Dopisi. Iz Šentilja. (Cesarska slavnost.) (Konec.) Slavnostni govor je imel na veselici č. g. dr. Medved. Smo ga že komai čakali, ker smo znali, da nam bode govoril iz srca. Saj je tudi tako govoril. Pokazal je lastnosti svitlega vladarja, njihovo hrabrost v boju, njihovo raodrost v družini, njihovo pravičnost v državi. Le glejmo njihovo pravico nasproti državljanom! Svetli cesar so pravični v državi. Dali so svoiim državljanom ustavo, jednakopravnost, narodne Sole, dali so svojim podložnim besedo pri narejanju postav, da si poslance volijo, kakšne, to je odgovornost podložnih, dali so § 19. za celo Avstrijo veljavni, po katerem niso Nemci prvi, Slovenci drugi ali zadnji, temuč kar so Neraci, to so Slovenci, Nemci nič več, kakor Slovenci — dali so narodne šole; ni treba več, če so Slovenci pametni, pošiljati njim slov. otrok v nemške mučilnice, temuč dano jim }e, izomikati slovenske otroke v slovenskih učilnicah. Za takega vladarja, kako naj ne bi biliSlovenci navdušeni? Šentiljskih Slovencev navdušenost je dobila odduška ob koncu govora g. dr. v gromovitem živio! Lepe bedese govoril je tudi č. g. Gomilšak, jareninski kaplan. Pokazal je, da ni nasprotja med slovensko in cesarsko zastavo, temuč najlepše soglasje. Cim večje je navdušenje za domovino, tem lepSe je soglasje med zastavama, kot izrazoma slovenskega in avstriiskega domoljubja. Jako lepe so bile tudi misli, katere so bile zapopadene v govoru gosp. dr. Pipuša. Šentiljski Slovenci ste na straži za domovino in za jezik. Lastnosti dobrih stražnikov kažete danes. Navdušeni ste za cesarja, navdušeni ste za domovino. Dokler ima slovenski narod navdušeno stražo, dobro zanj, napadi vseh niegovih sovražnikov bodo vrlo odblti. Lepo petje so oskrbeli mariborski gospodje. Kako lepo se je s tem povzdignila slovesnost! Hvala za to mariborskim pevcera! Takošne slavnosti težko da bi še kateri šentiljskih Slovencev kedaj doživel. 50Ietnice cesarske so redke. Zato pa ravno spomin na to slavnost naj ohranijo šentiljski Slovenci. Obhajali so jo na tako slovesen način. Pokazali so s tem, da iskreno ljubijo svitlega cesarja. Slovenski Šentilj! 10. julij letoSnjega leta je jeden tvojih najlepših dnevov. Slavnostni dnevi vplivajo često tudi še na potomce, to uči zgodovina. Naj tudi ta dan vpliva na potomce Šentiljčanov, da jih navdušuje za cesarja, ko bodo izvedeli, kako so 501etnico vladanja cesarja Franca Jožefa proslavili njihovi stariši. Ljubezen do svitlega vladarja obhajala je svoj dan. Zdelo se je človeku, kadar je gledal navdušene šentiliske Slovence da sliši slovesno izjavo: »Zvestoba Slovencev se ne gane!» — Tako naj ostane vselej! lz Jarenine. (Giril-Metodova s 1 a v n o s t.) Znano je že, da v Jarenini še prav posebno častimo naša sv. apostola Cirila in Metoda. Kakor lani, smo tudi letos in sicer zadnjo nedeljo njima v čast priredili posebno slavnost, katera se nam je popolnoma posrečila, da smo po vsej pravici ponosni na njo. Udeležba od strani Jareninčanov je bila v resnici velika, pa imeli smo v svoji sredi tudi mnogo prijateljev, vrlih sosedov iz Št. Ilja, od Sv. Jakoba, od Sv. Marjete in Sv. Jurija in tudi nekaj požrtvovalnih Mariborčanov. Slavnost se je vršila na lepem prostoru pri cerkvi, kjer je bil pri Mihaelovi kapeli postavljen oder z ovenčano podobo sv. bratov. Na slavnostnem prostoru, pa