemljo pretresa.

Pod plaščem nosi bič prikrit,

Oj bič iz zrn ledenih zvit;

Gorje, če jezna ga zavzdigne.

Če ž njim po polji plodnem švigne,

Gorje!

Glej, tam na polji setev mlada,

Živilo naše, naša nada,

Šibeče teže se drevo;

Glej, pisan cvet na mladem vrti,

Ognjeni sok na vinski trti
Plaho ozira se v nebo,

In vse se vije, vse trepeče,

Boji se šibe vse grozeče.

Zanesi nam, zanesi Bog,

Otmi na^s rev, otmi nadlog!

136

Oh, saj te kličemo očeta,

Čuj prošnjo siromaka — kmeta,

Sprejmi naš jok in vzdih in stok:

„Ne vniči žuljev pridnih rok!

Ti migni — blisku žar se vpihne,

Le prst zavzdigni — grom potihne,

Le veli — bič se razdrobi,

Le želi — led se raztopi:

In roka, ki je prej grozila,

Bo blagoslov na nas rosila.

Zanesi nam, zanesi Bog,

Otmi nas rev, otmi nadlog!“ —

Iz „Zvon“-a.

125. Strelovdd.

Amerikanec Benjamin Franklin  se je po
mnogoterih poskusih prepričal, da blisk ni nič
druzega, nego mogočna električna iskra, katera
nobene škode ne dela, ako leti po dobrih v zemljo
napeljanih prevodnikih. Premišljeval je zdaj, kako
bi mogel elektriko izvoditi iz oblakov. Napravil je
o tem sledeči poskus:

Leta. 1752. je po vrvci spustil navadnega papir¬
natega zmaja (lintveroa) v zrak, ko se je bližala
nevihta. Zmaj je imel zgoraj železno ostrico, ki
je bila z vrvjo zvezana z dobrim prevodnikom.
Na spodnji konec vrvi je privezal ključ, nekaj
višje pa svilnato nit, s katero je zmaja držal. Glej!
iz hudournega oblaka je po zmočenej vrvci pritekla
elektrika, Iz ključa je švignila iskra v prst, kolikrat
se ga je dotaknil s členom.

Ta poskušnja je napeljala Franklina, da je po¬
stavil leta 1760. prvi Strelovo  d^v Filadelfiji.

Strelovod ima na železnem, vsaj 1—1 /2  m. nad
slemenom se vzdigajočem drogu pozlačeno sulico
ter odpeljuje strelo po železnem ali kotlovinskem
protu v zemljo. Dobro napravljen strelovod varuje
okrožje, Čegar premčr je po priliki 6 m. dolg. —
Na Avstrijanskem pa je stal prvi strelovod že 1. 1754.
Postavil ga je bil na župni dvor blizu Znojma
Prokop D i v i š. Da-si ga je moral kmalu zopet
odpraviti, ker so nespametni kmetje mislili, da oni
drog dež odganja, vendar lahko rečemo, da je
strelovod izumel Avstrijanec.

Ob hudej uri varujmo se visokih in elektriko
dobro vodečih stvari. Pod milim nebom ne sto¬
pajmo pod drevesa, posebno ne pod taka, ki na
samem stojč; ne stojmo blizu živali, senenih kop,
ribnikov, močvirjev ali rek! Letati ali naglo voziti
se tudi ni varno; kajti za vetrom rad potegne blisk.

Ob hudej uri ne stopajmo k stenam, durim,
oknom ali pa pod dimnik. Pogasimo ogenj na
ognjišči ter odprimo v sobi okno ali duri, a tak6,
da ne nastane prepih. Najvarneje je sredi izbe.
Varujmo se, zaupajmo pa tudi v Boga!

IV.

Prirodopisje.

126. Trojno kraljestvo prirode.

Neštevilne in različne so stvari, ki bivajo na
zemlji in pod zemljo. Vsakej je podelil Bog po¬
sebna svojstva in moči, da doseže od stvarnika
določeni ji namčn.

Da prirodo ložje spoznavamo, delimo jo na tri kra¬
ljestva: živalstvo, rastlinstvo in rudninstvo.
Živali živč, čutijo in se prostovoljno gibljejo;
rastline sicer tudi živč, a nimajo občuta in se tudi
prostovoljno gibati ne morejo. Rudnine se imenujejo
sploh tiste stvari, katere ne živč, ne čutijo in ne
rastd, ampak se vekšajo z vnanjim nabiranjem
enakih delov.

Pri živalih in rastlinah opazujemo posebne
življenju potrebne organe;  teh pri rudninah ni.
Prve imenujemo zat6 organska,  rudnine p&
neorganska telesa.

139

Pri rudninah je torej vse eno, ali jih popisujemo
velik ali majhen del. Pest peščenca nam njegova
svojstva tako dobro kaže, kakor gruda ali cela
gora tega kamena.

127. Netopir.

Ko poletnega večera tihi mrak prepreza vse
stvari na zemlji, planejo iz vsakoršnih temnih votlin
netopirji in prhutajo po zraku kakor' Črne vešče.
Netopir je čuden polutan. Poglejmo si ga bolj
natanko!

Na kratkem vratu sedi precej debela glava
z golimi in dolgimi ušesi, a z majhnimi očmi. Čeljusti
ste globoko razklani in polni ostrih zob. Prednji
nogi niste prav nič podobni zadnjima, vse kosti so
daljše in močnejše; štirje prsti so posebno zdaljšani,
le palec je kratek in nosi močen zakrivljen krempelj.
Med podaljšanimi prsti je razprežena tanka gola
mrenica, kakor na dežniku tkanina med šibinicami.
Ta mrenica se začne na vratu, razprostira se med
prsti, gre ob truplu do zadnjih nog in obdaje tudi rep.

Netopir precej dobro vidi, še bolje voha, neznano
tanko sliši in preizvrstno čuti. To natančno čutje ga
menda po noči najbolje vodi.

Vsi netopirji so ponočnjaki. Po dnevi spč v
vsakoršnih luknjah in votlinah, po duplih, v starih
zidovih in dimnikih, pod strehami, v zvonikih
m drugod. Večkrat jih je toliko nakupičenih, da je
strop ves črn od njih. V miru se obesi netopir
za krempeljce na zadnjih nogah, stisne mrenico ob

140

sebi kakor plašček, podvije rep ter visi po ves dan
z glavo doli obrnen. Po zimi se stisnejo v kake
zatišje in spč. O južnem vremenu se včasih prebude
in malo izletč, pa gredd zopet spat.

Naši netopirji jed6 samo žuželke, zlasti nočne
hrošče, metulje in mušice, katere že od daleč čiijejo
brenčati po zraku. Zaradi tega in zaradi svoje
požrešnosti so prav koristne živali. Rad sicer leta
v take shrambe, kjer se slanina suši ali mesnina
shranjuje; a ne, da bi žrl slanino, ampak ker lovi
in hrusta razne žuželke, molje, muhe in drugi mrčes,
ki se v mesu in slanini redi. Izmišljeno ja tudi, da
se netopirji radi zapraše človeku v glavo, in da se
mu zapletajo v lase.

Ne pobijajte tedaj netopirjev!

V toplejih krajih živč večji pr h uta rji.

128. Jež.

Ako hočete videti čudnega ponočnjaka, pojdite
z menoj.

Solnce je zatonilo za gorami ; v gozdu so za
čas umolknili razni glasovi, rosa je jela rositi. Usta¬
vimo se na parobji in stopimo za gosti grm. Zdaj
je v gošči nekaj zašumelo med suhim listjem, zdaj
zopet, vedno bližje nas; no ! zdaj se je zgenilo dračje,
iz grmičja se prikaže koničast rilček in precej za
njim čudna žival starikavega, nagrbanega lica, krat¬
kega repa, nizkih podplatastih nog in oblega trupla
v bodečej sivej suknji. T o je j e ž. Da-si tudi je videti
okoren, vendar hlasta sem ter tja, stika po luknjah

141

prevrača listje in rije z rilcem kakor prašiček. Izpod j
kamena je pripodil martinčeka; hitro plane za njim;
živalica bi se zvijala in branila, a ni časa; jež jo je
že pohrustal in nemudoma dalje išče živeža. Poknila :
je veja pod našimi nogami, jež se zdrzne, malo
posluša, pa hipoma skrči glavo in noge ter se zavije
v klopčič. Ako tudi je našopiril bodice, vendar ga
rahlo vzamemo v roke ter ga nesemo dom6v na vrt.

Jež je Čuden gost. Res je v svojem vedenji
nekaj neroden in telebast, ali vendar pošten skozi
in skozi; ni v njem nobene hudobije, prav po
nedolžnem trpi, če ga surovi nevedneži preganjajo.

O ježi govorč nevedni ljudje, da na skrivnem piščeta
kolje, krave sesa in Bog si ga vedi kaj še, kar je
vse izmišljeno. Plašni samotarec žedi ves dan v kakej
seči ali luknji pod kako korenino, včasih pod kupom
suhljadi, ia še le zvečer si upa zapustiti svoje skri-
višče. Boječe eapljd okoli z mokrim rilcem vedno
sledč miši, žabe, kuščarje, kače, črve, polže, ogrce
in drugi mrčes. Najrajše žrč miši; zat6 ga imajo
ljudje tudi v hiši, kjer razen miši lovi še druge
nečedne živali. Ako ne dobi dosti mesnih jedi, loti
se tudi sadja. Znamenito ie pri njem sosebno to,
da tudi najstrupenejšega gada požre brez vse škode.
Tako se jež pošteno preživi do jeseni. Ko začne
listje padati z dreves, skrbi tudi on za zimo; izkoplje
si globoko jamo ter nanosi va-njo listja, mahu in
trave, da je vsa polna. Smešno je gledati ježa, kako
si posteljo znaša. Povalja se baje po listji in mahovji;
kar se je nabodlo na bodice, to nese domčv. Ako se
zraven nasadi še kaka lesnika ali hruška, tudi mu je

142

prav. Ko pride zima, zarije se jež v svojo jamo,
zvije se in zaspi tako trdno, kakor znabiti nobena
druga žival.

Ježev je povsod, na ravnem in v gorah. Ljudje
navadno mislijo, da sta pri nas dva ježa, pasji in
svinjski; a to pride od tod, ker imajo nekateri daljši,
drugi krajši rilec.

Mladi ježi se kmalu privadijo hiše in bili bi
človeku všeč, ko bi po noči ne bili tako nemirni,
in ko bi ne imeli slabega duha. Na vrtčh pa sj ježi
zel6 koristni; pametni gospodar bi jih moral vabiti
na vrte, ker mnogo hasnijo, škode pa ne delajo
nikakoršne.

Ježevi najhujši sovražniki so velike uharice in
psi; kjer ga ovohajo, ne dad6 mu mini. Siromak si
ne vč drugače pomagati, nego da se zvije v klopčič
in tako preganjalcem priliko da, da si nosove
okrvavč na bodicah.

Kakor jež, živita tudi krt in navadna rovka
z večine ob žuželkah in sploh mak'h živalicah;
zato se ti trije imenujejo žuželk o jedni  sesavci.

129. Volk.

Volk je podoben psu, a večji je od njega, da-si
tudi se dobodo psi, kateri so malo ne toliki in tako
močni, da bi človek mislil, volkdvi so.

Volk je navadno nekaj nad 1 meter dolg,
rumenkasto siv in črno lisasi Tz oči mu gleda loki-
vost (zvijačnost) in poniglavost. Neizrekljivo je samo-
golten, vedno bi žrl; a vse nič ne pomaga, zmerom

143

je lačen in suh kakor trlica. Poleg tega je vendar
močen, da-si je videti ves trhel in medel. Ob vsej
svojej moči je poniglav in bojazljiv; poštenega boja
se ogiblje ter zat6 po navadi ne gre na človeka.
Med poletjem se klatijo volkovi največ po samem
prek gozda ter iščejo zajcev, ptic, podgan in domače
živine, ako jo morejo kje dobiti. A po zimi, kadar
pritisne hud mraz in ne dobijo dosti živeža v gozdu,
zbero se na večje čete; lačni se potepajo s hriba na
hrib ter po noči strašno zavijajo, da je človeka groza.
Lakota jih goni na polje, ob cestah se potičejo,
pritepo se v vas, pograbijo psa izpred hiše, živino
iz hleva, konja izpred voza. Volk, da-si je videti
boječ, napade, ako je zel6 lačen, tudi človeka; kadar
okusi človeško meso, potem silno drzen kolje ljudi,
osobito otroke. Videli so ga, da je mrtvece vlačil
iz grobov in žrl. Na paši se prikaže po visokej
travi ter potlej preži na žrebe, telico, svinje ali koze,
ki se mirno pa,s6. Najrajši grabi pa ovce, bodi si
na paši, ako ovoha, da ni psa blizu, bodi si po noči
v staji. Tedaj kolje neusmiljeno ter mnogo več
podavi, nego mu je potrebno. Z ovco preskoči plot
in nesoč jo drži toliko od tal, da se mu ne vleče po
zemlji. — Od ubitega volka človek baš nima velike
koristi. Njegovega mesa niti druge živali nečejo jesti,
menda zatd, ker zoperno diši. Sam njegov kožuh je
nekaj vreden; največjo ceno imajo ruski in švedski
volkovi, katerim se kože cend po 8 do 12 goldinarjev.

To kvarljivo zver zatirajo ter pobijajo povsod
in vedno. Poprej so jim nastavljali zanke, kopali
jim jame, a zdaj jih streljajo, ali m or d se strupom.

144

Mečejo jim mesa, otrovanega se strašnim jadom
strihninovim. Zver požrč meso in že je mrtva.

Volčiča konci aprila meseca v kakej skrivnej
jami skoti po petčro do devetero vdlčet, ki so po
12 do 14 dni slepa. Mladi volk se hitro sprijazni
s človekom, privadi se pasjega živeža ter sprijatelji
se včasih tudi s psom.

130. Lev.

Prostrana Afrika in sosedne dežele vroče Azije
so domovina najsilnejše mačke, leva. Lev je najbolj
močna, najpogumniša in najdrznejša zver. Po pravici
se imenuje kralj vsega živalstva. Dolg je V5 do
2'5 m., visok pa skoro 1 m. Obilne grii e, katere
pokrivajo vrat in pleča, dajo mu veličastno podobo.
Velika glava mu je okroglasta kakor pri mačkah
sploh, jezik pa raskav. Izpod širocega čda resno in
mirno gleda, okoli sebe. Zenica je razpoki podobna.
Močno z rumenkasto rujavo dlako pokrito truplo je
zalito in napeto, a vendar gibično in vitko. V širokih
capah (tacah) ima strahovito moč; e enim samim
udarcem pobije konja ali vola na tla Oborožene pa
so cape z ostrimi kremplji, katere pri hoji skrčuje ter
jih tako ostre ohranja. Močen je pa tudi rep s čopom.
Samica je manjša in nima grive.

Lev navadno zvečer hodi no, lov;  z grmečim
rjovenjem naznanja, da gre na rop. Njegov glas zbega
vso naravo; gozdne živali se plaho skrivajo, živina
v ograjenih stajah je vsa zmočena, priveza,ne kameli
in konji hočejo šiloma odtrgati se in pobegniti, zamolklo

145

mukajoče govedo skače sem ter tja, ovce in koze
zaganjajo in spenjajo se na ograjo žalostno meketaje,
psi tulijo in cvilijo, potnika obhaja groza. Po mačje
zalezuje lev svoj plen, pograbi ga v skoku, pobije
s capo ter mu zmrvi kosti.

Človeka lev le redkokedaj navade, ako ga ni
poprej razdražil, in ako ni posebno lačen. Pripove¬
duje se celo, da se je umaknil pred mirno stoječim
človekom. Ko bi se ga prestrašil in pred njim po¬
begnil, nič bi ga ne moglo oteti pogube.

Pri nas vidimo leva le v zverinjakih.

131. Kuna.

Ni menda bolj predrznih tatic in bolj grdogle-
dih roparic, kakor so kune vse povprek.

Domača kuna ali kuna belica je večja od smrad-
ljivega dihurja;  dlake je črno rujavkaste, grlo in
prsi so bele, rep pa dolg. Belica se raji drži ljud¬
skih pohištev, nego njena sestra zlatica. Po dnevi
leži v kakej luknji ali v katerem duplu blizu hiš;
rada se tudi skriva po drvnih skladalnicah, grob¬
ljah in starih zidovih, potika se cel6 po skednjih
in svislih.

Ta malopridna in krvoželjna zver je pravi strah
za kuretino; ako le more, pritepe se v kurnjak ali
golobnjak in ne neha daviti, dokler še kaj živega
čuti. Kadar ne more zgrabiti kar koli kuri podob¬
nega, zadovoljna je tudi z jajci, mišmi in se
sladkim sadjem, po katero spleza na drevje.

Beličina kožica daje dobro krzno, ki pa nima
tolike vrednosti, kakor ono od marsikaterih drugih
živali kunjega plemena, n. pr. h e r m e 1 i n o v o in
sobolje  vo.  Kunam se prišteva tudi jazbec

Tretje berilo za ljudske sole. 10

146

132. Ri^javi medved

je nekaj manjši, nego njegov beli  brat v severnih
krajih. Ta zver je neokretnega, z dolgo in gosto
rujavkasto dlako porastenega telesa in kratkega
repa; gobec je kratek in koničast, čelo izbočeno,
zobovje pa zel6 močno.  On hodi po širokih
golih podplatih,  na prstih pa ima ostre kremplje,
s katerimi dobro pleza.

V južnej Evropi prebiva rujavi medved le na
planinah; v severnej in vzhodnej pa se nahaja sploh
v samotnih globinah. Dokler je mlad, živi ob rast¬
linah, korenikah, jagodah; med mu je največja slad-
čica. Ako je pa okusil slast krvi in mesa, preži na
večje živali, zahaja rad k ovčjim čredam, trga govedo
in se tudi konjskih kopit vsakokrat ne ogiblje,
človeka ne napade z lepa; ako ga ne draži, Še
s pota mu pojde. Mrtvega človeka se prč ne do¬
takne, le povoha ga in gre dalje.

Da -si je kosmatinec videti okoren, vendar je
uren in gibičen; medved dobro teče, plava in pleza.
Medved napada in se brani s tacami vzpenši se na
zadnji nogi.

Kadar se zima približuje, poišče si tacar v zatišj 1
brlog in si ga nastelje; ko mraz pritisne, gre spat-
če zima popušča, prebudi se; včasih se celo vzdigne
in gre malo svetd pogledat; ako se mraz ponovi,
švedrd v brlog nazaj. Ko spomladi zapusti zatišje,
je ves medel in mršav.

Medveda radi streljajo; njegovo mes6 se j4
koža pa dd dobro kožuhovino.

m

Ujeti mladi medvedi dad6 se ukrotiti; v prejšnjih
časih so jih učili plesati ter jih potem kazali za denar.
Toda za kosmatinca je bila to huda šala, in le taki
ljudje, katerim se žival ne smili, mogli so se s tem
ukvarjati. Zdaj je medvedarija precej ponehala.

Živali pasjega, mačjega, kunjega in medvedo¬
vega plemena so m e s o j e d n e zveri.

133. Veverica.

Kedo še ni z veseljem gledal lahkonoge veverice,
bodi si v tihem gozdu, lejer navadno živi ter svoje
spretnosti in umeteljnosti kaže, bodi si sirotico zaprto
v tesnej gajbici! Zmerom je vesela in gibična, nikoli
ne miruje, vedno je pripravljena na dir in skok.
Veverica je res lepa živalca.

Dlake je rujavkaste, po trebuhu pa bele; naha¬
jajo se tudi črne in v severnih krajih celo modro
pepelaste veverice. Posebno jo odlikuje dolgi in metla¬
mi, na dvoje razcesani rep, katerega zna na vse
strani zavihovati. Tudi dlakavi šopki na ušesih njej
lepo pristujo. Živahno.: in razposajena veverica nas
spominja nekoliko na opico. Nikoli ne more dolgo
biti na istem mestu, vsak čas ima novo opravilo.
Kadar najde lešnik, hitro sede na zadnji nogi, pri-
vihne rep, s prednjima nogama prime lešnik ter ga
začne dolbsti in sukati na vse strani; a kmalu ga
z °pet izpusti, liže se in umiva, popade zopet lešnik in
zoblje sladko jederce. Ko pa kaj zaškrtne blizu nje,
v 'rže ga proč in kakor misel hitro šine po smreki
v  gosto vrbovje. Tam gori se stisne v rogovile ter
oprezno gleda s črnimi očmi doli, ali res preti kaka
Nevarnost.

Ko vidi, da se nima ničesar bati, odgrizne
v  vrhu dolg češarek, prime ga s prednjima nogama
ter g a  začne gristi in obdelovati, da luske in iveri

10 *

148

daleč okoli lete. A tudi tega dela se naveliča; za
kratek čas se malo poziblje na šibkej vejici, skoči na
spodnjo močnejšo vejo ter se zavihti na drugo smreko,
ki stoji za 2 do 3 metre od prve. Urno, urno skače
od smreke do smreke; predno jo moremo ujeti z očmi,
če je Bog si ga vedi kje v svojem gnezdu.

Pa veverica je samo po dnevi in o lepem vre¬
menu tako živa in skočna; o deževji in o velike)
vročini lezi mirno kje v gošči. Stanuje pa navadno
kje na visocem drevesu med rogovilami, redkokedaj
v kacem duplu. Gnezdo ima iz vejic in mahu jako
umeteljno spleteno in znotraj mehko nastlano; vrata so
na spodnjej strani, da ne more v gnezdo deževati
Mlade veverice se hitro sprijaznijo s človekom ter
postanejo krotke in domače. Ker so snažne, smešne in
kratkočasne, imajo jih ljudje radi v gajbah v veseljs
in zabavo. V starosti se rade potuhnejo in grizejo.
Veverica v strahu pišči, v veselji pa mukljd.

Ta živalca živi po vsej Evropi v gozdih
najraje v jelovih, kjer tudi po zimi v snegu doh
jesti. Živi se z vsakoršnimi jederci, posebno s boro¬
vim, smrekovim in jelovim semenjem; rada dolbi
tudi lešnike in orehe.

Njena največja sovražnica je gozdna kuna ah
zlatica, ki zna tako hitro plezati in skakati. Tudi
ljudje postrele mnogo veveric zaradi lepe kozice in
okusnega mesa. Ako se preveč ne plode, veverice niso
ravno škodljive.

Kakor veverica imajo tudi nekatere druge zivafa
kakor zajci, miši, podgane, hrčki, bobri  i. t. d.
v vsakej čeljusti dva dletasta zoba, s katerima prav
dobro glodati morejo; zato se imenujejo gl o d a v d-

134. Velblod ali kamela.

Po velicem delu Afrike in po sosednih azijski ! 1
zemljah se prostirajo žareče puščave. Tudi za k
dežele, katere le malokje oživlja kak studenček, p°

149

katerih žareče sape sežgd vsako bilko, ki bi more¬
biti hotela poganjati v jalovem pesku, skrbela je
brezkončna dobrota in modrost božja. Bog je po¬
daril tem deželam kamelo.

Brez te živali bi puščava ločila narode, ki
prebivajo ob njenih robeh, prav tako, kakor nas
od Amerike loči atlantsko morje. Ali kakor nas po
morji plavajoče ladje vežejo in seznanjajo z Amerika
in z drugimi prekmorskimi deželami, tako je tudi
kamela nam in našemu trgovstvu tako.rekoč odprla
bogate dežele, ki ležč onkraj puščave. Zato razumni
Arabec imenuje kamelo ladjo v puščavi,  in
Egipčan posebno za troje Bogu hvalo daje, namreč
za reko Nil, za kamelo in za dateljnovo palmo.

Na kameli nam najpred pade v oči visoka
grba sredi hrbta. Ta grba je iz masti; pri dobrej
in obilnej krmi se hitro napolni in napne, pri
pičlej pa upade in splahne. Velblod je višji od
vsacega konja. Na dolgem zvitem vratu se ziblje
majhna, skoro ovčja glava s trobastim gobcem,
majhnimi ušesi in velikimi očmi. Na dolgih nogah
ima dva parkeljca, po katerih pa ne hodi, kakor
drugi parkljarji, temveč stopa na žuljave podplate,
ki so mesnatim podplatom podobni in prav pri¬
kladni za hojo po pesku, ker se ne vdirajo. Na
prsih, na kolenih in gležnjih ima trde žulje, na katere
se spusti, kadar počiva, kadar se ji tovor naklada
ali razklada.

Velblod krmo prežveka in spada torej kakor
govedo, ovca, koza, srna, jelen i. t. d. med preži¬
va  č e sč štirirazdelnim želodcem, da-si tudi ima
kamela le tridelni želodec.

Kamela je neprecenljive zmernosti in zado¬
voljnosti. Ni je menda živali na svetu, ki bi bila
zadovoljna s tako malovredno in osorno krmo. Bada
jd najpustejši drač in najreznejši osat; v slast jej
gre tudi suhljad in trhljad. Ob takej krmi živi ves

150

teden in zraven neutrudna prenaša najtežje tovore,
s katerimi prekorači mnogo milj v enem dnevi.

Za brezvodne puščave je pa velblod še po¬
sebno imeniten, ker more tudi ob subej krmi po
več dni brez vode biti. Bosa pa je, da potniki, ako
jih žeja mori, zakoljejo kamelo ter se napijejo vode
iz njenega želodca. To pa je resnica, da velbloda
vodi neki posebni nagon tudi po neznanih potih in
da že od daleč čuti vodo.

Kamela pa Arabcu ne služi samo za ježo in
tovorjenje, temveč tudi z mlekom, mesom, kožo in
dlako. Velblodovo blato se rabi namesto drv. Tako
je velblod prav za prav domača žival prebivalcem
dolgočasnih in suhoparnih puščav.

Ta sicer prekoristna žival ima pa tudi slaba
svojstva. Kakor nekateri pripovedujejo, je pogosto
trmasta in jezi jezdeca, zlasti novinca, kakor naj¬
bolje vč in zna.

135. Osel.

Osel je s konjem v najbližjem rodu in se ven¬
dar od njega. zel6 razlikuje. Ta uborni sivec ni k
manjši od konja, ampak tudi njegovo truplo ni
tako zalito kakor konjsko. Glava je bolj široka;
dolga ušesa, s katerimi vedno giblje, radi mu naga¬
jivi ljudje oponašajo, ne vedoč, da ima zat6 osel
tudi tako dober sluh, kakor malokatera žival. Kra'
tek vrat z majhno grivo drži naravnost naprej. Prs*
so ozke, trebuh napet, hrbtišče pa bolj kostito; čez
hrbet in pleča nosi črn križ. Njegov rep prav nič
ni podoben konjskemu, ker ima le na konci čop
daljše dlake. Osel je kop i t a r, kakor konj, mula
in zebra. Njegova hoja je pazljiva in oprezna;
kjer se je enkrat spotaknil, ne bode se lahko

151

drugokrat, ker se prišedši na ono mesto spomni
prve nesreče.

Osel je veliko boljši 'tovornik, nego konj. S tež¬
kim tovorom čoka neutrudno več ur v najvešjej
vročini in po slabej cesti ali stezi; premišljeno in
mirno koraka po strmih rebrih, mimo globokih
prepadov. Zraven tega je zadovoljen se suhim
listjem, osatom in drugim bodečim zeliščem, da-si
tudi dobro vd, da je oves in seno boljše. Oslovo
meso je užitno, njegova koža se rabi za pergamen;
osličino mleko pa je zdrava pijača.

Osel je pogosto čmeren in trmast, rad grize in
bije se zadnjima nogama; celč njegov glas ljudem
ni všečen. Kakor je videti neumen in top, vendar
je včasih zvit in prekanjen. Med našimi domačimi
živalmi je pravi trpin! Ves drugačen bi bil, ko bi
mu naše podnebje bolje ugajalo, in ko bi se ž njim
malo bolje ravnalo; kajti v gorkejih krajih je osel
veliko lepši, močneji in hitreji.


136. Morski pes.

Morki pes je tudi sesavec, ker ima rudečo,
teplo kri, ker diha s pluči in ker v prvej mladosti
sdsa mleko; živi pa v vodi in tudi na suhem. Dolg
je 1 do 1% m.; porasten je z gosto, umazano
z elenkasto, po trebuhu belo, ob strandh pa maro¬
gasto dlako.

Glava mu je okrogla, nekoliko pasjej podobna.
Velike, lepe oči gledajo pametno okoli sebe; zobovje
je zverinsko, uhljev pa nima. Na gobci mu stoje
dolge ščetinaste brke. Okroglo, dobro rejeno truplo
Je vretenasto, namreč v plečih široko in zastavno,
proti konci pa zoženo. Prekratki udje tako rekoč

152

samo do gležnjev gledajo iz trupla. Sprednji nogi
ste na prsih, zadnji pa nazaj oorneni in z repom
v plavuto zrasteni. Krempljasti prsti so s plavno
kožo zvezani, da ložje vesla. Zaradi plavutastih nog
se zove plavutonožec.  Morje je pravo prebiva¬
lišče morskega psa; na kopnem je neokreten in
počasen. V plavanji ga ne prekosi nobena druga
četveronoga žival. V vodi se veselo igrd, objestno
prekucuje, potaplja.

Ves je razposajen. Po dnevi gre rad na suho
ali spleza na ledeno ploščo, kjer prespi ves dan, a
po poči gre rib in drugih morskih živali lovit. Po
zimi ostane pod ledom in samo tedaj, kadar mu je
treba dihati, pride k luknji, katero si jo nalašč za
to napravil. Največje veselje mu je, ako se more o
lepem vremenu na morskem bregu solnčiti. V velikih
družbah uživajo tu tople solnčne žarke, obračaje
zdaj eno, zdaj drugo plat blagodejnemu solneu.

Mladič ima s kraja mehko svilnato dlako,
katero pa kmalu sleče in potem gre koj v vodo.
Pes in psica sta za mladega v velikih skrbeh;
nikoli ga ne pustita iz oči in ne gresta od njega
v nobene; nevarnosti. Dokler je še slab, vzame
ga mati pod pazuho ter ga tako odnaša vsacemu
sovražniku. Mlad morski pes, ki je vrlo vesela
živalca, da se prav lahko ukrotiti; svojemu gospo¬
dki 11  je poslušen in privržen, kakor domači pes.
Znano je več primerov, da je morski pes iz velike
daljave priplaval nazaj k svojemu gospodarju.

vse  !judi, ki stanujejo na bregovih in oto-
kih ledenega morja, je morski pes ali tulenj naj;
vecjp dar božji; brez njega bi ti ljudje ne mogli
živeti. Meso, kri in slanina jim daje živež, z mastjo
si razsvetljujejo dolge noči, v kože se oblačijo,
z njimi pokrivajo hiše, pregrinjajo čolne in sani;
z lazčehanimi kitami šivajo, iz kosti delajo hišno
orodje, čreva namesto stekla razpenjajo na okna. 1

153

Našim grlom se tulnjevo meso sicer upira, ali
vendar gre iz Evrope in Amerike vsako leto bark
v severna morja tulnjev pobijat zaradi kože in
masti. Tulnje lovci ali streljajo ali pa s kijem po¬
bijajo, zlasti kadar so jih speče zalezli. Lovč jih pa
tudi v vodi z ostvami.

