Izdaja uprava »Slov. narod gledališča".
Puščave pesek	Ire, in zdaj	Ležišče poleg nilskih pen
je v dolu, kjer	nočuješ ti,	oblival siv megla je vel.
in njega roka zapolzi	Ljubezni ogenj in pepel
čez tvojih črnih prsi slaj.	smehljaj je spremljal tvoj leden.
In z ognjem ust si ti st vanj	Kot lok mostu se rahlo	pno
vsesala tik za njim oltar	obrvi mu maziljene;
je kril ležeči vajin par —	bledeti lune svit/prične,
ti znalka njega	srčnih tajn.	in solnce zagori z močjo,
Orakle, kot ni slišal svet	ko udov marmor lesketa,
groznejših, mu odkrila si,	Devet mu pednjev dolg je las,
in čudeže storila si,	ki bolj rumen je ko topas,
plodove divne tvojih ved.	ki ga na trgu Kurd proda.
Ko tok krvi zverem je vrel,	Čez lice mu je blesk razlit,
strahotno čudo se zgodi	ko pena bela mladih vin,
pri njem si bila sama ti	kakor azur morja globin
kot besen bog te je objel.	je teh oči safirni svit.
(Dalje sledi.)
Hinko Mučič	|rma	p0|ak0va;
(Ob priliki njenega prvega gostovanja v Mariboru.)
Dična naša umetnica JPolakova je slavila 2. aprila t. I. na ■ zagrebškem odru petindvajsetletnico svojega umetniškega delovanja. Mlada Irma se je iz svojih vsestranskih začetnih poizkusov v drami in kasneje v opereti (Ljubljana Dunaj) razvila v mogočno interpretko subretnih vlog v opereti in. izvrstno pevko v operi. Nad 20 let deluje že nepretrgoma na zagrebški pozornici. Kreirala je nešteto svojih sijajnih partij V operah: „ Prodana nevesta u, „ Mad a m e Butterf ly“, „ Hči morja “, „Michaelau (Carmen), „ Jelena* (Zrinjski), „Galateau i. dr. Nepozabne kreacije je ustvarila tudi v raznih operetah: „Poljska kritt, „Vesela vdova ,Eva“, „Lepa Helen au, „Orfej v podzemlju “, „Punčka“, „ Netopir*, 4 Mam’ z el le Ni-touche“, „Geishn u, „ Baron Ti enk „ Amaconkeu i.t.d., ki so jo napravile tako popularno med brati Hrvati, da jo nazivlje vsak Zagrebčan, revež ali bogatin: „Naša zlatna Polakicau. Pa tudi Slovencem je ostala Irma v prijetnem spominu, povodom svojih vsakoletnih gostovanj v Ljubljani, pri katerih se je vedno občinstvo kar trgalo za vstopnice. Pred dobrim tednom je zopet gostovala v Ljubljani kot »Mam’ zelle Nitoucheu in „Prodana nevesta14 ter žela prave triumfe za svojo živo igro in prekrasno prednašanje. Njen glas je svež in mil kot nekdaj, le še prožnejši m slajši. Uprava ^Narodnega gledališča" je smatrala za svojo prijetno dolžnost, da našo ugledno domačo umetnico pozove na gostovanje v Maribor in Polakova se je temu vabilu z naj-večjo radostjo odzvala.
Ob priliki njenega gostovanja jo toplo pozdravljamo in ji kličemo iskreno: „Dobrodošla prvič v Mariboru11.
AtUutt Ivanovič-Mtcgcr:
Sophus Michaelis.
(K uprizoritvi njegove .»Revolucijske svatbe".)
Ko je v začetku devetdesetih let val simbolizma zašel tudi na Dansko, pričelo se je dansko pesništvo obnavljati v svoji formi in v moči „štimunge“. Zraven Johannesa Jorgensa ih Sop-husa Claussena bil je eden glavnih stebrov novega literarnega gibanja, ki je oživljalo vso dansko poezijo, Sophus Michaelis.
Rodil se je leta 1865. v Odense kot sin doseljenega Nemca in zaslovel kot pesnik, romanopisec in dramatik.
V svojih pesmih ima jasnost laške renesance, kateri odkrito poje slavo v zbirki pesem »Praznik življenja11. Kot tomanopisec in dramatik je pisal v zgodovinskem stilu in v romantičnih snoveh podajal svoje ideje.
