LETO XV. ST. 24 (699) / TRST, GORICA ČETRTEK, 1. JULIJA 2010 www.noviglas.eu SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596 TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA NOVI CENA 1 EVRO UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY WM NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 Uvodnik Jurij Paljk Kdaj bo tega konec? uu K ko l\\na daj bo tega konec, povej mi, kdaj bo tega konec"!? mi je ob vstopu v bar nasproti ašega uredništva na Travniku nekega jutra rekel znani slovenski predstavnik levice, tiste levice, ki je na zadnjih volitvah predvsem "po zaslugi" svojega arogantnega vodstva izpadla iz rimskega parlamenta in se dobesedno izgubila v močvirju italijanske politike, pravzaprav tistega, kar je od nje še ostalo. Nisem takoj razumel, na kaj misli, a sem takoj dojel, ker je v rokah imel dnevnik, v katerem je bila spet ena od polemik med "našimi in njihovimi", ali, če hočete: "med vašimi in našimi", kot bi najlepše opisal odnose med SSO-jem in SKGZ-ejem danes, če se seveda omejim na krovni organizaciji Slovencev v Italiji in ne na razhajanja med stranko Slovenska skupnost in predstavniki slovenske levice, ki volijo italijanske politične stranke. Popil sem kavo, preletel polemiko, ki ji tudi tokrat ni manjkalo privoščljive zlobe, se vrnil k prijatelju, s katerim vsako jutro rečeva nekaj besed o tem, kako danes pogrešava pravo politiko, predvsem tisto, ki bi se zavzemala za socialno pravičnost in za malega človeka, za kar se sama imava. Še enkrat je ponovil vprašanje in zmajal sem z glavo ter mu skrušen odvrnil: "Bojim se, da nikoli! Zares se bojim, da nikoli"! Ker ne razumem, kako je mogoče, da se nismo sposobni pogovarjati in dogovarjati o skupnih stvareh na pošten, človeški način, brez fige v žepu in brez nepotrebnega bremena zgodovine, ki je nismo mi pisali, ampak smo jo podedovali, in bi se predvsem zato iz nje lahko vsaj nekaj naučili: kako je potrebno presegati delitve, kako je nujno treba iskati dialog in pogovor za dosego skupnega uspeha, boljše skupne blaginje, ne nazadnje ter predvsem zaradi lepšega in boljšega življenja. O tem, kako težko je karkoli doseči pri nas brez žolčnih, zajedljivih in škodljivih polemik, nam pričajo dogodki okrog nameravanega koncerta slovitega Riccarda Mutija v Trstu 13. julija letos, na dan torej, ko je bil pred 90 leti od črne drhali požgan Narodni dom, za katerega vsaj vsi Slovenci vemo, kaj še danes pomeni za nas. Direktor Ravenna Festival Antonio De Rosa, ki je uradni prireditelj pobude, je, po poročanju Primorskega dnevnika, pred dnevi napovedal, "da koncert bo in da bodo na njem zaigrali državne himne Italije, Slovenije in Hrvaške. 'Mi se ukvarjamo samo z umetniškim delom prireditve. Upamo le, da bo vse potekalo mirno in brez polemik', je dodal. Ni pojasnil, ali bodo koncert na trgu poslušali Giorgio Na-politano, Danilo Turk in Ivo Josipovič". Trije predsedniki sosednjih držav naj bi tudi skupno obiskali Narodni dom, kar pa hoče italijanska desnica s skrajnimi ezulskimi združenji in proslulim tržaškim vodjem desnice seveda zminirati za vsako ceno. Poročajo pa tudi o napadih v slovenskem tisku na slovenskega predsednika Danila Turka, češ da naj bi spet nasedal italijanski politiki... Zgodovina je res lahko učiteljica življenja, iz zgodovine bi se morali naučiti, da nobene prihodnosti ni, če se sosedje, ki so bili nekoč v vojni med seboj in krvniki ter seveda žrtve medsebojnega sovraštva, niso prej spravili med sabo. Sprava je edini pogoj, brez katerega ne moreš s sosedom polno zaživeti, o čemer govorita tako zgodovina kot evangelij. Koliko vse to še bolj velja za nas Slovence, ki smo priča leto za letom novim "spravnim slovesnostim", a resnične sprave med sabo še nismo dosegli, zato kot Damoklejev meč nad nami visijo teža in groza, nedoumljivost zločinov in sramotna, zločinska dejanja, ki jih tudi in predvsem s pomočjo zlorabljanja in poneverjanja zgodovine prenašamo naprej, tako zastrupljamo s sovraštvom in licemerstvom mlade rodove, lastne otroke. Zato tisti moj: "Bojim se, da nikdar"! prijatelju, čeprav se bom vse svoje življenje prizadeval za spravo, dialog, pogovor, skupne rešitve in skupno dobro med nami. Preprosto zato, ker to kot človek in kristjan moram početi, še najbolj pa zato, ker je to lepo, osvobajajoče, a tudi zahtevno početje. Zahvala uprave Zadruge Goriška Mohorjeva or Martin Brecelj v intervjuju poglobljeno govori o razmerah v naši narodni j skupnosti v Italiji Od 1. julija dalje prof. Andrej Bratuž ni več glavni urednik Novega glasa; zaradi reorganizacije uredništva naš tednik odslej ne predvideva več te vloge. Ob tej priložnosti bi se radi Andreju Bratužu v imenu uprave, uredništva, predvsem pa naših bralk in bralcev iz srca iskreno zahvalili za dolgoletno uredniško delo in za ves čas, ki ga je namenjal našemu Novemu glasu! SKPD F. B. SEDEJ - ŠTEVERJAN organizira 40. FESTIVAL NARODNO-ZABAVNE GLASBE ŠTEVERJAN 2010 vodita Jasna Kuljaj in Janez Dolinar TEKMOVALNA VEČERA: petek, 2. julija, ob 20. uri sobota, 3. julija, ob 20. uri FINALNI DEL: nedelja, 4. julija, ob 17. uri Formentinijev park pod šotorom P OD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE Svetovnemu nogometnemu prvenstvu na rob Junaki in bedaki ventusa bolj ali manj v trenutku pozabljena. In Lip-piju so gradili spomenik! Ne samo navijači, ampak predvsem funkcionarji italijanskega nogometa. In seveda politiki, ki jim nogometne afere naenkrat ni bilo treba več spremeniti v politično temo (pa čeprav bi jo morali, glede na razsežnosti in politične implikacije, ki jo je imela korupcija v tako velikem poslovnem svetu, kakršen je nogomet). Danes pa se nad Lippijem vsi hudujejo. Z nogometnega vidika je to seveda upravičeno. Italijanski selektorje z vpoklici zadel povsem mimo, pa tudi taktična postavitev, ki si jo je zamislil, preprosto ni zdržala niti Nove Zelandije niti Slovaške. Mnogi so mu očitali, da je doma pustil vse tipične ustvarjalce igre. Začenši s Cassanom. Talent iz Barija naj bi doma ostal zaradi spora z Lippijevim sinom. Ampak, in to je bistvo "skakanja na vozove zmagovalcev", kako to, da se z očitki na račun Lippijeve-ga sina ni nihče oglasil pred štirimi leti? Takrat je bil Lippi mlajši nekaj časa na naslovnicah zaradi resnejših stvari: kot svetovalec sporne družbe Gea (nadzirala je številne nogometaše v A- ligi) je bil vpleten v afero Calciopoli. /stran 2 Andrej Černič Obe reprezentanci, ki smo ju pozorneje spremljali, sta po prvem delu tekmovanja že doma. Kljub temu pa v skupni vrnitvi že od daleč zasledimo neizmerno razliko: Slovenci so v domovini pristali kot junaki, Italijani pa kot bedaki. Javno mnenje v obeh državah se je temu primerno prilagodilo pri ocenjevanju svojih nogometnih ljubljencev. V Ljubljani smo lahko poslušali zgodbe o 23 levih, ki so na igrišču pustili srce in so klonili samo pred nesrečnim in skoraj zarotniškim spletom okoliščin, a so kljub temu dosegli neizmeren uspeh. Na Apeninskem polotoku pa so pisali o združbi cirkusantov in prevarantov pod vodstvom arogantnega trenerja, ki se je oklical za vsevedneža. Kar so dobili ob vrnitvi v domovino, so si oboji zaslužili: Slovencem upravičeno "gradijo" slavoloke zmage od Kopra do Prekmurja, italijanske nogometaše pa prav tako upravičeno pljuvajo in zmerjajo vsi po vrsti. Ampak, spet lahko v tako različnih okoliščinah najdemo nekaj perverznih skupnih točk. Perverznosti, ki iz tega izhajajo, lahko najdemo v besedah (nekdanjega) italijanskega selektorja Lip-pija, ko je pred prvenstvom govoril o "vozu zmagovalcev" (carro dei vincitori), na katerega da ne bo spustil vsakogar. In s tem seveda tudi jasno namignil, da se je to zgodilo pred štirimi leti. Pa se je res. Na zmagovalni italijanski voz so skočili čisto vsi, začenši s politiko in italijansko nogometno zvezo. Afera calciopoli je bila z izjemo nazadovanja Ju- 1. julija 2010 Svet okrog nas NOVI GLAS Delegacija Sveta Evrope Sestala se je tudi s paritetnim odborom Odločen nastop deželnih in občinskih uprav Italija v primežu krčenja finančnih sredstev V torek, 22. junija, se je delegacija Sveta Evrope sestala s paritetnim odborom in se seznanila s stanjem slovenske narodne skupnosti v Italiji. Svet Evrope, v katerem je skoraj petdeset držav, je leta 1993 sprejel okvirno konvencijo o varstvu narodnih manjšin. To konvencijo je ratificirala tudi Italija. Delegacija Sveta obišče vsakih pet let razne manjšinske skupnosti, da preveri, kako razne države ravnajo z manjšinami. Delegacijo so sestavljali Rainer Hof-mann iz Nemčije, Lidia Basta Fleitner iz Srbije in Artemiza Chi-sca iz Romunije. Predsednik paritetnega odbora Bojan Brezigar je predstavil vsa odprta vprašanja Slovencev v Italiji in odgovarjal na vprašanja delegacije, kateri je bil predložen dokument, ki ga je paritetni odbor soglasno odobril. V diskusiji so sodelovali še Ivo Jevnikar, Stojan Spetič, Nives Košuta, Damjan Paulin in Odori-co Serena. Komisija je ugotovila, da so bili v primerjavi s stanjem pred petimi leti narejeni določeni pozitivni premiki. Potrebni pa so dodatni ukrepi, predvsem na področjih dvojezične šole v Spetru, na jezikovnem področju in glede vidljivosti slovenskih programov RAI v videmski pokrajini. Treba je zagotoviti slovensko prisotnost v iz-voljenih telesih na deželni in državni ravni ter urediti finančne podpore slovenskim kulturnim in drugim ustanovam. Komisija Sveta Evrope se je sestala tudi s krovnima organizacijama SSO in SKGZ ter s predstavniki Deželnega sveta, odbornikom Molinarijem in slovenskima deželnima svetnikoma Igorjem Gabrovcem in Igorjem Kocijančičem. Člani komisije so na srečanjih ugotovili, da tako goriška kot tržaška pokrajina imata pozitiven odnos do slovenske manjšine. Svet Evrope bo do jeseni izdelal poročilo o stanju slovenske manjšine v Italiji in jo poslal italijanski vladi. Delegacija organa pri Svetu Evrope gosf v Deželnem svetu Delegacija posvetovalnega odbora za narodne manjšine pri Svetu Evrope je bila ob obisku v naši deželi tudi gostja Deželnega sveta FJK. Srečanja delegacije s predstavništvom deželne skupščine sta se udeležila tudi deželna svetnika Igor Gabrovec (Slovenska skupnost) in Igor Kocijančič (Mavrična levica SKP). Slovenska predstavnika sta tričlanski delegaciji prikazala razkorak med vsebino zaščitnih zakonov in njihovim dejanskim uresničevanjem. V tem smislu sta deželna svetnika med drugim omenila vprašanje črtanja finančnih dotacij, omejevanja pravic do dvojezičnih dokumentov in v odnosih z javno oblastjo ter zaostrovanje protislovenskega vzdušja zlasti v videmski pokrajini, kjer se naša manjšina še vedno sooča tudi z nevidnostjo televizijskih sporedov v slovenskem jeziku. Kocijančič in Gabrovec sta še posebej naglasila, da reforma italijanskega šolskega sistema ne upošteva specifike manjšinskega šolstva, ki je zaradi tega izpostavljeno novim in vse hujšim pritiskom. S1. strani Junaki in bedaki Prvostopenjsko so ga sicer oprostili, na drugi stopnji pa je javni tožilec zanj zahteval leto in štiri mesece zapora. In v tem se skriva licemerstvo italijanske javnosti: ko je bila na Lippijevem zmagovalnem vozu, se ni nihče spomnil, da bi trenerja povprašal po poslih njegovega sina. Danes, ko je Lippi tudi zaradi svoje prevzetnosti padel na realna tla, pa so sporni postali malenkostni sinovi nesporazumi s Cassa-nom. Skakanje na slovenski zmagovalni voz pa se je v Sloveniji šele začelo. Ni pa še znano, koliko bo še trajalo. Slovenci doživljamo drugo nogometno pravljico, ki je po svojih uspehih že prekosila Katančevo in Zahovičevo. Pa za nameček je tokratna pravljica doživela svoj vrhunec brez kre- ganj in zamer. Še za kratek čas bo tudi v Sloveniji nogomet velikanska politična in poslovna priložnost. Tako kot je bil pred desetimi leti. To je razumela LDS leta 2000, ko si je po prvem evropskem prvenstvu, na katerem je sodelovala Katanče- N va Slovenija, za volilno kampanjo "izposodila" takrat najbolj znan refren "Slovenija gre Na dnu... ISKRENI MEDOSEBNI ODNOSI PREDSTAVLJAJO HUDO NEVARNOST ZA NAŠO PRIMARNO DEJAVNOST... ...ZAHRBTNO OPRAVLJANJE IN GOVORIČENJE naprej”, to je razumela Vika Potočnik, ki je pred odhodom nogometašev na omenjeno EP obljubljala nov stadion (a obljube ni izpolnila). Tega se zaveda tudi zdajšnji ljubljanski župan Jankovič, ki je zajahal slovenskega zmagovalnega konja za promocijo stožiškega stadiona. Obljubil je tekmo reprezentance v Stoži-cah že pred svetovnim prvenstvom: obljube ni držal. Ob prihodu reprezentance domov je nogometaše sprejel na Prešernovem trgu in ponovno sedel na"voz zmagovalcev", kljub temu da mu uhaja tudi druga obljuba okoli stadiona: rok za odprtje, ki je bil predviden 30. junija, je spet zaplaval cel mesec naprej. Danes so v Sloveniji spet vsi veliki ljubitelji nogometa. Ampak: se še kdo spomni, da je pred nekaj meseci povsem razvrednoten in zanemarjen slovenski klubski nogomet prav tako doživljal svojo afero "cal-ciopoli"? To seveda nima z reprezentanco in njenimi člani, vključno s Kekom, nič opraviti. Ima pa opraviti z nogometno zvezo: takrat so bili nekateri klubi in številni posamezniki (med njimi tudi zvezde Katančeve zlate generacije) obtoženi, da prirejajo rezultate nogometnih tekem, da bi tako ustregli veljakom v stavnicah. To se je dogajalo v obdobju, ko je reprezentanca premagala Rusijo in se uvrstila na svetovno prvenstvo. Se danes sploh še kdo (v prvi vrsti politiki) tega spominja? Sedenje na zmagovalnem vozu je bilo zelo udobno pred štirimi leti v Italiji... in je zelo udobno tudi danes v Sloveniji. Hvala torej, Matjaž Kek! V političnem in gospodarskem pogledu italijanska država kot takšna preživlja kritično obdobje, ki ga po eni strani označujejo splošne zahteve po korenitih reformah v javni upravi kot strukturi in načinu delovanja, na drugi strani pa po preoblikovanju glavnih institucij, parlamenta, vlade in sodstva, ter ovrednotenja krajevnih samoupravnih ustanov ob razgradnji centralističnih oblik vladanja in upravljanja javnih zadev na splošno. Od tod tolikšen poudarek na zahtevi ne samo po birokratski decentralizaciji, temveč predvsem, kot rečeno, po decentralizaciji državne uprave na krajevne ustanove. Vse te in še druge zahteve simbolizira izraz federalizem, po katerem naj po načelu subsidiarnosti opravljajo vse tiste javne zadeve, ki jih lahko upravljajo ustanove nižje stopnje od države, to se pravi predvsem dežele, občine in pokrajine. Vedno bolj številni glasovi se oglašajo z zahtevo po odpravi pokrajin, ki so z uvedbo dežel izgubile svojo prvotno vlogo vmesnega upravnega telesa med občinami in državo. Z njihovo ukinitvijo bi država prihranila velike finančne vsote za druge potrebe. Da se ta zadeva bistveno ne premakne, so v ozadju veliki politični interesi, povezani s prakso nameščanja vodilnih funkcionarjev in drugega uradništva v pokrajinske upravne strukture. Ohranjanje provinc pri življenju nima ničesar opraviti z uveljavljanjem federalistične upravne ureditve, ker njihove pristojnosti bi lahko prevzele občine in dežele. Znano je, da je v zadnjih desetletjih nabrana notranja zadolženost države zaradi prekomernega trošenja državnega denarja dosegla takšen obseg, da usodno ovira gospodarski razvoj zaradi po- manjkanja zadostnih finančnih sredstev za nove naložbe v proizvodne namene in posodobitev zastarelih infrastruktur, kot so železniško omrežje in druge podobne strukture. Ker morajo vse članice Evropske unije spoštovati pravila o uravnoteženih državnih proračunih, njene članice ne morejo po mili volji napihovati svojih proračunov, ampak nasprotno, omejevati morajo javne izdatke. To je pravzaprav namen tudi zadnjega finančnega manevra vlade za dveletje 2011 in 2012. Zato je povsem razumljivo, da je zadevni vladni varčevalni ukrep naletel na močan odpor socialno šibkejših slojev prebivalstva in predvsem dežel, občin in pokrajin, ki jim država namerava znatno skrčiti finančna nakazila za javne storitve v korist prebivalcev. Najbolj prizadete se čutijo deželne uprave. Vsi njeni predsedniki so podpisali poziv vladi, naj bremena varčevalnega ukrepa pravičneje porazdeli in naj dosledneje spoštuje načela toliko razglašenega federalizma. Nad konkretnim izvajanjem federalizma so zaskrbljeni tudi pri Severni ligi, ki ima ministre v Berlusconijevi vladi, a istočasno mora prisluhniti tudi svojim privržencem zlasti v Lombardiji. Nezadovoljstvo v njenih vrstah je povzročilo tudi imenovanje ministra za "decentralizacijo in federalizem" Povejmo na glas brez njenega predhodnega pristanka glede konkretne osebe. Italijanske občine in deželne uprave, kot omenjeno, kritično ocenjujejo izredni vladni varčevalni manever, ker jih finančno nesorazmerno prizadene, saj jim bodo občuteno skrčena denarna sredstva za nudenje javnih storitev. Župani in deželni predsedniki so se v minulem tednu zbrali na zborovanju v Rimu in zahtevali srečanje z najvišjimi vladnimi predstavniki, vključno s predsednikom Berlusconijem. Posebno napeto je bilo srečanje z gospodarskim ministrom Tre-montijem, ki so mu očitali, da po eni strani zagovarja federalizem (to se pravi maksimalno upoštevanje vloge krajevnih ustanov), po drugi strani pa tem ustanovam občutno krči finančne dohodke in s tem omejuje njihove institucionalne pristojnosti. Na srečanju s predstavniki dežel je napovedal, da bo večje finančne žrtve zahteval tudi od deželnih uprav s posebno avtonomijo, ki že sedaj uživajo večje ugodnosti od dežel z navadnim statutom. Na to napoved so predstavniki vseh petih avtonomnih dežel odgovorili z "grožnjo", da bodo v primeru preveč krivičnega krčenja finančnih virov vrnile državi del svojih pristojnosti, ki jih ne bi mogli izvajati zaradi predvidenih rezov. Gre predvsem za pristojnosti, ki so jih deželne uprave pridobile na temelju znanega zakonodajnega odloka, ki se imenuje po nekdanjem ministru Bassaniju. Gre za javne prevoze, tržišče dela, upravno policijo, civilno zaščito, zdravstvo, civilne invalide, okolje, kmetijstvo in cestno omrežje. Za izvajanje teh pristojnosti bi namreč deželne uprave potrebovale 3 milijarde evrov, medtem ko vladni finančni manever predvideva krčenje zadevnih prispevkov za štiri milijarde evrov. Alojz Tul Boja za šolo Vse bolj se zdi, da so prizadevanja za boljšo šolo v veliki meri onemogla. Nemara bi bilo ustrezneje govoriti o manjkajočih zavzemanjih za manj slabo šolo, potem ko je reforma Gelmini napovedala pravo razdejanje, ki se postopoma uresničuje. Spomniti se je mogoče, da so se proti omenjeni reformi v začetku dvignile velike manifestacije in že kar gibanja, to predvsem na ravni univerz, potem pa se je polagoma vse umirilo, ker vlada ni popustila. Reforma deluje, in to še kako, in njene posledice so vse bolj otipljive. Tako so šolski sindikati naše dežele pred kratkim pozvali k udeležbi na vnovični manifestaciji v Rimu ter posredovali javnosti nekaj podatkov, ki bi javno mnenje seveda morali vznemiriti. Po teh podatkih je bilo na šolah Furlanije Julijske krajine v zadnjih treh letih ukinjenih tisoč šesto delovnih mest, od teh tristopetdeset v Goriški pokrajini. Zmanjševanje "šolskih" delovnih mest se bo nadaljevalo tudi v prihodnje, razen če nam ne bi uspelo sedanje reforme temeljito spremeniti in s tem ukiniti krčenje osebja. Sindikati napovedujejo, da se bodo šole v prihodnjem letu marsikje znašle v zelo velikih težavah tudi na področju pisarniških moči in tehnikov v laboratorijih, kar ni majhen problem. Najbolj od vsega pa zbode v oči izjava, da, kar se tiče šolstva, "politika stoji na mestu in se ni zares aktivirala". V tej trditvi, da "politika stoji na mestu in se ni zares aktivirala", je razlogov za osuplost gotovo več. Da se ni aktivirala politika vladajoče koalicije, se zdi logično, saj je reformo Gelmini načrtovala in uvedla. Toda če pomislimo globlje, tudi v ozadju te politizacije zaznamo nekaj neživljenjskega, saj gre vendar za otroke vseh, ki se jim obeta manj vzgojiteljev, manj pomožnega osebja, obetajo pa se jim tudi prepolni razredi. V tej luči bi bilo smiselno, da bi vladajoča politika zavzela do reforme bolj smotrna stališča in jo bistveno omilila, če ježe ni mogla preprečiti. Da se v odnosu do šole ni močneje aktivirala levosredinska politika, je ravno tako logično, vendar gre pri tem za resnejši in širši problem, ki je vse večji in pravzaprav tragičen: z ostrim in nepopustljivim zavzemanjem za boljšo šolo si leva sredina ne bi pridobila več kot toliko političnih točk. In kako je mogoče, da si ne bi pridobila političnih točk? Ker ne bi več kot toliko prepričala in potegnila za seboj javnega mnenja. In tu smo spet pri tej strašni resnici, ki v zadnjem času vse bolj prihaja na dan in to na vseh področjih: javno mnenje je resignirano, ljudje so ali smo resignira-ni, nimamo dovolj moči, da bi se odzvali na najrazličnejše nepravilnosti in nedopustne odklone v skrajno vprašljive smeri. Zdi se neverjetno, toda tudi ob misli na vzgojo in prihodnost naših otrok se ne moremo izviti iz negibnosti in omrtvelosti. To pomeni, da živimo v zares težkih časih, ki nas obremenjujejo in nam vse manj dopuščajo, da bi ustvarjali pogoje za takšno življenje vseh nas, ki si ga globoko v srcu zagotovo želimo. Janez Povše IMAMU Martin Brecelj Ne potrebujemo revanš v duhu hladne vojne Nadaljujemo z objavljanjem intervjujev v sklopu javne razprave, ki jo je sprožila Slovenska kulturno-go-spodarska zveza (SKGZ) s svojimi polemičnimi stališči do Sveta slovenskih organizacij (SSO) in Slovenske skupnosti (SSk). Vprašanja, na katera so v prejšnjih številkah Novega glasa že odgovarjali nekateri sedanji in nekdanji voditelji SSO in SSk, smo tokrat postavili dr. Martinu Breclju, ki je bil v letih 1991-1994 tržaški pokrajinski tajnik SSk, v letih 1994-1999 pa njen deželni tajnik. SKGZ trdi, da bi bilo treba finančna sredstva in podpore, ki jih prejema naša skupnost iz javnih sredstev, deliti drugače. Trdi, da ta delitev, kot se je uveljavila po letu 1990, ni pravična. SKGZ tudi trdi, da ima v svojih organizacijah več zaposlenih. Kaj mislite o tem? SKGZ dejansko odpira javno razpravo o tem, kar bi lahko imenovali javna bilanca slovenske narodne skupnosti v Italiji. Svojo oceno, da je delitev sredstev po letu 1990nepravična, pa povezuje s trditvijo, da se ta sredstva v zadnjih dvajsetih letih delijo med krovnima organizacijama v razmerju pol-pol. A to je le delna resnica, saj formalno to velja, kolikor mi je znano, izključno za sredstva, ki jih deli Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Ključ pol-pol namreč ne drži za podpore, ki jih prispeva deželna uprava FJK na osnovi zakona 38/2001, saj je v tem primem delež SKGZ večji od deleža SSO. A za popolnejšo sliko bi morali upoštevati še dmge javne prispevke, npr. za vzgojno-izobraževalne ustanove in tisk, pa tudi recimo dejstvo, da SKGZ dokaj svobodno razpolaga s sredstvi nekaterih formalno skupnih ustanov in dmžb, ki jih v resnici sama kontrolira. Nazadnje se moramo vprašati, kako vključiti v javno bilanco slovenske manjšine sredstva, ki izhajajo iz t. i. dmžbenega gospodarstva in ki niso majhna, kot potrjuje načrt, Dvojezični napisi so najbolj sporni zaščitni ukrep, ki vsakomur dokazuje multietnični značaj nekega območja in torej prisotnost neke manjšine na teritoriju. Mladi za mlade so kot Mladi Slovenske skupnosti v Ljubljani prvič predstavili novopečeni CD, ki predstavlja ambiciozen projekt, in sicer zbirko fotografij vseh cestnih oznak v tržaški pokrajini, ločenih po občinah, ki so enojezične in bi po zakonu morale biti dvojezične. Zgoščenka je opremljena z avtomatskim pogonom. Najprej se pokaže pravni okvir, torej zakonodaja, ki določa pravice naše manjšine na tem območju. Temu sledi predstavitev posameznih območij tržaške pokajine na podlagi uradne deželne kartografije, kjer so označene točke s spornimi cestnimi oznakami. Točke direktno povezujejo na posamezne slike. Ves material na zgoščenki je avtomatsko primerno povezan, da lahko gledalec čitljivo in enostavno raziskuje po območjih. da bi kljub splošni finančni stiski v Trstu gradili nov Narodni dom ali nekaj podobnega. Če bi vse to upoštevali, bi ugotovili, da SKGZ v resnici razpolaga z levjim deležem javne bilance slovenske manjšine, in bi se lahko vprašali, kaj pravzaprav hoče doseči s svojimi zahtevami po pravičnejši delitvi sredstev. Kako bi po vašem sploh lahko določili, katera delitev sredstev je pravična in katera ni? To je seveda zahtevno in zapleteno vprašanje. Ce bi mu hoteli priti do dna, potem bi morali priklicati tudi takšne velike duhove, kakršen je bil npr. John Rawls. S pragmatičnega vidika pa lahko ugotovimo, da javne bilance v demokratičnih ureditvah oblikujejo demokratično izvoljena telesa, ki so dolžna upoštevati potrebe in zahteve celotne skupnosti, sicer sistem predvideva "avtokorek-cije". V našem primeru bi morali to splošno pravilo uveljavljati najmanj s treh temeljnih vidikov: z vidika italijanske države, z vidika slovenske države in z vidika same manjšine, če je in hoče biti avtonomen subjekt. Gotovo bi se dalo marsikaj izboljšati s prvih dveh vidikov. A sedaj je najbrž posebno problematičen tretji vidik, saj naša narodna skupnostne razpolaga z merodajnim demokratičnim izvoljenim telesom. V