33
Kmetijstvo.
Ravnotežje v kmetiji.
Vse, kar živi na svetu, potrebuje hrane. Živita ne samo človek in žival, temveč tudi rastlina živi. Tudi ona potrebuje hrane, in če je nima, odmre kakor žival, ki v hudi zimi ne dobi povoljnega živeža. Potrebno hranivo dobiva rastlina deloma po koreninah iz zemlje, deloma po zelenih delih, sosebno po Ustjih iz ozrač a. Snovi, ki služijo rastlini v hrano, imenujemo redilne snovi. Človek ne more samo ob kruhu živeti, ampak on potrebuje še drage hrane; taka je tudi rastlina. Ona si poišče v zemlji raznih redilnih snovij in jih jemlje vase, toda le ako so v raztopljenem, razpustnem stanu. Teh snovij, katere je rastlina vase posrkala, premanjka v zemlji. Iz tega sklepamo:
Po vsaki žetvi odvzamemo zemlji toliko redilnih snovij, kolikor so jih iz nje posrkale požete rastline.
Kemik n. pr. pove, da so v 10 stotov (kvintalov) krompirja (brez krompirjevke) odvzeli polju 34 kg. du- . sika, 58 kg. kalija, 16 kg. fosforove kisline, 3 kg. vapna, 3 kg. natrija, 5 kg. magnezije, 5 kg. žvepljene kisline in še dr. V obče ima vsaka zemlja dovolj takih snovij v razpustnem stanu; toda če vedno žanjemo, t. j. iz kupa jemljemo in nič ne dokladamo, porabimo tudi največji zaklad redilnih snovij; najboljša zemlja nam postane s časom nerodovitna ter daje od leta do leta revniše pridelke. Zato pa mora kmetovalec zemlji gnojiti. Kaj se pravi gnojiti?
Gnojiti se pravi, zemlji uvažiti takih snovij, ki so sposobne pospeševati rastlinske rast.
Čim več je redilnih snovij v zemlji in čim lažje se jih poslužuje rastlina, tem boljše bo uspevala. In to umni kmetovalec dobro ve, zato se poslužuje vseh sredstev, ki morejo večati dragoceni zaklad redilnih snovij v zemlji. Neugodne družbinske razmere silijo kmetovalca, da mora
ac
34
skrbeti in na to delati, da dobi iz svoje kmetije večje dohodke; to pa doseže le, če v prvi vrsti povekša rodovitnost svojega svetu. In sedaj uprašajmo se:
Je li mogoče, da kmetovaje po dosedanji navadi, ko uporabljamo za gnojitev samo hlevjek in izmečke na kmetiji, enakomerno vzdržujemo ali cele povečamo rodovitnost zemlje ?
Na to vprašanje odgovarjamo skratka: Ne! ker s tem pri nas običajnim gnojenjem ne povrnemo zemlji nikoli tega, kar smo ji odvzeli po žetvah. Dasi nam prihaja narava na pomoč s tem, da razkrajaje površno zemljo deloma nadomešča izgubljene moči, peša vendar rodovitnost tako, da zemlja ne zadošča več našim potrebam.
Kako je to prišlo?
Spominjaje se boljših časov, vedeti moramo, da se takrat kmetovalčeva ramena niso toli šibila pod zahtevami držav. S cesto lesenim orodjem je obdeloval svoj svet in, da mu zemlja rodi, vpeljal ji praho, pustil je upešano pojje dve leti neobdelano.
On ni čutil na svoji kmetiji pomanjkanja ; kar je na kmetiji pridelal, je tudi ondi porabil, le malo je prodajal, sicer ni imel velikih zahtev.
