IJ5T 2n SREDNJEŠOLSKO DIJflSTVO. URE JU JE DR.flNIBREZnifi LETni(1VI.ZflL.19%
VI. LETNIK.
MENTOR 1913/1914.
ZVEZEK 11-12.
VSEBINA
Ob tvojem grobu. (Dr. J. Samsa)......................................193
Antonu Medvedu. (F. S. Finžgar)......................................195
Homerjeva Iliada. (Prof. Fr. Omerza) (I. spev).......................200
Pri Kacapih ali staroverdh. (Dr. Leopold Lenard).....................211
Misel. (Pesem.) (Jos. Lovrenčič)  ...................................219
Drugu. (Pesem.) (Fr. Žalko)..........................................219
Sv. oCe papež Pij X. (Prof. dr. J. Demšar).........................221
Molitev. (Pesem.) (Bogumii Gorenjko) ................................222
Parabola. (Pesem.) (Bogumii Gorenjko)................................222
Sonet. (Pesem.) (Bogumii Gorenjko)  .................................222
Dosleden Darwinovec. (Prof. F. Pengov)...............................223
Drobiž.......................................................... 225—228
Izhaja v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano prvega dne ▼ mesecu in stane za dijake 2 K, za druge naročnike 4 K na leto.
Tlak »Katoiiik« tiskarne« v Ljubljani.
Odgovorni laatnik Alojzi) Markci.
LETNIK VI.
AVGUST-SEPTEMBER 1914.
		
H-		
	OB TVOJEM GROBU. dr. j. samsa. Manom f prestolonaslednika nadvojvoda Frana Ferdinanda. Pozdravljen — na zadnji poti! polna kristalov in biserov. Nekje Pozdravljen — princ po krvi raste čudovita rastlina, agava, ki in po duhu! vzcvete v petdesetih ali sto letih. Pozdravljen — veliki človek Samo enkrat cvete in umrje. Vse in veliki Avstrijec! njeno žitje in bitje pa služi člo-Črn trenotek je švignil mimo veku, korenine, deblo, listi .... naših oči; črn voz Te je odpeljal Agava je bilo Tvoje življenje, po naši zemlji, ki si jo ljubil, ker Zato Te pozdravljamo — s svoje bila Tvoja domovina; oči mili- jimi vzdihi. jonov hite za Tvojim črnim vo- Zato Te blagoslavljamo — s zom, ker si jih ljubil kot brate, svojimi solzami. Stali smo ob Tvojem črnem vozu, Živel si življenje ljubezni, ki je zletel mimo nas kot misel, Ljubezen! a spomin na Te ostane pri nas Beseda poguma in dejanja, be-živ in jasen in cvetoč in večno seda veselja in trpljenja, beseda mlad, ostane pri nas in pri naših življenja, beseda večnosti! zanamcih, ostane toliko časa, do- Vsi jo iščejo, a kdo jo najde, kler se bo blagoslavljalo življenje, pravo in resnično in neomadeže-ki je bilo vredno življenja. vano in lepo in čisto ? V večnosti je doma, imenuje se — Bog. »Bog Tvoje življenje je bilo vredno je ljubezen.« Ljubezen, odkrito-življenja. Bilo je zlata posoda, srčna in nesebična, izvira od Boga	
		
N.
in vodi k Bogu. — Živel si življenje ljubezni božje, življenje volje božje, ki je življenje katoliške vere.
Ljubezen Te je edinila v življenju z Njo, ki je mati Tvojih otrok. Združila je Vaju enaka plemenitost srca, ne krvi. Močna kot smrt je ljubezen. Zadetega od smrtne krogle Te je hotela rešiti s svojo lastno smrtjo. V smrtnem objemu je Vaju združila ljubezen — za večnost.
Ljubezen Te je v življenju vezala s Tvojimi dobrimi otroki.
Zločinska roka je pretrgala to vez,
Tvoje srce je izkrvavelo, srca Tvojih otrok krvave; take rane celi samo On, ki je Ljubezen.
Tvoje življenje je bilo življenje ljubezni do '■*- umetnosti.
Cerkvena umetnost je bila predmet Tvoje ljubezni. Razjedala Te je gorečnost za lepoto hiše božje. Čuval in negoval si spomenike nekdanje
umetnosti in vernosti kot zenico svojega očesa, hranil in branil si jih kot dragoceno dediščino očetov. Božica Umetnost žaluje danes ob Tvojem grobu za nenadomestljivim dobrotnikom in zaščitnikom.
Tvoje življenje je bilo življenje ljubezni do — pravičnosti. Sam pravičen si zahteval pravičnosti do posam-nikov in do narodov. »Vsem narodom
pravičnost!« je bila Tvoja beseda, ker si bil prepričan, da more le pravičnost končati boje narodov v Avstriji. Za to Te zahvaljujemo slovanski narodi v Avstriji
—	s solzami.
Tvoje življenje je bilo življenje ljubezni do — naše domovine Avstrije. Ljubil si avstrijske dežele in avstrijske
narode, ljubil si te gore in doline, ljubil te vode in gozdove, ljubil mesta in vasi v širni Avstriji, ljubil cerkve in kapelice v naši domovini ; ljubil si naše slovenske kraje, ker si jih vedno bolj spoznaval. Ljubil si svojo domovino in ji neutrudljivo služil. Ta služba je zahtevala od Tebe glavo, niti trenotek nisi pomišljal, položil si jo na žrtvenik domovini ; umrl si v službi svoje domovine. Močna kot smrt je ljubezen.
t PRESTOLONASLEDNIK FRANC FERDINAND V KROGU SVOJE DRUŽINE.
In sedaj počivaš v domovini, kateri si se žrtvoval do smrti. Kot zvest vojak si vztrajal na svoji postojanki, dokler Te ni iz boja tega življenja odpoklical Kralj kraljev. Pokorščina je prva dolžnost vojaka; uboga in ne vpraša: »Zakaj ?«
Nedoumljivi so načrti Poglavarja vojnih trum. Kdo jih bo presojal?
Počivaj in Tvoj spomin bodi blagoslovljen !
Zv. 11-12	MENTOR	Str.	195
ANTONU MEDVEDU
ob slavnosti za njegov spomenik govoril 14. junija 1914 v Kamniku F. S. FINŽGAR.
Slavna gospoda!
Odkritosrčno povem, da nisem mislil še kdaj govoriti takole ob slovesni uri pokojnemu pesniku Medvedu. Sodil sem, da se bo za take prilike dobilo govornikov dovolj, tem bolj, ko ni treba za Medveda fraze, ampak je mož, ki je tehtne besede vreden.
Toda — spet se je zgodilo, da stojim pred vami in mi je naloga, da bi govoril slavnostni govor. Ali danes ne bo to slavnostni govor — marveč prav zato, ker moram govoriti zopet — bo danes moj govor — le govor — ob slavnosti. Vem, da je cenjeni odbor, ki je priredil to slavje, potrkal tudi na druga vrata, za katerimi bi se bil utegnil dobiti prav za to priliko bolj primeren slavnostni govornik, pa tudi vem, da se mu ta vrata niso odprla. Bodi torej — govorim danes že petič v spomin pesniku Antonu — in zato sem se namenil, da to pot ne bom posegal podrobno v njegovo življenje, analiziral njegovih pesmi, temveč se bom danes do-teknil splošno pesnika pot takega in izkušal obrazložiti nekaj dejstev, ki so, žal, mnogim nejasna, s tem, da bom govoril o pesniškem poklicu in njegovih posledicah. Pripomniti pa moram posebej, da vse to ne velja za marsikatere pesnikovače, ki za različne prilike nabero verzov in rim brez števila ter to ploho dežujejo potem ob raznih prilikah in neprilikah, ob čemer je velika sreča ta, da jih malokdo posluša in če jih, da jih vsaj takoj pozabi. Kot uvod vam zato razodenem zgodbo, ki sem jo doživel pretekli teden:
Ko sem se vračal v ranem jutru s službenega pota, sem zagledal sredi vasi mladega, čedno oblečenega fanta, ki je vinjen, zibajoč se po cesti pel pesem. Pri-Sedši domov, sem ga srečal na pragu, kjer se je uprav vračal iz župnišča z navadnim darom za takega popotnika. Ko me je zagledal, me je nagovoril in prosil večjega daru.
Pravim mu: Prijatelj! Sedaj sem šel skozi polje — in sem gledal, kako se vse giblje, kako se bliska kosa, kako se sveti kakor veseli mak rdeča jopica plevice, kako pojo motike, kako vse trpi in vleče. Ti pa — tak mladenič — že v ranem jutru vinjen poješ in — potem prosjačiš. Ali ni to žalostno? — Fant me je pogledal — in šel. Za četrt ure se vrne in pride k meni v sobo.
»Gospod,« je rekel, »sram me je, zato sem prišel.« Jaz sem se začudil in takoj vedel, da to ni navaden vagabund — zakaj ta bi me bil oklel za rahlo besedo in bi
SICILIJANSKI IZLET.
se ne bil več vrnil —. Začela sva govoriti. Iz popotnika se je pred menoj pojavil — pesnik, po poklicu krojaški pomočnik, po srcu pa globoko čuteč fant, ki je nosil s seboj polno knjigo verzov in pesmi. Za kruh ni imel desetice, za knjigo je imel krono. Odmolil je pred menoj svoj konfi-teor, ki se je takole glasil: Da, postlali so mi gladko cesto, ponudili so mi rož, pa jih nisem maral, ker nisem hotel tako živeti, kakor so zahtevali oni. Sedaj sem vagabund, eno samo bogastvo pa imam
—	in to so moji cilji. In tedaj se je trudno nasmehnil: »Kaj ne, pravega norca imate pred seboj?«
Zakaj sem vam povedal to zgodbo ? Zato — in samo zato, ker kriče dokazuje, da pesnik ni človek vsakdanje vrste — in ta fant je pesnik, verujte mi — in da vseh »gnocalov in glupcev«, govorim z Medve-
13*
dom, pomilovalno pogledovanje na pesnike ne utaji te resnice. Medved je vsem tem pikro povedal:
»Le še naprej se me ogibajte, ne mislite, da sem zato užaljen.
Le še naprej me z usti šibajte — nekoč spoznate —
da nisem, kakor sičete, pripaljen. 1.158.
S tem bi vam bil postavil samo nekako splošno trditev o tem, da je pesnik, pravi pesnik resnično mož, ki stoji izven vrste vsakdanjega, pustega in plitvega
resnična, ko je ni naredil — ampak je to pesem vse svoje življenje živel. Dasi vam je znana, jo kljub temu preberem:
Kdo zna
noč temno razjasnit, ki tare duhal Kdo ve
kragulja odgnati, ki kljuje srce od zore do mraka, od mraka do dncl Kdo uči
izbrisat' ‘z spomina nekdanje dni, brezup prihodnjih odvzet' spred oči, praznoti ubežati, ki zdanjc moril Kako
bit hočeš poet, in ti pretežko je v prsih nosit' al pekel, ul nebo!
Stanu
se svojega spomni, trpi brez mirul —
življenja. Pusto in plitvo življenje zato, ker ga oni, ki ga žive, ne občutijo in ne umevajo. Sedaj bom pa izkušal to trditev tudi dokazati. Za dokaz sem si izbral Prešernovo pesem: Pevcu. Da je Prešeren pesnik — in to prvi naš pesnik, pa ne samo prvi, ker je naš in smo mi tako majhni — pesnik, ki bi takisto stal v prvi vrsti v Rusih ali v Francozih — kjerkoli, o tem nihče ne dvomi. Zaraditega je tudi njegova pesem »Pevcu« pravi »vademe-cum« o pesniškem poklicu — in mora biti
Ne vem, če je še kje v svetovni literaturi kaka pesem, ali pa kaka kritična razlaga in opredclba o pesniškem poklicu boljša, kakor je Prešernova. Te kratke besede, polne goresti, iz katerih zveni ves boj, vse trpljenje, celo srce in duša pesnikova, je mogel zapisati samo on, ki je kot resnični pesnik vse to prebil in preživel.
»Kdo zna noč temno razjasnit, ki tare duha?« Ustavim se pri tem prvem stavku. Kdo zna ? Kako drzno vprašanje! Tako bi pomilovalno odgovoril človek, ki mu je vse jasno. In komu je vse jasno? Samo tistemu, ki ne misli, ki ne razglablja, ki ne vrla in ne muči svojega duha. On gre
NIZZA.
za javnim mnenjem — in konec! vse mu je jasno. Da, javno mnenje današnje dobe! Pojdi med žitno polje in postoj ob prostrani njivi, kjer strme pod nebo stotisoči klasov. Lahen veter dahne čez ozare, pripognejo se prvi klasi — za njimi drugi
—	vse naprej valovi njiva — vse se klanja do konca. Samo tuintam se pomoli iz va-lovja trdovrati kokalj, ki se ni upognil, tuintam zablisne plamteči mak in dvigne rdečo glavo nad valove, kakor bi se luč utrnila iz žitnega morja. — To je javno mnenje. En dih, ena misel — morda neumna, morda krivična, vržena v tolpo — in tolpa gre za njo, se ji klanja in ji vriska v pozdrav. Le tuintam je plamen maka in glava kokalja, ki se ne upogne. Ti plameni, ti trmoglavi kokalji, to so tisti možje, ki ne gredo za javnim mnenjem, ki imajo svoje misli — in jih branijo, zanje se bore, zanje trpe. Tisoči jim kriče porogo — oni stoje. To so geniji, to so veliki duhovi, to so tudi pesniki.
Ali je kaj čuda, če pesnika ob tisočerih protiklicih zgrabi dvom ? Ali je še neumevno, če pravi Gregorčič:
>Kdor pa bi kot jaz na sveti imel čutiti in trpeti, med dvomi, zmotami viseti — človeka (takega) ustvariti nikar!«
Pomudimo se pri tej misli. Odkod tako često, da, skoraj redno razdor pesnika s svetom, v katerem živi? Odkod to, da »Kranjec moj mu osle kaže?« Stari Grki so imenovali pesnike ,vidce1, »preroke«. Po pravici. Vsak pravi umetnik mora biti nekaj desetletij pred množico. Množica je redno duševno lena — to so »duševni štorovi« po Medvedovo, ki nimajo zmisla in ne notranje potrebe, da bi mislili par sežnjev pred seboj. In sedaj stopi prednje človek, ki jim pove novo idejo, pokaže novo pot, odkrije novo lepoto. Ta ni v skladu z njihovim mišljenjem, ko ga tako visoko presega; in ker ne razumejo ne njegovih idej, ne njegovih čustev, da, niti njegovih besedi ne, tedaj se dvigne skomizganje z rameni, upor —
zasmeh. Zdi se jim smešen, zdi se jim pri-paljen, ko ne vedo, da,
»nesrečnik ta velik na svetu je on,
ki sili ga neprestani nagon,
da misli in tuhta in sklepa in dvomi.« —
II. 201.
Hrepenenje po lepem in resničnem, neprestano pronicanje v tajne človeških src in duš pesnika približa Večni lepoti, po kateri hrepeni, ki jo sluti. In če mu ob tem trudapolnem poklicu zveni iz množice poroga v obraz, ali je kaj čuda, da pridejo hipi dvoma ob samem sebi, o njegovem poklicu? Ali je kaj čuda, da
STOLBNA CESTA V NEAPOLJU.
zavida pastirja vrh gore, ali kaj čuda, da naperi lok in ironizira samega sebe — kakor so delali vsi veliki duhovi — tudi Medved:
Ko sem se jaz na svet rodil, ministrski predsednik bil je Giskra.
Dobrot sem malo ali nič užil, sok mlatil sem iz ilnatega piskra — zdaj podučujem druge po gorah, pcsmarim zdaj, odmakniti izkušam do tajnosti stoterih trd zapah.
