Tat'jana Ivanovna Vendina, Srednevekovyj čelovek v zerkale staroslayjanskogo jazyka
(Moskva 2002)
Vladimir Nartnik
IZVLEČEK: V sodobni lingvistiki se zelo uveljavlja ideja, da v vsakem naravnem jeziku obstaja določeno, samo temu jeziku lastno gledanje na svet, imenovano slikanje sveta. Raziskave slikanja sveta spadajo k substratnemu pristopu antropološke lingvistike, po katerem se obravnava soodvisnost med jezikom, človekovim mišljenjem in vedenjem ter stvarnostjo ali kar razmerje med jezikovnim ustrojem in kulturo določene jezikovne skupnosti. Poskus opisa takih razmerij je šest poglavij obsegajoča knjiga T. I. Vendine.
Tat'jana Ivanovna Vendina, Srednevekovyi chelovek v zerkale staroslavyanskogo yazyka (Moskva 2002)
ABSTRACT: In modem linguistics the idea that every natural language has its specific and unique conception of the world, the so-called the depiction of the world, is becoming more and more established. The research on the depiction of the world is considered to be a part of the substratal approach within the framework of anthropological linguistics. According to this approach the interdependence of language, human thinking and knowledge, and reality, or, in other words, the relationship between the linguistic structure and the culture of a given language group is discussed. The book by T. I. Vendina comprises six chapters in which the author attempts to describe these relationships.
V sodobni lingvistiki jez razmahom semantike in pragmatike, protistavne obravnave jezikov ter stikanja z logiko in poetiko dobila močan zagon ideja, da se v vsakem naravnem jeziku javlja določeno, samo temu jeziku lastno gledanje na svet, imenovano slikanje sveta. Ideja ima začetek v nauku W. von Humboldta o notranji obliki jezika, katerega variacije so pojem vrednosti pri F. de Saussuru, hipoteza jezikovne relativnosti E. Sapirja in B. L. Whorfa pa tudi vsa poznejša ameriška etnolingvistika, teorija pomenskih polj J. Trierja, novohumboldtovski pojem vmesnega sveta in podobno.
171
Vladimir Nartnik: Tat'jana Ivanovna Vendina, Srednevekovyj čelovek ...
Raziskave slikanja sveta veljajo dandanes predvsem za substratni pristop antropološke lingvistike, ki ima za predmet obravnave sovisnosti med jezikom, človekovim mišljenjem in vedenjem ter stvarnostjo ali kar razmerja med jezikovnim ustrojem in kulturo določene jezikovne skupnosti. Poskus opisa takih razmerij je ravno knjiga T. I. Vendine Srednjeveški človek v zrcalu stare slovanščine, obsegajoča naslednjih šest poglavij:
1. Srednjeveški človek: kdo je?
2. Srednjeveški človek: kakšen je?
3. Srednjeveški človek: kaj počne?
4. Bog v zavesti srednjeveškega človeka
5. Svet srednjeveškega človeka
6. Vrednote srednjeveškega človeka.
Poglavja uvaja Predgovor z začetnim pojasnilom, da je namen knjige na podlagi slovarskega gradiva staroslovanskih besedil predstaviti srednjeveškega človeka in pri vrniti njegovo lastno gledanje nase in na okolni svet, ne pa z omejitvijo na vsebino bogoslovnih in drugih razprav, v marsičem pogojenih z družbenim položajem piscev, ostati zgolj pri zunanjem opisu srednjeveške družbe in kulture. Srednjeveška kultura je pač podobno kakor sodobna živela in se razvijala v jezikovni lupini, zato se iz te lupine lahko izlušči notranji svet smislov in vrednot srednjeveškega človeka.
Možnost neposrednega razumevanja srednjeveškega človeka skratka daje že sam jezik, saj se prisotnost človeka v jeziku čuti na vseh ravneh od slovnice do slovarja. Za to govori recimo razvoj kategorije živosti, ki se je v stari slovanščini začela s kategorijo osebe in se najprej pojavila pri samostalnikih moškega spola, zaznamujočih družbeno polnopravne osebe tipa otbCB, mcžb, kbnejjB, ali oblikovanje brezosebnih stavkov, kije bilo sprva zvezano s staro vero Slovanov v nadnaravne sile, izražene z nedoločnim, nekonkretnim ustrojem stavkov, da ne bi bile prepoznavne.