preteklosti se je nekajkrat odprla razprava o neposredno izvoljenem skupnem predstavništvu, tu pa tam je slišati predlog o skupni demokra tično organizirani krovni organizaciji. Dokler tega ni, pa verjetno ni boljše rešitve od iskanja soglasja med SKGZ in SSO. Ostaja dejstvo, da tudi zahteva po pravični delitvi javnih sredstev odpira problem demokratične ureditve manjšine. To je vsekakor cilj, h kateremu težiti. Težko ga bomo dosegli na en mah, saj je slovenska skupnost v Italiji iz zemljepisnih in zgodovinskih razlogov dokaj raznolika stvarnost, približamo pa se mu lahko s tem, da pospešujemo demokracijo v CD so pripravili člani skupine Mladi za mlade s pomočjo odv. Andreja Berdona, ki je uredil pravni okvir, in inž. Danijela Šuligoja, ki je poskrbel za tehnično plat projekta. Prva javna predstavitev zgoščenke je bila v Ljubljani, na sedežu Inštituta Jožeta Pučnika. Skupino je predstavil Dejan Valentinčič, ki je z Inštitutom organiziral večer in ki je v Evropskem parlamentu v Bruslju opravil staž in raziskoval o slovenskih manjšinah v Italiji in Avstriji. Besedo je nato prevzel deželni tajnik Mladih Slovenske skupnosti Tomaž Špacapan, ki je predaval o zgoščenki in pomenu tega projekta za slovensko manjšino v Italiji. Po predavanju so udeleženci postavljali številna vprašanja o naši manjšini in o njenem delovanju, o problemih z dvojezičnostjo in o stikih z bližnjo Koroško. Mladi za Mlade so prejeli čestitke gostiteljev, organizatorjev in ostalih udeležencev. CD je prevzel publiko, saj je vse udeležence tematika zelo zanimala. vseh njenih organizacijah in ustanovah ter da odstranjujemo organizacijske vozle, ki demokracijo dušijo. SKGZ govori o težavah, ki jih ima s kulturnimi domovi in z njihovim vzdrževanjem. Kaj pa druge nepremičnine? Kako je sploh z vprašanjem družbene imovine, ali še obstaja? O tem se je včasih govorilo na t. i. drugem tim - kaj je ta drugi tir? Znotraj nekdanjega skupnega predstavništva Slovencev v Italiji sta v osemdesetih in še zlasti v devetdesetih letih SSk in SSO postavljala vprašanje pluralizacije organizacij, ustanov in družb, ki so v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni nastale pod okriljem SKGZ z odločilno podporo SFR Jugoslavije. Ta vprašanja naj bi skupno predstavništvo obravnavalo na “drugem tiru", se pravi ločeno od "prvega tira", kije bil namenjen sprotni politični problematiki. No, ta “drugi tir" je nekaj le obrodil. Proti koncu devetdesetih let se je več organizacij in ustanov vsemanjšinske narave, ki so dotlej delovale zgolj pod okriljem SKGZ, včlanilo tudi v SSO. Tak korak so naredili Slovensko stalno gledališče, Narodna in študijska knjižnica, Slovenski raziskovalni inštitut, Glasbena matica, Slovensko deželno gospodarsko združenje in Kmečka zveza. V tem sklopu je lastništvo Primorskega dnevnika prešlo v roke zadruge, v katero se smejo včlaniti vsi pripadniki slovenske narodne skupnosti v Italiji. V tem duhu bi morali reorganizirati tudi lastništvo nepremičnin in sploh t. i. družbenega gospodarstva. To je obveza, ki jo je skupno predstavništvo formalno sprejelo leta 1997hkra- Po predavanju so se udeleženci večera preselili v bližnjo kavarno Dvorni bar, kjer so ostali do poznega. Skupina je tako navezala nove stike z matico, še posebej pa pričela z nizom predstavitev svoje zgoščenke. Mladi za mlade bodo ta dokument predstavili še v Trstu, Gorici, Čedadu, na Trbižu in v Celovcu, nato pa še v Bruslju, kjer bo le-ta predmet dnevnega reda za komisijo za manjšine. Izdelek, ki predstavlja točen načrt enojezičnih tabel, torej njihovo točno število in kraj, kjer so postavljene, je popolna slika ozemlja tržaške pokrajine, razdeljene po posameznih občinah, kjer je dvojezičnost obvezna po zakonu. S tem dokumentom bodo lahko mladi Slovenci iz Italije zahtevali konkretno spoštovanje zaščitnega zakona in še posebej njegovega 10. člena. Po njihovem mnenju se z jasnimi zahtevami pride do lažjih pogajanj: Slovenci bomo lahko odslej od javnih uprav zahtevali točno število tabel in imeli realno možnost izračunanja stroškov za udejanjenje popolne vidne dvojezičnosti, kar naj bi bistveno pripomoglo k postopnemu udejanjanju vidne dvojezičnosti pri nas. Tomaž Špacapan Deželni tajnik Mladih Slovenske skupnosti ti s sklepom o ustanovitvi Zadruge Primorski dnevnik. A ta de-mokratizacijski proces je kmalu potem zamrl in nato obtičal na mrtvi točki vse do današnjih dni. Zakaj? Vsaka velika družbena reforma je velik politični in še prej intelektualni napor, ljudje pa radi živimo lagodno, razen če nismo osebno prizadeti. Poleg tega je očitno med nami kar nekaj demokratov s figo v žepu, in to ne le na eni strani. SKGZ je proces pluralizacije sprejela “obtorto collo" in je skušala svojo krizo prebroditi s čim manjšo škodo, tako da bi lahko pripravila revanšo v zanjo ugodnejših razmerah. Najbrž nismo daleč od resnice, če trdimo, da je ta trenutek zdaj dočakala. A procesa pluralizacije nista v celoti podprla niti SSk in SSO, pa čeprav sta ga sprožila, saj so bili do njega skeptični vplivni krogi v obeh organizacijah, nekateri pa so ga celo odprto bojkotirali. To je prišlo do izraza leta 1997 pri včlanjevanju v Zadrugo Primorski dnevnik in potem na njenem prvem občnem zboru, na katerem se je kandidatna lista, kije bila blizu tema dvema organizacijama, bolj klavrno odrezala. Tako se je “drugi tir" sprevrgel v "mrtvi tir" in o njem ni bilo več veliko sliša- poštovano uredništvo, v zvezi z zanimivimi intervjuji, ki ste jih objavili v zadnjih tednih in kjer ste vidne predstavnike enega dela manjšine spraševali o SKGZ, Primorskem dnevniku, možnih sinergijah med ustanovami itd., bi želel posredovati kratek razmislek. V prvi vrsti se mi zdi dokaj ponesrečeno grobo natolcevanje z obtožbami pristranskosti Primorskemu dnevniku, s predrzno zahtevo nekaterih intervjuvancev celo po nadzorni komisiji, ki bi tedensko preverjala in ocenjevala pisanje novinarjev dnevnika. Toliko bolj nesprejemljivo je tudi dejstvo, da to beremo v tedniku, kjer so bili “dmgačemisleči" v vseh teh letih popolnoma prezrti, kar se lahko čisto konkretno razbere iz podatka, ki zadeva prostor, ki je bil namenjen predstavnikom in dogodkom opcije SSO - SSK, in tistega, ki je bil namenjen ostali manjšinski stvarnosti (90% prvi skupini in 10% drugim!!). Precej površne se mi zdijo tudi trditve o visokem številu zaposlenih v sami SKGZ, saj ta kritičnost zadeva predvsem nekatere članice. Mislim npr. na dva dijaška domova, še posebno na tistega v Trstu, kjer deluje precej visoko število usluž- ti vse do današnjih dni, Slovenci v Italiji pa smo z organizacijskega vidika obtičali v veliki meri v razmerah, ki so pri nas nastale v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni. Kaj se Vam zdi predlog o združitvi časopisov Dom in Novi Matajur, ki izhajata v Benečiji? Ali bi ju bilo res pametno združiti? Kaj bi lahko še združili? In skupne ustanove: ali niso že v glavnem združene? Kakšne izkušnje imate o tem? Navedeni predlog diši po tisti re-vanši, o kateri sem prejle govoril. Težko boš prepričal, da je treba zaradi finančne stiske združiti Dom in Novi Matajur, ko se v isti sapi zavzemaš, da bi v Trstu zgradili celo nov Narodni dom, kot to dela izvršni odbor SKGZ. A mimo finančnih problemov je jasno, da je treba združevati to, kar je združljivo, se pravi po svoji naravi vse-manjšinsko, pri čemerne bi smeli dušiti političnega in kulturnega pluralizma. S tega vidika se mi zdi sprejemljiv predlog o večji koordinaciji glasbenega šolstva. S tega vidika se tudi sprašujem, zakaj SSO ni še pristopil k Slovenskemu izobraževalnemu konzorciju (SLOVIK). Na splošno podpiram vse tisto, kar krepi demokratično življenje v slovenski manjšini, saj je to dolgoročno v korist vsem stranem in manjšini kot celoti. Seveda je za to potrebna neka strategija. Ali je Primorski dnevnik skupen projekt? Kot član uredništva ne bi govoril o uredniški liniji časopisa. Kot eden izmed pobudnikov ustanovitve Zadruge Primorski dnevnik pa bi ugotovil, da pluralizacija Primorskega dnevnika ni prerasla faze zametka. Trenutne razmere so namreč približno takšne, da kdor ima večino v Zadrugi Primorski dnevnik, je tudi lastnik osrednjega sedeža časopisa, pa še tiskarne in oglaševalne agencije, pod katero za nameček spada tajništvo časopisa. Ni čudno, če je predsednik SKGZ Rudi Pavšič nedavno likvidiral kot floskulo trditev, da je Primorski dnevnik glasilo celotne manjšine. Kljub temu menim, da bi moral bencev zato, da lahko zadostijo potrebam dokaj razvejane in zahtevne vzgojno-izobraževalne ponudbe. Štejemo si vsekakor v čast, da sta oba domova naši članici, kot smo ponosni tudi na to, da v sklopu tržaškega Dijaškega doma delujejo tudi jasli, ki predstavljajo izredno in dragoceno pomoč za našo širšo narodnostno skupnost v Trstu. Zanimivo pa bi se bilo tudi vprašati, ali naj bo taka ponudba še naprej samo v breme članici SKGZ ali pa tukaj gre za širši vse-manjšinski interes. V vaših intervjujih sem zabeležil tudi veliko kritik na račun SKGZ glede preteklosti, kjer pa nisem opazil niti oklepaja o tem, kaj je SKGZ v svoji povojni zgodovini ustvarila v korist celotne skupnosti, od znastvenoraziskovalnega inštituta do NŠK, od SSG do Glasbene matice pa vse do špetrske dvojezične šole in številnih drugih ustanov, ki so danes ključnega pomena za obstoj in razvoj naše skupnosti. Ta daljnovidnost je tudi omogočila, da je naša manjšinska organiziranost med najbolj markantnimi v okviru manjšin, ki so nam podobne po številčnosti. Gotovo so razna vodstva SKGZ zagrešila marsikatero, tudi veliko napako, zamolčati daljnosežnost do- biti Primorski dnevnik skupen. Razpolaganje z dnevnikom je za manjšino, kakršna je naša, izredno bogastvo, a tudi izredno breme, saj ta medij terja kar velik del vseh manjšinskih sredstev. In to so v glavnem javni prispevki. Če se bo dnevnika lastila le ena stran, bi se lahko zgodilo, da bi ga naposled izgubili vsi. Sicer pa je prav to spoznanje botrovalo ustanovitvi zadruge. Mislim, da bi se morali vrniti na to pot. Če hoče SSO imeti večji vpliv na dnevnik, potem mora tudi okrepiti svojo prisotnost in odgovornost v zadrugi. A nadaljevati bi morali z uresničevanjem celotnega projekta, v sklopu katerega se je rodila zadruga in ki je predvideval “sorodno reševanje vprašanja, kako zagotoviti vsemanjšinsko lastništvo in uporabo nepremičnin vsemanjšin-skega pomena in pripadnosti", kot se je tedaj obvezalo skupno predstavništvo. Mar ne bi bilo smotrno, recimo, da bi Zadruga Primorski dnevnik postala vsaj še lastnica sedeža dnevnika v Trstu? Marni absurd, da Primorski dnevnik plačuje najemnino za stavbo, ki so jo nekoč prevzeli od Ciril-Metodove družbe z izrecnim namenom, da bi služila dnevniku? Kdo pa je uradni lastnik te stavbe? Eden izmed segmen tov družbe KB 1909. Ta družba je lahko veliko bogastvo za slovensko narodno skupnost v Italiji, lahko pa je tudi problem za njen demokratični razvoj. To postane, če v organizacijskem kontekstu, katerega del je, prevzema funkcijo politične narave, tako kot je bilo značilno že za družbeno gospodarstvo Slovencev v Italiji za časa SFR Jugoslavije. A prepletanje med politično in gospodarsko funkcijo na dolgo roko škodi eni ali drugi, če ne celo obema, saj gre za različni logiki, ki lahko prideta med seboj v konflikt, njuno prekrivanje pa je vsekakor skregano z demokracijo. Ta je po mojem eden izmed gordijskih vozlov, ki bi ga moral rešiti, kdor se danes zavzema za krepitev demokratičnega življenja med Slovenci v Italiji. Drugače rečeno, ali ne bi bilo vredno na novo premisliti model krovne organizacije, ki se je med Slovenci v Italiji uveljavil v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni tudi v luči razmer v tedanji matični državi? Morda bi bilo to bolj daljnovidno početje, kot je iskanje revanše v duhu že zdavnaj končane hladne vojne. ločenih strateških izbir in dejanske uresničitve številnih projektov pa je zagotovo vsaj znak določenega prezira. Rad bi poudaril, da SKGZ noče ne kritizirati ne napadati sorodne krovne organizacije, ugotavlja samo določena dejstva: SKGZ si konkretno želi določenih sprememb pri porazdelitvi finančnih sredstev z uvedbo novih in jasnejših kriterijev! Zdi se pa, da deželno vodstvo SSO ni najbolj zainteresirano za take možne novosti ali vsaj ne kaže posebnega navdušenja, čeprav bi take spremembe lahko nagradile marsikatero njeno članico (npr. glasbeno šolo E. Komel). Danes seveda nihče nima še prave formule v žepu, gotovo pa bi bilo potrebno veliko naprezanja in soočanja med vsemi akterji, ki imajo podoben cilj: reformo financiranja v prid virtuoznim in strateško perspektivnim manjšinskim organizacijam, v prepričanju, da status quo bo v krizni situaciji hudo prizadel prav slednje. Mi si take reforme in konkretne spremembe gotovo želimo, kot si želimo tudi tvorno sodelovanje v upanju, da določene ostre besede in tovrstni javni napadi na našo organizacijo niso samo izraz nepripravljenosti za stvarno soočanje z realnimi potrebami manjšine. Uvio Semolič Mladi za mlade v Ljubljani Predstavitev CD-ja o dvojezičnih tablah Foto Kroma Prejeli smo Kratek razmislek 1. julija 2010 Kristjani in družba Značilne hiše v Transilvaniji . 55. redna seja Slovenske škofovske konference Beseda je tekla o aktualnih temah Julija. Tudi to so ustanovili Rimljani in ga imenovali po Juliju Cezarju. Mesto je znano tudi po tem, da so dvakrat v zgodovini podpisali listino zedinjenja Transilvanije z Romunijo leta 1599 in leta 1918. Stolnica sv. Mihaela nadangela je v romanskem slogu iz 12. stoletja, pravoslavna stolnica pa je bila pozidana leta 1921. Obiskali smo osrednji del "citadele", kjer pri severnem vhodu stražijo vojaki v srednjeveškem kroju. Povzpeli smo se na nekdanjo "grmado", kjer stoji velik obelisk v spomin na tri obglavljene voditelje kmečkih uporov leta 1784. In že smo hiteli naprej do vasice Sibiel, kjer smo si ogledali razstavo naiv-ikon. Pred sto leti je namreč krajevni pravoslavni župnik začel zbirati po kmečkih hišah ikone, ki so jih ljudje sami izdelovali, ker niso imeli denarja, da bi kupili bolj dragocene. Zato so verske prizore slikali na steklo. V tej vasi smo večerjali na značilni turistični kmetiji. Prenočili pa smo v mestecu Sibiu. J. Markuža današnje družbe z njeno sekularnostjo in egoističnimi interesi, je prepričan papež Benedikt XVI. Na koncertu v dvorani, poimenovani po Pavlu VI., so izvedli skladbe Nikolaja Rimskega-Korsakova, Sergeja Rahmaninova, Petra Iljiča Čajkovskega, Modesta Musorgske-ga ter Hilarionovo skladbo za zbor in orkester. Ruskemu narodnemu V Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano je v ponedeljek, 21. junija 2010, potekala 55. redna seja Slovenske škofovske konference (SŠK), na kateri so se škofje srečali tudi s Senatom Teološke fakultete Univerze v Ljubljani. Škofje so opravili refleksijo Slovenskega evharističnega kongresa in beatifikacije prvega slovenskega mučenca Alojzija Grozdeta, ki sta 13. junija 2010 potekala na celjskem stadionu Arena Petrol. Šlo je za največji verski shod v zadnjih letih, ki ga je slovenska javnost dobro sprejela. Škofje so poudarili, da je bilo evharistično slavje pozitiven dogodek in da bi bilo smiselno podobne manifestacije vere organizirati tudi v prihodnje. Člani Škofovske konference so se podrobneje seznanili z nekaterimi drugimi pomembnimi cerkvenimi in družbeno-političnimi dogodki, med drugim z rezultati referenduma o arbitražnem sporazumu in odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije glede ustavnosti nekaterih členov Zakona o verski svobodi. Potrdili so predloge Slovenske liturgične komisije, povezane z liturgičnim koledarjem za prihodnje cerkveno leto, in obravnavali nekatera poročila ter načrtovali delo za prihodnost. Beseda je tekla tudi o začetku delovanja Fakultete za poslovne vede v nastajajoči katoliški univerzi. Slovenski škofje so se 22. junija in 23. junija v avstrijskem božje-potnem središču v Mariazellu srečali s člani Avstrijske škofov- orkestru je dirigiral Carlo Ponti Jr., sin Sofije Loren, ki je bila tudi med poslušalci koncerta, ki je bil osrednji dogodek Ruskih dnevov v Vatikanu. "Zunanji minister" Moskovskega patriarhata, metropolit Hilarion je med obiskom povedal, da bo Vatikan vrnil obisk z nastopom zbora Sikstinska kapela. ske konference, 24. junija pa so se v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja pred dnevom državnosti udeležili sv. maše za domovino. V drugem delu srečanja so se sestali s člani Senata Teološke fakultete. Seznanili so se s poročilom o delovanju fakultete v preteklem študijskem letu, v katerem je bilo vpisanih 684 študentov. Člani Senata so predstavili raziskovalno delo omenjene znanstvene ustanove, ki želi delovati tudi v korist Cerkve na Slovenskem. Sogovorniki so iskali načine prihodnjega sodelovanja med Teološko fakulteto in SŠK. V sklepnem delu srečanja je predsednik SŠK ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres v navzočnosti članov Senata in uslužbencev Zavoda sv. Stanislava zavodskemu ekonomu g. Antonu Homarju v zahvalo in priznanje za požrtvovalno in predano delo pri skrbi za zagotavljanje materialnih pogojev šentviške vzgojno-izobraževalne in kulturne ustanove podelil odličje sv. Cirila in Metoda. Na Radiu Ognjišče Zgodbe povojnih slovenskih sirot Na Radiu Ognjišče se je v oddaji Moja zgodba začel niz pričevanj sorodnikov vojnih ujetnikov in civilistov, ki so jih dale oblasti v Sloveniji pobiti po drugi svetovni vojni. Od 9. junija do 18. avgusta se bo ob sredah zvrstil izbor pričevanj, ki so zdaj v arhivu vladne komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic. Računa se, da je množica žrtev 1.050 umorjenih zapustila več kot 3.400 otrok, mlajših od 18 let. Več kot 140 otrokom so po vojni umorili oba starša. Za premnoge potomce žrtev je veljalo nekakšno prekletstvo, saj so doživljali vse vrste nasilja, zatiranja, ropanja, diskriminacije. Otroci so bili pahnjeni v revščino, ubijali so njihove talente, jim onemogočali šolanje. Mnogi so utrpeli trajne duševne travme. Njihove zgodbe odkrivajo trpljenje, ki je bilo skrito javnosti. V časih, ko se nam dobro godi, jih le težko razumemo, pravijo uredniki niza, zato velja tem dragocenim oddajam prisluhniti s spoštovanjem, usmiljenjem, sočutjem. Potrpeti je treba s trpljenjem in spoštovati moč preživetja. Ob koncertu ruskih glasbenikov v Vatikanu Papež in ruski patriarh poudarjata pomen kulturne izmenjave Papež Benedikt XVI. in patriarh Moskve in vse Rusije Kiril se zavzemata za ohranitev evropskih krščanskih korenin skozi kulturo. To se je izkazalo ob robu nedavnega koncerta ruske duhovne glasbe, ki ga je ruska pravoslavna Cerkev podarila poglavarju katoliške Cerkve. Patriarh Kiril je v pozdravnem nagovoru, ki ga je pred koncertom prebral vodja oddelka za zunanje zadeve Moskovskega patriarhata, metropolit Hilarion, poudaril pomembnost kulturne izmenjave med Rusko pravoslavno Cerkvijo in katoliško Cerkvijo. Kultura naj ima povezovalno vlogo za vse kristjane v njihovi obrambi skupnih duhovnih vrednot. Po poročanju Slovenske tiskovne agencije se je prvič v zgodovini zgodilo, da so ugleden orkester in zbora - Ruski narodni orkester, Moskovski sinodalen zbor in Sanktpeterburška kapela - skupno nastopili v Vatikanu in izvajali izvrstne ruske skladbe. Kiril je v svojem sporočilu med drugim še zapisal, da so v letih preganjanja Čerkve in prevlade ateizma v državi, ko večina prebivalcev ni poslušala cerkvene glasbe, te skladbe, kakor tudi ruska književnost, veliko prispevali k širjenju evangelijskega sporočila ter visokih moralnih in duhovnih idealov med posvetnim prebival- stvom. Papež Benedikt XVI. pa je poudaril, da je potrebno ohranjati današnjo kulturo, posebej evropsko, ki počiva na krščanstvu, saj se sooča z grožnjo, da ne bo upoštevana. Ta cilj je mogoče doseči s približevanjem ljudstev in z dialogom med kulturami. Evropske krščanske korenine so, poleg religije, skozi mnogo generacij sestavljene iz dediščine umetnosti in kulture, kar je dragocen vir za narode s krščansko vero, ki so bili povezani s kulturo in umetnostjo. Korenine lahko in morajo, tako na Zahodu kot na Vzhodu, spodbujati k novemu humanizmu ter postati odgovor na izzive Tradicionalni izlet Novega glasa (3) Potovanje v Romunijo Maramureš V soboto zjutraj smo zapustili Bukovino in se preko prelaza Prislop, ki leži na nadmorski višini 1.416 m začeli slikavati nagrobnike s portreti pokojnikov in z večkrat hudomušnim opisom posebnosti iz njihovega življenja v opomin živečim. Spet skozi spuščati v dolino reke Višeu v pokrajino Maramureš. Tu smo videli znamenite hiše, ki so okrašene z barvnimi okraski, pa tudi žlebovi so lepo izdelani. V Mosei-Borša smo imeli kosilo. Na osrednjem trgu je spomenik padlim 1989, ki so se uprli komunistični diktaturi. V vasici Ieud smo si ogledali staro leseno cerkev iz leta 1364, ki je najstarejša v tej pokrajini. Lesene hiše z okraski na zunanji strani smo videli v Rozavlea. Popoldne smo obiskali znamenito "veselo" pokopališče v vasi Sa-panta, kjer je neki domači slikar in župan v začetku prejšnjega stoletja začel po- bukove gozdove in prelaze smo proti večeru prispeli v kraj Baia Mare, kar pomeni Veliki rudnik. V preteklosti so bili v okoliških goratih pobočjih rudnika bakra, premoga, zlata in drugih kovin. Danes je industrijsko področje. Transilvanija Naslednji dan je bila nedelja. Odpotovali smo proti mestu Kluž-Napoka, ki je glavno msto Transilvanije. V tej pokrajini, ki ji pravimo tudi Sedmograška, baje zaradi sedmih gradov, ki so bili v lasti Sasov (Nemcev v 12. stoletju). Opazili smo, da prebivalci te dežele spoštujejo nedeljo kot Gospodov dan. Po vaseh nismo videli nobene živinske vprege, ljudje so bili praznično oblečeni, odhajali so iz cerkve ali so prihajali k nedeljski maši. Stolna cerkev v Klužu je posvečena Nadangelu Mihaelu. V njej imajo ob nedeljah tri svete maše, v romunščini, madžarščini in nemščini. Mi smo imeli sveto mašo v župnijski kapeli. Trg okoli stolnice in lepo opravljeni ljudje so nudili lep pogled in prijazen odnos. Mesto so ustanovili že Rimljani in ga imenovali Apolona. Ime Napoka spominja na nekdanje Dakijce. Stolna cerkev je zgrajena v gotskem slogu iz 13. stoletja. Ob njeni južni strani je veličastni kip Kralja Matjaža na konju, ki je tu kraljeval (1458-1490) ter se uspešno bojeval proti Turkom. Videli smo tudi njegovo rojstno hišo. Mesto je čisto in prijazno. Po kosilu smo se odpravili naprej do mesta Alba PREHRANA 1. Mleko (to gala): "Mleka sem vam dal piti, ne jedi, ker je še niste zmogli, pa tudi zdaj je še ne zmorete" (1 Kor 3,2). Pomeni: Zmerne zahteve, ker strogih ne bi prenesli. "O tem bi mogli veliko govoriti, a bi težko razložili, ker ste leni za poslušanje. Kajti vi, ki bi po času morali biti učitelji, zopet potrebujete, da bi vas kdo poučil o začetnih prvinah Božjih izrekov, in ste postali potrebni mleka, ne pa močne hrane. Vsakdo namreč, ki dobiva mleko, nima izkušnje z besedo pravičnosti, ker je otrok. Močna hrana pa jeza odrasle, za take, ki imajo zaradi svoje trajne drže izurjena čutila, da razlikujejo dobro in hudo" (Heb 5,11-14). "Je z malo mleka hranil se, ki ptice nasičuje vse"! (Božične hvalnice, himna). Konica je v kakovosti hrane: mleko je lahka hrana, ptice pa uživajo močno hrano. Mleko je za plazilce, za ptice so semena! 2. Kvas (dzyme): 'Marne veste, da malo kvasa vse testo prekvasi? Postrgajte stari kvas, da boste novo testo, ker ste opresni. Kristus, naše velikonočno jagnje, je namreč žrtvovan" (1 Kor 5,6-7). 3. Opresnik (adzymos): “Proslavljajmo torej, toda ne s starim kvasom hudobije in zla, ampak z opresnikom iskrenosti in resnice" (1 Kor 5,8). 4. Sol (to šla): "Vaša beseda naj bo vedno prijazna, s soljo začinjena, da boste vedeli, kako je treba vsakemu odgovarjati" (Kol 4,6). PRESTOLNICA Jeruzalem (Ierousalem): “Sinaj je namreč gora v Arabiji, ujema pa se s sedanjo Jeruzalem, ki je sužnja s svojimi otroki. Ona Jeruzalem pa, ki je zgoraj, je svobodna in ta je naša mati" (Gal 4,25-26). "Približali ste se marveč gori Sion in prestolnici živega Boga, nebeški Jeruzalem, in tisočem angelov, svečanemu zboru, in zboru prvorojencev, m ki so zapisani v nebesih, in Bogu, sodniku vseh, in duhovom pravičnih, ki so dosegli popolnost, in sredniku nove zaveze, Jezusu, in krvi kropljenja, ki govori glasneje ko Abelova" (Heb 12,22-24). SLUŽBE 1. Poslanec (apostolos): "Kako lepe so noge oznanjujočih mir, oznanjujočih dobro"! (Rim 10,15). Pomen: Prožne in hitre noge poslanca, ki hiti z dobro novico. 2. Oskrbnik (oikonomos): "Tako nas vsakdo imej za služabnike Kristusove in oskrbnike Božjih skrivnosti" (1 Kor 4,1). 3. Vojak (stratiotes): "Trpi tudi ti kakor dober vojak (2 Tim 2,3). Kristusa Jezusa" STANOVI 1. Oče (pater): "Kajti ko bi imeli tudi na tisoče vzgojiteljev v Kristusu, vendar nimate mnogo očetov; zakaj v Kristusu Jezusu sem vas po evangeliju jaz rodil" (1 Kor 4,15). 