Vse nič — zaman si uma meč nabrušam gorim od želje ene same:
Čas, vrni ure davno mi prešle,
ko sok sem mlatil, ne pa prazne slame.
Str. 198
In kljub temu ne neha peti, ne jenja hrepeneti, iskati novih potov, ubirati novih akordov. To je pravi pesnik. Tega nihče ne ubije: ne svet, ne zloba, ne revščina — nič — samo smrt:
Streti me moreš, p p t r e t i nikdar
usode sovražne besneči vihar.
Zato pa oni, ki ne čuti, kot pesnik, ki ne razmišlja, kot umetnik — ki mirno mu teče valovje srca — zato pa oni — da me ne umete napačno — ni nikakor človek, zaničevanja vreden. Le mislite si pravovernega meščana, profesorja, uradnika, duhovnika! Kakor ura: Točno ob uri v pisarni, točno za katedrom, točno na leci, v šoli — vse, vse tako, da ga množica ceni in čisla, avanzira skokoma, celo v hranilnico nosi. Da, tudi kosilo redno, redno merico cvička, potem izjemoma ob godovih kozarec boljšega dražjo smotko in raco na mizo. Ali so ti zaničevanja vredni ? Ne ! Bog jih blagoslovi! Ali veste, kaj so ti? To so plotovi ob prepadih, to so kantoni ob cestah, to so trdni, potrebni zidovi, da polje in teče življenje — mirno svojo pot, ko bi se sicer življenje razrastlo v hudourni veletok in bi razbilo vse. A umetnik ? On ni ne plot, ne kanton in ni hudournik. On je mož, ki gre in naskoči plot in ga prebije in gre čez prepad, ki gre do pragozda, kjer ni poti, in seka novo. Mnog se razbije ob tem delu — toda vrzel je vsekana, kjer je bil plot, kjer je bil pragozd — je za dvajset, trideset let nova cesta! Oni čislani gospodje, možje učenega glasu, so braniki narejenih cest — pijonirji novih cest so samo veliki duhovi — pesniki.
Iz tega pa sledi nujno, da je skoro brez izjeme vsak umetnik — vsak pesnik za navadno življenje nevešč siromak. Ker živi in čustvuje v svetu, ki ne teče po izvoženi cesti, ki se ne klanja javnemu mnenju, zato pride navadni poklic njegov v disakord z življenjem vseh .pravovernih' meščanov. Skoro vsak pesnik je kot otrok, kakor hitro ga postaviš med vsakdanje življenje. Prešeren si niti obleke ni znal sam oskrbeti, trositi otrokom fige in ro-
Zv. 11-12
Žiče po mestu, to je znal. Do karijere ni prišel, dasi se trdi, da ni nobene pravde nikoli izgubil.
Poznam umetnika, ki je zaslužil nekaj kron; pa si ni kupil svrhnika kakor ga je bil potreben, ampak je kupil dekletu dragocen šopek. »Smešno,« mu pravi svet, »norec« je, šepetajo za njegovim hrbtom. In vendar ni norec in ni smešen, smešna in norčava je tista množica, da navedem konkreten primer, ki je potrebovala skoro pol stoletja, da je prišla za Prešernom, tista množica, ki je slavila — pesni-kovača Koseskega in zaničevala vidca — Prešerna.
To torej je pesnikov poklic, dvom v duši, kragulj v srcu, spomini preteklih dni, strah pred prihodnjimi — in kdo mu jih zna in ve odgnati: Nihče.
In nova posledica tega: Pesnik nosi v prsih pekel — al' nebo. Pesnik more tako občutiti gorje, da mu rodi pekel v duši, tako občutiti veselje, da mu vzcvete paradiž v srcu. Pri njem ni tiste izvožene, meščanske poti, ni tistih navadnih kolesnic življenja, kakor pri množici. In kljub temu je popolna zmota, če se govori: Pesnik se giblje nekje v oblakih, pod nebom, nič ne hodi po zemlji. Kruta zmota. Tak pesnik je fantast, frazer.
Kvintilian pripoveduje, da je sloviti slikar Evpomp prišel h kiparju Lysippu in ga vprašal: katere mojstre bi posnemal. Lysippos sc je ozrl na cesto, kjer je mrgolelo ljudstva, in rekel: »Tam so tvoji mojstri
— tam, kjer polje življenje!«
Pravi pesnik mora torej pronikniti v življenje stokrat globlje od množice. Pesnik mora videti, česar tisočeri ne vidijo. Mora čutiti in trpeti, česar drugi ne čutijo
— komaj slutijo. Prazne marnje so, da pravi pesnik siplje verze. Da, verze bi sipal, toda to ne bodo pesmi. Vsaki pesmi velja: V potu svojega obraza boš jedel svoj kruh — tudi pesnik. Zato so tudi Medvedove najboljše, biseri tiste, ki jih je spočel in nosil v bolečinah svoje duše in svojega srca. Ako ne lepi na vsakem verzu kaplja pesnikove srčne krvi — je zanič — je brneč bron, mušica cnodnev-
MENTOR
Zv. 11-12
nica. In ta njegova srčna kri je vendar sestra tiste krvi, ki se pretaka po tisočerih drugih srcih — in se bo ločila do sodnjega dne. Novi ljudje, novi narodi, nove šege — ali človek je človek — od raja do danes — vedno isti. In za te milijone človeških src in duš poje pesnik — za tisoče misli, za tisoče čuti, zato za tisoče nosi v srcu pekel — al' nebo.
In sedaj še eno misel: Vem, da mi bo hladen modrijan prigovarjal in zmajeval z glavo, češ: Čemu zmote in kragulj? Ali ni govoril Kristus-Zveličar ? Da, vem in verujem. Mnog pesnik je zablodil v boju in se ločil od večne resnice — in se ni vrnil k njej nazaj. Tudi to zmoto moramo spoznati in priznati — in bridko nam je, ki verujemo. Bog je sodnik. In Medved? Njegovo življenje je bilo križano. Toda sidra ni nikdar izgubil. Samo en hipec iz njegovega življenja.
Zgodilo se je, da je »zašajtal v stran«, kot je sam rad trdil. Četrti dan, ko je mahnil iz kolesnic reda, ga obiščem. Kako sem ga našel? Hodil je v talarju po sobi gorindol; v obrazu bridke poteze, glava sklonjena, oči, vse plašne in skesane je pa upiral v razpelo, ki ga je nosil s seboj v sklenjenih rokah. Gospoda, tolikega kesa — nisem srečal. Ali ni šepetal siromaku s križa Zveličar besede kot Magdaleni: Ker si mnogo ljubil — se ti bo mnogo odpustilo. Tudi kes pesnikov je močnejši od kesa množice.
In prav zato moramo imeti še posebno ljubezen do Medveda, ko nam je jasna luč ji glasni klicar skozi vse zmede in boje življenja: kvišku.
S tem je krasno dokazal, da je pesnik človek, ki stoji sicer sredi množice, toda kipi — zaradi nje — iz nje vun — kvišku, ki ni jegulja, da bi sc zvijal in umikal javnemu
Str. 199
mnenju, da je poklican videc, ki misli za tisoče, čustvuje za tisoče in tudi trpi zanje.
In ko je to resnica, kaj je naša dolžnost ?
Spoštujmo genije — spoštujmo one, ki so nositelji kulture. Nič ne rečem, da je takale današnja slavnost gotovo glasen vzklik ljubezni in spoštovanja do pokojnega pesnika. Res je, da je tudi spomenik na grob pesnika ali kamorkoli postavljen
—	odmev iz naroda, ki s tem dokaže, da je pesnika vreden.
Vendar pa bi se drznil ob tej priliki opozoriti še na nekaj: nikar slavnih mož samo ne slavimo. — Zakaj vsako slavje je več ali manj porojeno v sebičnosti: Tisti, ki plačajo vstopnino, se hočejo za ta denar zabavati, hočejo uživati, oni, ki Vas zabavamo, imamo pa morda tajno željo — ne toliko, da bi bil slavljen tisti, ki mu gre slava — ampak da bi bili hvaljeni mi, ker smo ga slavili. Zato pravim: Ne slavimo jih samo ob čaši in struni — berimo jih, študirajmo jih. Da jih bomo pa brali in študirali, zato jih kupujmo. Žalostna resnica je ta v nas, da si mnogo kmečko dekle, ki nima par kronic za gorke čižme, kupi knjigo, da si jo kupi učiteljica, ki je hvaležna preozki in prekratki modi, da si prištedi pri blagu za lepo knjigo — da pa često ljudje, s tisočaki založeni, knjige vračajo, od Žida kupujejo zmazke namesto del domačih umetnikov. Sodim, da Vas ni takih tu, če je pa kdo, naj gre vase in naj sc izpreobrne.
Končam:	Študirajmo prave genije,
umetnike in jih ne sodimo po lapalijah, potem bomo gledali jasneje, čutili gorkeje in ljubili bolj iskreno sami sebe — ne sebe samo kot osebo z egoistično ljubeznijo — ljubili bomo tistega samega sebe — ki tvori celoto, ki se mu pravi: Naš narod.
MENTOR
HOMERJEVA ILIADA.	PROF.	FR.	OMERZA.
I. SPEV.	(Dalje.)
101. Torej tako govori in sede, med njimi pa vstane vitez Atrejevič hrabri, širni vladar Agamemnon, žalosten, črno srce pa jeze prepolno mu polje, bliskajo se mu oči, žarečemu ognju podobno.
Najprej pogleda hudo Kalhanta ter pravi besede:
»Prorok ti zla, ki še nisi nikdar mi ugodnega rekel!
Vedno le zlo prorokuješ, to ljubo je tvojemu srcu, dobrega nisi pa nikdar niti še rekel ne storil.
Zdaj med Danajci mi tudi razlagaš kot božjo besedo, češ da zato le pripravlja daljnostrelec jim boli, krasne ker nisem rešnine hotel nikakor sprejeti,
TAORMINA (GRŠKO GLEDALIŠČE IN ETNA V OZADJU).
hčerke pa Hrisu vrniti, ko vendar mi srčna je želja, naj jo ohranim doma. Saj več mi je kot Klitajmnestra, žena mladostnih mi dni, ker slabša od nje ni v ničemer, ne po postavi, ne v rasti, po umu ne niti po delih.
Vendar jo hočem vrniti, če s tem le pomagano bode; kajti da ljudstvo se reši, mi ljubše je, kot da pogine.
Koj pa darilo mi častno pripravite! Sam med Argejci jaz brez darila ne bom, ker niti se to ne spodobi.
Kajti to vidite vsi, darilo da meni se vzame.«	•
121. Božji odvrne nato Ahilej brzonogi ter pravi:
»Častni Atrejevič ti, ki najbolj hlepiš po imetju!
Dar veledušni Ahajci kako podelč ti naj vendar?
Videti ni, da v obilju skupna bi last nam ležala.
Kar smo dobili kot plen po mestih, je že razdeljeno in ne spodobi se ljudstvu, da to bi nazaj ti nosili.
Zdaj odpovej se ji torej, bogu na ljubo, Ahajci plačali bomo ti trikrat, štirikrat, Zevs ko nakloni, v prah da razrušimo Trojo, dobro obzidano mesto.«
130. Njemu odvrne nato vladar Agamemnon ter pravi:
»Glej, Ahilej, da ne varaš tako me, če tudi si hraber, ker me prekanil ne boš, prepričal pa tudi nikoli.
Hočeš li ti, ki darilo imaš, naj jaz bi takole kar brez darila sedel, ko to ukazuješ, da vrnem? Dobro, če dajo darilo mi res veledušni Ahajci, meni izbrano po godu, da vredno bo tudi enako.
Toda če tega ne dajo, pa pridem in sam si izberem: tebi odpeljem darilo, Ajantu, morda Odiseju.
Tisti seveda bo hud, katerega ravno posetim.
Toda o tem govorimo lahko še tudi pozneje.
Zdaj pa ladjo brž črno v božje morje potegnimo, noter veslačev zadosti zberimo in zraven denimo dar za boga in pa njo, lepolično Hrisovo hčerko, spravimo! In kot vodnik mož sveta na ladjo naj stopi: Ajas al Idomenej, čeprav Odisej bogorodni, ali Pelejevič ti, mož najstrašnejši med vsemi, s sveto da boš potolažil daritvijo daljnostrelca.«
KRALJEVI GRAD CINTRA PRI LIZBONI.
148. Srepo pogleda nato Ahilej brzonogi in pravi:
»Ki ti nesramnost obleka, um pa le zre na dobiček, more li kdo te voljan ubogati izmed Ahajcev, hodil da kam bi s teboj al s silo boril se z junaki?
Niso me namreč privedli semkaj Trojancev vojniki, z njimi da bijem se v boju, ker nihče lasu mi ni skrivil. Kajti odgnali mi nikdar niso ne konj ne živine, v Ftiji nikdar velegrudi, mož mi junakov rednici, niso sadu pokončali, napoti je mnoga ovira: senčnate gore in morsko mččno bučeče valovje.
Tebi smo, grozni nesramnež, sledili, da ti se raduješ, spravo dobiti hoteč Menelaju od Troje in tebi, o pasjeoki! In vendar je to le deveta ti briga.
Kaj še, groziš mi cel6, da vzameš mi moje darilo, dasi sem trudil se zanj in dali so mi ga Ahajci!
Takega nikdar daru ne prejmem kot ti, če Ahajci mesto razrušijo kako Trojancev, za bivanje všečno, breme najtežje pa vendar mučnega meteža v boju nosijo moje roke. Ko pride pa kdaj do delitve, tvoje darilo je večje, jaz pa le z majhnim veselo k ladijam svojim odidem, ko truden sem, zmučen od boja. Zdaj se pa v Ftijo povrnem, ker zame gotovo je bolje, z ladjami res da odidem zavitimi. Tukaj ne mislim, sam brez ugleda, zaklade kopičiti tebi, bogastvo.«
172. Njemu nato Agamemnon, knez med junaki, .odvrne:
»Beži, če žene te srce, jaz te nikakor ne prosim, zame da tukaj ostaneš! Pri meni še drugih je mnogo, čast ki mi skažejo to, posebno še Zevs velemodri.
Tebe sovražim med kralji najbolj, kar Zevs jih ohranja; boj le, vojne, prepir, to vedno je tebi le ljubo.
Moč če veliko imaš, to bog ti je vendar podelil.
Pojdi na ladjah domov z Mirmidoni, svojimi drugi, čast mi uživaj vladarsko! Kaj se jaz menim za tebe, mar mi za tvojo je jezo! Kaj še! A to zagrozim ti: Hrisovo hčer lepolično ker Fojbos Apolon mi vzame, pošljem na ladji jo svoji z lastnimi drugi očetu, k tebi u šator pa pridem osebno potem in odpeljem hčer lepolično Briseja, tvoje darilo, da vidiš, koliko višji sem jaz, in vsakega mine veselje, meni da zdi se enak in kosa z menoj se naravnost.«
188. Pravi in sinu Peleja žalosti srce se stisne.
V	prsih kosmatih mu duša zdaj tole zdaj ono razmišlja, ostro li brušeni meč naj zdere od svojega boka. druge da z njim razpodi, uniči pa sina Atreja, ali pa srd zaduši in jezo naj bfzda si v srcu.
To ko pri sebi razglablja v umu in srcu brez sklepa, hoče potegniti meč iz nčžnice, pride Atena sem iz	nebes,	ki poslala jo tja	beloroka je Hera,
ker za	oba ji	sreč je hkrati	v	ljubezni skrbelo.
Stopi za sina Peleja in zlatih se las mu dotakne; videl pa on jo je sam, vseh drugih očem je prikrita.
Zdaj se ozre Ahilej, se strese, spozna pa v trenutku,
Palas da to je Atena. Strašno oči ji žarijo.