Najbolj pa se človekocentričnost jezika kaže v besedotvorju. Proučevanje besedotvorja in njegove zasidranosti v življenju je razkrilo, da gre tu za zavestni in smotrni proces označevanja predmetov in pojavov zunanjega sveta. Tako vezanje besedotvorja z zavestjo je posebno izrazito znamenje tvornega značaja jezika, oblikujočega narodnokulturno samosvojost v odražanju sveta, in v tem je tudi mikavnost antropološkega pristopa k jezikovnim dejstvom in zlasti k tvorjenkam.
Izbrani substratni pristop je v sestavi s klasično metodo opisa gradiva Staroslovanskega slovarja, nabranega po rokopisih X. in XI. stoletja, postal podlaga za vživitev v samozvalno zavest srednjeveškega človeka. Substratni pristop k raziskavi tvorjenk je namreč usmerjen v razjasnitev tako notranje oblike kakor duhovnega načela, ki je pripeljalo do izbora dane tvorbe, eno in drugo pa vodi v prepoznavo duhovnosti naroda, sistema vrednot njegove kulture, kajti zveza jezika oziroma njegova odvisnost od zavesti in kulture tudi ustvarja kulturni substrat, ki v njem jezik živi in se razvija.
Pri privračanju jezikovne zavesti je potreben pretres imen samega človeka
Vladimir Nartnik: Tat'j ana Ivano vna Vendina, Srednevekovyj čelovek
in imen okolnega sveta, ki se spoznava in usvaja v procesu jezikotvorne dejavnosti. Z vidika besedotvorja je človek bodisi tvoren, kadar dojema, osmišlja in presoja svet, bodisi trpen, kadar dojema in presoja samega sebe kot predmet poimenovanja. Prva tri poglavja knjige v smislu trpnega vidika osvetljujejo, kako je srednjeveški človek dojemal in osmišljal sebe kot posameznika v svoji skupnosti, in potekajo skladno z logičnim zaporedjem vprašanj, ki se zastavijo sobesedniku ob neznani tretji osebi: kdo daje, kakšna je in kaj počne. Glede na to se v obravnavi prvih treh poglavij pretresajo tvorjenke treh besednih vrst - samostalnikov, pridevnikov in glagolov.
Že prva seznanitev s slovarjem stare slovanščine pokaže, kako se vse nabrano besedje vrti okrog človeka. Ta shema je slovarsko in besedotvorno najbolj izdelana, in to niti ni čudno, saj je krščanstvo človeka postavilo na sredo stvarstva: svet je bil ustvarjen zanj in živali ter rastline mu imajo služiti. Poglavitno dejanje zgodovinske drame - utelešenje Besede - seje prav tako zgodilo za spravo grešnega človeka in človeštva z Bogom. Tako sta Bog in človekova duša absolutna vrednota, zato srednjeveška kultura ni le bogocentrična, ampak tudi človekocentrična, kultura človekove duše. Prepletenost enega z drugim se kaže:
- bodisi s samim besedotvornim ustrojem besede, s korenskim morfemom (posebno izrazito to podajajo pridevniki, prim, bezbožbnb, bogoborbnb, bogokotortni», bogol'ubivb, bogozbvanb, bogolêptnt, bogornrbzbkb, bogonosivb, bogočtstivb, hrtstoPub-BVbnt, hrbstonenavidbnt, pa tudi samostalniki, prim, bogobortcb, bogosvartnikb, bogovidbcb, bogol'ubbcb, bogonosbCb, bogočbtbcb; hristoborbCb, hristol'ubbcb, precej manj glagoli, prim, bogoslovestviti, bogosloviti);
- bodisi skoz sistem njenih pomenov (in tu so spet najbolj izrazito predstavljeni pridevniki, prim, z-bločbstbnb, nepodobbnb, hulbm», blagovêrbm», blagočbstivb, dobrogovejbnb, dobrocbstbm», čbstivb, milostivb, slabše glagoli, prim, blagočbstvovati, blazniti sç, vlasvimisati, nečbstvovati, hulovati, in samostalniki, prim, nepodobbnikb, ugodbnikb, hulbnikb).