Njegovo najglavnejše delo je roman nAebelo“. V pesniškem stilu, polnem vznešenih popisov narave, razkrivanjem globin človeške duše črta nam pesnik v srednjeveškem viteškem miljenju razvoj ljubezni med mladim plemičem Sylvestrom Falkom in plemenito devico Oro, hčerko silovitega, močnega viteza Stena Basseja. V romantični zgodbi, ki jo od začetka do konca napeto pripoveduje, kaže nam pisatelj'glavno svojo misel: „Cudapolna usoda, postati mati! Kaj je cesarska moč, kaj so vse zlate krone, kaj so vojske in vsi viteški junaki, kaj kraljestva in dežele proti tej vladarski moči: nositi v sebi svet; biti noseča s tem, kar ima priti; imeti v svojem telesu sad, ki bo živel dalje, kakor vse zdaj živeče; vsaditi še nerojenemu vse večne zmožnosti, od katerih še nobena' ni zaigrana! Ali ni to najvišja vladarska moč šele rojen biti in srečen, ker še ni nič zaigrano, imeti še nado, vse si prisvojiti, vse si pridobiti, vse postati.
Za ženo, ki ima postati mati je na svetu razven tega edi-nega dejstva vse malenkostno. Zvezde nimajo nikake skrivnosti, ki bi jo bilo vredno preiskati • poleg te tajnosti, katera še m zagledala luči dneva. Nobena cerkev nima takšne pobožnosti, no-beno sveto pismo takšne obljube, kakor jo ima nerojen ojfok-Astronomi so od starodavnih časov iskali nova in nova središča okretanju zemlje neumneži! ni zemlja, ni solnce, m nerkules °no, okrog čfsar se vse vrti; majhna rastoča klica v materinem telesu je to, okrog česar kroži vesoljni svet - edini pravi
simbol brezsmrtnosti.“	.
V dramskem pesništvu zaslovel je s svojim igrokazom v <reh dejanjih .Revolucijska svatba-, ki jo je za slovenske odre priredil Fran Kobal. Michaelis nas vodi v duhu v apni 1793. leta, ko so se bili boji blizu Kondčja (Condf) na Francoskem med Konventovo revolucijsko vojsko in Avstrijsko protirevolucijsko
vojsko. Ko so se francoski emigrantji * aristokrati vračali s „tujim“ orožjem v Francijo in jo čistili s pomočjo Avstrijcev ^jakobinske sodrge in kraljevih morilcev14, je izdal konvent razglas: „Vsi emigranti so izdajalci domovine. Vsak emigrant nad Štirinajstim letom se kaznuje s smrtjo44. V tem času začenja igrokaz, v katerem nas Michaelis mojstersko drži v napetosti, da nam simbolično pove zgodovino francoske revolucije:
Francija (Alaine De L’Estoile) imela je v aristokraciji (Marquis Ernest Des Tressailles) dosedanjega posestnika, gospodarja zemlje (zaročenec) v času tako zvanega „ancienne reginiett (čitajransjdn režim-: stara vlast). Aristokraciji bila sta nprestol“ in *altaru vse. Njih življenje ni nič druzega nego ena teh „ve-likihu besed. Aristokracija je mehkužna; bolno oko, gnil zob v zdravem telesu. Domišljavi so, prezirajo in držijo vse svoje sodržavljane v okovih. Ker so strahopetci, pobegnejo emigrirajo, ko je ^Maščevalnost z verig spustila vse svoje furije. Biči sikajo skozi zrak“. . Od aristokracije „0nečašče"na svetišča se čistijo*. „Pravica uporablja svoj meč!“ V dolgih letih borbe se ni Francija umaknila s svojega mesta. Emigrirani aristokrati pod zaščito avstrijskih mečev prihajajo, da si jo pribore za vedno (poroka). Toda, kaj ji pomagajo zaščitniki - emigranti zdaj, ko je že minula nevarnost. In zato je resnica pripravljena izdati takšno, od tujcev protežirano poroko. Cel6 solnce je kakor za stražo, drevje gleda mrko, Ha škripljejo pod slehernim korakom aristokracije, kakor da hočejo zakričati. Vsa domovina bega pred njima, kakor bežeč solnčni žarek in vpraša kontrarevolucijonarce: „ Ali si mislil, kaj se pravi, iti na boj proti lastnim rojakom ?“ Toda emigrantu-aristokratu niso rojaki „izmeček iz Pariza, težaki in prodajalke rib, konjarji in krneti*. Oni v duhu gledajo odsekano glavo kralja Ludovika Capeta, a ne vidijo Francije. Ker imajo slabo vest, ne morejo niti jesti tam, kjer diši po Jakobincih14. Radi tega tudi molči domovina, ko jo vprašajo, ali so ji emigranti gosppdarji.