K nji se obrne nato ter pravi krilate besede:
»Kaj si pa zopet prišla mi, Zevsa ti hči ščitonosca?
Sina Atrčja da zreš, Agamemnona, grdo ošabnost? Ampak povem ti, kar mislim, in to se bo tudi zgodilo: svojo ošabnost kedaj še gotovo poplača z življenjem.«
206. Njemu odvrne nato sovooka boginja Atena:
»Prišla sem, vedi, da v tebi srd potolažim, če slušaš, sem iz	nebes,	ki poslala me	sem beloroka je Hera,
ker za	oba ji	sreč je hkrati	v	ljubezni skrbelo.
Nehaj mi torej s prepirom, mčča z rok6 mi ne drži, toda z besedami ldhko okregaš ga, kakor ti ljubo.
Kajti tako ti povem in to se bo tudi zgodilo: trikrat še toliko vredno krasno darilo ti bode radi prevzetnosti te. Le vzdrži se, naju ubogaj!
215. Nji pa odvrne nato Ahilej brzonogi ter pravi:
»Vajino mora, boginja, vzeti si k srcu besedo, bodi še tolik mu srd, ker bolje tako je gotovo.
Kdor je bogovom pokoren, slušajo tudi ga radi.
219. Pravi in težko desnico na zlatem ročaju ustavi, sune u nčžnico meč spet velik. Ubogati mora voljno Atenin nasvčt. V Olimp pa boginja odide, gor do soban ščitonosca Zevsa med druge bogove.
Zdaj pa Pelejevič zopet sina Atreja nabode, grozne letijo besede, ni še odnehal od jeze:
»Čuj me, ti žaba pijana, jelčnje sreč, pasjeoki!
Nikdar ti nimaš poguma, da z ljudstvom za boj se opremiš
Zv. 11-12 ==	-	MENTOR	”137	~	.	Stn	203
ali v zasedo odideš skupno s prvaki Ahajcev; tega ne da ti srce, to zdi se ti smrtna nevarnost.
Mnogo seveda je bolje‘širom po vojski Ahajcev vsakemu vzeti darilo, ki v isti rog s tabo ne trobi, kronano žrelo ti ljudstva! Seve, če podložni so taki; kajti drugače bi bilo t o sramotenje ti zadnje.
To ti pa zdaj zatrdim in rečem veliko prisego:
glej, pri tem žezlu, ki listja ne bode, mladik več pognalo,
ker je odsekano takrat deblo u gozdu pustilo,
in zelenelo ne bo, zakaj olupilo železo
njemu je listje in skorjo; zdaj pa sinovi Ahajcev
nosijo v svojih ga rokah, sodniki, katerim izročil
Zevs je postave u varstvo — to je velika prisega:
da, Ahileja želeli si bodo kedaj še Ahajci.
Žalosten bodeš takrat, pomoči pa zate ne bode, kadar pred Hektorjem groznim kupoma padajo mrtvi. Tebe pa notri u duši jeza bo pekla in žalost, čislal da nisi moža najboljšega izmed Ahajcev.«
GENOVA (PALAZZO DORIA).
245. To mu Pelejevič pravi in žezlo zažene na zemljo, z zlatimi žeblji obito, sam pa nato sc usede.
Z druge strani pa besni Atrejevič. Zdaj pa poskoči Nestor sladkobesedni, jasni govornik iz Pila, ki iz jezika še slajše kol med so mu tekle besede. Njemu že dva sta rodova minila ljudi umrljivih, ki so rodili se z njim in skupaj se tudi vzgojili tamkaj u Pilu presvetem, zdaj vlada pa tretjemu rodu. Dobro jim v srcu hoteč, tako govori jim ter pravi: »Koliko zlo, o gorje! prihaja nad zemljo ahajsko! Priamos res bo vesel in Priama tudi sinovi, drugim Trojancem bo tudi radosti vriskalo sfce, brž ko zaslišijo to, kako se prepirata vidva, ki sta odlična v posvetu, v boju Danajcev odlična. Toda posluhnita malo, saj mlajša oba sta od mene.
Z boljšimi namreč možmi nekoč občeval sem že tudi kakor sta vidva, a svčta zametali mojega niso.
Takih videl še nisem in videti tudi ni moči, kot je Pejritoos bil, Kajnčj al Eksadios hrabri,
Drias, ljudstev pastir, Polifčmos, bogovom podobni, slednjič junaški Terčj, Ajgčjevič, slični bogovom.
Bili so to korenjaki, kar zemlja jih kdaj je zredila, da, korenjaki so bili in v boju samo s korenjaki, z gorskimi namreč kentavri, ki strašno so res jih morili.
V	njihovi družbi i jaz sem bival, prišedši iz Pila, daleč iz tujega kraja, pozvali so namreč me sami.
Tudi nastopil sem sam u borbi, a z onimi nihče ne bi boriti se mogel, kar danes ljudi je na zemlji.
Svet pa jim moj je bil všeč, besede so slušali moje. Slušajta torej še vidva, ker slušati, menim, je bolje.
Ti, ki si dober sicer, mladenke nikar mu ne jemlji, pusti, kar dali so prej kot dar mu sinovi Ahajcev!
Tudi Pelejevič ti, nikar ne prepiraj se s kraljem kakor sovrag, ker enake časti še nikoli dosegel z žezlom ni venčani kralj, ki Zevs mu je slavo podelil. Ako močnejši si ti in te je rodila boginja, višji pa vendar je ta, ker vlada nad množico večjo. Sinko Atreja, poslušaj! Pusti svoj srd, ko te prosim, jezo u srcu zamori, ne glej v Ahileju sovraga!
Bramba za vse je Ahajce v boju pogubnem velika.«
285. Njemu odvrne nato ter pravi vladar Agamemnon:
Kar si tu rekel, o starček, vse po pravici si rekel. Vendar ta človek pa hoče biti nad drugimi vsemi, moč če imeti nad vsemi, nad vsemi če on kraljevati, vsem če ukaze dajati, ki nihče ne bo se jih držal.
Če so mu dali bogovi, da sukati kopje razume,
so mu li s tem dovolili, da zmerja on druge in psuje?«
292. Božji nato Ahilej mu seže v besedo ter pravi:
Lahko ime bojazljivca, ničvredneža kdo mi nadene, ako uklonim se tebi v vsakem slučaju, kar rečeš.
Drugim ukažeš lahko, kar hočeš, a meni nikakor.
Kajti povem ti, da dalje ubogati tebe ne mislim.
To pa je, kar ti povem, in ti si zapiši v možgane: z roko za deklico nikdar jaz bojeval se ne bodem s tabo in drugim nikomer, ker vzeli ste, kar ste mi dali. Drugo pa, kar mi ostalo tamkaj pri ladji je črni, tega odnesel ne boš, če volji bo moji nasproti.
Ako pa dvomiš, poskusi, da vidijo jasno i tile: hitro bo črna ti kri po sulici tekla okoli.«
304. Ko sta končala tako prerekanja groznega borbo,
vstaneta. Hkrati pri ladjah zbor razpusti se Ahajcev.
Sin se Pelejev napoti k šatorom in ladjam razmernim, s sabo Menojtija sina in svoje tovariše vzame.
Toda Atrejevič ladjo urno u morje potegne, dvajset izbranih veslačev pošlje in noter daritve nese bogii in pa Hrisovo hčer lepolično pripelje.
Ladji pa da za vodnika zvitega sina Laerta.
Ko so vkrc&li se vsi in pluli po stezah so mokrih, ljudstvu Atrejevič pravi, da naj se očistijo z vodo.
Ti se očistijo torej in mečejo v morje nesnago.
Bogu Apolonu tudi dajo popolne daritve bikov in koz na obrežju m6rja, neplodnega polja,
Duh pa v oblakih se dviga k nebu z valečim se dimom.
318. To se je torej godilo v šatorih. A knez Agamemnon ni še pozabil prepira, kar prej je grozil Ahileju.
Tja do Taltlbija stopi, Evribata hkrati, ter pravi —
bila sta to mu klicarja in urna služabnika vedno — »Pojdita tja k Ahileju, sinu Peleja, u šator, primita in pripeljita Brisejevo hčer lepolično!
Če se pa brani jo dati, obiščem ga z večjim številom in si odpeljem jo sam, za njega pa to bo še huje.«
S tem naročilom ju pošlje in trd še ukaz jim pristavi.
326. Težek je njima korak ob bregu neplodnega morja.
Ko do Mirmidonov ladij dospeta nato in šatorov, ravno sedi pri šatoru in ladji, ko stopita predenj.
Ko Ahilej ju zagleda, izgine mu radost iz lica. Zmedena vsa od strahu stojita spoštljivo pred kraljem, priti ne more iz grla nagovor, nikaka beseda.
On pa zadrego spozna, obrne se k njima ter pravi: »Dobro mi došla, klicarja, Zevsa in mož mi poslanca! Stopita bliže! Ne vidva, kriv je samo Agamemnon, vaju ki semkaj poslal po hčer je Brisejevo mlado. Patroklos, čuj, velerodni! Pripelji mi deklico vunkaj, naj jo odpeljeta tadva! In sama naj bosta za pričo tu pri bogovih mi srečnih in pri ljudeh umrljivih in pri osornem tam kralju, če pride kedaj jim potreba, naj bi sramotni pogin kdaj j a z jim odvrnil od drugih. On, pri bogovih, resnično besni u pogubni togoti, niti naprej ne nazaj ne more pomisliti v duhu, varno kako bi Ahajci boriti se mogli pri ladjah.«
345. To govori in uboga Patroklos ljubega druga.
Vun iz šatora pripelje Brisejevo hčer lepolično, da jo odpeljeta. K ladjam napotita z njo se Ahajcev. Žena pa z njima je šla, a vendar nerada. Zajoka zdaj Ahilej in odide ter proč od tovarišev sede k sivemu morju na breg ter zre na vode neizmerne. Roke si vije	in moli k	materi gorko	preljubi :
»Ker le za malo	si dni	življenja rodila me, mati,
o	ko bi hotel vsaj čast Olimpa mi bog podeliti,
Zevs u višavah grmeči! Zdaj malo me ni še počastil. Vidiš, d'a sin	je	Atreja,	širni vladar	Agamemnon,
storil nečast	mi	veliko,	ker vzel mi	je moje darilo.«
357. Solznih to pravi oči, častita usliši ga mati,
doli u morju globoko sedeča pri starem očetu.
Zdajci prikaže se brzo iz sivega morja kot megla, njemu se vsede nasproti, ko solza oko mu zaliva.
Z r6ko poboža mu lice ter pravi, rekoč mu besede: »Kaj je, da jokaš mi, sinko, zakaj ti je žalost u srcu? Skriti mi tega nikar, razloži, da veva oba to!«
364. Težko zavzdihne ter pravi nato Ahilej brzonogi:
»Vse ti je znano. Čemu naj zopet ti torej to pravim?
V	Tebo odšli smo, u sveto Eetionovo mesto, ki smo ga zrušili v prah in vse odpeljali od tamkaj. Prav so to vse razdelili med sabo sinovi Ahajcev, zraven Atrejevič vzel je Hrisovo hčer lepolično.
Hrises nato, svečenik Apolona daljnostrelca, k ladjam je brzim prišel Ahajcev, z oklepi iz brona, hčer da odkupi si drago, z neštevno rešnino u žepu. Venec na zlatem je žezlu Apolona daljnostrelca držal u rokah in prosil vse je ponižno Ahajce, zlasti sinova Atreja, reditelja množice ljudstev.
Vsi pritrdijo nato povoljno sinovi Ahajcev,
naj svečenik se spoštuje, sprejme se krasna rešnina; sinu Atreja pa to, Agamemnonu, v srcu ne prija, ampak grdo ga odžene in trd še ukaz mu pristavi. Starček razjarjen odide, vendar pa Fojbos Apolon slišal njegove je prošnje, ker njega posebno je ljubil. Kajti puščico je zlo poslal nad Argejce; in ljudstva mrla so kupoma zdaj, ko streli so božji leteli doli na vojsko Ahajcev. Prorok, ki vse mu je znano, božjo povedal nam zdaj besedo je daljnostrelca.
Prvi sem jaz svetoval, naj jezo boga utešimo.
Sina Atreja pa zgrabi jeza. In zdajci ustane, grozno besedo izreče, ki zdaj se je že izvršila.
Kajti na ladji jo brzi zdaj lepooki Ahajci spremljajo v Hriso nazaj in nesejo knezu darila.
Meni pa zdaj iz šatora sta ravnokar vzela klicarja hčerko Brisejevo mlado, ki dali so mi jo Ahajci.
Torej pomagaj mi ti, če moreš, vrlemu sinu!
Pojdi v Olimp in poprosi Zevsa, če morda si Zevsu
RIVIERA Dl LEVANTE, OKOLICA RAPALLO.
kdaj že storila veselje z besedo, mogoče v dejanju. Večkrat sem namreč te slišal, ko bdhala si sc v očetni hiši ter rekla, da ti si sdma nekoč med bogovi Zevsa, u temnih oblakih, rešila sramotne usode, ko so hoteli ga nekdaj Olimpijci zvčzati drugi,
Hera s Posejdonom namreč in Palas Atena kot tretja. Toda ko prišla si ti, si spon ga rešila, boginja, ko na visoki Olimp poklicala koj si stor6ka, ki se u krogu bogov Bridreos zove, ljudje pa pravijo vsi mu Ajg&jon. Po m6či prekaša očeta.
H Krona se sinu usede, ponosen na svojo mogočnost. Njega zboje se bogovi, ne drzne ga zvezati nihče.
K njemu prisedi in spomni držeč za koleno ga tega, ako bi hotel kak6 pomagati v stiski Trojancem, toda Ahajce nazaj potisniti k ladjam in morju, hudo pobite, da greh vsi čutijo svojega kralja in da Atrejevič tudi, širni vladar Agamemnon, krivdo spozna, da častil najboljšega ni med Ahajci.-
Str. 207
413.	Tetis	pa solznih oči odvrne nato mu	ter pravi:
»Kaj	sem te vzgajala, sinko, nesrečna	jaz mati,	gorje	mi!
0 da si vendar brez solz, brez vsake bolesti pri ladjah, ko ti usojena kratka doba je, dolga nikakor!
Zdaj ti pa malo je dni, postal si nesrečen pred vsemi. Vidim, da slabi usodi rodila sem jaz te v sobanah.
To da osebno povem veselečemu bliska se Zevsu, pojdem na snežni Olimp, če slušati morda bo hotel.
1 i pa pri ladjah med tem mi, brzega teka, počivaj, srd do Ahajcev ohrani in zdrži se vsakega boja.
Čakaj, v Okeanos namreč je Zevs k Ajtiopcem brezgrajnim včeraj odšel na gostijo in spremljajo vsi ga bogovi.
V teku dvanajstih pa dni nazaj na Olimp se povrne. Takrat napotim se k Zevsu v palačo, z bronastim pragom, in na	kolenih ga prosim ter mislim, da	bo me poslušal.«
428.	I o zgovorivši odide, sam pa na mestu	ostane.
Jeza srce mu vznemirja za ženo, opasano lepo, ki so jo s silo mu vzeli, duša drhti mu pa boli.
V Hriso med tem Odisej prispel je z daritvijo sveto.
SORRENT.
Ladja priplove v pristan, kjer silno globoko je morje. Jadra potegnejo skupaj in v črno -jih denejo ladjo, jambor približajo brž, z vrvmi ga spuščaje, ležišču, ladjo pa z vesli nato naprej zaveslajo do luke.
Sidra zdaj vržejo vun, privežejo trdno s konopci.
Zdajci pa stopajo sdmi vunkaj na morsko obalo, vunkaj i dar prines6 Apolonu daljnostrelcu, vun gre i Hrisova hči iz ladje, plujoče po morju.