tudi s posaraeznih hiš so vihrale slovenske, papeške in cesarske zastave. Vreme je bilo prekrasno. Po večernicah mogočno zagrome topiči na jareninskem vrhu, vabeč ljudstvo na slavnost. Ob določeni uri pričnejo slavnost naši vrli pevci pod vodstvom g. učitelja Gonča s pesniio «Domovina mili kraj,* na to pa domači g. kapelan v imenu bralnega druStva iskreno pozdravi vse tuje in domače goste. Ko naš mešani zbor odpoje lepo pesen »Naša zvezda,» deklamuje gspdč. Marica Vučnik, tukajšnja učiteljica, dovršeno lepo Gregorčičevo pesen «Blagovestnikom,» pevski zbor pa zapoje Ciril-Metodovo slavnostno pesen. Sedaj stopi na oder slavnostni govornik, domači g. kapelan ter z navdušeno besedo opiše tri poglavitne zasluge sv. bratov za Slovence: 1. da sta nam prižgala luč edinozveličavne sv. katoliške vere; 2. da sta naš slovenski jezik povzdignila s tem, ker sta iznaSla črke zanj in sta v njem prva pisala knjige; 3. da sta naš slovenski jezik posvetila, ker sta v slovenskera jeziku sv. mašo brala, kar so tudi sv. oče potrdili; Se dandanes se sv. maša peva v staroslovenskem jeziku pri 5 milj. katoliških Slovanov in pri vseh slovanskih razkolnikih. Vsled teh treh poglavitnih zaslug zaslužita, da ju Slovenci iskreno častimo; častimo pa ju najlepše, ako njuno ljubezen do Boga in do naroda in jezika slovenskega v svoja srca presadimo in jo pridno gojimo. To še smo posebno dolžni Slovenci v Jarenini, ker tu sta se pred 1000 leti po ustnem sporočilu tukajšnjega ljudstva mudila sv. brata. Govornik na to dokazuje verjetnost tega sporočila opirajoč se na starost jareninske župnije. Pred več nego 800 leti se prvokrat bere v listinah irae Jarenina, in že pred 737 leti se imenuje v listinah jareninska cerkev kot župnijska. Zato je Jareniha slavna že po svoji starosti, slavna je po svojem vernem katoliškem ljudstvu, slavna pa tudi po preimenitnem sporočilu o sv. Girilu in Metodu. Zato naj bi, kot doslej, še veliko bolj v bodočnosti prešinjal duh sv. bratov vse Jareninčane, da ne bo med njimi ne verskih mlačnežev, ne narodnih odpadnikov. To še velja posebno sedaj, ko bi se liberalni nemSkutarski duh tudi v naSi slovenski župniji rad ugnezdil. Ko govornik skonča, je vse ljudstvo navdušeno odobravalo njegove besede. (Konec prihodnjič.) Sv. Pankracij na Radlu. (Kresi.— Zidanje nove cerkve.) V marenberškem okraju se je videlo mnogo kresov v Ribnici, pri Sv. Antonu, v Trbonjah, na hribu Svet. Danijela, v Pernicah in v Remšniku. Proti Kapli se je svetil zopet kres očeta Narata. Ti kresovi nam pričajo, da še pri nas v marenberškem okraju vedno bivajo hvaležni slovenski verniki, udani sv. katol. cerkvi in iskreni častilci slovanskih apostolov. Nemci so imeli, ko so slavili «Sonnwendfeier,» le jeden Votanov ogenj, kar ne kaže ravno na veliko število pragermanov v dravski dolini. In Se ta kres se je bll zakuril na protestantovsko povelje. Slišalo se je na predvečer sv. apostolov tudi gromovito streljanje možtiarjev po Ribnici, Pernicah in Remšniku. Zraven so se popevale mične pesmice. Slovenci marenberškega okraja! Kakor ste ta večer pokazali svojo slovensko narodnost, tako jo kažite vedno in vselej. Radi govorite svoj mili slovenski jezik, ne sramujte se ga nikdar in nikjer! Bodite ponosni na svojo slovensko narodnost! Ne dajte se zasramovati od nikogar, da ste Slovenci. Nemški