14
Dopisi.
Na Duitaji 2. januarja. Y. (Ozir na gibanje Slo-vencov v preteklem letu.) Dolgo se že nihče ni oglasil iz Beča in tiho je bilo , kakor če bi nas ne bilo več tukaj. Pokazati pa, da smo poslednji čas preteklega leta prav veselo se radovali, se hočem ozreti v kratkem na vse naše veselice. Konec novembra in začetek decembra smo se zbrali dvakrat v veseli družbi vsi tukaj sni slovenski dijaki in veliko naših južnih bratov. Lepšala je obakrat našo družbo premila neka naša rojakinja , ktera je prišla s svojim soprugom iz Ljubljane v Beč. Vidilo se je, da so ji globoko v srce segale mile pesmice slovenske in da jih je z velikim veseljem poslušala. Tudi gosp. dr. Toman je počastil obakrat našo družbo in jo povzdignil z iskrenimi svojimi govori. Komaj sta dobro minula vesela večera, je bila beseda, ktero je osnovalo slovansko pevsko društvo. Bila je 13. decembra. Posebno imenitna je bila pa ta beseda, kteri so dohajale ves večer pisma in brzopisi iz raznih slovenskih krajev, še zavoljo tega, ker je bil nazoč tudi vojvoda Mirko Petrovič. Drugi dan po besedi gre deputacija Slovencov pozdravljat junaka črnogorskega, ki se ji za to čast s srčnimi besedami zahvaljuje in ko še posebno povdarja prijatelstvo avstrijanske vlade, ji reče, da upa od Boga, da ne bo dal poginiti Crnogore in pasti Turkom v pest. Pred odhodom gosp. dr. Toman-a smo se zbrali zopet. Ta družba pa ni bila samo slovenska, ampak občno slovanska. Prišlo je nekaj članov srejmske deputacije poslavit našo družbo in zbralo se je mnogo Srbov, Cehov in Hrvatov. Res lepo je bilo slišati v veseli govorici razne slovanske narečja. Poslednja veselica v starem letu pa je bila sv. Silvestra večer; razveseljevale so nas slovanske pesme in pričelo se nam je novo leto v lepem veselji. Bog daj, da nam tako veselo ostane, kakor se nam je pričelo.
V Gorici 6. jan. 0 — Prestopili smo ravnokar prag novega leta; ozrimo se še enkrat nazaj , da pregledamo lanski napredek tukaj snega slovenstva. Gorko-mer narodnosti so zdaj^ pri nas po Slovenskem zraven šol sosebno čitavnice. Citavnica ni „kazino" v navadnem pomenu, temuč veliko važneja naprava, ki sega globoko v dušno življenje narodovo. Citavnica goriška je in pomeni zanimiv košček naše kulturne zgodovine. Naj pokažem tedaj, kako se je izcimila in začela, kako se razvija in napreduje. Ko smo prvikrat, mesca aprila pr. 1. rožičke pomolili in svet razgledovali, ni bilo vreme za čitavnico še ugodno. Pravila čitavnice že spisane, bile so spet na stran položene. Mesca avgusta še le smo spet poskusili goloba izpustiti. Pretrgano nit smo na novo povzeli in v drugi polovici avgusta so bile pravila že oddane, kamor se je tikalo. Malo dni potem se je pokazalo, da nismo bili preslabi vremenski preroki. 30. avgusta namreč je imela tukajšna gimnazija svojo končno slovesnost. Nepričakovani radostni klici pri slovenski deklamacii tistega dne zaznamujejo za našo reč pomenljivo dobo; pokazala se je zbujena narodna zavest in moč tukajšnega slovenstva, kakor nikdar popred. Trezni in pošteni opazovavec te prikazni je moral priznati , da je bilo to plamen narodne zavednosti, ki je bil nenadoma kviško švignil. Nauk, ki smo si ga iz vsega tega posneli, je bil ta, da narodno čutje je že širje kroge prešinilo, kakor smo menili in da je treba za kladvo zgrabiti, dokler je železo belo. Pogum velja, si mislimo, zastavo našo začnemo nekoliko drzneje razvijati in družnike za čitavnico očitno nabirati. Pravila pa so ležale takrat še zmiraj v Gorici. Sem vmes spada imenitni slovenski shod v Ipavi 8. sept. Kar smo tam vidili in slišali, je pritisnilo še le pečat našim sklepom. Citavnica je bila odsihmal nam geslo, nasprotnikom našim
pa zabavljica. Slovenci in Neslovenci stikajo glave. Temu je citavnica kamen pohujšanja, unemu drevo spoznavanja; ta nam zabavlja, uni se nam posmehuje, tretji nas celo denuncuje. Os in sršenov razdraženih se ni manjkalo. Inimici hominis pa — se ve — domestici. Naleteli smo pri nabiranji udov na večo mlačnost in nedolžnost, kakor smo se zanašali; mnoge je oparila neka plahota, pa sami niso prav vedili, zakaj?