Knez Odisej jo pa pelje, prebrisani, zdaj do oltarja, dragemu da jo očetu ter pravi mu hkrati besede:
»Hrises, sčm me poslal Agamemnon je, knez med junaki, hčerko da naj ti privedem in Fojbu prinesem daritev sveto Danajcem u prid, da spet si naklonimo kneza, zdaj ki nešteto je boli poslal nad sinove Argejcev.«
446. Pravi in da jo očetu, ki sprejme z velikim veseljem hčerko predrago nazaj. Ti slavno pa bogu daritev zvrstoma brž položč krog stavbe prekrasne oltarja,
roke si zmijejo zdaj in vzamejo zrna ječmena.
Hrises pa moli med njimi, ko roke povzdigne, ter prosi:
»Sliši me, Hriso ki čuvaš, varuješ Kilo presveto,
z lokom srebrnim Smintej, z močjo ki nad Tenedom vladaš!
Kakor poprej si uslišal prošnje goreče ti moje,
čast da dodelil si meni in močno udaril Ahajce,
takšen pokaži se zdaj in tole izpolni mi željo:
zdaj od Danajcev mi dalje odvrni sramotno pogubo!«
457. To govori mu proseče, sliši ga Fojbos Apolon.
Ko dokončajo molitve in vržejo zrna ječmena, dvignejo glavo najprvo, zakoljejo, derejo kožo, stegna odrežejo proč in v mast jih zavijejo dobro, kar se še enkrat stori, na nje pa še kose surove.
Starec to žge na polenih, gor vliva pa rujnega vina, zraven pa mlajši držijo vile, s petimi zobi.
Ko pa sežgali so stegna in vso drobovino pojedli, zrežejo drugo na drobno, nabodejo kose na ražnje, spečejo jako oprezno in zopet potegnejo doli.
Toda ko konec je truda in čaka obed že pripravljen, zdaj se goste in ničesar srce ne pogreša pri mizi.
Ko po pijači in jedi si slednjič preženejo željo, vrče napolnijo zdaj mladeniči s pivom do vrha ter ga med vsemi deleč, nalivajo čaše daritve.
Kar je še dneva ostalo, boga so tolažili s petjem, pesmi lepo pevajoč mladeniči hvalne Ahajcev, daljnostrelca slaveč, ki z radostnim srcem je slušal.
475. Ko je pa solnce zašlo in legla tema je na zemljo, takrat se vležejo spat pri konopcih, ki ladje držijo.
Toda ko zgodnja prikaže zarja se jim rožnoprstna, plovejo zopet nazaj med vojsko široko Ahajcev.
Veter ugoden poslal zaščitnik je Fojbos Apolon.
Jambor postavijo kvišku in jadra spet bela razpnejo.
Sredi na jadra pritiska sapa in koncem podseka, v barvah bliščeč se, šumi valovje, ko reže ga ladja, ki po valovju hiti in pot dokončava določen.
Ko pa dospejo na mesto k vojski široki Ahajcev, ladjo potegnejo črno ti jim iz m6rja na kopno, gori na pesek visoko, pod nj6 položijo pa hlode, sami se pa razgube okrog po šat6rih in ladjah.
488. Oni pa mirno pri ladjah, brzega teka, srdi se, sin velerodni Pelejev, knez Ahilej brzonogi.
Nikdar ne gre več k posvčtu, ki častni ponos je junakom, nikdar ne gre več u boj, le tamkaj drži se pri ladjah, ko mu gineva sreč. Želi si le bitke in boja.
493. Ko pa od tega dogodka dvanajsta posveti se zarja, vrnejo proti Olimpu hkrati se večni bogovi,
Zevs jim stopa na čelu. Tetis pa spomni se želje svojega sina. Priplava iz morskega hitro valovja, dvigne v veliko neb6, k Olimpu, ob prvem se svitu.
Širom grmečega Zevsa najde od drugih na strani gori na vrhu najvišjem med mnogimi griči Olimpa.
Zdajci se vsede pred njega in za kolena ga prime z levo rok6, a z desno proseč se dotakne mu brade.
H Krona obrne sc sinu, Zevsu, mogočnemu knezu:
»Oče, če kdaj med bogovi z besedo, mogoče v dejanju
Zv. 11-12	MENTOR	—Str 209
sem ti storila veselje,	tole izpolni	mi	željo:
sina počasti, ki kratko	med vsemi	so	dnevi	mu šteti.
Zdaj pa še knez je junakov, širni vladar Agamemnon, storil nečast mu veliko, ko vzel je njegovo darilo.
Torej ti ga kaznuj, Olimpijski, Zevs velemodri!
Dolgo Trojancem tako podeli premoč, da Ahajci sina mi zopet časte in čast mu izkažejo dolžno!«
511. To govori mu, molči pa Zevs, zbirajoči oblake.
Dolgo tiho sedi. A Tetis drži mu kolena,
tesno z rokami objame in znova začne ga prositi:
»Vsako zvijačo na stran, obljubi in z glavo prikimaj ali odkloni — koga bi	se bal? —	da	jasno	uvidim,
koliko najmanj da mene med vsemi bogovi	spoštuješ.«
517. Zevs, zbirajoči oblake, razjarjen zelo ji odvrne:
»Sitnost nerodna, ker s tem zapleteš v sovraštvo me s Hero, kadar me bode dražila in kregala z ostrim jezikom.
Saj še tako med bogovi me večnimi pika in pika, češ da u boju Trojancem ob strani stojim in pomagam.
Dobro, odstrani se torej, da Hera tega ne zapazi, jaz bom poskrbel za to, da bode se tudi zgodilo.
Ako pa dvomiš, prikimam z glavo ti, da mi zaupaš.
Kajti za mojo osebo to je poroštvo največje v krogu nesmrtnih bogov. Kajti to ni preklicljivo, ne prevarljivo, zgodi se, če z glavo komu sem prikimal.«
528. 1 o govori in pomigne s črnimi Zevs ji obrvmi,
hkrati pa božji lasje se usipljejo knezu ob sencih doli z glave nesmrtne, veliki Olimp se potrese.
530. Ko se domenita to, se ločita. Tetis naposled skoči u morje globoko iz svetlega doli Olimpa,
Zevs pa v palačo odide. Iz sedežev hkrati bogovi vstanejo njemu naproti. Nihče od njih si ne upa čakati, ko je prihajal, stopijo vsi mu naproti.
Vsede se torej na prestol. Vendar pa ni ga prezrlo Herino bistro oko, da bila pri njem u posvetu Tetis je srebrnonoga, hči pomorskega starca.
K Zevsu takoj se obrne ter pravi zbadljive besede:
Kdo od bogov, zvijačnik, pri tebi je spet bil v posvetu?
Vedno le to ti je ljubo, da daleč od moje bližine svoje skrivnosti imaš in kuješ naklepe; a meni nisi še črhnil voljan besedice, kaj nameravaš.«
544. Oče bogov in ljudi nato pa tako ji odvrne:
»Hera, nikar mi ne upaj, da vsak bi naklep ti povedal!
Težko bo namreč to šlo, čeravno si moja soproga.
Kar se pa slišati sme, gotovo tega ne bo zvedel nihče poprej med bogovi, nihče ljudi umrljivih.
Kadar pa proč od bogov skleniti se nekaj mi hoče, tega nikar ne sprašuj podrobno in vame ne sili.«
551.' Zdaj pa odvrne nato sovooka častita mu Hera:
»Kronov pregrozni ti sin, zdaj kakšno besedo si zinil!
Sploh te nikddr ne sprašujem, vate nikoli ne silim, mirno premišljaš le sam, karkoli se tebi zahoče.
Zdaj se pa resno bojim, da tebe očaral je jezik
I	etide srebrnonoge, hčere pomorskega starca.
Kajti pri tebi sedela je zgodaj, držeč ti kolena.
Nji si gotovo prikimal, mislim, da boš Ahileja sina počastil in mnogo uničil pri ladjah Ahajcev.«
560. Zevs, zbirajoči oblake, odvrne nato ji ter pravi:
»Vedno kaj slišiš, bedak, ničesar ne skrijem pred tabo; moreš pa količkaj morda storiti? Samo oddaljuješ meni se s tem od srca, kar zate gotovo bo huje,
Če je pa temu tako, more biti to meni še ljubo.
Torej mčlči in sedi in mojo poslušaj besedo!
Vedi, ne bo ti koristil, kar biva bogov na Olimpu, ako se jaz ti približam in prime te roka nevarna.«
568. Pravi, častita pa Hera prestraši se zdaj volooka, sede, ne črhne nobene, ukloni srce se ji drago.
Jeza nebeške bogove zgrabi po Zevsa palači.
Slavni umetnik Hefajstos med njimi začne govoriti, materi Heri da s tem uslugo stori beloroki:
GENOVA (CESTA NA ČAMPO SANTO).
»Sitnost nerodna bo to, prenašati več se ne more, ako za smrtnike vidva tako se prepirata tukaj, kregata se med bogovi. Saj nič več ne bode zabave niti pri krasnem obedu, ker vedno razpor vam je ljubši. Materi jaz prigovarjam, čeravno je sama razumna, dragemu Zevsu očetu da naj bi storila uslugo, oče da spet se ne krega, nam pa kosila ne zmede.
Kajti če on, bliskostrelec, Olimpijski, simo le hoče,
dol da nas zmeče s prestolov: močan je med vsemi on najbolj.
Torej približaj se ti z besedami sladkimi njemu,
kmalu nato potolažen in mil nam Olimpijski bode.«
584. To govori in poskoči ter vzame dvoročen kozarec, k materi zdaj se obrne, poda ga v rok6 ji ter pravi:
•Mati ti moja, potrpi in dasi boli te, prenesi!
Naj te ne vidim z očmi, ker ljuba si meni in draga, ko te kaznuje, ker tAkrat zdte pom6či ne bode, dasi mi poka src6, ker težko je srečati Zevsa.
Drugokrat namreč je bilo, ko hotel nekoč sem pomčči, a me prijel je za n6go in vrgel čez prag me je božji.
Letel sem en cel dan. Zahajalo ravno je solnce,
dol ko sem padel na Lemnos, le malo imel sem še sape.
Sintijski tam so možje pobrali me koj, ko sem padel.«
595. To govori, beloroka boginja se Hera nasmehne in s smehljajem na ustih vzame kozarec od sina.
On pa ostalim bogovom nataka, na desni pričenši, ko iz globokega vrča nektar zajema presladki.
Blaženi vsi pa bogovi smeje se brez konca in kraja, zroč na Hefajsta, ki teka okrog po dvorani marljivo.
601. Torej tako ves dan do solnčnega noter zahoda zdaj se goste in ničesar srce ne pogreša pri mizi; kajti Apolon drži in brenka na strune prekrasne, zraven Kamene pojo in grla se lepa vrstijo.
Ko jim pa luč za gorami svetlega solilca zaide, v svoje sobane k počitku napotijo vsi se bogovi, kjer jim napravil palače posebe za vsakega slavni, spretni Hefajstos je bog z razumnostjo svojo veliko. Zevs bliskostrelec odide, Olimpijski, k postelji svoji, kjer je navadno počival, sen ko je prišel mu sladki.
PRI KACAPIH ALI STARO VERČIH.
DR. LEOPOLD LfiNARD.
Pred tremi leti sem obiskal v nekem mogočnem hrastovem gozdu doli na ruski Ukrajini takozvane staroverce ali razkolnike, katere imenuje ondotno prebivalstvo tudi »kacape«, menda radi njihovih dolgih brad, kajti beseda »cap« pomeni v našem jeziku: kozel.
O starovercih ali razkolnikih se je na Slovenskem še malo slišalo, mislim, da je tudi težko še kateri Slovenec imel priliko obiskati prave in pristne, od modernega kulturnega življenja še malo oblizane kacape.
Staroverci ali razkolniki so na Ruskem imenujejo ljudje, ki so se odcepili od ruske državne pravoslavne cerkve ter so, kakor zatrjujejo sami, ostali zvesti stari ruski veri.
Razkol je nastal tako-le:
Ko ljudje še niso poznali natiskavanja knjig, je bilo treba knjige prepisavati. Ko se je tako iz starejšega rokopisa prepisa-valo, je prepisovalec nehote delal pisne pomote, a včasih je hotel tudi sam po svoji pameti kaj popraviti in prenarediti, s čimer je izpremenil stari tekst. Ker je bilo
treba mnogo stoletij tako prepisavati, je prišlo v stare knjige vedno več napak. Novi prepisovalec je prepisal napake svojega prednika in zraven naredil še svoje. Ko so slednjič pričeli knjige tiskati, so pričeli tudi popravljati stare pogreške in so skušali kolikor mogoče dobiti zopet prvotni izvirnik.
Zlasti v cerkvene knjige so se lahko vrinile napake, ker so se prepisavale često in večkrat tudi od manj izobraženih oseb. Celo pri nas je bilo silno veliko dela, da so slednjič očistili cerkvene knjige, kolikor je bilo mogoče, njihovih pisnih napak. Toliko težavneje je bilo to na Ruskem, ker je bila izobrazba mnogo manjša in so nekdaj celo duhovniki komaj za silo znali brati in pisati, mnogi pa niti take učenosti niso imeli.
Na Ruskem se je v 16. stoletju patriarh Nikon lotil težavne naloge, da popravi in očisti napak cerkvene knjige. V državi je bilo že dolgo let prej napeto razmerje med dvema strujama: prva bolj moderna, napredna, druga bolj starokopitna, konservativna. To nasprotje je izbruh-
14*
nilo s toliko večjo silo, ko so popravili cerkvene knjige. Konservativna struja ni marala sprejeti reformiranih cerkvenih knjig, ampak se je držala starih, iz katerih so opravljali službo božjo njihovi očetje in pradedje. Tem je stal na čelu sicer pošteni, toda v svoji konservativnosti prenapeti menih Avakum. Car je potegnil z Nikonom in ruska vlada je začela strogo preganjati staroverce. Avakum je bil sežgan na grmadi, podobna usoda je zadela tudi mnogo njegovih tovarišev in somišljenikov. To zatiranje in preganjanje staro-vercev ali razkolnikov je trajalo na Ruskem do najnovejših časov in šele po rusko-japonski vojski so dobili versko svobodo. Radi tega so se morali skrivati ali pa so bežali v razne oddaljene in malo-pristopne kraje ruske države. Tako žive še dandanes staroverci večinoma po najbolj oddaljenih ruskih krajih: v Sibiriji, ob severnem ledenem morju, v olonecki in arhangelski guberniji, dalje ob Uralu ter na južnem Ruskem, na Litvi in na Beloruskem, a tudi tu bolj skrito po gozdovih in samotah.
Koliko je na Ruskem starovercev, ni mogoče dognati. Razne statistike podajajo zelo različna števila, splošno pa označujejo njihovo število od 8—12,000.000. Po mojem mnenju moramo raje verjeti bolj visokim številkam, ker ruska vlada razkolnikov tudi še sedaj ne vidi posebno rada in vslcd tega skuša tudi njihovo število kolikor mogoče zmanjšati, ter so vslcd tega uradni podatki prenizki. Z druge strani je pa tudi v resnici težko točno dognati število razkolnikov, ki žive lako na skritem in se še sedaj ne prikazujejo radi. Na vsak način število 12,000.000 ne bo veliko pretirano.