137. Kragulj.

Vroči letni popoldan je. Solnce pripeka z jas¬
nega neba. Praznični mir leži nad vasjo, vse okrog
je tiho in mirno, ce!6 listje na drevesu se ne gane.
Kar je delavnih rok, vse so na senožetih pri senu,
ki se tako lepo suši. Doma so ostali le mali otroci
m starci za varuhe. Pes se je ulegel babici k nogam,
kokoši se pa konci hiše zadovoljno kopljejo v pesku.

Kar na enkrat se začuje ploskanje perutnic.
Jata golobov se pripodi v največjej naglici s polja
'n plane v golobnjak; takdj za njimi prisvrči z ve¬
likim hrušem neka ptica in pade med prestrašene
kure. Še predno morejo misliti na beg, že je ropar
pograbil eno izmed njih ter jo odnesel proti gozdu
mene se za otročji krik, niti za vriščanje drobnih
lastovic in drugih ptic.

Ta ropar je bil kragulj,  ki  mu tudi k o-
košar in gol obar  pravijo.

Kragulj meri po dolgem 60 cm., čez razpeti
perutnici pa skoro še enkrat toliko, zlasti samica, ki
J e  vedno večja od samca. Zgoraj je rujavkasto siv,
8 podaj pa bel s temnimi progami. Voščena koža
°koli kljuna in pa noge so rumene. Kljun  je že
°d kraja zakrivljen, kratek in močen.

154

Kratki perutnici le na pol pokrivate dolgi rep.
Zgoraj prnati nogi imate štiri krive krepke
kremplje,  od katerih so trije naprej, eden pa
nazaj obrnen.

Kakor vse ptice ujede  tudi kragulj ne
mara za družbo. Samotarno živi pol vsej Evropi ;
zlasti blizu vasi; gnezdo pa napravlja v gozdih na
visokih drevesih, navadno v rogovilah blizu debla.

Iz 2—4 zelenkastih, včasih rumeno pikastih jajec
se izvalč strahoviti požeruhi; stara jim znašata vse,
kar jima pride pod kremplje.

Kragulj je med lovečemi ujedami najpožrešniši.
Nikdar nima dosti, zmerom bi davil in žrl. Pticam
kakor manjim četveronožcem je strah in groza. Ta
krvolok je tudi neizrekljivo drzovit; z dvorišča odnese
kokoš in pride golobe strašit na golobnjak.

Tudi orel, postojna, ser, jastreb, sokol in sove
so ptice ujede.

138. Pegasta sova

je naša najlepša in najprijetniša sova. Na prvi po* !
gled jo je lahko spoznati po velicem, belkastem in
rjasto obrobljenem venci, kateri obdaje oči. Truplo j
je tanjše kakor pri drugih sovah, perutnice so dolg e > i
perje pa lepo pisano. Po hrbtu je jasno pepelasta, £
po trebuhu pa rjasta, z pegicami posuta. Kratek
kljun je kljukasto zavit; velike oči tudi po dnevi q
vidijo, vendar jim velika svetloba hudo dene. Pr^ 1  k
so s kremplji oboroženi; vnanjega po volji lahko
nazaj obrne in zaradi tega tudi dobro pleza.

155

Pegasta sova prebiva povsod, kjer najde kak
mračen in miren kotiček: v zvonikih, v starem
ziclovji, pod streho in v duplih. V mraku leta na
lov in sicer prav tiho in vegasto. Rada obletuje
človeka, se vč da ne iz slabega namena, kakor se
dozdeva marsikateremu bojazljivcu. Ona lovi miši,
podgane in hrošče. Prištevati jo gre najkoristnejšim
pticam, kajti ena sama v enej noči lahko poje
15 miši. Ne preganjaj je torej, da-si tudi je njen
glas prav zopern.

Mladiči se človeku kmalu privadijo, ako se ž
njimi peča.

Uharice in čuk,  ki je pri praznovernih
ljudeh razvpit kot mrtvaški ptič, so tudi znane sove.

139. Kos.

V senčnatem zatišji, kjer bister potok Šumija,
kjer se tožne jelše in vrbe vrstč, kjer se zlaticam
^arč rumene glavice po pisanej loki, tam je kos
aonuL Tu leta na hladni vodotoč žejo si gasit in
8e  kopat; tu leta po vlažnih tleh, najrajši na senožet
s hkat za hrano.

Kadar zagleda kaj neznanega, brž osupel ostrmi,
°Prč se na rep, spnč kvišku glavico in izleti v
bližnjo goščavo. Iz nje pak zvest in zanesljiv čuvaj
Vs ern krilatim in štirinogatim živalim, zakliče jim
glasno: Čudno, čudno! opominjaje, naj se le varujejo.

Kos je do 20 cm. dolga ptica se srednje dolgim
re pom. Ves je črn, samo kljun in kolobarček okoli
°čes je rumen. Valjast in na konci malo ukrivljen
je krajši od glave.

, Kos je vse, kar sploh gre pticam v slast. Po
ie tu pobira črve in mrgolince pod listjem in mahom;

156

jeseni se hrani se sladkim in sočnim sadnjem ; po
zimi je pa vsaka jagoda dobra.

Gnezda ne dela nikdar visoko od tal, dostikrat
pa tudi na sama tla. Kosovka znese do pet modro
zelenih in sivo pegastih jajec.

Kos je čislan pevec.  Spomladi na vse zgodaj,
ko je še vse otrplo in dremotno, in predno še ze¬
leni bukova veja, sporočuje v milih pesmih svoja
vigredna čustva. Pa tudi tihi večerni mrak ljubi kos
za svojo sladko pesem.

Solnce zahaja, daleč tam v tožno zavišnelej
meglini tone za gore; odsevajoči žar še rudeč tre -
peče skozi gosto vejevje noter v pomračeni hram.
V bukovji p6zna mavrasta pivka še bobna po
operelem deblu; ljubka grlica še gruli v hosti, in
drobni palček rahlo žgoleva v grmu. Na senožeti
že rosna kaplja objema belemu zvončku dremotno
glavico. Vse sanjavo medli, kratek mir kraljuje po
dolu in dobravi; na enkrat se zasliši glasna pesem
To je kos, ki poje svojo večernico. Kje je? Glej;
sicer najrajši blizu tal, zletel je kakor v svesti S
svojega prelepega glasu visokej smreki gori oa
višek, da mirno glaseča pesem svobodnemu pevci)
iz grla doni povprek prostranega loga nad zračnimi
vrhovi okrog in okrog na široko! Ni ga pevca
ptiča, da bi tako ljubo znal opevati večer.

Tihi mrak ogrinja naravo. Kos požvižgava Še,
pa tudi njemu se pesem rahleje in rahleje topi
dokler počasi popolnoma ne jenja. Tedaj pa se
spusti doli v tihi kraj, v svoje gnezdo.

140. Sraka in mlade.

Sraka mlade je svarila :
Vse preblizu hiš greste!
Vas bo nagla smrt pobila,
Niste dovolj pametne.

Kadar človek se pripogne'
Alj pa sključi se na tla,
Vsaka naj se hitro ogne-
On pobira kamena.

157

Ce je taka, reko mlade,
Kaj pa bo začeti nam,

Ak’ se tiho mož prikrade,
Nese kamen za hrbtam!

Starka pravi: to je zmota!
Vse po svet’ na robe gre.
Doživela kaj sem srota!
Jajee več od pute ve.

V. Vodnik.

141. Prepelica.

Kakor domača kura, puran, pav, fazan, divji
petelin in jerebica je tudi prepelica ptica kokoš¬
jega plemena;  vendar je veliko manjša, nego
druga kuretina. V  perji je nekoliko jerebici po¬
dobna; pozna se pa lahko po tem, da se zaradi
kratkega repa vidi kebasta.

Prepelica prebiva povsod po obdelanej zemlji;
najbolj so ji po godu posejane njive. Po dnevi se
skriva po žitu, proti večeru pa nekako oživi in
prepeva svoj pet pedi, pet pedi.  Pred sovraž¬
nikom hitro smuče med bilkami ali pa se potuhne
in skrije v kako jamico ali za prsteno gručo, kjer
jo je težko zapaziti, ker je skoro tiste barve kakor
suha prst. Leti dosti hitro, a ne visoko; leteč nikdar
ne sede na drevo, zmerom zopet na tla.

Hrani se z žitom in vsakovrstnim semenjem,
vmes trga tudi travo, jč črve in žuželke ter za boljo
prebavo zoblje pesek, prav kakor kokoš.

Iz zelenkastih in rujavo pegastih jajčik izvali
temno mahaste kebčeke, ki takoj tekajo za
materjo.

Prepelica je edina selivka med kokoši. Ze konci
meseca avgusta začnd prve odhajati, glavna jata pa
s e vzdigne še le meseca septembra. Na milijone se
te živali zbere jeseni v južnej Evropi po vseh deže¬
lah okoli sredozemskega morja. Ko potegne ugodni
veter, vzdignejo se v zrak in letd prek morja v Afriko.
Koliko jih onemore in pogine na potu! Meseca aprila
Pa se zopet zbirajo za pot proti domu.

158

Prepelica ima neizrekljivo mn6go sovražnikov:
najhujši je pa človek, ki jo lovi in strelja zaradi
okusnega mesa. Ko pride jesen, jih lovci pokajo,
da je groza.

142. Sljuka.

Dvakrat na leto vsem lovcem kri zavrč, to je:
jeseni, ko začne hrastovo listje rumeneti in odpadati,
in pa na pomlad v postu. Takrat namreč pridejo
sljuke v naše kraje. Gospod in kmet hiti zjutraj
in zvečer na parobje gozda v močvirne  jarke,
v loge in dobrave — čakat kljunačev.

Sljuka ima dolg, raven in tanek kljun, ki je
na korenu mehek in gibek, na konci pa s občut¬
ljivo kožico prevlečen. Rujavo oko jej stoji visoko
in je jako nazaj pomakneno. Vrat je kratek; kratke
so tudi po stegnih pernate noge. Sivo perje je
rujavo progasto.

Kljunač ni naša domača ptica; njena prava
domovina je daleč na severu. Ko pritisne zima,
gredb skozi naše kraje dalje proti jugu. Potujejo
pa samo po noči, a ne v viharnem vremenu. Po
dnevi se skrivajo po šumi, ker so jako plahe; samo
če je vse mirno okoli njih, smučejo in tekajo po
goščavi iščč si hrane. Kakor pa zagleda ali začuje
kaj sumnega, potuhne se, počene na zemljo, kjer
je zaradi prstenega perja ni mogoče razločiti od
listja in druge šare. Spojen se vzdigne glasno
prhutaje in noge naravnost nazaj držč, prhne med
veje in se izgubi v hosto. Včasih po več dni osta¬
nejo na enem mestu.

Sljuka se hrani z vsakovrstno golaznijo: s črvi,
glistami, polži i t. d. Za tak posel ji posebno
ustreza dolg in gibek kljun; ž njim zabada v mehko
zemljo, otiplje in čuti črva, pograbi ga in izvleče.

Kljunač slovi za posebno slaščico; čuditi se je,
da te ptice niso že davno popolnoma zatrli. Vsako

159

leto se jih na milijone postreli. Povsod, koder
hodijo, vse na nje preži.

Tudi priba, čaplja, bobnarica in druge so ptice
m o č v i r n i c e ali b r o d n i c e.

' ■ ' ' ' - '"1 'fšC ' ;

143. Bača.

Raca je p 1 a v a r i c a. Trije prednji prsti so
namreč zvezani s plavno pečico, zadnji pa je
krnjast. Tako je noga podobna veslu ter je ustvar¬
jena za plavanje in veslanje. Na suhem je pa
raca težkonoga in počasna, kajti kratke in' proti
zadnjemu koncu pomaknene noge ne morejo lahko
nositi težkega trupla. Zat6 se raca pri hoji ziblje,
zdaj na eno, zdaj na drugo stran; pravimo, da raca.
Račji kljun je spredaj ploščnat in tako širok, kakor
zadej; gornja čeljust je na robčh nazobčana. Perje
.je prav različnih barv; najlepše se sveti sredi
perutnic okno ali zrcalo;  tako se namreč ime¬
nujejo ona modrikasta ali vijoličasta peresa, ki so
zgoraj in spodaj črno in belo obrobljena. Racmana
.je poznati po peresih, ki se mu nad kratkim repom
na kvišku krivč.

Da-si raca težko hodi, vendar je videti spretniša
°d gosi. Rade so v društvu med seboj, pa tudi
z drugo perutnino na dvorišči se rade družijo.
Da se jim perje v vodi ne premoči, mažejo si je
z neko mastjo, katero si s kljunom iztiskajo iz
neke žleze nad repom. Rade stojč na enej nogi,
speče pa vtikajo kljun med perje na plečih.

Ali pravi njihov živelj je vendar le voda, brez
nje raca ne more biti srečna. Zna se tudi potap¬
ljati, da-si tudi ne posebno dobro, vsaj v globokej
y odi ne; rep ji navadno gleda iz vode, kadar s
kljunom brodi po blatu v plitvih vodah.

Raca je neizmerno požrešna; jč veliko in nič
ne izbira, podobna je v tem svinji in podgani.

160

Račja jajca so za spoznanje debelejša od kurjih. '
Mlade račice so prijetne živalce. Kakor so se iz¬
legle in se jim je posušil mah, takdj tekajo in
same jed6; prvi dan že spretno plavajo, izkušajo
tudi potapljati se in sploh zgodaj začnd same
skrbeti za se.

Naša domača raca izvira od divje.

Ta se iz mrzlih severnih krajev na zimo seli
in prileti v velikih jatah na naše vode. Divja
gnezdi tudi na naših večjih jezerih in močvirjih.

Divja raca ima mnogo sovražnikov; najhujši
je pa vendar človek, ki jo prevari, če tudi je jako
plaha, tankoslušna in bistrovidna.

144. Žolne.

V gozdu, kjer stoji deblo poleg debla, eno
ravno kakor sveča, drugo zopet razkrečeno in krev-
ljasto, kjer pod tvojimi nogami pokajo preperele
vejice, in kjer vsaka stopinja vzbuja šum v suhem (
listji, vlada pogosto tihi mir. Človeku se zdi, kakor
bi tudi drevesa počivala; samo včasih završi nekaj
v vrhovih, kakor bi se jim kaj sanjalo.

To tihoto na enkrat moti neko trkanje, kakor
bi kedo kaj pribijal. Malo preneha, pa zopet začne,

— hitreje in hitreje. Ako se ozremo po neutrujenem
potrkonu, zapazimo žolno.  Kakor bi bila pribita,
obesila se je z močnimi kremplji na deblo; s kljunom 1
pa teše, da iverje okoli nje leti. To je v resnici
gozdni tesar. j

Za tako tesarijo pa ima tudi potrebno orodje, i
Kljun je dolg, robat, klinast, proti koncu oster. Le
glejmo, kako dela ž njim. Zdaj je kakor s kladivom }
potrkal po lubji; po glasu poznh, je li drevo bolno
ali zdravo. Glas mu povč, ali so se pogubne žu¬
želke naselile pod lubjem, ali že žr6 na drevesnem j
mozgu. To drevo odmeva čisto in jederno udarec, s

161

kar mu je znamenje, da je zdravo. Tukaj za perna¬
tega tesarja ni posla,

Preletel je na drugo deblo. Votlo po njem
bobnč udarci; tu se bo trud plačal. Hitro prevrta
s kljunom lub, odčesne kos skorje in zopet potrka.
Prestrašene žuželke bežd sem ter tja, rade bi ušle,
a zastonj. Tesar vzame v pomoč zdaj še drugo
orodje, namreč jezik. Kakor igla je nabrušen in na
strančh s kaveljci oborožen. Strelovito hitro sika
sem ter tam; kar se ne nabode na ražen, obvisi
na kaveljcih. Vsako žuželko, da-si je tudi globoko
skrita, sproti izvleče suličasti dolgi jezik.

Za tako delavnost pa mora žolna imeti posebne
noge; zakaj ves čas se mora ob deblu po konci
držati in ob enem s kljunom dolbsti in tesati. In
res so njene daleč zadej stoječe noge kratke in
trščate; dva prsta sta naprej, dva pa nazaj obrnena,
vsi so z ostrimi kremplji oboroženi.

Pri plezanji ji je v pomoč še klinast rep; s
trdnimi repnimi peresi se pri plezanji poganja
naprej, pri tesanji se pa na nje opira. Največjo moč
ima v kratkem vratu in v koščatej glavi; ostalo
truplo je šibko.

Po takem je žolna p le z a vk a, ki gnezdi
kolikor mogoče visoko v starih drevesih. Ker je
izvrsten tesar, izteše in izdolbe si luknjo za gnezdo
tudi sama.

Iz tega se lahko izprevidi, da so žolne za gozd
Prekoristne ptice. Pametni gozdarji to dobro ved6
111  pustč nedolžno in koristno ptico na miru.

Ne preganjajmo tedaj niti žoln, niti njim sorod¬
nih in prav tak 6 hasljivih deti  j e v. —

Vse ptice imajo enako sesavcem trd kostnik,
^dečo, toplo kri ter dihajo s pluči. One nesb jajca
3  trdo apneno lupino, valč jih se svojo telesno

I Tretje berilo za ljudske Sole. ll

162

toploto in so s perjem pokrite. Namesto zob imajo
rožen kljun, namesto prednjih nog imajo perutnici,
zadnji pa kažete štiri prste, ki so različno ustvar¬
jeni. Pri nekaterih so mladiči, ko se izležejo, skoro
goli; stari jih pitajo tak6 dolgo, da so godni; drugi
pa imajo takdj perje (mah) ter si kmalu sami
iščejo hrane.

145. Župan.

Postava zverinam je nova podana,

Zatorej si volijo urno župana;

Pa kaj jim volitve koristile so,

Na vrbi nam sraka razlaga tako:

Zberejo medveda;  a medved je mrha,
Zarobljen in kosmat od pete do vrha;

Budil z godrnjanjem prezgodaj jih je
In s tacami sodil, pravično alj ne;

In koj se oglasi jih sto:

Le - ta nam županil ne bo!

Zbero si jelena;  pa on rogovili,

Prevzeten povsod med prvake se sili;

Z rogato glavico je pač darovan,

A v glavi ošabnej je malo možgan;

In spet se oglasi jih sto:

Le - ta nam županil ne bo!

Zbero si rujavca, iz šume lisjaka,

Na kterem krivična je sleharna dlaka;

Kupaval je sam in prodajal je sam,

Da z ljudsko krvjo si napolnil je hram;

In spet se oglasi jih sto:

Le - ta nam županil ne bo!

163

Zberejo si zajca;  alj zajec neveden,

Za skrb in za čast domovinsko ne vreden,

Ni poznal postave, se slednjega bal,

Po noči je kimal, po dnevi je spal;

In spet se oglasi jih sto:

Le - ta nam županil ne bo!

Zberejo si kosa  potem gospodarja,

Ali kos pa ošabno povsod se ukvarja;
Zvižgaval jim vedno iz enih je strun,

Skoz okence vsako potikal je kljun;

In spet se oglasi jih sto:

Le - ta nam županil ne bo!

Zberejo si osla;  pa osel zabiti
Nobene po všeči ni znal obrniti;

Z ušesi le miga in v prahu leži,

Pa kjer se povalja, tam dlako pusti;

In spet se oglasi jih sto:

Le - ta nam županil ne bo!

Zberejo si palčka;  a on je skakavček;
Natihoma leta priliznen hinavček,

Zverino je dražil, unemal prepir,

Iz loga pobegnil je ljubljeni mir;

In spet se oglasi jih sto:

Le-ta  nam županil ne bo!

Od tedaj zverina, tako zapeljana,

Po svetu širocem si išče župana; —

Ge pravega bo pripeljala na dom,

Prijatli! poročil alj pisal vam bom.

M. Vilhar.

11

164

14G. Kače.

Kače so breznožni p 1 a z a v c i s hladno krvjo
in z dolgim truplom, ki je z luskinami pokrito.

Strah pred kačami se vcepi otroku že od
mladih nog. V brezštevilnih pravljicah opisujejo mu
kačo kakor neko čudno, skrivnostno, hudobno in
sploh človeku neprijazno stvar. Tak6 se človek že
v mladosti navzame sovraštva proti tej živali, še
predno živo vidi.

A poseben strah pred to živaljo dela izkušnja,
da ta žival človeku življenje vzeti more. To izkuš¬
njo potrjuje toliko žalostnih primerov!

Da-si je strupenih kač v razmeri z nestru¬
penimi malo število, vendar se človek boji vseh.
Nedjjdžnim in dolžnim, vsem je napovedal vojsko
brez milosti. Kadar naleti na kako kačo, ubije jo,
Če more, ako ne, pusti jo na miru.

V Evropi, posebno pri nas, nahaja se malo
vrsti kač, a med temi še manj strupenih.

Med poslednjimi je najnavadniši g a d, ki rad.
prebiva v bregovitih gozdih na skalnatih, solnčnih
krajih, pa tudi na prisojnih senožetih in cel6 v moč¬
virji. Najraje tiči v nizkem grmovji, ali po kamenji,
katero solnce pogreva. Tu se tudi pogosto najde
njegov lev, to je stara obleka, ki jo je slekel. Gad
je Čez pol metra dolga in za dober dm. debela,
zel6 strupena kača. Grledč barve je prav različna;
ne najdeš dva gada, ki bi bila popolnoma enako
pisana. Naj si pa bo te ali one barve, vedno ima
po hrbtu temno rujav ali črn rogijast trak. Na temenu
delate dve temni progi podobo črke V. Spodaj
6  J, bel, po trebuhu pa modrikasto črn

m belo ali rujavo pegast. Očesi nimate vejic, zato
pa tudi nobena kača ne more zamižati.

Na nebu ima na vsakej strani 10 kratkih,
tankih, koničastih zob, a v gornjej čeljusti na

vsakej struni po en nazaj zakrivljen, kakor igla
tanek, strupen zob. Ta zob je votel in stoji v jamici
gornje čeljusti. Ako gad zine, potisne se gornja
čeljust naprej, zob se postavi po konci in je priprav¬
ljen usekati; kadar se pa žrelo zapre, stopi gornja
čeljust nazaj, in zob se skrije v kožnato gubo, ki
visi ob zobu. če hoče gad usekati, zine zelo široko,
hlastne po živali in zasadi omenjena dva strupena
zoba v njo. Pri usekanji pritisne zob na strupeno
žlezo v gornjej čeljusti, kapljica strupa se pocedi
v votli zob in po njem v narejeno rano, kjer se
primeša krvi ter jo ostrupi. Kakor vse k,:če po¬
goltne cčlo uplenjeno žival.

Kogar gad pikne, najbolje stori, ako rano
takoj izsesa, to pa samo takrat, če nima ranjenih
ali razpokanih usten, ker drugače bi z izsesanjem
ne samo ne bilo pomagano, ampak nevarnost bi se
še povekšala.

Drugo, česar človek ne sme nikoli opustiti,
ako ima kakoršno koli ostro rezilo pri sebi, je, da
si rano, kolikor se da, globoko izreže. Najbolje so
škarje, če so hitro pri rokah, ako ne, pa tudi vsak
oster nož. Se škarjami naj se vbodeno mesto kolikor
more globoko izreže, da se rana izkrvavi in da se
ostrupljena kri hitro odteče. Izrezana rana se mora
takdj izprati z vodo, ali še bolje, s kako jedko
tekočino se salmijakovcem, lugom ali žganjem.

Uspešnega notranjega zdravila zoper kačji strupi
.še ne poznamo. Priporoča se od nekaterih amonijak,
salmijakovec in pa žganje ali sploh vinski cvet.
Opazilo se je, da se od gadovega ugriza ostrupljen
človek ne upijani, ako tudi čez mero žganja popije.

Druga strupena kača in sicer v južnih krajih
našega cesarstva je modras.  Ta kača Je gadu
zel6 podobna, samo še večja in nevarniša je od
?jega. Od gada se loči na prvi pogled v tem, da
ima na nosu kratek, mehek rožiček. Modras je v

166

naših krajih v navadna kača; nahaja se povsod na
Kranjskem, Štajerskem, Primorskem in tudi na
Koroškem. Huda sovražnika gadu in modrasu sta
jež in dihur.

Od ostalih kač, ki bivajo v naših krajinah, ni
nobena druga vrst škodljiva; nekatere so še zeld
koristne, če pomislimo, da pokončavajo take živali,
ki so kmetijstvu na kvar.

Med temi je najnavadniša naša belouška.

0 tej kači si vraževerni ljudje mnogo pripo¬
vedujejo, da je namreč strupena in hudobna, kar
pa je le prazna bajka. Neškodljiva belouška še cel6
beži pred človekom; ona lovi miši in druge kvar¬
il 1 ^ živali. V jed so ji tudi ribe in žabe. Še druge
neškodljive kače so: smokulja,  vož  i t. d.

V vročih krajih sveta živč velikanske in tudi
stiašno strupene kače; n. pr. udav  ali boa, klo¬
potača  i t. d.

147. Krastača

je neokretna, kakor pest velika, sivo rujava žival
za je podobe. Od žabe pa se razločuje v tem, da
nima gladke kože, ampak da je polna bradavic,
vecph in manjših. Zadnji nogi imate kratko plavno
pecico m ste krajši, nego pri žabah, zatd tudi ne
skače tako daleč kakor tč.

Da-si tudi se šteje k dvoživkam,  vendar
s a o plava in sploh le spomladi v vodo zahaja?
,.° S \°.H jajca v dolgih motozih med vodnimi rast-
mami izpeljava. Takrat tudi grgra se zamolklim
g asom. Iz jajčik izleze najpred paglavec,  ki se
počasi razvija v popolno krastačo.

1 o dnevi je krastača zmerom skrita po zakotjih?
y luknjah m pod kamenjem, po noči se pa prikaže
iz svojega skrivišča in gre si hrane iskat. Se svojim

167

mesnatim jezikom, ki ji je v brezzobnih čeljustih
spredaj prirasten, lovi žuželke, Črve in polže.

Ako tudi se ji oči prav lepo svetijo, zdi se
ljudčm vendar ostudna in gnjusna. če jo dražiš,
napihne se sicer in pušča iz bradavic oster sok,
ki pa ni strupčn; a drugače je popolnem nedolžna
in še koristna žival. Ne preganjajte je!

148. Bibič.

Mladi ribič ribo vjame, Rad ujel bi ribe veče,

Al' premajhna se mu zdi; Trnek vrže sred vode.

Z mreže jo za vado vzame Čakal je do mraka sreče,

In na trnek nasadi. V mraku prazen domu gre.

Iz  „Glasnik“-a.

149. Ostriž.

Ostriž je v vseh europskih rekah in jezerih
navadna riba. Redkokedaj je Čez 32 cm. dolg in
nad kilogram težek. Trupla je podolgovatega in
stransko stisnenega.

Kakor vse ribe giblje se tudi ostriž z plavutami.
Razen dveh prsnih in dveh trebušnih plavut, ki so
ostrižu to, kar so noge četveronogim živalim, ima
še dve hrbtni, navpik stoječo repno in podrepno
plavuto. Pokrit je s precej velikimi, trdimi in hrapa¬
vimi luskinami ter je razen belega trebuha zelenkasto
rumen s počeznimi progami. Na okornej glavi ni
videti uhljev, veliki očesi pa ste ploščati in brez
vejic. V enako dolgih, po navpik se majajočih
Čeljustih so nasajeni ostri zobčeki; prav tak/) je
oboroženo nebo in žrelo. Ostriž ne diha skozi nos,
ki se v žrelo tudi ne odpira, ampak škrgami,
katere ležč ob glavi na obeh strančh in so s po-
klopcem (pokrovom) pokrite. V škrgah se raz¬
prostirajo z rudečo, a mrzlo krvjo napolnjene žile;

168

te dobivajo zrak od vode, katero riba požira in
pri skržnej poklini zopet odceja.

Riba tedaj tudi ne more živeti brez zraka,
samo da ga iz vode dobiva. Zat6 sekajo ribiči
luknjo v led nad ribnikih, da ribam zraka ne
izmanjkuje. Pod hrbtom je mehur, katerega zdaj
stisne, zdaj pa razširi, kakor je pač treba, da se
ložje pogrezne ali vzdigne v vodi.

Ker nima pluČ, je mutast.

Ikernica znese meseca aprila blizu 300.000 kakor
makovo zrno drobnih jajec ali iker, ne da bi se
dalje za nje zmenila. Po štirih tednih izležejo iz
njih mladiči, ki pa prav počasi rastejo (v treh letih
za 16 cm.).

Ostriž je jako požrešna roparska riba, živeča
ob manjših ribah, dvoživkah in črvih,

Če tudi ima mnogo koščic, love ga vendar
zaradi okusnega mesa na trnek in v mreže.

Plemenite ribe, imajoče malo koščic, a dobro
meso, so v naših krajih tudi: črno rudeče pikasta
postrv, sulec,  tolsti karp,  tanka ščuka, mrena,
lipan i. dr.

Viza  daje drag mehur, s katerim vino Čistijo.
Jegulia  je gladka, kači podobna riba. Najslabše
ribe so belice;  njih meso je plehko in polno
koščic. Zlatico  drže zaradi zabave pogosto v
steklenih posodah.

Tuje ribe so: polenovka  (trska), sardela,
slanik  i. t. d.

150. Bom.

Najpožrešniše in najbolj ropaželjne morske po¬
šasti so somi.  Skržnih poklopcev nimajo, temveč
samo skržne pokline; veliko, široko in polkrožno
žrelo je pod naprej molečim gobcem. V severnih
morjih najde se več manjših somskih pavrsti, a
tudi velikanski som,  ki je včasih nad 10 metrov

169

dolg in čez 800 kilogramov težek. Love ga zaradi
velikih jeter, iz katerih se spušča ribje salo.

Ne le da preganja malo ne vse morske živali,
tudi nad človeka se upa in ga zdrvi v svoje stra¬
šansko žrelo. Ona ima blizu 400 po 5 cm.' dolgih
zdb, ki so v spodnjej čeljusti v štirih, v zgornjej pa
v šest vrstah nasajeni. Požerun plava po več dni
za ladjami in samogoltno požira vse, kar se z
nje meče v morje. Zatorej jih ni težko ujeti, toda
korist je jako mala od njih.

Prav pogosto se pripeti, da pograbi kopajočega
se človeka ter ga požrd ali pa tak6 poškoduje, da
vsled tega navadno umerje.

151. Smrekovi lubadar ali pisar

je samo 5 mm. dolgi hrošč. Kakor drugim hroščem
je tudi lubadarju truplo razdeljeno na tri dele: na
glavici  ima oči, betičasti tipalnici in usta, na
oprsji  krila in 3 pare nog, zadek  je kratek.
Barve je rujave, bolj temne ali bolj jasne.

JDa-si tudi je smrekovi lubadar prav majhen,
vendar je zelo škodljiv hrošč. Uničil je že velike smre¬
kove gozde. Uvrta se namreč v smrekovo skorjo, pod
katero leče jajca v lub. Navadno si izbere le stara,
bolehna, posušena ali od vetra podrta drevesa in star
ali pa tudi že posekan les. Ako se pa zelo zaredi,
napada tudi popolnoma zdravo in dorasteno drevje.
Iz jajčik izležejo ličinke, ki so malim, breznožnim
rumenkastim črvičkom podobne. Te vrtajo pod lubom
dolge, zvite, vedno širje, nekoliko črkam podobne rove
ali žlebove, na konci katerih se potem zabubijo. Iz
bubic prodro popolni hrošči in prejedajo lubje, ki je
potem polno luknjic, kakor bi bilo prestreljeno.