V	času, ko odidejo tujci, in pridejo sinovi iste domovine, aristokrati, imajo tako slabo vest, da planite od smrtnega strahu. Slabi vojaki, ker drugi za njih vojujejo; slabi ljubimci, ki jih ledeni bližina Francije, o kateri pravijo, da jo ljubijo. Ubogi obupanci ubeže lastni domovini, samemu, sebi.
Revolucija (Marc Arron) poplemenitila je vse človeštvo, bratovsko je vse izenačila in mu dala svobodo. Kri revolucije daje življenje, kakor led mrzli Franciji.-Domovina jemlje svoj pogum iz revolucije, katera jo napolnjuje ž njim. Revolucija je povzročila preobrat vsega njenega bitja, prav vsa se je izpremenila, zapodila svojo gnilo aristokracijo, na nji ni preostalo nič tega, kar je bila preje. Revolucija je zaloputnila vrata pred preteklostjo in strahopetnostjo, preskočila je preteklost in se s Francijo združila v strastnem vrtincu v ^revolucijski svatbi14. Francija prerodi revolucijo, katero rada prizna za svojo in ko je za večno utihnila revolucija, Francija dobro ve, da jo je revolucija res ljubila.
Zgodovina muzikalnih instrumentov.
Z razvojem glasbene umetnosti je spojen razvoj muzikalnih instrumentov. Ti so hodili svojo lastno pot razvoja ter so tudi zelo različnega izvora. Često se isti ne da niti določiti.
Naše običajne instrumente delinpo v instrumente na strune, v pihala in tolkala.
1. Instrumenti na strune. Toni se istim izvabljajo z go-denjem (drgnenjem z lokom godala), z natrgavanjem (brenkanjem brenkala) in z udarjanjem. Brenkala so najstariji instrumenti na strune. Stari Egipčani so že poznali harfo, stari Grki liro in kitaro; v srednjem veku je bila v uporabi lutnja, ki je zavzemala kot domače glasbilo mesto današnjega klavirja. Danes je še precej razširjena kitara. Med narodnimi instrumenti najdemo mnogo brenkal. Ruska balalaika, italijanska mandolina, hrvatska tamburica i.dr. V alpskih deželah razširjene citre imajo svoje prednike v sličnih instrumentih starih Indov, kakor tudi v raznih srednjeveških harfah. Dolgo razvojno pot ima za seboj klavir*. Klavihord in klavicimbal so bili njegovi predniki. Današpji pianino ima zopet v klaviciteriju nekakega pradeda. Cimbal ciganov, čegAr strune se obdelujejo z lesenim batičem je dal brezdvomno povod k upeljavi današnje kladvične mehanike, ki se uporablja izza 18. stoletja. Ker so se na podlagi te mehanike lahko proizvajali toni v različni moči torej p in f, česar poprej ni bilo mogoče (ker so se strune s pomočjo posebnega mehanizma natrgovale), se je instrument v tej obliki tudi imenoval .pianoforte. Razne poprave v mehanizmu in v zunanji obliki sov dovedle tekom 19. stoletja do današnjega modernega klavirja, ki je dosegel glede tonske moči in izrazitosti veliko stopnjo popolnosti.
Kedaj in kje so se najprej pojavljala godala, še ni razjasnjeno; domnevamo, da se najdejo že v srednjem veku v za-padnih krajinah. Na Angleškem so poznali v 7. stoletju po Kr. primitivne instrumente te vrste. Iz različnih oblik so se izcimili okoli 14. stoletja predniki naše vijoline*. Na podlagi dolgotrajnih poskusov se je razvila današnja oblika v vseh običajnih velikostih (kot vijolina v ožjem pomenu, vijola, čelo in bas) v 16. stoletju v Italiji. Tudi lok je šele po mnogih reformah za-dobil svojo današnjo obliko. Več godal te vrste, ki so bila v prejšnjih stoletjih priljubljena, se danes več ne uporablja.