Ko so se staroverci odcepili od ruske cerkve, ni potegnil ž njimi nobeden ruski škof, torej jim ni nikdo mogel posvetiti novih duhovnikov in tako so kmalu postali brez lastnih dušnih pastirjev. Nekateri so se vdali toliko, da so sprejemali zakramente od pravoslavnih ruskih duhovnikov, drugi pa tudi tega niso marali in ti si mo-
rajo pomagati, kakor vedo in znajo. Pred nekaj desetletji je avstrijska vlada preskrbela za ruske razkolnike škofa, ki prebiva v Bukovini v Avstriji v bližini ruske meje. Toda ruska vlada ga ne pusti v svojo državo. Tudi ga priznava samo majhen del ruskih razkolnikov. Zopet drugi, kakor na primer oni, s katerimi sem se jaz sešel na južnem Ruskem, si pomagajo tako-le: Kadar jim umrje duhovnik, gledajo, kje bi dobili kakega ruskega duhovnika, ki morda rad pije žganje, ljubi denar ali ima druge napake. Takega ruskega popa zvabijo k sebi, ga napoje z žganjem, dajo mu nekaj denarja ter ga pregovore, da pristopi k njim. Raditega uživajo staroverski duhovniki splošno jako malo ugleda, dočim so staroverci sami jako trezni, delavni in pošteni ljudje.
Rusko cerkev sovražijo staroverci jako in v zasebnem občevanju se raje družijo s katoličani kakor pa s pravoslavnimi Rusi.
Slučaj je nanesel, da sem zabredel na Ukrajino. Bival sem nekaj časa kot gost pri grofu Chlonievvskem, ravno na meji onih Divjih Poljan, katere opisuje tako krasno Sienkicwicz v svoji povesti »Z ognjem in mečem«, v gradu Janovv, kjer sta bila zaprta hajdamaška načelnika Honta in Žcleznjak, o katerih pripoveduje znana, na slovenski jezik prevedena povest »Koliščina in stepe« ter Ševčenkova poezija »Hajdamaki«, katero je na slovenski jezik prevedel g. Jožef Abram.
Življenje je bilo lepo. Imel sem vse udobnosti ter samo eno dolžnost: da sem včasih po obedu z grofom in njegovo soprogo igral bridgea, neko angleško igro na karte.
Gospod je jako ljubil lov in je skušal tudi v meni vzbudili zanimanje za to zabavo, loda priznati moram, da brez posebnega uspeha. Raje sem, ne da bi komu besedico črhnil, zasedel konja in jahal v nebotično ravnino, kjer so v nepregledno dolgih vrstah delala rdeče oblečena ukrajinska dekleta na poljih raznih veleposest-
nikov, za njimi pa temni in resni pri-kasčiki. Ž njimi sem se razgovarjal, si ogledoval polje in poljsko delo, ter se v širokem ovinku vračal čez polje domov. Po taki ekspediciji sem moral slišati vedno huda očitanja, naj se ne spuščam sam predaleč, ker bi me lahko kdo ubil, ker se mi pozna, da sem tujec.
Gospod nikakor ni mogel razumeti, da me bolj zanimajo kmetiški ljudje, njihovo delo in življenje, kakor pa bridge na verandi in lov po grajskih gozdih.
»Ali hočete, da obiščeva staroverce?« me je vprašal nekoč po zajutrku.
»Ali so v vaših krajih?«
»Jaz jih imam v svojem gozdu. Ako hočete, greva na lov na lisice in pri tej priliki obiščeva tam živeče staroverce.«
Uganil sem takoj njegovo politiko. Šlo mu je za lisice, pa si je mislil, da me najlaže pridobi za svoj načrt, ako mi govori
o	starovercih.
Kompromis je bil takoj narejen in ekspedicija se je nekoliko pozneje odpravila na pot. Sicer pa tudi ni bilo treba velikih priprav. Gospod je poklical pomočnika grajskega kuharja, mladega, črno-poltega Rusina, jako bistrega in živahnega dečka, ki je znal krasno prepevati razne maloruske narodne pesmi in je bil vrhu tega, ne vem po kakem slučaju, tudi poseben strokovnjak za lisičji lov. Sedli smo na voz, kuhar je prisedel k vozniku, s seboj smo vzeli dva majhna angleška jazbečarja ter se odpeljali proti dotičnemu gozdu.
Zgodaj predpoldne smo odšli. Vozili smo se uro za uro neprenehoma dalje in dalje v tihi, razlegli gozd, tu in tam so nas srečavali in pozdravljali »kozaki«, kakor imenujejo tam gozdne čuvaje, in popoldne smo prišli v dotični gozd, kjer smo hoteli loviti lisice in si ogledovati »kacape«.
Ko smo nekje sredi gozda srečali mladega kozaka, ki je gospoda spoštljivo pozdravil, je velel grof ustaviti voz ter je zaklical kozaku, naj pokliče nekega človeka, katerega ime pa si nisem zapomnil.
Deček je stekel. Mi smo čakali in čakali in slednjič se je preril skozi goščavo k nam človek s tako karakterističnimi potezami na obrazu, da mi je še sedaj živo v spominu in bi ga lahko naslikal, ako bi znal količkaj slikati. Starejši človek, žila in kost, kakor izklesane poteze na obrazu, globoko udrte, male oči, ki so pronikljivo gledale v svet, obrita brada in mali brki
—	prvi vtis, katerega je naredil, je bil, da mora to biti silno prefrigan človek. Bil je menda nekak poglavar kozakov v tem
NEAPOLJ (GALERIJA HUMBERTA 1.).
gozdu, a obenem pa tudi velik poznavalec gozda in njegovih prebivalcev. Grof mi je namignil, da se ta človek silno dobro razume, kje se nahajajo kakšne gozdne živali, in uporablja v znatni meri svojo znanost tudi v svojo osebno korist.
Kozak je bil naš vodja, kuhar šef generalnega štaba, grof in jaz sva pa sledila s puškami kot navadna vojaka, on z velikanskim zanimanjem, jaz pa s tiho željo, da bi kar najhitreje prišli do kacapov.
Z lovom nismo imeli veliko sreče, dasiravno smo imeli izvrstne vodnike. Gozdar je v resnici poznal obširni gozd kot lastni žep. Vsako drevo, vsak jarek,
skoraj vsak kamen mu je bil znan. Vedel je, kje se nahajajo lisice in kje druge živali, kam hodijo pit in kje prenočujejo. Naš kuhar je bil pa zopet pravi specijalist za lov. Da je gozdar le prostor pokazal, kjer prebivajo lisice, je kuhar vedel takoj, ali je žival notri ali je ni, ali ima mlade ali ne, kakor da bi bil v sorodu z vsemi gozdnimi živalmi. Grof je bil strasten in dober lovec, angleška jazbečarja sta bila pripravna in izvežbana za lisičji lov. Samo jaz sem nekoliko kvaril družbo, a to brez lastne krivde.
Gozdar nam pokaže majhen griček: »Tukaj prebivajo lisice!«
NEAPOLJ (PRODAJALCI SMODK).
Kuhar pogleda sem, pogleda tja, opazi pod grmičkom luknjo, nekje drugje drugo, takoj naredi sklep:
»Lisica je v luknji.«
V	lisičje stanovališče spusti jazbečarja, ki sta tekla drug za drugim. Kuhar je takoj vedel, da je lisica notri. Psička sta cvilila in lajala vedno glasneje in strast-neje. Kuhar nas hitro razpostavi, grofa k eni luknji, mene k drugi, a sam gre nekoliko dalje.
Bil sem nekoliko utrujen, zato sem se usedel poleg luknje, puško čez kolena, ter sem poslušal, kako cvili psiček ter se v luknji bori z lisico. Takoj nato mi pa uidejo misli h kacapom, katere sem želel v kratkem videti. V tem trenutku se priplazi iz luknje počasi in previdno rjava lisičja ži-
val, pogleda name, smukne tesno mimo mojih nog in leti v goščavo. Primem za puško, pričnem jo obračati na pravi konec in premišljevati, kako bi streljal. V tem trenutku zakričita grof in kuhar in me zmedeta popolnoma. Grof ustreli, a ker je lisica že v grmovju, je ne zadene. Nato pa me prične oštevati, zakaj sem mu spustil lisico. Psička pritečeta iz luknje ter se pričneta zvijati okrog mojih nog in me pogledovati tako poredno, kakor da bi se hotela iz mene norčevati. Eden je bil krvav, tako se je v luknji grizel z lisico. Bilo mi je v resnici žal, da je bil njegov požrtvovalni trud z,aman. Grof se je jezil, kuhar smejal, gozdar me je pa samo pogle-daval s svojimi majhnimi, prefriganimi očmi. Kaj sem hotel? Potolažil sem jih, da najdemo pač še druge lisičje luknje, kjer lisice ne bodo prilezle izpod zemlje ravno na moji strani.
Drugje smo imeli res nekoliko več sreče, vendar sem moral celo pot poslušati mnogo zbadljivih opazk. Hudomušnega kuharja bi še prenašal, toda molčeči in lokavi pogled gozdarja, ki me je gledal tako posmehljivo, me je kar bodel v dušo. Slednjič je tudi gospod opazil, da sem nekoliko slabe volje ter me je pričel zopet tolažiti, da kmalu pridemo h kacapom.
Zopet smo sedli na voz, odrinili dalje in na mah se je odprl pred nami sredi gozda zanimiv pogled.
Pred nami se je razgrnila sredi gozda mala ravan, a sredi nje stoje ob poti male lesene in s slamo krite kmetiške koče. Prebivalci so že zvedeli, da prihaja gospod, ter se razpostavili sredi vasi ob poti, da ga pozdravijo. Ko se približava, sc pri-čno globoko priklanjati in nama poljubo-vati roke drug za drugim, najprej moški za vrstjo po starosti, a za njimi ženske. Grof jim je takoj povedal, da sem jaz katoliški duhovnik, in nato so se mi bližali s toliko večjim spoštovanjem.
Bili so v resnici zanimive postave, ti gozdni ljudje! Tipi so bili popolnoma različni od maloruskega domačega prebivalstva, pa tudi različni od Velikorusov, v
kolikor jih poznam. Malorus je temne polti, a oni vsi beli skoraj kot mleko. Tudi brade in lase so imeli bele ali vsaj jasno rumenkaste. Najprijetneje je bilo gledati starejše možake in odraščajoča dekleta. K meni je pristopil starejši možak, ki je bil menda neke vrste starejšina med njimi, ter me je vodil po vasi, peljal v koče in spremljal povsod do odhoda. Grof mi je zašepetal, da je on pravi pristni tip ka-capa. Bil je brez dvoma že šestdesetleten, toda videti je bil še zelo čvrst in krepak. Postave je bil krepke, ne posebno visoke, a zelo širok čez pleča. Obraza je bil širokega, a pod ploščatim čelom je imel dvoje globoko udrtih, majhnih oči. Kot vsi drugi, je bil tudi on oblečen v široke platnene bregeše in do kolen segajočo prtenko, popolnoma belo, brez vsakega našiva.
Za moškimi so stale ženske ter radovedno gledale name, bilo je v resnici veselje gledati na močna, krepko razvita dekleta mlečnobele polti in jasnih las, v priprostih rdečih krilih. Zdravje je odsevalo z vsakega obraza in iz vsake kretnje. Nisem še našel tako krepkih in zdravih ljudi, kakor je to prirodno živeče ljudstvo.
Spustil sem se v pogovor z možmi, govorili so čisto velikoruščino, toda seveda ne z umetno književno izgovarjavo in brez učenih umetnih izrazov. Njihov jezik ni e je spominjal na jezik ruskih junaških Pesmi, starodavnih Bilin. To ljudstvo živi že vedno svoje starodavno življenje, kakor so živeli dedje in pradedje pred davnimi, davnimi leti, v njegovi pesmi žive še stari svetoruski junaki, in ko sem stal med njimi, se mi je zazdelo, da se bo zdajci prikazal pred mano kateri izmed junakov starih ruskih Bilin: stari junak Svetogor, je tako težak, da ne more jahati po ravni zemlji, ampak jaše na svojem konju samo po vrhuncih najvišjih gor, Mikola Seljaninovič, kmetiški sin, ki reže s svojim ognjenim plugom brazde čez vso zemljo od vzhoda do zahoda, tako naglo, da ga največji junak na konju ne more do-hiteti; IHja Muromec, glavni staroruski junak, ki je sede sedel sedemindvajset let
hrom od svojega rojstva, ko pa se je napil čudežnega napoja, je takoj stopil na noge in šel junakovat na širno polje ter je bil tako silen, da je 40.000 Tatarjev padlo mrtvih na tla, ko je zakričal. Zazdelo se mi je, da bo stopil predme kateri izmed junakov, ki sede za težkimi hrastovimi mizami na dvoru svetlega solnčeca kneza Vladimirja ter pijejo iz čebrov zeleno vino in v šali mečejo kvišku 40 centov težke železne palice tako visoko, da se zapičijo v oblake.
Nehote so mi taki in podobni prizori stopali pred oči, ko sem stal v ruskem pragozdu sredi med predstavitelji starega ruskega življenja, verovanja in mišljenja.
Povabili so me, da bi stopil k njim v hiše, in ubogal sem jih brez obotavljanja.
Hišice se od zunaj ne razlikujejo mnogo od hiš rusinskega in tudi poljskega kmeta. Poslopje je majhno, leseno, nizko, da lahko dosežeš z roko do slamnate strehe, obsega neke vrste vežo, večjo izbo in za izbo še majhno čumnato. Toda z začudenjem sem opazil, da je v njihovem stanovanju zelo snažno, brez primere bolj snažno, kakor pa pri domačinih Rusinih ali pri Poljakih. Izba mojega gospodarja je bila še precej obširna, ilovnata tla dobro poteptana, v enem kotu je stala velika lepo rezljana škrinja, kjer shranjujejo obleko in drugo premoženje, a obenem služi škrinja podnevi za klop, ponoči pa za posteljo. Škrinja igra torej v stanovanju ruskega in poljskega kmeta veliko vlogo in radi tega ni čudno, da jo često opeva tudi narodna pesem. Posebnih postelj ljudje navadno ne poznajo. Poleti spe večinoma zunaj na prostem pri konjih, pozimi pa gospodar in gospodinja na škrinji, otroci kolikor je mogoče pri njima, ostali pa, kjer morejo: na tleh, na mizi, pri peči, a starejši ljudje se nastanijo v obširnem zapečniku. Peči imajo namreč zelo obširne, a med pečjo in hišno steno je nekoliko znižan precej širok prostor, kjer lahko spita včasih tudi po dva človeka. V tem zapečku uživata pokojnino stari oče in mati.
Na Ruskem je po mnogih krajih trda za kurjavo in preprosti človek si ne more privoščiti razkošja, da bi za kurjavo kupoval les. Kurijo s slamo, z živalskimi odpadki, z vejicami in vejami. Skuha se že še na ta način, toda kuriti pozimi je težavno. Res, da veliko ne potrebujejo, ker so zelo utrjeni proti mrazu. Večkrat sem
videl v najhujši zimi, ko sem se lesno zavijal v svoj kožuh in tlačil na obraz kučmo, da bi me ne zeblo, ženske prati pri vodi, oblečene v svoje lahke platnene obleke, in so pri tem še visoko izpodrecanc stale do kolena v ledeno mrzli vodi.
Vprašal sem neko kmetico, kaj naredi pozimi z otroki, kadar je zelo hud mraz, in odvrnila mi je:
»Kadar je močno mrzlo, gredo v posteljo.«
Seveda je tudi to majhna tolažba, ker nimajo niti toplih postelj po naši navadi.
Moji staroverci so se seveda nahajali sredi gozda in radi tega tudi niso imeli težave s kurivom.