Tako drevje se pozna na tem, da se začno v
vrhu in po vejah igle rudečiti; sok mu zastaja,
kmalu se posuši.

170

Najbolj gotovi in zanesljivi pripomoček proti
temu škodljivcu je ta, da se vsa suha ali bolehna
drevesa iz gozda spravijo. Kadar se pa je lubadar
hudo razmnožil, tedaj ga je dobro loviti na posebna,
drevesa, ki se nalašč posekajo ter z vejami in iglami
vred ležati puste. Taka drevesa, v katera se pisar
najrajši naseli, spravijo se potem iz gozda in olupijo;
skorja pa se sežge.

Kar je pisar za smrečje, to je borovi lubadar
za borovje.

Najhujši sovražniki teh in enakih gozdnih škod¬
ljivcev so ptice.

152. Svilni prelec.

Prvotna domovina svilnega prelca je Kitajsko
in Indija, od koder ga je v šestem stoletji v Grško
dal uvesti cesar Justinijan. Od tod se je reja te
koristne žuželke počasi razširjala po Laškem, Fran¬
coskem in Španskem. Dandanes jo imamo povsod,
kjer ji bela murba raste v živež.

Svilni prelec je neznatni metulj  debelega trupla
in na robu izrezanih kril ali perutnic; tri mrke,
bolj temne proge mu drže čez krila. Samec ima
jako grebenasti tipalnici, samica pa le ščetinasti.

Samica leže mnogo (200 — 300) jajčik prosene
velikosti, ki potem prezimijo. Spomladi, kadar bela
murba listje poganja, izleze iz jajčika svilčeva
gosenica.  Mlade gosenice so neznano požrešne,
rastejo hitro in se leve štiri- ali petkrat. Kadar je
dorastena, vsa je bela in gola ter se začne zapredati.
Ko se je z nekolikimi nitmi pripela med veje,
slamo, ali kar jim za to pripraviš, zamota se v gost,
dolg zapredek  (kokon), ki ima velikost in podobo
golobjega jajca. Posamezne niti v zapredku pa niso
enake. Zunanji rahli ovojek daje  tako zvano kosmato
ali zadnjo svilo; v sredi je najdaljša (do 300 m.)

171

in najtanjša svila, notranji ovojek pa je zelo zmeden
in da, tako imenovano svilno vato. Svilec se zaprede
v 4 dneh; čez 18 do 20 dni prodre metulj  skozi
zapredek, katerega je popred omehčal z nekim sokom,
ki mu teče iz ust.

Pri sviloreji je treba na to paziti, da se gose¬
nice ne izležejo, dokler nimamo dovolj hrane za nje.
Imeti morajo vedno zadosti lepega zelenega murbo-
vega listja, da ne stradajo. Kadar so se zapredle,
ne dajmo metuljem predirati mešičkov, ako nam gre
za svilo; pomore se se suho toploto ali pa z vročo
vodo. Le srednja zapredkova lega se dd lepo odmo¬
tati; vendar je ena sama nit navadno pretanka,
zato se jih vzame po pet ali šest vkup.

Svilni prelec je edini človeku neposrednje koristni
metulj in ena tistih žuželek, katere človek zaradi robe,
ki jo od njih dobiva, v velikem številu redi. Najbolj
je r azširjena sviloreja po jušnem Francoskem.

153. Bučele.

Bučele nam dajejo strd in vosek. Čislamo pa
te žuželke ne le zbog haska, ki ga nam donašajo,
ampak tudi zaradi njihove marljivosti. Poleg mravelj
so bučele gotovo najpridniše živalce; človek bi se od
njih lahko marsičesa naučil. Od ranega jutra do
poznega večera so vedno na delu; nikdar ne pasejo
lenobe. Prva leta od cvetu do cvetu, da si nabere
medu; druga nosi cvetni prah domov; tretja naloži \
smolnatih stvari, da si zamaše špranje v svojej hišici;
četrta je vodonoša, kajti tudi vode pri svojih opravkih
v panji ne morejo pogrešati.

Kolika pa je še le delavnost v ulu ali košnici!
Tukaj gomezi pridnih delavk, nobena neče zaostati  :
za drugo. Nekatere stražijo pri letalnici, da se ne  ;
priklati kak sovražnik; druge zdevajo prišedšim
težko breme. Te stavijo šestoglate celice ali piskrece,

172

pitajo mlado zalego in zadelujejo satje; one pa sna-
zijo in cedijo panj.

Bučele žive mirno med seboj, da-si tudi jih je
dostikrat mnogo tisoč zbranih. Le enkrat v letu
nastane med njimi nemir in boj. Bazen delavk so
namreč v panji tudi tr o tj e, ki so nekaj večji od
pravih bučel. Ti trotje ali samci požro sicer mnogo
medu, za delo pa ne primejo nobeno. Le okoli
poldneva izlete z močnim šumom nekaj na sprehod,
potem pa zopet pridejo k sladkemu kosilu. Zato tudi
marljive bucele teh lenuhov ne trpe dolgo v svojem
društvu. Konci avgusta se vname tako zvana tro¬
tova vojska.  Delavke odganjajo te nepotrebne goste
od strdi in jih tirajo iz panja; mnogo jih tudi
pomore ter potem pomečejo iz ula.

Med tem ko so delavke hude sovražnice lenobnim
| trotom, skrbno varujejo svojo kraljico ali matico
vsake nevarnosti, da-si tudi ta ni zgled marljivosti.
Matica je med vsemi največja; ona ima daljši život,
krajše perutnice in jasneje zivotne obročke. Kraljica
leze jajca v celice, ki so za zalego namenjene. Lz jajec
se izvale ličinke, katere so podobne belim črvičkom.
Delavke jih skrbljivo pitajo, dokler popolnoma ne
dorastejo; zdaj pokrijejo delavke celice z voščenim po-
krovcem. V 10—11 dneh se izpremeni ličinka v bubo,
buba pa v 8—9 dneh v bučelo. Piskreci, kateri so
namenjeni za odgojo trotov in matic, odlikujejo se od
drugih po velikosti in obliki. Predno je mlada zalega
godna, rojijo  bučele, to je: stara kraljica prepusti
gospodarstvo mladej matici izselivši se z nekim delom
bučel. Boj ostane blizu starega panja; navadno se
vsede na kako vejo, kjer se vse bučele sprimejo v
kepo. Človek jih lahko ogrebe ali vsadi v nov panj;
če je le matica med njimi, takoj začno delati.

Delavke lahko pičijo se svojim želom, ki navadno
ostane v rani; bučela pa po piku pogine. Pikajo
pa večinoma le takrat, kadar so razdražene. Večja

J

173

ali manjša oteklina, ki nastane po piku, je včasih
prav skeleča.

Bučele nabirajo strd iz cvetja. Se svojim rilčkom
srkajo sladčico po cvetovih ter jo v strdenem želodci
premene v med, katerega potem izlivajo v celice.
Ravno sem hranjujejo tudi cvetni prah, ki ga na
kosmatih nogicah sebi in ličinkam v živeč prinašajo
domov. Vosek za satovje pa si bučele pripravljajo v
svojem životu; spuščajo ga med polobročki zadnjega
života ter s prednjima nogama in z usti utrjujejo
v celice.

Kakor bučele živi v družbah tudi mravlje,
čmrlji in ose, med katerimi je sršen največji.

154. Mravlja — orel.

Zida drobna mravlja
Varno si mravljišče,
Dan na dan ukvarja
Se za blagor hiše.

Dolgo pot nastopi,
Sto pedi od doma,

Z blagom obložena
Spet domdv priroma.

Gnezdo svoje stavi
Orel na višine,

Svet s perutjo meri
Gez vrhe, globine.

S. Jenko.

155. Rak.

Navadni rečni rak je od glave do nog oblečen
v apneno, roženasto lupino. Ta trdi koš, ki ga
pokriva, ne more se tako raztegniti, kakor bi rad
rastoči rak; zato si sleče ta oklep vsako poletje ter
si priskrbi novo, nekaj večjo obleko. Čudno je to, da
se mu pri tej priložnosti tudi želodec levi. Pred
levljenjem najdemo blizu želodca apnena, polukro-

174

glasta.zrna, račje, oči imenovana. Dokler je nova,
suknja če mehka, skriva se rak pred svojimi sovraž¬
niki, med katere mora žalibože šteti celo svoje tovariše.
V 3 do 5 dneh pa je vse zopet pri starem.

Živ rak je zeleno rujavkast, kuhan pa žarko
rudeč. Na glavi, ki je z oprsjem zrastena, nosi
nastavljene in sestavljene oči ter dolgi, šibasti tipal-
nici; okoli ust ima šest parov žvekalnih priprav.
Nog je 5 parov; prvi dve ste na konci izpremenjeni
v velike škarje; zadek se konča v razšireno plavuto.
Odtrgana tipalnica ali noga mu zopet naraste.

jR ak živi v rekah in potokih; po dnevi se skriva
v^ luknje, pod kamenje ali med drevesne korenike.
Se le po noči ali v nevihti gre ali plava okoli
ritensko veslaje ter išče hrane, to je: raznih rastlin,
vodnih živalic in mrhovine, ki mu najbolje diši.
Rake lovS zaradi okusnega mesa; najbolji so v mesecih
brez T , če jih imenujemo po latinski.

Ker ta oklopnjak le ritensko plavati zamore,
pravimo učencem, ki se slabo uče ali nauke hitro
pozabijo, da gredo rakovo pot.

156. Črvi.

Malo je onih živalic, katerih bi se človeku tako
studilo, kakor črvov.  To gnjusobo pa nam prizadevajo
večinoma le one živali, katere po krivem za črve imamo,
in ki se povsod prikažejo, kjer kaj gnjiti ali trohneti
jame. Vendar te niso črvi, največ so le ličinke od raznih
žuželek. Nekateri črvi žive zares tudi gnjusnim činom kot
zajedavci v človeškem ali živalskem truplu; drugi so zopet
prav nedolžni, tretji pa celo koristni, n. pr. pijavke.

Najbolj znani Črv je deževnica.  Dolga je nad
3 dm. ter ima valjasto, kot peresna cev debelo, rudečkasto
telo, ki je iz mnogih obročkov sestavljeno.

S prostim očesom se komaj zapazi, da nosi dežev¬
nim na vsacem obročku osem kratkih ščetinic; pod prvim
ima \udi usta. Glave in očes pa ni.

Ta črv živi v vlažnej zemlji in le po noči ali pa
po debi na vrh prihaja. Deževnica je prst, katerej so
primešane rastlinske in živalske gnjijoče stvari; loti se
pa tudi nežnih koreninic; vendar znatne škode ne dela.
Zat6 je rd treba preganjati, saj je dosti takih živali, ki
nanjo preže.

Prava pijavka  zraste nad dm. dolga. Telo ji
]e ploščnato okroglo, spredaj debeleje, zadej pa ožje. Na
vsacem konci ima torilčasto jamico za sesanje; sredi
prednje jamice so trioglata usta s čvrstimi, nežno zob¬
častimi čeljustmi. Po hrbtu je črnikasto zelena ter ima
po dolgem šest rjastih, črno pikastih prog; na trebuhu je
Črno lisasta in rumeno obrobljena.

Pijavka živi v stoječih ali pa v počasi tekočih vodah
in se hrani s krvjo rib, žab in drugih živali, na katere
se prisesa. Pri nas so jo skoro popolnoma iztrebili in
polovili, ker se jih veliko potrebuje v raznih boleznih.
Bolj pogosto se pri nas nahaja ogerska pijavka,  ki je
prav tako dobra za krvopijo, kakor prva; loči se pa
od nje po črnkasto zelenem hrbtu in nepikastem trebuhu.
Obe vrsti goje v posebnih ribnikih.

Navadna glista  je deževnici zelo podobna, samo
da nima ščetinic. Nahaja se v tankem človeškem, črevesu,
pa tudi v nekaterih domačih živalih; navadno ne dela
nikakoršnih bolečin in se lahko odpravi. Tej enaka, pa
mnogo manjša otročja glista  živi v velikej množini v
otročjem črevesu, vzrokuje nadležen srbež in druge bolezni;
večinoma zopet sama preide.

Prav nevarna pa utegne človeku biti l a s i c a ali
trihina,  ki jo s prostim očesom komaj vidiš. Ta črv
živi pogosto v svinjskem mesu; če užijemo trihinasto,

176


surovo svinjino, razmnožijo se v našem truplu ter' vzro-
kujejo strahovite bolezni in dostikrat tudi smrt.

V slanini in svinjini se včasih najde ikra  ali
mehurnjak. Če pride živa v naše truplo, utegne iz nje
izrasti ozka trakulja,  ki pogosto neizrekljho hude
bolečine prizadene.

157. Hruška.

Hruško prištevamo k največjim in najlepšim
sadnim drevesom. Močno svojo srčno korenino po¬
ganja globoko v zemljo, kjer se ne daleč okoli
prostirajo tudi stranske ali privrhne korenine, Ako
ji ugaja mesto, kjer je zasajena, zraste ji deblo ravno,
visoko in močno z dolgimi in krepkimi vejami.

Iz cvetnih brstov se spomladi pokaže cvet, iz
manjših popkov pa gladko, svetlo, temno zeleno
listje z dolgim pecljem. Cvet sestoji iz več cvetnih
listov, ki se končujejo v kvišku stoječe češulje. Včasih
je vse drevo tako rekoč ogrneno v cvetni kinč;
toda kmalu odpadajo cvetni listki in prašniki, ali
pa jih veter raznese. Iz plodnice se razvija sad.

Zdaj visi po vejah vse polno drobnih, komaj
za grah debelih hruščic. Ko pa večje prihajajo,
popada jih mnogo na tla; vendar jih pri ugodnem
vremenu še toliko obvisi, kolikor drevo preredki
more. Čestokrat se veje šibč pod sladkim bre¬
menom ; takrat jih moramo podpreti, da se ne
ulomijo.

S hruško je jablan v rodu. Razliko pa dela
bolj gladka skorja, spodaj pogosto kosmato listje s
krajšimi peclji; jablanov sad je navadno okroglast,
spodaj in zgoraj popkasto izdolben.

Kakor od hrušek in jablan, dobivamo peškato
sadje tudi od kutine, nešplje in od skurša;
breskev, marelica, sliva ali češplja, čereš-
nja in višnja pa dajejo koščičast sad.

177

Oreh in pravi kostanj ste tudi prav ko¬
ristni drevesi.

Tuje sadno drevje raste pri nas le na posebnih
vrtčh, kakor kisle limone  in sladke pome ranče.
Smokve  so dobre surove in suhe; iz oljk  en  ega
plodu stiskajo olje.

158. Hadjereja.

Neizrekljive vrednosti je sadno drevje! Daje
nam krepčalno sadje ali ovočje, katero se uživa j
surovo, suho ali kuhano. Iz sliv se dela žganje, iz
jabolk in hrušek pa stiskajo jabolčnik in hruševec,
ostanki se porabijo za ocet. Les sadunosnih dreves
mizarji in strugarji drago plačujejo ter narejajo iz
njega veliko lepih in koristnih reči za dom in za
prodaj. Vejevje se pokuri, listje je pa živini za
steljo, njivam in vrtom za gnoj.

Kako prijazni so kraji, ki so obdani okrog in
okrog se sadnim drevjem! Od zore do mraka se
sliši po vrteh veselo ptičje petje. Drevje brani, da
se v vročih poletnih dneh tla preveč ne posušč,
ker zadržuje se svojim listjem in vejevjem žarečo
solnčno toploto ter daje trudnim delavcem in po¬
potnikom hladno senco.

Ker tedaj veste, kako zelo koristno nam je
sadno drevje, ali vas ne mika tudi zvedeti, kako se
ta blagodar pomnožuje? Morebiti je na vašem
domu pred hišo ali hlevom kak prostor, kjer bi
stalo, če ne več, vsaj eno drevo? Ali so vam po
zimi katera drevesa izmrla, in bi radi napolnili
prazne prostore z mladim drevjem ? — če tudi se

Tretje berilo za ljudske sole. 12

178

n am  množitev plemenitih dreves težka dozdeva,
vendar je lahka in malo truda prizadene. Kedo bi
se tedaj za velik dobiček malo ne potrudil ?

Ako hočeš mlado drevje izrediti, priskrbi si
gredico z dobro zemljo, kjer poseješ jeseni ali spo¬
mladi na zraku posušena sadna jederca ali peške
po 1 decimeter narazen. Setev pokrij z žagovino
ali listjem, kar zemlji vlago pridržuje in brani, da
kuretnina semena ne pozoblje. Mlada drevesca je
treba potem oplevati, suše varovati in jim večkrat
v letu prst rahljati. Drugo jesen ali tretjo pomlad
se presadd drevesca na druge grede po % metra
vsaksebi. Popred pa se morajo na vejicah in
koreninah obrezati.

Drevesa, katera dorastejo iz semena, ne rede
nikoli tako osladnega in lepega sadja, kakor ona,
od katerih se je seme vzelo. Treba jih je tedaj
plemenititi, kar se zgodi, ako se prenese enoletna
mladika 'plemenitega drevesa na divjak ter se ž
njim po cepljenji združi.

Plemenitenje dreves je tak6 priprosto delo, da
to vsak otrok lahko zvršuje. Oster nož, cepilni vosek
(ki se skuha iz rumenega voska, navadne smole
in loja) in lipov lub je vsa priprava, katera se
pri plemenitenji potrebuje. Pomniti je tudi, pa
se cepi peškasto sadje na peškasto in koščičasto
na koščičasto, tedaj čerešnja na Čerešnjo in jablan
na jablan.

Najložje se vrši cepljenje z dola  go, če sta
divjak in cepič enako debela. Ako hočeš z dolago
cepiti, primi cepič z levo roko ter ga prireži na

179

spodnjem konci pošev navzdol. Prav tak6 se pri¬
reže divjak. Potem se cepič, ki ima 2—3 očesca,
dostavi na divjak takd, da pride lub na lub, ter se
s povoščenim trakom lipovega luba trdno povije in
zveže. Če je divjak debelejši od cepiča, naredi se
mu zareza le tolika, kolikoršno ima cepič. Pri cep¬
ljenji se mora posebno gledati na to, da se dežne
kapljice ne iztekajo med cepič in divjak. Tudi vse
druge rane, bodi si na divjaku ali na Čepiči se z
voskom zamažejo.

Drugi način cepljenja je v zarezo. Cepič se na
spodnjem konci od obeh strani prireže v podobi
zagozdice, divjak se pa razkolje ali se mu naredi
zareza od strani proti strženu. Cepič se potem
vtakne v zarezo tako, da se lub na obeh strančh
cepiča in divjaka pokrije. Rane se z voskom zama¬
žejo in z lubom povežejo.

V zarezo in z dolago se cepi navadno spomladi,
če prvo cepljenje ni prijelo, cepi se s popkom,
kadar je drevje v soku. To se zgodi, ako se popek
Flemenite mladike v podobi V izreže ter divjaku
Pod kožo vtakne. Divjaku se naredi zareza v podobi
T  tolika, da jo popek zakrije, ko se je vtaknil pod
°dluščeno kožo. Rana se z voskom zamaže in ob¬
veže tako, da le ok6 iz obveze moli. Da bodo
P a  oplemenitena drevesa le plemeniti sad rodila,
heba jim je potrgati, vse druge vejice, ki poganjajo
'z divjaka.

Zdaj je glavno delo dovršeno. Postavimo še

dvevesu kol ter ga ravnajmo, dokler je mlado;
s 12 ,

180

cedimo ga tudi skrbno mahu in plevela, da ga
ne zaduši!

Ko je drevje dosti veliko, presadi se na svoje
stalno mesto po 8—12metrov narazen. •— Tu naj raste,
tu naj plodi, tu bo nas hladilo se svojo senco. Preljube
ptice naj se vesele na njem, naj poj6 in gnezdijo!

Hruške, jablane in druge čepe
Cepi v mladosti za stare zobe!

F. Jurkovič.

159. Jablan in smreka.

Jablan smreko je zaničevala:

„Nikdar nimaš cvetnega krasu,

Vboga smreka nikedar dajala
Nisi žlahtnega še ti sadu.

Glej, kako se vrh moj razprostira,

K meni mlado, staro vse hiti,

Na te pa nikdo se ne ozira.

Srčno mene vse se veseli."

Pravi ji na to pohlevna smreka:

„Ljuba jablan, res ti več veljaš,

S cvetjem, sadjem veseliš človeka,

Cesar nimam jaz, vse ti imaš.

Prašaj pa, kdo hiše vedno stavi,

Kdo mostove dela čez vode?

Kdo ljudi, blago po morji plavi,

Kdo koristne daje v dar smole?

Kdo človeku prvo da zavetje,

Da počiva detece sladko?

Kdo mu, ko prestal težavo let je,

Posteljo še daje pod zemljo? 11

181

1

Jablan vrh vpognila je skesana,

Zašunaela smreki je na glas:

„Vrednost manjša tebi ni podana,

Stanovitnejši je tvoj še kras."

Fr. Cimperman.

160. Vrbje.

Proti koncu postnega časa se zbira mladež
okoli vrbja.  Tu si reže mačice nosečih mladik,
da jih na cvetno nedeljo nese k blagoslovu. Na vrbje
pa o solnčnih vigrednih dneh tudi rade pribučč
bučele in Čmrlji. Leteč od mačice do mačice srkajo
sladčico po cvetovih, kateri so nekako posebno
ustvarjeni. V vrbovem cvetu namreč prašniki in
pestiči niso združeni. Nekatera vrba nosi le rumene,
prašnične cvete, druga pa zopet zelene, pestične.
Bučele hvaležne za obilno hrano, katero so po¬
srkale iz mačic, opravljajo vrbam prav imenitno
službo; kajti bučele prenašajo cvetni prah od ene
vrbe na pestični cvet pri drugej, na katerej se
potem seme tvoriti more. Pri tem delu pomagajo
bučelam še druge žuželke ali pa eel6 vetrovi.

Vrba pa se zareja ne le po semenu, temveč
tudi po mladikah; vsaka vrbova veja kmalu požene
korenine, ako jo vtakneš v vlažno zemljo. Zat6 naj¬
demo vrbo najčešče v solnčnih krajih ob rekah
^ potokih.

Vrba je zeI6 trdna ter hitro poganja dolge,
vitke in upogljive veje, če tudi je v sredi že štorasta.
Iz vej se delajo jerbasi in sploh razne pletenine.
Da-si je vrbov les mehek in malo vreden za kurjavo,

182

vendar naj bi vsaka kmetija imela nekoliko vrb;
zakaj vsak kmet potrebuje košev, kateri se lahko
po zimi doma spletd. Vrbove šibe pa se tudi dobro
prodajo pletarjem.

Vrb poznamo več vrst, kakor beko, svibo,
belo vrbo, krhko in plazečo vrbo in pa žalujko.

161 . Gozdno drevje.

Kakor se ljudje v medsebojno brambo in k
vzajemnemu delu zbirajo v družbe, občine in države,
tak6 tudi rastline pogosto zadružno žive; v takih
družbah napredujejo ložje, nego posamezno. Zdru¬
ženimi močmi se uspešno branijo burij, neviht
in morečih solnČnih žarkov. Največje in najime¬
nitnejše rastlinske zadruge so gozdovi.  Po nekod
ra sto same smreke, po drugod le hrasto vje ali p*
bukovje; mnogokrat pa vidiš več drevesnih pa-
vrsti v eno družino zbranih, da-si tudi se listovci
ne pajdašijo radi se š i 1 o v j e m ali hvojevjeffl
(storž njaki).

Šilovci ali storžnjaki imajo tudi po zimi zeleno
listje (igle) ter ne poganjajo mladik iz debla; seme
jim je shranjeno v posebnih češarkih ali storžih-
Njim prištevamo jelko, smreko,  bor  in m e če¬
še  n. Gozdni listovci navadno niso tako  enolični,
kakor šilovci, kajti prav raznovrstno drevje se tu
zbere v veselo družbo.

Tu se dviguje veličastna lipa,  tam mogočen
hrast.  Tu zapazimo poleg leskovega grma
šibko jelšo,  ravni javor  in trdni brest,  ki na
samem žaluje. Na lepem hribčeku se bliščč bre¬
zova  debla, blizu njih pa razpenja stebrasta bukev
lepo listnato streho, v tem ko sosednemu g a b r u
veje kvišku rasto. Ob potokih nam vrba  kaže
razpokano lubje, topol  pa svoj visok vrh. Jesen

183

ima ravno, sivo deblo in pernato listje kakor j ere-
bika in akacija.

Gozdovi nam dajejo les za stavbe, ladje in
razno orodje, drva za kurjavo, pa tudi ogljije.

Razen tega so velike imenitnosti v prirodnem
gospodarstvu. Gozdovi čistijo zrak, izboljšujejo pod¬
nebje ter pospešujejo plodovitost zemlje.

V dobro pogozdenih krajih je dosti studencev,
ker se v njih dežnica le polagoma izgublja; v golih,
neporastenih strminah pa nastajajo dereči vodotoki,
ki zemeljsko odejo odnašajo in poplavljajo ravnine
in doline. Kjer gozdi izginejo, je podnebje nestano¬
vitno ; vetrovi so silnejši, in hude plohe in nagle
povodnji razdirajo zemljo.

Zat6 so primerni gozdovi za vsako deželo
velika dobrota.

Kdor les podira strastno,

Si sreče učakal ne bo.

162. Breza.

Med borovjem temnim
Mlada breza rase,

V lastnem svetu tuja,
Stoji sama za-se.

Tuja dolga leta
Rase sredi lesa,
Vetra moč jo maja,
Listje jej otresa.

Veter nosi listje
Sestram v daljne kraje,

Tam jim o samici
Sporočila daje.

S. Jenko.

163. Grmovje.

Grmi poganjajo iz korenin po več vrhov in se
°košatč. Po vrtčh imamo dišeče grmiče za lepoto,
P a  tudi sadne za dobiček in zdravilne za pomoč
v  bolezni.

I

L i p o v k a (španski bezeg) cvete aprila in
maja ter daje prijeten duh. Rudeče grozd  ji če
(ribez) ima rudeče, kislaste jagode, ki so dobre za
jed, pa tudi za kuho. Malinjek  rodi vrlo dišavni
plod za jed, za ocet in malinovec. Kosmulja  je
bodičast grm z jajčastimi jagodami, ki so kakor
robidnice  užitne. Črni bezeg  raste po vrteli in
po grmovji ter cvete junija in julija. Iz cvetja se
kuha čaj; jagode so užitne in dajejo terijak, ki je
posebno zoper prehlajo dobro zdravilo.

Dren  cvete, predno začenja listje poganjati, in
rodi osladno kisle, užitne drenulje, strugarjem pa
daje jako Čvrsto drenovino.

Brina  ima ostre igle, katere stojč vedno po
tn skupaj. Iz njenih jagod žgejo brinjevec, vejico
nam rabijo za kadilo.'

j® navaden  g™ naših šum, čegar
trn i^ ° °\ 1  ± S °  S P^ 0 ^ zna ni. Trndljica  ali Črni
skomina V  • ' e U i’ kakor bi ga bil sneg opadel;
dobro opekla g ° de S ° ™  J ’ ed Še le ’ kadar jih je slana

v dnlo-d, čjb' črensi zrastd neužitne jagodice
Lenovan 3 lh i gWzdih • GI °^ tudi  beli  tm

njim živp Z n,J °- kr ? eto y aIei  zat6, ker napravljajo }

katero rabo J $ e ^ - rd f 8,0 S 0vina za
vino 7 a  o+r’ ' ® 8  m i n daje lepo rumeno česnamo-

kisle i;o.„l U - arsk " 'jrielke, korenino za barvanje,
Pogosto^k rkT-  m  ° Cet; na vdažndl  krajih raste
ogbije za sft- i ° d  katere dobivamo izvrstno

vrtne rože- šipeČje  se  včasih cepi) 0

živež vabii ' S Cr atno rud eče jagode so pticam )
borovnfee 86  P& tudi za kuho ’ krnice" 1 '

so surove

za

in

dobra ,l e

d,

P r  n s n i c e  n a  posušene

l r e  s e  k pokriva  6 Uk , uhane  l'ed6. Navadni
aerodovitna, peščen Q m fi° g0 S’ at na do, S'° J ‘ n  širok«
vrvčm podobna steS fla ' ^ avadni  s r e b 61, čeg?

a se  spenjajo v vrhove najvišjih

185

dreves, je hudo strupen. Vedno zeleni bršljan
se prijema z mnogoštevilnimi zračnimi koreninami
drevja, skalovja in zidovja.

V toplejih krajih rasteta čajevec  in preko-
ristni bombaževee.

Nekateri grmi, kakor dren, črni bezek, čemž,
hhljika-z rastejo včasih v prava drevesa.

164. Gnoj.

Tudi največji zaklad mine, če vedno jemljemo
s  kupa. Prav taka je v zemlji; tudi v njej se
Pogubi s časom še tako bogat zaklad redilnih
•'arin, ker jih rastline posrkajo in porabijo. Neob-
odno je tedaj treba, da povrnemo zemlji, kar je
•bla rastlinam.

To pa dosežemo z gnojenjem.

Grnoj daje rastlinam živež, rahlja pa tudi
Njo, da zrak in mokrota ložje pristopata vanj.
avadni gnoj obstoji iz živalskih odpadkov in iz
foijitih rastlinskih ostankov; iz teh puhti največ
jnonijaka. Druga gnojila so: zmlete kosti (zlasti
f hasljive), pepel, sadra ali gips, apno, lapor,
la *o iz ribnikov in jarkov.

pa-si so ta gnojila vsa prav zdatna, vendar je
p 0 j iz hlevov  za kmetovalca največ vreden.
a  si pripravi kmet dober gnoj, naj priskrbi živim
phko, suho in čedno ležišče. Nastiljamo se
J. (reždno), s praprotjo, vresjem, mahom m
st Jem. Pomniti pa je, da gospodarji ne učakajo
e pili dreves v onem gozdu, kjer se vsako le o
^ a bi na istem mestu.

Kakor imamo za vino klet, za žito pa žitnico,
l 0  moramo tudi za gnoj, ki je zlata ruda m
p e li kmetijstvu, imeti pripraven kraj, dokler ga
linijo ne spravimo.

180

Gnojišče naj bo blizu hlevov tak6 naprav¬
ljeno, da od njega gnojnica ne odteka. Gnojišče
pod kapora in na prisolnčnih krajih je velika po¬
trata. Gnoj na gnojišči je treba večkrat prekidati,
včasih z gnojnico polivati in potem posipati s prstjo
ali sč sadro, da se amonijak ne izkadi.

Velika dobrota za vsako gospodarstvo je tudi
kompost ali pomešanica.  Dela pa se tak6:
Razno blato, cestno, iz luž, jarkov, mlak, nadalje
plevel, nič prida travine, pepel, saje, smetje, sodar-
ska in mizarska skoblovina, prstenine i. t. d. — vse
to se spravlja na kup in poliva z gnojnico, da se
spari, segnjije in sprstenf.

Ako tem tvarinam primešamo nekaj apna, po¬
speši se gnjitev.

Kompost koristi posebno travnikom, deteljiščem
in sadovnjakom.

1G5. Bež.

Rež se zel6 razrašča in dela čveterovrstno
klasovje. Zrnje je podolgasto, drobno, zgoraj mulasto,
spodaj koničasto in rujavo; tanjše je od pšeničnega
in ni luščinasto.