Na vse to — post tot discrimina rerum — je dospela konec septembra že znana slovenska rešitev tržaškega namestništva, potrditev naših pravil. To je Go-ričane osupnilo; žal mi je, da nismo imeli tisti čas „Figara" ali kacega tacega lista v Gorici; tvarine bi se mu ne bilo manjkalo. Citavnica je bila odsihmal en vogue; gostivnice in kavarnice soje bile polne. Prve dni oktobra se je volil začasni odbor; od tistega večera je postalo zaupljivo, nad vsakoršen sum povzdignjeno, slavno Winklerjevo ime zastava našim zahtevanjem, poroštvo našim sklepom, jedro, ob kterem se enakošne čutja in mnenja vse v eno kristalizujejo. Marsikteri jezik seje skrčil; zaupanje se je povrnilo; protivnikom pa druge tolažbe ni ostalo, kot sladka nada, da citavnica ne bo dalje, kakor eno leto obstala. — Oktobra se odbor pogostoma shaja; težav je bilo veliko premagati. Nepremakljivi sklep odborov je bil: „Dostojno v vsakem oziru." Treba je bilo goriškemu občinstvu imponovati, prisiliti ga k priznanju in spoštovanju naših poštenih namenov. Po tem takem se bo med drugim razumelo, da in zakaj smo se predrznih najeti za čitavnico naj-imenitniše in pripravniše stanovališče v Gorici za 650 h\ In glej! fortes fortuna juvat, naša predrznost je mest-jane močno osupnila; zasmehovanja in zabavljanja je bil skoraj konec, še celo zavidati so nam začeli.
10. novembra zvečer je bila citavnica odprta. Vsa slovesnost je bila ta, da smo se kramljaje in — pre-misljevaje po najlepši goriški dvorani sprehajali. Slovenski glasovi so se odmevali v krasnih prostorih, slovenska noga je postopala po parketih, kjer je še pred malo leti vsa naša aristokracija in haut volee svojo lepoto in zaklade svoje razkazovala. To je pomenljivo znamenje časa. Poreče mar še kdo, da ideja narodnosti je jalova?! Stabile-nova dvorana ima pa za naš razvitem že starejo zgodovinsko važnost. V tej dvorani so se namreč prvikrat v pričo goriške gospode slovenski glasi slišali. Bilo je to 1. 1855 (mesca marca) o priložnosti, ko je gimnazija rojstvo cesaričinje Sofije obhajala. Zanimivo je gotovo to, da tisti učenec, ki je takrat „Avstrije zvezdo" govoril, stoji zdaj (kot kandidat pravdosredništva) na čelu naših borivcov za domačo reč in je bil pravi začetnik čitavnice. To je gosp. J. Tonkli, ki tačas rigorozuje na Dunaji, kamor je odšel brž po izvolitvi začasnega odbora. Težko smo ga 10. novembra pogrešali. — Kakor oktober med usta-novljanjem, tako prej de november med vredovanjem či-tavniških zadev. Prve dni decembra pa je bila že prva domača veselica za 7. zvečer napovedana. Za eno reč nas je — po pravici povemo — še precej skrbelo — in to je bila poslednja tolažba za naše protivnike — za ženstvo. Omikanemu pevskemu spolu je, kakor v raznih drugih zadevah, tako posebno v narodskih zahtevanjih važna naloga odločena. Koliko gospe in gospodičin matere in hčere — premorejo, nam bo še le prihodnost popolnoma razodela. Uprašali smo se, ali bo naše omikano ženstvo toliko kreposti imelo , da se predsodkov znebi? Dobro smo namreč vedili, da železni obroči abotnih predsodkov so pri gospeh naših, morebiti bolj kot drugod, toliko tesneje in močneje, kolikor širje in bolj elastične so krinoline. Slovenec, ki se je notel našim gospem bližati, mogel je dosedaj biti ogrnjen s plajščem laške   ali   nemške kulture.    Prva veselica pa
15
nas je prepričala, da pred duhom novega časa, in v pričo dostojnega vedenja čitavničnega je zginil tudi ta grozeči oblak znad naših glav. Število gospej in gospodični, ki naše veselice obiskujejo, ni veliko manjše memo števila gospodov.                                (Kon. prih.)
