poštnina platana v gotovini Ljubljana, Četrtek 7. oktobra 1937 Cena Din 1* Leto II Uredništvo in uprava: 1 NK' j) Ljubljana, m/ Novi trg št. 4/II Štev. 20 Naročnina: letno Din 24* polletno . 12' četrtletno . 6- Izhaja vsak drugi četrtek GLASILO JUGOSLOVANSKEGA LJUDSKEGA GIBANJA ZBOR [ Aleksandrova obletnica \ Pred tremi leti nas je do dna pretresla črna vest iz Marseilla: Aleksander je Padel! Razjokala se je naša širna domovina nad smrtjo heroja, ki mu med na-toi ni bilo enakega. Kot človek je bil bitje, rojen kakor Vsakdo drugi s temi ali onimi lastnostmi, ki naj bi prepletale njegovo nehanje od zibelke do groba. Kot kralj je bil nedotakljiva avtoriteta, katere volji so se uklanjali milijoni Daših rojakov brez ugovora. Kot heroj pa je bil iznad človeških Oapak, njegovi napori, požrtvovanje in junaštvo so ga dvignili iznad vsega zemeljskega in ga osvobodili celo nedotakljivosti kot nepotrebnega oklepa. Kot tak ie bil ob vsi svoji osebni skromnosti velik človek, radi svoje preprostosti dvakrat velik. Kot tak je tudi padel za svoje veliko življenjsko delo — za Jugosla-vijo in se samega vzidal v njene mogočne obrambne zidove. On je jasno občutil veliki korak svetovnih dogodkov. Bil je prepričan, da bo Prišlo do težkih spopadov med narodi in razredi, zato je hotel ustvariti svoji domovini med drugimi narodi tak položaj, ki bi ji v poznejših spopadih dal verjetnost zmage. Zato je uvidel, da mora biti tudi njena ureditev, politična in družabna, preobrazovana do jedra. Junaško je udaril po mnogih vkore-ninjenih običajih, katerih so se mnogi krčevito oklepali, — po mnogih navadah, katere so smatrali državljani za upravi-Ceuej po mnogih interesih, ki so bili spoštovani kot svetinje. V vseh teh ukrepih sta se čutili junaška misel in junaška volja. Celo tisti, ki so bili s tem zadeti, 60 prenašali to kot neobhodnost. Njegovo veliko delo pa ni bilo dokončano, ko je bilo končano njegovo življenje. Kot pri vsakem ustvarjanju so bile vidne samo konture zamišljenega dela med vsem še obstoječim kaosom iz dvojevrstnega materijala — tistega, ki ga je treba zavreči in tistega, ki se bo še uporabil pri graditvi. V tem pa je vsa tragika njegove smrti, ki nadkri-Ijuje tragičnost vsake druge smrti. Delo je ostalo samo zasluteno, v obrisih nakazano — toda nedovršeno. neurejen. Veliki korak svetovnih dogodkov pa prihaja medtem vse bliže in bliže ... Ko je gospodaril heroj, je živela močna splošna vera, da je tu nekdo, ki vodi. Hrepenenje ljustva po redu, pravici in blagostanju se je naslanjalo na to vero. In kadar je bilo hrepenenje naroda nezadovoljno, ljudstvo v veri ni bilo razočarano. Verovalo je: kmalu pride popravek in vse bo dobro. Toda namesto tega je prišla — smrt heroja. Junaška misel in volja sta bili naenkrat prekinjeni. * Kritika kakega napora in delovanja sledi s časom vsakemu človeku, ki je res delal. Toda lahko je kratkovidnim kritikom najti napake celo v delu orlovskih herojev, ki bi naj se raje ne napravile, ker so ovirale delo, ki bi naj prišlo do pravega in polnega izraza. Prava, dobrohotna kritika pa spada k sami vlogi heroja, postavlja se celo na njegovo mesto. Heroj je sam sebi nujstrožja kritika. Leta se prenaša v čas, ko se je delo zamišljalo in načrtovalo, izvlačilo iz kaosa, se gradilo in izpopolnjevalo. Lahko je kritiku po dokončani borbi reči, v čem, kdaj in kje je komandant pogrešil. Toda moral bi se zamisliti v metež borbe, moral hi pozabiti sediij že znane razmere in dogodke, katerih pa komandant ob času horbe ni poznal. Treba se je spomniti na ostrino problema, katerega je komandant moral rešiti in na kratkost časa, ki mu je bil na razpolago. Le taka kritika, ki z v«em tem računa, je prava in resnična kritika. Vse drugo je gola zloba in komaj prekriti zahrbtni račun ... Danes