2. Devica (parthenos): "Ljubosumen sem namreč na vas z Božjo ljubosumnostjo, kajti enemu možu sem vas zaročil, da vas Kristusu privedem kot čisto devico" (2 Kor 11,2). "Sklenil sem zavezo s svojimi očmi in kako sem pazil na devico"! (Job 31,1). Devica v tem primeru pomeni zavezo. Kakor Salomon vabi mladeniča: “Pazi na moje zapovedi, da boš živel, na moj nauk kakor na zenico svojega očesa"! (Prg 7,2). ŠOTOR Šotor (skene): "Vemo namreč, če razpade naša šotorska hiša na zemlji, imamo Božjo zgradbo, hišo, ki ni narejena z rokami in je večna, v nebesih" (2 Kor 5,1). "Jaz se namreč že darujem (izlivam) in čas moje razveze (šotora) je blizu. Dober boj sem doboje-val, tek dokončal, vero ohranil" (2 Tim 4,6-7). Piancastagnaio (Siena), obnova cer i mm , t mS 9* ■ ■ WtWS *p’ m iaiM Emi H 1 ■ V -,\f L v ‘ y v? !l v. 2 vi Z OSMIMI TISOČINKAMI KATOLIŠKI CERKVI STE NAREDILI VELIKO ZA MNOGE S tvojim obrazcem CUD lahko sodeluješ pri izbiri osmih tisočink tudi če ti ni potrebno predložiti davčne napovedi. Zadostuje dvakratni podpis kartice, ki je priložena CUD-u: v razdelku “Chiesa cattolica” ter spodaj, v prostor za “Firma”. Nato kartico oddajte na pošti v zaprti beli kuverti, na katero napišete priimek, ime, davčno številko ter besedilo: “Scelta per la destinazione delTotto e del cinque per mille delHrpef”. Za dodatne informacije pokličite na brezplačno telefonsko številko 800.348.348. feddV^o suihmodeiion cud Chiesa cattolica TUDI LETOS LAHKO POLEG OSMIH TISOČINK IZBERETE TUDI NAMEN PETIH TISOČINK. DAVKOPLAČEVALEC SE LAHKO S SVOJIM PODPISOM IZRAZI O NAMENU OSMIH IN PETIH TISOČINK, SAJ SE PODPISA NE IZKLJUČUJETA. OBA PODPISA NE POVZROČATA DAVKOPLAČEVALCU NOBENIH DODATNIH STROŠKOV. C.E.I. Conferenza Episcopale Italiana www.8xmil CHIESA CATTOLK ^ • v^l NOVI Gonska glas SCGV E. Komel / Jazz na Snovanjih Cikel Snovanj Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel se je nadaljeval z dvema koncertoma, posvečenima jazz glasbi. V petek, 18. junija, seje, na trgu sv. Antona v Gorici, predstavil kvartet Tritto-Sturiale-Spanghero-Gavosto, v soboto, 19. junija, pa Komel Jazz Contemporary Ensamble in Trio Vrabec Nova Gorica, ki sta nastopila na Gradini v Doberdobu. Kvartet že uveljavljenih glasbenikov je nastal ob srečanju Gianluce Jana Sturialeja s pianistom Leonardom Vitom Trittom, s katerim je šest let sodeloval pri organizaciji didaktičnih koncertov v projektu “Miles in the Dark” - Bianco Nero ed elettrico. Sturialeje h a kvartetu povabil še dva kolega iz jazz oddelka Centra Komel, kontrabasista Pietra Spanghera in bobnarja Francesca Gavosta. Na koncertu so odigrali izbor za kvartet aranžiranih skladb iz sodobnega jazz repertoarja, z vplivi pop in rock glasbe. Predstavili so dve kompoziciji ameriškega kitarista Deana Brovvna, s katerim je Sturiale sodeloval na evropski turneji “Groove VVarriorTour” leta 2005. Brownov Clave Groove povzema po afrokubanski tradiciji, Beatin Silver pa je zelo hitra latino skladba. Zaigrali so med drugim predelano verzijo skladbe Some Skunk Funk, v spomin na pred kratkim preminulega saksofonista Michaela Breckerja, in priredbo izredno lepe melodije Live to Tell Patricka Leonarda. Sturiale v svoj repertoar zelo rad vključuje dela kitarista in poliinstrumentalista Franka Zappe, enega največjih skladateljev 20. stoletja. Tokrat so iz zgodovinskega albuma Grand Wazoo izbrali pesem Blessed Relief. Med drugimi so igrali še skladbe Billa Evansa, Wayneja Shorterja, Kevina Eubanksa. Koncert seje zaradi tehničnih težav, ki jih je povzročilo slabo vreme, začel nekoliko kasneje. Na koncu pa je prevladala izvrstna glasba, pritegnila in navdušila je številne poslušalce. Naslednji večer se je predstavil Komel jazz Contemporary Ensamble, sestavljen iz učencev jazz oddelka Centra Komel, kije na glasbeni šoli zaživel pod mentorstvom Gianluce Jana Sturialeja. Nastopili so s številnimi priredbami skladb, od jazza do latino glasbe. Posamezni učenci so za nastop prepisali solistične prehode znanih izvajalcev, kar je pomembno v didaktičnem smislu. Med drugim so zaigrali Gesualdo Blues znanega trobentača Jacka VValratha in Follovv Me kitarista Pata Metheneya, po katerem sta večera dobila ime. Koncert seje končal z nastopom Tria Vrabec, ki ga sestavljajo pianist Anže Vrabec, bobnar Roman Kobal in kontrabasist David Šuligoj. Tokrat se jim je pridružila še pevka Mojca Milone. Skupaj so predstavili jazzovske priredbe znanih tujih in slovenskih pesmi. Gianluca Jan Sturiale je bil zelo zadovoljen z obema večeroma. Pohvalil je uspešno sodelovanje s Centrom Komel. Iskreno se zahvaljuje predvsem Alessandri Schettino, ki je s strastjo in odločnostjo spremljala projekt, ravnatelju Silvanu Kerševanu ter občinskemu odborniku Stefanu Ceretti. Sturiale pravi, da so se učenci zelo dobro izkazali na koncertu in na izpitih. Pokazali so veliko zanimanja ter resno pristopili k delu, zato jih je treba voditi in podpirati. POGOVOR V spomin Za vedno se je poslovil Niko Zotti V sredo, 23. junija, je bil na Peči pogreb, na katerem smo se številni prijatelji in znanci poslovili od vedrega in veselega moža Nika Zottija, ki je pred odhodom v večnost doživel zelo težko kalvarijo. Peto sveto mašo je daroval dekan Karel Bolčina, ki je imel izjemno tople besede o pokojniku, pozdravil pa je tudi v imenu župnika Viljema Žerjala, ki je bil tudi zelo navezan na pokojnega Nika. Niko Zotti je bil rojen na Peči 21.11. leta 1933 materi Mariji Kovic in očetu Mirku Cotiču. Imel je še sestro Pierino, ki je dve leti mlajša. Pri dveh letih in pol je pokojni Niko ostal sirota, umrl mu je namreč oče. V mladih letih je bil Niko krojač v Gorici pri Mavriču. Kasneje je delal v papirnici LA. CE. GO. v Sovodnjah. Od leta 1977 pa je bil postrežnik na liceju Trubar v Gorici in prav na tem delovnem mestu smo ga najbolj vzljubili, tako kolegi kot učno osebje, predvsem pa goriški dijaki, ki se še danes spominjajo predvsem njegove tople besede in vedrine, s katero je tudi druge nagovarjal k svetlejšemu pogledu na svet. Upokojil se je leta 1994, a spomin na njegovo delo v slovenskem šolskem centru ni obledel, o čemer so pričali številni nekdanji dijaki na pogrebu, kajti: "Naš Niko je bil Niko"! Pokojni Niko je bil tudi strasten lovec z velikim občutkom za naravo, v kateri je iskal predvsem mir. Leta 1966 se je poročil z gospo Milojko, rodila sta se jima otroka Erika in Marko, ki sta si oba ustvarila lepi družini. Zadnja leta pred tragedijo je Niko izjemno užival v družbi vnukinj. Januarja leta 2005 ga je zadela možganska kap (ictus) in od tedaj dalje je imel redno kak hujši zdravstveni problem vse do julija leta 2008, ko se je stanje močno poslabšalo, tako da je moral biti priklopljen na umetno dihanje in ni več stopil s postelje, zadnje mesece je bil v komi. Otroka, žena in bližnji svojci so mu vsa leta, ki jih je preživel v bolnišnici, zvesto stali ob strani. Bog je Nika Zottija in svojce odrešil 21. junija letos. Ohranili ga bomo v lepem spominu, Večni pa naj mu dodeli veselje in mir! Matej Pintar, predsednik društva Sedej v Števerjanu, o bližnjem festivalu Prireditelji števerjanskega festivala toplo vabijo na svoj jubilej Spet je pred nami festival narodno-zabavne glasbe v Števerjanu, ki bo potekal od 2. do 4. julija. Tudi tokrat se iskreno zahvaljujemo predsedniku društva F. B. Sedej Mateju Pintarju, ki si je odtegnil nekaj dragocenega časa in nas obiskal na uredništvu. Na letošnji, 40. festival je prijavljenih 40 ansamblov. Je to slučaj? To je res slučajno. Kar rado se dogaja, da se ansambli prijavljajo zadnji trenutek. Ob koncu prvega roka vpisov so bili vpisani samo štirje. V naslednjem tednu jih je prišlo zraven še 36. Tako smo dosegli okroglo številko, ki primerno obeležuje obletnico. Je to število nadpovprečno ali podpovprečno? Letošnje število je nadpovprečno. Največ jih je bilo menda okrog 35. Po navadi se jih prijavi približno 30; kakšno leto jih je bilo najmanj 17. Ker je naš festival v Sloveniji priljubljena tekmovalna revija in se ansambli radi pokažejo še zlasti takrat, ko gre za okroglo obletnico, jih bomo letos imeli veliko. Tudi letos bo našo prireditev snemala radio-televizijska postaja Rai in posnetek nato posredovala RTV Sloveniji. Obletnico bomo obeležili tako, da bo vsak večer po tekmovalnem delu še nekaj programa. V petek in nedeljo bodo nastopili ansambli, ki so večkrat bili uspešni na festivalu; igrali bodo števerjanske viže. Spored bosta napovedovala Jasna Kuljaj in Janez Dolinar. Na oder bodo stopile tudi osebe, Števerjanci in zunanji sodelavci, ki so v teh štirih desetletjih veliko storile za festival. V program bomo vključili tudi naše mlade: prav je, da imamo pred sabo to, kar je doslej bilo, predvsem pa tudi to, kar še bo. Prav je, da se tudi oni pokažejo na odru. V soboto zvečer pa bomo predvajali 35-minutni dokumentarec o festivalu, ki ga je pripravila Rai v režiji Marije Brecelj in s pomočjo našega vaščana Jana Leopolija, ki je tudi član komisije. Mislim, da bo za ljudi res zanimiv. Koliko časa se pripravljate na letošnji dogodek? Komisija se je z Janezom Dolinarjem, ki nas redno spremlja pri pobudi, začela pogovarjati že pred dobrim letom, torej pred lanskim festivalom. Konkretno smo začeli delati pred dvema mesecema. Zraven so odbor festivala in člani društva. Tam smo vsi “šefi" in vsi delavci. Kaj bo še novega letos? Finaliste bomo razglasili v soboto zvečer, v petek torej ne. Tako bo komisija imela pred sabo globalno sliko in bo lahko ocenjevala bolj objektivno. Novost bodo tudi posebna priznanja za glasbenika ali pevca, ki se bo na poseben način izkazal v svojem nastopu. Kaj pa bi povedal o prizorišču? Festival letos žal ne bo potekal med Borovci, kjer je zaslovel. Premestili smo ga v park For-mentinijevega gradu, kjer je že potekal pred leti. Za to smo se odločili, ker je tam velik prostor, kjer lahko postavimo šotor, ki nam omogoča, da bo prireditev uspešno potekala ne glede na vreme. Tonam je namreč v zadnjih letih pošteno ponagajalo. Borovcev ob Sedejevem domu nam ni bilo lahko zapustiti, saj smo v ta prostor veliko vložili, nanj smo tudi čustveno navezani. Upamo, da nam ne bo nihče zameril. Izbira ni bila lahka, bila pa je potrebna. Postavili bomo velik šotor - 40 m x 20 m -, prostora bo za vse. Organizatorji vsekakor upamo, da nam bo vreme naklonjeno. Buf-fetbo organiziran kot lani, na Trgu svobode pred cerkvijo. Ste imeli pri organizaciji kakšne posebne težave? Težave so vedno iste, birokratske narave. Čeprav smo predstavili skoraj enak načrt kot lani, vedno znova najdejo kaj novega. Stalno moramo spremljati zadevo in iskati nove rešitve. Pri tem se želim zahvaliti arh. Arturu Brescianiju, ki z nami sodeluje in nam pomaga. Boste imeli tudi kakšno spremljevalno pobudo? Ponudili bomo pokušnjo vin. Kmetje in vinogradniki darujejo svoja vina društvu. Mi jih bomo prodajali, izkupiček pa bomo dali v dobrodelne namene. Ker so nam darovali, se nam zdi prav, da mi darujemo naprej. Glavno je, da delamo in da se še naprej povezujemo. Če nam v prihodnje ne bo več uspelo prirejati tako velikih pobud, bomo naredili pa kaj manjšega. Glavno je, da se srečujemo in ohranjamo našo dobro voljo. Kdor ne bo mogel priti v Števerjan, vas bo lahko spremljal po internetu... V neposrednem prenosu bodo ljudje od vsepovsod lahko spremljali festival na portalu www.sedej.org. Naši fantje so nekaj mesecev načrtovali zadevo, zadnje tedne pa konkretno preverjajo različne možnosti, da bi bila kakovost posnetka čim boljša. Vaš festival še vedno velja za eno najodmevnejših prireditev v zamejstvu. Kaj vam to pomeni? To je tekmovanje in ni "šagra". Ansambli imajo profesionalen pristop do pobude, zaradi česar ga imamo tudi mi. Zato moramo nujno iz leta v leto izboljševati prireditev, katere kakovost raste. Vsaka pobuda ima svoj vrh. lipam, da ga še nismo dosegli, da lahko še rastemo. Seveda smo na naš festival in na to, da je ena najbolj odmevnih prireditev v italijanskem zamejstvu, zelo ponosni. Za festival pridejo zraven številni Števerjanci, mlajši in starejši. Vsi sodelujemo in se združimo. Znamo pozabiti na stare zamere, "potegnemo skupaj" in zaženemo našo stvar! Za konec? Vse bralce vabim, naj v prvem julijskem koncu tedna pridejo v Števerjan, ker bo gotovo zelo lepo. /DD KCLB / Večer dalmatinske pesmi in glasbe Na valovih melosa z melanholičnim nadihom Po zamisli prireditelja, Kulturnega centra Lojze Bratuž, bi se poslušalci v soboto, 19. junija, lahko prepustili rahlo otožnim dalmatinskim melodijam - ob teh misel nezavedno splava k valovanju Jadrana, ki objema skalnate obale, obžarjene od sonca - pod omamno dehtečimi lipami na dvorišču KCLB. Toda zaradi prav nič prijaznega vremena, ki je junijski dan odelo v dežni plašč, je Večer dalmatinske pesmi in glasbe odmeval v veliki dvorani KCLB, a vseeno je dodobra ogrel srca številnega občinstva, ki je prišlo tudi z vipavskega konca, saj sta program prireditve ob koncu letošnje sezone KCLB sooblikovala Glasbeno društvo Tamburjaši iz Vipave in klapa Mo-tovun. V tipičnem slogu z melanholično nostalgičnim nadihom je začetne note v uvodnem delu, v katerem so prevladovale dalmatinske ljudske pesmi, odpelo osem pevcev zlitih glasov pod vodstvom Tomislava Pahoviča, ki je v nekaterih pesmih nastopil kot solist. Klapa Motovun deluje že sedem let in od začetka je njen umetniš- ki vodja prof. Marko Ritoša. Sestavljajo jo amaterski pevci, ki so zaradi navdušenosti, s katero pristopajo k petju, in ob strokovnem vodenju kaj kmalu zasedli pomembno mesto na hrvaški sceni tovrstnega glasbenega žanra. Klapa Motovun se pojavlja na priznanih klapskih festivalih in tekmovanjih na hovemu tipičnemu petju in jim naklonili topel aplavz, ki so ga upravičeno bili deležni tudi Tamburjaši, t. j. mladinski tam-buraški orkester Glasbenega društva Tamburjaši iz Vipave. Sedaj ga sestavlja 14, v glavnem zelo mladih glasbenikov, nekateri so še osnovnošolci in spadajo v drugo generacijo tamburašev. Ta je nastala na OŠ Draga Bajca v Vipavi pod mentorstvom Vlaste Lokar Lavrenčič. Ti mladi tamburaši, ki poleg tamburic obvladajo še druga glasbila, so najprej sodelovali s starejšimi glasbeniki, potem pa osnovali svoj orkester, s katerim so 1. 2008 Hrvaškem. Celovečeren koncert je že imela tudi v italijanskem mestu Rimini, v Sloveniji pa je prvič nastopila pred dvema letoma v hali Tivoli v Ljubljani. Njeno že zakoreninjeno srečanje v domačem kraju pa je vsako leto v septembru na Trgu Andrea An-tico v Motovunu. Prisotni so radi prisluhnili nji- nastopili na državnem srečanju tamburaških in mandolinskih skupin in orkestrov Slovenije ter prejeli zlato priznanje. Od tedaj so se že nekajkrat ovenčali z zlato lovoriko. Njihov repertoar je kar pester in večkrat sodelujejo z drugimi pevskimi društvi in glasbeniki. Tako je vzklila tudi povezava z motovunsko klapo, s katero imajo napovedanih še nekaj nastopov. S programom, ki je obsegal priredbe dalmatinske ljudske pesmi ter popularnih skladb znanih pevcev, med drugim tudi slovite Dragoje-vičeve Cesarice - nekatere so prepletali tudi solistični nastopi An-je Zobec (oboa) in Dominika Lavrenčiča (saksofon) -, so poslušalcem omogočili okusiti tipični ritem in stil dalmatinskih "kot na morskih valovih pozibavajočih" se melodij. Pokazali pa so tudi, da iz tamburic znajo izvrstno izvabljati zvoke z otožnim prizvokom, tipičnim za tovrstne pesmi. Po končanem kar dolgem programu so si poslušalci z vztrajnim ploskanjem prislužili še dodatek. Dalmatinski večer se je končal v čisto obmorskem slogu: z družabnostjo, na kateri so zadišale sardele na žaru s polento; vse skupaj je bilo mogoče zaliti z zlato žlahtnino, seveda tudi z istrsko malvazijo. Ob tem so se mladi glasbeniki in pevska klapa iskrivo razživeli, da kar niso mogli oditi domov. Res prijeten večer z dognanim programom za konec sezone! Iva Koršič S-rifiji r "if.ir i' -" j;.!. Cerkev sv. Ivana v Gorici / Praznovanje zavetnika Slovesno mašno bogoslužje v čast sv. Janezu Krstniku "Bog je milostljiv". Občuten slovesni mašni obred so na koru z mogočnim petjem ulitih glasov spremljali pevci mešanega pevskega zbora Lojze Bratuž iz Gorice pod odločnim vodstvom Bogdana Kralja in ob orgelski spremljavi Mirjam Furlan. Ob koncu sv. maše so v čast Mariji Devici zapeli pesem Glejte, že sonce zahaja, ob kateri srce zadrhti in misel splava na nebeške poljane k naši Materi. Slovesnemu bogoslužju je po lepi slovenski navadi sledilo še kresovanje. No, resnici na ljubo je bil kres na železnem podstavku bolj simboličen, tak pač, kakršnega dovolijo zakuriti v mestu po vseh varnostnih pravilih, a vseeno so se ob njegovem vžigu zaiskrile predvsem oči otrok, ki imajo ob poplesavanju plamenov in utrinjajočih se iskric še posebno veselje. Seveda so kresovanje na lepem in prostornem vrtu za cerkvijo sv. Ivana pospremile rajna kapljica in osvežujoče pijače ter sladke in slane dobrote vseh vrst, ki so jih pripravile običajne roke spretnih gospa, pa tudi mož, postrežljivo pa so jih prisotnim ponujale zelo aktivne članice pastoralnega in gospodarskega sveta slovenske duhovnije, ki vzorno skrbi za duhovno hrano, zraven pa ne zanemarja tudi družabnih trenutkov, katerih smo v tej razčlovečeni, brezbrižni družbi še kako potrebni. IK Izbor arhitektovih del v Državni knjižnici Svetozar Križaj se je vrnil v Gorico Slovenski arhitekt Svetozar Križaj (1921-1996) se je vrnil v Gorico. Plečnikovemu učencu, ki je natanko pred 70 leti maturiral na goriškem italijanskem znanstvenem liceju - kot edini Slovenec v razredu -, je namreč Državna knjižnica v svojih razstavnih prostorih Mario Di Iorio postavila razstavo skic, risb in načrtov, pa tudi dokumentarnega gradiva, ki bo na ogled vsaj do 17. julija. Gre za kompleksno osebnost, ki je nekaj časa živela tudi v Gorici, je v svojem pozdravu povedal direktor knjižnice Marco Menato. Poudaril je tudi, da ustanova, ki jo predstavlja, rada daje primerno pozornost arhitekturi, saj je že osvetlila lik Fabianija in Pozzetta. Sploh pa je izrazil zadovoljstvo nad sodelovanjem s Pilonovo galerijo v Ajdovščini, ki je razstavo omogočila. Njena direktorica, Irene Mislej, je v slovenščini pozdravila goste, ki so nalašč prišli iz Ljubljane; goriški dogodek (razstavo Križaj evih risb in skic s Plečnikovega seminarja v študijskem letu 1946-47 na temo spomeniške arhitekture so že pripravili v Ajdovščini 1. 2008) je namreč odmeval tudi v medijih slovenske prestolnice. Da je arhitektura med drugimi umetnostnimi zvrstmi kar zapostavljena, je poudaril tudi arh. Diego Kuzmin, ki je pripomnil, da v današnjem šolskem sistemu manjka močno osnovan študij arhitekture. V naših krajih morda premalo znani Križaj se je rodil v Ajdovščini, svojo pot v arhitekturo pa je Marco Menato in Irene Mislej začel kot dijak v Gorici. Slovenskega jezika se je učil na ilegalnih tečajih. Po maturi se je vpisal na vseučilišče v Padovi, po nekaj letih pa v Bologni. Propad fašiz- ma ga je pripeljal v primorsko partizansko gibanje, čeprav, kot je zapisala dr. Mislej v katalogu, je partizanstvo "preživel boreč se z besedo in ne z orožjem". Konec vojne je dočakal v Trstu, nato se je preselil v Ljubljano, kjer je odkril Plečnika kot izvrstnega umetnika in uči-i telja. Njegova de- ; ; ' la se odlikujejo j po jasnih linijah, j■<( rafiniranosti de- t- tajla, elegantni kombinaciji materialov. Postal je pravi svetovljan. Njegove skice "zrcalijo ne le vaje v risanju in senčenju, ampak tudi filozofsko refleksijo o globljem pomenu s človeško roko zidane tvorbe" (I. Mislej). / DD DOBERDOB | Ob sklepu sezone SKD Hrast Raznovrsten, mladostniški zborovski večer Ob sklepu pevske sezone so v Doberdobu prihod poletja pozdravili s tradicionalnim celovečernim koncertom, ki ga že vrsto let prireja SKD Hrast in na katerem se predstavljajo različni pevski sestavi iz zamejstva, celotne dežele in tudi Slovenije. Doberdobsko društvo je na letošnjem koncertu imelo v gosteh kar dva zbora, ki sta obogatila večer na doberdobskem Krasu. Publiki sta se tokrat predstavila MePZ Zahre iz nekoliko bolj oddaljene karnijske vasice Sauris in precej bližji dekliški pevski sestav, DVS Bodeča neža iz sosednjega Vrha Sv. Mihaela. Šlo je za pester večer, na katerem je pesem vseskozi spremljala tudi dramska žilica vseh nastopajočih. Koncert je bil namenjen predvsem ljudski pesmi in njenim različnim motivom, ki se izrisujejo skozi kulturno bogastvo naših krajev. Dobrodošlico poslušalcem in obema gostujočima zboroma so izrekli domači pevci MePZ Hrast pod vodstvom dirigenta Hilarija Lavrenčiča. V duhu večera so skozi štiri utrinke prikazali raznolikost slovenskega obmejnega območja. Poslušalcem so predstavili izseke iz koroške ljudske zakladnice, rezijan- fičen pevski sestav, ki je nastal v mali staronemški jezikovni skupnosti v Karniji. Zbor je leta 1974 nastal z glavnim ciljem ohraniti in ovrednotiti njihovo specifiko. Od leta 2002 ga vodi zborovodja Mario De Col-le. Tudi v Doberdobu so poslušalci tako lahko spoznali veliki večini povsem neznano nemško skupnost v Furlaniji Julijski krajini. Predstavili so se z izborom napevov, ki je obsegal ljudske pesmi iz Saurisa, furlanske napeve in nekaj italijanskih priredb. Prired- ski napev o gori Kanin ter seveda tudi primorske ljudske motive. Na odru se je nato predstavil zbor iz Saurisa. Gre za zelo speci- be nemških ljudskih pesmi, ki izhajajo prav iz Saurisa in okolice, so uglasbili sami domačini, ki se zanimajo za etnografijo in gla- sbo. Drugi del koncerta so z značilno mladostno energijo oblikovala vrhovska dekleta DVS Bodeča neža pod vodstvom zborovodkinje Mateje Černič. Izbrale so zelo zanimiv prijem: združile so priredbe ljudskih pesmi in modernejših stvaritev, ki so nastale izpod peresa mlajših slovenskih skladateljev. Med njimi so predstavile tudi Tržačana Iztoka Cergola in njegov Žejni oleander. Šlo je torej za prepletanje modernejše glasbe s prizvoki jazza in tradicionalne slovenske ljudske pesmi. Tudi dekleta so poskrbela za prijeten "dramski” sklep svojega nastopa. Večer so sklenili pevci iz Zah-reja, kot se Saurisu pravi v nemščini. V ospredju je spet bilo domače ljudsko izročilo z otroškimi izštevankami, podoknicami, veseljaškimi napevi, a tudi z bolj zbranimi in umirjenimi pesmimi. Kljub slabemu vremenu, ki je nekoliko ponagajalo organizatorjem, so tako poslušalci lahko vseeno uživali na prijetnem glasbenem večeru, ki je na doberdobskem Krasu postal v zadnjih letih že prava tradicija. AČ Obvestila Goriška društva vabijo v KC L. Bratuž, na ploščad pred telovadnico (v primeru grdega vremena v bar), na ogled svetovnega nogometnega prvenstva na velikem ekranu in v prijetni družbi. SCGV Emil Komel sprejema vpise v šolsko leto 2010/11. Informacije na tajništvu (tel. 0481 532163, 0481 547569), email info@emilkomel. eu ali na spletni strani www. emilkomel. eu. Društvo slovenskih upokojencev za Goriško obvešča udeležence na izlet na Pokljuko v soboto, 10. 7. 