69373

Nr. 243.

Vsim ljubljenim vernim Ljubljanske škofije

zieličauje in blagoslov v Gospodu!

UT.

mirna ga svet veselja, ktero bi človeško serce v resnici razveseliti in nasititi zamoglo.

Veselje tega sveta je kratko, beži kakor senca, se taja kakor led, minuje in zginuje, torej
neumerljivi duši zadostiti ne more; veselje tega sveta je pozemljsko, torej duh, ki je po Božji podobi
vstvarjen, v njem svoje hrane ne najde; veselje tega sveta je pa tudi tako prazno, de nas za dolgo
še mikati ne more, velikoveč se nam pristudi; je pa tudi tako lažnjivo in zvijačno, de marskoga,
kterimu razveseljenje obeta, clo nič ne razveseli, marveč mu še ta pokoj in mir, ki ga je imel, iz
serca ukrade. —

In vender, ako po svetu pogledamo in ljudi premišljujemo, kako hrepene marskteri po posvetnim
veselji, kako po šumečih kratkočasili derejo in letajo, češ, de bi se napili njegove medice in sladčice! —
Kako marskteri komej pričakujejo veselic, ki jim jih svet ponuja! kako se jim serce veselja vnema,
kadar jih kdo v posvetno razveseljevanje kliče in vabi! — Ali kako omaga njih duša in telo po za-
vžitim posvetnim veselji, kako otožni se vernejo od veselja, kako prazno je njih serce in z gnjusam
napolnjeno po minljivim in nečimurnim veselji! Ali mar ni to glas Božji, ki jim naznanuje in oznanuje,
de niso najdli, česar so tam iskali!? —

O ko bi pač vsi, ki v posvetnim ali mesenim veselji miru in pokoja išejo, spoznali, de svet
nima praviga miru! Kako torej hoče dati, česar nima? — Svet s svojim vabljenjem in mikanjem noče
vaše sreče, — le vzeti vam jo hoče, de bi bili brez miru in tolažbe v svojim življenji. Ne verjemite
torej njegovim sladkim besedam, saj je bil svet lažnjivec od nekdaj, kdor se mu je dal zapeljati, se je
še vselej kesal, tode prepozno. Ne verjemite mu, kadar vas k sebi vabi in kliče ter srečo čez srečo
obeta; zakaj vabi vas le po hinavsko; vas je pa v pest dobil, se znajdete v sovražnikovi roki. Komur
se svet nar bolj prilizuje, tega nar gotovši ugonobi. Obernite se torej od njega, če vam še take obljube
dela. Cesar vaša draga duša potrebuje, svet nima. Vaša duša je za drugi in višji svet vstvarjena.
Kar vašo neumerjočo dušo živi in tolaži, ni na tem svetu, torej vam on tega tudi dati ne more. De
se tega prepričate, le človeka poglejte, ki je v posvetnim veselji svojiga miru iskal in menil, de bo
pokoj svoji duši najdel. Le poglejte, kako se je ogoljfal v svojim pričakovanji, s kakošnjim gnjusam
do posvetniga veselja se mu je serce napolnilo, tako de mu dušni nepokoj in vestni nemir v očeh in na
čelu vidiš in bereš. Kako je pač prazna njegova duša, kako pusto v njegovim sercu. Utrudil se je
posvetniga veselja, ki njegovih želja ni spolnilo, marveč mu jih je le zdražilo in užgalo, tako de se ne ve
kam oberniti, ne ve, kako in kje bi se svojiga življenja veselil in svoji duši mir in pokoj najdel!

