302
Brat sestro najde.
Slovenska narodna pesem.   Zapisal J. Levičnik.
Romarce gredo na romanje,             Pa nimam oca, matere,
V  Golicjo k svefmu Jakopu.            Pa druz'ga tud noben'ga ne.
Še so zašle v zeleni log,                 Le en'ga brata se imam,        
Tam pa zgubile pravi pot.                 Pa še za tega nič ne vem.
Tako romarce govore,                       Segel je v aržet zidani,
Romarce prežalostne:                        Dal ji je belih toljarjev.
Da bi en človek prišel od kod.       Le, le, na! sestrica moja,
Da bi pokazal pravi pot.                   Za cerengo, za dotico!
Še komaj to izgovore.                       Segel je v aržet zidani,
Ze se zaslišijo stopnje.                      Dal ji je zlatih rumenih.
Po gojzdu pride jager zelen,            Le, le, na! sestrica moja,
Jager zelen, lepo storjen.                 Za cerengo, za dotico!
Kaj delate tu deklice,                        Ti si sestričica moja.
Da ste tako preplašene?                   Doma spod grada Belega.
Me pa gremo na romanje,                Preteklo je ie dvajset let,
V  Golicjo k svetfmu Jakopu.             Kar sem bil jaz od doma vzet.
Pa smo zgubile pravi pot                  K' je bil Turk Beligrad razdjal,
V  Golicjo k svefmu Jakopu.            Je mlade nas seboj pobral.
Tako je rekel jager zelen,                Od tistihmal več slišat' ni,
Jager zelen, lepo storjen:                 Kako da se doma godi.
Dajte mi mlajšo romarco,                 Veš čas se dobro mi godi,
Da vzamem jo seboj,                        Le Turk domu me ne pusti.
Vam pa pokažem pravi pot,              Mol' ti za me, jaz pa za te,
V  Golicjo k svetfmu Jakopu.             Pa tud' za stariše ljube!
Kje si pa deklica doma.                    Ne bova več se vidila,
K' si tak obraza lepega?                   U pesmih le se slišala.
Jaz sem spod grada Belega,             Sestrica žalosti omedli,
Iz ene male kaj žice.                          Nikolj več bratca vidla ni.