trgovci in krčmarji spoštujejo Vaš denar, zato naj spoštujeio tudi VaS jezik. Kadar ste v zadregah, ne jemljite denarja od Nemcev na posodo, ti prežijo le na VaSa posestva ali pa vsaj na Vaše glasove pri volitvah. Za Vas je ustanovljena slovenska posojilnica v Marenbergu, tam se Vam rado ustreže, in ni Vam treba prodajati svoiih glasov, ni se Vam tudi treba bati, da bi kdaj prišlo Vaše posestvo v tuje roke. Na noge, Slovenci! Društvo za zidanje cerkve sv. Pankracija bo imelo letno zborovanje 24. julija 1898. Dnevni red: 1.) Pregled računa; 2.) Volitev novih odbornikov; 3.) Razni nasveti. — Akoravno }e izredno slabo vreme radi deževanja, je vendar zidanje nove cerkve precej napredovalo, tako da imamo upanje, še letos pod streho spraviti zidovje. Uljudno se vabijo prijatelji krasnega razgleda s prošnjo, da tudi oni povspešuiejo z milimi darovi težavno podjetje na 900 metrov visokem hribu. Dosedanjim dobrotnikom pa prisrčna zahvala! Iz Orraoža. (Lov na slovenske otroke.) Našl posili Neraci so veseli; imajo zdaj nemško Solo. Ali nemških otrok je premalo! Od kod otroke dobiti? Oh, to je vendar tako lahko! Saj je y okolici vse polno slovenskih otrok. Starišem obljubimo to in ono, obljube pa ni treba izpolniti, saj je to že od zdavnaj naša navada. Da le našo nemško šolo s slovenskimi otroci natlačimo, pa je! — Predragi slovenski stariši! Ne dajte se zmotiti po sladkih besedah teh farizejcev! Čuje se, da vam obljubujejo, da se bode v nemški šoli tudi slovenski učilo. Raca na vodi! Ta pa je debela, da se kar da prijeti! To so limanice, katere vam nastavljajo, da bi lažje vaše otroke zvabili v svojo šolo. Ali mislite, da jirn bode ta mrviea nemščine, ki se jim bode s silo vtepla v glavo, kaj hasnila ? O ne! Ravno narobe! Ker učnega jezika, namreč nemškega, ne bodo razumeli, zaostali bodo silno v takih vedah, ki so jim za življenje prepotrebne in mnogo bode takih, ki ne bodo za 8 trudapolnih šolskih let nič druzega znali, kakor kopico nemških besed. Ako ljubite svoje otroke, ako ljubite slovenščino, pustite, da se v njej tudi v Soli v slovenskera jeziku poučujeio. Nek slavni Nemec je rekel: Narod, ki samega sebe ne spoštuje, ni vreden, da živi. In to velja tudi za nas. Spoštujmo svoj narod, spoštujmo svoj materini jezik, spoštujrno svojo slovensko šolo! V starih časih, ko so Se Turki razsaiali v naših krajih, lovili so tudi slovenske otroke, gnali jih seboj, v turški veri in v turškem jeziku jih vzgojili in kadar so dorasli, so jih peljali v boj proti lastnim rojakom, tako da je nevede brat brata, sin očeta moril. In zdaj? Slovenski stariši! Ali hočete iz lastne volje in z dobrim razumom iz svojih otrok poturice izrediti? Gez leta bodo ti vaši otroci odtujeni materinemu jeziku, sramovali se bodo pa tudi vas in poštenih domačih šeg in navad. Delovali bodo proti Iastnemu rodu. Slovenski starisi! V katero šolo bote dali svojo deco? V slovensko! «Iz vesele doline.