2010, da bo avtobus odpeljal ob 6.45 izpred cerkve v Doberdobu, nato bo posta-nek na Poljanah, na Vrhu Sv. Mihaela, vSovodnjah pred cerkvijo, v Štandrežu pred cerkvijo, v Podgori pri športni palači in pri Pevmskem mostu pri vagi. Priporoča se točnost! Slovenska knjižnica Damir Feigel iz Gorice, Korzo Verdi 51, sporoča, da bo urnik v poletnem času, od 28. junija do 3. septembra 2010, naslednji: ponedeljek: 8.00 - 16.00; torek 8.00 - 16.00; sreda 8.00 - 16.00; četrtek 8.00 - 16.00; petek 8.00 -16.00. Zaprta pa bo od 9. do 20. avgusta 2010. Darovi Ob krstu Gabrijela Černiča daru-jeta nonota Marijan in Nadja 100 evrov za cerkev na Vrhu Sv. Mihaela. Ob poroki hčerke in krstu vnukinje Petre darujeta Benjamin in Vida Černič za cerkev na Vrhu Sv. Mihaela 100 evrov in za vokalno skupino Bodeča neža 100 evrov. RADIO SPAZIO 103 (od 2.7.2010 do 8.7.2010) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob nedeljah, od 20.00 do 21.00. Spored: Petek, 2. julija (v studiu Andrej Baucon): V poletje s polkami, valčki in popevkami - Zanimivosti v naši okolici - Humor. Sobota, 3. julija (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v beneškem in rezijanskem narečju. Ponedeljek, 5. julija (v studiu Andrej Baucon): Poletni mix z Andrejem -Zanimivosti doma in po svetu. Torek, 6. julija (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru - Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 7. julija (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Človek in domače živali I. del - Izbor melodij. Četrtek, 8. julija (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev - Glasba iz studia 2. ZCPZ ob sodelovanju SCGV Emil Komel Velik uspeh "Stabat mater za Ljubko Šorli ii V nabito polni cerkvi sv. Ivana v Gorici je Združenje cerkvenih pevskih zborov - Gorica v sodelovanju s Slovenskim centrom za glasbeno vzgojo Emil Komel priredilo spominski večer v počastitev 100-letnice rojstva go-riške pesnice Ljubke Šorli, ki je s svojim življenjem in literarnim ustvarjanjem pričevalec primorske polpretekle zgodovine in simbol pokončnosti ter plemenite človekoljubnosti v dobi, ki so jo zaznamovali pojavi sovraštva, nasilja in krivic. Večer se je začel z izvedbo treh Arsatelier. Besedila je recitirala Jasmin Kovic. Sledila je znana Pergolesijeva sakralna drama Stabat mater, ki je besedno in glasbeno ganljiva izpoved o trpljenju in vdanosti. Izvajali so jo Orkester Nova iz Nove Gorice, Katja Lavrenčič -basso continuo, Dekliška vokalna skupina Bodeča neža in solo-pevki Erika Regulyova - sopran ter Mirjam Pahor - alt. Dirigiral je Luigi Pistore. Vsi glasbeniki so v predstavljenih skladbah in še zlasti v Pergo-lesijevi Stabat mater prikazali lepo vokalno tehniko in občute- pesmi na besedilo Ljubke Šorli, ki so jih uglasbili Tomaž Simčič, Zorko Harej in Andrej Bratuž. Za to priložnost jih je orkestriral mladi zamejski skladatelj Patrick Quaggiato. Te so: Pastirci gredo v Betlehem, Velika noč in Pomlad prihaja; zapel jih je Otroški zbor SCGV Emil Komel pod taktirko Damijane Čevdek Jug ob spremljavi godalnega ansambla no interpretacijo, ki ju ta glasba zahteva. Dogodek je priklical nenavadno veliko število poslušalcev, ki so ob koncu nagradili izvajalce z izjemno dolgim ploskanjem. Torej uspel dogodek, sad sodelovanja med našimi ustanovami in Javnim skladom za kulturne dejavnosti Republike Slovenije, ki je projekt tudi sofinanciral. SKRD JADRO, SKRSD TRZIC in ZDRUŽENJE STARSEV SLOVENSKE ŠOLE v ROMJANU vljudno vabijo na večer pod zvezdami ŽIVETI Z LADJEDELNICO pesmi, podobe, pričevanja - predstavitev dvojezične knjige "LET 100 ANNI" z zgodovinarjem Giuliom Mellinatom - dokumentarec Maria in Liberta' liceja ISIS M. Buonarroti iz Tržiča - pričevanje o delu v ladjedelnici s sindikalistom Danilom Peričem - MePZ Starši Ensemble pod vodstvom Silvie Pierotti torek, 6. julija 2010, ob 20.30 Piazzetta v Panzanu Precejšnje število vernikov se je v četrtek, 24. junija, zbralo v cerkvi sv. Ivana v Gorici, kjer ima sedež Slovensko pastoralno središče, da bi počastili zavetnika sv. Janeza Krstnika, čigar god praznujemo prav na ta dan. Da bi bilo slavje še bolj slovesno, so medse povabili g. dekana iz Šempetra Janeza Kržišnika, ki je vodil mašno daritev ob somaševanju župnika Marijana Markežiča in g. Alessia Stasija, kije po študijskem letu v Rimu spet med nami. Msgr. Žbogar, ki - razen kake izjeme - nepretrgoma vse leto daruje večerno sveto mašo, jo je tokrat spremljal iz klopi. Okrog oltarja je bila lepa skupina strežnikov - v njej prevladujejo deklice! -, ki razveseljivo pričajo, da je versko dogajanje v cerkvi svetega Ivana ži- vahno in s svetlim upanjem zre v prihodnost. Tudi ta želja, da bi ostali trdni v veri in narodni zavesti, se je utrnila dekanu Kržišniku med homilijo, v kateri je imel prvo mesto na j večji izmed prerokov, Janez Krstnik, ki je oznanjal prihod Odrešenika in ga imel čast krstiti v reki Jordan, kakor nazorno kaže slika na glavnem oltarju go-riške cerkve sv. Ivana. Navezujoč se na evangelij o rojstvu Janeza Krstnika in na njegovo življenjsko poslanstvo, ki je pripravljalo pot Odrešenikovemu delovanju, je dekan poudaril, kako je Božja beseda zmeraj živa, nikdar ne presahne, pa tudi to, da je življenje velik Božji dar. Zaustavil se je pri tem tudi ob pomenu očetovstva in pojasnil, da ime Janez (iz hebrejskega Jeho-hanan, skrajšano Joha-nan), ki ga je za svojega predhodnika izbral Bog sam, pomeni, Komentar Slovenija ima talent Za evharistični kongres, ki smo ga obhajali v nedeljo v Celju, sedaj že lahko rečemo, da je bil velik dogodek -ne samo v Cerkvi na Slovenskem, ampak kar v državi. Kongres se je dotaknil ne samo slovenskih katoličanov, ampak tudi tistih, ki se v Cerkvi ne prepoznajo ali pa jim Cerkev pomeni celo trn vpeti. Kakor vsaka štiri leta, pa je velik dogodek tudi svetovno prvenstvo v nogometu. Letos še toliko večji, ker se je med peščico svetovnih nogometnih velesil znašla tudi Slovenija. V teh dneh se bo verjetno marsikdo v širnem svetu trudil, da odkrije na svetovnem zemljevidu to malo podalpsko deželo. Oba dogodka imata svojo težo. Spominjata na televizijsko oddajo "Slovenija ima talent", v katero so v preteklih mesecih prihajali različni ljudje, da bi pokazali, kaj izrednega in lepega zmorejo pokazati. Oddaja je dosegla izjemno gledanost. Zanjo gotovo ne moremo reči, da je pred ekrane privabljala zgolj radovedneže; čisto upravičeno lahko rečemo, da je Slovenija odkrivala samo sebe, kakor ko se včasih zapeljemo v kakšen še nepoznan kotiček naše domovine, ki ga dotlej nismo poznali in ga z občudovanjem odkrijemo v njegovih lepotah. V času, ko človek iz dneva v dan prek medijev prejema sama negativna sporočila o tem, kako so eni zlobni, drugi pohlepni, tretji perverzni in tako dalje, je oddaja Slovenija ima talent za marsikoga bila sončni žarek v medijsko sivino in zatohlost. Mediji, vidimo, imajo pomemb- no vlogo pri tem, kako ljudje gledamo nase, kaj na sebi opazimo, kako vidimo svojo prihodnost. Spomnimo se tistega mornarja, ki v otroških zgodbicah o mornarjih v košari na jamboru budno gleda v daljavo in - kov daljavi zagleda kopno - to veselo novico sporoči drugim na krovu. Za razliko od njega se mornarji na palubi in v podpalubju borijo s podganami, ki v omenjenih pripovedih kar pregovorno skačejo sem in tja po krovu in ustvarjajo neprijeten občutek. Mornarji bi mogli biti nekakšna prispodoba medijev in novinarjev. Kakor tisti mornarji na krovu, ki preganjajo podgane in vzpostavljajo čistočo -tudi mediji odkrivajo razne zlorabe in nepravilnosti ter nanje opozarjajo. Kakšen novinar pa mora biti podoben tudi tistemu mornarju, ki zleze na jambor in gleda v daljavo, da bi takoj sporočil veselo novico. Žal v naših medijih večkrat manjka te daljnovidnosti, ki bi s pogledom, zazrtim v prihodnost, odkrivala nove možnosti, nove potenciale, nove talente. Meseci priprav na Slovenski evharistični kongres so bili nekakšen test tudi za novinarje in publiciste. Mnogi so eno napovedovali, zgodilo pa se je nekaj povsem drugega. V svojih razmišljanjih o kongresu so ga nekateri napovedovali kot manifestacijo moči katoliške Cerkve, politizacijo vere, pogrevanje re- vanšizma in podobno. Zdi se, kakor bi v napovedih kongresa ne znali najti in uporabiti pravih meril. Ocena, ki so jo vnaprej podajali, je bila narejena na podla- gi vsakdanjih razprtij. V tej luči so tudi kongres videli kot dodatno olje na ogenj obstoječih zamer. Nedelja pa je ponudila drugačno podobo, ob kateri so se napovedi mnogih urednikov, novinarjev in publicistov izkazale za kratkovidne in pritlehne. Še enkrat se je pokazalo, da peres v svojih rokah ne vrtijo veliki duhovi, ki bi bili zmožni videti onstran vsakdanje sivine. Celje je postalo eno samo presenečenje. Najprej, nihče ni pričakoval tako množične udeležbe. Kongresa seje udeležil več kakor vsak stoti Slovenec - skorajda dva od stotih! Mnogi so prišli peš, po dnevu ali več hoje, številni mladi soprečuli noč pred dogodkom v molitveni zbranosti in češčenju, na sam dan kongresa pa so v dobri volji verski program popestrili s kulturnimi vložki in pomočjo pri organizaciji. Med navzočimi so bili zdomci, ki so prišli iz daljnih Združenih držav, Kanade in drugod. Starost pri tem ni bila ovira, kakor tudi bolezen ni bila ovira za mnoge invalide. Celje je bilo to nedeljo res Slovenija v malem in najboljšem, gora dobre volje brez zagrenjenosti, ki se lahko napaja le iz res zdravih in globokih duhovnih korenin. Celje je odkrilo nov talent. Razkrilo je vodo podtalnico, ki se pretaka pod površjem, ne da bi zanjo vedeli. Celje je odkrilo, da slovenski človek živi iz globokih duhovnih korenin; da ima močan smisel za kulturne in duhovne vrednote; da ima močno vero v prihodnost. Z eno besedo: Celje je odkrilo duhovne in kulturne ideale, ki jih mnogi postavljajo pred svoj jaz. Pod skorjo sive vsakdanjosti, ki jo ustvarjajo mediji s tem, da skoraj ne poročajo drugega kakor o škandalih, korupciji, izigravanju, se zdi, ostaja močna vera in veliko življenjske modrosti starejših in mlajših, ljudi s podeželja in iz mest. Velika napaka in problem slovenske politike je to, da je slepa za tako velik duhovni in kulturni kapital, ki ga ima pred seboj in se zan j ne zmeni. Žal se slovenska politika ukvarja z ustvarjanjem kulture in duhovnosti, ki je še ni -in to očitno z namenom: da bi prikrila, skrila, potisnila neznano kam tisto, kar že imamo in iz česar smo kot narodna in nacionalna entiteta sploh nastali. Tako se ji zdi po- membnejši kulturni dogodek zažig strunjanskega križa ali podoba brezjanske Matere Božje s podgano v rokah, ki je nekdaj krasila mizo sedanje kulturne ministrice, kakor pa dejstvo, da se je v Celju zbralo 1300 pevcev, ki so dobesedno spremenili nebo nad Celjem. Sploh omembe vreden pa ni brezupni primer direktorja urada za verske skupnosti, ki je - se zdi - na to mesto postavljen bolj z namenom, da bi verske dogodke ignoriral, kakor pa da bi jih podpiral. Podoben je kakemu ministru za kulturo, ki bi si ob največjih koncertih tiščal prste globoko v ušesa, da ja ne bi česa slišal. Vsekakor velja imeti pred očmi olajševalno okoliščino, da slovenska politika še ne šteje dobrih dvajset let in da je to v političnem smislu čas pubertete in postavljanja na samostojne noge, ki se v času turbulentnega odraščanja praviloma hrani v zavračanju staršev in prednikov. In državni vrh, ki se je očitno preveč zanašal na negativne napovedi nekaterih novinarjev, je tokrat močno zgrešil svoj poklic. Število tistih, katerim je tudi poklican služiti, je bilo res tako veliko, da bi udeležba vsaj kakšnega predstavnika uradne politike sodila k bontonu in spodobnosti. Resnici na ljubo je Slovenija že letos pozimi na olimpijskih igrah - pa tudi sedaj na nogometnem svetovnem prvenstvu - pokazala, da ima skrite, nepričakovane talente tudi na tem področju. V enem in drugem primeru gre za ljudi, ki imajo pred seboj cilje, ideale, ki jih hočejo dosegati, jim služiti, ne da bi pri tem najprej iskali sami sebe, svoj jaz, svoj dobiček. Slovenija pa dobiva v zadnjem času tudi drugačen obraz. V marsikateri državi nekdanje Jugoslavije je Slovenija veljala za obljubljeno deželo, prijazno in eko- nomsko obetavno. Ljudje, ki so si v zadnjih letih tu služili kruh, danes razočarani pripovedujejo o izkoriščanju, ki jih je doletelo. Beremo tudi, kako prek našega ozemlja iz vzhodnih držav na zahod prevažajo delavce - ne kakor ljudi, dostojno, ampak kakor delovno silo, potrebno, da opravi neko delo. Tudi na ta način se Slovenija kaže navzven v svet. Nikakor pa ne moremo reči, da s tem odkriva svoje talente. To ji ni v ponos in človek se čudi, od kod so se takšne slabe navade prikradle v našo kulturo, ki jo je še pred desetimi leti psiholog Trstenjak opisal z besedami “slovenska poštenost" -kakor da bi se kultura v dobrih desetih letih obrnila na glavo, v nekulturo. Tudi v gospodarstvu se je nekaj zalomilo - mednarodna primerljivost iz zadnjih dni kaže na strmo upadanje konkurenčnosti v gospodarstvu in zaposlovanju. Premier sicer ta upočasnjeni zalet pojasnjuje s tem, da je Slovenija v zadnjem času veliko investirala v odpravo socialnih problemov. Vendar se to - kot rečeno - na socialnem področju ne pozna. Demokratična politika služi skupnemu dobremu. Pred očmi bi morala imeti vsakega in vse. V nedeljo je več kot 32. 000 ljudi prineslo v Celje dobro voljo, ki so s tem pokazali, da imajo pred očmi skupno dobro. Te dobre volje, ki so jo ljudje prinesli sami od sebe, zastonj, bi se lahko razveselila tudi politika, jo prišla pozdravit in še spodbudit k skupnemu dobremu. Pa se to ni zgodilo. Zdi se, da je Celje od Ljubljane za naše državnike predaleč, Južna Afrika, o kateri se večini Slovencev še sanjati ne more, pa je za iste oddaljena le za en skok, ki ga je mogoče opraviti v dobrem dnevu. Robert Petkovšek Foto DPD Oglej / Srečanje Slovencev, živečih po Italiji "Vsi ste eden v Kristusu Jezusu" V celoti objavljamo homi-lijo, ki jo je v oglejski baziliki, v nedeljo, 20. junija, imel dr. Robert Petkovšek na srečanju, namenjenem Slovencem, ki živijo razkropljeni po Italiji. Kot že vrsto let je to snidenje Slovencev priredil Svetovni slovenski kongres - Konferenca za Italijo -, ki ji predseduje Marjan Terpin. ragi bratje in sestre v Gospodu, sredi današnjega evangelija najdemo vprašanje, ponovljeno v dveh različnih oblikah: Kaj pravijo ljudje, kdo sem? in Kaj pa vi pravite, kdo sem? Po 2000 letih ti dve vprašanji nista zastareli. Še vedno zadeneta v bistvo. Kako Kristusa sprejemajo ljudje danes, današnja kultura, današnji svet; in kako ga sprejemam jaz? Na vprašanje dobi Jezus odgovor najprej, kako ga ljudje vidijo od zunaj. Zunanji ljudje so v njem videli mogočnega človeka, podobnega Janezu Krstniku ali starozaveznemu preroku Eliji. Janez Krstnik je bil človek velikega zatajevanja, a mogočen v besedi in odločnosti. Ljudje so množično drli k njemu v puščavo in ob njem ponovno dobivali življenjsko jasnost, odločnost, pogum, moč. Elija pa je oče prerokov, tistih, ki iščejo božje obličje. Sredi poganov v Kanaanski deželi je na moker oltar priklical ogenj; vdovi v Serapti je obudil sina. Elija je bil torej božji mož, poln ognja, poln božje bližine in navzočnosti. Judje so gledali naprej - in koga so pričakovali? Elijo. V Eliju so videli mesijo, odrešenika, tistega, s katerim bo prišla polnost časov, polnost prerojena v Bogu. Verjeli so, da bo Elija prišel in vse prenovil (Mr 9,12). Kakšen odgovor bi lahko dali Jezusu danes o tem, kako ga vidi zunanji svet. Eno je gotovo: Jezus je sprejet kot pozitiven lik. Nihče se o njem ne izraža negativno, grdo. Vendar pa v njem mnogi ne vidijo mesije, Kristusa, Odrešenika. Nekateri ga vidijo kot izjemno dobrega človeka, ki je pridigal o dobroti in ljubezni; drugi imajo Jezusa za svobodnjaka. Renan, sloviti francoski zgodovinar in ateist, ga je imenoval "sladkobni galilejski sanjač". Za druge je bil Jezus revolucionar, ki si je upal razglasiti bratstvo in enakost vseh ljudi. Zopet drugi v njem vidijo superzvezdnika, ki vleče za seboj mase ljudi ali pa vidijo v njem utelešenje kozmičnih energij. Ko se sprašujemo o tem, kako današnja kultura vidi Jezusa, sta pomembni dve stvari. Najprej, človek danes ne išče velikih duhovnih izzivov, spreobrnjenj, novega neba in nove zemlje. Človek danes je podoben tistemu utrujenemu človeku iz antičnih časov, ki je iskal notranjega miru. Ta notranji mir je našel v apatiji in ataraksiji. Razmišljal je nekako takole: naj se zunaj mene zgodi, kar se hoče, le da ostane nedotaknjen moj notranji mir. Tudi danes prevladuje takšen duh. Imenujemo ga indiferentnost, neopredeljenost, mlačnost, relativizem. Mladi imajo navado reči: mi je vse ravno, mi je vseeno. Druga stvar ob vprašanju, kako današnji čas vidi Jezusa, pa zadeva nas verne. V evangeliju je Jezus sam priča svojih del: kar govori, to dela. Po Vnebohodu je postala priča Jezusove osebe Cerkev. Če so Jezusa mešali z Janezom Krstnikom in Elijem, to pomeni, da je tudi Jezus bil človek ognja, človek močne in jasne besede. To je bila tudi Cerkev v antiki. Ni bila kakšna bleda podoba; duh krščanstva je bil živ; verni krščanstva niso doživljali kot suknjič, ki ga po potrebi zamenjaš; krščanstvo so doživljali kot vse ali nič. Njihova izbira je bila: ali krščanstvo ali nič. O tem govori toliko mučencev, ki jih je dala tudi zemlja, na kateri stojimo: Hila-rij in Tacijan, Kancij, Feliks in Fortunat, Servul in Just iz Trsta, Maver iz Poreča, Florijan iz Norika in mnogi drugi neimenovani. Vsi ti možje in žene so pogumno Kristusa izpovedovali pred sodišči: tudi za ceno življenja Kristusa niso zatajili. Ne nazadnje poznamo primere tudi iz današnjega časa, kako so mnogi v ognju za Kristusa - na primer v nedeljo za blaženega razglašeni Alojzij Grozde - dali zanj svoje življenje. O Jezusu danes govorijo naša življenja - življenja klerikov in laikov. Največkrat smo zmedeni in se sprašujemo: kaj neki lahko svetu kot kristjani damo? Izmišljamo si razne odgovore, razne strategije, razne načrte. Pa ne delujejo, ne funkcionirajo! In tako se nam zdi, da kraščanstvo danes nima kaj povedati. Za to pa ni krivo krščanstvo; ni se izčrpal Jezus, ampak mi verni, ki ga ne znamo prav živeti. V čem je bila skrivnost Elija: skrivnost Elija je bila v njegovem notranjem ognju. Tudi mi kristjani ne potrebujemo velikih načrtov in strategij, ampak notranjega ognja. Tu se Jezus obrača z vprašanjem na nas: Kaj pa vi pravite, kdo sem? Tudi to vprašanje nas že več kot 2000 let nagovarja; nagovarja naše izkušnje, naša razmišljanja in čutenja, nagovarja naš pogled v prihodnost. Koga in kaj vidimo v Jezusu? Pogled nazaj na antični Oglej nam veliko pove. Oglej, ki je bil v tistem času za Rimom naj večje mesto v Italiji, je bil mesto bogatega teološkega izročila. Tu so se križali teološki vplivi z Vzhoda in Ri- ma; poznana je oglejska veroizpoved in tudi liturgija; tudi mozaiki kažejo, v kakšnem se je oglejski človek izročal Kristusu pastirju. V vsem tem se je kazal notranji ogenj, ki je gorel za Jezusa Kristusa. In če pomislimo sedaj nase? Ali je v našem srcu tista mlačnost utrujenega človeka, ki mu je vse vseeno, ali pa gori plamen, ki želi v našem srcu zanetiti še močnejši plamen: plamen Gospodovega obličja. Preroki kakor Elija so bili tisti, ki so iskali Gospodovo obličje. Iskati Gospodovo obličje -to je edina prava strategija, edini pravi načrt, ki krščanstvu daje prihodnost. Kot kristjan moram imeti pred očmi živo Gospodovo obličje. To je tisto, kar nas bo kot kristjane delalo žive in prepričljive. Spomnimo na misel italijanskega filologa Guida Manacorda: "Verujem v Kristusa, ker je On svetloba. Vse v njegovem evangeliju je ožarjeno s svetlobo. V tej svetlobi, o Kristus, sem rojen, v tvoji svetlobi želim umreti". Ali živimo iz te svetlobe in ali to svetlobo dajemo naprej? Krščanstvo ni iskanje notranjega miru, ki so ga v antiki iskali stoiki ali epikurejci; krščanstvo je iskanje ognja, ki sta ga nosila v sebi Elija in Janez Krstnik. V svojem duhu sta bila jasna in odločna. Janeza sta ta odločnost in jasnost stali glavo. In ko je Jezus zase povedal, da ga zaradi njegovih besed čaka križ, trpljenje in smrt, ga je hotel Peter odvrniti od te poti, Jezus pa ga je zavrnil: Proč od mene satan. S tem je Jezus jasno povedal: satan se skriva v mlačnosti, v tem, da bi človek iskal svojega miru, ležernost. Pisatelj Lewis pa k temu dodaja: V svetu ni nevtralnega mesta; vsak kvadratni centimeter, vsako sekundo terja Bog zase in jo - njemu nasproti - terja zase satan. Danes stojimo pred Jezusovim vprašanjem o tem, kaj mislimo, kdo je? To vprašanje od nas ne terja samo dogovora; terja tudi stališče, držo. Od nas terja, da se zanj iz dneva v dan odločamo; mu obnavljamo svojo pripadnost; se mu izročamo. Preteklo nedeljo smo v Celju obhajali Slovenski evharistični kongres. Kongres je bil pravo presenečenje; mnogi so se bali, da bo udeležencev malo. Zgodilo se je nasprotno. Prišlo je več ljudi, kakor je bilo pripravljenega prostora. S tem se je pokazalo eno. Ljudje podcenjujemo vero, ki je v nas in drugih. Ta vera je veliko globlja. Je v nas kakor skriti zaklad ali talent. In če ima priložnost, pride na dan, se pokaže. Ko nas torej Jezus sprašuje o tem, kaj mislimo, kdo je, moramo odgovor dajati s svojim življenjem in obnašanjem. Iz našega življenja mora biti vidno, da nas notranje razsvetljuje in ogreva Jezus Kristus. Navzven mora biti vidno, da v svojem duhu stojimo pred obličjem Gospoda, ki je resnica in življenje. Sv. Avguštin nas glede evharistije spodbuja: Postanite to, kar zauživate! Pred nami pa je dan državnosti. Oglej in Salzburg nam Slovencem nista prinesla samo vere. V tej veri je slovenski človek tudi bistril in izčiščeval svojo odločno voljo, da se postavi na lastne noge kot samostojen narod, s samostojno državo. Kot kristjani smo dolžni, da v ognju vere vedno zavračamo tisto, kar škoduje našemu skupnemu življenju. Vera mora ogrevati občutek za pravičnost in resnico, za solidarnost in dialog. Vera ni drža, ki je konservativna, zaostala; vera je hrbtenica prihodnosti. Ne glede na politične okoliščine, v katerih živimo v Italiji ali Sloveniji, kot kristjani moramo biti nosilci vere in upanja. Eno in drugo pa moramo živeti dosledno: ne more nam biti vse eno, kar se okoli nas dogaja. Od naših prednikov se lahko naučimo, da moramo življenje živeti, ne vegetirati; da mora naše življenje goreti - navznoter za Kristusa, navzven za človeka in njegovo dostojanstvo, ne glede na to, kdo ta človek je. Kajti - kakor smo v današnjem berilu iz apostola Pavla slišali - vsi ste eden v Kristusu Jezusu. Robert Petkovšek Letošnja Štrekljeva nagrada prof. Viljemu Cernu Deseto, jubilejno Štrekljevo nagrado so letos, minulo nedeljo, podelili na lepi slavnosti na Štrekljevi domačiji na Gorjanskem pri Komnu. Dobitnik letošnje Štrekljeve nagrade je znani kulturni delavec iz Beneške Slovenije profesor Viljem Černo. Nagrado so mu podelili za velike zasluge pri ohranjanju slovenstva in slovenskega jezika ter narečja v Terski dolini. Profesorju Viljemu Čemu gre namreč zelo velika zasluga, da je slovensko tersko narečje živo in zapisano. Na slovesnosti so bili prisotni minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Boštjan Žekš, podpredsednik Državnega zbora Vasja Klavora, podpredsednik Svetovnega slovenskega kongresa Tomaž Pavšič, župan občine Komen in predsednik komisije za izbiro Štrekljevega nagrajenca Uroš Slamič, Igor Tršar izjavnega Sklada Republike Slovenije, slavnostni govornik pa je bil zgodovinar in raziskovalec z videmske univerze, Roberto Da pit. Minister dr. Boštjan Žekš je ob svojem nagovoru čestital nagrajencu in dejal, da je omenjeno priznanje iz občinske pobude preraslo v pomembno slovensko nagrado in izrazil zadovoljstvo, da gre le-ta letos v roke Viljemu Černu. Poudaril je še, da so Viljemu Čemu nagrado podelili za izjemne dosežke na področju zbiranja in ohranjanja slovenskega ljudskega blaga, pesmi in besede. Župan občine Komen Uroš Slamič je izbiro komisije pojasnil in poudaril izjemno kulturno delo nagrajenca, za katerega je dejal, daje veliko in neprecenljivo. Prof. Viljem Černo je bil med ustanovitelji kulturnega društva Ivan Trinko, trenutno pa je predsednik Narodne in študijske knjižnice. Veliko je naredil za slovensko manjšino v videmski pokrajni in je predstavnik Terske doline. Prof. Viljem Černo se nenehno bori za pravice Slovencev v Italiji, ki so priznane v zakonih, a nespoštovane; mednje trenutno spada tudi vprašanje sedeža dvojezične šole v Špetru. Za glasbo na slovesnosti je poskrbela skupina mladih glasbenikov BK Evolotion iz Beneške Slovenije. Luisa Cher pa je na slovesnosti tudi prebrala dve pesmi dr. Viljema Černa: Gremo tu sonce in Ter. Trst / Ob koncu gledališke šole Studio art Tečajniki so se izkazali v treh predstavah Bogato zamejsko gledališko dejavnost že četrto leto zapored dopolnjuje tudi gledališka šola Studio art, ki tečajnikom nudi dragoceno triletno gledališko izkušnjo v spremstvu kvalitetnih mentorjev na po- dročju dramske igre, govora, odrskega giba in drugih. Od svojega nastanka pa šola lahko računa tudi na vestno delo koordinatorke Maje Lapornik, ki si vseskozi prizadeva za uspešno delovanje šole, ki - kot je sama večkrat poudarila - želi svojim tečajnikom posredovati predvsem ljubezen do gledališke umetnosti. Vsako leto tečajniki predstavijo širši publiki rezultat celoletnega dela, letošnjo končno produkcijo pa smo si lahko pred kratkim ogledali v Kulturnem domu v Trstu. Zanimiv gledališki večer so izoblikovali tečajniki tretjega letnika z Brechotovo predstavo Izjema in pravilo, ki jo je podpisal režiser in mentor Boris Kobal, drugi letnik nam je v ogled ponudil predstavo Gorana Gluviča Video Klub, ki je nastala pod mentorstvom Jaše Jamnika, prvi letnik pa je s pomočjo nekaterih nekdanjih tečajnikov oblikoval duhovito predstavo Čenčarija Toneta Pavčka pod režijsko taktirko Sergeja Verča. Izjema in pravilo je nadvse aktualno besedilo, kigo- vori o večnem boju med oblastjo in podložniki, med krivico in pravico, ki vselej pripada močnejšemu. Mladi diplomanti so Brechotovo sporočilo zelo dobro poosebili v režijsko dovršeni predstavi, ki je navdušila tudi publiko. Drugačni vsebini smo bili priča z nastopom drugega letnika, ki nam je ponudila "simpatično igro s ščepcem absurda", kot jo je definiral sam režiser. Izjemno pisani predstavi pa smo bili priča z nastopom prvega letnika, ki se je ukvarjal s pojmom besede. Znano Pavčkovo igro so z izjemno svežino in duhovitostjo prelili v prepričljivo predstavo, ki nam daje vpogled v svet besed, ki je lahko marsikdaj izjemno zagoneten. Večer sta sklenila predstava plesnega giba z naslovom Mmmmmmmmmmmmiks, ki je sad celoletnega dela z mentorico Uršulo Teržan, in recital sodobne poezije Stripsodija, ki si jo je zamislil mentor govorne tehnike Tomaž Gubenšek. Končno produkcijo je povezovala nekdanja tečajnica šole Mairim Cheber. Nastopom je sledil težko pričakovani trenutek podeljevanja diplom, ki so jih prejeli tečajniki tretjega letnika: Kristijan Rok Bu-zeti, Veronika Don, Alex Jerman, Martin Juvan Kravos, Eva Kranj ac, Ilija Ota, Vida Saksida in Jasmina Smotlak. Diplome je z mentorji podelil predsednik Društva slovensko gledališče Adrian Sosič, ki je pozdravil vse prisotne in izrazil zadovoljstvo ob uspeli končni akademiji. Sklepni pozdrav je pripadel koordinatorki Maji Lapornik, ki se je pred koncem zahvalila in povabila na oder tudi vse letošnje mentorje gledališke šole. Patrizia Jurindc Društvo slovenskih izobražencev Program študijskih dnevov Draga 2010 je pomembno, da si vedno znova zastavljamo vprašanje, kako preživeti v trenutku, v katerega smo postavljeni, kako opravljati svoje