Preljubi! zlasti vi, ki ste se že utrudili sveta in njegoviga veselja, in zdaj ne veste, kako in
kje pravo veselje in sladki mir svojimu duhu najti, poslušajte vender Božjiga Zveličarja, Jezusa Kri¬
stusa, kteri vas sicer vedno, zlasti pa v štirdesetdanskim postu kliče in k sebi vabi po svojih služab¬
nikih s prižnic in v spovednic, rekoč: „Pridite k meni vi, kteri se trudite in ste obteženi, jest vas bom
poživil 44 . Ako hočete torej dušni mir in pokoj najti, o, pojte le k Njemu, išite le Njega, le Njega se
deržite. Le Jezus vam zamore in hoče dati mir in pokoj, kteriga vaše serce potrebuje, pa vam ga svet
ne more dati. — Le Jezus tako serce tolaži, de ne omaga v britkostih in težavah tega življenja. —
Le Jezus neumerljive želje naših duš spolnuje. Pri Njem je tista tolažba in tista pomoč v telesnih in
dušnih stiskah najti, ktere zastonj kje drugej išemo. Njegove besede so resnica in večno življenje.
Ako vas torej Kristus  kliče, de bi vas okrepčal, se boste li obotavljali, boste li še odlašali in pre¬
mišljevali, ali bi pozemeljski prah zapustivši k Njemu se podali?

Jezus betežne k sebi kliče,  — sami bi si morebiti ne upali k Njemu; — On prijazno k sebi
vabi nadložne, de bi jim nadloge odvzel. Jezus, vsigamogočni zdravnik, k sebi vabi bolnike, — On,
nebeški učenik, k sebi vabi nevedne, — On, nar močnejši, k sebi vabi slabotne; in vse te le zato
vabi in kliče, de bi jih pokrepčal. To spričuje celo Njegovo življenje in Njegova smert.

Ko je mili Jezus na svetu bil, je vse betežne oživljal, nikomur ni svoje pomoči odrekel, ki je
z zaupanjem k Njemu prišel. Kdorkoli se je k Njemu zatekel, je bil povabljen ter je vselej o pravim
času prišel. Ko so mu matere svoje otročiče še le na večer prinesle, mu je bilo prav, torej jim jih
blagoslovil. — Kadarkolj so prišli slepci, so mu bili ljubi; — dal jim je viditi. — Gobovi so ga vselej
najdli pripravljeniga, jih očistiti. — Nikodem, ki Ga je pozno v noč obiskal, je prišel ravno o pravim
času; podučil ga je nebeških resnic. Tudi očitna grešnica Mu je ravno o pravim času k nogam po¬
kleknila; On ji britke spokorne solze obriše ter ji vse grehe odpusti. — On je bil ravno pripravljen
lačne nasititi, ko je prišlo štiri tavžent lačnih ljudi k Njemu v pušavo, in s čudežem jih je nasitil. —
Razbojnik na križi se ravno o pravim času k Njemu oberne, utolažen je bil z besedami: „Še dans boš
z menoj v raji 44 .

In kakor je Jezus betežne in obložene k sebi vabil, ko je še na svetu bil, tako tudi zdaj nas
vse vedno z nebes k sebi kliče, po pridgarjih, spovednikih in naprejpostavljenih; saj je On vedno tisti

včeraj in dans in vekomej. Še v zmiraj betežne k sebi kliče, de bi Njemu tožili svoje nadloge in reve,
in pri Njem okrepčanja iskali. Še vedno grešnike k sebi kliče, in jih bo v postu še glasneje klical,
de naj pri Njem išejo vestniga miru in posvečenja.

Ljubeznjivo nas torej Jezus vabi; pa tudi kadar nam zapoveduje, nas ne plaši, nas ne straši,
velikoveč nam zaupanje daje, rekoč: ,,Vzemite nase moj jarem; — zakaj moj jarem je sladak in lahko
moje breme u . In taka je tudi v resnici. Njegov jarem, njegova butara sta njegove, zapovedi, in vse,
kar nam On naklada, kar nam nositi daje, je On sam nosil, v vsih rečeh nam je On naprej hodil
ter pot kazal.

Jezus ponižnost od nas hoče, in sam je bil zgol ponižnost: „Učite se od mene, zakaj jez sim
ponižen“. — On hoče, de bodimo krotki, in sam je bil tudi krotak, kakor je rekel: „Učite se od mene,
zakaj jest sim s serca krotak“.