stoji delo zasluteno, načrtano in nedokončano — Bije se borba — začeta takoj po Aleksandrovi smrti — ». Kajti čeprav je njegovo delo samo začrtano, mu je bila vendar podana jasna smer razvoja že v začetku, ko je z dihom življenja takoj začelo borbo da bi se samo delo ustvarilo in dogradilo. Čuvajte Jugoslavijo Zato smo se znašli na tako usodnem razpotju, s katerega vodita samo dva izhoda. O tem smo že dosti pisali in govorili. O tem še vedno pišemo in govorimo. V tej borbi, ki divja okrog nas, 6toji DOMOVINA na strani DELA. Ona je daljnovidna. Nje ne predstavlja 6amo eno pokolenje, ki je prehodni, enoletni poganjek, list, cvet in sad na mnogo stoletnem, orjaškem drevesu. Ona obsega vsa pokolenja od prve klice do skrajnega konca. Zato je domovina na strani dela. In V6i njeni sinovi, ki vidijo dalje od samih sebe in ozkih lastnih sebičnih koristi — vsi so na isti strani. Kajti oni ne morejo biti — na strani nereda Iz vseh naštetih razlogov ima naša prostrana domovina vse preveč vzroka, da smatra smrt heroja za svojo največjo nesrečo. * Tri leta že počiva Aleksandrovo truplo v tihi kripti Oplenca. Nešteto vencev smo mu nanosili, nešteto voščenih sveč smo mu prižgali, nešteto lepih besed smo izgovorili o njem in o njegovi tragični smrti. Toda to ni nazvažnejše. Najvažnejše je, da si ob njegovi tretji črni obletnici izprašamo svojo vest. Oglejte se v ogledalu, državljani! Kolikokrat ste ga že zatajili in izdali, kolikokrat ga še mislite zatajiti? Ali ste delali v njegovem duhu, ali pa ste rušili to, za kar je on izdelal grandiozen načrt in že zarisal konture začete zgradbe — za kar je dal celo svoje življenje — kot heroj, zvest DELU do zadnjega diha? Tudi mi slovenski Jugoslovani ali jugoslovanski Slovenci se oglejmo v tem zrcalu. Ali je vsa naša ljubezen in hvaležnost do Aleksandrove Jugoslavije v vsi naši malenkostni revščini Ali je res zavita v vso revščino neskončnih debat in licitiranja za postavitev njegovega lika v osrčju Slovenije — v »beli< Ljubljani? ... Naj bo kakor koli: Toda »Zbor« ne bo odnehal — dokler ne bo postala ALEKSANDROVA JUGOSLAVIJA -RESNICA! VEČNA SLAVA SPOMINU PADLEGA HEROJA! Ob obletnici plebiscita na Koroškem Kalvarijo svojo naš rod ia Ima In dnava prebridke trpljenja •.. (Simon Gregorčič.) Vsak narod vidi višek svojih zahtev v svobodi. Slehernega navdaja notranje zadovoljstvo, da živi s svojimi brati v istem skupnem domu. Kjer je to izpolnjeno, je že v precejšnji meri ustreženo človekovim željam. Toda še precej je narodov, ki se jim še ni izpolnila ta želja. žujejo močnejše vezi le še poedina društva in mladina, ki je bila vedno v prvih vrstah, kadar je šlo za velike, vsenarodne stvari. Mladina še ni pozabila na veliko odgovornost narodu, iz katerega je izšla. Vedno se je zavedala, kaj mora storiti in kje je njeno mesto. Prav tu Slovenska Koroška: Ži h polj e. Tudi Slovenci, ki nas je usoda tako preganjala, ne moremo uživati te sreče. Izven Jugoslavije žive naši ljudje, ki morajo še vedno hlapčevati tujcu. Še sedaj se mu morajo na svoji grudi klanjati. Tako je s Slovenci v Italiji in Avstriji. Odtrgani so od našega narodnega telesa in vklenjeni v tujo skupnost, ki jih na vse načine zatira, da bi postali italijansko odn. nemško misleči. Za tem smotrom stremijo. Mi, ki na6 druži Jugoslavija, pa ne moremo pripustiti, da bi do česa takega res prišlo. Naša velika dolžnost je, da dvigamo zavest med njimi, jih bodrimo in krepimo. To je častna naloga nas vseh, države, društev in posameznikov. A na žalost marsikateremu ne prihajajo na misel te velike nacionalne naloge. Le prerado se zgodi, da vzdr- pri tako perečih problemih vidimo na delu mladino, zlasti akademike. Na kar so mnogi, ki bi lahko mnogo več storili, pozabili, na to vedno misli akademska mladina, stalno opozarja