Pri drugih imenih se ta zveza izraža skoz označevanje lastnosti in simbolov, ki spremljajo Kristusov lik (prim, samostalnike: blaženikb, mcčenikb, pravbdbnikb, svçtbcb, propovêdatel'b, svêtitel'b, strastonosbCb, nist'el'ubbcb, clovêkol'ubbcb, pridevnike: oblazem», krotostMib, bezgrêsbm», bezgnêvbm», bezblobivb, trbsvçtb, l'ubonist'b, milosrbdbnb, ter glagole: zblostradati, postradati, skrbbêti, tçziti, milovati, milosrbdovati, uščedriti itn.).
Srednjeveški človek seje štel predvsem za družbeno in duhovno bitje, medtem ko se je v telesnem smislu jemal podobno posplošeno, kakor se vidi v srednjeveškem slikarstvu. Imena in glagoli pri tem opisujejo predvsem lastnosti, ki so zvezane s človekovimi leti in njegovim telesnim stanjem oziroma prizadetostjo. Tako človeka kot telesno bitje predstavljata vsega dve majhni skupini besed:
- eno od njih tvorijo besede, ki človeka označujejo po letih, in tu je spet opazna zanimiva zakonitost: imena v osnovi izpostavljajo mladeniško in otroško dobo (prim, dêtit'b, čcdbce, krbml'enikb, mladênit'b, mladçtbce, otrocit'b, dêtbskb, mladbm», otročbjb), glagoli pa starčevsko (prim, zamatorêti, prêstarêti sç, ststarêti sej.
- drugo pa besede, ki kažejo na človekovo telesno prizadetost (prim.
Vladimir Nartnik: Tat'jana Ivanovna Vendina, Srednevekovyj čelovek
malomot'b, slêptct, hrombCb). Posebno veliko je teh imen med pridevniki in glagoli, ki dajejo ne le splošno ime bolnega človeka (prim, bolbnt, bolêznbm», nedcžbni*, trçdovitt) ali njegovo bolezensko stanje (prim, bolêti, nedçgovati, razbolêti sç), ampak ga tudi konkretizirajo skoz lastnosti, ki kažejo na različne človekove telesne težave (vodtnotrçdovitb, gnojtnt, krbvotočivb, prokažent, suhonogb, suhoroki*, obujeni., si»vivati sç, teščiti, raslabêti, ohrtncti). Med glagoli pri tem tvorijo najbolj opazno skupino imena, zvezana s pomenom »znoreti« (izumêti sç, ot&čajati sç, obujati, obçrodêti, çroditi sç).
Pri opisu človeka kot družbenega bitja se pri imenih in glagolih jasno kaže pozornost do štirih družbenih skupin: do oblastnikov, branivcev, molivcev in hranivcev, kar pomeni, da seje srednjeveški človek zavedal stalnosti vlog in razmerij med ljudmi. Pri tem vsaka od besednih vrst po svoje predstavlja zadevna imena. Če glagoli podajajo splošni pomen oblasti (prim, vlasti, vtcêsariti sç, obladati, predrtžati, stareJBŠintstvovati, stvlasti, ustojati, ucêsariti sç, cêsariti, četvrbtovlastbstvovati), kažejo samostalniki v glavnem na ta ali oni upravni položaj osebe (prim, župani*, palatini*, pristavtnikb, samtčtji, strojitel'b, četvrtto-vlastbnikb), medtem ko pridevniki (predvsem svojilni) pripisujejo v glavnem lastnost pripadnosti oblasti konkretni državni osebi (prim, vladycbni», igemonovi», vlastelbskb, vojevodim», vrbhovMïb, eparbšbskb, k&ncžt, starejbšinbskb, faraonovi*, cêsan>ski>).