Rež je o z i m i n a in j a r i n a. Ozimna rež $
mora jeseni zarano sejati, da se dobro ukorenini,
sicer rada pozebe, osobito, če se seje v mokro
zemljo. Jarina se spravlja pod zemljo spomladi, ko
ni več mrazil. Na hektar zemlje se je potrebuj 6
blizu do tri hektolitre; kedor jo seje se sejalnim
strojem, prihrani si dosti semena.

Pripravljajo ji dobro prerahljano njivo s puhlo,
peščeno zemljo.

Rež je najkoristnejše žito, katero sejejo povsod
pri nas, a največ po severnih krajih. Režena moko
ni tabo bela, kakor pšenična, a reženi kruh je zdra'’
in zel6 tečen. Slama nima skoro nobene vrednost
za krmo; izvrstna pa je za škope.


187

Posebno dobra je tako imenovana koš d ta
rež, ki se pa ie po gozdnih golinah ali po izse¬
kanih gozdnih prostorih seje ter potrebuje poldrugo
leto od setve do žetve; zatorej ji pravijo tudi kesna
ali pdzna rež. Ona daje bolj mehko zrnje, debe¬
lejšo in daljšo slamo, nego navadna poljska rež.
Žitu se prišteva še pšenica, j e č m e n, oves,
proso, koruza, ajda, sirek.

166. Lan, konop^a, bombaževeo.

Lan in konoplja sta tak6 potrebna v obleko,
kakor žito v živež. Kmet seje lan jeseni ali spo¬
mladi v globoko prerahljano zemljo ter ga, predno
dozori, pustivši kos njive za seme, izruje, poveže
v snopiče in potem nekaj osuši. Ko mu je glavice
na grebenu osmukal, godi (rosi) ga v vodi ali pa
razgrne po senožetih in praznih njivah. Godni lan
se otare, na otresovalnici otresa ali omika in daje
predivo, ki je ali pražnje ali hodnik. Predivo spre¬
dejo v prejo, iz katere se tke razno platno za
vsakovrstno perilo. Iz semena se dela mastno
laneno olje.

Konoplja  daje manj lepo, a bolj močno
predivo. Konopljena vlakna rabijo v platno za jadra,
v  vrvi i. t. d. (Oljnata konopljena zrna ptice rade

zobljejo.

'Še setvijo lanu, s prejo in s tkanjem platna
8 e peča premnogo ljudi, posebno po čeških gorah;
a  ta zaslužek je jel'jako pešati, odkar se vozi več
bombaža v  naše dežele.

Bombaž daje bombaževe  c. Ta zelnata ali
Pa drevesasta rastlina se obdeluje na obširno v
loplejih krajih starega in novega s vehi. Njegov
|dod je jajčasta glavica orehove debelosti; v glavici
ie skrito mnogo v svetlo bele ali v rumene kocine
Ovitih zrn. Te kocine dajejo bombaž, ki nam rabi

188

v mnogovrstne tkanine. Sto in sto tisoč ljudi ima
ž njim opraviti. Predivnate rastline so nam nepre¬
cenljive koristi, — pa ne le v tkaninah, temveč
celč v zaničevanih cunjah! V papirnicah vidiš, kako
se z valjarja zvija suh papir, ki je pred dvema
minutama ijil še vodčn sok. Ta papir ni nič dru-
zega, nego razphane cunje!

Perice pogačo,
Potico jedo:
Lanovi Slovencem
Cekine neso.

Bolj ko bo pridna
Po zimi predica,
Delj bo rožljala
Pod palcem petica.

167. Vinska trta.

Zdrava bodi draga trta,
Necenljivi dar nebes,

Kras gorice, slava vrta,
Zemlji najsvetejši les!

Najboljši pevci med pticami imajo priprosto
obleko. Nikakoršna pisana suknja ne naznanja, d a
jo zna slavček najbolje drobiti. Enako skriva vinskj'
trta svojo moč med krevljastimi vejami, v majhni'
zelenkastih cvetih, kateri rasto v gostih, dišeči®
kitah. Listje pa je lepo, globoko urezano
debelo napiljeno.

Malosemne grozdne jagode so vrlo sočna®
okroglo ali podolgovato jajčaste. Iz njih se dob 1 ' 9  j
pijača vseh pijač — vino.

189

Vino pomlaja starčka, krepek moža in razve¬
seljuje njima srce, ako se uživa zmerno in pametno.
Ni pa vse za vsacega. Pregovor pravi: „Mladosti
je mleko vino,  starosti pa je vino ml e k o. “

Vino je rudeče ali rumeno. O veselej trgatvi,
ko se po goricah razlega veselo petje trgačev in
brentačev, nabirajo zrelo grozdje in ga devajo v
kad, kjer tlačijo ali stiskajo sok iz njega. Kadar
sok teče iz kadi, kalen je še in sladek ter diši po
jagodah; pravijo mu mošt.  Mošt pa se zel6 izpre-
meni, ako na zračnem kraji v sodih mirno stoji.
Naredi se namreč na njem polno zračnih mehurčkov,
on se začne vzdigovati in šumeti: vino  vrč  (mošt
se kisa). To vrenje vzrokuje ogljenčeva kislina, ki
iz mošta puhti in zrak tako pridi, da ni varno,
Hoditi v zaprto klet, v katerej vino vrč. Odvrelo
vino je čisto in prozorno; zadobilo je drug, poseben
okus. Zdaj se pretoči v druge sode, kjer ostane
dotlej, da je popolnoma čisto. — V starijygp:lih.
se useda sreš ali birsa  (Weinstein), kat||Sptbijo
za zdravila in tudi za obrtne reči. Iz vina se
napravlja vinski cvet  in pa pravi vinski ocet.
Tropine  se porabijo za živinsko pičo ali pa za
' ž ganje. —

Trta ljubi dobro pognojeno, peščena prst in
raste povsod, kjer ni prehudega mraza ali pa
kresilne vročine. Plezajoč po drevji in kolji opri-
,jemlje se ga s petljami ali viticami ter zraste zel6
visoka, ako se ne ;  obrezuje. Odkar jo je po vesoljnem
Potopu Noe prvi zasadil, razširila se je po vseh
iopiejih krajih zmerno/ toplega pasu ter se izpre-
vrgla v brezštevilna plemena, ki se ločijo po raz¬
ličnosti lesu, listov in jagod.

V nekaterih krajih sušč grozdje ter tak6 dobi¬
vajo cibebe in rozine.

I Avstrija je tudi gledč vinstva zelo bogata; razen
francoskega se v vsej Evropi nobena država zastrčn

190

vinskega pridelka z našo ne more meriti. Kralj
avstrijanskih vin je žlahtni t o k a j e c.

Jabolčnik in hruševec sicer nista tak6 opojna,
kakor vino; a vendar je tudi sadni mošt zdrava in
dobra pijača.

168. Hribček.

En hribček bom kupil,
Bom trte sadil,

Prijatle povabil,

Še sam ga bom pil.

Tam gori za hramom
En trsek stoji,

Je z grozdjem obložen,
Da komaj drži.

Že čriček prepeva,

Ne more več spat’;

V trgatev veleva,

Spet pojdemo brat.

Konjiči škrebljajo
In vozjo težko,

Ker vince peljajo,

K’ je močno sladko.

Iz dr. Razlag-ove pesmarice.

169. Kava in slador ali cuker.

Iz Afrike, prvotne, svoje domovine, razširil se
je kavovec v zadnjih štirih stoletjih malo ne
po vseh toplejih krajinah; najobširneje se ž njim
bavijo v južnej Aziji in v srednjej Ameriki. —
Kavovec zraste 2—3 metre visok in zeleni celo
leto, Iz belega, dišečega cvetja se razvijajo podol-
gaste, rudečim čerešnjam podobne jagode, ki p a
ne dozorevajo vse ob istem času. Zat6 nosi kavovec
poleg zrelih jagod često še cvetje; zatorej se večkrat
obira, navadno po 3krat v letu.

Vsaka jagoda ima v sebi po dve spreda j plo'
fiati, na hrbtu izbočeni, kakor rog trdi zrni. Kadar
so se jagode na solnci dobro posušile, iztrebijo
lupin zrnje z nalašč za to pripravljenimi valjčki ih
jih zopet delj Časa suše ter očistijo smetja.

Tako pridobljeno zrnje spravljajo v vreče ter
razpošiljajo po vseh krajih sveti. Najboljo kavo
pridelujejo v Arabiji in v vzhodnej Indiji; pri nas
pa se braziljanske kave največ razprodi,.

Prve kavarne so odprli v Carigradu 1554. I.;
na Dunaji pa je to storil 1. 1683. Poljdk po imenu
Kolšickv.  Dandanes pa že skoro vsak človek
pije kavo.

Cim bolj se je širila kava, tem več se je pora¬
bilo sladorja. Slador se dobiva iz cukrovnika ali
sladorjevega trsta, ki raste v vseh vročih deželah,
zlasti v vzhodnej in zahodnej Indiji. Bil sladornega
trsta je nekako podobna našej koruzi, samo da
veliko višja zraste.

Kadar dozori, požanje se, poveže v snope ter
v posebnih mlinih iztlači. Da tak6 dobljeni sok ne
vrč, morajo ga z nekoliko apna pomešati in potem
prekuhati. Pa še mnogo druzega opravila je ž njim,
predno se more oddati v prodajalnice. Treba ga je
precejati, se zmletimi kostmi in drugimi snovmi
Čisititi, kar se godi v posebnih fabrikah.

Slador ali cuker pa se dobiva ne le iz sla-
dorne bilke, ampak tudi iz drugih rastlin. V Evropi
ga pripravljajo iz sladorne pese, v južnej Aziji pa
tudi iz soka raznih palm.

170. Kristavec.

Nebrojne so dobrote, katere nam Bog po rast¬
linah skazuje. Nekatere pa so vendar strupene, zat6
se jih je treba paziti. Taka strupenica je krista-
ve'c, ki raste skoro povsod, posebno po grobljah,
starem zidovji, ob plotih, gnojiščih, kraj potov in
cest. Ta rastlina ima koželjasto korenino in trdno
steblo, ki se deli na vilicam podobne rastlice ali
vejice. Liste ima gladke, jajčasto okrogle, temno
zelene, na krajih močno izrezljane. Čaša je cevkasta
in peterozobata, livkasti cvetni listi pa so beli.

192

Plod  te  omotno  strupene  rastline je mnogo-
semena glavica z ostrimi iglicami, podobna divjemu
kostanju orehove velikosti; napolnjena je s črnim,
grbavim semenjem.

Vsa rastlina je zoperno smrdeča. Najbolj strupena
je korenina in seme, bodi si zeleno, suho ali kuhano.
Ako liste, cvetje ali mehka steblica zmanemo,
dobimo jako ostuden duh, od katerega posebno v
gorkih sobah človeka glava boli ter mu težave in
omedlevice dela. Že sami listi, ako jih položiš na
Človeško truplo, narede lahko nevarna vnetja.

Strašni so pa še le nasledki, ako človek seme
ali kak drugi del te strupenice použije. Naj pred
postane človek ves omamljen, kakor bi bil pijan;
oči se mu jamejo svetiti, v glavi se mu začne
vrteti; on izgubi vso zavednost ter kmalu ne sliši
in tudi ne vidi več prav; punčica v očesu se mu
izdaljša ali pa skrči. Človek, ki se je s ito rastlino
ostrupil, ne more več razločno govoriti; tudi poži¬
rati ne more, ker se mu vrat preveč skrči. Usta se
mu sušč, huda žeja ga žgč, bljevati začne; polasti-
se ga nepopisna britkost in težava. Večkrat
postane človek po užitku te rastline popolnoma
brezumen, zmešan v glavi in razsajal en, ali pa --
neumen, neobčutljiv in nem. Oči se mu izbulijo in
prevračajo, trese se po vseh udih, krč ga lomi,
mraz in mrzel pot ga obdaje, usta se mu penijo;
naposled postane popolnoma brezsvesten in neob¬
čutljiv proti vsemu, kar koli se godi ž njim ah
okoli njega, ter leži kakor bi bil mrtev se široko
odprtimi, nepremakljivimi očmi. Večkrat se poka¬
žejo tudi neke črne maroge po človeškej koži,
večkrat in še prav kmalu oslabljenje ali otrpnenje,
nazadnje smrt, ki često človeka kar hipoma pobere-

Omotne strupenice so tudi: volčja čerešnja,  1
zoperno smrdeči navadni zobnik,  smrdljiva salata,
razhudnik  (črlenka) in omotna 1 j u 1 i k a.

193

Po drugih strupenicah se vname želodec; bolnik
je ves mrzel in vendar toži, da ga tare strašna
vročina. Take strupenice se imenujejo ostre.  Njim
prištevamo: jesenski podlesek, ziatice, volčin,
bluščec, mleček,  krvavi m 1 e č n i k, v i r h ali
kopitni  k. Zopet druge združujejo v sebi slaba
svojstva omotnih in ostrih strupenic. Take so: rudeči
napr ste c, velikonočnica,  prava p r e o b j e d a
ali lisjak,  mala trobelika,  pikasti mišje k
in tobak.

Zakaj pa Bog poleg koristnih rastlin daje rasti
tudi strupenim in škodljivim? Sveto pismo pravi:
„Bog je pogledal vse, kar je ustvaril, in dobro
je bilo.“ Zarčs imajo nekatere strupenice tudi prav
zdravilne moči in so uspešna zdravila v mnogih
boleznih. Otroci pa pomnite: Ne nosite v usta,
česar dobro ne poznate!

171. Kvareč.

Kadar opisujemo živali ali rastline, prepričamo
se, da nimajo niti živali niti rastline druga drugej
popolno enakih delov. Kakšna razlika> med posa¬
meznimi deli iste živali, iste rastlike! Če pa raztol-
cemo kak kamen, kmalu vidimo, da je vsak del enak
druzemu. Take stvari, ki so v svojej tvarini skozi
in skozi enake, imenujemo rudnine.  Pri njih je
vse eno, ali jih ogledujemo velik ali majhen kos. Ena
pest peščenca nam kaže njegova svojstva tako dobro,
kakor gruča ali cela gora peščenca.

Naša zemlja je osnovana (sestavljena) večinoma iz
rudnin. Nobena pa ni tako razširjena kakor kvareč.
Najnavadniša kvarčeva razvrst je kreme  n, ki ga
pozna vsak otrok. Najdeš ga skoro v vsakej peščenej
jami ali pa v suhej strugi. Sicer ni vsak kamenček,
ki ga tu vzameš v roko, tudi kremen; a po njegovi
trdoti ga lahko razločiš od katerega druzega kamena.

Tretje berilo za ljudske sole. 13

194

Kvareč je namreč tako trd, da rani steklo in da
spušča obilne iskre, de ga krešemo z jeklenim kresilom.
Ako kvareč drgneš v temi kos ob kos, prikaze se ti
posebna, malo rudečkasta svetloba.

Kvareč dela cele skale, primešan je pa cesto tudi
druzemu kamenju. V luknjah in razpoklinah takih
sklad nahajajo se pogosto pravilne podobe kvarca ali
kvarčevi kristali,  kateri obstoje iz šestostranih ste¬
bričkov se šestostranimi piramidami  _ na. vrhu. Kadar
so kvarčevi kristali svetli, prozorni in lepe barve,
lahko se prodado kot polužlahtni kameni. Taki so
vodocista kamena strela,  vijoličasti ametist  in
rumeni cit r in.

Pa tudi nekristalizovani kvareč je mnogokrat
lepo pisan in ima posebna imena; take kvarceve
zvrsti so: rudeci karneol,  prosojni ahat,  nepro¬
zorni j a sp i s. Tu imenovani kameni se zbrusijo,
ogladijo in potem za lišp porabijo.

Posebna kvarceva zvrst je tudi kresilni kamen,
iz katerega so v starodavnih časih, ko še niso po¬
znali kovin, izdelovali nože in drugo orodje. Odkar
imamo vžigalice, izgubil je veliko svoje veljave.

Navadni čisti kvareč primešavajo v steklo, pa
tudi v porcelan.

172. Apnenec.

Ta po vsem svetu razprostranjena rudnina nahaja
se ali v celih gorah in pogorjih, ali pa v razpoklinah
druzega kamenja. Podobe je tako različne kakor kvareč,
kateremu se enači tudi v svojih kristalih in po razno¬
vrstnej barvi; vendar je veliko mehkeji od kvarca.
Kvarca ne raniš z najboljo jeklenino; apnenec pa
rani že navadni nož.

Apnenec je kaj imeniten za  ?zidarje in staviteljc-
Iz njega se apno  dela. V apnenicah se žge apnenec,
dok da izgubi svojo ogljenčevo kislino in da apno

195

postane. Ako apno z vodo polijemo (gasimo), zelo
zašumi, razgreje se ter razpade v bel prah. Ta se
potem s peskom pomeša v malto. Kadar je apno delj
časa na zraku, navzame se iz njega zopet oqljenčeve
kisline in otrdi.

Zrnati apnenec ali m r a m o r je zelo različne
barve ter je tako trd, da ga moramo brusiti in gla¬
diti. Najlepši beli mramor je v Karari na Laškem
m rabi osobito kiparjem, pisani pa z raznimi
pegami in žilami v mnogih drugih državah.

Najlepši škrilj as ti apnenec  se lomi na
Bavarskem ter se rabi za kamenotisk.

Na kamene plošče se namreč narišejo črke in
podobe ter potem prenatisnejo na papir; to umeteljnost,
s katero se podobe in pisarije prav hitro in ceno
razmnožujejo, iznašel je Praždn, po imenu Senne-
felder.

Kreda  je tudi apnenčeva zvrst; to drobljivo
snov rabimo pri pisanji, ali kot sadro  (fips) za
gnojilo ilovnatej zemlji.

Apnenec tudi stori, da steklenice in kupice
oslepe, ter da se po kraških jamah delajo k a p ni k i.

L ap o r je zmes iz apnenca iu iz gline; neka¬
teri lapor se žge in potem porabi kot cement  pri
stavbah pod vodo in sploh ondi, kjer se je bati vode.

173. Svinčnik.

Pogosto se pripeti, da sta si brata prav neenaka;
prvi je znabiti imeniten, slaven mož, kateremu se
ljudje že od daleč priklanjajo, drugi pa priprost
vaščan, ki ga cenijo samo najbližnji sosedi, vedoč,
da je blaga duša. A ne le med ljudmi se nahaja
ta bratovska razlika; tudi v naravi naletimo na
brate, ki so si podobni, kakor peška jablani. Taka
brata sla si dijamant in grafit. Prvi je najtrši,
najsvetlejši in najdražji kamen. Kaj pa je grafit ?

Sivočrna, mehka, neznatna tvarina.

13 *

196

Dijamanta morebiti še videl nisi; grafit pa ti
pride prepogosto pred oči. Črni plašč, v katerega
zavijejo železno peč, da se je rija ne prime, je grafit;
svinčnik, ki si ga že tolikrat držal v roki, je zopet
grafit. JDijamant, kralj med dragimi kameni, in svinč¬
nik, pravi posvetnjak, ki ga najdeš v vsakej prodajalnici,
bila bi brata? Ali ni to čudno? In vendar je tako.
Sina sta istega očeta, namreč ogljenca;  oba imata
nekatera skupna svojstva, sta iste narave; oba lahko
sežgem,o v o gl j en č e v o kislino.

Grafit se nahaja v mogočnih skladah tudi v
Avstriji, a ne čist, temveč v zmesih s kremenico,
apnencem, železovcem in drugimi snovmi. Najpred se
zmelje in potem primeska očisti. Ker je sam na sebi
premehek, in ker bi svinčniki iz take robe preveč
zamazali, zato pridevajo očiščenemu grafitovemu prahu
nekaj gline. Ta mešanica se z vodo v testo vmesi in
potem v posebnih stiskalnicah na okrogle ali štirio¬
glate kose stisne.

Razrezani kosovi se posuše ter postavijo v žarečo
peč. Cim več je primešane gline in čim dalje se peko,
tem trši postajajo svinčniki. Nazadnje se ovijo z
lesenim ovitkom, zvežejo v snopiče ter razprodado.

174. Svinec.

Nekatere rudnine, kakor železovec, zlato, srebro,
platina i. t. d. imenujejo se kovine.

Taka kovina je tudi svinec,  ki se v prirodi
le malokedaj najde čist; večinoma je primešan žeplu
in se takrat zove svinčnati sijajni  k (Blei-
glanz). Koplje se na Koroškem, Sleškem, na Angle¬
škem i. t. n. To mehko, a zelo težko kovino zvaljajo
v plošče, raztezajo v cevi ter zlivajo v raznovrstne
stvari, zlasti v krogle in jagla (šretelj). Izdelujejo
iz nje pa tudi svinčeno  b el  o bo, ki je ena naj¬
imenitnejših barv.

197

Svinec in vse njegove spojine so strupene. Več¬
krat se se svincem kedo ostrupi, robeč svinčnato,
cinasto posodo ali pa slabo žgano lončeno robo;
nesreče so se tudi že zgodile s tobakom za nos, ki je
bil zavit v svinčeni papir.

175. Žeplo.

Žeplo se odlikuje po svojej rumenej barvi in je
kakor premog in petrolej gorljiva rudnina.
Žeplo kopljejo ali čisto kakor^ v Siciliji, ali pa
spojeno z drugimi rudninami. Žeplo se nahaja raz¬
topljeno v nekaterih rudnicah, pa tudi ognjeniki
bi ju j e jo njegovo paro. Izkopano žeplo se čisti in
topi v posebnih kotlih, kjer se v paro izpremeni; ta
se napelje v velik prostor, da se hladi in kakor
predroben rumen prah na dnoi pada. Temu prahu
pravimo žepi eni cvet.  Žeplo gori z modri¬
kastim plamenom ter zrak tako osmradi, da težko
dihamo in kašljati jamemo. Z žvepleno paro sna-
žimo volnato obleko, pa tudi usmrtimo živali, n. pr.
bučele in ose. Tudi človeku je para zelo škodljiva in
ga utegne zadušiti. Kjer pa človek ne more dihati,
tam tudi ogenj ne gori; zato ugasne plamen v že-
plenej pari. Ogenj v dimniku se zatare, ako spodaj
sežgemo žeplo v ponvi. Zeplo gori sicer počasi, a
zanesljivo; zaradi tega rabijo žeplene niti pri kame-
nolomu in pri zažiganji podkopov.

Z ogljijem in solitarjem daje žeplo smodnik,
katerega strašna sila je vsacemu znana. Sploh je
žeplo kaj imenitno in važno, osobito za obrtnost.
Vendar se mora ž njim zelo previdno ravnati.

176. Solitar

jo solna  razvrst, ki jo najdemo kot iglasto skorjo na
mnogih krajih. Pogosto se nahaja po hlevih in stajah
in blizu gnojišč; večkrat tudi vidimo, da iz starega

198

zidovja tudi cveto majhni kristali necega grenkljasto
hladečega solitarja. Največ ga v Evropi dolivajo v
solitarnicah,  v katerih se najpred dela za solitar
potrebna solitama kislina.  — Solitar je hladečega,
slanega okusa. Rabi se za zdravila ter je tudi dober
gnoj. V vročini se topi; če tačas z njim pridejo
v dotiko gorljive stvari, odtegnejo mu obilni kislec
in hlastno gore. Na tem je osnovana njegova raba
za smodnik.

177. Glina

je kremenčevokisla prst  prav različne barve; raz¬
prostranjena je skoro po celem svetu. Z vodo zme¬
šana glina je mehka in gnjetna stvar, ki ne pušča
vode skozi sebe. Zaradi tega svojstva je za poljedelca
mnogo vredna; pridržuje namreč njivi mokroto, h
je potrebna za uspešno rast.  — Iz mokre in gnjetne
gline so ze v starodavnih časih posodo delali. Ako
namreč žgemo mokro glino, dobimo čvrsto in zvonečo
robo. Takej posodi se pridevajo razna imena, kakor
je pač iz boljše ali slabše gline. Iz precej peščene
gline, ilovica  zvane, žgemo opeko.

Rudninstvo tedaj razpada na kamenje, kovine,
gorljive rudnine, soli in pr s ti.

v.

v

Človek in človeško društvo.

178. Človek.

Nebrojne so stvari, katere je ustvarila vsemo¬
gočna roka božja. Nad vsemi pa stoji človek zaradi
neumrjoČe duše in njenih prečudnih zmožnostih,
človek more misliti in premišljevati o sebi in o
svetu; on se za v č da. človek je lahko pobožen,
ker edini on spoznava svojega stvarnika. Če tudi
ne vidimo duše, že vnanja podoba ga loči od
živali: človeško te 16  že samo oznanuje, da v njem
stanuje duh božji.

Edini Človek nosi glavo po konci in gleda
proti nebu z jasnim obrazom. Izpod Iris se sveti
gladko, čisto čelo, kakoršnega nima nobena žival.
Nos ima sredi obraza; usta zapirate rudeči, mehki
Ustnici, ki se odpirate na prijazen posmeh ali na
razumno govorico. V ustih je zob pri zobu, nobeden
krajši, nobeden daljši. Lice pokriva mehka, čutljiva
koža, ki se nam včasih zarudf kakor kri, a včasih
pobledi kakor zid.

200

Nobenej živali se na lici ne more tako dobro
videti žalost in veselje, up in strah, blagost in
osornost, zdravje in bolezen, kakor na človeškem
obrazu. Vsaka čut, vsaka strast, ki nam tiči v srci
in duši, razodeva se nam tudi na lici.

Pa kaj bi bilo lice brez očesa! Iz oči govori
duša. Ta govorica se ne dd pripovedovati samo se
suhimi besedami, tudi se ne more napisati s peresom,
Človek jo mora videti. Kedo zamore opisati milino
materinega očesa, ko se ozira na ljubljeno dete!
Kak razloček med njenim pogledom in med po¬
gledom pogumnega možaka, kateremu se je v jezi
ok6 napelo in uprlo v sovražnika! In če zamiglja
solza v očesu, kako razumljivo nam govori solzno
oko! Drugače se sveti solza britke žalosti, drugače
solza srčne radosti. To so skrivnosti človeške duše.
Tega nima nobena žival.

Ali kakor je ok6 lep in neprecenljiv dar božji,
vendar še ni največji. Še nekaj je, kar človeka še
bolj povzdiguje. To je jezik, to je govor. Brez
govora bi bil človek le na pol človek. V govoru
se razodeva naša največja zunanja prednost. Kako i

srečni smo, da moremo drug druzemu razodevati
svoje misli in izkušnje, da moremo vse to ohraniti ,

v spominu ter o priložnosti ravnati se po tem! j

Drug se uči od druzega; kar se je eden naučil j

ali kar je izkusil, to pove drugim; ti potem vedo 1

in znajo, kakor da bi bili vse to sami izkusili. Zato $

je človek bolj premeten od lisice, hitrejši od konja .

in močnejši od slona. 5

201

Res je, da imajo tudi živali med seboj neke
glasove, s katerimi se vabijo in kličejo ali pa svarč
v nevarnosti; a ti glasovi se ne morejo primerjati
človeške; govorici. Sam človek zna govoriti, ker
samo on more misliti. Kako moč ima govor ne le
nad živalmi, temveč tudi nad ljudmi! Kake čute
budi v nas govorjenje nedolžnega deteta, kako nas
pretresa gromovita beseda navdušenega govornika!
Beseda je neznana moč, katere človek ne bode
nikdar izmodroval.

človek je podoba božja in gospo¬
dar na zemlji.

Fr. Erjavec.

179. Človeško telo.

čudno in modro je ustvarjeno človeško tel6.
Vsak del ima svoja posebna svojstva, in vsak ud
ima svoja opravila.

Telo se razdeljuje na tri poglavitne dele, kateri
so: glava, trup in zunanji udje.

Glava  je visoka čuvalnica Človeškega trupla.
Vrh in zadnji del glave odevajo 1 a s j č. Sprednji
del se imenuje obraz ali obličje.  Za Čelom so
možgani,  katere zakriva koščena čepinja.

Iz možganov izhajajo živci  po vsem životu.
Ako bi možgane ranili, Človek omedli; tudi lahko
'zgubi pamet ali še cel6 umerje. — V glavi so naji¬
menitnejša čutila: oči, ušesa, nos in usta z jezikom.
Usta  imajo dve čeljusti, zgornjo in spodnjo, v
katerih stoji 32 zob. Štirje sprednji  zobjč vsake
Čeljusti odrezujejo ali odgrizajo jedila. Imenujejo
se'se kavči.  Za njimi je na vsake; strani v zgornje;
m spodnje; čeljusti oster podočnik,  potlej pa po
S ploskih in grbavih kočnjakov,  kateri drobč

202

in meljejo. Blagor mu, kedor ima zdrave in čvrste
zobč, da lahko živež grize in žvčči, kar zdravju
posebno dobro tekne. Treba je tedaj dobrih z6b
prav skrbno varovati, ne premrzlega piti, ne prevro¬
čega jesti in ne gristi pretrdih reči. Tudi večkrat
izmivati zobč, posebno po jčdi, dobro je in potrebno.

Trup  nosi glavo na vratu in obsega spredaj
prsi in trebuh, zadi pa hrbet. V r a t je toliko gibičen,
da lahko gibljemo glavo, pa je tudi tako močen,
da lahko nosimo veliko težo. Hrbtaneeje  močen,
gibljiv steber in ima na zgornjem delu na vsakej
strani po 12 rčber, katera kakor močen spleten
koš oklčpajo srce in pluča ter narejajo prsi.
V spodnjem životu je trebuh; tu so želodec
in čreva.

Zunanji udje so: roke in noge.  Vsaka
roka ima nadlahtnico in podlahtnico,
kateri se držite na laktu,  nadalje z a p e s t j e,
dlan in pet prstov.  Roke so Čudno in umeteljno
ustvarjene; ž njimi si Človek služi živež, ž njimi
lahko naredi mnog6 lepih reči. Kedo bi ne po¬
vzdignil hvaležno svojih rok in bi ne hvalil ljubega
stvarnika za svoje dobre in zdrave roke! — Trup
nosijo noge. Nad kolenom je stegno,  pod
kolenom pa golenica in piščal.  Pod gležnjem
je s t o p d 1 o, ki obsega peto,  p o d p 1 a t in pet
prstov. Kedor hoče imeti zdrave noge, naj jih ohra¬
njuje tople ter naj jih varuje mokrote.

Kosti  so opora telesu; razstavljene so p°
vsem telesu in držč život, da se ne zruši. Mišice
po telesu so to, kar imenujemo meso. Kite  so
životu vezi, ki rastejo iz mesa in vežejo in ovijajo
kosti; kadar se mišice raztegnejo ali skrčijo, napra¬
vijo, da se gane roka ali noga, ali pa kak drug 1
del telesa. Kite in mišice so ze!6 gibljive in močne i
toda treba jih je že od mladih let vaditi in krepčati.
Žile  so votle cevi, po katerih kri teče po vsem

203

životu. Živci  so prečudne, debelejše ali tanjše
n *tke, ki izhajajo iz možganov in iz hrbtišča ter
se širijo po vsem životu.

Koža  je odeja Človeškega telesa in ima brez¬
številno veliko luknjic, ki jim pravimo z n oj n i c e.
Po teh luknjicah prihaja znoj ali pot.