V Gorici 7. jan. 4L — Te dni je prišel od c. kr. tržaškega namestništva, ozirama od državnega minister-stva, silno važen razpis o šolskih zadevah. Znano je, da po prizadevanji, kakor sodimo, šolskega sveto-vavca g. Pavisič-a, se je bil vpeljal lansko leto v vse naše ljudske šole materni, kot učni jezik, in le v 3. in 4. razredu glavnih šol se je učila nemščina, pa le kot predmet. Ravno so se bili učeniki in učenci nove sisteme navadili, kar pride zdaj ukaz, da c. k. normalni šoli v Gorici in v Trstu se morate sopet v nemško spremeniti blizo kakor je bila poprej, in sicer zato, ker — gimnazija in realka  ostanete nemške.
Iz celjskega okraja 1. prosenca. Veseli smo v 50. listu lanskih „Novic" vabilo na naročbo izvirne epičke pesmi „Veronika desenička" brali. Boje se vendar, da za nas prva obširna epička pesem zavoljo malega števila naročnikov zagledala ne bi belega dne, moramo povedati svojo, ki smo to pesem brali v rokopisu. Pesem, zložena v 17 petjih, je izvirna in čisto slovenska, tako lepo in veličastno zložena, da se bo mogla najboljšim narodnim pesmotvorom prištevati. V nji veje pravi duh naših narodnih pesem. *) Porok tega nam je pesnik sam, prost kmet (poeta nascitur) v Črešencah blizo Konjic, kteri ni še masla ptuje kulture dosti okusil. Na vsaki način bo ta pesem saj dokaz, da naš kmet ni tako zabit kakor naši nasprotniki mislijo. Priporočamo tedaj to pesem vsem rodoljubom, gospodom in kmetom; gotovo jim ne bode žal za tiste male krajcarje , ktere bodo dali za to mično delo. Ker nima pesnik sani osebnih prijatlov, bi dobro bilo, da bi saj v vsakem mestu se kak domorodec našel in naročnikov naberati htel.                                           Več rodoljubov.
v
Iz Radoslavic na Staj. 4. prosenca. — Dovolite ljube „Novice", da vam tudi prost kmetic kaj piše, in vam razodene stan, žalost pa veselje, ktero štajarski Slovenci naše okolice vživamo. Pri nas se ljudje čedalje bolj zavedajo svojih pravic. Ne motim se tedaj, ako pravim, da zavoljo narodne zavesti in ljubezni do našega milega maternega jezika naša malonedeljska fara stoji v prvi vrsti štajarskih Slovencov. To narodno omiko in znanje našega lepega jezika ima že prvi temelj od rajnega in nepozabljivega Antona Krempl-na, nekdanjega župnika naše fare. Čeravno o narodnosti veselo napredujemo, se vendar tudi ne manjka ljudi, ki nam ne privošijo, da bi se nam ravnopravnost narodna merila po taki meri, kakor jo je cesarjeva veličastna beseda izgovorila. — Nedavno je neki nasprotnik našega jezika poslal po srenjskih županijah neko nemško pismo v podpis , v kterem vse druge pravice brani in zagovarja, le našo narodnost je modri Natan pozabil. To pismo naj bi tudi se po nemško podpisalo in potem poslalo našemu deželnemu poslancu častitemu gospodu Antonu Globočnik-u. Ko pa omenjene limance priro-majo do naše soseske, jih naš hvalevredni župan gosp. Jožef Razlag brž spozna za nevarno stvar; porazum-ivši se tedaj s svojim odborom postavi na čelo nemškega sledeče slovensko pismo : „Blagorodni gospod! Kakor je istina, imajo vsi narodi tega sveta enakopravnost, že v začetku od svojega Stvarnika! To resnico spoznavši   so  Njih  Veličanstvo svetli cesar z diplomom
*) Ker nismo pesmi sami brali, se ve da prepuščamo odgovornost zato g. dopisniku, pa zaupamo, da ima tudi zmožnost kritike. Kaj pa, ko bi pesnik hotel saj eno petje razglasiti za po-kušnjo ?                                                                               Vred.