na to in poziva na delo. Njen smoter je, da naveže čim bolj trajne stike z onimi, ki so onkraj meje. V tej smeri delujejo tudi nekatera akademska društva. V tem smislu je bila tudi zamišljena propagandna ekskurzija Starešinske organizacije »Preporoda« na Koroško v preteklih dneh. KoroSka zemlja In ljudje Bilo je na Strmcu. Miren, tih nedeljski dopoldan. V zraku se ni nič ganilo. Nad nami se je razpenjala modrina neba. Svetloba je zalivala dolino, ki se je širila pred nami. Čudovito spokojna se mi je zdela. Nekaj trenotkov in vtisnila se mi je za vedno v spomin. Sedaj jo gledam v duhu in zdi se mi kot da bi ležala pred menoj na zemljevidu. Pred menoj je bila zemlja, ki se po svojih lepotah in razpoloženju tako približuje ostalim slovenskim pokrajinam, ki pa vendar tudi ima posebnosti. Te jo ločijo od ostalih slovenskih pokrajin. Po sredi pa se vije Drava, ki je urezala svojo strugo sredi med polji in travniki. Od obeh sprejema dotoke. Hiti od zapada na vzhod, da spet pride med brate in jim prinese pozdrave onih, ki niso tako srečni, da bi končno že zaživeli v svobodi. Pokrajini dajejo še poseben izraz jezera. Veliko jih je na razmeroma majhni zemlji. Slovenec jim je dal imena. Tudi Nemec se jim ni mogel izogniti in jih je le malo spremenil. Dal jim je nemško obliko, a še vedno razodevajo 6voje slovensko poreklo in ne morejo zabrisati dejstva, da je bil Slovenec pred Nemcem ob njihovih bregovih. Sedaj pa slišiš ob njihovih obrežjih največ tujo govorico. Tujec se sedaj šopiri ob naših jezerih. Iztrgati hoče lepoto koroške zemlje Slovencem, da bi se ponašal z njo pred svetom. V teh svojih naporih je delno že uspel in njegova prizadevanja, da da našim krajem nemško lice, so že marsikje privedla do uspehov. Vas s svojimi ljudmi najbolj približuje Koroško ostali slovenski zemlji. Saj je tu vse tako znano, tako domače, tako naše. Povsod kipe proti nebu cerkve in cerkvice. Z gričev te pozdravljajo prav tako kot pri nas. Okrog pa hiše, kjer se boš počutil kot da si doma. V teh domovih je domačnost, v njih še živi slovenska preprostost in skromna a prisrčna gostoljubnost. Da, tudi gostoljubnost, ki je sicer po Sloveniji Še marsikje zamrla, tu pa je še živa in nepotvorjena v svoji preprostosti. Kako se razvesele slovenskega študenta, ki prihaja iz svobodne domovine in jim prinaša pozdrave onih, ki so tako srečni, da žive svobodno v svobodni domovini! Veseli so takih obiskov tudi zato, ker 6e spet lahko pomenijo v domači govorici z nekom od onstran meja. Prijetni so jim taki obiski tudi zato, ker jim vse to potrjuje, da še živi tam onstran meja človek, ki se boj? za njihovo usodo in vedno spremlja njihov boj. Na oknih so prav tako rdeče rože kot pri nas in po zidu se vije rdeči nagelj. Le poprosi zanj. Z veseljem ti ga bo pripelo na prša koroško dekle. Tudi mi smo jih dobili tam v slovenski Ziljski dolini. Malo čudno so nas gledali ponekod. Vzbujali smo pozornost prav zaradi teh rdečih nageljnov. Bog ve, kako so si to razlagali. Mi pa smo šli v zavesti, da je rdeči nagelj znak ljubezni do koroške zemlje in znak vezi med koroško in slovensko zemljo. Bili smo tudi pri Gospej Sveti. Nekdaj nam je bila simbol svete slovenske koroške zemlje, sedaj nič več. Le še spomin iz zgodovine je ostal na njej. Ena izmed prvih cerkva na Koroškem, kjer je pokopan škof Modest, nosilec krščanske blagovesti meti Slovfenci, je obkrožena od tujcev. Tudi to zemljo, ki je doživljala najsvetlejše trenutke v zgodovini Slovencev, je zagrnil nemški val. V domovih okrog ,nje ne čuješ več slovenske besede, v teh domovih ni več slovenske vedrine. Pogrešaš preprostost, nekaj tujega se je vselilo med te zidove. Tu se ne počutiš doma. Gospa Sveta nam je sedaj le še simbol tožne Koroške, tiste Koroške, ki bije dan za dnem boj za