ZKO 1992
Z žarom skozi zid
Kdor nima kaj delati, naj tega ne dela tukaj. Kje sem že prebrala ta napis? Naj bo v opomin navodilo, da kulturne skupine, društva in posa-mezniki, ki so delovali, bojo delovali in bi želeli skupaj z Zvezo kulturnih organizacij ustvarjati, naj tega ne delajo več »tukaj«. Amaterizem ni in ne more biti delovanje, ki bi upoštevalo lenarje-nje. Lenoba ni privilegij amaterstva. Kajti ama-terji so tisti ljudje, ki nikoli nimajo časa. Ob pridnosti pri delu, ki ga opravljajo za življenje še v prostem času brez sredstev pojejo, plešejo, igra-jo... Kajti amatenzem ni tiienje! Tudi ni most, preko katerega bi lahko potoval brez nevarnosti v profesionalizem. Amaterstvo je druženje starih, mladih, bogatih, revnih, prijaznih, neprijaznih, naglih, počasnih, debelih in suhih, lepih in grdih brez predsodkov. Člani so pripadniki vseh strank in slojev. Niso naši ali vaši, ampak so predvsem pevci, plesalci, igralci... in med njimi se vedno najde zanesenjak, ki si prizadeva za prijazno dru-ženje v veselje vseh nastopajočih in poslušalcev. Jelka Kržišnik pravi, da je bilo v Velikih Laščah zelo lepo. Tudi sami so praznovali dan neodvisno-sti skupaj s pevskim zborom Viator, šli so v Stično in bi zelo radi imeli članske izkaznice s katerimi bi lahko, na primer, s popustom gledali in poslušali profesionalne nastope. Ko smo povprašali tudi druge, so se vsi strinjali. Članske izkaznice bi utrjevale samozavest in pripadnost. Npr.: Tonka Tacol, ki je tudi letos sprejela vodstvo likovne dejavnosti, pri zvezi kulturnih organizacij Vič, odhaja letos med profesionalce. Leta in leta je navdihovala svoje učence, ki so s svojimi otroški-mi izdelki krasili razstavišča. Na njeno pobudo je občinska ZKO vabila strokovnjake-profesionalce. Otroška risba ima v sebi magične moči dokler je ne pokvari nasilje naših ambicij. Kajti v ihti drila se pozabi na bistveno. Bistveno pa ni nikoli izmi-slek prizadevanja, ki bi se merilo z urami. Kljub
temu ostaja amaterizem časovno merljiv in ne more biti nikoli most do profesionalizma. Zato tisti gledališki kritik preprosto nima prav. In pri zvezi kulturnih organizacij je bilo to od nekdaj povsem jasno.
Janez Sterle pravi, da pevci, ki radi pojejo kamor jih povabijo, niso zadovoljni z barvo svoje uniforme, ampak »šenkanemu konju se ne gleda na zobe«. Pevci so uspeli priti na Radio, siišali so jih po valu 202, razveseljevali so ostarele občane. V društvu deluje skupina mladih gledališčnikov in tudi starejši se bojo spet sestali.
Mladina se z velikim veseljem vključuje v kul-turna društva takrat, kadar so programi generacij-sko premišljeni. To pomeni, kadar ima vodstvo društva posluh zato, kako naj bi mladi aktivno preživljali svoj prosti čas v skladu z njihovimi željami. Seveda so tudi spomini lahko inspirativ-ni. Ko mi je prinesla gospa Mislejeva program OE Galjevica, ki je ob 10. obletnici pripravila skupaj z muzejem in starši ustvarjalne delavnice ni vede-la, da je občinska zveza v tem istem vrtcu na Galjevici imela svoje 9. srečanje lutkovnih skupin s predstavami: Lev in miška v režiji C. Velikonja, Snežaki korenjaki, ki jih je zrežirala M. Gradišar, Frančka Rudolfa Prijatelja z mentorico D. Jaklič, Lojzeta Kovačiča Možiček med dimniki v režiji B. Šivic. Na istem srečanju je bilo še 8 drugih pred-stav. Vsega tega ne bi bilo, ko ne bi bilo mentor-jev, ki ne gledajo na čas. Otroci so med tem odrasli, nekateri so doktorirali, nekateri so postali uspešni podjetniki, jaz pa verjamem z ravnateljem OS Brezovica, da brez žara ne gre. Kljub temu ne verjamern, da je Brezovškemu komornemu zboru zmanjkalo žara. Niti ne verjamem, da je nadarje-nim igralcem na Zažarju zrasel pred glavo zid »skozi katerega ne gre«. Mislim si, da je morebiti vsega kriva le »palica kruha«. Pri pravi ljubezni pa ni trženja.