Glede na to, daje oblast kruto zatirala vsako obliko samostojnosti, je razumljiv obstoj številnih staroslovanskih glagolov s pomenom prilizovanja (prim, laskati), spletkarjenja (prim, kovati, plesti, prokazblêti, lckavtnovati, napasttstvovati, si»vêt'avati), obrekovanja (prim, klevetati, ulbstiti, šbpi»tati, navaditi, obaditi, oblygati), slepljenja (prim, blazniti, lbstiti, prêlist'ati, prêlbstiti, ulbstiti, obrbp-btiti, pronyriti, li*gati, strbgati) in izdaje (prim, predati, zatvoriti).
Ko se besedotvorna sredstva rabijo tudi za kazanje na človekov premoženjski položaj, se spet izpostavlja zanimiva zakonitost: v vseh besednih vrstah se prejavljajo predvsem družbeno prizadete in neenakopravne osebe (prim, samostalnike: malomot'b, prositel'b, rabyn'i; pridevnike: bêdbni», hudi», okajanbm», rabbjb, rabotbm*, rabyn'hrb; glagole: lišati sç, obnist'ati, rabotati, porabotati, služiti). To je z vidika srednjeveškega gledanja čisto naravno, ker so v revščini videli Bogu ljubše stanje kakor v bogastvu.
V vseh treh besednih vrstah pa se imena človeka kot družbenega bitja prav tako umikajo imenom, ki zaznamujejo človeka kot duhovno, misleče in trpeče bitje. Pri tej skupini imen se razločno protistavljata božansko in grešno v človeku. Na eni strani nastopa svetnik (molitvbnikb, črbnorizbCb, ošblbCb, trudbnikb), pravičnik (pravbdbnikb), izmodren v znanju in življenju (mçdrb, srbdbcevêdbc, hytrbcb), učitelj pravičnega življenja, življenja v Kristusu (kazatel'b, pestunj, nastavbnikb), na drugi pa posvetnjak (1'udbje), z vsemi vsakdanjimi radostmi (plçsbCb, svirbCb) in nezgodami (slbzotočbnikb), pogreznjen v svoje grehe (grešbnikb, blçdbnikb, zblodêjb, prêlbstbnikb) in napake (besrami.kb, zavidçjb, sbrebrol'ubbCb, velbjejadi», vinopivbca), ki pa doživi veselje odpuščenja, odrešitve. Tako se celo v stari slovanščini kot izključno bogoslužnem jeziku odraža razplastenost srednjeveške kulture.
Vladimir Nartnik: Tat'j ana Ivano vna Vendina, Srednevekovyj čelo vek
V zvezi z razplastenostjo velja mimogrede navesti še staroslovansko besedje, zvezano s spolnostjo (smeti sç, stvbkupl'ati sç, poznati mcža, pričcstiti sç kb mcžu), s spočetjem otroka (začeti), nosečnostjo (prijbmati vb crêvê), njeno nasilno prekinitvijo (izvrêt'i otročc, prokaziti otročej in porodom (izvesti, iznesti, prižiti idr.). Prisotnost te skupine glagolov kar najbolje govori zoper tematično enostranost in prikrojenost staroslovanskih besedil.
Kar zadeva družinska razmerja, so na prvem mestu zveze med sorodnimi ljudmi (prim, bližika, bliznbCb, blizbn'bjb, iskrbn'bjb, srbdobol'a, cžika, roditel'b). Besedotvorno zaznamovane so praviloma moške (prim, pradêdi», praotbCb, bratučcdt, prbvorodbcb, prbvênbCb), izjemoma ženske osebe (prim, roditel'bnica, podtbêga, potbpêga, pust'enica). To bi kazalo na družbeno podrejenost oseb ženskega spola, le da motivacija besed podružbje za ženo in nevêstbnikb za ženina mesto ženske v družinskem življenju nasprotno viša.