(Dalje sledi.)
1 Klavir od lat. claves tipka. Pri nas deloma uvedena označba Klasovir je prav neprimerna besedna tvorba. Ton je v na.protiu z g asom (Stimmc) zvočni materL, ki «se muzikalno uporablja. Instmment. torej prodajajo tone in ne glasove. Kot „glasovir“ nazivljamo potemtakem lahko vsako *tv*r, ki proizvaja glasove. In teli je prav innogo.
* Tudi Dri označbi tega instrumenta se najbolie poslužuno tujke. Suske gnili T srbska g usta imajo docela druge oblike .n tonski značaj.
„v(jolina" in „gotli" torej nista sosmiselna.
Dr. /. Lah:	Vprašanje	malih	odrov.
V	letošnjem proračunu našega poverjeništva za prosveto je tudi določena niala vsota za naša pokrajinska gledališča. V tem ni mišljeno samo Celje in Ptuj, ki naj uživata vsak teden gostovanje mariborskega gledališča, ampak tudi Jesenice in Trbovlje, kjer imamo male odre z domačimi diletantskimi igralci. To je v redu. Pravično je, da ne dobivajo podpor samo velika mestna gledališča, ampak tudi mali odri, ki delajo za ljudsko prosveto po deželi. V letošnjem proračunu sta vpoštevana samo dva večja diletantska odra v dveh naših najbolj industrijalnih krajih, kjer potrebuje jielavstvo po svojem dnevnem ali tedenskem trudu primerne zabave. Namen našega prosvetnega poverjeništva pa je podpirati male odre tudi drugod. To nam je razvidlio iz „Učit. Tovariša11, kjer čitamo v poročilih o zborovanju učiteljskih društev, da je ta zborovanja posetil poverjenik dr. Skaberne in je priporočal učiteljstvu, naj se posveti prosvetnemu delu med ljudstvom in naj po možnosti povsod ustvari malo ljudsko gledališče. To misel našega poverjeništva toplo pozdravljamo in želimo, da bi, se uresničila.
Ob istem času je izšel članek v ljubljanski „ Domovini*, ki istotako priporoča ustanavljanje malih odrov po deželi. t)elo bo vzela v roko ,Zveza kulturnih društevu, ki bo takoj začela izdajati posebno zbirko dobrih ljudskih iger, da preskrbi našim malim odrom primeren repertoar. Priznati moramo, da je ravno pomanjkanje primernega repertoarja onemogočalo razvoj ljudskih gledališč po kmetih. Ker ni bilo primernih iger, se ni igralo nič, ali pa kaka neumnost, kar je bilo ravno mogoče dobiti. Razna društva so se obračala na ljubljansko ali mariborsko gledališče, ki pa je le redko moglo željam ugoditi, ker samo ni imelo tiskanega repertoarja, rokopise pa se nerado posojuje. Poleg tega ni bilo iger, ki bi se dale z uspehom igrati na malih odrih. Dolgo se je že mislilo na to, da bi se izdajala nova „Talija\ Ta načrt je imela že „Zveza dramatičnih društev11 pred vojno. „Zvezau pa vslcd vojne ni prišla do dela in sedaj misli „Zveza kulturnih društev11 vršiti njen program. Gotovo je, da potrebujemo najprej dobrih primernih ljudskih iger za male odre. „Kršč. soc. Zveza" je izdala nekaj iger, toda med njimi je le slaba izbira. Stara „Talijau je pošla in se le redkokje dobi. Gabršekova „Talijau, ki je izhajala v Oorici, je prinesla nekaj dobrih stvari, ki so tud' razprodane. Marsikaj, kar se je z uspehom igralo pred 30. leti ni več za naš novi čas,. Potrebujemo torej novega repertoarja za naš ljudski oder. Brez njega se malo gledališče po deželi ne more razvijati ako bomo dobili primernih iger se bo igralo marsikje-Zato pozdravljamo misel „Zveze kulturnih društev14, ki naj delo pospeši, da dobimo zbirko dobrih iger za mala gledališča.