poslanstvo, komu smo zavezani in končno: Mladinska knjiga v Ljubljani Knjižni namigi za poletne dni tudi zato, ker prikaže angleški pogled na zgodnji komunizem. Delo je prevedla Irena Madric. Mladinska knjiga je izdala paket knjig, primernih tudi za poletne dni. Kot poroča Slovenska tiskovna agencija, urednika Tatjana Cestnik in Andrej Koritnik sta pred kratkim predstavila romane Za vedno Elizabeth Gilbert, Nevesta je žal rekla ne Kerstin Gier, Poljub iz Rusije Briana Gro-verja in Jima Rickardsa, Najbolj iskan človek Johna le Carreja in Samotnost prašte-vil Paola Giordana. Roman Gilbertove Za vedno je nadaljevanje romana Jej, moli in ljubi, ki je v slovenskem prevodu izšel pri založbi Učila International. V prejšnjem romanu avtorica ugotovi, "da zakon absolutno ni stvar zanjo", vendar pa pride do zapleta, kar avtorica opisuje v pričujočem romanu, ki ga je poslovenil Miro Mrak. Avtoričinemu partnerju Felipeju, po rodu Brazilcu - ima pa avstralsko državljanstvo -, namreč prepovedo vstop v ZDA. Tako se par znajde v zagati, ki jo Gilbertova opisuje na 400 straneh. Ob tem se sprašuje o smiselnosti, usodnosti in mitih. Spoznanja jemlje iz literature pa tudi iz osebnih izkušenj. Roman Nevesta je žal rekla ne je po besedah Cestniko-ve "čudežno zdravilo proti slabi volji". Avtorica lažjega žanra je bralce navduši- la že z romanom Za vsako rešitev se najde težava. Tokrat ima glavna junakinja Eli-sabeth nalogo, da se poroči, a ne zares, pač pa tako, da bo zakon neveljaven. Med pripravljanjem poroke namreč ugotovi, da jo zaročenec vara, zato se ne želi poročiti z njim, obenem pa ji je žal, da bi šel poročni dogodek po zlu. Roman je prevedla Sandra Šukarov. Dogajanje najnovejšega romana znamenitega pisca vohunskih zgodb Johna le Carreja je postavljeno v Hamburg. Avtor, ki se rad ukvarja z napetim odnosom Vzhod - Zahod, se tokrat spopade s temo terorizma. Glavnega junaka, Čečenca, postavi v Nemčijo, kjer si želi študi- Elizabeth GILBERT rati medicino. Toda ker je sin terorista, ima za petami obveščevalne službe. Teroristični triler, kot ga je označil urednik knjige Andrej Koritnik, je prevedel Radovan Kozmos. Poljub iz Rusije je resnična pripoved o Britancu Brianu Groverju, ki se v 40. letih prejšnjega stoletja odpravi k ženi v tedanjo Sovjetsko zvezo. Po števil- Kerstin Gier NEVESTA je žal rekla lini Rickards Brian G rove i POLJUB IZ RUSIJE Ilomani Kerstin Gier ;o čudežno zdravilo »roti slabi volji. o/ /pe-ci Dvomljivka sklene premirje z zakonskim življenjem NADALJEVANJE USPEŠNICE JEJ, MOLI, LJUBI h \ojlopša resnična ljubezenska zgodba dvajsetega stoletja nih zapletih mu uspe iz "krempljev stalinistične administracije" ugrabiti ljubezen svojega življenja. Zgodba je takrat dvignila precej prahu, o njej sta se izrekla celo Chamberlain in Hitler. Po mnenju Cest-nikove je knjiga zanimiva Delo italijanskega avtorja Paola Giordana, po poklicu fizika, z naslovom Samotnost praštevil v prevodu Anite Jadrič je tenkočutna zgodba o Mat-tiu in Aliče, ki sta oba zaznamovana s travmatično izkušnjo. Aliče je doživela smučarsko nesrečo, v kateri je skoraj izgubila življenje, Mattia pa bremeni krivda, ker je kot otrok odšel na rojstnodnevno zabavo in ni poskrbel za duševno zaostalo dvojčico, za katero se je potem izgubila vsaka sled. Oba se počutita kot praštevili, ki sta si sicer zelo blizu, a se nikoli ne dotakneta, je pojasnil Koritnik. Toda junaka romana prav ta osamljenost zbliža ter med njima ustvari posebno čustveno vez. Drago Jančar Sergij Pahor Društvo slovenskih izobražencev je izdelalo program letošnjih študijskih dnevov Draga, ki so že 45. po vrsti. Potekali bodo prvi konec tedna v septembru v parku Finžgarjeve-ga doma na Opčinah pri Trstu (Dunajska 35); ostajajo torej zvesti tradicionalnim časovnim terminom in prav tako tudi tematskim izbiram, ki se držijo manjšinskih in splošnoslovenskih vprašanj, a ne zanemarjajo tudi občečloveških problemov. Napovedujejo pa se tudi neke novosti. Draga 2010 se bo začela v petek, 3. septembra, s popoldansko okroglo mizo z naslovom (Ne) Odnosi med generacijami. Hektor Jogan, Damjan Paulin, Julija Berdon in Neža Kravos bodo ob vodstvu Jožija Peterlina skušali obrazložiti vzroke nerazumevanja, konfliktov in problemov, ki zadnje čase vse bolj otežujejo odnose med starši in otroki, med starimi in mladimi, skratka med generacijami. To se pri nas med drugim pozna tudi v družbenem življenju, med drugim tudi s težkim vključevanjem mladih v naše manjšinske ustanove. Prvi dan Drage 2010 bo obogatil koncert zbora Perpe-tuum jazzile, ki ga vodi Tomaž Kozlevčar. Sobotni dan bo v celoti posvečen koroškim Slovencem. Ob 90-letnici plebiscita, ki je usodno ločil koroške brate od matice, se bodo Zdravko Inzko, Karel Hren, Jože Marketz in Janko Zerzer lotili splošnega stanja slovenske manjšine in orisali njen sedanji nezavidljivi položaj na političnem, gospodarskem, cerkvenem in kulturnem področju. Nedeljsko dopoldne 5. septembra se bo začelo z mašo, ki jo bo za udeležence Drage daroval goriški škofov vikar msgr. Oskar Simčič. V nadaljevanju bo prof. Mateja Pevec Rozman s teološke fakultete v Ljubljani in Mariboru odgovorila na vprašanje Etika in sodobni človek - kaj vodi v srečno življenje? Ko govorimo o sodobnem človeku, ne moremo mimo osrednjih značilnosti dobe, v kateri živimo. Gre za obdobje naše civilizacije, ki je prepleteno z individualizmom, relativizmom in pluralizmom. Posameznik se kljub globalni recesiji še vedno izgublja v potrošništvu in se odtujuje drugemu in samemu sebi. Zato kaj pomeni dobro življenje za človeka kot etično bitje. Drago 2010 bo v nedeljo popoldne zaključil pisatelj Drago Jančar. Govoril bo o pisatelju med umetnostjo in angažmajem. Na Slovenskem tako temeljiti pretresi družbenega in kulturnega življenja, kakršne je pred dvajsetimi in več leti sprožala Nova revija, niso več mogoči. Vse bolj družbeno brezobzirno in kulturno provincialno vzdušje današnje Slovenije duši izvirne in kritične glasove. Vse bolj prevladuje miselnost družbenega povzpetništva, v kulturi pa umetniških in intelektualnih mediokritet in njihovega pragmatizma. Ali je v takem stanju pisatelju še mogoče vztrajati pri estetsko zahtevnih kriterijih v umetnosti in ali sploh še imajo kakšen smisel njegovi javni posegi v družbeno in kulturno življenje? Kratke Slovenščina na bankomatih ZKB-ja Zadružna kraška banka je omogočila strankam, da se v vseh njenih bankomatih lahko poslužujejo tudi slovenskega jezika. To je dodatna pobuda, ki utrjuje politiko ohranjevanja identitete slovenske banke. Željo, da bi poslovali z bankomatom tudi v slovenskem jeziku, so večkrat izrazili tudi člani na zadnjih občnih zborih. V slovenščino so bile prevedene vse možne strani, ki jih je banki posredovala družba, ki upravlja bankomate večine zadružnih bank. Kot je izjavil predsednik Sergij Stancich na območnih sestankih, ki so zelo uspešno potekali v mesecu marcu po vsem teritoriju, predstavlja visoka naložba v posodobitev bankomatov z možnostjo uporabe slovenščine udejanjenje pomembnega političnega cilja, ki ga ima banka, to je ohranitev slovenskih korenin. “Naša banka je odprta za vse, a vsem mora biti jasno, v katero realnost stopajo”, je v svojih posegih poudaril predsednik upravnega sveta. Delovanje bankomata v slovenščini se pridružuje široki paleti uslug in storitev, ki jih člani in stranke lahko opravljajo v slovenskem jeziku. Ta politika ohranjanja slovenskih korenin je prišla do izraza tudi leta 2008, ob stoletnici osrednjega bančnega zavoda, ko je banka predstavila nov logotip. Slovenska kratica ZKB (Zadružna kraška banka) je nadomestila dotedanjo “BCC” (Banca di Credito Coperativo) ter si tako zagotovila tudi vsestransko razpoznavnost kot slovenska banka, ki je že sto let zakoreninjena na kraškem ozemlju. Z novo grafično podobo in novim imidžem je banka obnovila tudi svojo spletno stran. S pomočjo enostavnega in jasnega vmesnika nudi spletna stran www. zkb. it v slovenskem in italijanskem jeziku zasebnikom, podjetjem in članom vse informacije o novostih, proizvodih in storitvah, predvsem pa instrumente za samostojno vodenje svojega tekočega računa ZKB. S temi pobudami je kreditni zavod dokazal, da je globoko zakoreninjen v našem prostoru in pozoren do celotne krajevne skupnosti: v le-tej posluje neločljivo in v znamenju kontinuitete. Maremetraggio 2010 / Gost tudi "naš" Martin Turk Do sobote, 3. julija, bo tržaške ljubitelje filmskega sveta spremljala enajsta izvedba festivala Maremetraggio, ki seje začela 25. junija. Festival, ki večinoma poteka kot tradicionalno v Ljudskem vrtu, je razdeljen na v dve tekmovalni skupini: prva je namenjena predstavitvi zanimivih filmskih prvencev italijanskih režiserjev; pri izboru so prireditelji priviligirali celovečerce, ki žal niso bili vključeni v distribucijski obtok. Za nagrado Zlati ippocampo 2010 se bo potegovalo enajst režiserjev, med katerimi gre ometiti zlasti Susanno Nicchiarellijevo s filmom Kosmonavt in celovečerec Basilicata Coast to Coast Rocca Papalea. V kategoriji kratkometražnih filmov bo nagrada Enel podeljena enemu izmed 85 filmskih del, ki so v letošnji sezoni že uspešno gostovali po filmskih festivalih po Evropi: za nagrado se bo potegoval tudi zamejski režiser Martin Turk s kratkim filmom Vsakdan ni vsak dan. Repen / Nastop MoPS Sveti Jernej in razstava o aleksandrinkah Moška pevska skupina Sveti Jernej pod vodstvom Mirka Ferlana je sklenila sezono z lepim nastopom, kije bil v petek, 25. junija, na borjaču Kraške hiše v Repnu, kjer je bila med drugim do konca meseca na ogled bogata razstava z naslovom Skriti obrazi Aleksandrije - slovenske šolske sestre in aleksandrinke. Mednarodni festival Kras Nepozabna srečanja z glasbo Po dvanajstih letih za-pisanosti kitari je Mednarodni festival Kras ubral letos tudi "druge strune" in je razširil svoj obseg z dvotedenskim programom, ki je potekal na treh instrumentalnih področjih, kitare, klavirja in violine. Prvi, intenzivni teden je bil po tradiciji namenjen strunam kitare s tečaji za že izkušene, mlade kitariste in večernim koncertom, ki so tudi letos upoštevali raznoliko zasnovo, kjer je prostor za mednarodno priznane umetnike, vrednotenje izstopajočih krajevnih glasbenikov, povezave z evropsko in predvsem balkansko glasbeno sceno na eni strani, z ameriško na drugi, za različne glasbene zvrsti, za bolj poljudne in izbrane programe. Saksofonist Tomaž Nedoh, pevka Martina Feri in njen bend, ki so se letos udeležili predizbora za Pesem Evrovizije, so odprli festival v jazzovskem duhu, sladokusci kitare pa so naslednji dan uživali v zbranih atmosferah vrhunskega dogodka letošnje izvedbe, koncerta svetovno priznanega kitarista in skladatelja Rolanda Dyensa. Kot pričakovano, je množica ljudi napolnila Prosvetni dom na Opčinah za koncert flamenko glasbe z mladim andaluzijskim virtuozom Javierjem Condejem, trojica ameriških kitaristov (Elliot Frank in Duo Spiritoso: Jef-frey McFadden, Andrew Zohn) pa je odprla novo sodelovanje festivala z glasbenim društvom v Fari ob Soči. Črnogorka Bojana Bra-jovič in duo, ki ga sestavljata flavtist Cveto Kobal in kitarist Damjan Stanišič, so končali prvi festivalski teden po nastopu udeležencev mas-terclassa kitare, ki je tudi letos potekal v mednarodnem duhu s priznanimi mentorji, ki so prihajali iz Francije, ZDA, Kanade in Srbije. Društvo Slovencev miljske občine Končno nov sedež! Lepa množica Slovencev iz miljske občine in ostale tržaške pokrajine se je v četrtek, 17. junija, zbrala v središču Milj, da bi nazdravila novemu sedežu Društva Slovencev miljske občine Kiljan Ferluga: nov sedež je v prvem nadstropju poslopja, ki je v lasti miljske občine. Na novem sedežu, ki ga društvo koristi od lanskega novembra, je v letošnjem letu bilo kar nekaj dejavnosti. Ob koncu sezone pa so se hoteli odborniki in člani društva ter predsednica le-tega Mirna Viola zahvaliti akterjem te pomembne pridobitve, v prvi vrsti miljski občinski upravi z žu- panom Neriom Nesladkom na čelu, podžupanu Francu Crevat-inu ter slovenskemu občinskemu svetovalcu in društvenemu odborniku Danilu Šavronu. "Njihova pomoč je bila ključnega pomena", je dejala predsednica društva Mirna Viola, ki se je hotela obenem zahvaliti tudi nekdanjim predsednikom Društva Slovencev miljske občine, brez katerih bi bila situacija društva in podoba Slovencev nasploh v tej občini popolnoma različna. "Želim se spomniti prvega predsednika DSMO Kiljana Fer-luge, zaslužnega občana, neutrudljivega kulturnega delavca in cenjenega učitelja, po katerem se je društvo v decembru 2009 preimenovalo, ter svojega predhodnika, Jurija Vodopivca, ki je posvetil društvu veliko let in prostega časa zato, da bi slovenska beseda še naprej zvenela na tem obmejnem teritoriju". Kljub temu da je sedanji sedež dokaj majhen, je vsekakor prijazen prostor, kjer bo lahko zaživela bogata dejavnost. Odborniki in člani društva se namreč zavedajo dragocenosti pridobitve, saj odkar je pogorela stavba, v kateri so imeli svoj sedež društvo samo, Zadruga Vesna in zbor Jadran, so pristojni začeli spraševati Občino po novih prostorih za svoje delovanje. V vseh teh letih je bilo vedno težko dobiti nekaj dovolj primernega, saj so stavbe, s katerimi razpolaga Občina Milje, maloštevilne za toliko ustanov, ki imajo svoj sedež na miljskem teritoriju. Več kot 20 let je tako društvo ostalo v slovenskem šolskem centru v ul. D'Annun-zio, kjer je lahko razpolagalo z zelo majhnim prostorom za seje in večjim prostorom za organizirane pobude. Ko je začelo število otrok, ki so se vpisovali v slovenski vrtec Mavrica, rasti in je bila potrebna nova sekcija, je postalo sobivanje v isti stavbi pretesno. Takrat se je občinska uprava močno potrudila in intenzivno pretehtala prostorske zmožnosti v Miljah. "V letu 2009 nam je predlagala ta prostor, ki smo ga sprejeli za naš operativni sedež. Zavedamo se, da je za vse naše dejavnosti še pretesen, a je zato njegova lega v osrčju Milj in v bližini drugih nam potrebnih objektov zelo pomenljiva. V tem prostoru bomo lahko bolj vidni in še bližji vsem miljskim občanom", je še povedala predsednica. Na slovesnosti je bil prisoten tudi miljski župan Nerio Nesladek, za pevsko spremljavo lepega večera je poskrbel zbor Tončka Čok iz Lonjerja pod vodstvom Manuela Purgerja, za glasbeno kuliso pa harmonikar in član društva Marko Manin. IG POMORSKA POSTAJA Sprejem Generalnega konzulata RS ob Dnevu državnosti Slovenija ima pogled uprt v prihodnost Diplomacija temelji tudi, če že ne predvsem, na besedi. Lahko bi celo dejali, da je beseda sredstvo diplomatskih stikov, ki se udejanjajo na velikih mednarodnih forumih, v zasebnih pogovorih med diplomati, pa tudi med neformalnimi srečanji, na katerih se prenosnik sporočila otrese formalnih krink in postane sredstvo neposrednega soočanja in druženja. Tako je bilo tudi v torek, 22. junija, ko je Generalni konzulat Republike Slovenije v Trstu priredil na Pomorski postaji tradicionalno srečanje ob Dnevu državnosti matične domovine. Ekipa Generalnega konzulata s šefico, Vlasto Pelikan, na čelu je tako v poznih popoldanskih urah pozdravila posameznega gosta srečanja. Drug za drugim so se zvrstili predstavniki slovenske man- jšine v Italiji (odsotna pa sta bila predsednika krovnih organizacij SSO in SKGZ Drago Stoka in Rudi Pavšič), vodje slovenskih društev, slovenski predstavniki političnih strank in stropju konferenčnega poslopja. Prisoten je bil tudi minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Boštjan Žekš, ki je v že omenjenih neformalnih okoliščinah morda z drugačne- gospodarskega sektorja, izvoljeni predstavniki, predstavniki medijev, načelniki krajevnih javnih ustanov, ki so polagoma polnili preddverje v prvem nad- ga zornega kota spoznal različne vidike slovenske narodne skupnosti od Milj do Trbiža. Generalna konzulka je imela krajši uvodni pozdrav, v katerem je poudarila pomembne korake, ki so Slovenijo v devetnajstih letih samostojnosti popeljali do tega, "da je postala prepoznavna na mednarodni ravni. Slovenija je zaradi svoje fleksibilnosti znala stati ob strani velikih držav". Mlada država je v svojem demokratičnem načrtu uspela tudi zato, ker ima pogled venomer uprt v prihodnost. Tudi v tem vidiku gre uokviriti željo Republike Slovenije po gojenju tvornih dobrososedskih odnosov, zlasti z Italijo in posledično s Furlanijo Julijsko krajino. Taka politika omogoča dobrobit prebivalcev na obeh straneh meje, hkrati pa pripomore tudi k temu, da "se rešujejo marsikatere zagate pri uveljavljanju pravic slovenske manjšine v Italiji", je dejala Vlasta Pelikan in se obenem zahvalila sponzorjem, ki so omogočili sprejem, ter učencem in dijakom slovenskih šol v Italiji, ki so s svojimi likovnimi izdelki, s katerimi so izrazili svoj odnos do matične domovine, olepšali prireditveni prostor. IG Pedagoška usmeritev je še izraziteje zaznamovala vsebine prve izvedbe sekcije Drugih strun; koordinatorka klavirskih koncertov in poletne šole Tamara Ražem Lo-catelli si je namreč zamislila program, ki je povezal docente in učence ne samo na celodnevnih delavnicah, ampak tudi v nizu večernih koncertov, na katerih so nastopili tudi posebno nadarjeni učenci Glasbene matice, GŠ Sežana in GŠ Koper. Udeleženci poletne šole so zaigrali na končnem nastopu v Mali dvorani Kosovelovega doma, kjer so prejeli tudi diplome in so nato pihali svečko na torti prve izvedbe klavirskega dela festivala, ki se je končal z zelo pozitivnim obračunom in spodbudnim povpraševanjem po nadaljevanju. Jagoda Kjuder pa je poskrbela za poletno šolo violine, ki se je pričela z uvodnim koncertom godalnega orkestra glasbene šole Škofja Loka pod vodstvom mentorja tečaja, priljubljenega beograjskega docenta Armina Seška. Koncert je navdušil občinstvo sodelujočega niza dolinskih Junijskih večerov, po študijskem tednu pa so stopili na oder udeleženci tečaja, ki so oblikovali nastop v Vrabčevi dvorani glasbene šole v Sežani. NOVI Adriano Sosič Seja skupščine SSG Gledališče mora še naprej ostati slovenska ustanova Seja skupščine SSG, ki je bila v tržaškem Kulturnem domu v ulici Petronio v sredo, 23. junija, in na kateri so bili prisotni člani Društva Slovensko gledališče, izredna upravitelja Andrej Berdon in Paolo March-esi ter predstavniki javnih uprav, je bila za zaprtimi vrati: kljub temu pa smo tudi v prostoru, v katerem smo novinarji čakali na konec zasedanja, lahko slišali, da je bilo soočanje med prisotnimi dokaj razgibano... Ali je bilo tudi tvorno, smo ob koncu seje vprašali predsednika Društva Slovensko gledališče Adriana Sosiča. "Na seji smo se pač odločili, da podaljšamo obdobje upravljanja našima dvema upraviteljema do 31. julija: do tega roka moramo namreč vsi družbeniki sestaviti nov statut", je dejal Sosič, ki pa je v isti sapi dodal, da bistvenih novosti glede tega ni, “do zdaj pa še nismo seznanjeni s predlogi ostalih družbenikov, se pravi treh javnih u-prav. Danes smo slišali, da bodo v nekaj tednih to zadevo določili, do konca julija pa naj bi statut dobil dokončno obliko". Glavno vprašanje je namreč ravno razmerje moči med slovenskimi in italijanskimi predstavniki oz. predstavniki javnih uprav v novi skupščini. “Društvo Slovensko gledališče je namreč podčrtalo kot prioritetno dejstvo, da naj bi tudi po novem ta ustanova ostala slovenska, se pravi s slovenskim umetniškim vodjo, s slovenskim administrativnim kadrom in s slovenskim upravnim odborom. Doslej pa nam ni še znano, kaj bodo ostali družbeniki odločili". Sosič in Berdon sta sicer prepričana, da se to vprašanje ne bo spremenilo v problem. "Pripravl- jeni smo sprejeti neke nove osnove oziroma neka nova razmerja: ta pa naj vsekakor zagotavljajo še naprej kontinuiteto z dosedanjim poslanstvom SSG kot slovensko ustanovo. Vsi člani pa bodo morali od tedaj naprej držati svoje obljube, tudi finančne", je dejal Sosič. "Sedanji statut predvideva, da so v skupščini razmere v prid slovenski manjšini: društvo slovensko gledališče razpolaga s štirimi zastopniki, javne uprave pa vsaka z enim. Prepričan sem, da bi drugačna zasedba skupščine ne preobličila tovil Andrej Berdon, ki je s kolego Marchesijem sprejel podaljšanje mandata "predvsem zaradi čuta odgovornosti do SSG". V tem podaljšanem roku bosta Berdon in Marchesi zasnove te slovenske ustanove: ne glede na zasnovo skupščine SSG živi s približno 80 % prispevkov iz Italije. Kdor ima bud-get, lahko pogojuje tako ali drugače prihodnost gledališča. Pomembno pa je, da ohrani naša gledališka hiša kulturno avtonomijo. V zadnjih mesecih nisem opazil, da bi se predstavniki javnih ustanov hoteli na kakršen koli način vtikati v to", je zago- pripravila osnutek proračuna za prihodnje leto in osnutek prihodnje sezone. Novim izvoljenim organom gledališča pa bosta svetovala, kako je treba voditi ustanovo. "V letošnjem letu je SSG prihranilo dobrih 100 tisoč evrov: s to vsoto bomo lahko krili del konsolidiranega dolga. Če bodo prispevki ostali isti kot letos, ali tudi če bodo nekoliko nižji, bomo tudi prihodnje leto ustvarili neki prihranek, s katerim bomo delež dolga znižali. Čakati pa moramo na premike v Rimu v zvezi s financiranjem zakona 38". Letos je SSG prejelo 600 tisoč evrov ravno iz tega sklada, pomembni so tudi prispevki iz Slovenije in podpora, ki so jo omogočila gostovanja. Berdon pa je bil glede upravnih smernic in reorganizacije SSG zelo jasen: "Tako upravljanje, kakršnega je bilo SSG deležno v zadnjih mesecih, bi lahko opredelili za 'lahko' upravo, ki ni temeljila na takih profilih, ki bi gmotno bremenili proračun ustanove. Z nekdanjim direktorjem Tomažem Banom smo pač dosegli sporazumno razrešitev delovnega razmerja že januarja, kar je omogočilo prihranek 110 tisoč evrov letno: ta vsota je za SSG zelo velika. Odslej bo treba valorizirati in izkoristiti druge kadre, ki so že prisotni v SSG: prisotnemu osebju bo lahko vsekakor v oporo neki lik, ki s svojo posvetovalno vlogo lahko načelno koordinira delovanje gledališke hiše (še toliko boljše, če razpolaga z menedžerskim čutom): toplo priporočam pa, da naj tak izvedenec nikakor ne bo v takšnem delovnem razmerju, ki bi odvzel ustanovi prepotrebna finačna sredstva", je dejal Berdon. In ravno prilivi, ki naj bi omogočili delovanje SSG v prihodnji sezoni, najbolj skrbijo predsednika Sosiča: "Upravitelja sta nam zgolj potrdila finančna sredstva, o katerih sta govorila že na občnem zboru, žal pa nam je znano, da so nekatere postavke pod vprašajem: priliv teh finančnih sredstev bodo morale potrditi javne uprave in sama RS, ki nam je bila doslej v veliko pomoč. Govori pa se žal o novih krčenjih". Nova sezona pa že trka na vrata in zahteva izpolnitev u-pravnih zadev: “Če bodo stvari stekle do omenjenega roka, mislim, da bo treba nov upravni svet izvoliti pred začetkom nove sezone: izpolniti moramo namreč določene administrativne obveze, med katere spada tudi podpis sezonskih pogodb". IgotGiegoti Obvestilo Vabilo na duhovne vaje za žene in dekleta, ki bodo od 16. avgusta zjutraj do 18. avgusta zvečer v Domu Blagrov (Le Beatitudini). Vodil jih bo pater Bogdan Rus z Brezij. Prijave Norma tel. št. 040 299409. Zaradi hude finančne stiskeje Narodna in študijska knjižnica bila prisiljena uvesti plačevanje letne vpisnine. Vsak obiskovalec jo bo moral poravnati ob svojem prvem obisku knjižnice po 1. juliju 2010. Letna vpisnina bo znašala 10 evrov (izvzeti bodo predšolski in šoloobvezni otroci, dijaki in brezposelni; polovično ceno bodo plačali univerzitetni študenti in upokojenci). Darovi Za svetoivanski cerkveni pevski zbor darujeta Ida Klarič in Mario Sušelj vsak po 15 evrov. ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV - TRST ob koncu šolskega leta vabi na NASTOP GOJENCEV ORGELSKEGA TEČAJA vodil ga je prof. Matej Lazar urednica Nadja Kralj bo predstavila pesmarico Zborovske duhovne pesmi Slovencev v Italiji sodelovala bo priložnostna vokalna skupina sobota, 3. julija, ob 20.30 cerkev sv. Jerneja na Opčinah APOSTOLSTVO SV. CIRILA IN METODA iz TRSTA vabi na SLAVJE SVETIH BRATOV nedelja, 11. julija 2010, ob 17. uri cerkev na Vejni slovesno somaševanje bo vodil novomašnik Boštjan Fegic sodeloval bo združeni zbor ZCPZ iz Trsta zaželjene so narodne noše in lepo vabljeni skavti Občina Zgonik / SSk o 5. koridorju in Kraškem vodovodu V sredo, 16. junija 2010, je bila seja občinskega sveta v Zgoniku. Slovenska skupnost, ki jo predstavjata Tomaž Špacapan in Dimitrij Žbogarje bila še posebej aktivna pri 3. in 6. točki dnevnega reda, kjer je Žbogar postavil vprašanje županu glede 5. koridorja, o katerem je govor že vrsto let. Ker se o tem nič ne govori, je svetnik vprašal župana, ali je seznanjen z novostmi, saj so o tem govorili že v Nabrežini (podzemna in površinska varianta). Župan je povedal, da se o tem še nič ne ve oz. da občina ni bila še seznanjena z novostmi, ter se je strinjal s tem, da je zadeva kočljiva. Povedal je tudi, da so Občino Zgonik vprašali za mnenje glede podzemne trase, toda informacij na razpolago je bilo malo. Občina bo potemtakem vprašala za konkretne informacije in o tem seznanila občinski svet in občane. Slovenska skupnost meni, daje zadevo treba vzeti v roke na drugačen način in aktivno sodelovati pri odločitvah. Žalostno je namreč, da ostaja Občina Zgonik izven teh pomembnih odločitev oz. neseznanjena s potekom te zadeve. Pri šesti točki dnevnega reda sta se svetnika Slovenske skupnosti strinjala z upravo glede javnega upravljanja kraškega vodovoda, ki predstavlja enega pomembnejših virov občine. i«J«i:h Novost za slovenske vernike Dekanijski pastoralni svet kot povezovalno sredstvo V nedeljo, 20. junija, je v Marij anišču na Opčinah bil narejen pomemben korak v smeri tvornega povezovanja slovenskih vernikov tržaške škofije. Pod vodstvom škofovega vikarja za Slovence g. Antona Bedenčiča in predsednika Duhovske zveze g. Dušana Jakomina je namreč stekel pripravljalni sestanek za ustanovitev dekanijskega pastoralnega sveta. "Duhovniki smo v zadnjem letu težko pričakovali ta trenutek", nam je povedal g. Bedenčič, ki računa, da bo dekanijski pastoralni svet jeseni lahko že začel svoje poslanstvo. Na openskem pripravljalnem sestanku so udeleženci srečanja v prosti debati povedali svoja stališča, ki bodo vključeni v končno programsko polo. Domenjena je bila tudi oblika širšega odbora dekanijskega sveta, v katerega bodo vključene referenčne osebe posamezne verske skupnosti bodisi iz mesta bodisi iz okolice, kot tudi predstavniki kulturnih organizacij in društev, ki se prepoznavajo v krščanskih vrednotah. "V odboru bomo načrtovali skupne pobude za celotno slovensko versko skupnost bodisi v Trstu bodi- si na Krasu in v Bregu. Na srečanju pa so predlagali tudi, da bi se ta organ razdelil na tri delovne skupine: vsaka naj bi se na svojem področju samostojno oblikovala, imela sestanke in snovala svoje programe in nato probleme predstavila na skupnih sestankih celotnega dekanijskega pastoralnega sveta", nam je povedal openski dekan in nam obenem razložil, da ustanovitev novega organa odgovarja željam Cerkve, "da bi se delovanje nekaterih župnij, ki bi zaradi skromnega število članov težko shajale, poenotilo". To namreč velja tudi janja svetopisemskih besedil. Tako sodelovanje udejanja krščansko načelo, po katerem ne sme biti nihče iztrgan iz celotnega verskega občestva. Dekanijski pastoralni svet je torej izraz potrebe po nekem širšem povezovalnem elementu, ki se lahko zaradi svoje širše zasnove lažje sooča z italijanskimi sogovorniki tudi na škofijski ravni, in sicer v škofijskem pastoralnem svetu, kjer imamo Slovenci že svoje predstavnike. "Ker pa so naše problematike različne od italijanskih, je za župnije, v katerih so dejavni prav, da naše versko tkivo slovenski verniki: na tak način bi premisli na avtonomen način bolj učinkovito prirejali skupne svojo bit: to je najboljši način, dejavnosti, kot na primer srečan- da nato pripomoremo k razvoju ja molitvenih skupin in poglabl- celotnega verskega okolja tržaške škofije". G. Bedenčič si iz srca želi, da bi ta organ zaživel v polnosti in da bi se poglobila zavest tako kristjanov kot laikov. "Prihaja namreč čas, ko bomo potrebovali vedno bolj trdno sodelovanje vernikov pri oblikovanju in pri združevanju naših verskih skupnosti. Vsi se zavedamo, kako boleča je tematika pomanjkanja dušnih pastirjev. Prav zato morajo verske skupnosti strniti moči in zapolniti to vrzel, kjer se da: duhovnik naj ostane ključni element nekega verskega okolja, naj še naprej ohranja svojo vlogo kot spremljevalec vernikov k obhajanju z Jezusom. Verniki pa naj se zavzemajo na podlagi mesebojnega sodelovanja za zunanje oblikovanje svojega verskega okolja in skupnosti". IG Ciljno začasno združenje “Jezik-Lingua” Večjezičnost kot bogastvo in vrednota POMORSKA POSTAJA V sredo, 16. junija, je bilo v dvorani Marconi na Pomorski postaji v Trstu prvo srečanje partnerjev strateškega projekta JezikLingua - Večjezičnost kot bogastvo in vrednota čezmejnega sloven-sko-italijanskega območja. Projekt, ki je bil deležen najvišjega točkovanja na lestvici projektov tretje prednostne naloge Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija 2007-2013, je izraz večletnega sodelovanja italijanske narodne skupnosti v Sloveniji in slovenske narodne skupnosti v Italiji. Glavni cilj projektnih dejavnosti je učinkovita promocija slovenskega in italijanskega jezika na programskem območju, ohranitev in valorizacija kulturne dediščine, poglobitev kulturnih izmenjav in vsesplošno zvišanje ravni kulturnega sodelovanja v čezmejnem prostoru. Geografska lega našega območja je umeščena v jedro srednjeevropskega prostora in ponujajo se nam velike razvojne možnosti v Evropski uniji. Postali bomo zanimiv subjekt v evropskem kontekstu le, če bomo sposobni mrežiti naše kulturne, socialne in gospodarske dejavnike. Strateški projekt JezikLingua želi s svojimi projektnimi dejavnostmi aktivno prispevati k tvorjenju tiste kulturne in socialne kohezije, ki temelji v prvi vrsti na kulturnih dinamikah medsebojnega spoznavanja in povezovanja. Kultura ima v tem kontekstu prvenstveno poslanstvo, ki pride najbolj do izraza ravno v tretjem cilju programa čezmejnega sodelovanja. Ta izpolnjuje zahteve po varovanju znanja in promociji skupne rabe kulturnih virov, po zmanjšanju izolacije in zagotavljanju okrepljene socialne integracije prek globljega obojestranskega poznavanja med prebivalstvom programskega območja. Po uvodnem pozdravu predsednice CZZ "Jezik Lingua" Brune Dorbolo', je strokovna koordinatorka projekta dr. Suzana Per-tot utemeljila znanstvena izhodišča projekta. Maurizio Tremul je v vlogi koordinatorja vseh slovenskih partnerjev podčrtal strateški pomen pobude, finančni menedžer dr. Erik Švab pa je orisal finančne in obračunske aspekte projektnih dejavnosti. Srečanje je vodil projektni menedžer Ivo Corva, ki je podal razčlenjeno poročilo vseh projektnih dejavnosti. Na nedavnem srečanju se je umestila Partnerska skupščina in so se dorekle glavne smernice programskega delovanja. Partnersko skupščino, ki je temeljni organ projekta, sestavljajo: vodilni partner Ciljno začasno združenje Jezik-Lingua, ki je izraz slovenske narodne skupnosti v Italiji, Italijanska Unija, ki je osrednji predstavnik italijanske narodne skupnosti v Sloveniji, Obalna samoupravna skupnost italijanske narodnosti - OSSIN (Slovenija), Promocijsko, kulturno, izobraževalno in razvojno italijansko središče Carlo Combi iz Kopra, Osrednja knjižnica Srečko Vilhar iz Kopra, Samoupravna skupnost italijanske narodnosti Koper -SSIN Koper, Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije Koper, Univerza v Vidmu - Mednarodni center za večjezičnost, Univerza v Trstu - Oddelek za tuje književnosti, primerjalno književnost in kulturne študije, Univerzitetni konzorcij Furlanije iz Vidma, Univerza Ca' Foscari iz Benetk in Beneški študijski center Jacques Maritain iz Portogruara. Vsakoletna pobuda Rafaelove družbe Nedelja Slovencev po svetu 2010 Rafaelova družba vsako leto prireja po vseh župnijah v Sloveniji Nedeljo Slovencev po svetu, katere namen je seznaniti slovensko javnost s problematiko naših rojakov vseh generacij. Nedeljo Slovencev po svetu obhajamo v Cerkvi na Slovenskem na 1. nedeljo v juliju (letos 4. 7.2010). Tudi druge državne in civilne ustanove, ki se posvečajo dejavno vprašanjem slovenskega izseljenstva, so svoje dejavnosti strnile v ta čas, ko je na obisku v domovini mnogo izseljencev ali njihovih potomcev. Duhovno skrbstvo za izseljence je najbrž naj starejše in najbolj dosledno spremstvo slovenskega izseljevanja v mirnih in tudi najbolj negotovih časih zadnjih 150 let. Odkar imamo svojo državo in Cerkev na Slovenskem samostojno škofovsko konferenco, se je zanimanje za polmilijonski del naroda, ki živi na tujem, gotovo pomnožilo. Vidimo željo po strukturizaciji na družbenem področju. V dušnopastirskem delu pa je struktura že dolgo vzpo- stavljena, potrebuje le popravke (posodobljenje) predvsem z ozirom na spremembe, ki nastajajo na področju sodobnih migracijskih tokov, ki jim komaj sledimo, največkrat pa le bežno zaznavamo iz dosedanjih pastoralnih središč. Duhovniki med izseljenci smo že zdavnaj zaznali te spremembe naših župnij. Obravnavamo jih na spomladanski in jesenski pastoralni konferenci in si zastavljamo delo v spremenjenih pastoralnih razmerah, da bi čim bolj z božjo besedo in zakramenti dosegli ljudi. Obiskujemo stare, ki obnemo-rejo in odhajajo, iščemo mlade, ki so se razpršili daleč stran ali pa v župnijah in društvih ne sodelujejo več, poskušamo jih spremljati, kolikor to pač zmoremo. Ta poročila v domovini pogosto naredijo vtis, da gre delo med Slovenci po svetu h kraju in da mu ni treba posvečati prevelike pozornosti. Na 'terenu' pa je to tako kot doma. Če manjše fare nimajo več župnika, ker je premalo duhovnikov, te ljudi Cerkev ne zapusti, nekdo drug prihaja in soupravlja župnijo. Duhovna oskrba teče naprej, kolikor je pač še možno. To odgovornost čutimo izseljenski duhovniki tudi do naših vernikov, ki živijo po svetu. V soglasju z narodnim ravnateljem za pastoralo Slovencev po svetu načrtujemo, kaj je možno opraviti z našimi močmi in z ozirom na potrebe ljudi, ki smo jim poslani. Škofe prosimo tudi za duhovnike, če spoznamo, da je to potrebno. V teh razmerah čutimo, kako nujno potrebujemo tudi pomoč iz domovine, predvsem večjo povezanost z župnijami, od koder so naši farani. To velja še posebej za študente ali strokovnjake ali mlade družine, ki se danes raz-seljujejo po svetu za krajši ali daljši čas z namenom izobraževanja ali izpopolnjevanja ali zaradi službe pri mednarodnih družbah in podjetjih. V veliko pomoč bi nam bilo, če bi dobili obvestilo, da je nekdo odšel v Pariz, Berlin, Madrid ali v London, San Paulo, Perth, Vancouver..., bi nam bilo v oporo pri vzpostavljanju stikov z rojaki. Manjka nam sprotne izmenjave informacij in medsebojnega obveščanja, da bi bilo delo za našega človeka na tujem bolj načrtno. Upamo, da nam duhovniki in župnijski sodelavci lahko pri tem pomagate. Za večjo obveščenost o slovenskih kristjanih po svetu pa opozorite farane na katoliške izseljenske revije Duhovno življenje, Božjo besedo, Misli, Našo luč,... Priložnostni plakat za nedeljo Sps bodo župnije prejele iz Rafaelove družbe. Kdor želi narediti večji poudarek nedelji Slovencev po svetu, lahko naroči dodatne izvode na sedežu Rafaelove družbe, Poljanska 2, 1000 Ljubljana. Tel. 01.4383 050, e-naslov: rafaelova. druzba@rkc. si. Janez Pucelj, koordinacijska služba duhovne oskrbe Sps VIDA VALENČIČ KO SE DOTAKNEŠ OSEBE Travnik in njegova okolica (23) GORICA, NJENE ZANIMIVOSTI IN NJEN ČAS Mariza Perat Nedaleč sta v ulici sv. Klare samostan notre-damk in stavba, v kateri so nekoč svoj samostan imele klarise. Notredamke so v naše mesto prišle iz Miin-chna 31. oktobra 1857. V Gorico jih je poklical tedanji ravnatelj goriške gluhonemnice, da bi tu pomagale pri vzgoji deklet. Dne 31. oktobra 1860 so na izrecno željo grofice Co-ronini odprle šolo in zavod za deklice iz plemiških in premožnih družin, najprej v bližini gluhonemnice, zatem pa v eni od Formen-tinijevih palač nedaleč od današnjega županstva in končno v Attemsovi hiši v ulici sv. Klare, kjer so še danes. Tu so odprle vrtec za otroke iz vseh družbenih slojev ter zasebno šolo z nemškim učnim jezikom za dekleta. V tem času je v samostanu bila odprta kape- t: Sl rasaa la, posvečena Srcu Jezusovemu. Da je do odprtja kapele prišlo, je v veliki meri pripomogla posebna dobrodelna loterija. Pri njej je sodeloval tudi tedanji papež Pij IX., ki je v ta namen poklonil dragocen jušnik s pladnjem. Kapela je bila odprta 27. oktobra 1878. To je bila prva kapela v goriški nadškofiji, posvečena Srcu Jezusovemu. Leta 1907 so notredamke odprle dekliški licej. Naslednje leto je za njegovega ravnatelja bil imenovan msgr. Josip Srebrnič, poznejši krški škof. To mesto je ohranil do prve svetovne vojne, ko je bil licej ukinjen. Istočasno je dr. Srebrnič bil hišni kaplan. Med prvo svetovno vojno je bil samostan no-tredamk zelo poškodovan, čeprav je bila v njem nastanjena vojaška bolnišnica. Leta 1924 sta v zavodu začela delovati otroški vrtec in osnovna šola, naslednje leto pa še poklicna šola. Po drugi svetovni vojni so tu imeli sedež otroški vrtec, zasebna osnovna šola in srednja šola. Od leta 1996 ima v zavodu prostor 25 deklet, ki študirajo na goriških sekcijah tržaške in videmske univerze (Podatki samostana notredamk v Gorici) . Samostan klaris so v ulici sv. Klare začeli graditi leta 1623 in so ga zidali trideset let. V samostanski kapeli so bili trije marmornati oltarji, od katerih je glavni bil posvečen sv. Klari. Pod vlado cesarja Jožefa II. je bil samostan ukinjen. Ukinitev samostana klaris kot tudi drugih samostanov je za mesto, pa tudi za njegovo okolico, pomenila veliko izgubo, saj so samostani bili del mesta samega, bili so del vsakdanjega življenja, ki je v njem potekalo. Za ljudi so samostani pomenili nekaj, kar je nujno spadalo v sklop njihovega življenja, pomenili pa so jim tudi trdno oporo pri vsakdanjem življenju in delu, kot tudi prisotnost, ki je že sama po sebi spadala k mestu samemu. V stavbi, kjer so klarise imele svoj samostan, je pozneje bila nastanjena vojaška bolnišnica, nato pa vojašnica. Zdaj stavbo preureja go-riška občina. V njej bo imel prostor škofijski muzej. Dela bi se morala končati leta 2010. Nekaj zanimivosti iz župnijske kronike cerkve sv. Ignacija Z ustanovitvijo samostojne župnije sv. Ignacija so se tudi tu uvedle krstne, poročne in mrliške knjige. Prvi krstni obred v župniji zasledimo 5. junija 1785. Krščen je bil Dominik Vincencij Anton Persutti (Arhiv župne cerkve sv. Ignacija v Gorici). Istega dne je bila tudi prva poroka. Poročila sta se Jožef Ronzone in Marija Ana Alvian (Arhiv župne cerkve sv. Ignacija v Gorici). V mrliški knjigi pa je označen prvi umrli žu-pljan oziroma župljanka dne 30. maja 1785. To je bila Marija Masari, r. Branconiga. Umrla je v starosti 60 let zaradi "kronične bolezni", kot je označeno v opombi (Arhiv župne cerkve .s v. Ignacija v Gorici). / dalje Izvenredna moška V tem tednu sem spoznala dve izjemni osebnosti. Med sabo zelo različni, a kljub vsemu s skupno željo po drugačnem pojmovanju življenja od tega, ki ga od nas zah tevata ta čas in ta prostor. Čas in prostor, v katerem je človek le sredstvo. Seveda se dobro zavedam retorike teh besed, bojim se pa, da ne dojamem (o) njihovega bistva. Sredstvo smo v službi vsega, kar nas oblikuje v "dobrega pripadnika te družbe", kar pomeni produktivnega, lojalnega, ne-preveč razmišljujočega o, denimo, lastnem svobodnem mnenju. Misijonar Pedro Opeka že štirideset let na Madagaskarju udejanja skorajšnji čudež: tisočim, ki so si življenje predstavljali edinole kot iskanje ostankov hrane na smetiščih, je dal možnost, da si skupno zgradijo bivališča, najdejo zaposlitev in z njo tudi prepričanje, da je novo življenje zares možno. "Našel sem smisel svojega obstoja. To je moj dom. Ljubezen do človeka je veljavnejša od ljubezni do narodne pripadnosti. Tu in s temi ljudmi sem našel srečo in življenjsko pot". Marko Lakovič je antropološka duša, ki nam z obrazi, ki nam jih s svojo kamero posreduje, želi pokazati, kako domišljavi smo, ko mislimo, da so naše vrednote v nečem "superiorne". Vedno znova odhaja kot brat v najodročnejše predele sveta, kjer je fotografija le zaključni pozdrav daljšega obdobja, ki ga deli s tamkajšnjimi osebami, večkrat pripadniki izginjajočih ljudstev in plemen v Afriki in Aziji. "Večkrat grem z ženo in hčerkama. Ženske ste fizično in psihično močnejše od tega, kar mislite in / za kar vas ta družba označuje". Nemirna duša, a ne zaradi kakega notranjega značajskega nemira, ki bi ga gnal vedno znova v neznano, nasprotno: nemir tega izjemnega antropološkega fotografa je v njegovem iskanju načina, da skozi sliko in besedo pove to, kar je v današnji družbi najtežje: prepričanje o nevarnosti današnjega časa. Fotografiji, ki se mu je najbolj zarezala v dušo, je uspelo ujeti pogled prelepe enajstletne afganistanske begunke, ki ga nima noben tukajšnji otrok: zbeganost, ki se je izrisala v skorajšnjo votlost. "Vse, česar nočemo videti in česar nočemo razumeti". Popolnoma različni življenji, povsem različni osebnosti, energijski vulkan, ki mu je na Madagaskarju uspelo zdramiti družbo, neutrudni borec za dostojanstvo človeka z vsemi sredstvi, z lopato v roki, direktnostjo v govoru svetovnim veljakom, ki se kitijo s "projekti, vedno novimi projekti in ekspertizami", izjemnost osebe, ki kljubuje stanju, ki ga vsi označujejo za determinirano. Nič ni vnaprej determiniranega, nič. Rokave si zaviha in dela. Fizično. In razmišljujoči antropolog milega značaja in izjemne ljubezni do prostorov in oseb na njih, ki na svetovni šahovnici ne pomenijo nič. Ravno tako, kot "ljudje s smetišč" na Madagaskarju. Pozabljeni otroci v pozabljenih indijskih hribih, afriški fantje, o katerih se na svetovnih summit-ih ne bo nikoli govorilo. "Ne domišljam si, da bi karkoli spremenil, želim pa skozi te obraze povedati, da je odstotek sveta, v katerem vladajo naše vrednote in naše blagostanje, morda desetodstoten". Odlična tržno-komunikacijska poteza in podpora kulturni dediščini Od planine do Planike Mlekarna Planika Kobarid je odprla lastno zgodovinsko etnološko zbirko planinskega pašništva iz okoliša, v katerem pri- cijo sirarstva v Zgornjem Posočju. Preden so mlekarji šli na planine ali v vaške mlekarne, so morali obvezno opraviti enomesečni tečaj... Na osnovi te tradicije je nastala družba Mlekarna Planika Kobarid. Današnje vodstvo in delavci mlekarne so v glavnem izšli s tukajšnjih kmetij. Ob ustanovitvi mlekarne so izhajali iz prepričanja, da Dolina Soče nima alternative, kot da se ukvarja s kmetijstvom in k temu, postopoma, dodaja še kmečki turizem na podlagi zdrave prehrane v zdravem okolju; to velja še danes kot ena od neizkoriščenih možnosti. Morda je najboljša varianta, ki pa je še v razvoju - ponudba teh pridelkov turistu na domači ekološki kmetiji, ki nudi tudi prenočišča in vso sodobno ponudbo razvajanja v smislu ohranjanja in izboljšanja zdravja. Poleg muzejske zbirke si je mogoče ogledati film o planinah in sirarstvu, ki zajema razvoj iz obdobja tisoč let, kot tudi o vrsti proizvodov ter izdelkov današnje mlekarne. MM je o razvoju živinoreje v tem gorskem prostoru spregovoril dr. Silvester Gaberšček, sekretar na Ministrstvu za kulturo. Po besedah direktorice Planike so v muzej vložili 140 tisoč evrov. Od tega je prispevala 45 % nepovratnih sredstev drža- dobiva mleko za svoje izdelke. Predstavlja dediščino planinskega pašništva, planin in sploh tradicijo sirarstva v Zgornjem Posočju, iz katerega se je razvila Planika Kobarid. Minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Dejan Židan je pred odprtjem, ob prisotnosti ministra za lokalno samoupravo in regionalno politiko, Henrika Gjerkeša, prejel od direktorice mlekarne Anke Lipušček Miklavič velik kravji zvonec, s katerim je pozvonil na veselje številnih gostov od Rezije in Benečije do Ljubljane, ter s tem odprl razstavo in muzej. Od prisotnih je zaslužene pohvale prejel Marko Grego iz Tolminskega muzeja, avtor razstave in postavitve. Z etnološkega vidika va. Muzej bo odprt vsak dan med 10.00 in 18.00. Stalna zgodovinsko etnološka zbirka Od planine do Planike predstavlja dediščino planinskega pašništva in planin ter tradi- Sloveniia ^ M- Praznovanje Dneva državnosti in še drugi dogodki v Sloveniji S sporazumevanjem do strategije za razvoj družbe Slovenijo je v prejšnjih dneh najbolj zaznamovalo proslavljanje dneva državnosti, 25. junija, ki je znan in opredeljen kot eden izmed temeljnih dogodkov pri nastajanju in oblikovanju nove samostojne države. Tistega dne leta 1991 je namreč slovenski parlament sprejel temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in ustavni zakon. Stanje in razmere, v katerih je Slovenija zdaj, devetnajst let od procesov vzpostavljanja svoje državnosti, sta v slavnostnih govorih predvsem pojasnjevala in presojala dr. France Cukjati na slavnostni seji državnega zbora in predsednik Slovenije dr. Danilo Turk na zborovanju na trgu pred zgradbo parlamenta. Njuni govori so se razlikovali po vsebini, poudarkih in slogu, vendar pa sta podala tudi nekaj skupnih mnenj in ugotovitev. Dr. France Cukjati je dejal, "da je Dan državnosti tudi primeren čas za razmislek o tem, kako naprej. Sloveniji ni potreben samo nov gospodarski, ampak tudi nov etični zagon. Tudi po devetnajstih letih lastne države ne moremo reči, da je slovenska družba takšna, kakršno smo si takrat želeli. Skrb za državo ni zgolj skrb za njene meje, za njeno ozemlje in njeno morje. Prav tako je pomembna skrb za vse tisto, kar je znotraj teh meja. To je skrb za demokratično svobodo in pravno državo, skrb za pravično in solidarno družbo, skrb za gospodarski razvoj in spoštovanje človeka kot samostojne osebnosti. Kako naj slovenska demokracija zori, če nimamo odprtega medijskega prostora, kar se je pokazalo tudi pri poročanju treh glavnih slovenskih dnevnikov pred referendumom o arbitražnem sporazumu s Hrvaško. Podpredsednik državnega zbora dr. France Cukjati je bil zelo natančen in kritičen pri naštevanju afer in drugih nepravilnos- ti v Sloveniji, opozoril je, da je država obsodila fašizem in nacizem, ne pa tudi komunizma, in menil, "da bi zgodovinski spomin naše države in naroda morali dopolniti tudi z zaznamovanjem žrtev komunističnih koncentracijskih taborišč, vzpostavljenih po koncu druge svetovne vojne". Državni poglavar dr. Danilo Turk konkretnih vprašanj v državi, denimo afer, ki jih je naštel dr. France Cukjati, ni omenjal, je pa presodil splošno stanje v Sloveniji glede na sedanjo krizo. Posvetil se je mladim, ki nimajo dela in so zelo zaskrbljeni za svojo prihodnost. Po njegovem prepričanju je v Sloveniji na vseh področjih potrebno socialno dogovarjanje in sporazumevanje, to je dialog. Nič ne bomo dosegli "z loputanjem vrat", vse pa lahko s pogovori, sporazumevanjem, skratka z dialogom. Po mnenju predsednika države bo z dialogom mogoče rešiti tudi krizo v Sloveniji in se dogovoriti o njeni strategiji za prihodnost, ki je sedaj še nimamo. Tudi ob letošnjem prazniku dnevu državnosti je ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres v ljubljanski stolnici daroval mašo za domovino. V pridigi je opozoril, "da je ljubezen najbolj trdna podlaga vsake družbe, ki predpostavlja pravičnost in jo nadgrajuje". Žal pa ob slovesnem zaznamovanju procesa osamosvajanja Slovenije ni bilo omenjeno socialno razslojevanje družbe in države, ki je najbrž poglavitni vzrok krize in slabih razmer, v katerih živijo mnogi Slovenci. Kapital je postal prevladujoč in odločujoč dejavnik v družbi in nekateri menijo, da bi bilo njegovo vlogo smiselno zapisati tudi v ustavo. V zvezi svobodnih sindikatov Slovenije so izračunali, "da bi slovenski delavec z minimalno plačo in štiridesetimi leti delovne dobe odpravnino, kakršno prejemajo razni samoimenovani poslovneži, dobil šele po 1035 letih. Vlada je v pričakovanju in upanju, da ji bo vendarle uspelo pri premagovanju krize prekiniti socialni dialog, ter sama sprejema predloge, ki naj bi prispevali k premagovanju krize. Proračunski primanjkljaj naj bi znižali tudi z znižanjem plač uradnikom, učiteljem, vojakom in drugim javnim uslužbencem, ki jih je skupaj okoli 160.000. Vlada zahteva znižanje njihovih plač za 11%, ali pa bo odpuščenih okrog 17.600 javnih uslužbencev. Kot zmeraj je nepopustljiv le Fides, sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije. Po napovedi vlade, da bo za polovico znižala plačilo dežurstev zdravnikov, so v omenjenem sindikatu zagrozili, da bodo v takem primeru zdravniki odpovedali dežurstva, čeprav bo to prizadelo bolnike. Tudi papež izrekel priznanje kardinalu dr. Francu Rodetu Med novosti v Sloveniji v prejšn- jih dneh sodijo tudi prispevki, objavljeni v novi številki verskega tednika Družina. Objavljena sta seznama duhovnikov jubilantov in slovenskih novomašnikov v letošnjem letu. Med jubilanti sta tudi kardinal dr. Franc Rode ter mariborski nadškof in metropolit dr. Franc Kramberger. Članek o kardinalu dr. Francu Rodetu je napisal Alojz Rebula in mu dal naslov Prinesel je sproščenost z veliko miselno jasnostjo. Kardinal pa je napisal prispevek, namenjen duhovnikom jubilantom ob njihovi zlati maši. Objavljeno pa je tudi pismo, ki ga je kardinalu dr. Francu Rodetu za petdeset let njegovega duhovništva poslal papež Benedikt XVI. Marijan Drobež Zakaj ni bilo maše? Nekaj naših bralcev nas je z obžalovanjem opozorilo, da so na Dan državnosti, v petek, 25. junija, zaman prišli do cerkve Matere Marije Tolažnice žalostnih v Logu pri Vipavi, da bi se udeležili napovedane zahvalne maše v počastitev duhovnika, kulturnega delavca in mučenca Filipa Terčelja, ki smo jo napovedovali v prejšnji številki našega tednika. Vipavski župnik, prof. Franc Pivk, je sporočil, da so morali napovedano mašo odpovedati zaradi nedokončanih obnovitvenih del na tej božjepotni cerkvi in da bodo vipavski duhovniki poskrbeli, da bodo zahvalno mašo darovali to jesen. Naj dodamo, da je tudi izšel Zbornik Terčeljevih dni 2010, v katerem je urednica Marija Pegan zbrala vse gradivo, uradne dokumente, predavanja in pričevanja o samem Terčelju in okrog postavitve spomenika Filipu Terčelju v Šturjah. Dobrodošla pridobitev v