Sladak je Jezusov jarem in lahka Njegova butara. Kolikor voljniši butaro nosimo, toliko manj
težka je, in kolikor dalje jo nosimo, toliko ložji nam je. Le, ker je nočemo nositi, nam je težka, in
le ako je še nismo nosili, se nam pretežka zdi, de bi jo nositi zainogli. — Ali, poskušajmo le, na
rame jo zadenimo, in zvedili in spoznali bomo, de je v resnici lohka. Začni, ljubi moj kristjan, ker-
šansko živeti, in prepričal se boš, de je Jezusov jarem sladak, in lahka Njegova butara.

Sladak je Njegov jarem, lahka Njegova butara, zlasti tistim, ki ju nosijo z mladiga. Kdor
se je v svoji mladosti učil, samiga sebe premagovati, se bo v starih dneh lahko premagoval. — Kdor
se je v mladih dneh učil, si marsikaj prijetniga pritergati, se mu to tudi v starosti ne bo težko zdelo.
Kdor grešno nagnjenje svojiga serca, kadar se je pervič oglasilo, zatare in premaga, ga bo, ako se
zopet oglasi, že ložje pregnal in sam pri sebi spoznal resnico, de je Jezusova butara lahka, ako se
vadimo, z mladiga jo nositi, z mladiga svoje nagnjenja premagovati.

Sladak je Jezusov jarem in lahka Njegova butara; saj On nikomur toliko ne naklada, de bi
nositi ne mogel in daje nove moči vsakimu, kdor Ga prosi; zakaj On ne pusti pod težo brez pomoči
nobeniga, ki jo hoče nositi in Ga prositi zamore.

Sladak je Jezusov jarm, in lahka Njegova butara; zakaj ako jo človek le nekoliko časa nosi,
mu je Jezus zopet odvzame in stori, de bo ta, kije Njegov križ nosil, v deželi povračila z Njim kra¬
ljeval vekomej. In toliko plačilo butaro polajša. „Kteri bodo z menoj križ nosili, —tako sam govori,—
bodo z menoj sedeli na veličastnim sedeži, in oni, ki z menoj terpe, se bodo tudi veselili z menoj“.
To je Njegova obljuba; — ona nam butaro zlajšuje.

Ljubeznjivo nas tedej Jezus vabi, kaj lahkiga nam zapoveduje, in neizrečeno veliko nam obeta,
rekoč: „Pridite k meni, pri meni boste pokoj našli svojim dušam“.

Sladak je torej mir, ki ga Jezus v naše serca vliva; ne le na unim svetu On svoje služab¬
nike z neskončnim veseljem plačuje, ampak že tukej jim nebeški mir daje. Vsakterimu obloženimu

človeku Jezus prigovarja, rekoč: Le nosi svojo butaro, le nosi jo, zakaj ona ti pokojno in mirno vest

dela, verzi pa od sebe butaro nečimurniga sveta, butaro lastne ljubezni, butaro meseniga veselja; zakaj
kolikor dalje boš to butaro nosil, toliko težji ti bo, toliko bolj te bo tvoja vest pekla. Kjer kraljuje
posvetna in lastna ljubezen, in mesena sladnost, tam se, če prej ne, gotovo konec življenja grenko
očitanje vesti’ zbudi. Grenka in težka vest pa je nar težji butara, butara vsih butar.

Vse drugači pa Jezus plačuje njemu, ki Njegovo butaro pridno in zvesto nosi. Njegova vest
je jasna, pokojna in mirna; ona ga ne kaznuje, mu ne očita, mu ne grozi, ga ne terpinči, — marveč
ga razveseljuje ter ga že na tem svetu z nebeškim veseljem napolnuje.

Kdor ima dobro, pokojno vest, ga preteklo življenje ne straši, in ga tudi prihodnje ne skerbi,
zakaj, kar se je bil pregrešil, mu je odpušeno, je zbrisano in pozabljeno, zdaj pa je perjatelj Božji,
ki mu vsakdanje pregreške, v kteri pri vsi svoji zvestobi pada, sproti odpuša, zakaj ljubezen, ki vsako
spokorno solzo zbriše, si je vedno enaka, malo in veliko odpuša in perpusti, de grešnik v vsakdanje
pregreške pade, de ga velikih grehov prevzetnosti in napuha varje. Blagor njemu, ki Jezusovo vabilo
sprejme in resničnost Njegovih obljub z lastno skušnjo poterditi zamore.