od 20. okt. 1860 podelili vsem narodom svojega cesarstva enakopravnost. Da bi pa tisto tudi mi Slovenci brez zamude dosegli, smo si zbrali svoje zastopnike v deželnih in državnih zborih, naj bi tam našo voljo in želje in skeleče rane razodeli, in nam po pravi poti pripomogli, da moremo vse to dospeti, kar je za blagor narodov in srečo mnogojezične Avstrije. Le tistikrat, kadar ne bode noben narod pod oblastjo naroda, borno zamogli koristni biti sebi, in tako ravno vsem zunajšnim in notranjim nevarnostim s krepko roko se ustaviti. K temu pa je potrebno, da se ustanovijo koristne naprave, ktere bodo skrbele za blagor carstva, narodov in občin, da ne dosežemo samo dolžnosti, temuč tudi pravice; da bomo kolikor je mogoče enaki s pravicami tujih narodov. Kakor se dobra deca vtečejo k svojemu očetu, tako tudi zaupaje, da nas ljubite, hitimo k Vam! Vaše ime, kakor prvaka ljutomerske okolice, bode Vašim decom in potomeom Vaše slavne rodovine v čast in slavo. Ker nam je znano, da so Nj. Veličanstvo, cesar ukazali, da se ima deželni zbor sklicati ter važne reči v pretres vzeti, kakor je: občinska postava, podlaga novorojene ustavne Avstrije, itd. smo si svesti, da se bote tudi potegnili za naš narodni jezik v šole in kancelije, da ne bomo kakor sužni pod*tujim jarmom. Roka Gospodova naj čuje nad Vami!" — „Vam pa, gospod N . .., kteri ste spustili tisto neugodno pismo po slovenskih županijah, kaj se nek nad nami toliko spod-tikavate?^ Pustite nas Slovence pri miru, ker naše za-htevanje je le, da Slovenci ostanemo Slovenci." — Da pa v naši soseski veje pošteni duh slavenski, priča tudi to, da smo ravnokar izvolili si za častne naše srenjčane: gosp. dr. Janeza Bleiweis-a, gosp. dr. Lovro Toman-a in gosp. dr. J. Rad. Razlag-a. — Srečna vsaka srenja, ktera ima pravične odbornike in zvestega predstojnika, kakor jih ima skoraj cela malonedliška fara!
Anton Božič, odbornik.
Iz Loke. S. — V nedeljo 4. dne t. m. smo obhajali v naši čitavnici drugo besedo. Dasiravno ni bila tako slovesna, kakor prva, smo se vendar prav dobro radovali. Program besede nam kaže, da so se spevi vrstili z deklamacijami tako-le: 1. „Vojšakom za slovo", kor Gerbec-ov, 2. deklamacija ,,Ludmila" L. Tomanova, 3. „Strunam", čveterospev Mašek-ov, 4. tombola. Po tomboli nam je gosp. predsednik gosp. dr. L. Toman-ovo pismo prebral, v kterem se odboru zahvaluje, ker ga je naša čitavnica za častnega uda izvolila; po dokončanem branju so od vseh strani živioklici doneli dr. Lovro Toman-u, 5. deklamacija „Trojna ljubezen" Krek-ova, 6. igra s pišalkami, dvospev „Večernica" Sadar-jev, spremljan z glasovirjem, 7. „Luna", čveterospev Vav-ken-ov, 8. igra na glasoviru, 9. deklamacija „Slovo od mladosti" Prešern-ova, 10. samospev „Sarafan", 11. „Ne vdajmo se", kor M. Vilhar-jev. Govori in pesmi: vse je prav lepo bilo; zastran petja se zahvalujemo še posebno gospodu C, ki je iz Ljubljane nam prišel pomagat peti. Vidi se očitno, da naša čitavnica prav veselo napreduje; vsaki večer se nas obilo zbera v nji. Nekteri čitajo časnike, kterih sedaj 15 štejemo, drugi igrajo in tretji se zopet pomenkovajo o občekoristnih rečeh, tako, da je naša čitavnica tako rekoč praktična učilnica postala, v kteri se v vseh vednostih lahko zrnica naberajo za javno življenje. Marsiktero laž smo mogli sicer že o naši čitavnici požreti; al to nas ne briga nič, ker nam vest nobenega pregreška ne očita. Velika žalost je vse ude navdala, ko smo zvedili, da je te dni naš ud gosp. L. Boncel, fužinar v Železnikih, umrl. Vrl domorodec je bil; naj mu bo žemljica lahka!