šempetrski bolnišnici Pacientom na voljo brezplačni internet Še en podvig ajdovskega podjetja Primorje bo spet gradilo v Črni gori As jdovskemu gradbenemu podjetju Primorje je v astri mednarodni konkurenci uspelo na javnem natečaju pridobiti nov pomemben gradbeni posel v Črni gori. Gre za gradnjo večjega, 600 metrov dolgega mostu preko kanala reke Bojane pri Ulcinju. Predsednik upravnega odbora družbe Primorje, Dušan Črnigoj, je pred nedavnim v Ulcinju v imenu izvajalca Most Pori Milena gore - direkcija za promet, rok izvedbe pa 18 mesecev. Podpisu je prisostvoval tudi črnogorski minister za promet Andrija Lom-par. Primorje je v Crni gori zgradilo že več velikih mostov, med katerimi je najbolj znan most Milenium preko Mo-rače v centru Podgorice z enk- Most Millenium Port Milena v Ulcinju, katerega gradnja se bo pričela v kratkem, iZOED VOSTA / \ 1 1 1 I dvigne, tako da bo omogočal tudi večjim ladjam plovbo po kanalu reke Bojane. Primorje trenutno v Črni gori izvaja še en gradbeni posel, in sicer gradnjo in obnovo hidro- del podpisal gradbeno pogodbo v višini skoraj 14 milijonov evrov. Investitor je Vlada Črne ratnim razponom 145 metrov, ki je postal eden najbolj razpoznavnih simbolov mesta. Most bo zanimiv zato, ker bo imel v svoji sredini jekleni del z razponom 60 metrov, ki se po potrebi tehničnih objektov na sistemu hidroelektrarne Peručica na reki Zeti. NN Zmeraj bolj se uveljavlja študij v tujini Erasmus podira rekorde; največ slovenskih študentov na Otok V šolskem letu 2008/2009 se je študija ali usposabljanja v tujini v programu Erasmus udeležilo več študentov kot kdaj koli prej - okoli 200.000. Kot poroča Slovenska tiskovna agencija, je najbolj priljubljena država gostiteljica Španija, od 178 slovenskih študentov pa jih je šlo največ v Veliko Britanijo, Španijo, Avstrijo in Nemčijo. Število študentov, ki so v šolskem letu 2008/2009 študirali ali se usposabljali v tujini v programu Erasmus, se je v primerjavi z letom prej povečalo za 8,7 odstotka. Od začetka programa leta 1987 do danes pa je več kot dva milijona mladih Evropejcev izkoristilo evropska sredstva iz tega programa. Med "erasmusovci" so najbolj priljubljene države gostiteljice Španija, Francija in Nemčija, tako je ob predstavitvi podatkov povedala evropska komisarka za izobraževanje Andrula Vasiliu. V Španijo je od skupaj 198.600 študentov šlo 33.200 študentov, v Francijo 24.600 in v Nemčijo 22.000 študentov, kažejo podatki Evropske komisije. Francija, Nemčija in Španija so tudi države, ki so v tujino poslale največ "erasmusovih" študentov, in sicerprva 28.300, druga 27.900 in tretja 27.400 študentov. Glede na delež njihove študentske populacije pa so vodilne države Luksemburg (15,5 odstotka), Liechtenstein (3,0 odstotka), Avstrija (1,9 odstotka) in Češka (1,7 odstotka). Iz Slovenije je v programu Erasmus v študijskem letu 2008/2009 sodelovalo 178 študentov, od tega največ v Veliki Britaniji (30), Španiji (28), Avstriji (25) in Nemčiji (22). Sledijo Italija (12), Grčija in Francija (po 8), Belgija (7), Portugalska (6), Irska (5), Nizozemska, Finska in Češka (po 4), Turčija in Norveška (po 3), Madžarska, Švedska in Slovaška (po 2) ter Danska, Litva in Romunija (po 1). Slovenski študentje sicer predstavljajo 0,6 odstotka vseh "eras-musovcev", ki so v študijskem letu 2008/2009 šli na študij ali usposabljanje v eno od 31 evropskih držav v programu Erasmus. To so vse države članice EU ter Islandi- V Splošni bolnišnici "dr. Franca Derganca" Nova Gorica so pred kratkim predstavili novo pridobitev brezplačni brezžični dostop do interneta, ki je bolnikom na voljo od konca maja. Ideja je prišla od letos ustanovljenega Zavoda mladih podjetnikov (ZMP) iz Nove Gorice. Konec aprila so mladi podjetniki ob podpori novogoriške občine v centru mesta organizirali turnir v malem nogometu, na katerem so skupaj s sponzorji zbrali denar za nakup opreme. Tretjino sredstev je prispevalo podjetje Kabelska televizija Nova Gorica, ki je poskrbelo tudi za internetni priključek. Po besedah Luke Manojloviča iz ZMP so trenutno dostopne točke v petih nadstropjih šempetrske bolnišnice, pacienti pa jih že pridno uporabljajo. Direktor bolnišnice Silvan Saksida je ob novi pridobitvi oziroma donaciji pojasnil, da je z realizacijo tega projekta bolnišnica pacientom še bolj prijazna, saj jim bo dostop do spleta pomagal do boljšega počutja, marsikateremu pa bo poleg krajšanja časa to omogočilo tudi izvajanje službenih obveznosti, ki se jih tudi med bivanjem v bolnišnici ne da odložiti. Za tiste, ki ne morejo brez spleta, je torej med obvezno opremo pred odhodom v šempetrsko bolnišnico po novem tudi prenosni računalnik. Nace Novak «ejrlin ja, Liechtenstein, Norveška in Turčija. Lani sta se programu Erasmus priključili tudi Hrvaška in Makedonija, ki pa v to poročilo še nista vključeni. V Slovenijo je prišlo 82 tujih študentov ali 0,3 odstotka vseh "erasmusovcev": največ iz Francije (15), Poljske (14), Slovaške (10) ter Nemčije in Češke (po 6). Vasiliujeva je pojasnila, da v novih članicah več študentov odide na izobraževanje na tuje, kot jih pride iz tujine, kar je predvsem posledica nepoznavanja jezikov. Poleg tega je lani v tujino odšlo tudi 36.000 zaposlenih v visokošolskih institucijah, ki so predavali ali se usposabljali v programu Erasmus. Iz Slovenije je odšlo v tujino 253 zaposlenih v visokošolskih institucijah ali 0,9 odstotka evropskega deleža. Največ jih je šlo na Češko (26), v Španijo (23), Nemčijo in na Finsko (20) ter v Avstrijo in na Portu- galsko (17). Rekordno število študentov, ki se je udeležilo programa Erasmus, je po navedbah Evropske komisije posledica 12-odstotnega povečanja proračuna, namenjenega študiju, usposabljanju in drugim vrstam mobilnosti v programu Erasmus za leto 2008/2009. Posledično se je povečala tudi povprečna mesečna štipendija, z 255 evrov na 272 evrov. Ker v prihajajočih letih povečanje proračuna ne bo tako veliko, se bo program brez dodatnih sredstev v bližnji prihodnosti težko širil z enakim tempom, opozarjajo v Evropski komisiji. Po trenutnih ocenah prejmejo štirje odstotki evropskih študentov enkrat med svojim študijem Erasmusovo štipendijo. Volitve novega predsednika Narodnega sveta koroških Slovencev Inzko s soglasno izvolitvijo na čelo NSKS Pričevanje "T Tisoki predstavnik medna-\/ rodne skupnosti in po-V sebni odposlanec EU v BiH Valentin Inzko je bil v nedeljo, 20. junija, kot edini kandidat soglasno izvoljen za novega predsednika NSKS. Njegovo izvolitev so že pozdravili predstavniki domala vseh slovenskih manjšinskih organizaciji, pa tudi predstavniki slovenskega in avstrijskega političnega prostora. Kot poroča Slovenska tiskovna agencija, je Zbor narodnih predstavnikov (ZNP), najvišje telo odločanja pri Narodnem svetu koroških Slovencev (NSKS), na svoji nedeljski seji v Celovcu soglasno potrdil tudi Inzkov predlog za novo predsedstvo politične organizacije koroških Slovencev. Za podpredsednika sta bila izvoljena Nanti Olip, ki bo obenem poklicno nadomeščal Inzka med njegovo odsotnostjo v BiH, ter Danilo Katz. Tajnik NSKS je postal Marko Oraže. Kot je Inzko dejal ob izvolitvi, sta njegovi prednostni nalogi prizadevanje za usklajenost med organizacijami slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem ter skrb za šolstvo. V prihodnje želi NSKS tesneje sodelovati tudi z gospodarskimi subjekti, pri čemer je Inzko posebej poudaril sodelovanje s Slovensko gospodarsko zvezo (SGZ) v Celovcu. Po njegovih besedah je potrebno bolj izkoristiti gospodarske priložnosti in vire projektov EU. Inzko je že sestavil tudi strokovni posvetovalni odbor, ki naj bi mu svetoval pri vseh bistvenih vprašanjih. Vanj je vključil tako strokovnjake s posameznih področij kot tudi predstavnike iz raznih družbenih skupin Slovencev na avstrijskem Koroškem. Dosedanji predsednik NSKS Karel Smolle je ob odhodu s funkcije pozval k nadaljnji odločnosti v prizadevanjih za enakopravnost koroških Slovencev in od Slovenije v tem vprašanju zahteval "več državniškega odnosa" ter vstop Slovenije v Avstrijsko državno pogodbo. Inzku je za izvolitev na čelo NSKS med drugim že čestital predsednik slovenske republike Danilo Turk. V čestitki je Turk poudaril, da so sodelovanje z ostalimi krovnimi organizacijami in skupni nastopi v dialogu z avstrijskimi in slovenskimi sogovorniki lahko uspešna pot za hitrejše reševanje nekaterih problemov. Prav o enotnem nastopanju manjšinskih organizacij so na nedavni seji spregovorili tudi člani sveta vlade za Slovence v zamejstvu. Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Boštjan Žekš je ob tem opozoril, da bo v primeru enotnosti organizacij tudi glas iz Slovenije močnejši. Sicer so začeli razpravo o najpomembnejših aktivnostih za manjšine, trenutno pa sta to področji šolstva in kulture. Sicer se je tudi minister Žekš pridružil čestitkam Inzku in ob tej priložnosti izrazil prepričanje, da bo novi predsednik NSKS s svojimi izkušnjami in umirjenim značajem prispeval k poenotenju pogledov koroških Slovencev na probleme, ki jih imajo. Ob Inzkovi izvolitvi sta se odzvali tudi obe krovni organizaciji Slovencev v Italiji, Slovenska kul-turno-gospodarska zveza in Svet slovenskih organizacij. Predsednik SKGZ Rudi Pavšič je zapisal, da se strinja z Inzkom, da je skrb manjšinskih krovnih organizacij tudi ta, da prispevajo k vse boljšemu političnemu ozračju s ciljem, da bo dvojezičnost pomenila prednost in ne več razlog za razhajanja. Predsednik SSO Drago Štoka pa se je zavzel, da bi sodelovanje med SSO in NSKS postalo še tesnejše in učinkovitejše. Predsednika Zveze slovenskih organizacij (ZSO) in Skupnosti koroških Slovencev (SKS), Marjan Sturm in Bernard Sadovnik, od Inzka pričakujeta izboljšanje odnosov in sodelovanja med političnimi organizacijami slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem. Sturm je za slovenski program avstrijskega državnega radia ORF poudaril, da Inzko zagovarja sodelovanje, zato sam pričakuje izboljšanje sodelovanja med organizacijami koroških Slovencev, "da bomo preprečili vtis, ki ga je zlorabljala politika v preteklosti, češ da manjšina ni enotna in zato ni mogoče nič storiti". Tudi predsednik SKS Sadovnik je prepričan, "da je sedaj nastopil čas za dogovarjanje med organizacijami koroških Slovencev". Sadovnik zagovarja pripravo skupne spomenice, v kateri bi slovenska manjšina na avstrijskem Koroškem zelo jasno izrazila, daje v bistvenih vprašanjih skupnega mnenja in da naj avstrijska vlada končno ukrepa. Na Inzkovo izvolitev za novega predsednika NSKS so se pozitivno odzvali tudi predstavniki deželne politike avstrijske Koroške. Deželni glavar Gerhard Dorfler je ocenil kot dobro odločitev in dobro znamenje za koroške Slovence, da je mesto predsednika NSKS prevzel Inzko, Čestitke SSO Predsednik dr. Drago Štoka in Izvršni odbor Sveta slovenskih organizacij iskreno čestitata novoizvoljenemu predsedniku Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Valentinu Inzku. NSKS in SSO že vrsto let plodno sodelujeta v korist slovenske narodne skupnosti na Koroškem in v deželi Furlaniji Julijski krajini. Naj postane to sodelovanje tesnejše in učinkovitejše za boljšo in svetlejšo prihodnost nas vseh. ki si je pridobil zasluge kot diplomat in posebni odposlanec EU. Predsednik socialdemokratske stranke na avstrijskem Koroškem (SPO) Peter Kaiser pa je dejal, da se strinja z Inzkovo določitvijo prednostnih nalog, in sicer najprej omogočiti dobro ozračje, potem pa poskrbeti za rešitev vprašanja dvojezičnih krajevnih tabel. Tako naj bi bila mogoča rešitev, ki bo "usmerjena v prihodnost", meni Kaiser. Predsednik koroške ljudske stranke (OVP) Josef Martinz pa je prepričan, da je "čas zastrupljenega ozračja pri vprašanju krajevnih tabel minil". NOVI GLAS ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it www.noviglas.it TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst. Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250 To številko smo poslali v tisk v torek, 29. junija, ob 14. uri. Izboljšano stanje vliva upanje S tem zapisom bi sklenil krog pričevanja o izkušnji z rakastim obolenjem prostate in posledični radikalni odstranitvi te žleze, t. j. prostatoktemije, pred tremi leti. Po analizi tkiva je bila priporočena dodatna radiotera-pia; to žarčenje je še bolj ošibilo, kar je ostalo od mišice, ki ureja odtekanje seča. To neprijetno stanje je popolnoma spremenilo dotedanji tok življenja in pogled v prihodnost. Veliko potrpljenja, vztrajnosti, pozitivne naravnanosti duha, predvsem pa upanja je potrebno pri zdravljenju po zahtevni operaciji, kot je ta, ki zaznamuje življenje in pusti trajne posledice v njem. Res je, da vsak človek je svet zase in se na zdravljenje odziva različno; vsekakor pri takšnih terapijah ni hitrih sprememb, kot bi si želeli. V prejšnjih prispevkih na teh straneh, pod naslovom Pričevanje, sem prehodil pot od operacije v katinarski bolnišnici (odstranitev prostate), radioterapije, terapie s sondo do vsaditve silikonskih kroglic v milanski bolnišnici L. Sacco, ki naj bi napolnjene nadomestile odstranjeno žlezo. Po zadnjem polnjenju se je zdravnik odločil in predpisal zdravilo, ki naj bi dodatno pomagalo k utrditvi in izboljšanju stanja glede tega problema. Povedati moram, da sem bil že naveličan tega utrujajočega potovanja vsak mesec v Milan na polnjenje teh silikonskih kroglic. Z olajšanjem sem sprejel priporočilo zdravnika za jemanje tega zdravila brez vračanja v bolnišnico v Milan. Ta dan je bila pot na železniško postajo res lažja. Nič več potovanj, čakanja na železniški postaji, ne čakanja v ambulanti niti neprijetnega zbadanja in brizganja te umetne snovi v telo. Skoraj neverjetna je izzvenela ta zdravnikova odločitev, kar je vzbudilo olajšujoče počutje. Čakanje na vlak ta dan ni bilo prav nič utrujajoče. In že sva v vagonu na rezerviranem sedežu ob sopotnikih s priključenimi računalniki in prenosnimi telefoni v stalnem pogovoru in s prsti na tipkovnici. Na računalniku so se prikazovali diagrami, številke, pa spet risbe, projekti. Ta hiteči čudni svet danes ni zame. Želim si melodijo drsečega kolesja vlaka, ki naj čim hitreje zapusti lombardsko prestolnico in to mravljišče ljudi na tej pokriti železniški postaji, kjer votlo odmeva glas, ki napoveduje prihajanje in odhajanje vlakov. Loputanje vrat naznanja skorajšnji odhod in že smo na poti proti domu. Hitro puščamo za seboj manjše postaje in kmalu se pojavijo oljčni nasadi ob Gardskem jezeru, sonce se pričenja spuščati k zatonu, ko se bližamo Beneški laguni, s prihodom v Furlansko nižino je že pravi mrak. Obronki Krasa so v temi, ko se v daljavi prikaže temna morska gladina, na kateri se svetlikajo luči ladij in čolnov, ki plujejo na odprto morje. Begajoče misli se prepletajo s spoznanjem doseženega napredka pri zdravljenju, ne kot bi si ga želel, a vendar počutje je boljše in lahko nekaj malega tudi naredim. Nemogoče je pričakovati, da bi se po takšnem posegu in nadaljnjih terapijah, stanje popolnoma normaliziralo. Z doseženim stanjem sem lahko do neke mere zadovoljen. Hitrost vlaka se postopoma zmanjšuje, zavore pritiskajo na kolesja in že zapeljemo na postajo, še malo in vlak se ustavi. Sestopimo na peron in s pospešenim korakom hitiva proti izhodu na ulico do avtomobila, ki naju čaka od zgodnjih jutranjih ur, kjer sva ga pustila pred odhodom v Milan. Čim prej domov v tišino domače vasi, k umiritvi misli in duha, k počitku po naporni utrujajoči poti. Pričenja se neko novo poglavje v življenju, ki omejuje težavnejša dela in zahteva premišljene korake pri opravljanju vsakdanjega opravila. Kljub manjšim korakom, o tem sem prepričan, mora ostati vsebina prizadevanja za izboljšanje lastnega in duha okolja, ki nas obdaja, neokrnjena, za vzpostavljanje tistih vrednot, ki dvigajo raven v medsebojnih človeških odnosih. Za vgrajevanje v ta veličastni mozaik stvarstva naš vsakdanji kamenček z dobrim, plemenitim delom, za izpopolnitev slike našega življenja, ki bo vsekakor ostala nedokončana. Če nam bo uspelo v njej izrisati osrečujočo vsebino za sočloveka, bo to uspeh v življenju, ki se bo nadaljevalo na transcendentalni ravni v neskončni konturi vesolja pri Njem, ki daje smisel naši poti življenja. S tem zapisom želim vsem, ki so na tej poti, ki sem jo sam prehodil s to boleznijo, veliko pozitivne energije in upanja. In kljub zdravstvenim težavam naj bo vedno prisoten ustvarjalno naravnan duh, pri delu za sočloveka, za boljši svet. Malodušje današnjega časa, ki pesti človeštvo z naravnimi in človeškimi katastrofami, povzročenimi iz pohlepa po denarju, lahkem zaslužku na račun velikega dela človeštva, njegovih stisk in revščine, z uničevanjem naravnega okolja, je posledica izgube etičnih vrednot. Vse to naj nas ne potre, ampak naj nas še bolj utrdi za dobra dela, v veselje nam samim in v dobro sočloveku. Vap. Ob koncu bogate sezone 2009/10 Odbor ZSKP na ekskurziji v Škocjanu ob Sod Odbor Zveze slovenske katoliške prosvete se je pred poletnim premorom zadnjič sestal prejšnji teden. Srečanje ni bilo samo delovnega značaja, temveč tudi kulturno obarvano. Karlo Mucci, predsednik SKRD Jadro iz Tržiča, je člane Zveze povabil v Biziakarijo, in sicer v Škocjan ob Soči. Odbornike, s predsednico Franco Pado-van, pokrajinskim predsednikom SSO Walterjem Bandljem ter predsednico Kulturnega centra Lojze Bratuž Franko Žgavec, je pred župnijsko cerkvijo pričakal župnik msgr. Mauro Belletti, ki je prisotne vodil na kratek, a izredno zanimiv turistični sprehod. Najprej je razkazal zunanjost cerkve, posvečene mučenikom, bratom Kancijanom. Sezidana je bila leta 1593, in sicer na kraju, kjer je prej stala starokrščanska bazilika. Na pročelju cerkve je vzidanih nekaj rimskih epi-grafov. Posebnega pomena je lepi nagrobnik Lucija Kancija Vera iz prve polovice 1. stol. po Kr., ki priča o prisotnosti gens Cantia v tem kraju že od takrat. Po travniku je razporejenih nekaj sarkofagov z dvokapnim pokrovom. Ob severni strani župnijske cerkve stoji Antiquarium. V njem se hranijo ostanki rimskih in starokrščanskih nagrobnikov ter starokrščanskih mozaikov. Na levi steni je mogoče videti tloris bazilike, postavljene v 4. stol. na grobu svetih Kancijanov. Ostanki bazilike so pod travnikom, proti kateremu je obrnjen Antiquarium. V notranjosti cerkve so v glavnem oltarju relikvije treh bratov Kancija, Kancijana in Kancijanila, katerih nedotaknjen grob je bil najden leta 1963 na severni strani cerkvenega travnika, kjer stoji danes kamniti oltarček. Nedaleč dvema opekama, tako kot je bilo takrat v navadi. Škocjan je bil s češčenjem bratov Kancijanov, njihovega vzgojitelja sv. Prota in oglejskega škofa Krizogona, že od nekdaj privlačna točka za romarje. Sedanje središče naselja je prečkala via Gemina, ki je povezovala Oglej s Trstom. Antično ime tega kraja je bil Aquae Grada-tae, kar pomeni "kraj, kjer delujejo rečna pristaj ališča". Takrat je Soča tekla v neposredni bližini in večkrat tudi naselje poplavila. Danes smemo trditi, da je bil Škocjan zelo važno pokopališko področje krščanskega Ogleja. V tem kraju so namreč zrasle kapele in bazilike na grobovih oglejskih mučencev iz časa Dioklecijanovega preganjanja. Ekskurzija se je končala pri cerkvici Svetega od župnijske cerkve stoji kapela sv. Prota. V notranjosti sta do pred kratkim stala sarkofaga sv. Prota in sv. Krizogona. Ker sedaj potekajo izkopavanja, sta bila sarkofaga začasno premeščena v župnijsko cerkev. Do danes so s pomočjo izkopavanj prišli na dan trije grobovi iz poznega obdobja srednjega veka. Med temi tudi ostanki dojenčka, shranjeni med Duha, ki je nedaleč od župnijske cerkve. Gre za edino srednjeveško krstilnico krožnega tlorisa v go-riški škofiji in eno od dveh še obstoječih v prokrajini (druga je v Pušji vasi). Prisotni so se župniku Mauru Bellettiju zahvalili za prijaznost in razpoložljivost ter sklenili, da se bodo zopet sestali v septembru, ko bodo začrtali delovanje za prihodnjo sezono. (Hlam, Veli Hlam in Mali Hlam, stražarji nad dolino Baške) Krk, kot ga vidijo beloglavi jastrebi Hlam, Veli Hlam in Mali Hlam se kot mogočni, strogi kamniti stražarji dvigujejo nad dolino Drage Baščanske in kot začarani v brezmejno lepoto nemo zrejo na jug Kvarnerja, tja na otok Prvič, na Velebit in še dlje na Rab in Cres. Sredi dveh kamnitih grebenov pa se bohoti precej rodovitna dolina, po kateri teče edina (čeprav sta tu še dva manjša potoka) reka na otoku Vela Rika ali tudi Riči-ca. Prvo ime je kar preveč visoko doneče za potoček, ki v najbolj vročem poletju skoraj popolnoma presahne. Kljub temu da je vode včasih komaj za vzorec, pa se domačini spominjajo, kako je še pred petdesetimi leti rečica gnala kolo edinega vodnega mlina na otoku, ostanki so še danes lepo vidni, pšenico pa so v dolini in na otoku nadomestili bogati vinogradi, ki jih je iz leta v leto več. Žlahtni-na, lokalna sorta, je namreč cenjena daleč po svetu. Baščanska dolina z večjima zaselkoma Jurandvorom in Drago Baščansko je tudi zibelka hrvaškega jezika in glagolice. Na tleh nekdanje benediktinske cerkve sv. Lucije v Jurandvoru je namreč leta 1851 med obnovitvenimi deli neki bogoslovec odkril vgrajeno nenavadno ploščo. Gre za Baščansko ploščo, enega najstarejših pisanih spomenikov hrvaškega jezika. V apnenčasti kamen je bil leta 1100 vklesan trinajst vrstic dolg zapis v glagolici, to je najstarejši poznan zapis v starohrvaškem jeziku. Če se ustavimo v cerkvici sv. Lucije, si lahko še danes ogledamo kopijo dragocenega spomenika, original pa je bil leta 1954 prenesen v Zagreb na Hrvaško akademijo znanosti in umetnosti. Pa vsebina?? Razvozlali so jo šele štirinajst let po odkritju, govori pa o zemljiškem darovanju hrvaškega kralja Zvonimirja tukajšnjemu samostanu. Z Jurandvora se nam prek mladih vinogradov pogled odpira tudi na sam vrh 461 visokega Hlama, ki je pa lažje dostopen iz Baške same, točneje od cerkve sv. Ivana, kjer lahko brez skrbi pustimo jeklenega konjička. Cerkev, ki je dandanes nekak čuvaj nad prelepo dolino in zalivom s peščeno plažo, je bila do leta 1380 središče prvotnega naselja, Kaštela, ki so ga Benečani požgali, na njegovem mestu pa je sedaj baščansko pokopališče. Novo naselje je nastalo ob zalivu, ki ima obliko polmeseca in kjer je še danes staro kamnito jedro mesteca, ob katerem stalno nastajajo novi hoteli in stanovanjske hiše. Ime Baška naj bi bilo latinskega izvora, v zapisih iz zgodnjega trinajstega stoletja se mestece omenja kot Besca. Pot, udobna in za čudo senčna mulatjera, se začenja takoj za cerkvico, medtem ko se dvigamo, se razgled pod nami odpira v vedno popolnejšo impresijo Mediterana, olepšano z barvami strnjenih kamnitih hišic starega predela Baške, z belino zaliva in z otoki, ki se zrcalijo v modrini, kakršno smo sanjali vso dolgo in deževno zimo. Do Planine Mije-sec, ki je lahko že sama po sebi cilj, naj bi hodili manj kot uro, pa se zaradi sanjarjenja o modrih daljavah na poti radi zadržimo tudi veliko več časa. Pot sama je prijetna in zares lepo utrjena, široka skoraj meter, baje naj bi bila v času avstro-ogrske monarhije na vrhu opazovalnica proti Rabu in Cresu. Osebno tega skoraj ne morem verjeti, kajti vse vojne so tem sanjskim otokom, razen Rabu, kjer je bilo zloglasno fašistično taborišče, skoraj popolnoma prizanesle. Kot pravi italijanski kan-tavtor Bennato, so to otoki, kjer ni niti orožja niti orožnikov, so otoki, ki so bolj podobni našim sanjam kot resnici. Kljub sanjski pokrajini moramo biti od planine Mijesec do vrha Hlama nekoliko pozorni, kajti informativna tabla pravi, da živijo tu kače Hlama k sanjskim razgledom, ki nam jih nudi njegov kamniti vrh, ni dolga, samo kake dolge pol ure bomo kljubovali vetru, soncu in kamenju ter večnosti, ki veje iz te pokrajine. In že bomo na meji med nebom in zemljo. Lepote razgledov, ki nam jih nudi Hlam, se ne da opisati. Morda so to najlepši razgledi na otoku, a to samo morda, kajti vsak vzpon na Krku pelje tja, kjer se stikata morje in nebo. Z isto lepoto in poezijo nas bo namreč nagradil tudi vzpon na zahodni gorski gre- strupenjače ter pajek črna vdova. Pa brez strahu, ob primerni obutvi ne bo problemov, kajti kače se bodo ob ropotu naših korakov takoj umaknile (če se bomo že z njimi srečali), črnih vdov pa baje res ni veliko. Tudi pot do ben, kamor se lahko odpravimo tako iz Baške same oziroma iz naselja Zablače, pa tudi iz Punata, Stare Baške ter prelaza Treskavca. Čez Veli Hlam (482 m) in Mali Hlam (446 m) nas vodi planinska pot, ki nas po imenu takoj spomni na Češko. A je kaj narobe z našim spominom? Ni, kajti kot zanimivost naj povemo, da je Baška postala znano turistično središče, potem ko je tu, leta 1910, prišlo na letovanje 600 čeških gostov. Čehi so staro ribiško naselje z enim samim hotelom odkrili po zaslugi direktorja časopisa Praške novine, Emila Geistlicha, ki je sem zašel čisto slučajno zaradi poslovnih obveznosti. Češki novinar se je v otok in Baško dobesedno zaljubil in njegove impresije, ki jih je nato spravil na papir in posredoval sonarodnjakom, so bile tako močno čustveno obarvane, da so Čehi začeli množično zahajati na otok. Čehi so postali stalni gostje Baške in so prvi označili planinske poti nad njo. Slednje še