Motivacije sploh mikavno osvetljujejo zavestne poti poimenovanja oseb. Lastnosti, ki pri tem izstopajo, so značilne (bezakonbnikt, dobropomot'bnica, nek'bn'izbnikb, beshrambnikb, sirota, inovêrbnikb, nepodobbnikb, junota, tajbbbnikb, prat'bnikb, vrbtogradar'b, sbtolbnikb), razmerne (človečim>, sivojinb, l'ubodêjica), krajevne (predbborbnikb, pustynbnikb, domaživbCb, izrailenim», trbžbnikb, pçtbnikb), časovne (mladênbCb, starêjbsina, starbCb), stavne (npr. prisnodêva), dejavne (npr. pozoratajb, vojevoda, vladyka, drêvodel'a, suhojadbcb, naslêdbnikb, lbžiposluhb, stranbnoprijbmbcb, prijatel'b, predbteča) ali izidne (npr. vbzl'ubl'enikb, l'ubl'enikb, najbmbnikb, plênbnikb).
Nadaljnja tri poglavja knjige v smislu tvornega vidika razjasnjujejo, kako je človek dojemal okolni svet, kaj je zbujalo v njem njegovo pozornost in terjalo jezikovno oznako: v 4. poglavju se opisuje dojemanje Boga, v 5. poglavju se z očmi srednjeveškega človeka gleda svet, v 6. poglavju pa se motrijo njegove osnovne življenjske vrednote. Tako prihaja srednjeveški človek pred nas v obliki postopno se razkrivaj očega besedila oziroma kot beseda tega besedila.
Za srednjeveško dojemanje je izredno važno poimenovanje Boga. Čeprav je bogoslovje razglašalo načelo njegove nespoznavnosti (prim, samostalnik neizdrečenikb), se pri Božjih imenih vidno kaže težnja samozvalne zavesti po spoznavi in dojetju tega nadnaravnega bitja. Glede na besede, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi, je srednjeveški človek v Bogu videl sebi podobno triimeno, breztelesno in nesmrtno bitje, poimenljivo v razmerju do sveta in do človeka.
V razmerju do sveta je iz imena razviden Bog Vsevladar, ki je enega bistva (prim, kupbnostjb, kupbnosçt'bnb, ravbnojestbstvbnb, S'bsçt'bm», sçt'bnb, jedbnosQt,bni»,jedinojestbsrAa.n,b,jedbnojestbstvbn,b), vsemogočen (vbsedrbzitel'b, vbsedrbžc, vbsevladyka, vbsemogy, prêvySbm», pomazanbnikb), stvarnik vsega sočega na zemlji (prim, zid'itel'b, zbdatel'b, stzbdatel'b, kyznbnikb, rodotvorbcb, strojitel'b, s^vrbsitePb, sbdêtel'b, tvorbCb), dajavec življenja vsemu sočemu (prim. životvorbCb, žiznodavbcb; životvorc, zivotvorbm», životvorivb) in mu ni ne začetka ne konca (prim, beznacçlbm», prêvêcbnb), ker je nesmrten (besbmrbtbm», SfcprisnosQt'bni»).
Hkrati je v zavesti srednjeveškega človeka bivala še druga ter bližja podoba
Vladimir Nartnik: Tat'j ana Ivanovna Vendina, Srednevekovyj čelovek
Boga - podoba Kristusa, ki je odrešenik (prim. izbavitel'b, izbavbnikb, si>pasi>, sipasitel'b), zavetnik (prim, zastçpbnikb, zaščititePb, zaščitbnikb, ishodatajbnikb, ishodatajb, hodatajb, pokrbvitel'b, pokrovitel'b), skrbnik (prim, podfcjcterb, promyslbnikb), vsevidni in pravični sodnik (vbsevidç, sçdbji, sçditel'b, neobinbm»), plačnik (vbzdatel'b, mbzdodavbCb), učenik (svêtitel'b, ucitel'b, pastiüxb), tolažnik (uvêtbnikb), nosivec ljubezni, dobrote in usmiljenja (prim. clovekol'ubbCb, blagodavbCb), čudodelnik (prim. čudotvorbCb), videč srca (prim, srbdbcevêdbcb) in zla (prim, obličbnikb), mučenik (mcčenikb, strastotrbpbCb). Tako je Bog vzel nase vse človeško, vštevši smrtno obsodbo v imenu države, posmeh, sovraštvo in zavist.