Iz Ljubljane. Zbor deželni se je začel v četrtek; obširniši popis se nahaja v današnjem listu. Drago nam
16
bo,   ako nam   častiti  naši dopisniki tudi iz drugih slovenskih dežel ob kratkem naznanjajo imenitniše^ reči.
—  Društvo katoliških rokodelskih pomočnikov je v nedeljo popoldne v reduti napravilo glediščno igro v nemškem jeziku pod naslovom: „Hochmuth vor dem Falle", pred ktero, ker se z igro zlo ujema, je kratko-časno pa obširno pesem Malavašičevo : ,,Kako se pride iz vajšnice na slamo", prav dobro govoril g. Rus, znani slovenski govornik te družbe. Tudi igro je 15 družbenikov prav dobro izpeljalo, in zlasti dva sta se vrlo obnašala. Pa tudi s pesmami, slovenskimi in nemškimi, so bili poslušavci prav zadovoljni, tako, da gre družbenemu vodju gospodu prof. dr. Vončin-u nova hvala, da neutrudljivo skrbi za duševne veselice svojih ljudi. Dvorana je bila polna in ploska obilo. Počastili so to veselico tudi Njih eksc. gosp. c. kr. deželni poglavar, svetli knezoškof in drugi spoštovani gospodje itd.
—   Na večer v nedeljo se je prvikrat odprla velika dvorana čitavnice. Ker ni še vsa od konca do kraja vredjena, ni bila še tako olišpana, kakor bi bilo treba za večo slovesnost, ktera je odložena na Vodnikov dan 2. februarja. Razun družbenikov in družbenic, ki se jih je snidlo toliko, da zlo prostorna dvorana je bila skor že premajhna, je počastilo nekoliko deželnih poslancov in med njimi tudi gosp. dr. T oman to veselico. Dr. Jan. Bleiweis, kot odbornik za „besede", je v imenu vseh pričujočih svoje srčno veselje razodel, da imamo danes tudi ljubljenca našega naroda, gosp. dr. Toman-a, v svoji sredi, ki se tako možato poteguje ravno za to, kar je namen čitavnice naše: djansko omiko in oliko maternega našega jezika. Dr. Toman, z nadušenimi živio-klici sprejet, se ginjenega srca zali valuje za tak prijazni sprejem. Potem se je začela beseda. Petje je vodil danes gosp. prof. Ne d ved sam. Kakošne izvrstne glasove imajo g. pevci čitavnice naše, kako izurjeno in navdušeno pojejo, smo slišali prav še le danes v dvorani, ki je tako dobro akustično zidana, da se odmevajo glasovi kakor najčistejši zvonovi. Peli so tri zbore (kore), med kterimi je poslednji češki „Milenka", težak sicer pa neizrečeno lep, poslušavcom tako segel v srce, da so ga mogli dvakrat peti. Tudi dr. B. Ipavcova krasna „Domovina" in zbor Lisinskega sta jako dopadla. Govoril je dalje neki mlad, skoz in skoz poetičen gospod „Smrt črnogorskega junaka", ki je, kakor Tomanova „Ljudmila", ki jo je govorila domoljubna gospa, izbudil občno radost. Po končani „be-sedi" se je začel ples; stavimo, da oče „pust" sam ; če bi bil vidil gospe in gospode , bi bil zadovoljen z veselo družbico. Ostali pa, ki so najbolj veseli, če se drugi namesti njih sučejo v krogu, so v prijaznih pogovorih pri mizah obsedeli. V najlepšem redu se je, ko je petelin že trikrat zapel po polnoči, končala prva ta veselica v novi dvorani.