> Čitali smo pred kratkim v jedni številki celjskega slovenskega lista obširen dopis, v kojem dopisovatelj napada nekega okr. šolsk. nadzornika ter naSteva eelo vrsto pregreh njegovih. Ves dopis je pojav strastnega sovraštva ter maščevanje za vsprejete neprijetnosti. In kot takšen nima pač ne trohice dobrega v sebi. Pravična nevolja polastila se nas je, ko smo prebrali omenjeni dopis, in dala nam je povod, odgovoriti v naslednjih vrsticah. Ako sta sovraštvo in maščevanje grdi strasti, pač tudi ne dičlta učitelja, ki je odgojitelj mladine. Obžalujemo resnično, da se je jeden naših gg. kolegov v tem spozabil. Vprašamo le: «Je-li kaj dobrega učinil s tem, da je očitno metal blato na svojega bližnjega, ki ni samo predstojnik njegov, temveč tudi kolega njegov in naš? Ali povzdigujemo s takira načinom svoj učiteljski ugled pred občinstvom? Ali se bodo na tak način popravili nedostatki, koje nahajamo morebiti v tužni dolini? Ali se ne bode zgodilo ravno obratno? Bode li rastlo ali se tem bolj zmanjšalo zaupanje nadzornikovo do svojega učiteljstva in obratno?« Premislimo to in bodimo pravični! H koncu opomnimo še jedno. Znan nam je iudi nadzornik vesele doline, morda še bolj nego Vam. A preblag človek je in preplemenita duša, kakor da bi ga moglo oveseliti, ako stavljate na podrtinah časti njegovega bližnjega časten spomenik njemu ter mu pevate slavospev po takem uvodu, polnem grdih disonanc. Da, tudi za Vas se mu srce ne bode ogrelo ob tako strupenem ognju, pač pa zadušil ljubezni plamen ob takem dimu in laži-kadilu. Za danes dovolj. Ako ste srečni v veseli dolini, osrečite tudi svojega bližnjega! Ne grenite življenja ne sovražnikom z maščevanjem, ne priiateljem s svojo neprevidnostjo in nepremiselnostjo! Križev učiteljem ne manjka nikjer, menda tudi ne v veseli dolini. Le različni so. Toliko v pomislek. Pa brez zaraere! Starejši kolegi. Od Drave. (Slavnostneučiteljske konferencije) se vrše letos po Slovenskem. Za okraje Maribor, Slov. Bistrica in Sv. Lenart se je vršila konlerencija dne 6. in 7. julija v učiteljišču v Mariboru. Zborovalna sobana je bila v proslavo 50-letnega cesarjevega jubileja slovesno okinčana. Spredaj vzgledna podoba »Avstrija«, zlato jubilejno Stevilo 50 in poleg ozaljšani podobi in imensko znamenje presv. cesarja Franca Jožefa I. in cesarice Elizabete, dalje napisi: Živio cesar Franc Jožei I., avstrijski in deželni grbi, zastave, trakovi, venci, cvetice in mična zelena drevesca so lepšala slavnostne prostore. Vrla okrajna šolska nadzornika, g. ravnatelj Schreiner za okraj Maribor in g. prof. dr. Bezjak za okraja Slov. Bistrica in Sv. Lenart, sta po prisrčnem pozdravu skupščine •v daljšem, jedrnatem in navdušenem govoru proslavljala 501etno plodonosno vladanje našega presvitlega cesarja, Niegove blage in junaške vladarske čednosti in se spominiala veselih in tužnih dogodkov tekom 501etnega -vladanja. Koncem govora oglasč se navduSeno krepki živio in slava-klici, cesarska pesem in »Avstrija moja.« Tudi konferenčni govorniki g. naduč. A. Požegar in učitelj g. J. Koropec o >vzgoji domoljubja, udanosti do vladarja in slavljenja cesarjevega jubileja«, g. učitelj J. Hernaus o »šolskih izletih in opazovalnih nalogah učencev« in g. naduč. J. Mavrič »o vzgojni nalogi narodne Sole«, so svoja poročila pohvalno izvršili. Gosp. nadzornika sta priznavala napredek šolstva v teh okrajih ter navduševala učiteljstvo, nai tudi nadalje dolžnosti svojega važnega poklica vstrajno in zvesto lzpolnjuje in širi narodno vzgojo in omiko vedno na ~višjo stopinjo v blagor in sreCo naroda in prospeh mile Avstrije. Učiteljstvo se je vrlima gospodoraa nadzornikoma za patrijotične in krasne govore ter vzorno vodstvo konleren•cije prisrčno zahvalilo.