201
|
¦
postane sotrudnica!) sem jo postavil tu-sem, ker bi ob njej izrekel rad eno misel mladim literatom.
V akademiji v Monakovem . . .
Preliva solnčna luč se po dvoranah, ki veje v njih tihota tajnostna; gledalci šetajo, ko da so v cerkvi, molče med umotvori sem in tja . . . In plaho stopam tudi jaz med njimi, dočim od sten odsvita slik neb roj, in čudim se zakladom, ki stoletja so nagromadila jih pred menoj . .. Vso širni svet poslal je sem krasoto, miloba vsa je našla semkaj pot; prečudno zrem pa v množi tej enoto: Madona triumfira vsepovsod!. . . Spojilo se v harmonično celoto je hrepenenje časov vseh in dni, med čutnostjo prepeva in pohoto visoko pesem rajski čistosti . . .
Mira. Ko je pesnica ogledovala galerijo . slik, je torej videla, da skoraj vsak slikar želi naslikati tudi Madono, Mater Božjo, in hipoma se ji je rodila lepa misel: sredi čutnosti in pohote se pripoznava vzvišenost rajske čistosti! Morda si je to hipno misel takrat kam zabeležila ... Tudi tebi, mladi li-terat, svetujem: imej pri sebi vedno, kamorkoli greš, na izprehod, med ljudi, v razstavo ..., kakšno beležnico, ki si zapisuj vanjo misli, hčerke trenutka, da jim o priliki daš lepo obliko. Tako so delali mnogi možje (na primer f R. Medved).
To sem tudi opazil doslej, da marsikateri mladi poet zaide — v suho prozo. Da si izobraziš čut za pesniški jezik, premisli, kako bi isto misel povedal prozaik in kako poet. Denimo sem n. pr. Prešernovo gazelo: Žalostna , komu neznana... V prozi bi se to reklo morda tako-le: Noč in dan vzdihujem, že ves bled, v svoji tihi sobi o ljubezni do nje; skrbno iščem pota, koder ona hodi, da bi ji dokazal svojo ljubezen; a zaman! Tako proza; in zdaj primerjaj, kako se to glasi v poeziji Prešernovi! In tako primerjaj še druge pesmi. To bo jako dobra šola.
Priporočam ti tudi, da se poizkušaj morda tudi v prevajanju kakšne
lepe pesmi iz tujih slovstev n. pr. iz poljščine, ruščine, italijanščine itd., tudi nemščine (v zadnjem času je umrl pesnik Martin Greif, ki ima zelo lepe stvari!). Kak lep prevod bi, mislim, smeli tudi natisniti v tem kotičku. Morda o načinu prevajanja še izpregovorim.
Odgovoriti moram danes še nekaterim prijaznim pošiljateljem.
G. x. v Gradcu. Že parkrat sem prečital Vaš: Večer ob Kulpi. Naslov zelo prikupljiv, a v pesmici ni enotnosti: enkrat vidimo pesnika v tujini, drugič doma ob Kulpi, samega,
zapuščenega, a vzroka nikjer ne najdemo, zakaj nas vodi na take razdalje. Nekaj proze je še ostalo v kiticah, n. pr. v drugi:
Oj tujina, kogar ti si v svoje zvabila naročje, v srcu svojem bode vedno nosil rano.
Zadnji dve vrstici sta okorni in suhoparni. — Druga pesmica: Ob morju, v dveh kiticah, izraža že vsakdanjo misel: morje je kakor človeško srce — neizmerno. Igračica! Morda še kaj pošljete? Olajšajte nam končno sodbo o sebi!
G. Nedin Sterad. Tudi Vaših pesmic je troje ali četvero zašlo k nam. Radi bi bili priobčili n. pr. Vašo: V pomladni noči — toda pretrda je Vaša poezija: primere s silo nagrabljene, jezik spominja časih na Koseškega. Pričenjate:
Pomladna noč . . . Vse mirno že počiva, kot seme v njivi razorani spi. Odložil težke je zemljan skrbi, da, nade žejen, sanje sveže sniva.

BELCA  IZ  LIPICE NR   KRASU dar avstrijskega cesarja italijanski kraljici
Hko bi izpustili spi v drugi vrstici, bi bilo takoj lepše! Nade žejen — je prisiljeno! Poizkušate se v sonetu, a ne poznate njegovega bistva!
Nestrpno v tiho noč mi duša iče,
ne zmami v boli je pomladni hlid itd.
Kako je vse to trdo, neumljivo! Po moji sodbi — Vi niste pesnik.
G. M. P. v Lj. Izpod Vašega peresa imam dva soneta s skupnim  naslovom:  Izpoved in z vzklikom  na koncu,