180. Srce, pluča in želodec.

Kri, katera daje človeku toploto, sok, moč in
rast, teče po žilah cipljah ali o d v 6 d n i c a h od
srca po vsem životu, po krvnicah ali p r i vod¬
ni  c a h pa zopet nazaj v srce. Ta krvni obtok
trpi, dokler človek živi. Srce je v prsih zavito v
srčno mreno, srčnik imenovano, in ima štiri pre¬
dalčke, v katere kri zajema; srce se razteguje in
krči ter tako pošilja kri po vsem životu. Zatorej
se tudi čuti, da srce bije. Pri malem otroku udari
srce v enej minuti po stokrat, pri odraslih ljudčh
pa le do sedemdeset krat. Ako srce prenaglo bije,
naznanja, da človek ni prav zdrav. To poznd
zdravnik po odvodnici *), ki jo potiplje.

Pluča  so človeku meh in odevajo srce po
vsakej strani ter napolnjujejo prsi. S pluči dihamo,
to je potegamo zdravi zrak skozi d u š n i k ali
sapnik  in pihamo škodljivo sapo iz sebe. Pluča
so mehka, imajo dve strani in so polna malih
mehurčkov, ki so napolnjeni se zrakom in opleteni
z najmanjšimi vejicami plučnih žil. Tu se druži
zrak s krvj6 ter jo rudeči, oživlja in krepčd. Zdrav,
Čist zrak zelo tekne Človeku in daje življenju novo
moč. Treba je tedaj pogosto okna odpirati in stano¬
vi niče prevetrovati, posebno tam, kjer je več ljudi
s kupaj. Tudi ni zdravo, prsi stiskati ali pišč

*) Žile »odvodnice” ali »ciplje“ namreč bijejo (upajo), žile „pri-
vodnice “ ali „krvnice” pa ne. Le tčm se pravi ,,krvnice zlasti
zatd, ker se po smrti kri le v njili nahaja.

204

naslanjati se na nje. Ako kedo preveč teka, skače,
pleše ali če pije preveč vina ali žganja, prena¬
polnijo se pluČa s krvjd; tak človek lahko nevarno
oboli ali še cel6 umerje.. Če je v plučih kri prevroča,
rada se vnamejo; in če se kedo vroč prenaglo
napije in se prehitro shladi, sesede se kri v pluča,
da ne more dalje  po žilah, ter pluča začnejo
gnjiti in se gnojiti. Naduha ali pa jetika potem
človeka spravi pod zemljo. Zrak gre v pluča iz
nosnic ali iz ust skozi dušnik. Gorenji del dušnika
imenuje se j ab o 1 k o, in tu se dušnik v golt odpira
s poko, ki se glasilka  imenuje. Takdj za cluš-
nikom je pa p o ž i r a v n i k ali goltanec,  in
tu bi se moglo zgoditi, da bi pri požiranji jedi
ali pijače skozi omenjeno poko uhajala v dušnik
namesto v požiravnik. Zat6 je nad glasilko neka
hrustančasta loputa, jabolčna  z a k 1 o p n i c a,
ki zaprč glasilko, kadar požiramo. Odprta je pa
kadar dihamo, govorimo, kadar se smejemo; zatč
se večkrat pripeti, da pri govorjenji med jedjč
kaka drobtina uide v dušnik; vsled tega nastane
kašelj, ki se ne ustavi, dokler se ona ne spravi iz'
dušnika. Kadar sapo skozi dušnik izženemo, lahko
se oglasimo, govorimo ali pojemo. Kakor dušnik
bolj ali manj napnemo in sapo z večjo ali manjšo
silo dajemo, je tudi glas v govorjenji in petji tanjši
ali debelejši, močnejši ali nčžnejši.

Želodec, kuhar človeškega trupla, je pod srcem
nad črevi. On dobiva prežvečeni in oslinjeni živež
iz ust po goltanci, prekuha ga dobro ter soku
podobnega Črevom pošilja. Žolč, ki izvira iz jeter,
se pretaka iz jeter in iz žolčnega mehurja pod
želodcem v črevo ter pomaga, zmešan se slinami*
razkrojevati jedila, da se izpremenč v mlečnat sok.
Ta sok vsesajo male žilice, ki se razširjajo p°
znotranjero delu črev, da se združi s krvj6, katera
po svojem vednem krogotoku donaša sleharnemu

._

udu primarno hrano; kar pa je nerabnega, od¬
pravljajo čreva iz života. Vranica,  katera se drži
želodca odzad na levej strani, sprejema slabo kri
ter jo pošilja jetrom. Obisti ali ledvice  ležč v
ledjih na obeh straneh, čreva, katerih se namotd
šestkrat toliko, kakor je človek dolg, so drobna in
široka, Čedno povita v mrenico in naborajaku pri-
rastla, da se ne zamotajo.

Znotranjim ustrojem (organom) pravimo drob.

181. Zdravje.

Kadar je človek zdrav, ne ve, koliko je zdravje
vredno; kadar je pa boldn, ceni še le to veliko
dobroto. Mnogo ljudi že v prvej mladosti zapravi
ljubo zdravje, in marsikedo je sam kriv, da hira
in mora zgodaj umreti. Ako hočeš biti zdrav, za¬
pomni si ta-le pravila :

1. Ne pr eh lajaj  se!  Prehlad je vzrok in
začetek mnogovrstnih bolezni ter slabi človeško tel6,
da se ga nalezljive bolezni raje prijemljejo. Ljudjč
se največ prehlajajo, kadar je vreme bolj hladno,
mokro in izpremenljivo, kadar se mraz in gorkota
naglo vrstita, kadar je po znojnej vročini naenkrat
hladno. .Da se ne prehladiš, oblači in obuvaj se
vselej vremenu primerno, ogibaj se krajev, kjer je
prepih, posebno če si poten ali ce!6 premočen. Ne
hodi iz tople sobe slabo oblečen na mraz; nikoli
ne pij, dokler se nisi ohladil. Ne kopaj se, dokler
si vroč in poten. Umivaj si vsak dan vrat in prsi
s hladno vodo, pa pri zaprtih oknih in durih.
Skrbi, da bodeš imel suho kožo, tako tudi obleko
in obuvalo.

2. Varuj si oči!  Srečen je Človek, ki
ima vsa čutila zdrava. Izmed vseh čutil pa je
človeku vid najdražji. Očem škoduje prevelika ali
pa premajhna svetloba, pa tudi dolga tema. Kedor

206

ima tako delo, da mora gledati v svetle in drobne
reči, naj večkrat z očmi počiva tako, da gleda na
zeleno. Oččm škoduje tudi vsako prehudo umetno
razsvetljenje; posebno pa ne de dobro oččm, ako
se trese to, kar gledamo; zatd ni dobro, ako peljaje
se na vozu beremo. Največ pa škoduje očdm, ako
se svetloba in tema hitro druga za drugo vrstite.
Očem najbolj ugodne barve so zelene, modre in
sploh temneje. Oči si dobre ohranimo, ako se
vadimo, daleč kaj ogledovati in razločevati.

3. Varuj si sluh!  Sluh se po več vzrokih
pokvarja. Vsak močen glas preblizu ušes sluhu
škoduje, tako tudi, če se v ušesnej votlini nabere
preveč ušesnega masla. Torej se mora tudi uho
včasih, toda prav varno izčistiti.

4. Dihaj čisti zrak!  Najslabši zrak je tam,
kjer veliko ljudi vkup prebiva, kakor po velikih
mestih, med visokim zidovjem, po v zaprtih in ozkih
ulicah, kjer sapa ne prepihava. Cist zrak je prav
tako imeniten in najbojjši pripomoček dolgemu in
trdnemu zdravju, kakor mu je zaprt in spriden
zrak strupen in morilen. V hiši, kjer prebivaš, naj
bo dober zrak. Ne trpi v hiši nobene reči, ki bi
zrak spridovala. Slab zrak dela v hiši mokro perilo,
gnjila, mokra tla, umazane reči, smeti, posebno pa,
če je več ljudi v enej sobi. Po noči zapiraj okna,
da se ne prehladiš, ako bi se razodel.

5. Jej zdrava jedila in pij zdravo pijačo!
Jedila so rastlinska in živalska. Najboljša rastlinska
jed je kruh, za katerega vsak dan Boga prosimo.
Živalska jedila so bolj tečna in bolj prebavna.
Mleko je sredina rastlinskih in živalskih jedil. Jedila
pa rede takrat, ako jih želodec dobro prekuha in
prebavi. Najbolj koristi človeku zmešana rastlinska
in živalska jed. Ni pa je nobene jedi, katera bi
vsaeemu ugajala. Tistim ljudčm, ki so vedno na

207

prostem zraku, želodec bolje melje in kuha, ko
onim, ki ticd v sobi in si z mislimi belijo glave.
Najbolj naravna in najzdravejša pijača je čista
voda, Najboljša voda je koj iz studenca. Mleko je
tečno; kislo mleko čisti in hladi kri. Dobro pivo
je tudi redilna pijača, sprideno ali premlado pa je
škodljivo. Vino je starim in delavnim ljudem zdravo,
ako ga zmerno pij6. Kedor ga preveč pije, zapravlja
zdravje. V vročinskih boleznih je vino gotov strup.
Močna kava ni zdrava in žene kri k glavi. <5aji so
v nekaterih boleznih dobro zdravilo, za navadno
pijačo pa niso. Žganje je strup. Nobena stvar tako
strastno ne goni človeških moči in jih tak6 naglo
ne duši, kakor ta nesrečna pijača. Kadar si vroč
ali upehan, ne pij; taka nespamet te lahko spravi
v posteljo ali pa ceI6 pod zemljo.

6. Oblači se primerno!  Primerna obleka
je tista, ki naše telč spodobno zagrinja ter nas
varuje mraza, vročine in mokrote. Obleka naj
ne bode pretesna, da se prosto gibanje in telesni
razvitek ne zavira. Kadar si moker, preobleci se!
Ne obleci nikdar nobenega oblačila, katero je nosil
bolnik, ki je imel nalezljivo bolezen.

7 .  Ne vadi se tobaka!  Tobak čestokrat
škoduje zdravju ter človeku hitro postaja potreba;
kolikor več potreb pa človek ima, toliko .bolj je
ograjena njegova sreča.

8. Lok — preveč napet — poči.  Tudi
Človek ne more vedno uprežen biti in mora svoj
počitek imeti. Splošni počitek je spanje. Spij ne
manj ko 6, pa tudi ne čez 8 ur.

9. Imej zmerom veselo srce, hladno ;
glavo, proste prsi, noge pa tople in
suhe!

Po J. Volčič-i.

208

182. Telovadski zbor.

Vesel se je sešel naš zbor,

In pesmi zadonijo,

Da tisočkrat od gozdnih gor
Se jeki oglasijo.

V telesu zdravem jasen um
In srce zmer veselo,

Rok čvrstih moč in naš pogum
Sladi nam vsako delo.

Krepi nam roke vedni boj;

Nasproti si stojimo —

Ko v bitvi proti roju roj —

A v slogi vsi živimo.

Tud’ praznih pen nam mari ni.

Srce za dom nam bije,

Zanj v prsih vedno nam gori,

Zanj kri rad vsak prelije.

Posl.  Fr. Končan.

183. Vest.

Neki oče pošlje svojo hčerko Miciko v proda¬
jaln ico menjat bankovec za 10 goldinarjev. Proda¬
jalec naglo našteje denar, Micika ga vzame ter
otide. Po poti pa vendar prešteje še sama denar
in najde en goldinar več. Uštel se je prodajalec,
misli si deklica. Kaj storim ? „Kar nazaj mu ga
nesem, “ pravi deklica ter se obrne, zdirja k proda¬
jalcu in mu vrne goldinar. To se prodajalcu tak6
dobro zdi, da pošteno deklico lepo pohvali in ji
ta goldinar podari. Prav prisrčno je veselilo tudi
Miciko, da je tako naredila. — Kedo li je ukazal
deklici, naj si ne pridrži tujega denaija ? —'

209

Kedo je storil, da je bila deklica svojega čina tak6
vesela ? Opominjeval jo je prej in'potem hvalil
znotranji božji glas, to je vest, ki nas opominja
storiti dobro in nas svari storiti hudo, ter nas hvali
za dobre čine, nas pa tudi graja, če naredimo
kaj hudega.

Poslušaj svojo vest zvesto,

Te prav vodila vedno bo;

Srce, ki čisto vest ima,

Je polno slada rajskega;

Nečista vest pa vedno skli,

Pokoja nima dni, noči.

184. Delo.

Bog nam je dal razne moči in zmožnosti, da jih
uporabimo sebi v blaginjo, bližnjemu v korist; treba
tedaj, da jih vadimo že v mladosti, česar se naučiš
in navadiš v mladosti, to boš vedel in znal v starosti.

Marljiv deček bo priden gospodar, delavna
deklica skrbna gospodinja. Le dober gospodar
pa in skrbna gospodinja koristita družini, občini
in državi.

Svoje zmožnosti rabiti tak6, da se učini kaj
dobrega ali koristnega, pravi se delati.  Delo pa
je prazno brez sreče z nebes; zat6 delaj, pa tudi
m61i vmes.

Kedor ne dela, naj tudi  n e j č, pravi
pregovor. Ako rad delaš, kolikor ti pripuščajo moči,
si veselega srca, bodi si delo se tak6 težavno in
trudapolno. Stoječa voda se usmradi, tel6 pa slabi,
ako se pri delu ne poti.

Delo je različno. Kmet orje, seje, vlači, kosi,
mlati žito in spravlja pridelke. Zatd mu je treba
pluga in brane, vozov, kos, srpov i. t. d. Tega
orodja si pa ne napravlja sam, ampak delajo ga
kolarji, kovači in dr.

Tretje berilo za ljudske Sole.

14

Vsak Človek tedaj ne more sam vsega narediti,
Česar potrebuje; zat<5 si pomagamo drug druzemu
ter delimo  delo med seboj, da se vsak lahko
poprime ene stroke in enega dela.

Kar pridelujemo na polji, priredimo pri živini,
kar dobivamo iz gozdov, iz rudnikov, to so naravni
pridelki. Ali vseh se ne more človek kar takč
okoristiti. Nekatere morajo obrtniki  preustrojiti
in prirediti za rabo. Med obrtnike štejemo zlasti
rokodelce in fabrikante, kateri iz različne robe
delajo raznovrstno b 1 a g 6.

Rokodelci delajo večinoma z rokami, jemajod
si na pomoč razno orodje. Rokodelec mora se pogosto
ravnati po želji onega, ki mu je delo naročil. Pregovor
uči : rokodelstvo je gotovo jelstvo. Ta prislovica
veljrf pa samo o marljivih in vestnih rokodelcih.

Marsikatera reč, katero so popred le z rokami
izdelovali, napravlja se dandanes že z umetno
postavljenimi stroji,  ki jih goni po večjem ogenj
in voda.

. fakine) prihranijo Človeku veliko truda

in lepše U ^ 6  ° b  ^ sploh ceneje, pa tudi hitrejše

x  „ _ Jl obo  I 1 ? klagb pa spravljajo med ljudi k u p-
cevaJci ali trgovci.  J J

k m n okateri ljudjč si izvolijo tedaj za svoj poklic
p j. i 8 . h 0 b r  t n i š k i ali trgovski  stan.
ura d niš  k-° pa  t?* drugi sinovi, kakor vojaški,
niški v . UC] teljski, duhovski  in umet-
sovro 7 n‘i °- la . kl  7 aru i e .i 0  deželo znotranjih in zunanjih
za i« r! k0V i ei ’ bran '.i° drugim imetje. Uradniki skrbč
oniivrfi 1,r ^ m mir ’ za varnos t osebe in lastnine;
ie n2 eJ i P ° 8tave in razs ojajo pravde. Učiteljem
ffoio in 6 a  ? pa ml °e»’  m tadež izobraževati z od-
m v J- P .° Uk ^ da bode keda l’ sebi ^ prid, državi
m delč Du , hovniki  oznanjujejo božje resnice

svojimi nrrf 1  zakramen te. Umeteljniki vzbujajo eh
svojimi umotvor, naše čute za dobro in lepo.

I

d

Vsak človek ima svoj poklic, vsak stan pa
svoje veselje in svoje težave. Srečni in zadovoljni
smo lahko v vsakem poklicu, ako izpolnjujemo
svoje dolžnosti. Ni ga stanu, da ne bi časti vreden
bil, če le deluje v blaginjo človeštva.

185 . Človeški ucjje se upro.

Svoje dni, tako pripovedujejo, so se vsi udje

človeškega trupla naveličali služiti želodcu, ter se
u pr6 rekoč: „Čemu bi mi težko delali in priprav¬
ljali želodcu, a on bi sladko užival brez dela?“
Noge niso hotele več nositi, roke ne delati, zobje
De gristi, tudi nos se je vihal in branil vohati.
-Saj smo vsi udje enaki,“ dejali so, „vsi bodemo
uživali in enako veselo živeli. “ — Prvi dan svoje
Nepokorščine so uporni udje shajali še precčj dobro;
bili so dobre volje. Drugi dan so slabeli, tretji dan
omagovali, četrti dan so bili pa že takb slabi, da
8e  niso mogli ganiti, peti dan pa so skoro umirali.

Uporni udje skličejo zbor, da bi se posveto-
Va li in si posta vili vlado; a glej siromaštva! Oči
s ° tako vpadle in oslabele, da niso mogle razločiti
Nobene reči; noge so omahovale in niso mogle nositi
bupla; roke so se tresle slabosti, in tudi jezik, poprej
Dujhujši podpihovalec, ni se mogel več obračati po
^ih. Truplo je ležalo na tleh in je pojčmalo.

Na to se oglasi glava rekoč: „Prevzetni upoi-

“'kP zdaj vidite, kam ste prišli! Želodcu niste

°teli dajati, kar mu gre, pa tudi on nima moči,

da  bi vam dal, česar potrebujete. Vi mu nečete

P°magati, zatb pa vam tudi on ne more pomoči,
i -j 4. *

— „Res je ta k 6," pritrdijo vsi udje; „prav govori
želodec, da nas priganja k delu." — Voljno seže
vsak ud za svoje delo, in vsi dajejo radi želodcu
to, Česar  potrebuje. Kmalu ozdravijo vsi udje ter
so zopet trdni in močni.

Tak6 se godi vsakej državi, v katerej je potreba
delavcev, pa tudi vladalcev. Podložniki plačujejo
davke, oblastvo pa jim daje moč; druzemu brez dru-
zega ni mogoče živeti; Bog je tako naredil in určdil.

186 . Cesar in država.

Naso državo vlada Njih cesarsko - kraljevsko
apostolsko veličanstvo, presvetli cesar avstrijski
vsled dedinske pravice, katera gre habsburško-
lotarinškej rodovini.

Država je razdeljena na dva enakopravna dela,
v avstrijske in v ogerske  dežele; vsaka
polovica ima svoje posebne postave in posebno
upravo. Postave za sve avstrijske dežele sklepa
„državni zbor na Dunaji, one za ogerske dežele pa
„državni zbor" v Budimpešti. Avstrijski državni
zbor se deli na „gospodsko zbornico" in „zbornieo
poslancev, ogerski pa na „zbornico velikašev" 111
„zboinico zastopnikov. 1 ' Vsej državi skupne zadeve
pa (vnanje zadeve, občno denarstvene zadeve ' n
vojaštvo) obravnavajo tak6 imenovane ,,delegacije,
katere ogerski in avstrijski državni zbor vsaki
polovico izmed sebe izbirata.

Posebne koristi posameznih dežel pa zastopaj 0
eželnih glavnih mestih „deželni zbori" ter skl e '
pajo dotične postave.

213

Sklepi delegacij, državnih in deželnih zborov
so še le tedaj postave,  če jih cesar potrdi.
Oblast postave zvršiti je samemu cesarju pridržana.
Cesar ima neomejeno pravico, napovedati vojno,
skleniti mir in pogodbe sč zunanjimi državami,
imenovati uradnike, deliti rede in pomiloščevati
obsojence. Cesarju gre poveljništvo nad vso vojsko.

Ker pa presvetli cesar ne more sam cele države
pregledati in upravljati, pomagajo mu v tem cesarski
kraljevi oblastniki, kateri imajo pravico, čast in
oblast od cesarja. Svetli cesar ima svoje ministre,
v vsakej kronovini pa svoje namestnike ali deželne
predsednike. Vsaka dežela ima svoja okrožja s
poglavarji in z uradniki, kateri v cesarjevem
imenu vladajo svoja okrožja ter skrb e za njih srečo
in blagostanje. Pa tudi občinski župani, svetovalci
in odborniki morajo pridno pomagati cesarskim
uradnikom, da je vse lepo mirno, da se množi sreča
in splošna blaginja.

Cesar ljubi vsa svoja ljudstva brez razločka
dežele, vere in narodnosti prav po očetovsko; zaradi
tega je nas vseh sveta dolžnost, da mu njegovo
ljubezen povračujemo, da njegov prestol, kakor tudi
našo očetnjavo branimo, če je treba, da postave
zvesto izpolnjujemo in davke voljno plačujemo.

„Vse za dom i za cesarja, kri, življenje
naj velja!“

Fr. Jamšek.

VI.

Iz zgodovine.

——

187. O d goja spartanske mladine.

Na južnem konci grškega polotoka so prebivali v
neutrjenem mestu bojaželjni in hrabri Spartanci. Da bi
v vojnah ložje zmagovali, dal jim je slavni Likurg
postave, Tri so določevale, kako se ima mladina vzrejati,
in kako morajo živeti odrasli Spartanci.

Takoj po rojstvu so Spartanci morali svoje otroke
prinesti posebnemu starešinskemu odboru, ki je novo¬
rojeno dete ogledal. Krepkega in zdravega dečka so takoj
vpisali med meščane ter ga izročili materi, naj ga vzreja
do sedmega leta; slabotnega in pohabljenega, pa so polo¬
žili na goro Tajget.

V sedmem letu so zdravi dečki morali zapustiti
očetovo hišo in so prišli v javna odgajališča, v katerih so
jih posebni učitelji do dvajsetega leta na držane troške
vzrejali. Po starosti v posebne razrede razdeljeni spali
so na senu ali slami; od petnajstega leta pa so ležali na
trstji, ki so ga morali sami v reki Evroti natrgati. Po
letu in po zimi so hodili bosi in gologlavi, oblečeni v
lahko volneno suknjico. Sploh so morali mladeniči svoje
teld utrjevati, da bi se takd že v mladosti privadili vsem

215

težavam, katere mora človek v vojni prenašati. Zatd
so jim tudi dajali jako slabih jedi in še teh takd pičlo,
da se niso nikdar popolnoma nasitili.

Vsako leto so se v templji enkrat krvavo bičali.
Kedor se je najmanj občutljivega skazal, da ni zastokal,
dobil je častni venec v dar. Tu se je večkrat pripetilo,
da so pogumni mladeniči prej omedleli ali se celd mrtvi
na tla zgrudili, nego bi le malo zajokali bili.

Spartanske učilnice so bile prav za prav vojaške
vadnice; tu so se urili v telesnih in vojaških vajah,
drugih znanosti pa se niso skoro nič učili. Mali dečki
vadili so se le skakati in letati; ko so pa večji postajali,
jeli so se rovati in boriti, metati kopje in krožek, učili
so se plavati in jahati. Odrasli mladeniči so si svojimi
učitelji tudi na lov hodili. Da bi gibični in ročni postali,
vadili so se v raznih vojaških plesih. Prepevaje bojne
pesmi so se navduševali za domovino in častili bogove.

Med čednostmi, v katerih so se Spartanci posebno
odlikovali, bila je najlepša ta, da so se morali že v
mladih letih privaditi starost spoštovati. Vsak mladenič
je moral pred starčkom vstati ter se mu sč stola umakniti
in s pota ogniti. Na vsako starčkovo vprašanje je moral
mladi Spartanec kratko in jedemato odgovoriti; kajti dolgo
in prazno besedovanje se jim je jako nespodobno zdelo.
Sploh so Spartanci sloveli , da znajo z malo besedami
mnogo povedati.

Kakor dečki, tako so se tudi spartanske deklice
vzrejale. Ostale so sicer tudi po sedmem letu doma pri
svojih materah, vendar so se urile v telovadnici. Zatd so
bile Spartanke znane kot jako pogumne žene.

Spartanci pa so tudi po tem, ko so kot mladi možje
zapustili javne zavode, morali živeti jako trezno in ostro.
Niso se smeli razvaditi z obilnimi in nasladnimi jedili;

216

zato možje niso jedli doma, ampak shajali so se proti
večeru v javnih obednicah, kjer jih je po petnajst vkup
pri enej mizi obedovalo.

Za hrano je vsakedo moral dajati na mesec določeno
mero moke, vina, sira, smokev in nekoliko gotovega
denarja. Svinjsko meso se soljo in kisom (octom) v krvi
kuhano jim je dajalo vsakdanjo črno  juho. Razen tega
so dobivali sira in smokev, prigrizovali so kruh ter po
starogrškej navadi pili vino z vodo mešano. Včasih so
imeli tuši pečene divjačine, če jo je kedo izmed petnaj¬
st erih svojej družbi podaril.

Spartanci se niso bali vojne, ampak veselili so seje
kakor kake prijetne slovesnosti. Prepevaje junaške pesmi
so šli pogumno v boj, v katerem so rajši častno poginili,
kakor da bi bili premagani domov bežali. Redov je pred
sovražnikom bežal, tega je zadelo občno zasmehovanje in
občna sramota.

Po J. S t a r e - tu.

188. Spartanka.

Sparta staro mesto bilo,

Ki junakov izredilo,

Hrabrih sinov slavni broj.
Kakor skale v boji stali,
Radi so življenje dali,
Branit’ dom in venec svoj.

Sin Spartanke pa pobegne,
Ko mu strah na srce segne,
In prinese domu meč.

Mati sinu meč izdere
In mu prsi ž njim predere:
»Neboš vhajal.“ pravi, „več“.

„Mati, joj, kaj ste storili!
Svoj’ga sina ste vmorili,

Ne poznate sina vi?“ —
„Lažeš izrod!“ reče mati,
„Sina nečem te poznati,

Moj sin z vojne ne beži.

Se Slovenka ne sramuješ,
Ko spartansko mater čuješ ?
Kako govoriš pa ti? '
Grda, slaba taka mati,

Ki sinovu more djati:

Sin! uidi in se skrij!“

217

Bežeč, ki iz vojne vhaja,
Dom sovražnikom izdaja,
On je Iskarjotov brat.
Hitro bode tihotapec
Vsake hudobije hlapec,
Bo rajbojnik in bo tat.

189. Leonida se Spartanci pri Termopilah.

Grške države starodavnega časa, da si tudi so
nekatere zelo majhne bile, kažejo, koliko moč ima
sloga. Sloga jači, nesloga tlači, pravi pregovor.
Tovarišica slogi mora biti junaštvo, junaštvo pa
izvira iz iskrene, navdušene ljubezni do domovine.
Mnogo zgledov te vrste nahajamo med Grki; imena
grških junakov se odlikujejo v vesoljnej zgodovini,
kakor najsvetlejše zvezde na nebu. Med najslavnejše
ffložč, kateri so se kedaj borili za domovino, mora
se šteti Leonida,  kralj spartanski.

Pogostoma so se vojne druhali vsipale iz Azije
nad evropske ndrode. S posebno hudimi vojskami
so Grke nadlegovali Perzijani; nasilnejše trume pa
je bil nad nje pripeljal perzijanski kralj K s e r k s.
Njegova vojska (armada) je bila tolika, da se je po
dveh mostovih sedem dni vrstila čez Helespont,
Prehajaje iz Azije v Evropo. Ta vojska se je valila
proti jugu, hoteč polastiti se grške zemlje.

Grki so sklenili, braniti se v soteski pri
Termopilah.  Skozi so sotesko je namreč vodila
Pot po kopnem iz severa proti jugu. Leonida jo
zapre s 300 Spartanci in z nekoliko drugih Grkov.

Pač razkači Kserksa predrznost, da peseica
prkov hoče zagraditi pot njemu, mogočnemu peizi-
janskemu kralju. Ostro zahteva, da mu naj Grki
lz roČČ svoje orožje. Ali Leonida je njegovemu, g as
n >ku prav' po spartansko odgovoril: »Pridi si sam
P° nje!“ Ko se pa ošaben Perzijan Grkom grozi.

218

da je kserksovih vojakov toliko, da solnce zatemni
se svojimi puščicami, odgovori mu neki Spartanec:
,,Tem bolje, bojevali se bomo v senci.“ Srdit ukaže
Kserks svojim trumam, naj primejo kopico Grkov.
Vname se hud boj. Ali kserksovih vojakov pade
truma za trumo; Grki pa stojč trdno kakor zid.
Nazadnje ukaže Kserks cel6 svojej telesnej straži,
ki je štela 10.000 najhrabrejših vojakov, naj napade
Grke; pa tudi ta tako zvana neumrjoča četa ni
nič opravila.

Ali česar ne zmaga sovražnikovo orožje, pre¬
maga ostudno izdajstvo. Sredi junaških Grkov je
bil grd malopridnež, po imenu Efijalt; ta se ukrade
k Perzom ter jim pokaže skrivno stezo prek gore.
Priplazi se truma sovražnikov Grkom za hrbet, da
jih napade od zadej. O pravem času zvč Leonida
nevarnost; vedoč, da je zastonj dalje bojevati se,
ne brani nikomur domdv. Mnogo jih otide. Leonida
pa ostane s 300 Spartanci in 700 Tepsijani — le-ti
si izvolijo junaško smrt za domovino. Vname se z
nova strašen boj. Kakor se po letu iz sivih oblakov
vsuje ledena toča na žitno polje, tak6 gosto so
frčale perzijanske puščice nad glavami neustrašnih
Grkov, ki so posekali vse, kar je živega doseglo
ostro njihovo kopje. Ko se je po junaškem boji
zgrudil slavni Leonida obstopili so še živi Spartanci
mrtvo te!6 ljubljenega kralja ter ga ko srditi levi
branili, dokler niso do zadnjega popadali. (480 L
pred Kr.j

To je naredil gnjusni izdajalec, čegar ime živi
v prokletstvu razžaljenega naroda.

Leonida pa in njegove junake slavč neumrljive
pesmi, poveličuje hvaležni spomin. Na bojišči so
mu Grki postavili leva z napisom:

Lakedemoncem (Spartancem) naznani, popotnik,
tu da ležimo

Mrtvi, ker včlel tak6 je domovine ukaz.

Po A. Um ek-u.

219

190. Bomnl, ustanovitelj Birna.

V srednjej Italiji, v pokrajini Laciji, je bilo mesto
Alba Longa. Tu je nekedaj vladal kralj Proka, ki je
zapustil dva sina, namreč Numitorja in Amulija. Poslednji
pahne starejšega s prestola, ukaže njegovo hčer Rejo
Silvijo živo pokopati, njena dvojčka Romula in Rema
pa v reko Tibero vreči. A bila je takrat povodenj; zato
sluge niso mogli do reke priti ter so položili nešek z
dvojčkoma kar na polje, koder je voda stala. Ko je voda
jela padati, ostala sta novorojenčka pri nekej smokvi.
Tu pride volkulja, ki ju je dojila, dokler ju najde neki
pastir. Na pastirjevem domu sta odrastla najdenčka kot
njegova sinova ter sta postala krepka mladeniča. Ko sta
zvedela, katere rodovine sta, zbrala sta trumo pastirjev;
s temi sta napadla Amulija ter zopet na prestol postavila
svojega deda Numitorja. Iz hvaležnosti jima ta dovoli, da
smeta ob reki Tiberi sezidati mesto.