Ko sem stopil v kočo, sem se poklonil vsem svetim podobam, katerih je bilo v kotu za mizo veliko število. Isto je storil gospodar in za njim vsi drugi, ki so prišli za nama. Podobe so predstavljale iste svetnike, kot se po navadi dobe po ruskih pravoslavnih kočah. Seveda ni manjkal sveti Nikolaj Ču-dotvorec, dalje sem zagledal neko podobo Matere božje, ki mi je bila pa neznana in tudi nisem mogel razumeti, kaj so mi moji spremljevalci pojasnjevali, katero Mater božjo da ta slika predstavlja. V kolikor sem jih razumel, je bila slika neke sloveče staro-verske božje poti gori nekje ob severnem ledenem morju. Dalje je bilo nekaj slik iz Svete dežele. Pravi Rus gre namreč jako rad na božjo pot v Sveto deželo in tudi po najbolj zaplankanih ruskih vaseh boš našel ljudi, ki so že izvršili to romanje in ti vedo o njem mnogo pripovedovati. Seveda pripoveduje o takem romanju čisto po svojem načinu. Kar bi nas silno zanimalo, tega on niti ne opazi, ve ti pa na dolgo in široko pripovedovali, koliko čudežev se je zgodilo na kakšnem kraju, kako se je nebeški glas zaslišal v neki cerkvi ali da so pismo iz nebes našli na oltarju.
Jaz sem sc večkrat čudil, kako romajo ruski ljudje. Naš človek gre na primer /. Dolenjskega na svete Višarje, pelje sc večinoma po železnici ter misli, da je naredil veliko pot. A ruski kmet gre na božjo pol na primer iz južne Rusije gori v Solovjecki samostan k severnemu Ledenemu morju, kar je pač nekoliko več, kakor da bi Kranjec šel peš v Lurd in nazaj. Celo pot naredi večinoma peš in potroši nekoliko rubljev. Ako sc pa tudi pelje z romarskim vlakom, nima velikih
BROSSEL (CERKEV SV. GUDULE).
udobnosti. Vozovi niso boljši od naših živinskih voz. Srečen je, ako dobi prostor, da se more kam usesti. Tesno natlačeni kot slaniki se vozijo dan za dnem. Včasih stoji vlak na kakšni postaji po šest ur in še več in ljudje potrpežljivo čakajo, da se odpeljejo dalje. Toda raje kot z vlaki gredo peš. V culico vzame nekoliko sira in kakšne druge jedi, kadar je skrajna potreba, kupi med potom za kopejko mleka in tako gre romarska četa od vasi do vasi, dokler ne pride včasih po večtedenskem potovanju do romarske cerkve, kamor so namenjeni. Toda ne mislite, da imajo tam vsaj nekoliko udobna prenočišča in hrano. Večje število skupaj najame prostor za prenočišče, da spe notri tesno drug poleg drugega na golih tleh. Razmeroma veliko izdajo ruski romarji za svete podobice in druge spominke z božje poti, veliko več, kakor za hrano in za prenočišče.
Svete podobe, ki so visele v kotu za mizo, so dale priliko, da smo se začeli pogovarjati o božjih potih in o raznih čudodelnih ikonih in na moje spremljevalce je oči-vidno delalo prijeten vtis, da sem se zanimal za njihove svete reči.
Ljudje so pobožni, toda nikar ne mislite, da so duševno omejeni in majhnega obzorja. O svetu res ne vedo veliko in njihovo pojmovanje je čisto drugačno kakor naše. Toda •majo jako veliko prirojene inteligence, kar jim odseva že iz oči in z obraza. Ker so po naravi inteligentni in delavni, z druge strani pa žive jako preprosto in pri-rodno življenje, so tudi zelo zdravi in razmeroma premožni. Staroverci veljajo sploh na Ruskem za premožne ljudi. Moji znanci, k* žive v malopristopnem gozdu, seveda niso mogli priti do velikih bogastev, toda poizvedoval sem in zvedel, da so veliko Premožnejši, kakor pa domače rusinsko Prebivalstvo. Toda skrbno tišče denar, ne zapravljajo, ako pa imajo priliko, posojajo
domačinom na oderuške obresti. Kjer ima priliko, se staroverec rad spusti v kupčijo in v Moskvi in po drugih večjih ruskih mestih so najpremožnejši ruski trgovci pristaši stare vere. Pri tem pa ne odnehajo od svojega preprostega in skromnega življenja in po Ruskem se pripoveduje mnogo anekdot o bogatem starover-
skem kupcu, ki ima premoženja na milijone ter velike kupčijske zveze s Sibirijo in s Kitajsko, a pri tem hodi oblečen v svoj starodavni kaftan in pije najnavadnej-še žganje sivuho.
Med pogovorom sem nehote segel v žep, da izvlečem in prižgem cigareto. K sreči sem se pa v zadnjem trenutku spomnil, da bi bilo to za staroverce strašno razžaljenje. Ne smejo namreč nikdar kaditi in pravijo, da je tobak vragovo zelišče. Toliko huje bi bilo, ako bi začel kaditi v sobi, kjer se nahajajo svete podobe. Neki
BROSSEL (MESTNA HIŠA).
Poljak-katoličan mi je pripovedoval, da se je nahajal v sobi nekega drugega katoličana in obenem je bil tam tudi neki starovere. Moj znanec je hotel prižgati cigareto, a staroverec se obrne k njemu globoko užaljen:
»Ali ne vidite, da visi sveta podoba na zidu?«
Tudi krompirja ne smejo jesti staro-verci, kakor se mi je zatrjevalo. Tudi to je zanje »vragovo zelišče«. Sploh se drže
čaj, kade celo tobak itd., vendar so to še vedno izjeme in te vrste liberalizem prodira med staroverce jako počasi. Ker žive skupaj sami med sabo, se drže tudi še trdovratno starih navad.
Ko smo se pogovorili o ikonah in o svetih podobah, sem obrnil pogovor na vsakdanje življenje ter jih pričel izpraševati, s čim se pečajo in kako žive.
Zvedel sem, da se nahaja njihova naselbina v tem gozdu že od davnih časov
BROGGE (LAC D’AMOUR).
tako trdovratno svojih starih navad, da ne sprejmejo ničesar, kar je prišlo pozneje, kot je nastal njihov razkol. Takrat, ko so nastali staroverci, Kolumb še ni odkril Amerike in Drake še ni prinesel v Evropo krompirja, torej ga staroverci ne marajo. Ker takrat menda tudi še niso poznali čaja, ne pijejo staroverci tudi nobenega čaja, dasiravno je drugače pitje čaja Rusu ena glavnih življenjskih navad.
Seveda se mlajši staroverski rod ne drži več tako trdovratno starih navad in mlajši ljudje, ki pridejo iz svoje vasi v svet ter občujejo s pravoslavnimi Rusi ali s katoličani, prično polagoma tudi odstopati od svojih navad, jedo krompir, pijejo
Ko so jih preganjali v osrednji Rusiji, so nekateri pribežali sem v te kraje, ki so bili takrat še pod oblastjo poljske države. Tukaj sekajo drevje, zlasti izdelujejo iz mogočnih hrastov doge za sode, pa tudi druge izdelke. V svet pridejo malo, kadar je ravno treba kaj kupiti. Z domačini, bodisi pravoslavnimi Malorusi, kakor tudi s katoličani Poljaki občujejo malo.
»Ti ljudje so kakor črv« — omenil mi je pozneje grof, ko sva odšla, — »kjer se ugnezde, rinejo vedno naprej in razjedo vse.« V teh besedah je tičalo pač nekoliko osebnega razpoloženja napram njim. Zdelo se mi je namreč, da ima ž njimi večkrat prepire. Žive v njegovem gozdu, sekajo
njegov les, iznebiti se jih ne more, ker so že od davna tu in pač tudi, ker so mu potrebni; ker jih je pa težko nadzorovati in ker so jako prefrigani ljudje, se okoriščajo z grofovim gozdom gotovo veliko več, kakor bi to bilo gospodu ugodno. Sicer sem pa podobno sodbo slišal tudi marsikje drugje.
Čas je potekal, gospod grof, ki je medtem govoril z drugimi staroverci o lesnih in kupčijskih zadevah, je postajal vedno bolj nemiren ter pričel pritiskati, da bo treba odriniti, kajti dan se nagiba in pot je daljna. Razgovorili smo se do dobra in zavladalo je med nami jako prijazno razmerje. Toda kaj se če? Moram vstati in oditi, možje gredo z mano iz koče, sosed me prosi, naj stopim še k njemu; ogledam si v naglici še dve ali tri koče, toda so bile približno vse enake od zunaj in od znotraj.
Na cesti se je približal grof z neko
imenitno idejo. Sam nisem vedel, kdaj je vzel z doma majhen, a jako dober foto-grafični aparat ter ga vtaknil v voz. Sedaj je izvlekel aparat izpod sedeža ter nas pričel fotografirati. Postavil je mene v sredo, na desno enega staroverca z mogočno brado, širokim obrazom in globokimi majhnimi očmi, na drugo stran drugega, potem pa po vrsti okrog moške in ženske. Tako je v naglici ujel nekaj slik ter jih pozneje izdelal in odposlal za mano, ko sem se vrnil v Ljubljano. Hotel sem jih dati v Dom in Svet obenem s kratkim opisom, uredništvo mi jih je pa žalibog nekam založilo in jih še do danes nisem mogel dobiti nazaj.
Ko sem odhajal, so me spremili moški in ženske do voza, mi za slovo spoštljivo poljubili roke in prosili, naj jih še pridem obiskat. Seveda sem jim to tudi obljubil, dasiravno brez upanja v srcu, da bi za-mogel kdaj držati besedo.
MISEL.
V	glavo mi je padla misel. Obrnil sem jo ko zlat in jo shranil;
bal sem se, da bi me kdo zanjo ne ukanil — pa sem se sam —-pod roko je v belo polje zletela in v njem zapela.
JOS. LOVRENČIČ.
O! bral sem jo in me je bilo sram, ko sem videl, kako je kratka pot iz skritih globokosti do izraženih praznot.
DRUGU.	FR	ŽALKO.
Nad blodnim vrvenjem počiva pokojno oko, ti misli visoko nad nami kot bliski gredo in vladajo tisočem, jim direktive dajo — ti genij življenja — ne bova si brata. Zdravstvuj!
Komet ti: ljudje vanj strme in zvezde blede; samotna pot tvoja, samotno gre moje srce — tak zvezd nesorodnih sinovi si v dalji žive.
MENTOR
t SV. OČE PAPEŽ PIJ X.
Presenetila je svet 4. avgusta 1. 1903. vest, da je Leon XIII. dobil za naslednika Jožefa Sarto, ki si je dal ime Pij X. Širnemu svetu nepoznan je bil tedanji beneški patrijarh poklican na najvišji prestol sveta. Spet je 20. avgusta t. 1. presenetila svet vest iz Rima, žalostna vest, da smo nepričakovano hitro izgubili sv. očeta Pija X.
Oče nam je bil Pij X. Že njegova zunanjost je razodevala očetovsko srce. Kdor je pogledal v njegove izrazite oči, je koj spoznal, da so to oči, ki so zmožne, da jokajo solze odkritosrčnega sočutja, da pa tudi z enim pogledom ostro posvare in občutno kaznujejo. Odločno voljo, pa tudi v srce segajočo ljudomilost je razodeval obraz pokojnega sv. očeta.
Oče nam je bil Pij X., najboljši oče zlasti ljudstvu, tolažnik in pomočnik zapuščenim. Iz ljudstva je izšel. Njegova zibelka je stala v borni vaški hišici. Kot mlad dijak je prehodil pot, ki jo je prehodilo tudi že toliko in toliko slovenskih dijakov, pot revščine in pomanjkanja. S kosom kruha v žepu, večinoma s črevlji v rokah je bodoči poglavar sv. Cerkve sicer z resnim, toda vedno vedrim obrazom dan za dnem prehodil skoro eno uro dolgo pot iz domače vasi do srednje šole v bližnjem mestu. Na sebi je izkusil skrbi revnega ljudstva; izkušal je te skrbi celo še potem, ko je 18 let deloval kot dušni pastir v bornih, skritih župnijah. Pa tudi visoka mesta ga ljudstvu niso odtujila. Kot kanonik v Trevizu, kot škof v Mantovi, kot patrijarh v Benetkah se svojega nizkega pokolenja ni sramoval. Za ljudstvo je čutil in delal tudi na najvišjem prestolu, na katerega ga je posadila nadarjenost njegovega razuma, plemenitost in pobožnost njegovega srca.
Za svojim očetom žalujemo, za očetom, ki je imel srce za potrebe ljudstva, še na smrtni postelji je Pij X. mislil na bedo, ki bi jo mogle med nižjimi sloji po-
PROF. DR. J. DEMŠAR.
vzročiti sedanje težavne razmere; odredil je, naj se delo pri zgradbah cerkva in raznih cerkvenih zavodov v Rimu nadaljuje, dokler je le mogoče — da se obvaruje ljudstvo bede. Tako očetovsko čuteče srce ni moglo biti neobčutno za nesrečo, v katero peha alkoholizem najširše mase ljudstva, in iz prav očetovskega srca so prišle iskrene besede, s katerimi je sv. oče blagoslovil vse, ki delajo za treznost ljudstva človeštvu v največjo korist.
Za skrbnega očeta se nam je izkazal Pij X., ko je z vso odločnostjo nastopil za čistost Jezusovega nauka. Obsodil je skrito prizadevanje tistih, ki so hoteli krščanstvo tako prikrojiti, da bi se ga mogel oprijeti tudi brezverec pri vseh svojih pogubnih zmotah. Zatrl je nevarnost, še predno se je razpasla; sredi splošne zmedenosti nazorov v najodločilnejših vprašanjih nam je Pij X. rešil trdno oporo v čisti resnici Jezusovega nauka. Zagrmeli so nasprotniki sv. Cerkve, prikriti in javni nasprotniki; pa grmenje se je poizgubilo, duševno ozračje je očiščeno, resnica nam je ohranjena. Hvala za to pokojnemu sv. očetu!
Najiskrenejšo hvaležnost pa bo verni svet ohranil Piju X. za odlok, ki je vernikom pokazal pot do mize Gospodove. Že kot dušnega pastirja je pokojnega sv. očeta odlikovalo bistro oko za praktične potrebe ljudstva. Z izredno spretnostjo je vedel za pomoč v najtežavnejših slučajih. Kot najvišji pastir je Pij X. v pogostnem sv. obhajilu spoznal edino sredstvo za rešitev bolnega človeštva, edino pomoč za mladino sredi neštetih nevarnosti. Sv. oče ni zastonj klical in vabil. Tudi v verskem in nravnem življenju dijakov je s svojim vabilom k pogostnemu sv. obhajilu vzbudil pomlad, ki že poganja cvetove nadzemeljske lepote in obeta najobilnejše sadove. Srčna hvala Ti, sv. oče. Tvoj očetovski klic k mizi Gospodovi je rešil že tisoče gotove pogube! — Slava spominu Piju X.!
MOLITEV. BOGUMIL GORENJKO. Kaj ste boječi, maloverni!
(Mat. VIII. 26.)
Stopili so v čolnič in odveslali.
Pa glej, morja vihar je silen vstal, da v čolnič so zajemali se vali, a On je koncem čolna truden spal.
In vsi boječi k Njemu so pristali: »Poginjamo! Otmi nas do obal!«
In vstal je: »Maloverni, kaj ste zbali se morja? — Oj potihni, morja val!« —
Gospod, ko vstane v srcu mi vihar, ko v njem se sile črne mi vzbudijo, da volja omaguje kot čolnar,
ukaži Ti, in vse strasti zaspijo, in mirno zopet moje bo srce, kot na besedo Tvojo je morje!
PARABOLA. BOGUMIL GORENJKO. Potem pa se je kesal in je šel,
(Mat. XXI. 29.)
Sinov imel je dvoje neki oče; pa stopi k prvemu: »Prišla pomlad je že; oj pojdi, sin moj, v vinograd!«
»Ne grem!« mu sin odvrne kljubujoče;
potem pa gre, kesanje v srcu vroče.