Tode, kdor hoče k Jezusu priti in pri Njem mir in zveličanje najti, more narprej spoznati, de
je obložen, in potem se še le podati k Njemu, ki ga zamore in hoče rešiti in oprostiti.

V verige, ki so nam jih grehi skovali, smo ukljenjeni, pa jih iz lastne moči ne moremo raz-
tergati. Kdor to veruje, čuti in spozna, je s serca ponižen, in ravno ponižnost ga zamore rešiti; rešen
pa vender še ni. Kdor v Gospoda zaupa, de ga le On zamore in hoče rešiti, in de ga bo tudi rešil,
on ima pravo zaupanje, ki ga pelje k Gospodu, pri kterim rešenje zadobi.

Ponižnost in zaupanje ste nar dražji nebeški dar, ki ga Gospod naprej pošilja, za njim

pa sam pride. Ste pa tudi one k zveličanju tako potrebni, de brez nju zveličanja doseči ne moremo,

ga torej zastonj išemo.

Dolgo dolgo si, kakor Savel, v slepoti živel in sam sebe goljufal: kar se nebesa odpro', in
svetli žark se zlije v tvoje serce, in ti razodene in pokaže vezi, s kterimi si bil zvezan in uklenjen,
kterih pa nikoli nisi vidil, nikoli čutil, ker ti jih je lastna ljubezen zakrivala, morebiti si se jih clo veselil.
Ta Božja luč ti razodeva grehe, ki te vežejo; lastna ljubezen pa ti jih prikriva, kakor de bi tvoje reve
in nadloge od drugod, in ne iz greha izvirale. — Gnada Božja ti razodeva, de se iz lastne moči ne
moreš znebiti pregrešnih verig in vezi,— lastna ljubezen te pa vedno pregovarja, de si zadosti močan,

greh v sebi zatreti, se ga oprostiti, t. j., se posvetiti in zveličati. — Gnada Božja temo iz tvoje duše

prežene in jo razsvetli, de svoj revni pregrešni stan vidiš, in sebi in pred Bogam spoznaš: de si res
zvezan, de te je greh zvezal in vklenil, in de sam iz sebe vezi' stergati ne moreš. In kadar to spo¬
znaš sebi in pred Bogam, se je ponižnost v tvojim sercu rodila. De se torej ponižnost v tvojim sercu
začne, je treba, de zanjke, ki ti jih lastna ljubezen plete, odkriješ in vse ovire in zavire premagaš, ki
ti jih lastna ljubezen nastavlja.

03OOO^fS?h

Ravno ta nebeška luč, ktera ti da spoznati svoj pregrešni stan, te pa še dalje pelje. Ona ti
ifori k & že Sinu Božjiga tvojiga odrešenika. On je, ki te zainore oprostiti, zakaj Njemu je dana vsa
oblast. On je, ki te pa tudi hoče oprostiti, in se ravno zato nebeškimu Očetu vedno daruje, de bi te
oprostil. On je torej in le On, ki nas grehov in njih vezi zamore in hoče oprostiti in nas bo tudi oprostil.

Ako v Jezusa, svojiga Boga in Zveličarja živo veruješ, boš v Njega tudi terdno upal, in to
upanje bo storilo, de porečeš: Kakor si, ljubi Jezus, resnično moj Zveličar, ravno tako je resnično,
de me rešiti zamoreš in hočeš, — resnično, de me boš tudi rešil.

Tako ste se tedej ponižnost in upanje v tebi oživele, ki ste obe hčeri nebeški, nebeški dar.
gdruženi nam zveličanje pridobite, zakaj peljete nas k Jezusu zveličanja iskat, in ker Kristus pri nas
to najde, česar On iše, namreč ponižnost, ki se odkritoserčno svojih rev obtožuje, in zaupanje, ktero
rešenja prosi, se Božja griada, ktero nam Jezus vedno ponuja, naših sere prime, ter nam to stori, kar
Petru, kteri je milo jokal, kar je storil grešnici, ki je pri Njegovih nogah klečala. On britke solze
ponižnosti milo pogleda, solzo zaupanja pa z nebeškim veseljem plača.