Srednjeveški človek seje trudil spoznati in dojeti Boga vsaj posredno skoz Božje stvarstvo. V središču njegove pozornosti zato ni bil toliko tvarni svet, ampak svet pojmov in predstav, vrednot in vzorov. Ravno ta svet je besedno in besedotvorno izredno izdelan, medtem ko je tvorjenk za tvarni svet skoraj trikrat manj kakor netvorjenk zanj.
Svoj svet (mirb, svêtb, selo) je srednjeveški človek dojemal kot veliko vas, kot obljudeno zemljo (vbsePenaja, nasel'enaja) nasproti neobljudeni (nenasePenaja). Z istim korenom seje vezal tudi pojem človeštva in narave sploh (usel'enaja). Hkrati se v njegovem pojmovanju jasno kaže zavest, daje svet Božja stvaritev (utvarb, tvarb), razpeta med trajno nebo (nebo, tvrbdêlb, tvrbdb) in netrajno zemljo (zeml'a, tbio, prbstb).
Med nebesnimi pojavi je zlasti izrazito razlikovanje vetrov (vêtrb, SQprotivovêtrbje, sêven», jugb, vbzvêjanbje, dunovenbje, dyhanbje, vijalica). Dovolj razgibana zemlja je poznala tudi temno plat prepadov in sotesk (bezdi»nbje, dbbrb, pcčina, propastb, rovb, rovbnikb, studenbcb, skvozbn'a, si»krušenbje). Kar zadeva živo naravo, so tvorjenke bolj značilne za živali kakor za rastline, in to predvsem za domače (junica, junbcb, agnbcb, agnç, žrebbCb, zrêbç, kozblit'b, kozblç, osblç, ovbcç, telbcb, kokotb, kokošb, lçzaja).
V navezavi na naravo pa je dvakrat več tvorjenk za izdelke samega človeka. Tu je na prvem mestu krajevno poimenovanje (gostinbcb, gostinica, raspçtbje, trbžišče, t'ud'ekrbmbnica, jatbhulbnica, czilišče, zatvorb, tbmbnica, blcdilišče, cçtojbmbstvo, mytbnica, mbzdbnica, pozorišče, pritvon», cêsarbstvbje, scdišče, SMibmišče, selišče, pristanišče). Prostor je bil pri tem do ene mere podružbljen (oblastb, prêdï»stolbje, prêdi»sêdanbje, prêd'esêdanbje, prbvovbzlêganbje, prêd ' e vbzlêganbj e).
Precej izrazov je za pribežališče (zakrovb, nyrisce, otišbje, pribêganbje, pribežišče, s^krovb, tajilišče, tišina, ubežišče, hranilišče) ali svetišče (kumirbnica, kapiščbnica, crbkbvišče, svctilišče, svçtilo, svçtyn'i, trebišče, cibkbvica), ne manjka tudi izrazov za bivališče (domb, dvon», hrami*, vbsel'enbje, žilišče, žišče, obitêlb, hramina, klêtb, klêtbka, hlêvina, hyzb, hyzina, kçt'a, krovb, skinbji). Skromno pa je na drugi strani poimenovanje obleke in obutve, jedi, potrebščin, orodja in denarja.
Razbor besed z izstvarnim pomenom, kakor so recimo blagor, volja, čast, korist, podobnost, preprostost, potrpljenje, premoženje, čas, usoda, lepota, resnica, barva ali število, spet kaže, kako seje svet vzorov srednjeveškega človeka oblikoval v osnovni protistavi dobrega in zlega (blago, blagostb, blagostyn'i, blagyn'i,
Vladimir Nartnik: Tat'jana Ivanovna Vendina, Srednevekovyj čelovek
blagopriležtnoje, dobro, dobrosü», dobrota, dobroctsttje, dobrosttvor'enBJe, dobrodêjantje, dobroobraztnoje, dobrodtje, dobrodtstvo, drtzoste, neztloba, nezi.lobi.je, beziJobBJe - ztloba, ziJobt, besi., 1'uto, ZT.loven.je, ztlovertstvo, lçkavfcstvo, lckavi.stvi.je, pronyrtstvo, ztlodejantje, rožentje, zi.lodeji.stvo, ozBl'enbje, ozblobTenije, neprijazni., neprijazntstvo) z množico korelatov: raj -pekel, ljubezen - sovraštvo, poštenje - pretkanost, velikost - majhnost, svetloba -tema, življenje - smrt, trpljenje - odrešenje, uboštvo - bogastvo, vera - nevera, greh - krepost itn.