Pa stopi k drugemu: »Že trt nasad brsti; oj pojdi, sin, obrezovat!«
»Da, grem,« mu reče ta, a iti noče. —
In videl sem iz groba zrasti plamen, taliti led se in mehčati kamen, spregledati sem videl blodne duše.
In videl sem, ko ogenj se je vnel, izgorel hipno v mrtev je pepel, sem videl živa srca — mrtve ruše.
SONET.	BOGUMIL GORENJKO.
Ti si Kristus, Sin živega Boga!
(Mat. XVI. 16.)
'Kdo pravijo da je Človekov sin?«
»Da Janez nekateri, da Elija, in drugi zopet, da je Jeremija, da sploh kak prerok je, ki iz temin
srce je ljudstva dvignit do višin
prišel.« — »In vi?« — »Gospod, Ti si Mesija,
Ti žarek večni večnega si sija,
Gospod, Ti živega Boga si Sini« —
Stoletja so minula. Človek smeli, ki isti dan rodi se in umre, pa vzeti Ti je hotel večno čast!
P n proti Tebi naj hrumi oblast pekla, o, vere nam ne bodo vzeli, saj v Cerkvi Petrovo živi srce!
DOSLEDEN DRRWINOVEC.
Otroci 20. stoletja so priče, kako se podira orjaško drevo teorije, s katero je stopil med svet Karol Darvvin 1. 1858. s knjigo »O postanku vrsta«. Kako močne so bile dozdevne korenine tega drevesa! Kakšno velikansko zanimanje je vladalo za nove ideje o izpreminjanju vrst vsled »naravnega izbora« (natural selection) in vsled »boja za obstanek« (strigle of life) med naravoslovci in med ljudstvom, kaže dejstvo, da je obsegal 13 let po prvi Dar-vvinovi knjigi zaznamek darwinistične literature že 31 strani!
Sicer je stopilo nasproti Darwinovi šoli mnogo strokovnjakov, n. pr. Agassiz, Baer, Barrande, de Beaumont, Braun, Brogniart, Milne Edvvards, Fraas, Giebel, Goppert, Heer, His, Kolliker, Mivart, Pfaff, Quatrefage, Quenstedt, Wigand itd. itd., a Darwinovi teoriji je bila sreča mila. Med Nemci ji je naklonila novega Darwina, čistejše krvi nego je bil njen angleški roditelj — Ernesta Haeckla. Če je bil Darwin (1809—1882) korenina, potem nam predstavlja Haeckel krepko deblo orjaškega hrasta, ki je umel raztrositi nezreli želod darwinističnih načel med najširše sloje, med mase ljudstva, katerega strastem je šla neznano v slast nova piča, pokladana mu v poljudno-znanstveni obliki. Kako spretno je znal mož izkoristiti zase embrio-l°gijo (nauk o razvoju še nerojenih bitij).
Sestaviti je znal zanimive rodovnike (Stammbaum), ki naj bi dokazovali postanek vseh organskih bitij od male papučice in enostanične alge pa do kita in brontozavra, do kraljevih palm in orjaških ma-mutovcev (Sequoia gigantea) in do krone stvarstva — človeka. Izmislil si je dogmo Pod imenom »biogenetični temeljni zakon«, ki naj obsega dejstvo, da je ontoge-neza (razvoj posamezne živali) le ponavljanje filogeneze (razvoja celega debla do dotične živali).
Način, kako Haeckel znanstveno utemeljuje darwinistično teorijo, je bil med ^IUŽim tudi povod, da je jela resna zna-
PROF. F. PENGOV, nost dvomiti nad darwinizmom. Če se hočeš prepričati o tem, beri knjigo »Dr. Den-nert, Vom Sterbelager des Darwinismus«. Saj Haecklu ni do resnice, vse njegovo prizadevanje gre le za tem, da bi podprl s pomočjo naravoslovne vede, ki jo ponižuje dostikrat v sužnjo, svojo novo vero, svoj monizem, ki taji Boga-Stvarnika. — Deblo, vzraslo iz Darwinove korenine, ima tudi veje in liste; to so oni privrženci Darwi-novi, ki so raztegnili njegovo teorijo skoro na vse panoge človeškega znanja. Iz načela plemenskega izbora so razlagali: kemične prvine, sestav planetov, postanek življenja in smrti, čutila človekova in njegove nagone, govorico, razum in voljo, državo in pravo, nravnost in religijo, resnico, mehanične in matematične zakone; po darwinistični teoriji se ima razviti iz človeka tudi Nietzschejev »nadčlovek«.
Nietzsche je najbolj dosledni darwino-vec, kar jih poznamo. On res izvaja iz Darvvinovih načel vse posledice do skrajnosti. In doslednost je lepa reč, kaže popolnega moža. Oglejmo si ga!
»Nietzsche, duhoviti filozof in pesnik, opotekajoči se korybant vriskajočega živ-ljenskega veselja, in Darwin, suhoparni naravoslovec : ali nista to dve nespravljivi nasprotji, tečaja popolnoma nasprotnega svetovnega naziranja? Nikakor ne!« (Gotzes.)
Vesoljni današnji svet se je razvil iz prvotnega plinastega stanja: iz anorganske tvarine je nastala organična snov, iz rastline žival, iz živali naravni človek, iz tega kulturni človek in iz tega se ima slednjič zaploditi naravoslovski »nadčlovek«. To je zmisel zemlje.«
Kako pa se bo to zgodilo?
»Povejmo brez bolečine,« odgovarja Nietzsche, »kako se je doslej začela vsaka višja kultura na zemlji; ljudje s še naravno naravo, barbari s strašnim razumom besede, roparji, še v posesti nezlomljene volje in hlepenja po moči, so navalili na slabotnejša, nravnejša, mirnejša plemena, ki so se pečala morda s trgovino, živino-
rejo, ali na vse zrahljane kulture, v katerih je ravno zadnja življenska sila pojemala v blestečih umetelnih ognjih duha in pokvarjenosti. Plemenita kasta je bila v začetku vedno kasta barbarov.«
»Boj za obstanek« pri Darwinu, »volja za moč« in poteptanje vsakega »moraš« (t. j. dolžnosti) z enostavnim »hočem« pri Nietzscheju. Morala nravnih ljudi je nizkotna, zaničevanja vredna »morala sužnjev«. Kvišku h »gosposki morali«, morali mogočnežev, zmagovalcev v boju!
»Mnenja smo,« pravi Nietzsche, »da služijo silovitost, suženjstvo, nevarnost na ulici in v srcu, umetnost zapeljevanja in vragolija vsake vrste, da služi vse hudo, strahotno, tiransko, vse, kar je zverinskega in kačjega na človeku, ravno tako dobro povišanju vrste »človek«, kakor njihovo nasprotje.«
»Ker so razne stopinje dostojanstva med človekom in človekom, zato tudi med moralo in moralo.«
Volja, vladeželjna volja, ki vodi do zmage nad sužnjiki »moranja«, ta volja edina vodi tudi do »nadčloveka«, do veka, v katerem nobena morala nima več veljave, ne vlada več noben Bog (»Bog je mrtev« — Živio nadčlovek!), dela nadčlovek, kar hoče.«
Zares, dosledno izpeljan darwinizem vodi v brezdanja močvirja brutalnosti, po-živinjenosti in bestialne brezobzirnosti. — »Volja, brezpogojna volja za moč,« žene Nietzscheja, »da koraka brezobzirno celo preko pogorišč in razvalin, preko utripajočih teles 'ilabejših soljudi, boj za življenje v najintenzivnejšem pomenu besede. Gorje bolnim in slabotnim, pokvečenim in zapuščenim brez pomoči, če napoči kdaj la »nadčloveška doba«. (Gotzes)
Po Nietzscheju je največja sramota imeti sočutje in ljubezen do bližnjega: »Plemeniti naravni ljudje vidijo v »sočutju«, v »ljubezni do bližnjega«, v pomanjkanju samozavesti nekaj zaničljivega.«
»Pri kraju je s človekom, ako postane altruističen (dobrohoten do bližnjega); naj-
boljšega primanjkuje, ako pričenja nedo-stajati sebičnosti.«
»Egoizem (sebičnost) spada k bistvu plemenite duše.«
»Videti trpečega človeka dene dobro, provzročiti mu trpljenje še bolje.«
»Sebičnost, vladohlepnost in pohotnost so tri kreposti novega človeka, ki jih je slavil že Zarathustra.«
Tako govori moderni antikrist, da ti sega groza v kosti in mozeg. Tega duha se je napila gospoda, ki odločuje na vseučiliščih, in posledica? Bombni atentati in strahotni odmev bojne trombe od kraja do kraja zemlje, neznosno gorje, ki preti stotinam milijonov zemljanov.
Zares, človek je postal norec in le norec pravi v svojem srcu: Ni Boga!
Čujmo še nekaj stavkov:
»Kaj je dobro? — Vse, kar občutek moči, voljo do moči, moč samo v človeku povišuje.«
»Kaj je hudo? — Vse, kar izvira iz slabosti.«
»Kaj je sreča? — Občutek tega, da raste moč, — da je premagan upor.«
»Ne zadovoljnost, ampak več moči; ne mir, ampak vojska; ne krepost, ampak jakost.«
»Slabotni in od rojstva pohabljeni naj poginejo: prvi stavek naše ljubezni do bližnjega. In še pomagati se jim mora k temu.«
»Kaj je škodljivejše od vsake pregrehe? — Dejansko usmiljenje z vsemi pohabljenci in slabotneži.«
»Nič ni bolj nezdravega sredi naše nezdrave modernosti, kakor krščansko usmiljenje. Tu treba biti zdravnik, tukaj biti neizprosen, tu operirati z nožem — to spada k nam, to je naš način ljubezni do bližnjega.«
»To je,« pravi Gotzes dalje v spisu
—	Nietzsche und der Darwinismus, Natur und Glaube, 1904 — »to je brutalno in cinično v najvišji meri; toda, bodi naziranja katerega koli hočeš, vsi citirani stavki so le dosledna izpeljava darwinističnega načela. Ako je igral v prejšnjih razvojnih
dobah naravni izbor, boj za obstanek, glavno vlogo, ako je današnji kulturni človek le produkt tega tisočletnega nasilnega boja med močnim in močnejšim, potem ne uvi-devamo, zakaj da ne bi imel taisti princip še danes svoje veljave. Pač nam gre v glavo, da je morala taka železna doslednost oplašiti tudi najbolj zapriseženega evolucionista, toda kratkočasno je vsaj opazovati, kako se zvijajo in sučejo zastopniki današnje naturalistične znanosti, da bi se izvili tem krempljem silovite Nietzschejeve logike.«
»V šestem deceniju 19. stoletja se je spočel darvvinizem in ni še mogel zagospo-
dovati vsled upora starejše, pametne, razsodne generacije naravoslovskih učenjakov; v sedmem desetletju je imel darvvinizem slavnostni pohod skozi vse izobražene dežele; v osemdesetih letih je stal na zenitu svoje slave, gospodoval je neomejeno v vseh strokovnjaških krogih; okoli leta 1890. so se jeli pojavljati, najpreje posamič in bojazljivo, potem pa vedno glasneje in v številnem zboru glasovi, ki so ga pobijali; v prvem deceniju 20. stoletja pa se zdi njegov propad nevzdržljiv.« (Ed. v. Hart-mann.)1
1	Darwin und seine Schule, P. M. Gander.
FRESHWATER-BAY.
DROBIŽ
Pij VII. — Napoleon I. Katoliška Cerkev je obhajala 24. maja t. I. veselo obletnico, la dan je preteklo 100 let, kar se je papež Pij VII. po skoro štiriletnem ujetništvu povrnil zopet v Rim, da zasede častitljivi prestol sv. Petra. Čudna je bila usoda tega svetega moža, ki pod krutim Napoleonom ni manj trpel, kakor njegovi slavni predniki-mučenci v prvih stoletjih krščanstva. — Pij VII. je zasedel papeški prestol 1. 1800., neposredno pred dobo, ko so se vršili v Evropi velikanski preobrati. Da bi uredil cerkvene razmere na Francoskem, je sklenil z Napoleonom konkordat (pogodbo), ki je zagotovil francoski Cerkvi prostost. L. 1804. )e postal Napoleon cesar in na njegovo željo
je prišel istega leta Pij VII. v Pariz, da ga mazili in krona. Napoleon, pred katerim se je takrat tresla vsa Evropa, je želel dobiti papeža popolnoma v svojo oblast, da bi lahko izrabljal njegov vpliv. Kmalu je prišlo med njima do resnih konfliktov. Ker papež ni maral ugoditi samoljubnim in Cerkvi nevarnim zahtevam Napoleonovim, je slednji dal leta 1808. zasesti Rim, nakar je bil 1. 1809. še ostanek papeževe države združen s Francosko. — Pij VII. je odgovoril na to nasilje s tem, da je izobčil iz Cerkve vse one, ki so oropali sv. Petra njegove države. Takoj je sledilo Napoleonovo maščevanje. 6. junija 1809 ob 3. uri zjutraj je bil papež v svojem stanovanju
ujet; odpeljali so ga skrivaj iz Rima in ga poslali kot jetnika v mesto Savono na ligur-ski obali. Njegovega tajnika, kardinala Pacca, ki je bil z njim vred ujet, so pa zaprli v gorsko ječo Fenestrelle (v Alpah med Piemontom in Dauphine). Tako hitro so odpeljali papeža in njegovega tajnika, da nista mogla vzeti seboj niti najpotrebnejših stvari. Med vožnjo vpraša papež tajnika, če ima denar pri sebi. »Sveti Oče, veste, da sem bil ujet v vaši sobi in nisem imel časa, da bi vzel denar seboj.« Nato vzame papež iz žepa svojo denarnico, a ni bilo v nji drugega kot en sam papeto (peti del rimskega tolarja). Oba s tajnikom sta se pri tem prisrčno nasmejala. Pij je pokazal papeto tudi francoskemu častniku, ki jih je spremljal, in šaljivo pristavil:	»Glejte,	to	je
vse, kar mi je ostalo od moje kneževine.« — Kjerkoli so peljali papeža, povsod mu je verno ljudstvo izkazovalo nepopisno spoštovanje. Ker so se bali prevelikega ljudskega navala, si jetnika niso upali peljati skozi mesta, ampak so se vseh večjih krajev ognili. Kljub temu, da je papež moral trpeti med potjo največje pomanjkanje, bolezen, se ni vdal Napoleonu, ki je hotel, da bi se Pij VII. prostovoljno odpovedal svoji državi in iz Pariza ali Avignona vladal sveto Cerkev. — V Savoni je bil papež strogo zastražen in skoro popolnoma osamljen. Z nikomer ni smel občevati; dolgo časa celo izpovednika niso pustili k njemu. Da bi ne mogel pisati svojim zvestim kardinalom, so mu vzeli črnilo. Ko je 1. 1812. Napoleon šel z vojsko nad Ruse, je dal papeža prepeljati na grad Fontainebleau na l'rancoskem, kamor je slednji smrtno bolan dospel meseca junija 1. 1812. — Pa kmalu je zvezda Napoleonova jela ugašati. Bil je premagan pri Lipskem, in ko so skoraj nato zavezniki prodirali proti Francoski, se je moral odpovedati cesarstvu ter se zadovoljiti z otokom Elbo kot samostojno kneževino, papežu pa dati zopet prostost. 3. maja 1. 1814. je dospela ladja z Napoleonom na Elbo. V istem času pa se je vračal Pij VII. zmagoslavno proti Rimu, ob strani mu njegov tajnik kardinal Pacca. Ljudstvo ga je povsod z velikanskim navdušenjem pozdravljalo. 24. maja se je vršil slovesen vhod v večno mesto. Pri Ponle Molle so cerkveni in svetni dostojanstveniki prvič pozdravili Pija VII. 24 mladih Rimljanov iz boljših rodbin je od Ponte Molle do cerkve sv. Petra peljalo voz, v katerem je sedel Pij VII. s svojim tajnikom. Radost, ki je tačas vladala v Rimu, je bila nepopisna.