De nas torej naš ljubi Zveličar o postnim času ne bo zastonj k sebi klical ter nas opominjal,
Njegov jarem nositi; de ne bo zastonj ponujal miru iu pokoja našim dušam, si hočemo pred vsim drugim
perzadevati, ponižni biti. S ponižnim in skesanim sercam zavolj svojih grehov hočemo vse zvesto spol-
novati, kar nam naša mati sv. kat. cerkev o tem postnim času k zveličanju naklada. Kristusov duh
naj nas vodi, vse mu hočemo dati, vsimu se odpovedati, vse storiti, kar je Gospodova volja, de za-
dobimo Gospodov mir in ga vedno ohranimo.

Zlasti vi, ki ste dozdej grehu služili in njegovimu poželenju, vi zlasti ne preslišite, dokler je
še dan, Njegoviga ljubeznjiviga glasu, ki vam gnado ponuja. Saj je glas tistiga, ki je prišel iskat,
kar je bilo zgubljeniga, na dom perpeljat ovco, ki je zašla; Njegov glas je, kije  zgubljene ovce tako
dolgo iskal, de jo je najdel; Njegov glas je, ki noče smerti grešnikove, ampak de se spreoberne in
živi; Njegov glas je, ki hoče, de bi bil en hlev, v kterim naj bi se vsi zbrali, in le eniga pastirja
imeli. Njegov glas je, ki nam je edino pravo pot v nebesa pokazal, in kteri je, — o neizmerna
ljubezen, — tudi za to skerbel, de na tem potu ne omagamo, ter nam je angeljskiga kruha preskerbel,
de se, kadar slabimo, okrepčamo in serčno dalje gremo; ako je pot, ki pelje v nebesa, včasi težavna,
nam svoje telo v jed, svojo kri v pijačo daje v presvetim Rešnjim Telesu.

Ljubi moji! si li moremo veči ljubezen misliti, kakor je ljubezen Jezusova, ki za nas na križi

umerje, de zamoremo mi vnovič rojeni biti? — kterimu še to ni zadosti, ampak kteri sam sebe nam

v hrano daje, de bi naše duše za nebesa podbudil in poživil? — Ali si pa moremo tudi veči hudobijo
misliti, kakor bi bila, ako bi zapustili Sinu Božjiga, kteri je pod podobo kruha in vina med nami
resnično in živo pričujoč; ako bi se od Njega — nar Svetejšiga — obernili, ki nas k sebi vabi, de
bi nas s svojim življenjem oživil; ako bi živi studenec zapustivši za greham letali?— Ali si zamoremo
veči nesrečo misliti, kakor je greh, ki nas Jezusa loči, de bi v Božjim zapušenji konec vzeli!
O, bežite torej pred greham, sovražite ga kakor Božjiga in svojiga nar večiga dušniga sovražnika.
S takim kesanjem in studam nad greham pristopite torej k zakramentu sv. Pokore, s tem studam nad
greham se Jezusoviga križa oklenite, in prejeli boste dušni mir, in tudi tolažbo v časnih brhkostih,
nadlogah in težavah. Saj nam je vsaki dan pred očmi sv. križ, s kteriga nas še vedno ljubeznjivo
Jezus kliče, de naj vsi pridemo, ki terpimo in smo obteženi. On, ki je nar več terpel, ki je za vse

terpel, hoče tudi vse okrepčati, vse razveseliti. Vsi, tudi vi, ki ste se sveta utrudili ter se prepričali,

de tam ni miru za vas, tudi vi pridite, pod sv. križ pokleknite in učite se spoznati, de je vse posvetno
veselje le goljufno in nečimurno, in de se naj le pred Jezusam Kristusam pripogibujejo vse kolena v
nebesih, na zemlji in pod zemljo, in de naj vsi jeziki spoznavajo, de Jezus Kristus kraljuje v veličastvi
Boga Očeta. Amen.