sedaj nosijo prvotna imena. V otok pa so se naši severni bratje tako zaljubili, da so še sedaj med najbolj množičnimi gosti, sredi Baške pa stoji spomenik Emilu Geistlichu, ki ga domačini imajo za začetnika in pobudnika turizma v Baški. In od kod ta velika ljubezen??? Pojdite še sami na Krk, podajte se v samoto kamnitih pašnikov, povzpni-te se v nebo in razprite svoja krila nad igro otokov in morja, prisluhnite pesmi škrjančkov, ki pojejo slavospev modrini, uživajte Mediteran z vrhov in napolnite pljuča z vonjem po žajblju, smilju in ciklamah, pa se boste tudi sami, kot začarani, iz leta v leto vračali na Krk. Suzi Pertot KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 42 Če je kaka stvar na tem ljubem svetu, ki je ne prenašam, je to gotovo množica ljudi, v kateri se včasih znajdem, in zares ne vem, kaj delam v njej. Od vsepovsod pritiskajo, vsi se drenjajo, ti seveda z njimi in oni s tabo, neznosno toplo je, kaj toplo!, vroče je, zraku ti primanjkuje in ti si tam, ujet, iz množice ne moreš več, ker si točno sredi tisočerih ljudi, ki se gnetejo, da te je groza že ob misli nanje. Ne maram, ne, nimam rad množic! In zato sem na raznih slovesnostih, na katere se zgrinjajo množice, vedno nekje na robu. Še kako razumem prijatelja Naceta Novaka, dolgoletnega sodelavca iz Nove Gorice, ko me je minulo nedeljo pod večer v Šempetru “na placu” nejeverno pogledal in vprašal: “Ma kaj delaš tu”? Samo pokazal sem s prstom na sina Luko in postalo mu je jasno. Nace je bil v božansko prazni ogradi za medije in nastopajoče, sam pa sem s sinom stal sredi množice, kije pritiskala od vsepovsod. Včasih narediš napako, ki je ne moreš popraviti. In tako napako sem naredil v nedeljo opoldan jaz, kosem Luki in hčerkama na računalniku pokazal vabilo na slavnostni sprejem slovenskih nogometašev na osrednji trg v Šempeter. “Ma, tata! Valter Birsa in Tim Matavž sta iz Šempetra, veš morda, ali pride tudi Andrej Komac iz Nove Gorice”? je vzkliknil Luka in dodal: “Mama, midva s tatom greva na sprejem v Šempeter! Je res”? Mene ni nihče nič vprašal, ko so odločili, da greva na slavje, žena je samo rekla: “Saj ga pelješ, ne”? In sva šla. Devetletni Luka je med sedanjim svetovnim prvenstvom v nogometu postal pravi izvedenec, zbira slikice nogometašev, za vse nogometaše ve, kje igrajo, niti ene same tekme ne izgubi po televiziji, seveda je navijal za Slovenijo, po neki tekmi mi je dejal: “Tata, po moje so Amerikanci kupili sodnika”! Dodal je še: “Valter Birsa je car”! Pred časom sem mu na Petrolovi črpalki v Vrtojbi na meji kupil vso opremo za pravega slovenskega navijača: šal, majico, brisačo in take zadeve, vsako tekmo je gledal oblečen v navijaško opremo, kot pravi navijač Slovenije se je v Marini Julii pri Tržiču, kjer je bil teden dni v vaškem poletnem središču, edini z dvema vrstnikoma med devetdesetimi njemu enakimi!, veselil poraza Italije in njenega odhoda domov. Vzgojiteljica mi je zadnji dan preprosto rekla: “Che caratterino, eh”! In ve seveda vse tudi o slovaških nogometaših, ne samo slovenskih in angleških! Ampak Valter Birsa, ki živi v bližnjem Šempetru na Vrtojbenski ulici, je car! “Tata, nimaš pojma, kakšen gol je dal Amerikancem"! je rekel Luka. Zares nimam pojma. Ko sva vozila proti Šempetru, je z zadnjega sedeža Luka rekel: “Gotovo mi bodal podpis”! S sabo je nesel posebno torbico, vanjo je dal temno moder flomaster, poseben zvezek manjšega formata, še en flomaster za vsak primer, na sebi je imel navijaško majico, zraven še album s slikicami, kapo... Vzdihnil sem. A nisem vedel, kaj me čaka! Množica in še enkrat množica, prebila sva se do neposredne bližine odra. Birso je seveda treba videti od blizu. “Tata, verjemi, Valter Birsa je car”! Simpatična Lara Soban, kije s kolegom “na placu” v Šempetru pripravljala množico za prihod nogometašev, me je zares prepričala s svojim: “Dejmo, dejmo vsi skupej enu olu! Jeeeeee”! In je tudi Luka dvigoval roke v ola pozdrav, tata ne, tatu je bilo vroče za znoret... Neznosna vrsta je bila za podpise, zares neznosna, na tisoče nas je bilo, Lukca sem stiskal k sebi, ko so navalili na nas, možakar moje teže in velikosti mi je rekel: “Dvigni ga na ramena, sicer lahko umre”! Svojega sina je držal na ramenih, tudi on je čakal, moker kot miš in jaz, na podpis Birse. Končno sva z Lukcem le prišla do pulta, tako Tim kot Valter sta mu podpisala kar na majico, Valter Birsa je prijazno podpisal dvakrat, potem sem poskrbel, da so podpisali še fantku možakarja, ki seje potil ob meni in Shimnu iz Doberdoba v album ter še neki manjši punčki... Končno sva se le izvila iz “gužve”, prepoten sem bil, a ob sebi sem imel najbolj srečnega človeka nasvetu, ki mi je dejal: “Tata, to je najlepši dan v mojem življenju”! Neka prijazna gospa z možem je Lukca pobožala po glavi: “Ti si Luka, ne? Kje sta pa sestrici"? Luka ji je povedal, da sta doma, da nista mogli priti, ker sta pomagali na vaški šagri sv. Petra ob cerkvi prodajati pecivo za Karitas. “Vi pa še kaj lepega napišite"! mi je rekla gospa, zraven nje seje zadovoljno muzal njen mož, kateremu je Luka kazal dragocene podpise. Na parkirišču smo srečali mlajšo mamo iz Vrtojbe, s štrimi otroki je šla proti avtu: “Od kod pa ste vi prišli”? “Iz Furlanije sva prišla"! je rekel Luka. “Oooo, to pa je lepo! Ste videli otroci”? je rekla nasmejana. Tudi njeni otroci so imeli podpise... V avtu mi je Luka rekel, da morava nabaviti veliko slovensko zastavo. “Da jo bova imela tudi midva čez štiri leta, ko bo spet nogometno prvenstvo"! je Luka prepričan v uspehe slovenske enajsterice. “Tata, je lepo, a, da smo Slovenci bili na svetovnem ngometnem prvenstvu”? je rekel Luka v avtu, ko sva odpeljala proti Furlanski nižini. “Ja, še kako"! sem odvrnil. “Ja, tata, zame je to najbolj srečen dan v življenju”! je ponovil Luka in sklenil, da majice s podpisi ne bomo več oprali! Deseta številka mladinske revije Galeb Uživajte na počitnicah! Vesela baharija Toneta Pavčka, katere pojoči ritem je ujel Klavdij Palčič v svojo posrečeno ilustracijo. Čriček Milko pa je protagonist pesmice Martine Legiša ob simpatični, veliki ilustraciji Štefana Turka. S sladkim počitniškim tonom in prikupnimi ilustracijami Ane Zavadlav, Mojce Cerjak, Žive Pahor, Erike Cunja in Klavdija Palčiča se končujejo tudi Galebove zgodbe v nadaljevanjih: Sestrici v šoli Tatjane Kokalj, Deček in ptica Berte Golob, Tri Kapljice Štefke Kac Marn, Prebrisani zajčki iz Ljubeznivčkov Darinke Kobal, Jaz, Franci Grdi, o grdem mucku in njegovi levitvi v lepotca, Dima Zupana. Od bralcev se Galeb poslavlja še z Ajtiološko pravljico o vodam-cu, ki se je zaljubil v grajsko gospodično, kot vselej jo je posredoval Jože Sevljak ob romantični ilustraciji Magde Tavčar, z zgodbo obrezi, ki se pojavlja v bajkah, vražah in prispodobah in jo je napisala M. Jovanovič, ilustriral pa Veno Dolenc, in še z dolgim zapisom o juniju, ki mu je dala ime starorimska boginja Juno, Jupitrova žena, in o najskrivnost-nejšem poletnem dnevu, 24. juniju, "ko se o kresi dan obesi", kot pravi slovenski pregovor. Najmlajšim bralcem je Anja Kokalj ob ljubki ilustraciji Daše Simčič namenila še zadnjo didaktično nalogo, Jasna Merku’ v Galebovi delavnici pa uči spretne roke, kako naj napravijo srček iz pomponov. Galebov kviz, ki ga je pripravila Nevenka Škrlj, še zadnjič nastavlja svoje zanke, Vera Poljšak predstavlja muzej brusačev iz Solbice v Reziji; nazorne ilustracije Magde Tavčar bodo pomagale pri dopolnjevanju besedila. Kuhar Škrobek, v živih barvah ilustratorke Jasne Sepin, se veseli sončnih dni in v hudomušni kuharski vnemi vabi k pripravi iznajdljivih strašil iz korenja, kuhanega jajca, solate, kumaric... Dober tek in kar najsrečnejše počitnice! Iva Koršič S tem vzklikom se Galeb, mladinska revija, ki jo izdaja Zadruga Novi Matajur - Čedad, za letošnje šolsko leto poslavlja od bralcev z deseto, junijsko številko, na kateri naslovnica izpod risarskih rok Helene Aniaku, drugošolke OŠ Virgil Šček iz Nabrežine, z velikim metuljem in pisanim cvetjem sredi zelenih trav neustavljivo vabi v prelestno naravo, kjer srce odloži vse skrbi in se naužije čistega zraku in kjer se zven počitnic glasneje oglaša. Lepote prirode so navdihnile tudi druge male Galebove prijatelje: pod naslovom Ku ku, ku ku pomlad je res tu! so učenci OŠ Josip Ribičič - Karel Širok, Sv. Jakob, poslali Galebu cel kup risbic, prvošolci COŠ Fran Venturini, Boljunec-Boršt-Pesek, so barvicam zaupali utrinke s sprehoda od Peska do Boršta; izdelali pa so tudi domiselne lepljenke iz gumbov in različnih koščkov blaga. Tudi učenci 1. r. OŠ Pinko Tomažič iz Trebč so v živobarvnih risbicah izrazili veselje ob cvetoči pomladi, narisali pa so tudi, kar jih je najbolj prevzelo na izletu v Ljubljani. Šolarji OŠ Josip Jurčič, Devin, so pesmi in zgodbe, prebrane v Galebu, prelili v likovne izdelke. Na štirinajstih straneh (!), ki so tokrat namenjene Galebovim dopi- Zvezdane Majhen s sanjavo ilustracijo Mojce Cerjak, Sanje, Biser Bine Štam-pe Žmavc ob ilustraciji Alenke Sottler v razpoznavni tehniki; radoživost prekipeva iz pesmice snikom, je še ničkoliko domiselnih risbic - med njimi so tudi portreti staršev (OŠ P. Trubar-K. D. Kajuh, Bazovica) -. Učenci OŠ F. Milčiski s Katinare so v risbi prikazali občutke ob predstavi SSG Ciciban in priložili zapis, dve fotografiji in risbice z nastopa v oddaji Škratova čepica na radiu Trst A. Kako so praznovali Dan kulture, so zabeležili šolarji COŠ Lojze Kokoravec Gorazd -1. Maj 1945 iz Zgonika-Sa-leža in OŠ F. Erjavec iz Standreža. Svoje male zveste sodelavce je Galeb nagradil z Galebovimi knjigami; prejele jih bodo knjižnice štirinajstih šol, ki so vestno sodelovale v rubriki Šolarji pišejo in rišejo. Celotno vsebino junijske številke preveva počitniški dih: prisoten je v pesmicah Moj počitniški dan Zasedanje deželnega tajništva SSk v Nabrežini Beseda je tekla tudi o M _ I • | • *V • V spetrski dvojezični soli Deželno tajništvo SSk je zasedalo prejšnji teden na strankinem sedežu v Nabrežini in obravnavalo trenutne problematike, ki zadevajo slovensko narodno skupnost v deželi FJK. Srečanje je uvedel deželni tajnik Damijan Terpin, ki je poročal o nedavnem zasedanju Sveta za Slovence po svetu in v zamejstvu. Ob splošnih ugotovitvah glede odprtih vprašanj izvajanja zaščite na podlagi veljavne italijanske zakonodaje s posebnim poudarkom na finančne prispevke je podčrtal problem enotnega zastopniškega organa slovenske narodne skupnosti v Italiji. Terpin in deželni svetnik Igor Gabrovec sta nato orisala stanje v zvezi z razpleti glede reforme javnih uprav na teritoriju dežele FJK. Kot je znano, je italijanska vlada že uveljavila reforme, na podlagi katerih se uvaja krčenje izvoljenih organov. To velja tako za rajonske svete kot tudi za občine in pokrajine. Gabrovec je poudaril dejstvo, da ima naša dežele avtonomijo, s katero lahko omenjene zadeve reši samostojno. Tako se bo verjetno zgodilo z rajonskimi sveti, kjer naj bi deželni svet odobril zakon, na podlagi katerega bo ohranitev rajonskih svetov zagotovoljena bodisi v Trstu kot v Gorici, obe občini pa naj bi nato samostojno odločali o njihovem obstoju in številu. Slovenci v Trstu in Gorici torej lahko za zdaj še vedno računamo na rajonske svete, ki so pomemben predstavniški organ upravne avtonomije našega teritorija, skozi katere lahko uveljavljamo svoje pravice. Gabrovec je v nadaljevanju predstavil politične premike glede reforme ostalih javnih uprav in to v prvi vrsti pokrajin, kjer bo na podlagi vsedržavnega zakona prišlo do znižanja števila svetnikov in odbornikov, posledično pa tudi do preureditve volilnih okrožij. Deželna uprava je konec meseca maja že izdala sklep, s katerim sprejema državno reformo. Pri tem je tržaško območje nekako zavarovano, saj ga ščiti ustavna razsodba izpred nekaj let, ki jo je pridobila prav SSk preko odv. Močnika, s katero je določeno, da mora tržaška okolica izvoliti več svetnikov kot občina Trst, prav zaradi prisotnosti slovenske narodne skupnosti. Za Goriško pokrajino pa so stvari popolnoma odprte in bo treba v naslednjih mesecih pozorno spremljati razvoj dogodkov, pri tem pa zahtevati, da se pri izrisu novih volilnih okrožij upoštevata prisotnost Slovencev in pravica do zastopanosti. Deželno tajništvo je nadalje še ugotovilo, da, tudi kar zadeva reformo gorskih skupnosti, vlada še veliko nejasnosti, kar je posledica popolne neusklajenosti znotraj vladajoče deželne večine. Prav tako je tudi glede prihodnosti majhnih občin še veliko odprtih vprašanj. Pri tem Slovenska skupnost ocenjuje, da so tudi majhne občine temeljnega pomena za naše ljudi, kot izraz ustrezne upravne samostojnosti in teritorialne istovetnosti. Občine, v katerih lahko kot narodna skupnost avtonomno upravljamo svoj teritorij, so življenjskega pomena za našo narodnostno skupnost. Prihodnost dvojezične šole v Špe-tru je bila druga pomembna točka dnevnega reda, o kateri je po- ročal Miha Coren. V prvi vrsti je tudi v imenu staršev tamkajšnjih učencev podčrtal izjemno vlogo, ki jo je odigrala SSk, saj je bistveno vplivala še zlasti na deželnega odbornika Molinara, ki ima največ zaslug, da vsaj osnovna šola in vrtec ostajata v Špetru. Zahvalil se je vodstvu SSk tudi za prisotnost na protestni manifestaciji v Špetru, kar so starši špetrskih učencev še posebej cenili. Naglasil je žalostno dejstvo, da so točno določene politične sile v videmski pokajini izrabile nastali prostorski poblem v špetrski šoli za jasen poskus uničenja te šole. Hudo odgovornost nosi pri vsej zadevi videmska pokrajinska uprava, ki je pokazala največ ostrine in nasprotovanja. Deželno tajništvo SSk pa je izreklo pohvalo in priznanje Mihi Co-renu, ki je tudi kot predsednik zavodskega sveta špetrske šole odigral glavno vlogo in vodil uspešna prizadevanja staršev, da je jedro šole ostalo v Špetru. SSk pa si bo sedaj še nadalje prizadevala, da bi podobno rešitev našli tudi za srednjo šolo, za katero s formalnega vidika niso bili sprejeti ustrezni sklepi. Damijan Terpin Deželni tajnik SSk Slovenski nogometaši na svetovnem prvenstvu Nikakor niso igrali podrejene vloge V minulih dneh smo pred televizijskimi ekrani kajpak trepetali za usodo slovenske reprezentance, ki je bila na svetovnem nogometnem prvenstvu v Južnoafriški republiki naposled, kot znano, z zvrhano mero smole izločena že po treh tekmah predtekmovanja. Razplet, ki mogoče sam po sebi niti ne preseneča, če vemo, da je bil za Slovenijo zgodovinski uspeh že sam nastop v druščini 32 najboljših enajsteric v najbolj popularnem športu na našem planetu. Slovenci so se v Južno Afriko prebili skozi šivankino uho dodatnih kvalifikacijskih srečanj proti Rusiji in med nogometno smetano prav gotovo niso veljali za favorite. Prej so na SP sodelovali vsega le enkrat, leta 2002 na Japonskem in v Južni Koreji, tokrat pa so se na tekmovanje v bistvu uvrstili še bolj nepričakovano z zelo majhnimi papirnatimi možnostmi za preboj iz predskupine. Še po 90. minuti tretje tekme proti Angliji so bili kvalificirani v osmino finala, nato pa je, kot vemo, prišel usodni gol napadalca Združenih držav Amerike Donovana v sodnikovem podaljšku proti Alžiriji in belo-zeleni so tako pristali na nehvaležnem končnem tretjem mestu v skupini s štirimi osvojenimi točkami za ZDA in Anglijo (oboji po pet točk) ter pred Alžir-ci (1). Na tem mestu ne verjamemo, da je naposled prišlo do nešportnega dogovora med ZDA in Alžirijo, da bi v zadnjih minutah - ko so uvideli, da ne morejo doseči zmagovitega gola (samo s tem bi si lahko še pomagali) - Ma-grebci pustili nasprotnikom do zmage v zameno za kako nagrado. Zadetek ZDA je bil povsem regularen, v iskanju gola so Brad-leyjevi fantje v resnici stalno napadali in so si uspeh tudi zaslužili, Afričani pa so bili na koncu prav potrti in celo razjarjeni nad sodnikom. Naj obnovimo ostale dogodke iz JAR: najprej tesna zmaga proti Alžircem s srečnim strelom kapetana Robija Korena in po nepre- pričljivi predstavi obeh ekip; nato 2:2 proti Američanom po dvojnem vodstvu v sijajnem prvem polčasu (strelca Novogoričan Valter Birsa in Zlatan Ljubijankič) in ofenzivi nasprotnikov v drugem delu ter v odločilnem tretjem krogu poraz z minimalno razliko proti angleškim zvezdnikom po enakovrednem in nadvse častnem, toda sterilnem odporu. Ob objektivnih, številčnih dejstvih pa je treba poudariti prav ugotovitev, da so naši rojaki igrali na izjemno visoki ravni, tako da bi si po učinku in samozavesti uvrstitev med najboljših 16 najbrž tudi zaslužili. Na uglednih prizoriščih niso igrali nobene podrejene vloge, dosegli so tri lepe gole in jih ravno toliko prejeli, zbrali pa so zmago, neodločen izid in poraz. Nenavadno je bilo po televiziji gledati angleške velikane -skoraj vsi nastopajo v vodilnih klubih Lige prvakov - z ramo ob rami s slovenskimi fanti, ki pa služijo kruh pretežno v drugorazrednih evropskih prvenstvih. Na primer na boku sloviti Ashley Cole in na drugi strani neutrudni tekač Mišo Brečko, v sredini pa ikoni sodobnega britanskega nogometa Števen Gerrard in Frankie Lam-pard ter prizadevna garača Andraž Kirm in Aleksander Radosavljevič. Ali strah in trepet vseh obramb po svetu Wayne Rooney v kleščah budnega čuvaja Boštja- na Cesarja. In na trenerskih stolčkih dvoboj med "veleplačanim" strategom Fabiom Capellom in malim kranjskim generalom Matjažem Kekom... Vse to bo ostalo še dolgo v svetlem spominu. Če je bil edina priznana zvezda reprezentance Srečka Katanca izpred desetih let domiselni Zlatko Zahovič, je bil tokrat pravzaprav edini igralec svetovnega formata Udinesejev vratar Samir Handanovič. Primerjava med zlatima slovenskima generacijama pa se seveda kar ponuja in je umestna. Katančeva generacija je v letih pridobila v mednarodnem merilu velik ugled, ki ga navsezadnje spet uspešno gradi tudi današnja, ki je hkrati dovolj mlada, da lahko svoje dosežke še stopnjuje. Tudi Kekova odprava je tako v kvalifikacijah kot na samem mundija-lu, tako kot prejšnja, pridobila številne privržence, tudi tuje, navdušila najprej s srcem, torej z igro, ki je vzbujala čustva. Zato čestitke in kapo dol Slovencem, kot bi pregovorno dejal Katanec. In kar tako naprej! HC Ob Dnevu državnosti / Govor Andreja Malniča "Slovencem ni bilo nikoli nič podarjeno! n Objavljamo govor, ki ga je imel direktor Goriškega muzeja Andrej Malnič na predvečer Dneva državnosti, 24. junija, v Krombergu. Pozdrav vsem državljanom, županu, poslancem, svetnikom! Pred nami je za vse nas pomemben dan. V petek, 25. junija, bomo slavili dan državnosti. Praznovali bomo dan naše, slovenske državnosti. Spomnimo se zato tistih dni, ko je Slovenija formalno postala neodvisna država. Dne 25. junija leta 1991 je slovenska skupščina sprejela dva pomembna dokumenta: deklaracijo o neodvisnosti in temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Slovenija s tem dejanjem ni bila več del Jugoslavije, postala je samostojna država. Ta praznik nam je v veliko v čast. Resnično smo lahko ponosni na vse državljane, ki so v tistih težkih trenutkih obvarovali slovensko neodvisno državo. Ponosni smo lahko na teritorialno obrambo, na miličnike, na državne strukture, na politiko, na vse ljudstvo in ves narod, ki je složno branil svobodo naše države. Pravijo, da smo v tistih dneh imeli srečo. Res je, a sreča, kot pravi pregovor, je vedno na strani pogumnih. Pred vsem svetom vedno lahko na glas povemo, da nam Slovencem ni bilo nikoli nič podarjeno, nič nismo od nikogar prejeli zastonj, nič nam ni bilo "šenkano". Hvaležni pa moramo biti vedno vsem, tudi prijateljem v sosedstvu in po svetu, ki so nam takrat stali ob strani in nam pomagali. Nikoli ne smemo pozabiti, na primer, da nas je izmed evropskih držav prva uradno priznala mala Islandija. Zgodovina evropskih dežel je do roba in čez natrpana z množico vsakršnih dogodkov. V Ameriki šaljivo pravijo, da če imajo oni zgodovine premalo, jo imamo v Evropi enostavno preveč, a med njimi je malo dogodkov, ki so bili resnično prelomni, ki so bili tako pomembni, da so zamajali obstoječi družbeni red in se je odprlo novo poglavje v zgodovini. Slovenska osamosvojitev je eno takih prelomnih dejanj, pa ne le za nas, Slovence, izjemno je tudi za evropsko zgodovino. Leta 1991 je namreč na svetovni oder kot feniks stopil narod, ki je po vseh definicijah realne politike velikih in manjših evropskih imperialnih sil veljal za "narod brez zgodovine". Kot tak naj bi tudi ne imel pravice do lastne države. Ko so se v Evropi po prvi svetovni vojni prvič in zadnjič množično priznavale pravice do samoodločbe, smo bili Slovenci opeharjeni. Posebej drago je dogovore velikih sil plačalo slovensko prebivalstvo Goriške, Istre in Trsta. Z dežja so nas potisnili pod kap. Šele v drugi svetovni vojni je junaški partizanski boj dal slovenskemu narodu novo samozavest, medna- rodno veljavo in ugled. Če je Trubar podaril Slovencem knjižni jezik, so nam partizani in vsi, ki niso priznali okupatorja, priborili to, karvenem stavku pove naslov prvega slovenskega igranega filma "na svoji zemlji". Osamosvojitvena vojna leta 1991 pa nam je dala lastno državo. Leta 1989 je Evropo zajel val usodnih sprememb, stari red se je rušil. Takrat je Slovenija pogumno in premišljeno stopila na novo pot. Slovenski narod je doma in v Evropi odločno in demokratično terjal pravico do lastne države. Najprej je to pravico izrazil z besedo, ko pa je to od njega zahteval čas, ko so mu hoteli to pravico surovo vzeti, je pravico do samoodločbe na svoji zemlji junaško branil tudi z orožjem. Nekateri evropski “narodi brez zgodovine" so to izjemno priložnost zamudili. Mi je nismo, ker smo bili enotni, pogumni in modri. Vsako državo naredijo ljudje in zato je samo od ljudi odvisno, kakšna je država, v kateri živijo. Samo od ljudi je odvisno, ali je dobra ali je slaba, ali je za ljudi ali ne. Za lastno državo smo kot državljani vsi odgovorni enako in država je prav tako enako odgovorna za vse svoje državljane. Vsaj tako mora biti in dobro je, če je zmeraj in povsod tako! Ob tem pomemben prazniku, ko slavimo neodvisnost in samostojnost, si velja zastaviti nekaj vprašanj v zvezi s tem, kako državo kot tako sploh dojemamo, kako jo razumemo. Večkrat v javnosti namreč slišimo in beremo o tako imenovanih državotvornih ministrstvih naše države. Največkrat se v tej zvezi omenjajo ministrstva za vojsko, za policijo in za zunanje zadeve. Zveni lepo. A zakaj nikoli ne rečemo, na primer, da je državotvorno tudi ministrstvo za kmetijstvo? Ali hrana ni pomembna za zdravje ljudi? Ali niso zdravi ljudje temelj vsake uspešne države? Vprašajmo naprej. Kaj pa druga ministrstva? Kaj lahko rečemo o ministrstvu za znanost, za šolstvo, za finance, za okolje in o vseh ostalih, ki jih premore naša država? Zakaj ta ministrstva ne štejemo za državotvorna? Slovenci drugega kapitala od znanja nimamo, nimamo ne nafte ne plina, da bi od tega živeli, tudi veliki nismo. Samo od "naših pridnih rok", od tega, kaj bomo znali, bo odvisno, kako dobro bomo živeli. Zato je izobraževanje tako zelo temeljna zadeva, od vrtca naprej. Za izobrazbo so pomembne vse vrste šol: osnovne, srednje in visoke. In vsa kultura. Zato mora biti znanje dostopno čim širšemu krogu ljudi. Ali ni to prvovrstno državotvorno dejanje? Kultura in naš jezik imata zagotovo posebno mesto v narodovi zgodovini. A danes premalo vemo in cenimo, kako državotvorno so v preteklosti ravnali naši jezikoslovci, ki so uzakonili slovenski knjižni jezik. Ne pozabimo, knjižni jezik je temelj uradnega jezika in uradni jezik je vedno tudi jezik države, je državni jezik. Kakšna bi bila danes ta naša slovenska država, če bi bil njen uradni jezik na primer nemščina, slovenščina pa bolj ali manj povezan skupek lokalnih narečnih govo- rov? Ali bi se Slovenci sploh odločili za lastno pot, za lastno državo brez lastnega knjižnega jezika? Kdo je torej državotvoren in kdo ne?Da država lahko obstane in da deluje v dobrobit vseh ljudi, morajo biti državotvorna vsa ministrstva in ne le nekatera. Vsaka država stane. Da državni aparat deluje, potrebuje država denar, za lastno delovanje pobira davke. Ali nismo zato državotvorni vsi ljudje, ki tej naši državi plačujemo davke? V14. stoletju je živel velik arabski filozof, Ibn Kahldun po imenu, ki je zapisal preprosto resnico: bogastvo države je obratnosorazmerno z višino njenih davkov. Drugače povedano, višji kot so davki, revnejša je država in siromašnejši so njeni ljudje. Visokih davkov ljudje nočejo in ne morejo plačevati. Državi zato zmankuje denarja, gospodarstvo ni konkurenčno, dela in investicij je vedno manj, krepita se le siva ekonomija in črni trg. In obratno, nižji kot so davki, bogatejša je država in premožnejši so njeni državljani. Dela je dovolj, ker je ekonomija konkurenčna, ker se izplača vlagati, davke ljudje lahko plačujejo in država ima dovolj denarja. Tako voditi državo, kot je zapisal arabski učenjak, pa je umetnost in terja veliko politične modrosti. Za konec si vsi skupaj čestitajmo za naš praznik! Vsem nam želim, da bi kot državljani Slovenije in Evropske unije vedno imeli to srečo, da bi nas, ne glede na strankarsko pripadnost, vodili pošteni in modri ljudje. Danes zvečer so sanje dovoljene. Srečno! Foto DPD