Drugo vprašanje je vprašanje odrov. To morajo rešiti seveda društva sama. Dober lokal omogočuje dobre uspehe. ljudstvo ljubi gledališče, zato smo prepričani, da se bodo povsod
po deželi našli ljudje, ki bodo radi pripofnogli z delom, z darovi in denarjem, da dobi vsaj vsak večji kraj svoj oder. Ako bo naše učiteljstvo vzelo stvar resno v roke, ga bodo pri tem domačini povsod podpirali. Mi smo celo tega mnenja, da bi vsaka šola morala imeti svoj oder, kjer bi tu in tam igrala mladina, kjer bi se vršile javne proslave narodnih, oz.,državnih praznikov in kjer bi smela tudi prosvetna društva igrati, šola mora služiti ljudski prosveti, torej ne le mladini, ampak tudi odraslim. Zato bi bilo primerno, da se odri ustvarijo v šolah kjer pa so društveni lokali, naj se urede tem. To je seveda vedno odvisno od krajevnih razmer in v tem oziru ne smejo društva pričakovati pomoči od drugod. Lep oder je čast in ponos domačega kraja.
Tretje vprašanje je garderoba. Doslej so društva iskala pomoči pri naših gledališčih. Po našem mnenju opravičeno, kajti naša gledališča niso sama sebi namen ampak morajo podpirati dramatično umetnost povsod. Seveda so mogla gledališča v tem oziru le malokdaj ugoditi ker niso mogla. Manjkalo je vsega. Zato je treba, da „Zveza kult. društev11 s pomočjo ljublj. nar. gledališča ustvari nekako zbirko kostumov, da bo z njimi mogla postreči našim malim odrom. Prosvetno poverjeništvo bo to akcijo rado podpiralo in tako bi se moglo premagati glavne oyire, ki so doslej zadrževale napredek naših malih odrov.
Naša mala mesta naj bi poleg domačih diletantskih predstav bila deležna gostovanj naših dveh glavnih gledališč iz Maribora, oz. Ljubljane (ako imajo primerne odre) drugi kraji pa naj si ustvarijo domača gledališča, • ki jih bo z repertoarjem in garderobo podpirala „Zveza kult. društev41 v Ljubljani. S skupnim delom se more doseči lepih uspehov in poverjeništvo prosvete je zelo dobro razumelo svojo nalogo, da je temu vprašanju posvetilo posebno pozornost. Vabimo vse, ki se za to zanimajo, da izpregovore o tem.   ___________________________________________
„Hlahol“ v Mariboru. Češko pevsko društvo, praški »Hlahol“, prispel je v Jugoslavijo in je priredil svoj prvi koncert dne 13 maja 1921 v Mariboru z velikanskim uspehom za pevsko društvo samo in za češko pesem. Prisrčni sprejem in slovo v Mariboru, sta dokazala moč starih kulturnih vezi med slovanskima
Ptujski dijaki v mariborskem gledališču. Dne
24 aprila 1921 je bila predstava Ive Vojnoviča „Smrt majke Ju-KovkV v 3 dejanjih. Šole iz Ptuja in okolice so priredile z velikimi materijalnimi žrtvami pobožno romanje k lepi umetnosti Pa Kosovo polje. Srce nam igra radosti, ko to poročamo, kei ie to gotovo prvi slučaj, da so slovenski otroci z dežele priš i v naše gledališče, da vživajo eno najlepših jugoslovanskih dram, in »o igrano v jeziku *Majke Jugovičev*. Otrokom so se globoko vtisnile v dušo besede te „Majke“: „Va istinu ja ti zemljo kažem,
11 tebi je spas i vnskresenje“. Zato bode zlata naša mladina našla do „Spasa i vaskresenja“ v osvobojeni in ujedmjem zemlji.
   ----------------------------------------------------------------
Drugo redno sezono „Slov. nor. gledališča v Mariboru1'.
Nadaljevanje dosedanjih predstav:
O. pl. Moser: „Knjižničar“. Ab. A-24.
Leonid Andrejev: „Misel“. Ab. C-23.
Milan Ogrizpvič: »Hasanaginica". Izv. abon.
„V vodnjaku" in »Lepa Galatea". Ab. B-24.
R. Dobovišek: »Rodoljub iz Amerike". Izv. ab. (Pop.) „Caričine Amaconke". Izv. ab. (Zvečer.) »Knjižničar". Gostovanje v Ptuju.