A nista se mogla pogoditi, kateri da bo mestu
gospodaril in mu dal ime. Zmenita se torej, naj bogovi
o tem odločijo. O polnoči ideta vsak na drugi hribec
čakat, kateremu se bodo prej pokazala ugodna znamenja.
Proti jutru zagleda Rem šest jastrebov in takoj poroči
bratu srečen prigodek, a v tem se Romulu prikaže
dvanajst jastrebov, kar je po razsodbi zvedenih mož bilo
ugodnejše znamenje.

Romul je tedaj postal kralj novemu mestu, katero
je po sebi imenoval Roma (slovenski: Rim). Ko je novi
kralj zoral ibrazdo ter ob njej jel zidati mestno ograjo,
posmehoval se mu je Rem ter zaničljivo skočil čez nizki
zid. To je Romula strašno razjezilo; ves razkačen ubije
brata rekoč: „Tako naj pogine vsakedo, ki se bode

kedaj predrznil preskočiti to zidovje. “ Tako se glasi prav¬
ljica o početku rimskega mesta.


220

191. Fabricij.

P i r, neki kralj v severnej Grreciji, bil je izvrsten
vojskovodja. Prišel je nad Rimljane z mogočno
vojsko in mnogimi sloni, ki so nosili na hrbtu
stolpe z vojaki. Rimljani so se prestrašili slonov,
ki jih doslej še vidili niso, ter so v prvej bitvi
izgubili polovico vojakov. Mnogo jih je poginilo,
mnogi so živi prišli sovražniku v pest. Pa tudi Pir
je imel dosti izgube. Da bi bili ujetnike osvobodili,
poslali so Rimljani k Piru poštenega in hrabrega
Fabricija. Pir pa bi bil rad sklenil mir; zato je
poskušal pridobiti si veljavnega Fabricija, Ponujal
mu je mnogo zlata in drugih dragocenosti. Priprosti
Fabricij pa ni hotel ničesar vzeti rekoč, da ga nje¬
govo malo posestvo dostojno živi. Kralj ga na to
pelje v šator. Ko se tu pogovarjata, odgrne se na
enkrat zagrinjalo; za hrbtom rimskega poštenjaka
je stal velikanski slon, ki je svoj rilec stegoval čez
poslančevo'glavo. Neprestrašeni Fabricij pa se na¬
smeje in mirno reče: „Kakor me prej tvoje zlato

ni zaslepilo, tako me zdaj tudi tvoj slon ne straši.
Pir je občudoval nepodkupno njegovo domoljubje
in ga je spoštljivo odpustil.

V' tretjem letu te vojne je Fabricij sam poveljeval
proti Piru. Predno sta se prijela, dobi rimski poveljnik
od Pirovega zdravnika pismo s ponudbo, da hoče
svojemu gospodu zavdati, ko bi ga Fabricij za to dobro
plačal. Kaj je storil Fabricij? Poslal je izdajalčevo
pismo Piru, ki se ni mogel dosti načuditi značajnemu
Rimljanu. Rekel je: „Prej bo solnce izgrešilo svoj tir,
nego bo Fabricij zapustil pota poštenostih Brezvest¬
nega zdravnika je Pir ukazal ob glavo dejati, Rim¬
ljanom pa je poslal ujetnike brez vsega rešila nazaj.
Ti so mu vrnili enako število grških ujetnikov.

V dveh bitvah je Pir Rimljane premagal, v
tretjej pa se je moral umakniti rimskej junaškej
vojski ter zapustiti Italijo.

221

192. Družinsko življenje starih Slovanov.

I.

Slovani so nekedaj živeli v rodovinah ali
zadrugah.  Zadruga je obsegala vse Sorodovince:
starše, sinove, vnuke, pravnuke i. t. d. Zadruga je
imela vse premoženje skupaj ; vsak je delal za vse,
vsi z a vsacega.

Možjč so obdelovali polje in se pečali z živino;
ženske so gospodinjile, predle so volno in predivo,
tkale in pripravljale obleko vsem zadružnikom.
Kadar je bila rodovinska hiša pretesna, postavile
so si okoli nje posamezne družine nove koče. Tak6
je zadruga štela včasih nad sto duš.

Da je bilo v tem gospodarstvu vse po redu in
Pravici, za to je skrbel starešina ali gospodar
(starosta). S prva je bil pač oče tudi gospodar;
po njegovej smrti pa se ni gledalo na starost,
ampak izvolili so si tistega, ki je bil izmed zadruge
za to najpripravnejši in najsposobnejši. Starešina je
branje val' zadružne svetinje, daroval je bogovom
(stari Slovani so bili malikovalci), gospodaril je
in odločeval zadružnikom dela. Vsi zadružniki so
ga častili in se klanjali njegovim ukazom. Spomin
Umrlih i starešin se je hranil v podobah. Ako se
je zadruga selila kam drugam, vzela je dedne
podobe se seboj; starešina sam jih je nosil noter
do novega selišča. Najhujša kazen je bda ta, če so
koga kakor malovrednega »zlega sina c  ali kakor
»zlo hčer“ izgnali iz zadruge, tako da je kakor
»izgoj“ moral po svetu.

222

II.

Zadruga se je sem ter tja tak6 razrastla, da
udje niso mogli več skupaj živeti, in da je bil
oddelek prisiljen, poiskati si novih selišč.

Dokler je bilo prostora, zgodilo se je to v
obližji starega stanovališča.

Tako so iz zadrug in novih naselbin nastale
županije.  V zadrugi je sam starešina oskrboval
skupne reči; kadar so pa te vso županijo zadevale,
posvetovali so se vsi zbrani starešine; njim na Čelu
pa je stal ž u v p a n t. j. starešina cele županije,
celega rodu. Zupan je imel vse one dolžnosti za
ves rod, katere je imel gospodar do zadruge, zlasti
je bil sodnik in vodnik v boji.

Za župana je mogel bit izvoljen samo kak ud
posebne, odlične družine. Navadno je bila to tista
družina, ki je naravnost izvirala od rodu prvega
zadružnega starešine, po njem se imenovala, podobe
in svetinje rodu hranjevala in zatd pri vsem rodu
neko posebno spoštovanje uživala. Iz teh družin je
nastalo slovansko plemstvo (plemenitnik, boljar,
žlahtnik, vlastelj).

Vsaka županija je imela svoj utrjen kraj, grad;
tu so hranjevali dragocenosti, tu so v vojnih časih
imeli zavetje starci, žene in otroci.

III.

Kakor so se rodovine iz poedinih zadrug izlo¬
čevale in si novih selišč iskale, tak6 so se prese¬
ljevale tudi cele županije. Kadar so videli, da jim
zdrad pomanjkanja polja ni več obstati, vzdignili
so se ali v celih rodovih, ali po oddelkih posa¬
meznih rodov in so šli iskat nove domovine.

Posedši novo domovje dali so gor:
okrog sebe tista imena, ki so jih imele
v poprejšnjej domovini.

223

Iz rodov se je polagoma osnovalo celo ljudstvo,
n d r o d. Vsak narod je imel glavni grad, v i g j e-
g r a d imenovan. Tam je stanoval knez, tam je Silo
zbirališče narodne skupščine.

Vse ljudstvo bilo je pokorno vladarju, ki se
je volil samo iz ene družine. Izvoljenec se je vsedel
na k n e ž e v stol in dopolnil razne obrede, ki so
bili s tem skleneni. Tak6 se je ta navada še do
habsburških časov ohranila na Koroškem, kjer je
stal stol blizu Gospesvčte.

193. Karol Veliki in Obri.

Germani  ali Nemci so se pomikali vedno
bolj proti jugu in zahodu. V njihova zapuščena
selišča pa so prihajali Slovani  ter zasedli velik
del zdaj avstro-ogerskih dežel.

V šestem stoletji so se po planinskih krajinah
naselili Slovenci, a po donavskih ravninah, kjer so
pred razsajali divji Huni, iz Azije prilomastivši
Obri.  To roparsko ljudstvo je stanovalo med nasipi,
za rekami in nepristopnimi močvirji ter je napadalo
na svojih čilih in brzih konjih sosedne narode.
Tak6 so se, živeč ob neprestanem boji, razpro¬
stranili od Tise do Aniže in so postali mejaši
ogromnej frankovskej državi, katero je takrat vladal
Karol Veliki.

Da bi osvobodil svoje dežele vednih napadov,
prekorači Karol 1. 791. vzhodno mejo in prodre s
tremi krdeli v oberske pokrajine. Obri se mu umi¬
kajo in skoro brez hranitve prepuščajo svoje nakope.
Tak6 pride Karol do reke Rabe in vodi svoje

ti ume na njenem desnem bregu do tja, kjer se
izteka v Donavo. Obri pa pobegnejo v široke
donavske planjave.

Pozneje je frankovska vojska, — katere pa
Karol ni sam vodil, — prodrla do središča oberskih
selišč med Donavo in Tiso; premagala je Obre in
zagrabila v njihovem utrjenem taboru neizmerne
bogatije, katere so si bili Obri priplenili v dveh
stoletjih.

Na ta način se je frankovska država razširila od
Aniže do dravskega izliva. En del novo podjarmljenih
dežel se je imenoval vzhodna krajina  (marka)-

194. Madjari.

V devetem stoletji zasedejo O g r i donavske
pustinje. Prišli so kakor popred Huni in Obri iz
notranje Azije; ž njimi so se združili ostanki Obrov,
ai n ' potegnilo k Slovanom.

, ... ^i so se sami Madjare  imenovali, so

ni nomadski (pastirski) narod. Imeli so obilo
čred goveje živine, zlasti pa brzih konj, katere so
po letu in po zimi puščali na prostem. S temi
čredami so prehajali od pašnika do pašnika, žene
ui otioke seboj^ vozeč na vozovih, ki so bili s

ožarni poki iti. Živeli so ti izvrstni jahači ob mesu,
mleku in strdi.

Pii Madjarih je bil kozarec kaj imenitna posoda-
, ° upili ničesa, da bi ne bili zraven pili, nobena
d f e ^f 11 kda veljavna, ako ni prisegajoči v kozarec
potočil nekaj kapljic svoje krvi.

225

V vojni so sloveli kot predrzni konjiki metajoči
iz daljine kopje in puščice. Kadar so nasprotnika
pognali v beg, spuščali so se za njim ne mirujoč
pred, da je zadnji padel pod njihovim ostrim me¬
čem; mislili so namreč, da jim bode vsak sovražnik,
ki ga usmrtijo v boji, na onem svetu služil kot
suženj; zat6 tudi nobenemu niso prizanašali, ampak
so vsacega neusmiljeno pobili.

Vihraje na vse strani so se polastili po Karolu
Velikem ustanovljene vzhodne krajine. Večkrat so
se ropaje vsipali v Nemčijo, dokler jih leta 955.
ua liškem polji popolnoma ne uniči nemški cesar
Oton I. Od zdaj naprej niso več silili na Nemško.
Oton pa z nova ustanovi vzhodno krajino (mejino)
v  brambo proti ogerskim napadom. Ta krajina (po
nemški Ostmark — Ostreich — Osterreich) bila je
početna dežela in temelj sedanjej avstrijskej državi;
Oton II. jo je izročil babenberškemu grofu Leo¬
poldu 1. 976.

195 . Štefan, kralj ogerski.

Okoli leta 995. so bili Ogri še malikovalci.
Tedanji ogerski knez se je poročil s kristijanko
Viselo,  hčerjo bavarskega vojvode. I a je napo¬
tila svojega moža, da se je dal krstiti; pri sv. krstu
J e  dobil ime sv. Štefana.

Z veliko marljivostjo in gorečnostjo je razšiijal
vero med svojim ljudstvom in posta! tak6 ne le
Prvi kralj, ampak tudi pravi apostelj Madjaiov. Le
^eljil je mnogo škofij ter jim v Ostrogonu (Granu)

Tretje berilo za ljudske Sole.

226

postavil nadškofa. Od papeža je dobil dragoceno
zlato krono in častni naslov „kralj apostolskih Zato
imajo avstrijski vladarji še zdaj kot ogerski kralji
naslov »apostolsko veličanstvo/

Prizadeval si je, omikati svoj narod, privaditi
ga dela in postavnega življenja. Uspešno je pre¬
magoval domače upornike in zarotnike proti novim
naredbam. V teh vojnah so ga največ podpirali
tuji — večinoma nemški — naselniki, katere je bil
privabil v svojo slabo obdelano deželo. Njegove
modre postave so vpeljale novi družinski red in
uvrstile Madjare med bolj omikana zapadna ljudstva.

196. O vitezih.

V srednjem veku še ni bilo takih postav za
ljudsko varnost, kakoršnih imamo dan današnji. Čestokrat
je le debela pest močnejšega razsojevala pravico. Slabotne
in neoborožene ljudi so branili vitezi.  Posestniki obširnih
zemljišč so jeli staviti trdne gradove po visokih in ne¬
pristopnih mestih opasujoč jih z globokimi prekopi, čez
katere se je moglo priti do grajskih vrat le prek visocega
mosta. Ta se je dal vzdigniti in položiti.

V viteški stan so se iz početka jemali samo sinovi
'plemenitih rodovin. Po sedmem letu svoje starosti so se
pošiljali k tujemu vitezu na vaje. Služili so mu kot
dvorjaniči.  Stirnajsto leto dopolnivši bili so oprode,
ki so smeli svojega gospoda spremljati k različnim igram
in viteškim slavnostim. Pri tem so se privadili mnogo-
verstnih viteških navad in obredov, katere so prav tako v
čislih imeli, kakor hrabrost in neustrašeno st. Po dvajsetem
letu dobil je oproda slovesnim činom zaželeno viteštvo.  ,
Pokleknivši pred viteza je obljubil, da se hoče vse žive

227

dni bojevati za vero in čast, da hoče braniti preganjance
in reveže. Vitez ga je na to z mečem trikrat malo udaril
na ramo ; klečeči pa je vstal kot vitez  z vsemi pravi¬
cami in dolžnostmi svojega stanu.

Plemstvo so podeljevali prav sijajno. Obhajali so se
pri takih kakor drugih priložnostih turnirji  ali viteške
igre. Za viteške igre so imeli ograjen prostor; ob njegovih
straneh so bili vzvišeni sedeži, sprednji za kneginje, gro¬
finje in druge plemenitnice. K takim igram so se shajali
vitezi iz bližnjih in daljnih krajev. Obleka vitezov pri
turnirjih je bila dragocena in neprodorna; glavo so si
pokrivali s čelado, vrh katere se je vila krasna perjanica.
Obličje jim je zakrivala mrežica; prša je odeval oklep,
rame in noge so bile v samem železji. Oboroževali so se
z dolgim kopjem, težkim mečem in trdnim ščitom.

Boriti so se peš ali na konjih; kedor je svojega
nasprotnika porinil raz sedlo, ali mu izbil meč, zmagal
je; dobil je za to iz rok kneginje ali katere druge pleme¬
nite gospe lep dar, navadno verižico, ostroge, dragoceno
Čelado ali meč. Včasih se je pa tudi zelo žalostno končala
igra; marsikateri hrabri vitez je močil se svojo krvjo
pesek na bojišči.

V poznejih časih so jeli tudi neplemenitnikom pode¬
ljevati viteštvo, ako so se odlikovali s posebnim junaštvom.
Tako se je plemstvo čim dalje bolj prestvarjalo v vojaški
stan. Mnogi vitezi pa so se zlasti proti koncu viteške
dobe  — izneverili svojemu stanu in njegovej vzvisenej nalogi.

Pozabivši svoj nekedanji poklic so jeli mesta napadati
In neoborožene trgovce po cestah pleniti. S trdno zidanih
gradov so prežali na rop; ni ga bilo popotnika, ki bi si
bil svest imetja in življenja, če se ni pridružil katerej
večjej oboroženej četi, ali če se ni z dragim denarjem

odkupil.

Iz .Vrtec -a.

228

197. Križarske vojske.

Kraje, kjer je Kristus živel, za blaginjo človeštva
učil in umrl, so kristijani vedno visoko spoštovali; hodili
so tudi na božjo pot v sveto deželo. Dokler je bil Jeru¬
zalem v oblasti grških cesarjev, pospeševali so ti romanje
v one kraje; tudi .Arabci ga niso zabranjevali. Ko so pa
divji Turki Palestino si pribojevali, prišli so za kristjane
hudi časi, stiske in nadloge. Od romarjev so Turki zahte¬
vali velike davke; kedor jih ni mogel plačati, ni smel v
sv. kraje. Mnogi romarji, ki so prišli čez leto hodci daleč
sv. mest obiskovat, morali so od težavnega pota in stra¬
danja oslabljeni pred mestnimi vrati ostati. Tu so mestno
ozidje pobožno poljubljaje v revščini hirali.

Na božjo pot v Jeruzalem poda se tudi puščavnik
Peter, iz francoskega mesta Arni ena doma.

Ko vidi, v kakšnih strašnih stiskah, v kacem zani¬
čevanji se nahajajo sveta mesta in jeruzalemski kristijani,
sklene prihiteti jim na pomoč. S pismom jeruzalemskega
patrijarha se obrne naravnost k papežu Urbanu II. v
Kirn. Razloži mu z jako živimi besedami, kako hudo
Turki kristijane tarejo in stiskajo. Papež naloži navduše¬
nemu poslancu, naj hodi od mesta do mesta, od kraja do
kraja, naj nagovarja kristijanska ljudstva, njih kralje,
kneze in veljake, da otmo sveta mesta iz rok krvoločnega
TurČina. Peter se poda na pot, jaha ali potuje bos m
gologlav, križ v roki, romarsko obleko na životu. Ognjeni
pogled iz njegovih globokih oci sleharnega presune; goreča
beseda zdrami vsacega. Papež pokliče cerkveni zbor v
Klermont na Francoskem in pridiguje v navdušenem
govoru otetbo Jeruzalema. Ko papež izgovori, nastane po
vsem zbirališči silno velik hrup in vpitje: Bog hoče! Bog
hoče! Vse je hotelo podati se v jutrove dežele; pripenjali


229

so si v posebno znamenje rudeč križ na rame; od tod
izvira tudi ime „križar“ in .,križarska vojska.“

Zdaj postane veliko gibanje in rožljanje po vseh
zapadnih deželah. Sivi starčki poiščejo svoje zarujavelo
orožje, fantje se vadijo sukati sulice. Kmet zapušča plug,
pastir svojo čredo; oče se loči od družine, starši od
otrok. Nov duh prešine vso Evropo; začne se novo pre¬
seljevanje ljudstev. Vse je namenjeno v jutrove dežele.

V drugej polovici leta 1096. se poda pod vodstvom
viteškega Bogomira Bujlonskega  v sveto deželo velika,
dobro oborožena vojska, ki je štela 600.000 vojakov. A
krvavi boji med potom, lakota in razne bolezni so to
strašno vojsko tako skrčile, da je prišlo komaj 21.500
križarjev pred Jeruzalem. Ko so kristijani sveto mesto
zagledali, vriskali so veselja in poljubovali zemljo. Po
dolgem obleganji m dvadnevnem naskakovanji se polaste
Jeruzalema. Po smrti vojvode Bogomira, ki se je zval
branitelj  svetega groba, postal je njegov brat Balduin
jeruzalemski vladar s kraljevskim naslovom.

Pa jeruzalemsko kraljestvo ni imelo nobenega ob¬
stanka, nekaj zaradi nesloge med knezi, nekaj zaradi divje
hrabrosti Turkov. Kristijani so izgubljali mesto za mestom.
Basi tudi je hodilo še šest križarskih vojsk v Palestino,
ostal je Jeruzalem nazadnje vendar le v oblasti Tur činov.

198. Babenbergovci na Avstrijskem.

Babenbergovci so resno izpolnjevali nalog, braniti
deželo proti navalom vzhodnih sosedov; v pogostih
bojih z Madjari so prestavljali mejo proti vzhodu
in razširili svoje posestvo do reke Litave, ki dan¬
danes zopet loči Avstrijsko od Ogerskega.

Mejni grof Henrik  II., ki si je izvolil Dunaj
za glavno mesto, dobi tudi večino sedanje dežele
nad Anižo;  tako povekšano in združeno krajino

230

povzdigne cesar Friderik Rudečebradec  v
vojvodino 1. 1156. in podeli Henriku še posebne
pravice. Henrik je bil zdaj vojvoda.

Njegov sin Leopold V. se udeleži tretje kri¬
žarske vojske. V Palestini ga baje razžali ponosni,
svojeglavni angleški kralj Rihard Levosrčni,
ki je, zapuščen od francoskih in nemških povelj¬
nikov, vendar le pogumno zmagoval Turke.

Ko se je pa vračal domov, zanese vihar njegovo
ladjo na isterske obale; zatorej je moral pot nadalje¬
vati po Avstrijskem. Da-si tudi je hodil preoblečen,
vendar so ga spoznali in izročili razžaljenemu Leo¬
poldu, ki ga je dal zapreti, pa ga kmalu izročil
nemškemu cesarju.

Papež Celestin III. pa prekolne Leopolda, češ,
da je nezaslišano, da bi katoliški vojvoda zapiral
katoliškega kralja, ki se je bojeval za krščansko
vero z neverniki.

Istočasno je na Štajerskem vladal vojvoda
Otakar VIII. iz plemenitega rodu Travngavcev.
Ker je vsled hude bolezni, katero si je na božje)
poti v jutrove dežele nakopal,, vedno bolehal in
hiral, in ker ni imel otrdk, postavil je sorod¬
nika Leopolda V. za svojega dediča na
Štajerskem.  Ko je Otakar leta 1192. umrl, bil
mu je na štajerskem vojvodskem prestolu naslednik
avstrijski v Leopold, ki ga je tudi nemški cesar za
vojvodo Štajerske priznal in potrdil. Tak6 ste ti
vojvodini postali sestrinski deželi, ki ste skupaj
uživali dobre in hude Čase.

Dve leti po Otakarjevej smrti umrl je tudi
Leopold. Njemu na čast so namreč napravili v Grradci
velik turnir, katerega se je udeležil tudi viteški
vojvoda. Pri tej igri zdrsne njegov konj, Leopold
pa pade tako nesrečno, da si nogo zlomi. Ni ga
bilo zdravnika, da bi mu bil odrezal težko ranjeni
ud. V strašnih bolečinah je sam poskusil to z močno

sekiro. Toda njegove ure so bile štete; kmalu
potem je umrl, odvezan od papeževe prekletve in
v prijetnej zavesti, da zapušča Avstrijsko in Štajersko
Čvrstima sinovoma.

Najsijajniše je vladal prejšnjega vojvode sin
Leopold  VI. Avstrija je lepo napredovala; raz-
cvetala se je kupčija in množilo bogastvo meščanom.
Leopold je pospeševal lepe umetnosti in skrbel
za izobrazbo svojih podložnikov.

Ta vojvoda je pomnožil svoje dežele z nekimi
posestvi na Kranjskem, po katerih je pozneje cela
kranjska mejina pripadla avstrijskim vladarjem.

Zadnji vojvoda iz babenberške rodovine je bil
Friderik II. V bitvi z Ogri 1. 1246. smrtno ranjen,
zgrudi se na tla in kmalu izdahne. Z njim je izmrl
slavni moški rod babenberški, ki je s toliko hrab¬
rostjo in srečo skoro tri sto let vladal Avstrijskemu.

199. Rudolf in Otakar.

Po smrti zadnjega Babenbergovca se polasti
njegovih dežel češki kralj Otakar  II. Ko jel. 1269.
umrl koroški vojvoda Ulrik Sponhajmski, zapusti
svojo deželo sorodniku Otakarju; tak6 pride tudi
Koroško in velik del Kranjskega pod oblast češkega
kralja. Pridobil si je tudi Pordenone na Furlanskem.
Po takem je segala oblast tega mogočnjaka od
Krkonošev in Krušnih gora tja do obal jadranskega
morja. A plemenitaši v novo pridobljenih deželah
niso ljubili tujega kneza; bali so se ga in sovra¬
žili njegovo ostrost, zlasti od tedaj, ko je tiral v
Prago Seifried-a marenberškega, imenitnega štajer¬
skega viteza, in ga dal umoriti, ker ga je dolžil
puntarstva.

232

V tem ko jeOtakar v novih pridobitvah svojo
oblast utrjeval, imelo je nemško cesarstvo hude
čase. Tri in dvajset let je bil tu nemir in
nered.

Ni ga bilo vladarja, katerega bi bili vsi za
svojega gospoda priznavali. Angleški princ in španski
vladar sta bila — v sramoto nemškej državi — isto¬
časno od dveh strank za kralja izvoljena. Bila pa
sta kralja samo po imenu; prvi je sicer večkrat pri¬
šel v Nemčijo, da-si tudi ni dobil nobene kraljevske
veljave, zadnji pa Nemčije še videl ni. Leta 1273.
so vendar izvolili nemški volilni knezi na veliko
srečo države hrabrega in pravičnega moža. Ta
se ni bal vojne in vendar je mir ljubil; bil je
trdne volje, naj se red, postava in pravica zopet
spoštujejo.

Ta mož je bil grof Rudolf Habsburški,
domd na Švajcarskem, potomec stare, sloveče rodo¬
vine; njen rodovinski grad Habsburg se vidi v
podrtinah še dandanes v Aargav-u ob reki Aar-i.

Njegovi sovrstniki enacega stanu so ga spo¬
štovali in se ga tudi bali; kajti ponižal je bil že
marsikaterega mogočnega in nemirnega soseda.
Meščani in kmetje so ga ljubili; kajti večkrat je
Rudolf za orožje prijel, da je slabejšemu do pra¬
vice pomagal proti močnejšemu. Ko je bil za nem¬
škega kralja izvoljen, pripovedovalo se je daleč
okrog, kako strogo ravna novi kralj s hudobnimi
ljudmi, kako kaznjuje razbojnike in cestne roparje,
kako podira gradove vitezov pleniteljev, pa kako
milo in prijazno se pogovarja tudi se siromakom-

233

Otakar ni hotel priznati novoizvoljenega kralja;
zat6 ga Rudolf pokliče pred svoje sodišče. Ker
Otakar ni prišel, sklenilo se je na državnem zboru,
da se ima odpovedati deželam Avstriji, Štajerskemu,
Koroškemu in Kranjskemu, katere si je bil nepostavno
prisvojil. Otokar se posmehuje temu ukazu; zaradi
tega je bil preklican.  Zdaj je moral meč razso¬
diti med Rudolfom in Otakarjem.

Naglo končana vojna leta 1276. je prepričala
Otakarja, da je naletel na izredno nevarnoga sovraž¬
nika. Rudolfov zaveznik, grof Majnhard tirolski,
se je polastil Koroškega; brat njegov, Albert goriški,
si je osvojil Kranjsko. Na Štajerskem so se uprli
plemenitniki ter pregnali češke posadke. Otakar je
čakal Rudolfa na češkem; ta pa udari na Avstrijsko
in obleže dunajsko mesto. Kar je mogel, hitel je
zdaj Otakar, da otme' avstrijska posestva. Z mo¬
gočno vojsko pridrvi na bregove Donave; pa v tem
hipu poči ustaja na češkem. Mnogi plemenitniki
in veljaki stopijo na stran Otakarjevih nasprotnikov.
Tak6 je bil Otakar prisiljen, skleniti mir. Odpove se
oblasti nad Avstrijo, Štajersko, Koroško in Kranjsko,
odpovd se gospodarstvu nad Pordenono, priznd
Rudolfa za nemškega kralja in prejme iz njegovih
rok češko in Moravsko kot državna fevda.  Že
26. novembra 1276. se je pokoril Otakar osebno
v Rodolfovem šatoru pred veličastjo nemškega
cesarstva.

234

200. Bitva na moravskem po^ji.

Otakar ni mogel pozabiti svojega ponižanja;
pribojevati si je hotel zopet dežele, katerim se je
bil odpovedal. Zat6 je nabiral vojakov in iskal
si zaveznikov; tak6 je Rudolfa prisilil na vojno
1278. 1. Na moravskem polji  poleg Durnkrut-a
so si stale naproti vojne Čete. Dne 26. avgusta —
bilo je v petek — postavita Rudolf in Otakar svoje
trume. Levo krilo izroči Rudolf zvestemu Frideriku
Hohencolernskemu, v sredino postavi Madjare, katere
mu je bil ogerski kralj Ladislav na pomoč poslal,
sam zapoveduje desnemu krilu, a Ulrika Kapelerja
naredi za poveljnika poslednjej vojski. Enako je
postavil tudi Otakar svoja krdela.

Na iskrem konji je jahal Rudolf od vrste do
vrste ter z živo besedo vzbujal vojakom srčnost
in pogum.

Proti 12. uri se vname boj. Rrez razloke se
maja vojska sem pa tja. Rudolf sam je v smrtnej
nevarnosti; neki nasprotni vitez ga spoznd po ne¬
navadno visokej rasti, napade ga se sulico ter ga
vrže raz konja. Izgubljen bi bil, da ga ne brani
švajcarski vitez Ramsvag ter kralju pomore na dru-
zega konja. Zdaj se spusti desno češko krilo, pre¬
magano od Friderika, v divji beg. Otakar zapovč
poveljniku svoje poslednje vojske, naj prihiti begu-
jočim četam na pomoč; ta pa pobegne brez boja
z bojišča. Bolj in bolj pritiskajo Rudolfovi na na¬
sprotne trume, tak6 da jim ni več obstati. V divjem
pogubnem begu bežijo Otakarjevi vojaki! Ko to
Otakar vidi, zapodi se sredi nekaterih hrabrih pri¬
stašev — smrt iščč — v najgostejse sovražnikove
čete. Težko ranjen zgrudi se na tla. Neki pleme-
nitnik, ki bi ga bil rad otel smrti, ujame ga in iz
gnječe odpelje. A dohitč ga nekateri osebni sovraž¬
niki; planejo nanj in prebodejo kralja.

235

Takoj, ko je Rudolf čul, da je ujet njegov
nasprotnik, ukazal je strogo, naj se prizanaša nje¬
govemu življenju. Sam je prihitel, da bi ga videl.
Bilo je prepozno. Zahajajoče solnee je zrlo na mrtvo,
s prahom in krivjb pokrito truplo onega nekedaj
mogočnega in ošabnega vladarja, kateri se je pre
večkrat posmehoval priprostej obleki in varičnosti
Rudolfovej. Pri tem prizoru stopijo Rudolfu solze
v oči, da si tudi je bila zmaga sijajna; mislil je na
minljivost posvetnih reči, na Otakarjevo nekedanjo
srečo in njegov sedanji žalostni konec.

26. avgust 1278. je bil tako rekoč roj st veni
dan habsburške monarhije;  kajti nikedo
se ni upal več, Rudolfu in nemškej državi jemati
dežel, katere mu je Otakar leta 1276. odstopil. S
privoljenjem nemških knezov podeli Rudolf 1. 1282.
Avstrijsko, Štajersko  in K r a n j s k o svo¬
jemu sinu Albrehtu, Koroško  pa izroči pozneje
zvestemu svojemu zavezniku Majnhardu. Vaclav, sin
Otakarjev, obdrži dedni deželi, češko in Moravsko.

Tako so takrat prišle tri vojvodine našega cesar¬
stva pod gospodstvo habsburške vladarske rodovine,
katere so se vedno zvesto držale, v sreči in nesreči.