Kako predrugačeno je danes vse to. Popolno in trdno orodje rije po zemlji, pospešuje njen razkroj in vendar ne moremo učakati njenega učinka. Sadi in seje se mnogo takih rastlin, katere si morejo tudi v spodnjih zemeljskih plasteh iskati hrane. Prahe sploh nimamo, temveč napolnjujemo vsak prostorček s koristnimi nasadi. Mnogo pridelkov (žito, krompir, živino, i t. d.) nosimo na trg, da dobimo dovolj gotovine za svoje velike potrebe. Zaže-Ijeni denar temni nam vid, da ne preudarjamo, koliko smo v prodanem blagu odnesli zemlji dragocenih redilnih snovij, ki se nikdar več ne povrnejo na kmetijo. Prišedši domov, spravimo, kar je od dežja še neizpranega gnoja, na polje, ki ne dobi niti tretjine tega nazaj, kar smo mu prej odnesli. Prihodnja, nepričakovano slabša žetev gre tudi na trg i t. d. Tako prodaja kmetovalec blizo trgov svoja zemljišča drugim ljudem, ker izmolzene njive, ki rode le slabo in neznatno suhlje, ga pahnejo v dolg. Kje je krivda? — Ker ne zna ceniti ravnotežja v kmetiji. — Kaj je to? —
Če vzameš tehtnico v roko in položiš v eno skle-dico 1 kg., moraš nasuti v skledico toliko blaga, dokler ti prvo vzdigne. — Tvoja tehtnica je v ravnotežji. — Če pa cdvzameš le malo blaga, se ti tehtica proti uteži nagne in tam ostane. Ravno tako se godi s tvojo kmetijo. Ti si prodajal, gnoj pa ni mogel nadomestiti tega, kar si polju vzel Dohodki tvoji se morajo krčiti; ker ni več v zemlji gradiva dovolj, da bi toliko pridelal, kolikor si pri prejšnji žetvi. In kakor ostane skledica z utežo na tleh, dokler v drugo skledico ne deneš zadostnega blaga, tako tudi tvoji pridelki ne morejo doseči poprejšnje obilice, dokler ne daš zemlji za nje potrebnega gradiva, če imaš pa že drugo leto slabšo žetev, pa ne nehaš izvažati pridelke, bo tretje leto žetev še slabša, ker
se je, kakor se je zmanjšala žetev, zmanjšal tudi kup gnoja. Zato uprašamo:
Kako je mogoče ohraniti ravnotežje kmetiji, t. j. kaj nam je početi, da ostane glavnica raztopljenih redilnih snovij in od te odvisna rodovitnost zemlje vedno enaka ali, če je mogoče; da postane še viša?
Da je to uprašanje važno, temu pač ne bo nihče oporekal. Danes velja pravilo: Snovi, katerih potrebuje rastlina, mora biti toliko v zemlji, da raste po njej čim več bujnih rastlin, ker pri sedanjih razmerah si moramo želeti take rodovitnosti, da nam polje pri vsakočasnih vremenskih razmerah more prinašati največjo in najžlah-tnejšo obilico poljskih pridelkov.
In kako dosežemo to?
V prvi vrsti skrbimo za to, da nam dež ne izpira gnojnice v potok, ker ona je zlato v kmetiji, snov, iz katere mora postati najlepše žito. Ravno tako hranimo hlevjek na nepredornih tleh, enakomerno natrošen, dobro stlačen, vlažen in pred dežjem in solncem zavarovan. Ob enem opravljajmo vse odpadke na poseben kup, ter na-pravljajmo iz njih mešani gnoj — kompost. Vsi odpadki in ostanki, ki so posredno ali neposredno prišli iz njiv, morajo tja nazaj, ker to je denar. Sedaj, ko smo po vseh močeh pazili, da se ne izgubi nobena gnojilna tvarina iz kmetije, hočem dokazati, da nastane kljub temu pomanjkljaj v zemlji, da pri vsem tem ni moč večati in vzdrževati plodovitnosti naših zemljišč.
Pri najumnejši uporabi gnoja povrnemo polju:
1.  le deloma snovi iz onih pridelkov, ki so šli pri nas v kuhinjo;
2.   le en del snovij, ki so jih krmske rastline in slama (oboje ostane navadno v kmetiji za živino) iz zemlje použile. Drugi del teh snovij gre v živini ali živalskih pridelkih, (mleko, sir, volna) iz kmetije.
Vsa snov pa, ki je v pridelkih, katere smo na trgu prodali (žito. krompir i t. d), je za kmetijo povsem izgubljena. In kolikor več smo nesli na trg, toliko manj ostane v polju, toliko slabše so pozneje letine.