.Jesenski manever". Izv. ab.
»knjižničar". Ab. B-2&.
Stanko Majcen: »Kasija". Ab. A-2B.
„Knjižničar“. Ab. C-24.
,.Jesenski manever". Izv. ab. (Popoldne.) »Hasanaginica". Izv. ab. (Zvečer.)
Gabriela Zapoljska: ,,Morala gospe Dulske".
Gostovanje v Ptuju.
Viktor Parma: »Ksenija" in »Stara pesem". Izv. ab. »Kasija". Ab. B-26.
„Ksenija“ in »Stara pesem". Ab. A-26. »AmAconke". Izv. ab. (Popoldne.)
»Knjižničar". Izv. ab. (Zvečer.)
»Hasanaginica". Izv. ab. (Popoldne.)
»Žalni večer povodom izgube našega Primorja". »Mam' zelle Nitouche". Gostovanje v Ptuju.
Ive Vojnovič: »Ekvinocijo". Dvajsetletnica Berte Bukšekove. Izv. ab.
Odpovedana.
Detsch - Finžgar: »Kristova drama". Izv. ab. (Pop.) Tolstoj-Betaille: »Vstajenje". Izv. ab (Zvečer.) »Kristova drama". Izv. ab. (Popoldne.)
»Jesenski manever". Izv. ab. (Zvečer.)
»Koncert Stefana Romanovvskega". Izv. ab. »Pohujšanje v dolini šentflorjanski". Gostov, v Ptuju. »Ksenija" In »Stara pesem". Ab. C-27.
»Vstajenje". Ab. B-28.
,,Revolucijska svatba."
Igrokaz v treh dejanjih.
Spisal Sophus Michaelis. Priredil hran Kobal Režiser: Hinko Nučič.
Osebe:
Prosper.................J.	Povhe
Montaloup ..... K. Mikulič
Davout................C. Velušček
Marc-Arron .... H. Nučič Jean Lati|ue .... I. Oabrič
ICO.	Dne	1.	marca	1921
Kil.	tt	2.	»	II
162.	M	H.	n	11
163.	n	6.	tt	tt
164.	n	(i.	v	tl
165.	M	6,	tt	n
166.	tt	7.	tt	tt
167.	tt	8.	»» •	ti
168.	»	».	tt	t>
169.	tt	10.	tt	tt
170.	h	12.	»	ti
171.	M	18.	>»	tt
172.		IX	tt	. n
172 a. „		14.	tt	tt
173.	tt	15.	tt	tt
174.	n	10.	n	tt
17B.	tt	17.	»>	tt
176.	n	19.	tt	n
177.	tt	19.	tt	tt
178.	M	90.	))	tt
179.	»»	20.	M	tt
180.	tt	21.	tt	n
181.	tt	22.	tt	tt
182.	D	23.	tt	tt
188.	tt	27.	»	tt
184.	tt	27.	w	tt
186.	tt	28.	tl	tt
186.	M	28.	n	tt
IH7.	tt	29.	tt	tt
1*8.	tt	29.	tt	tt
189.	tt	80.	tl	t)
190.	tt	BI.	n	tt
Alaine De L’ Estoile . .	Ožegovičeva
Ernest Des Tressailles .	E. Grom
l>u Bartas.................^ Košuta
Abbe Copin..................V.	Rožanski
L.eontine...................E.	Kraljeva
Maitre Jerome .... V. Janko Kraj: Orad Trionville blizu Conde. Čas: Mesec Floreal leta II. (april 1703).
Iz gledaliftke pisarne. V torek in sredo prihodnjega tedna goituje v našem gledališču najbolj priljubljena in slovita članica Narodnega kazališta v Zagrebu, ga. Irma Polakova. V torek: „Mam’zelle Nitouche", v sredo: »Netopir".
Zahvala uredniktva: V številki 23., katero »em že kot urednik podpisal, uredil je strani 177. do 182. moj prednik gospod Jos. Kostanjevec, ki •*** e pri predaji uredništva tudi oddal rokopiie gg. dr. Laha, Benkoviča in Bor-ttti0 ,e mu ni,ilcp5c “l'v»ljujem.	Antun	Ivanovi(.Mecgtr.
Tink* ll.U.rn« «f. Ciril« v Mariboru.