Povsod po nemškem cesarstvu je bilo Rudol¬
fovo ime v časti; ko je umrl, obžalovali so vsi
njegovo smrt, in še dolgo so se spominjali pošte¬
nega, v obleki in govoru priprostega kralja, kate¬
remu so se klanjali mogočneži, pa tudi najnižji
prihajali na pomoč. „Ta nima Rudolfove pravič¬
nosti/ bil je še dolgo za njim navadni pregovor.

201. Friderik Krasni in Ludovik.

Friderik, sin avstrijskega vojvode in nemškega
cesarja Albrehta I., slovel je zaradi svoje lepe po¬
stave kakor tudi zaradi ljubeznjivosti in uljudnosti.
Imenovali so ga Krasnega.

236

Ko je leta 1313. bil zopet izpraznjen cesarski
prestol, upal je Friderik, da ga bodo nemški
knezi nanj posadili. Volili so ga pa samo nekateri,
drugi so glasovali za bavarskega L u do vi k a. Ta
nesložna volitev je bila povbd dolgotrajnej vojni;
meč je moral razsoditi med obema nasprotnikoma,
ki sta si bila popred prijatelja že od mladih nog.
Najkrepkeja podpora v boji je bil Frideriku njegov
brat Leopold.

Vojna se je pletla po mnogih krajih, pa brez
razloke in konca. Rahločutnemu Frideriku se je
smilila revščina in nadloga , katero je ta vojna po
nemških krajinah vzrokovala; zat6 sklene, končati
prepir v odločilnej bitvi. '

Ob Inu na Bavarskem se sprimete obč vojski.
Da-si tudi se je Friderik se svojimi vitezi bojeval
z največjim junaštvom, bil je vendar nesrečen. Mnogo
vitezov je obležalo na krvavih tleh, Friderika so
pa ujeli in v trdni grad zaprli.

Ko sta Friderik in Ludovik v burnej vojni
svojo moč poskušala, bil je Leopold se svojimi
četami samo nekaj ur od bojišča. Kako ga je za¬
bolelo, ko je čul, da je prepozen, da je že vse
izgubljeno! Britka žalost ga obide, ko sliši, da je
premili brat v sovražnikovih rokah. Zato si je od
zdaj na vse kriplje prizadeval, oteti in rešiti ga.

Ločen od vsega sveta, preživel je Friderik v
trdnjavi prav žalostne dni. Ni dobil poročila niti
od svoje žene Elizabete, niti od bratov.

Pa tudi Ludoviku sreča ni bila prijazna. Vedno
ga je vznemirjal Leopold; vedno je bilo še dosti

237

takih, ki bi bili rajši Friderika nego njega za
kralja spoznali.

Necega dne zajaše Ludovik konja in se podd
v grad, kjer je bil Friderik zaprt. „Prijatelj na¬
govori Friderika, „ali hočeš prost biti?“ „Prost,“
zavzame se ta, „prost, da zopet vidim svojo ženo
in brate? O, za tako prostost storim ti vse, vse,
kar koli zahtevaš.“ Ludovik nadaljuje: „Odpovčj
se vsem kraljevim pravicam in pregovori brata, da se
pomiri z menoj. Ako mi obljubiš, da se vrneš v ječo,
ko bi ne mogel teh pogojev izpolniti, te osvobodim/

Friderik se v to zaveže z besedo in prisego
ter se odpravi v svojo milo domovino. Ludovik ga
spremi do meje. O, kako žalostna mu je bila vrni¬
tev v domačijo! Obile solze, katere je Elizabeta
jokala za svojim možem, so ji ugasnile luč lepih
oči! Slepa je sirotica samotno živela v tužnem gradu.
Leopold ni odobraval bratovih obljub in ni odjenjal
od vojne proti Ludoviku. Ker Friderik ni mogel
izpolniti dogovorjenih uvetov, vrne se, zvest za-
stavljenej besedi, na Bavarsko nazaj. Zastonj ga je
prosila uboga Elizabeta, zastonj so trdili dvorniki,
da taka prisega ne more biti veljavna in vezalna :
možato se je iztrgal iz rok svoje družine.

Kako se začudi Ludovik, ko Friderik zopet
stopi pred njega! Ta pravičnost in poštenost gane
ga tako, da se spravi s Friderikom in mu ponudi,
naj si delita kraljevo oblast.

Beseda dana sveta naj ti bo!

Ne oprosti ga več nobena moč,

Kedor se je enkrat zavezal sam.

238

202. Albreht II. Modri.

Friderik Krasni je otožen in bolehen preživel
svoje zadnje dni v samotnem ‘gradu Guttenstein se
svojo slepo ženo. Po njegovej smrti (1330) sta mu
sledila brata Albrecht II. s priimkom Modri in
Oton Veseli.

Ta avstrijska v o j v o d i sta si prido¬
bila Koroško  1. 1335. Po starej šegi je zasedel
Oton vojvodski prestol koroške dežele na gospo¬
svetskem polji. Ko se je bil Oton preselil v več¬
nost, vladal je Albrecht Modri sam še 19 let.
Bili so hudi,  strašni Časi! Nesreče in nezgode
vsake vrste so nadlegovale vzhodno Evropo, pa
tudi  Nemčijo in Avstrijo. Prikazale so se najpred
tako ogromne trume kobilic,  da so zatemnje-
vale svetlo solnce. Kjer koli so obsedele, povsod,
so bile takdj uničene in opustošene njive, vrti in
travniki; samo trs ja niso napadale. Tri leta je tra¬
jala ta nezgoda.

Ne dolgo potem je nastala najhujša nesreča,
neka kužna  bolezen,  ki  je v dveh letih pomo¬
rila dve petini evropskih prebivalcev. Trgovci so
jo bili iz jutrovih dežel zanesli v Evropo. Kogar
se je ta strašna in nalezljiva morivka prijela, temu
so po životu vzkipele bule jajčje debelosti in ru¬
mene ali Črne proge: zato so imenovali to bolezen
tudi „črno kugo“. Dve leti je razsajala in žela ljudi.
Cele vasi so bile izmrle, po mestih pa je bilo
mnogo hiš popolnem izpraznjenih. Samo na Dunaji

239

je umrlo na dan 500—-700 ljudi. Nevedneži so s
prva mislili, da je tej bolezni vzrok neredni tek
planetov; kmalu pa se je razneslo krivo mnenje,
da so jo Židje zatrosili. Pričeli so zdaj grozo¬
vito preganjati nesrečne zidove po vseh mestih
in trgih. Požigali so jim hiše ter jih klali neusmi¬
ljeno ; po nekaterih krajih so jih skoro popolnoma
zatrli. In ker zaradi kuge nikedo ni hotel polja
obdelovati, pridružila se je morivki njena sestra
— lakota. V teh nadlogah se je skazoval Albreht
dobrega očeta in ljubeznjivega dobrotnika svojim
podložnikom.

203. Rudolf IV. Ustanovnik.

Albrehtu II. je bil; naslednik njegov sin Ru¬
dolf IV. V pospeševanji znanstev in umeteljnosti je
posnemal svojega tasta, tedanjega nemškega cesarja
Karola  IV.

Kakor je ta ustanovil v Pragi prvo vseučilišče,
tako je tudi Rudolf utemeljil dunajsko vseučilišče
(1365) ter jel zidati imenitno stolno cerkev sv. Šte¬
fana, ki je se svojim krasnim stolpom še danes
najlepši ukras slavnega Dunaja. Zaradi teh činov ga
imenuje zgodovina tudi ustanovnika. Rudolf si je
na vso moč prizadeval, pomnožiti čast svoje rodo¬
vine in razširiti njeno oblast.

Ko je Marjeti Široko ustn  ej , vnukinji
istega Majnharda, kateri je bil zvesti zaveznik kralja
Rudolfa proti češkemu Otakarju, umrl edini sin,
izročila je Tirolsko,  podedovano svojo deželo,

240

avstrijskemu vojvodi Rudolfu IV. Cesar Karol
pa je svojemu zetu potrdil to važno pridobitev
leta 1364.

Rudolfovi nasledniki so si tudi pridobivali novih
dežel; leta 1382. se je avstrijskim vojvodam podal
Trst,  leta 1500. so pa podedovali pokneženo
gr of i j o go r iš k o.

Tak6 je vedno rastla moč avstrijskih vla¬
darjev, ki so bili od 1. 1438. počemši v skoro nepre-
trganej vrsti ob enem tudi nemški cesarji.

204. Celjski grofje.

V soneškem gradu blizu Braslovč so v 14. sto¬
letji živeli junaški in bogati plemenitniki. Razni
zapravljivi plemenitaši na Štajerskem, Koroškem
in Kranjskem so njim zastavljali svoja posestva;
ker jih ti navadno niso mogli več rešiti, ostajala
so soneškim gospodom, kakor so se s prva sami
imenovali.

Vsled velike dedščine po heunburških grofih
so se pozneje zvali „celjski grofje,“ ker je bilo
Celje glavno mesto njihovega posestva; leta 1436.
so pa bili povzdigneni celo v knežki stan. Zgodo¬
vina te stare in plemenite rodovine našteva nam
mnogo dejanj in važnih dogodkov. Grof Herman
je bil cel6 vrhovni poglavar Slavoniji in Bosni.
Celjski grofje so bili v rodu s cesarji, kralji, knezi,
grofi in drugimi mogočnimi gospodi; imeli so
70 grajščin po Štajerskem, Koroškem, Kranjskem,
Hrvatskem in Avstrijskem. Zadnji iz te rodovine

241

je bil Ulrik II., prvi minister ogerskega in češkega
kralja Ladislava. Osebni sovražniki so ga umorili
9. novembra 1456. v Belemgradu na meji ogerskej
in srbskej. Ko so ga v Celji v cerkvi minoritske]
slovesno pokopali, ter je grbonosec v črnej obleki
zaklical: „Danes grof celjski in nikoli več!“ —
zajokali so se možjč in žene tako, da ni popisati.

Celjska posestva pa so prišla z večine pod
avstrijsko oblast.

Po Krones-u.

205. Junakov grob.

Visoko na linici mamka sloni,

Njen sinek po dolu kobilo lovi.

„0j pusti mi, luca, zelenkasto brav,

Glej turških konj videti mnogo je glav.

Zdaj sedlo na hrbet jaz tebi bom del,

Bom meček opasal in na te bom sel;

Pomakal moj meček bo v turško se kri,

Kobile sovražne podila boš ti. “

Kobila ndadenču nasprot’ rezgeta;

In z usnjatim sedlom junak jo sedla.

Pa kliče si vojne tovariše vse:

„Vstanite, vstanite, na vojno greste! 11

In mamica v linici milo ječi,

Si sineka gleda, tako govori:

„ Poslušaj me starico, sinko ti moj.

Ne hodi, ne hodi nad Turka na boj!

Čez vrata mi hrastov porinemo pah,

In Turka za zidom ne bode nas strah.

Tretje berilo za ljudske sole. 16

242

Pod turškimi meči je umiral tvoj brat,

Sedaj pa še ti bi zapustil me rad?

Med Turki izdihnil tud oteč je tvoj,

Ne hodi, ne hodi, moj sinko, na boj!“

„Poslušaj, poslušaj, o mamica ti,

Kar sin ti tvoj zadnji pred bojem veli:

Kjer bratec in oteč boril se za dom,

Tam boja se branil jaz tudi ne bom.

Kjer oteč izdihnil, kjer umiral je brat,

Tam jaz bom posteljo postiljal si rad.“

Krdela sovraga že v dol’ gomeze,

Ko zbere mladenič si hlapce mlade.

Minila še niso trenotja mu tri,

Že s curkom prelival sovražno je kri.

Z levico za brzdo kobilo drži,

Z desnico krvavo orožje vihti.

Vrši se na sredi, kjer velik je hrup,

In Turki pod mečem lete mu na kup.

In ko se junak na okoli ozre,

Pobile že hlapce so sablje krive.

Boril se je dolgo na travniku sam,

Iz trupel si rakev napravil le-tam.

Kjer jarek na ravni stoji še ta dan,

Junak tam slovenski leži pokopan.

Ni rezani kamen, ni lovorjev šop
Ne kaže, ne pravi, kje njegov je grob.

Le prosta pravljica, le ta ne molči
Le prosta pravljica — junaka slavi.

J. Jurčič.

243

206. Tabori v turških časih.

Za časa neprestanih turških navalov v naše
dežele se je pogosto zgodilo, da je Turčin planil čez
mejo, predno je bila pnpravljena cesarska vojska.

Ljudstvo si je moralo v takih slučajih samo
pomagati. Napravljalo si je trdnjave med obzidjem
okoli cerkve, delalo je tabore, skladalo na najvišjih
gorah in hribih grmade, da je moglo približevanje
ljutega Turka naglo ko blisk oznaniti na vse strani.

Tabori so bili dobro zavarovani kraji; delali so
jih na kacem griči, sploh v kraji, kamor se je sovražnik
težko približal. Ako je imela cerkev dobro obzidje in
je stala na mestu, kjer je bilo mogoče, Turku dolgo se
braniti, izpremenili so naši predniki hišo božjo s
pokapališčem vred v tabor in so tam čakali sovražnika.
Tu sem so znašali ljudje svoje blago in premoženje.

Kadar se je bližal Turčin, zažgali so grmade;
od hriba do hriba je plamenela žalostna novica.
Možje zgrabijo orožje; ti se oborožijo se sekirami,
kiji, kosami, oni z meči, sulicami, tolkači in porati,
tretji zopet s puškami, vsak kakor more. V tabor
zbeže starčki, žene in otroci ter molijo goreče za
zmago, za blaginjo borilcev. Na obzidji, na braniku
in v stolpih pa stoje brambovci, krepki možje in
hrabri mladeniči. Hranijo se tem srditejše, ker ni
bila le njim, ampak tudi ženam in otrokom smrt
ali sužnost gotova, ako bi Turki tabor premagali.
Pogosto se je tabornikom posrečilo, odgnati Turka
in pobiti bežečega sovražnika. Kakšno veselje je takrat
vladalo v taboru! Z obzidja in se stolpov so ozdrav¬
iš*

244

Ijale žene, so hvalili starčki vračajoče se zmagovite
junake. Kako prisrčna je bila zahvalna molitev za
odvrneno nevarnost!

Pridrla je vojska iz turških krajin,

Tovarša nje smrt in razdjanje;

Naš Triglav je videl iz jasnih višin
Veliko nadlog, pobijanje.

Sovražnikov štel ni junaški Slovenc,

On hotel je smrt al’ zmage le vene;

Krv so prelivali,

Turke pobijali,

Zadnjič zadobili zmage so ven’c.

207. Iznajdba smodnika.

V početim 14. stoletja je v Freiburgu na Ba-
denskem živel frančiškan Bertold Schvvarz. Bavil
se je z marsikaterimi poskusi in preiskavami,
da bi spoznal svojstva in moči naturnih teles. Ne-
cega dne je v možnarji mešal zdrobljeno žeplo,
solitar in ogljije ter pokril to zmes s kamenom. Po
naključbi pade vanj iskra; zmes se vname, strašni
pok nastane, kamen pa odleti visoko v strop. Pre¬
strašen stoji mnih pred to čudno prikaznijo; on
ponavlja poskus in sicer z vedno istim uspehom.
Objavi tedaj svoj izkus in pokaže, kako bi se
ta smodnik dal rabiti za razdiranje zidovja in
trdnjdv. Izdelovali so zdaj možnarje z luknjico na
zadnjej strani, kjer se je užigal smodnik. Pred
možnar pa so devali kamenje. Polagoma pa so
napravljali daljše možnarje, topove ali kanone,
iz katerih so streljali železne krogle.

245

Pozneje so imeli tanjše železne cevi, da jih je
posamezni vojak lahko na rami nosil. Te cevi so
bile puške. Leta 1670. so V Bayonne-u na Fran¬
coskem iznašli bajonet, ki so ga puškam natikali
in jih tak6 rabili kot sulice.

Že sredi 15. stoletja so topove in puške sploh
rabili v vojnah. —

Kitajci so že v prvih stoletjih po Kristusu
rabili smodnik za rakete, umetni ogenj i. t. d.

Ko je začel grmeti strelni prah, izgubili ste
osebna hrabrost in telesna moč svojo poprejšnjo
veljavo. Pritlikovec je mogel poslej zlekniti na tla
najsilnejšega junaka. Vitezi so jeli odlagati svoje
ščite, obešati oklepe v orožnice, zamenjali so kopja
s puškami ter se preseljevali z visokih gorskih
krajev v nižave. Viteštvo je prišlo ob vso veljavo.

208. Kolumb najde Ameriko.

Preimenitna iznajdba proti koncu srednjega veka
je tudi kompas.  To je namreč na tankej, navpič-
nej iglici položena igla magnetnica,  katera se
shranjuje v posebnej skrinjici. Igla magnetnica je
z enim koncem vedno proti severu obrnena. S tem
orodjem se morejo določevati in spoznavati strani
svetd v takih okolnostih, kadar ni za to nobenih
drugih pripomočkov, kakor na morji, sredi velikih
gozdov in v rudnikih. Kedo je kompas izumel, ne
vemo prav za prav; toliko pa je dognano, da je
bil — kakor smodnik •— Kitajcem poprej znan,
nego Evropejcem.

Iznajdba kompasa je storila, da so se mogli
mornarji podajati na odprto morje; pomagala je,
da je K r i š t o f K o 1 u m b našel Ameriko.

246

Ta slavni mož se je rodil v Genovi; ubogi
suknar je bil njegov oče. Že v prvej mladosti je
kazal Krištof veliko veselje do mornarskega živ¬
ljenja; od svojega 14. leta je živel skoro le na
morji. Ni je bilo nobene pomorske nevarnosti,
katere bi prestal ne bil. Ker so bili takrat na
Portugalskem za mornarje najboljši časi, podd se
Krištof v to deželo. Pridno je prebiral in pregle¬
doval dnevnike in zemljepise, katere mu je neki
izkušen mornar zapustil. Premišljujoč pisma se je
vedno bolje prepričeval, da na zabodnej strani
atlantskega morja mora tudi stati suha zemlja.
(Mislil je namreč, da bi se po zahodnej poti skozi
atlantski ocean prišlo v Indijo.) Kako rad bi se bil
takoj podal na morje, iskat novih dežel! Manjkalo
pa mu je za to potrebnih denarjev, manjkalo mu
je ladij. Obrne se tedaj se svojim načrtom do roj-
stvenega mesta Genove, katero ga je kot sanjarja
zavrnilo. Prav tak6 se mu je godilo pri portu¬
galskem kralji. Po vednih prošnjah dobi nazadnje
vendar na Španskem pri kralji Ferdinandu in
kraljici Izabeli tri ladje.

Z 120 možmi je odjadral Kolumb 3. avgusta
1492. 1. iz malega pristanišča Palos-a. Na kanarskih
otokih je popravljal ladje in se zdrad tega mudil
nad mesec dni. Od tod odrinivši nahajal se je
kmalu na brezkončne] morskej puščavi, po katerej se
še nihče vozil ni.

Hitro kakor ptice so jadrale ladje po neiz-
mernej morskej planjavi. Minil pa je dan za dnevom,
teden za tednom, in še zmerom so plavale barke
med „nebom in vodo/ Od kopnega ni bilo duha
ne sluha, Kolumbovim mornarjem (matrozom) je
jelo upadati sreč; zahtevali so, naj jih Kolumb pelje
dombv. Ta pa se jim ne da oplašiti. „Cakajte“,
rekel jim je, „še nekaj dni; v kratkem imamo suho
zemljo pod nogami/ Zarčs so se že prikazovali

247

oznanjevalci kopnega, namreč ptice, drevesne veje;
tudi jagode in celd umetalno izdelano palico so zapa¬
zili na morskej gladini. Ni bilo več dvomiti, da
je blizu dežela. Zat6 ukaže Kolumb povezati jadra
in čuti vso noč. Komaj se je jelo jutro žariti, zakriči
mornar na jadreniku: »Zemlja, zemlja ! w  Veselje
pomornikov se ne dd popisati. Pozabili so na vse
nevarnosti dolgotrajnega jadranja.

Ganenega srca se zahvaljujejo Bogu za srečno
rešitev. Ko je solnce vzhajalo, ležal je pred njimi
lep zelen otok. Prvi je stopil na suho Kolumb,
držeč v enej roki zastavo, v drugej goli meč. V
imenu španskega kralja vzame otok v posest in
ga imenuje San Salvador, to je odrešenik.

Plašno se prišlecem bližajo nagi otočani bakro-
barvne polti; radi so jemali ponujene koralje, ste¬
klene bisere, zrcala in druge malenkosti ter za to
dajali zlate ploče,  katere so nosili v nosu in v
ušesih. Vidč, kako strastno sega.jo Španci po
zlatu, klicali so otočani: „Hajti“ in kazali proti

jugu. Gredč proti omenjenej strani najde Kolumb
otok Hajti. Pustivši tu malo naselbino, odjadra
nazaj na Špansko, poročat kralju o novih deželah.

Pozneje je Kolumb še trikrat prišel v Ameriko
ter je vsakokrat našel druge krajine in otoke.
Zavidneži so pa slavnega in prezaslužnega moža
pri kralji zaČrnili in obrekali, tak6 da se ta ni
več zmenil zanj. Nehvaležnost je bila edino plačilo
preslavnemu možu. Še imena njegovega niso dali
novemu svetu, marveč imenovali so ga po Floren¬
tinci Amerigo Vespucei, kije  prvi priobčeval
popise o novih deželah.

209. Knjigotiskarstvo.

V starodavnih časih ljudjč niso imeli tiskanih,
ampak samo pisane knjige. Posebno so mnihi
prepisovali knjige; zatd so pa tudi lepopisje dognali

248 '

na zel6 visoko stopinjo. Še dandanes se nahajajo
po knjižnicah take pisane knjige, v katerih so
posebno začetne črke kaj lepo in umeteljno izdelane.
To prepisovanje pa je stalo mnogo truda in časa;
ni čuda, če so bile bukve takrat prav drage. Sveto
pismo na primer je veljalo več sto goldinarjev.
Zaradi tega so se knjige dobivale samo pri duhov¬
nikih in bogatih ljudeh.

Iz tega vidimo, da je bil tedanji pouk po šolah
jako pomanjkljiv.

Pozneje so začeli ljudje na gladke lesene de¬
ščice ali ploščice vrezovati raznovrstne svete podobe
in druge stvari, katere so pobarvali ter jih potem
pritiskali na pergamen ali pa na papir. Taki leso¬
rezi so bili iz početka prav slabo narejeni: težavno
se je spoznala tiskana podoba.

Ako so hoteli celo knjigo natisniti, treba ]e
bilo toliko lesenih (bukovih) deščic, kolikor strani
so bukve imele. Vse to, kar je bilo na enej strani
pisanega, morali so vrezati v eno tako (leseno)
deščico, katero so potem počrnili in jo na papir
pritiskali. Kako težavno, trudno in počasno je bilo
to delo, ume vsak, kedor si misli količkaj debelo
knjigo. Po odtisku so bile te deščice brez vrednosti.

O tem času je živel plemenitaš Janez Gut-
t e liber  g, ki je bil iz Moguncije na Nemškem
domd, Ta mož je pogosto mislil, kako bi se dale
knjige tiskati s posameznimi  lesenimi pismdni
(črkami). V to namero si je prirezal več ravnih,
enoliko debelih in enoliko dolgih lesenih klinčkov,
a na enem konci je vsacemu vrezal pismenko ter
jih potem vezal in zloževal v besede in vrste.

Ko je hotel tiskati, počrnil je one vršičke in
pritisnil na papir. Po natisu so se palčice razvezale
in za tiskanje novih bukev zopet rabile. A prvi
poskusi mu niso šli po želji; lesena pismena so
bilo namreč premehka in so se kmalu okršila.

249

Leta 1450. se združi Guttenberg z bogatim
zlatarjem Janezom Faustom  in lepopiscem
Schofferjem.  Združene moči store vselej več,
nego li posamezne. Po Schofferjevem nasvetu so
začeli črke liti iz kovin; te se niso tako hitro
okršile, kakor lesene in so delj časa trpele. Schdffer
je tudi izumel dobro tiskovno črnilo, in tak6 je ta
občekoristna umetnost vedno bolje napredovala.

Leta 1455. je bilo natisneno sv. pismo v latin¬
skem jeziku.

Tiskarstvo se je začelo kmalu širiti po vsem
svetu; mali broj pisanih knjig se je umaknil tiska¬
nim bukvam. S tiskarstvom in knjigami so se pa
tudi razširjevale umetnosti in znanstva, ob krat¬
kem : s pomočjo tiskarstva se je človeku odprla
pot do višje izobraženosti.

210. Bitva pri Mohači.

Kakor so Turki napadali slovenske dežele, tako
so pogosto tudi udarili na ogersko zemljo, po katerej
so ropali in požigali, drve seboj tisoč in tisoč ljudi
v strašno sužnost.

Posebno silovit je bil sultan Soli man. Pridrl
je z ogromno vojsko na Ogersko. Na planjavi okoli
M o h a č a ob Donavi se mu je uprl mladi, komaj
dvajsetletni Ludovik, kralj ogerski in češki (1526).
Predrzni vojskovodje so svetovali kralju, naj prime
Turčina, da-si tudi je bila turška vojska veliko večja
od ogerske. Zgodilo se je, česar so se bali previd¬
nejši možje. Ogerske trume so se morale umakniti
divjim Turkom; mnogo tisoč hrabrih vojakov je
obležalo na bojišči. Kralj Ludovik se je bojeval z
največjo pogumnostjo; ko je ranjen obnemagoval,

250

spravi ga neki oleški vitez iz gnječe in jaha ž njim
proti Peeuhu. Jezdč Čez blatni potok, prekucne se
kralju konj vznak in pokoplje jezdeca pod seboj
v blatu. Spremljevalec ga ni mogel rešiti; moral je
pobegniti pred Turki. Še le ko so ti odjahali, so
našli kraljevo truplo; prenesli so ga v Stolni Beli-
grad ter slovesno pokopali.

Zdaj ste pripadli deželi ogerska in češka
avstrijskemu Ferdinandu  I., ki  je bil poročen
z Ludovikovo sestro Ano. Od te dobe so
avstrijske, ogerslte in češke dežele zedi¬
njene pod žezlom naše slavne vladarske
rodovine.

211 .  Nadloge tridesetletne vojne.

Nobena vojna ni toliko nadlog in nesreč pri¬
nesla avstrijskim in nemškirh deželam, kakor tri¬
desetletna (1618—1648). Vzročili so jo bili verski
prepiri med katoličani in protestanti, katere so zvali
tudi luterance  po prvem oznanjevalci nove vere
M. Luter-ji.

Avstrijski vladar, ob enem nemški cesar, je branil
katoličane. Njegov vojskovodja Wallenstein  je
vodil vojsko z veliko spretnostjo in hladnokrvnostjo,
ravnal pa je čestokrat tudi neusmiljeno in samovoljno.

Leta 1630. je bilo na videz vojne konec, ko
se na enkrat oglasi nov sovražnik. Ta je bil švedski
kralj Gustav  Adolf,  ki se je združil s cesar¬
jevimi nasprotniki. V krvavej bitvi pri Lutzen-u
so Švedi sicer zmagali, pa izgubili svojega kralja.
S pomočjo Avstriji sovražnih Francozov so nadalje¬
vali švedski generali ljudomorno vojno.

Zdivjani vojaki so strašno pustošili vso Nem¬
čijo; nikedo si ni bil svest svojega imenja in življenja.
Da bi se oteli iz rok grozovitne vojaške druhali,

251

zapuščali so mnogi svoje hiše in bajte ter so si
po gozdih in samotah iskali varnejih pribežališč.

Razen vojne sile je hudo gospodarila tudi lakota
in kuga. Neprestano je pela smrtna kosa! Mnogokje
je zapored umrlo toliko ljudi, da so morali mrliče
kakor na bojišči kupoma pokopavati. Bilo je dosti
takih krajev, kjer daleč v okrogu nisi videl ne
mesta, ne vasi, ne hiše, ne človeškega bitja. Tužna
tihota povsod! Rokodelstvo je mirovalo, zarujaveli
plug je v kotu počival. Prazni hlevi so lezli na
kup! Neobdelane njive so bile z grmovjem in ple¬
velom prerastene. čim menj je bilo ljudi, tem bolj
je rastlo število volkov. Prosto je prihajala v sela
zverjad po svoj plen. Lakota je v mnogih krajih
tako silno pritiskala, da so za dragi denar proda¬
jali mrhovino, podgane in miši.

Bilo je stiske in žalosti brez mere!

Kakor angeljsko petje zadonela je vendar enkrat
novica, da je mir sklenen, da je konec pogub-
Ijivej vojni.

212. Mir.

Dovolj, dovolj krvi je že prelite,

Popiti je ne more zemlja več;

Poljane z mrtvimi so trupli krite,

Strašno razsajal je krvavi meč.

Pepel vasi, razrušena so mesta,

S plamenom meč sovražnikov divja;

Begunov mrgoli steza in cesta,

Da jim pred smrtjo gozd zavetja da.

Potikajo se kakor zver po hosti,

A kaj, da je sovražnik daleč zad?

Oj blagor mrtvim, vseh težav so prosti!

Kar jih ostalo, tare mraz in glad.

B. M.

252

Al’ slišimo pravo, al’ uho nas moti?

Od kod se razlegajo mili glasovi?

Ko prižgal bi svetlo tam luč v temoti,

Prešine novica, da m i r j e gotovi.

Veseli se kmetič in ti mestijan,

Povrni se k plugu, obrtu;

Naj mirno se pase ti čreda, seljan!
r Naj konec bi bil prepiru in Črtu!

213. Turki pred Dunajem.

Kakor že večkrat popred, tak6 so tudi 1. 1683.
planili Turki na Ogersko ter se od tod pomikali
proti Dunaju. Na čelu 250.000 mož je lomastil
veliki vezir Kara Mustafa  proti glavnemu mestu
avstrijskemu, ki ga je bil zastonj že oblegal
sultan Soli  man  (1529). Ko se je na Dunaji
zvedelo, da koraka veliki vezir se svojo vojsko
naravnost proti prestolnemu mestu, nastala je zmeš¬
njava in strah. Mnogo dunajskih stanovalcev je
pobegnilo iz mesta.

Kmalu so videli meščani okoli in okoli mesta
v plamenu žareče nebo. Mesta in vasi — vse je
ginilo v pepel in prah, kamor koli so se pokazale
turške čete. Stiskani prebivalci pa so iskali zavetja
pred krvoloki v mestu, tak6 da je dal nazadnje
poveljnik posadke mestna vrata zapreti, da ne bi
prehitro izmanjkalo živeža za toliko ljudi.

Dne 12. julija so se približale Dunaju prve
trume turških konjikov, dva dni pozneje se privali
vsa vojska. Grof S t a r e m b e r g, kateremu je bil

253

cesar Leopold  I. izročil brambo glavnega mesta
dal je požgati neutrjena predmestja; predmeščani
so pribežali v mesto.