Kar je imel naš praded izgube na redilnih snoveh svojih zemlja je on lažje prenašal, ker ako ni imel na prvem polju zadostnega pridelka, je šel na drugo, ter prvo pustil v prahi ležati, dokler je narava to popravila, kar je bil on zakrivil. Danes ne moremo prenašati takih izgub in sicer: 1. ker smo podedovali vžeslaba in izmolzena polja, 2. ker ne moremo čakati, da se polju zaceli rana, temveč sejemo, če je mogoče, še dvakrat v letu na isti prostor. Danes, ko imamo do vsacega zelnika in ko je število prebivalcev ogromno naraslo, je samo ob sebi prišlo, da nosimo več v mesto kakor nekdaj. Naravno je toraj, če mesto ali trg veliko potrebuje in mi mnogo od svojega polja zahtevamo, da se mora pri vsem gnojenji nižati glavnica redilnih snovij in ž njo rodovitnost toli časa, dokler ne posežemo po takem sredstvu, ki nam v enaki meri povrne izgubljene moči naših polja. In kakor moramo biti prepričani o nujni potrebi tacega sredstva, enako  razvidimo   iz  dosedaj   rečenega,   da   bi bilo  ka-
35
znivo, če kmet ravna malomarno z gnojem; pač čuvati ga mora kot najdražji zaklad, ker v njem je skrito njegovo bogastvo.
Pač pa je bilo za naša polja kaj dobro, ko se je pred leti pričela živinoreja razcvitati. Travniki so se širili, setev krmskib rastlin je na široko prepletla tla z bujnim zelenjem.
Večji hlev nam ponuja več in boljšega gnoja, da moremo, če smo ž njim umno ravnali, do gotove meje zabraniti obubožanje naših njiv. Zato so travniki trdna zaslomba polja in našli bomo v setvi krmskib rastlin prvo podporo naši izmolzeni zemlji; posnemajmo le umnega kmeta, ki po vseh močeh izboljšava svoje travnike s primernim oskrbovanjem in namakanjem.
Ako znamo izkoristiti ugodne razmere tu, kjer je narava kakor nalašč razgrnila najlepše livade, da bi cvetela živinoreja, in ako pri tem ne nosimo na trg, more vsaj polje dobiti dovolj zaslužene hrane, dasiravno v neprimerni obliki, ker, kakor bo pozneje razvidno, nam hlevski gnoj ne povrača izgubljenih snovij v pravem razmerji.
Za travnike seveda ne ostane pri vsem tem nič, tako da nam tudi oni s časom odpovedo trajno, izdatno pomoč.
če smo si dobro v svesti, kako nujno je potrebno, zemljo obogatiti na redilnih snoveh, pokaže se nam dvojna pot po kateri moramo dospeti do obilne rodovitnosti naših polja in travnikov in sicer:
1.  Uvaževaje posebnega hraniva (razne piče, odpadkov iz obrtnij i d. š.) v kmetijo.
2.  Nakupovaje pomožnih (umetnih) gnojil.
Prvi način zboljšanja naših kmetij ne kaže veliko prida, ker se le malo kje ponuja prilika, da bi po ceni dobili prikladne krme za živino. Toda, sosebno v bližini večjih obrtnij (kakor sladornic, pivarnic, tovarnic škroba in olja, mlinov, i š. d.) dobimo premnogo odpadkov, ki so dobra krma živini. Vse, kar so nam te obrtnije pobrale, je iz rastlinstva, katero je na naših tleh vzrastlo in napreden kmetovalec se zaveda in skuša polastiti se odpadkov seveda kolikor mogoče po ceni. On zna ceniti tako klajo, ki mu prinaša mnogokrst najlepših dobičkov. Tako je bilo mogoče, da se je za mnogo dvignila živinoreja blizu mest ali v gostejših deželah. In celo tu, kjea dobivamo premnogih takih reči kmetiji na pomoč, je uspešno pridelovanje obilih poljskih pridelkov brez pomožnega gnojila kaj težko, ker vedeti moramo, da dobimo sicer več gnoja, toda neugodna njegova sestava ostane prilično enaka.
Najhitreje dosežemo obilih in boljših pridelkov le. če umno uporabljamo pomožna ali umetna gnojila.