Naše slike. V Belgiji je Antwerpen prvo trgovsko mesto. Po številu prebivalstva ga prekaša glavno mesto Briissel. V tem mestu je središče obrtnije, vede in znanosti.
Odlikuje se pa tudi s krasnimi umetniškimi stavbami. Največja in najlepša cerkev je stolnica sv. Gudule. Začeli so jo zidati že v 12. stoletju, dovršili so pa stavbo v go-tičnem slogu leta 1653. Zvonika sta ostala brez strehe. Posebno občudujejo pri tej stolnici krasno poslikana 16 m visoka okna. Med svetnimi stavbami moramo omeniti mestno hišo v B r ii s s e 1 u, ki je tudi gotična stavba, sezidana med 1401 in 1454. Pri mestni hiši se posebno postavi 100 m visoki stolp, ki ima na vrhu 5-5 m visoko pozlačeno soho sv. nadangela Mihaela, mestnega patrona. —
V	Zahodni Flandriji je glavno mesto B r ii g g e, v 14. stoletju središče svetovne trgovine, sedaj pa vedno bolj nazaduje. Mogočni meščani so leta 1488. celo zaprli kasnejšega cesarja Maksimilijana I. Dandanes živi mesto ob spominih na slavno preteklost. Okolica tega mesta je zelo lepa. — Freshwater-Bay je majhen zaliv ob glavnem angleškem pristanišču na južni strani Velike Britanije Southampton. Tukaj in v Cherbourgu na Francoskem vstopajo zadnji popotniki, ki hočejo obiskati Severno Ameriko. — Najbolj zahodna točka evropske celine je rtič Kap da Roca (9" 30'WG), obenem najlepši kraj na Portugalskem. V bližini je kraljevi grad C i n -t r a, prvotno samostan, sezidan v mavriško-gotičnem slogu. V gradu je bogata zbirka umetnin, okrog gradu pa krasen botaničen gozd, v katerem raste 300—400 inozemskih dreves. — Genova, »la Superba« (krasna) radi prekrasne lege imenovana. Svoj čas je to mesto tekmovalo z Benetkami. V 16. stoletju so bili Genovežani najzvestejši zavezniki cesarja Karla V. Slavnemu admiralu Andreju Doria so hvaležni someščani podarili 1. 1522. palačo »palazzo di A n d r e a Dori a«. Po njegovih načrtih je to renesančno stavbo predelal Montorsoli, s freskami jo je pa okrasil Raffaelov učenec Pierino del Vaga. Na severovzhodni strani, 3 km od mesta, se ob pobočju hriba razteza najlepše pokopališče v Italiji »Čampo santo« z mnogimi umetniškimi nagrobnimi spomeniki. Genova je radi ugodne lege prvo trgovsko mesto v Italiji. — S o r r e n t o, na južni strani Napolitanskega zaliva, leži na strini pečini. V okolici so krasni gozdiči pomerančnih dreves. — T a o r m i n a, stara grška naselbina med Messino in Kata-nijo na Siciliji, ima še dobro ohranjeno grško gledališče. Krasen je tudi tukaj razgled na morje in na bližnji ognjenik Etno.
Od Pija I. do Pija X, Prvi papež z imenom Pij je vladal sv. Cerkev v sredi 2. stoletja po Kr. Kot svetnik ima svoj god dne 11. julija. — Dobro znan je Pij II., preje Enea Silvio de’ Piccolomini. Pod njim je bila
1. 1461, ustanovljena škofija v Ljubljani. — Pij III., mož globoke pobožnosti in pospeše-vatelj umetnosti, je kot papež le malo časa vladal (f 1503). — Pij IV. je dovršil slavno-znani tridentski zbor. — Pij V. se kot svetnik slavi dne 5. maja. Za njegovo izvolitev se je posebno trudil sv. Karol Boromejski, ker je poznal njegovo neomadeževano, strogo življenje. Zgled papeža - svetnika je mogočno vplival na življenje sodobnikov. Znana je tudi za njegove vlade slavna zmaga krščanskega brodovja nad Turki pri Lepantu 1. 1571. — Pij VI. (1775—1799), globoko izobražen mož, si je pridobil za mesto Rim posebnih zaslug. Dovršil je muzej »Pio-Clementino« in dal izsušiti velik del pontinskega močvirja. Za sv. Cerkev si je mnogo prizadeval in mnogo pretrpel; prišel je v cerkvenih zadevah celo na Dunaj. Francoska revolucija je hudo zadela tudi cerkveno državo. Papež je umrl kot jetnik. — Pij VII. je bil izvoljen ob času, ko je bil Rim okupiran od Francozov. Kaj je ta veliki trpin prestal, ker je branil pravice sv. Cerkve, pa tudi njegovo in katoliške Cerkve slavno zmago nam je v spomin klicala stoletnica dne 24. maja. — Pij VIII. je vladal le malo časa (1829—1830), pa odločno in uspešno. Za njegove vlade se je poglobilo versko življenje med nemškimi katoličani; tudi emancipacija katoličanov na Irskem se je pod njim izvršila.— Pij IX. (1846—1878) je posebno znan po slovesni proglasitvi dogme o brezmadežnem Spočetju dne 8. decembra 1854. — Pij X. si je postavil trajen spomenik v srcih katoličanov in posebno katoliške mladine z dekreti o pogostnem in vsakdanjem sv. obhajilu in o starosti prvoobhajancev.
Moskovsko ženitovanje. Rod moskovskih trgovcev starega kopita še dandanes ni izumrl in služi za predmet raznim povestim in dovtipom.
Morda ne zna niti čitati in pisati, toda ima premoženja na milijone in daleč segajoče trgovske zveze z Indijo, Kitajein in drugimi daljnimi deželami, hodi priprosto oblečen v kaftan in kučmo ter pije navadno žganje-sivuho in se v življenju trdovratno drži starih navad. Drugače zelo varčen, zna pa tudi razmetavati denar, kadar se hoče pokazati.
Ženitovanje v hiši moskovskega trgovca se vrši z velikim hrumom. Predvsem mora imeti trgovec pri ženitovanju svoje hčere dvoje ljudi: popa in generala.
Na Ruskem se dobe včasih ljudje s prekrasnimi globokimi basi. Zlasti gori v severnih ruskih krajih se nahajajo basi, ki so v resnici občudovanja vredni. Ruski djak ali pop, ki ima lep močan bas, si lahko služi ž njim premoženje, kajti take djake ali pope naje-
majo radi bogati moskovski trgovci, da jim poročajo njihove hčere. Včasih naroče globokega basista iz jako daljnih severnih krajev in ga dobro plačajo, samo zato, da poje med poroko z globokim bobnečim basom list sv. apostola Pavla, kjer stoje besede:
»Žena bodi poslušna svojemu možu !«
Dalje želi imeti pristni Moskvičan na ženitovanju v svoji hiši pri pojedini vsaj enega generala, ako jih je pa več, je tem bolje. Bogati trgovec si preskrbi tudi po tri generale ali še več. Gotovi stari upokojeni generali izvršujejo celo obrt z gostijami na že-nitovanjih. Moskvičan ga prosi, obenem celo dobro plača, da pride k njemu na ženitovanje. General se obleče v svojo generalsko uniformo, obloži z medaljami in redovi, kar jih ima, in potem ga posade v kot za mizo. Trgovcu pleše srce od veselja, ako ima pri pojedini v kotu za mizo tri generale v vojaških uniformah in obložene s svetlimi medaljami in redovi. Potem pa da v časnike, kako imenitno je bilo pri njem ženitovanje, ta in ta pop je pel s svojim mogočnim basom in ti in ti generali so počastili pojedino.
Dr. L. Lenard,
Šah. (Sestavlja Andrej Uršič.)
Poleg direktnih matnih nalog (mat v X potezi) v katerih se vedno razume, da postavi beli črnega kralja mat, ako ni izrečno drugače označeno, so v zadnjem času zelo narastle naloge na samomat (Selbstmat-aufgaben). Določiti se dado te vrste naloge tako: Beli (črni) prisili črnega (belega) do takih potez, da je v določenem času (potezi) beli (črni) kralj mat. Francozi imenujejo samo-matne naloge „problemes inverses", kar odgovarja evfemistično izraženo angleškemu izrazu „anicidal problems". Število potez je pri samomatih pa bolj prosto kakor pri direktnih matnih nalogah. To je pa tudi razlog, da nimajo samomatne naloge toliko pristašev-prijateljev ! Če se reševalec direktnih nalog že pri napisu: „mat v 4 potezah" nekoliko prestraši, kaj bo šele storil, ako bere „samo-mat v 199. potezi". Lasje mu bodo klobuk vrgli raz glave. — Sicer pa se da v samo-matih ravno tako izvesti ideja (pointe) kakor pri direktnih. Primerjajo radi šaholjubi praktično partijo od začetka do konca duševnemu proizvodu na literarnem polju v nevezani besedi; primerjajo pa tudi naloge — pesništvu. Kakor ima izobraženec recimo več smisla za pesništvo ali za prozo — tako ima tudi šaholjub na razpolago prozo in pesnitev na šahovskem polju. Vsak seže po svoji osebnosti in okusu ali k partiji ali pa k nalogi — za zabavo in razvedrilo. Če so
skromni podatki v „Mentorju" kaj pripomogli do tega — je namen dosežen.
Popravek. V nalogi 91. (Fr. Schriifer) stoj na gl bela dama, ne črna!
Današnje naloge so samomati — ne pretežki !
Partija 60. igrana v Petrograjskem turnirju 12. maja 1914.
Beli: Marshall.	Črni: Aljechin.
(Francoska partija.)
1. d2—d4
2. e2—e4
3. Sbl—c3
4. Lel—g5
5. Lf 1—d3
6. e4—e5
7. Lg5- d2
8. Sc3 —b5
e7—e6 d7—d5 Sg8—f6 Lf8—b4 ? c7 —c5 ? h7—h6 c5Xd4 Lb4Xd2
9. DdlXd2
10. Sb5—d6—J—
11. Dd2—f4
12. e5Xf6
13. Sd6Xc8
14. Df4—f3
15. Ld3Xe4
16. Df3—a3—)—
17. Sc8—d6 '
18. 0-0—0
19. Sgl— e2
20.	f2—f4 !!
21. g2X«
22. Thl—gl-|-
23. TdlXd34-
24. Td3—b3
in črni
dobi.
Sf6—d7 Ke8—f8 f7—f6 g7Xf6 e6—e5 e5 — e4 d5Xe4 Kf8—g7 Sb8—c6 Sd7 — e5 d4—d3 e4Xf3 Dd8—a5 Kg7-h7 Th8—g8 Tg8—gl-j
Ko bi pa beli igral 24. mesto Td3—c3 ali e3 je bil črni izgubljen! Šahovska pijanost!
'MM.
Naloga 95. (A. Uršič.) (Schuster-a turnir.)
a b c d e f g h
a b c d c I K H
Sainomut v 5. potezi. .
Naloga 96. (B. G. Laws.)
(Ponatis.) a b c d e f K h
Samomat v 3. potezi.
Naloga 98. (1. K. Kondelik.) (Ponatis.) a b c d « I iC h
a b c d e f g h
Samomat v 2. potezi.
Naloga 97. (I. Nadebaum.) (Ponatis.)
a h c d e I K h
Samomat v 4. potezi.
n=
LUKA VILHAR
tar,
ni ca št 4
priporoča prečastiti duhovščini in slav. občinstvu svojo veliko in bogato zalogo
priložnostnih daril
kot ure, verižice, uhane, zapestnice itd.
po najnižjih cenah.
Za solidno in točno postrežbo se jamči.
i. KETTE
Ljiljaoa, Franca Jožeta c. 3.
Klobuki, čepice, perilo, kravate, palice, dežniki, galoše, toaletne potrebščine itd. Vsi predmeti za telovadbo, turistiko in drug šport
	”■ — 		:	-C Knjigoveznica ,Kat. tisk. društva4 v Ljubljani se priporoča n v izvršitev vsakovrstnih knjigoveških del. Knjižnicam znaten pnpusL Solidno delo, zmerne cene.		J-	-=		n Kupujte edino ,Sava‘-kremo (čistilo). Dobiva se povsod.
		
Fr. P. Zajec, Vt Ljubljana, 15“ priporoča svoj dobro urejeni opllCnl zavod kakor tudi različne vrste naočnikov, Sčipal-cev, toplomerov, daljnogledov itd. Popravila očal, Sčipalcev itd. izvršuje dobro in cenol 		—-——t			~	 SŠff G. F. Jurasek |t uglaševaiecglasovlrjev in trgovec glasbil Ljubljana, Poljanska c. 13. Velika zaloga prvovrstnih glasovirjev, pianin, harmonijev, gosli, tamburic, kitar, citer in vsega glasbenega orodja. Najboljie strune (Wachold in druge). Zavod za uglaševanje ter popravila vseh glasbil. Jamčim pismeno 10 let. Posoje-valnica glasovirjev in harmonijev po najnižjih cenah. — Dobro blago ae samo hvali. 3—	 -	 X
IU --------  ■	■	'7	""	"	'	:. ■	----
Telovadne priprave in orodje, vsakovrstne gospodinjske in gospodarske predmete, kuhinjsko opravo, železno pohištvo, orodje, raznovrstno železnino, nagrobne križe in prvovrstne poljedelske stroje priporoča prva domača tvrdka te stroke
Fr. Stupica v Ljubljani
Marije Terezije cesta štev. 1
veletrgovina z železnino in razpošiljalnica ©ta	poljedelskih	strojev. oe
K. A. KREGAR
Ljubljana, Sv. Petra cesta 23
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiimtifiiiiiiiiniiiiiiiiiiiimmiiu
Trgovina z usnjem na debelo In drobno
Bogata zaloga raznovrstnega usnja in črevljarskih potrebščin
miiiiiiiiimiitiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiimiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Glavna zaloga
Sava-kreme
v korist obmejnim Slovencem!
Trgovina oljnatih barv, Arnežev in lakov ter vseh v to stroko spadajočih predmetov
HiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiii
Brata Eberl
sin napisov, pleskarska molstra Miklošičeva cesta št. 4
nasproti „Uniona“
Priporoča se preč. duhovščini in p. a občinstvu v vsakem oziru kot priznano solidna tvrdka
Priporočljiva
domača tvrdka!
Podpisani izjavljam v imenu stavbnega odbora za zidanje nove cerkve v Šmihelu pri Žužemberku, da je gosp.
Rajko Sušnik
umetni steklar v Šiški
napravil v imenovani cerkvi enajst novih oken, krasno in umetno v gotskem slogu, v splošno zadovoljnost in po zmerni ceni ter je zato v svoji stroki vreden najboljšega priporočila. V Šmihelu, 12. avgusta 1909.
Za stavbni odbor: Frančišek Gabršek,
župni upravitelj.
(H. Hičman) v Liubliani
miiiiiiiiiiiiimiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitimiiiiimiiiiimiiiiiimi
priporoča svojo bogato zalogo
IIIUIIflllllllllllllllllllllllllllllUIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIII
: šolskih : in pisarniških potrebščin
niinHItMMIlUlillllHIIIUIHIMIIIHIIIItllllllHIIIIIII
kakor: raznovrstni papir, zvezke, no-teze, razne zapisnike, kopirne knjige, šolske in pisarniške mape, radirke, pisala, črnilo, gumi, tintnike, ravnila, trikote, šestila, barve, čopiče, raznovrstne razglednice in devodjonalije.
M