Posadka, meščani in dijaki so se pod povelj-
ništvom hrabrega in podimljivega zapovednika branili
kakor levi ter odbijali turške navale na obzidje.
Za vsako ped zemlje so morali sovražniki izgubiti
sto in sto ljudi. A vedno bolj in bolj se je krčilo
število braniteljev; tlačila jih je tudi lakota in
bolezen.

v

Ze dva meseca je trajala oblega ; beda Dunaj¬
čanov je prihajala neizrekljivo velika. Iz zvonika
cerkve sv. Štefana so spuščali rakete oznanujoč oko¬
lici, da je stiska do vrhunca prikipela. Glej! na
preveliko veselje obnemagujočim meščanom je po
bližnjih hribih zaplamtel ogenj v znamenje, da se
že bliža pomoč.

Vojvoda Karol lotarinški je bil nabral zdatno
pomožno vojsko, katerej seje pridružilo 25.000 Polja¬
kov pod junaškim kraljem JanezomSobieski-jem.
Ta armada je hitela Bečanom na pomoč; 12. sep¬
tembra je že stala na Gol ovci, nekem hribu poleg
Dunaja.

Po sv. maši, katero je služil pobožni kapucin
Marko, uderd jo kristjani v planjavo in primejo
Turka. Topovi grme, puške pokajo, meči se bliščč
v solnčnih žarkih. Vname se strašno klanje. Ob štirih
popoldne so Turki pregnani iz šatorov, kmalu potem
pa se spustč v divji beg. Zmaga je bila sijajna,
plen neizmeren. Dunaj je bil otčt in ž njim tudi
vsa država, vse krščanstvo!

254

214. Princ Evgen.

Princa Evgena, rojenega v Parizu 1663., pri¬
dobila je Avstrija po nekem posebnem slučaji.

Evgena je hotel oče imeti duhovna; a sina je
bolj mikal vojaški stan. Zato je prosil francoskega
kralja Ludovika XIV. za kapitanovo službo pri
dragoncih. Kralj zavrne prošnjo posmehujoč se prin-
cevej ubornej in slabotnej postavi. Zel6 razžaljen
obrne se Evgen do nemškega cesarja Leopolda J.,
ki ga je prijazno sprejel. V tedanjej turškej vojni
(1683) je imel Evgen priložnost, pokazati svojo
neustrašno pogumnost, borečnost in hrabrost. Karol
lotarinški mu za izkazano izvrstno vojaško vedenje
podeli poveljništvo čez dragonski polk.

Ko je cesarska vojska od Dunaja bežečega
Turka podila skozi ogersko deželo, odlikoval se je
Evgen pri vsakej priliki. Bolj in bolj se je videlo, da
e princ tako rekoč rojen za nadpoveljnika v vojski.

Ko je mohamedance v grozovitej bitvi pri
Centi  (1697) posekal, povzdignil ga je cesar za
maršala.

Pač so se kesali Francozje čuvši o junaških činih
svojega rojaka. Poskušali so na vse kriplje dobiti
ga nazaj. Najpred mu je kralj pretil z vednim
prognanstvom iz Francije, če bi se takdj ne vrnil
v domovino. Evgen se za to ne zmeni. Kar se s
hudim ni dalo, menil je kralj z dobrim doseči.
Ponujal mu je francosko maršalstvo, mestodrštvo in
2000 cekinov letne priklade. A Evgen odgovori:
„Jaz sem zdaj cesarski  maršal; hvaležnost me

255

veže na mojega cesarja. Denarja ne potrebujem,
francosko mestodrštvo tudi lahko pogrešam/

Vojaki so ga ljubili kakor očeta, on pa nje
kakor otroke.

Dokler nas vodi slavni Evgen,

Ne prekosi nas sovražnik noben —
bila je splošna govorica pri vojakih.

Prezvesto je služil zaporedoma trem cesarjem:
Leopoldu  I. in tega sinovoma Jožefu I. in
Karolu  VI. Rekel je pogosto: „Leopold je bil
moj oče, Jožev moj brat, Karol pa moj gospod/

Umrl je v svojem lepem gradu Belvedere-u
21. aprila 1736. Z njim je cesar izgubil svoj
zmagonosni meč, Beč najboljega meščana, avstrijske
dežele svojega branitelja, svet pa enega izmed naj¬
slavnejših mož.

Za cesarja Franca Jožefa so mu pred cesarskim
gradom postavili lep spomenik.

215. Cesarica Marija Terezija.

Karol VI. ni imel nobenega sina. Za Avstrijo
pa je veljala postava, da morejo le moški Habs-
burgovci dedovati prestol in vlado. Da bi ohranil
avstrijske dežele svojej rodovini, izdal je cesar
novo postavo, tako imenovano pragmatično
sankcijo,  katera je določevala: 1. da se avstrijske
dedne dežele nikdar ne smejo razdeliti; 2. da
nasleduje tudi ženski zarod vladarske rodovine,
ko bi utegnil moški izmreti. Ves čas svojega vladanja
trudil se je cesar, sankciji pridobiti veljavo pri
evropskih državah, kar se mu je tudi posrečilo.

256

Po tej postavi je prevzela po smrti Karola YL
njegova najstarejša hči Marija Terezija vladarstvo
avstrijskih dežel (1740).

Poročena s Francem, velikim vojvodo toskan¬
skim iz rodovine lotarinške,  bila je še le 23 let
stara, ko je nastopila vlado.

Takrat so našej očetnjavi pretile vsestranske
nevarnosti; kajti vzdignile so se proti njej mnoge
evropske države, pozabivši rajnemu cesarju danih
obljub in zagotovil. Menili so sovražniki Avstrijo
raztrgati in dežele med seboj razdeliti. Kesnične so
torej bile besede princa Evgena, ki je rekel: »Naj¬
boljše poroštvo za pragmatično sankcijo bi bila
močna vojska in dobro napolnjene denarnice.“

Junaška gospa pa navzlic vsem tem nevar¬
nostim ni izgubila poguma. Zaupala je v b o ž j o
pomoč, na udanost in ljubezen svojih
podložnikov.

Ko so privreli sovražniki od vseh krajev, zbirala
so se avstrijska ljudstva z vso navdušenostjo in v
neizmernem številu okrog svoje vladarice. Bilo je
sicer mnogo hudih bojev prestati, veliko denarja in
vojakov je bilo treba darovati; pa Avstrija je
obstala, stanovitnost in hrabrost ste zmagali. Le
del Sleškega se je moral prepustiti pruskemu kralju
Frideriku II. A pozneje si je Marija Terezija prido¬
bila Bukovino  in veliki kos sedanje Galicije.

Imela je tudi veselje, da so nemški knezi izvolili
njenega soproga za nemškega cesarja (1745).

Ko so se vrnili mirnejši časi, zamogla je blaga
cesarica skrbeti tudi za notranjo blaginjo svojih dežel.

257

Pospeševala je kmetijstvo, povzdignila rudarstvo
ter oživila trgovstvo. Ustanovile so se bolnice, sirot-
niee in hiše za onemogle vojake. Odpravila se je
tudi nečloveška mučilnica (natveznica). Kakor za
telesno, tak 6  in še bolj se je mila cesarica trudila za
duševno blaginjo svojih podložnikov. Pomnoževala je
ljudske in višje  šol  e; dala je spisati šolske
knjige, katerih so ubogi otroci dobivali zastonj.
Tak6 bi se dale našteti še druge blagodejne naprave
premile cesarice, ki jo po vsej pravici imenujejo
pravo mater njenih državljanov.

216. Smrt Marije Terezije.

Štirideset let je vladala velika cesarica svojim
deželam. Bog je blagoslavljal njeno blago početje,
pa tudi nji pošiljal britke izkušnje. Leta 1765. ji je
umrl Franc I., njen mož in sovladar. Od tega časa ni
več slekla črne, žalostne obleke. Vsako leto na smrtni
dan svojega rajnega moža je hodila molit k nje¬
gove] rakvi.

Dne 20. novembra 1780. pa sama hudo oboli.
Kakor je Bogu udano živela, tak6 je tudi dokon
čevala svoje zadnje dni. 26. novembra prejme sveto
popotnico; v noči od 28. do 29. je govorila dolgo
se svojim prvorojencem Jožefom. „Ko bi bila po
telesu neumrjoča,“ rekla je, „bila bi rada zaradi tega,
da bi nesrečnikom pomagala."

Skrbni sin prigovarja bolnici, da naj bode
mirna in naj počiva. Cesarica pa mu odgovori:
„Čez nekaj ur stopim pred božji sodni stol, in ti

Tretjo berilo za ljudske Sole. 17

258

meniš, da bi mogla spati ?“ Zvečer 29. novembra
čuti se zelo slabo. Kar zakliče: „ Odprite okna!”'
in se hoče v postelji vzdigniti; potem reče: „K
tebi — pridem!“ nagne se nazaj in umerje.

217. Cesar Jožef II.

Po smrti svoje matere je prevzel nemški cesar
Jožef II. tudi vladarstvo avstrijskih dežel. Bil je
preblazega srca in visokih namenov. Živel je samo
za to, da bi povzdignil veljavo in moč svoje dedne
države. Osebno se je prepričeval o razmerah pripro-
stega ljudstva ter pomagal, kjer koli je mogel. Rad
je skrivč in preoblečen, da ga niso poznali, zahajal
med ljudi in se pogovarjal ž njimi. Vsak, še tako
prost človek, smel je k njemu. Necega dne se je
prerila uboga žena skozi množico do cesarja, da bi
mu ‘podala prosilno pismo. Stražnik jo nekoliko
ostro zavrne. Cesar pa mu reče: „Ako ubogih ljudi
ne poslušamo, kadar nam tožijo, kako bode Bog
nas poslušal, Če se njemu potožimo!“

Vrt na Dunaji, ki je bil samo plemenitnikom
odločen, odprl je za vse ljudi ter je dal nad vrata
zapisati: „Kraj vsem ljudčm v razveseljevanje

namenjen od njihovega č e s t i t e 1 j a.“ Tako si je
sam dal najlepši priimek. Ko so se zaradi tega
nekateri žlahtni gospodje pritoževali, da nimajo več
kraja, kjer bi bili (nemoteni) med seboj, odgovoril
jim je cesar: „Ako bi hotel jaz samo med svojimi,
sebi enakimi živeti, moral bi se podati v kapucinsko
cerkev, kjer moji pradedi počivajo.“

259

V koče ubornega kmeta je večkrat pogledoval,
še celo za plug je bil prijel pri nekej priliki. Tak6
je pokazal, kako spoštuje kmetski stan. S posebno
hvaležnostjo mora se še zdaj vsak kmet spominjati
tega cesarja; kajti odpravil je v vseh svojih deželah
sužnost  (nesvobodno podložnost) kmetskega
stanu.  Drugovercem je podelil enake pravice s
katoličani ter odpravil vse tiste samostane, ki se niso
pečali z dušnim pastirstvom, s poukom mladine
ali se strežbo bolnikom. Te in druge prenaredbe
pa so vznemirile posamezne kronovine. V Belgiji
je nastal upor, ki ga je Jožefov naslednik Leopold II.
komaj zadušil. Tudi Ogri so bili nezadovoljni,
ker niso spoznali cesarjevih dobrih namčr. Zat6
je dobri cesar konci življenja preklical več svojih
postav. A prej navedene so obveljale. Jožef II. je
umrl 20. februvarja 1790. „Na moj grob." tako je
rekel umirajoči cesar, „naj se zapiše: Tu počiva
knez, čegar namere so bile najčistejše, ki pa je imel
nesrečo, da so mu vsi načrti spodleteli/ 1  Njegov
spomenik na Dunaji kaže resnične besede: „Ni

dolgo živel, pa živel je ves za blaginjo svojih ljudstev/'

Spomin njegov je neminljiv.

218 . Cesar Franc in nadvqjvoda Karol.

Po dveletnem vladanji že umerje Leopold 11.
(1792). Ni tedaj učakal nadlog, ki so v kratkem
imele priti nad Avstrijo.

Naslednik mu je njegov siri Franc, kot nemški
cesar Franc 11. imenovan. Na Francoskem se je takrat
vnela grozovita prekucija. Francozje so kar divjali:

17 *

260

ropali so, požigali, morili se in izpodkopavali in
pokoneevali vse božje in Človeške naprave. Tudi boj
napovedd skoro vsem evropskim državam ter dero
z mnogimi vojskami čez svoje meje. Vodil jih je
silni vojskovodja Napoleon Bonaparte,  ki
se je naposled celo dvignil na francoski cesarski
prestol. Ta predrzni slavohlepnež je hotel podjar¬
miti vso Evropo. Mnogo nemških knezov se je tak6
spozabilo, da so sami Napoleona za svojega varuha
spoznali ter mu za njegove vojske vojakov oblju¬
bili. Zat6 je Franc odložil nemško krono; s tem
ie nehalo nemško cesarstvo po tisočletnem obstanku.
Že dve leti pred tem dogodkom je bil
Franc povzdignil avstrijske dežele
v cesarstvo  (1804) in je po takem bil
prvi avstrijski cesar.

Najslavnejši poveljnik avstrijskej vojski je bil
cesarjev brat, nadvojvoda Karol.  Ni bil
le pravi junak, ampak tudi človekoljubni gospod.
Blizu bojišča na češkem je enkrat našel mnogo
ranjencev. Nekateri so se komaj po konci držali,
druge so spravili na vozove. Ker je manjkalo konj,
napregli so se v nje vojaki sami, da bi tak6
ujetja oteli svoje tovariše siromake. Ravnokar pa
pridrdra več avstrijskih topov, umikajočih se Fran¬
cozom. Nadvojvoda ukaže, naj se top niča rski konji
takoj naprežejo v vozove z ranjenci, rekoč: „Bolje
je, da rešimo te zaslužne možč, kakor pa par topov."

V strašnej bitvi pri A s p e r n - u (1. 1809) je
Karol potolkel do zdaj nepremagljivega Napoleona.
Pri Vagram-u  pa se je moral umakniti pomno¬
žene] francoskej vojski.

Kmalu potem je cesar sklenil mir na Dunaji,
vsled katerega je moral razen drugih dežel Napo¬
leonu odstopiti Kranjsko, beljaški okraj na Koroškem,
grofijo Goriško s Furlanijo, avstrijsko Istro s Trstom
in Hrvatsko do Save.

N

261

219. Francozje na Buškam.

Ko je zmagoviti Napoleon dospel do vrhunca svoje
oblasti, napove 1.1812. tudi Rusiji vojno. Dne 14. septembra
je z veliko iz vse Evrope 'nabrano vojsko stal pred Moskvo.
Tu ga je zapustila dozdanja sreča. Rusi so mesto sežgali,
in Francozje niso mogli tukaj prezimiti. Zaradi tega so
se vračali nazaj. Nastala je prezgodna in huda zima.
Siieg je pobelil neizmerne ruske planjave; bril je ostri
sever, mraz pa je vedno silnejši prihajal.  F o-pustošenej
deželi je Francozom primanjkovalo živeža, trpeli so
lakoto; ruske zime navajeni kozaki pa so jih nadlegovali
neprenehoma. Tisoč in tisoč jih je zmrznilo ali pa zbog
neznosnih težav obležalo. Konji so cikali, vozovi in kanoni
so ostajali na ruskej zemlji,

Ndjvečja nesreča pa je ošabne Francoze zadela pri
reki Berezini.  Cez njo je dal Napoleon napraviti dva
mosta. Ko so jeli Francozje stopati čez nju, prižene se za
njimi Rusov ko listja in trave. Vsak je zdaj hotel prvi
hiti na onej strani. Nepopisna gneča natane. Poveljniki
in prostaki, konjiki in pešči. vozovi in topovi  — vse je
tiščalo na most. Brezobzirno je pahal vsak naprej in v
stran. Vse se je borilo za svoje življenje. Mnogo vojakov
je bilo poteptanih. še več jih je utonilo v ledenej vodi,
od zadej pa so švigale smrtonosne ruske krogle.

Kar jih je prišlo čez pogubno Berezino, pomikali so
se meseca decembra počasi iz Rusije. Napoleon jo tikoma
pobriše v Pariz, prepustivši ostanke svoje vojske nemilej
osodi. Od dneva do dneva je mraz kuje pritiskal; vsa
cesta, po katerej so bežali nesrečni Francozje, bila jc
pokrita z mrliči in konjsko mrhovino. Vsi so bili razcapani,
medli in bledi kot smrt; nihče ni imel več niti sablje, niti
puške. Videti je bilo, kakor bi bili od smrti vstali vsi
berači celega sveta. Tako je v malo tednih razdrobrilci
prestrašna zima, grozovita lakota in orožje razkačenih
Rusov neštevilno vojsko.

Človek obrača. Bog pa obrne !

Pa tudi ta nesreča Napoleona ni ostrašila ; začel je
novih vojsk nabirati. Zdaj stopijo proti njemu v zvezo
avstrijski cesar, ruski car in pruski kralj ter ga v
razsodilnej bitvi pri Tipskem  (meseca oktobra 1813)
odločno premagajo.

262

l'u skleueuem miru je dobila Avstrija nazaj vse
dežele , katere ji je bil Napoleon popred vzel. Tako je
naša očetnjava srečno prestala dolge in težavne francoske
vojne. Kot pravi oče svojih narodov skrbel je cesar Franc
marljivo za duševno in telesno blaginjo svojih dežel. Umrl
je 2. marcija 1835. Naj ga ima v hvaležnem spominu
vsak Avstrijan!

220. Cesar Franc Jožef I.

Leto 1848. je bilo za našo državo kaj vihamo
in nemirno. Ljudstvo se je uprlo ter terjalo večje
svobode in novih pravic. Najstrašnejši uporniki so
bili na Dunaji; pa tudi na Ogerskem in Laškem se
začne puntarstvo ter vname se vojna. Miroljubni
eeser Ferdinand Dobrotljivi  se odpovč pre¬
stolu, katerega bi imel zdaj zasesti njegov brat
Franc Karol.  A ta ni hotel prevzeti cesarske
krone, ampak prepustil jo je svojemu prvorojencu
Francu Jožefu,  ki je — še le 18 let star —
nastopil vladarstvo 2. decembra 1848. „Z Bogom
mladost!“ rekel je, ko je prejel žezlo, znamenje
cesarske oblasti. Ni mu bilo neznano, da je cesarska
krona težka, da so skrbi velike, posebno v onem
burnem času.

Da se težave premagajo, treba je bilo združenih
moči; zat6 si je cesar Franc Jožef vzel za svoje
geslo besede: Viribus unitis, t. j. se združenimi močmi.

Leta 1849. se začne z nova vojna na Laškem;
trajala je le pet dni. V krvavej bitvi pri Nov ari
je stari junak Radeckj  slavno premagal Pijemon-
ieze. Tudi uporne Ogre je podrla cesarska vojska.

V spomin na srečno rešitev cesarja iz smrtne
nevarnosti so na Dunaji začeli zidati velikansko
cerkev, katero so odprii dne 24. aprila 1879., na
dan srebrne cesarjeve poroke. Dne 24. aprila 1854.
se je namreč cesar poročil z bavarsko prineezinjo
Elizabeto;  ta dan je bil dan občnega veselja za
vse narode našega cesarstva.

263

Da bi se sam prepričal o željah in potrebah
svojih podložnikov, potoval je cesar po raznih
deželah; leta 1856. je n. p. potoval po Štajerskem,
Koroškem in Kranjskem. Povsod so ga sprejemali
z nepopisno navdušenostjo.

Dne 21. avgusta 1858. se je na vse kraje
mnogojeziČne Avstrije raznesla vesela vest, da je
slavnej cesarskej rodovini rojen sin, Avstriji pa
cesarjevič naslednik. Cesarjevič R u d o 1 f je up in
nad a svojih staršev in ponbs naše monarhije.

Leto 1859. je prineslo našemu cesarju veliko
skrbi in žalosti: Sardinska vojska si je že od
nekedaj prizadevala, Avstriji odtrgati lombardo-
beneške dežele. Sardinski kralj stopi v zvezo s
tedanjim francoskim cesarjem Napoleonom lil.; začela
se je huda vojna, Pri Magenti in pri Solferinu
premagajo zedinjeni Sardinci in Francozje našo
vojsko, da-si se je bojevala s prečudovito hrabrostjo.
Avstrija je izgubila krasno Lombardijo.

Prusi, ki so bili leta 1864. naši zavezniki proti
Dancem, napovedo dve leti pozneje vojno našemu
cesarju. Ta priložnost je zeld mikala tudi Italijane.
Zat6 stopi laški kralj v zvezo s Prusi. Od dveh
strani so prijeli sovražniki našo državo. S čudovito
hitrostjo je postavila Avstrija dve vojski, prvo na
češkem, drugo na Laškem. Tu je pri Kus toči
zmagal nadvojvoda Albreht,  pri otoku Visu  pa
admiral Tegetthoff.  Ko je avstrijska vojska na
jugu sijajno zmagovala sovražnika na kopnem
in na morji, bile so bitve proti Prusom zel6 ne¬
srečne. V razsodilnej bitvi pri Kraljevem Gradci so
bolje oboroženi Prusi razkropili našo armado. —
Cesar sklene mir z Italijani ter jim pusti se svojo
edino laško kronovino — Benečansko; odpovedal se
je tudi vsemu uplivu na Nemško.

Ko so prišli mirni časi, prizadeval se je pre¬
svetli cesar, položiti blaginji svoje države nov temelj.

264

Oklical je ust a v o ter potrjeval nove postave, ki
so predrugačile malo ne vse razmere na Avstrij¬
skem. Koliko se je prenaredilo in poboljšalo pri
sodiščih, v šolstvu in vojaštvu! Koliko se je stordo
za trgovstvo in promet, za gospodarstvo in kmetij¬
stvo, za znanstvo in umetnost! Kar zmore Avstrija
v izdelkih dlani in uma, pokazala je slavna sve¬
tovna razstava na Dunaji 1. 1873.; kar zmerne hrabrost
in junaštvo naših vojakov, svedočijo besede, katere
je poveljnik general Filipovič 1. 1878, poročal cesarju.
Glase se: „ Bosna se uklanja Vašemu Veličanstvu!“
Tako stoji naše cesarstvo dandanes v e 1 i k <r
in mogočno  med drugimi evropskimi državami.
Njemu na čelu pa je preblagi, velikodušni cesar.
Ni ga vladarja sedanje dobe, katerega bi podložniki
tak6 spoštovali in ljubili, kakor Avstrijani svojega.
Ta iskrena ljubezen in udanost mnogonarodne
Avstrije se je večkrat sijajno pokazala, zlasti dne
‘2. decembra 1873. pri slavnosti 251etne vlade pre¬
svetlega cesarja in dne 24. aprila 1879. I. o srebrnej
proroki Njiju Veličanstev. Ta dneva sta bila praz¬
nika za 38 milijonov ljudi.

Vsi narodi v zvezi eni —

Zvesti in prestolu vdani --
Kličejo iz sre iskreni:

Hišo „Habsburg" Bog ohrani!

221 .  Človek brez domoljubja.

Kar drevo brez zal’ ga cvetja,
Brez klasovja lepo žito,

Kar je ladja brez zavetja.
Gnana v jezero srdito;

Kar planjava je pobita
Od vremena, toče sile;

Kar je dan brez solnoa svita,
Kar je noč brez lune mile;

Kar podložni brez povelja.
Brez očeta so sir V
Kar nebesa brez veselja,
Brez vladarja vsi svetovi:

Oj, to človek brez iskrene
Je ljubezni domovine,

Ki, če žalost jo zadene,
Zapusti jo, da pogine.

L. Toman.

Cesarska pesem.

Bog ohrani, Bog obvari
Nam Cesarja, Avstrijo!
Modro da nam gospodari
S svete vere pomočjo!
Branimo Mu krono dedno
Zoper vse sovražnike:

S Habsburškim bo tro-
nom vedno

Sreča trdna Avstrije.

Za dolžnost in za pravico
Vsak pošteno, zvesto stoj;
Če bo treba, pa desnico
S srčnim upom dvigni v boj!
Naša vojska iz viharja
Prišla še brez slave ni: —
Vse za dom in za Ce-
s a r j a,

Za Cesarja blago, kri.

Meč vojščaka naj varuje,
Kar si pridnost zadobi;
Bistri duh pa premaguje
Z umetnijo, znanostmi!
Slava naj deželi klije.
Blagor hod’ pri nas doma:
Vsa, kar solnce je ob-
sij e,

Cveti mirna Avstrija!

Trdno  dajmo se skleniti:
Sloga pravo moč rodi;

Vse lahko nam bo storiti,
Ako združimo moči.

Brate vodi vez edina
Nas do cilja enega:

Živi Cesar, domovina.
Večna bode Avstrija!

In s Cesarjem zaročnica,
Ene misli in krvi,

Vlada milo Cesarica,

Polna dušne žlahtnosti.

Kar se more v srečo šteti,
Večni Bog naj podeli:
Franc Jožefu, Lizabeti,
Celi hiši Habsburški!

«*■

Tretje berilo za ljudske Sole.

18


I. Povesti, pesmi in pregovori.

18 *

156.

157.

158.

159.

160.
161.
162.

163.

164.

165.

166.

Črvi.

Hruška ....
Sadjereja . . .

Jablan in smrek

Vrbje.

Gozdno drevje.
Breza . . .

Grmovje ....
Gnoj .....
Bež.

Stran

174

176

177
180
181
182
183

185

186

Lan, konoplja, bombaževee 187

167 .

168.

169.

170.

171 .

172.

173 .

174.

175.

176.

177 .

Vinska trta
Hribček
Kava in slador ali euker
Krfstavee

Kvareč

Apnenec
Svinčnik
Svinec
Žeplo .
Solitar
Glina .

Stran

188

190

191

193

194

195

196

197

1981

V. Človek in človeško društvo.

183. Vest . . .

178. človek.199

179. človeško telo ....  '201

180. Srce. plnča in želodec . 203

181. Zdravje . . . ... 205

182. Telovadski zbor . 208

208

184. Delo .......  209

185. človeški udje se upro . * 211

186. Cesar in država . . .212

VI. Iz zgodovine.

187

188.

189.

.190.

19!.

192.

193.

194.

195.

196.

197.

198.

199.

200 .
201 .

202 .

203.

Odgoja spartanske mla¬
dine .

Sp artanka . . , .

Leonida se Spartanei pri

Termopilah.

Bomul, ustanovitelj Kima

Fabricij.

Družinsko življenje sta¬
rih Slovanov ....
Karol Veliki in Obri

Madjari.

Stefan, kralj ogerski .

O vitezih.

Križarske vojske..
Babenbergovei na Avstrij¬
skem .

Kudolf in Otakar . . .

Bitva na moravskem polji
Friderik Krasni in Lu-

dovik..

Albreht II. Modri . .

Rudolf IV. Uštnnovnik .

214

216

217

219

220

221

223

224

225

226
228

229

231.

234

204 .

205.

206.

207.

208.

209.

210 .
211 .

212 .

213.

214.

215.

216.

217.

218.

235

238

239

219.

220 .
221 .

Celjski grofje . . . .

J u n a k o v g r o b . . .

Tabori v turških časih .
Iznajdba smodnika .
Kolumb najde Ameriko
Kujigotiskarstvo . . ,

Bitva pri Mohači . .

Nadloge tridesetletne voj¬
ne .

Mir.

Turki pred Dunajem
Princ Kvgen ....
Cesarica .Marija Terezija
Smrt Marije Terezije
Cesar Jožef II. ...
Cesar Franc in nadvoj¬
voda Karol.

Francoz,je-iia Ruskem .
Cesar Frane Jožef L
Človek brez d o mo

ljub j a.

Cesarska pesem. .

240

241

243 i

244 1

245
' 247

249

250

251

252

254

-io&

257

258

259

.261

262

264

265

12

Veselje mi daje peruti,

Ko ptiču, ki ječe je prost;
Zemlje skoro noga ne čuti,
Navdaje me up in mladost.

Fr. Levstik.

11. Pluga.

Pred hišo ležal
Je plug pri plugi;
Rijav je prvi,
Svetal je drugi.

Kako da rija
Obeh ni snela?
Branila menda
So pridna dela.

M.  Vilhar.

12. Strgan rokav.

„ F otročjih letih sem imel tovariša Dragotina, s
katerim sva skupaj igrala, “ tako pripoveduje gospod
Jelkar svojemu stričniku Tilnu. „Povsod sva bila skupaj,
vse sva steknila in vse preobrnila, kakor je to v obče
navada pri takih otrocih, ki si ne dado nicesa dopovedati.
Ce sva dobila novo obleko, takoj je bila polna madežev
in kmalu tudi raztrgana . 11

„Nekoč sva sedela zunaj pred vasjo na hrastovem
brunu. Domišljevala sva si in se glasno pogovarjala, kaj
želiva biti. Jaz pravim, da bi najrajši bil general, a
Dragotin pravi, da bi bil rad škof.“  — ,, Iz vaju ne bode
nikoli nič prida , 11  oglasi se star sivolas mož na najinem
hrbtom, ki je prišel ob cesti ter slišal najin pogovor.

Midva se ga ustrašiva; a naposled ga Dragotin
vendar vpraša: „Zakaj bi ne bilo iz naju nikoli nič
pridat‘ Starček naju ostro vomeri od nog do glave in
reče: „Kakor vidim na vajinej obleki, nimata pač ubožnih
staršev. Ali povem vama , da sta lahko oba berača, ker
drugače bi ne trpela strganih rokavov.“ To rekši, prime

14

se mu ponudiva. Trgovec poskuša najine zmožnosti ter
naposled mene vzame. Moja oblačila so bila snažna in
lepo zakrpana, a Dragotinova praznična suknja, da-si
še skoraj nova, bila je zanemarjena in vsa umazana.
To mi je moj gospodar pozneje sam povedal. „Ti si
natančen, skrben in varčen, kar pa Dragotin ni; zato
ne velja za trgovcaTako  mi je večkrat dejal gospodar.
Pri tej priči sem se vselej spomnil sivolasega starčka in
strganega rokava. Premišljeval sem njegove besede večkrat
in jih obračal na se, ter sem kmalu zapazil, da imam še
v mnogih drugih rečeh „strgan rokav. “

Se šivanko v roki o pravem času se vse lahko po¬
pravi brez posebnega truda in brez umeteljnosti. A pustiti
se ne sme, da bi luknja se razširila, drugače je suknji
treba krojača, izgubljenemu zdravju zdravnika, nravno
pokvarjenemu kazenskega sodnika.

Moj gospodar je imel tudi grdo strgan rokav. Bil
je namreč jako lakomen, prepirljiv in trmast; to me je
pri njem večkrat spravilo v zamero. Jaz sem mu ugo¬
varjal, in takoj je bil prepir med nama. Ud, mislim si
necega dne, te luknje pa tudi ni treba na mojem rokavu.
Utegnil bi tudi jaz postati siten in prepirljiv. Od te ure
sem si vedno prizadeval, da gospodam ustrezam ter mu
ne ugovarjam, in bila je med nama kmalu najlepša za-
stopnost, ter sva živela zopet v lepej složnosti in v miru.

Ko sem se izučil, stopil sem v službo. Vajen sem
bil z malim zadovoljen biti; zato sem si marsikaj
prihranil.  — Kedor mnogo potrebuje in nima primernih
dohodkov, nikoli ni srečen. ■— Varoval sem se, da se mi
ni kaka nova luknja naredila na rokavu, a od lukenj, ki
sem jih zapazil na tujih rokavih, obračal sem se prizanes¬
ljivo v stran. Jaz sem bil z vsemi ljudmi zadovoljen, in
vsakedo je bil zadovoljen z menoj. Tako sem si pridobil
mnogo dobrih prijateljev, od katerih sem dobival pomoč