To je samo nekaj protistav srednjeveškega človeka, ki so sestavljale osnovni pomenski inventar jezika njegove kulture in so bile v stari slovanščini dovolj izdelane. Že ta nepopolni pregled imen in predstav priča, da seje srednjeveški človek jasno zavedal, da se svet ne konča z naravnim redom stvari, daje v njem višja razsežnost smisla in dobrote. In ta razsežnost je nosila v sebi dejavno načelo človekove zmožnosti za življenje, kije sooblikovalo njegovo osebnost. Duhovnost je skratka urejala Božja prisotnost kot glavno načelo srednjega veka. Bog kot najvišja vrednota človekovega bitja je bil izhodišče duhovne in vrednotne osmislitve sveta, vežoče v eno naravo, družbo, človeka, bitje in nebitje.
Podobno povedna je tudi razvrstitev vrednot, ki so se tako ali drugače perečile v besedotvornem dejanju pri poimenovanju oseb ter oblikovanju izstvarnih imen. In čeprav se pojavlja mnenje, da pri srednjem veku ni mogoče govoriti o pravih aksioloških človekovih predstavah, se zdi, daje protistavno načelo v poimenovanju oseb, njihovih lastnosti in kakovosti v stari slovanščini nujno vodilo v njihovo oceno, ker vsaka dvojna protistava rodi vrednotno oznako.
Poglavitne vrednote srednjeveške družbe so bile seveda verske vrednote in med njimi so izstopale: vera, upanje, ljubezen, pobožnost, svetost, zdržnost, krotkost, pravičnost, devištvo, uboštvo, puščavništvo, tolažba, molitev, čudež, romanje, trpljenje in mučenje, odrešenje, kesanje, križ, trud, molk, beseda, zaščita in spoved.
Dovolj opazno skupino so oblikovale družbene vrednote, ki so v marsičem pomenile žarčenje verskih vrednot v družbeno življenje: oblast, moč, zakon, dejavnost, domovina, pogum, družina, etnos in občestvenost.
Logično nadaljevanje verskih vrednot je bila tudi modrost kot duhovna vrednota.
Družbeno pomenljive so bile nato prav tako etične vrednote: dobrota, iskrenost in pravičnost, zvestoba, občutek krivde in sramu, vest, sočutnost, radodarnost in gostoljubje.
Nasproti vzvišenim duhovnim pa so bile manj opazne vitalne vrednote: življenje, zdravje, leta.
Po besedah v Sklepu knjige živijo vse te vrednote pri Rusih tudi dandanes. Jezik srednjeveške kulture potemtakem vztraja v sozvočju z rusko kulturo kot samosvoja molčeča dediščina, tako da srednjeveški človek ne živi le v preteklem, ampak tudi v tekočem času. V ruskem primeru gre sicer tudi za postopnost razvoja stare ter cerkvene slovanščine v sodobno ruščino v nasprotju s prelomom, ki ga kaže že nevključenost staroslovenskega gradiva Brižinskih besedil v gradivo
Vladimir Nartnik: Tat'jana Ivanovna Vendina, Srednevekovyj čelovek ...
Staroslovanskega slovarja, nabranega le po glagoličnih in ciriličnih rokopisih X. in XI. stoletja.
Le da je ta nevključenost lahko tudi spodbuda za podobno substratno obravnavo resda precej bolj strnjenega gradiva Brizinskih besedil. In ker so Brižinska besedila pravzaprav skromen ostanek korotansko-panonskega prepletanja začetkov stare slovenščine s staro slovanščino, je navedena spodbuda za celovito obravnavo latinično-glagolično-ciriličnega gradiva tudi spoznanje nujnosti.