B£ar zadeva dovoljenje mesnih jedi, velja za lefašnji štirdesetdanski post in za druge postne dni
skozi leto vse to, kar vam je bilo v lanskim pastirskim listu od 1. svečana 1859 za preteklo leto oznanjeno;
zatorej to z ravno tistimi besedami tukaj nasiedva.

A. Postiti se samo na sebi, to je, v jedi si pertergovati, ostane zapove¬
dano, in le enkrat na dan do sitiga se najesti je perpuseuo naslednje dni:

1. Vse dni štirdesetdanskiga posta, (zunaj samih nedelj, ob kterih je perpušeno, večkrat do sitiga se najesti);

2. vse srede in petke v adventu ;

3. vse kvaterne srede, petke in sabote.

4. v saboto pred binkoštmi (26. velik, travna), ob predpražnikih: ss. aposteljnov Petra m Pavla (28. rožnika);
Mariiniga vnebovzetja (14. vel. serpana), vsih Svetnikov (31. kozoperska), Mariiniga spočetja (7. grudna),
in Rojstva Gospodoviga ali pred Svetim dnevam (24. grudua).

11. Mesne jedi vživati je prepovedano:

1. Vse petke celiga leta:

2. vse kvaterne dni;

3. vse sabote v šiirdesetdanskim postu, pepelnično sredo in veliki četertik;

4. binkoštno saboto in vse dneve pred velikimi prazniki, kteri so bili ravno poprej imenovani.

Kdor se pa tega polajšanja ne bo poslužil, temuč se bo po stari keršanski katoliški navadi vse
zapovedane postne dni, kakor tudi vse sabote skozi leto mesnih jedi zderžai, bo imel pred Rogam in sveto
cerkvijo posebno zasluženje, ako bo to iz bogoljubne gorečnosti storil, in ne bo zaničeval tistih, kteri se
poslužijo cerkveniga polajšanja te zapovedi.

Kakor je pa slehernimu na voljo dano, si po svojim notranjim nagibu veči pertergovanja v'duhu prave
ponižnosti in pokore nakladati; ravno tako se pa tudi tistim, kteri bi se tega polajšanja poslužili, posebej zater-
di, de ob unih zapovednih postnih dneh,  ob kterih se vživanje mesnih jedi dopuša, namreč ob vsih
perlajšanih dnevih štirdesetdanskiga posta (zunaj nedelj, v kterih je meso tudi zvečer perpušeno) in ob advent¬
nih sredah se sme meso le opoldne vzivati, zvečer pa od mesa le sama juha (župa). Le ako bi zavoljo starosti,
ubožnosti, težkih del ali slabiga zdravja komu potrebno bilo, bi smel tudi zvečer še eno mesno jed vžiti. Sta¬
novitno prepovedano pa ostane, ob tačih perlajšanih dneh,  ribe in mesne jedi ob enim vživati. Vsak tudi,
kdor bi se tega cerkveniga polajšanja poslužil, si ima z obilniši gorečnostjo perzadevati, de z zateranjem po-
čutljivosti, s premagovanjem‘hudiga nagnjenja, s hvaležnimi mislimi v terpljenje in smert našiga Odrešenika
Jezusa Kristusa in z deli radodarne ljubezni do bližnjiga doseže namen postne zapovedi svete cerkve, kteri
namen je naše posvečenje.

Takim, ki so v posebni revšini, ali še clo od usmiljenja druzih žive, ali so sicer zastran živeža po-
polnama v oblasti druzih, zamorejo spovedniki in duhovni pastirji tudi obširniši polajšanje podeliti; drugi pa,
ako bi kje zavoljo svojih okolišin taciga perlajšanja potrebni bili, naj ga per skofljstvu prosijo.

RODNA in uniuerzitetnr
knjižnica

000003S11P6

Velika Namestnija Ljubljanske škofije

1. svečana 1860.

Anton Kos m. P ,

kap. Veliki Namesnik.

Natisnil J. Blaznik v Ljubljani.