slovensko besedo, boj za slovenski značaj zemlje. V vas se je pomaknila borba za narodni obstoj. Vasi in naši ljudje v njih so zadnje straže slovenstva, zadnji čuvarji slovenske besede na Koroškem. Kar se dogaja onstran meja, je nekdaj doživljala vsa slovenska zemlja. V letih sužnosti je kmef ohranjal zemljo, jo gojil in se je oklepal s tolikšno ljubeznijo, da je vedno odbijal napade, ki so bili usmerjeni v to, da mu jo odvzamejo in da mu z njo iztrgajo slovensko besedo. (Dalje na 2. str. II. stolpec!) PREGLED TISKA Novodobno mučenje ljudi je takozvano zasliševanje druge stopnje, ki so ga uvedli v Ameriki. Osumljenca zaslišujejo tako dolgo, dokler ne prizna. Malo ljudi je, ki so to mučenje vzdržali. 24 ur, 48 ur neprekinjenega zasliševanja pa ni prenesel še nihče, ker vsakemu že prej odpovedo živci in prizna | in podpiše vse, kar zahtevajo od njega. * Vsi pravijo, da je »prisrčna pogodba« ne-zaželjeno nezakonsko dete iz visokih političnih in diplomatskih krogov. Sedaj šele I razumemo, zakaj si nihče ne upa tožiti očeta | za »alimente«!... * »Delavska Politika« piše v članku: »Kdo je kriv, da sili mladina v pogubo?« (to je v »fašizem«, dodatek »političnega smetarja«), sledeče. »Kako bedasto je, boriti se za diktatorje in diktaturo, si pustiti natikati nagobčnik, roke pa vezati z verigo«! »Smetarjeva« ad boe pripomba: To pa najbolj čuti danes sovjetsko-boljševistič-ni kmet, delavec, inteligent, da ne govorimo o italijanskem ali pa našem ... Pojdimo dalje z »Delavsko Politiko«: »Delo, dober zaslužek, dovolj kruha in svoboda! Kako enostavno je vse to, toda človek, ki so mu zastrupili možgane, ne vidi tega, noče biti svoboden, ampak sluga, ne mara pravice, ampak milost. Ako bi vezal samo sebe, naj bi mu bilo! Toda °n je janičar svojega lastnega razreda!« Podpišemo, seveda z »mutatis mutan-dis« (ne razred, ampak ljudstvo, narod!). * Imamo Slovenijo, Slovensko besedo, Slovenske fante in može, Slovensko Sodobnost, Slovensko Neodvisnost, Slovenca, Slovenski dom, Slovenski narod in porajajočo se Slovensko vas (ki je prav za prav hrvaška Mačkova, ne glede na slovensko narodnost in državljanstvo Mačkovih diplomatskih zastopnikov in inšpicijentov v Samosloveniji!). Vsi skupaj pa tvorijo »slovensko ljudstvo«, ki ga vsi tako nazarensko farbajo! * »Naš Kovinar«: »... seveda pa predpisi za zaščito delavstva še marsikaj določajo v delavsko korist, za kar ima vodstvo KID gluha ušesa ...« To je prav točno! Dodajamo: kje so drugi zakoni, ne samo za zaščito delavstva, temveč vseh jugoslovanskih stanov sploh? * Zagrebške »Jugoslovenske Novine« pišejo v rubriki »Študentski Glasnik«: »... dolazimo do zaključka, da za idejnopolitično opredjelenje studenata nisu naj-važnije doktrine i ideje za koje se naši študenti oduševljavaju. Prilike i sredina n ko-joj oni žive, oskudica naj potrebni jih materi-jalnih sredstava i svakojake neprilike te vještina i snaga same agitacije redovno su mnogo važniji i utjecajniji momenti od samih doktrina! Na prste bi se mogli izbrojiti oni koji su se opredjelivali radi izvjesnili doktrina!« Žalostna slika naše mladine, res! Še bolj žalostno pa je, da se nad to sliko zgraža sam avtor, odnosno sodelavec pri njenem ustvarjnnju! * Ker je tudi za hišne uslužbence starostno zavarovanje obvezno, in ker bi se radi nestalnosti njih poklica gotovo vršile kakšne nerednosti in neugodnosti v škodo hišnih uslužbenk, zato je »Zveza gospodinjskih pomočnic« že sredi aprila t. I. poslala vlogo na | Okrožni urad za zavarovanje delavcev oddelek za starostno zavarovanje, ter stavila tozadevna vprašanja. V mujniški številki j »Gospodinjske pomočnice« smo javno ponovile onili dvanajst vprašanj in tudi pozneje smo osebno večkrat urgirale odgovor na ta I važna vprašanja, da bi poročale v našem listu, toda po več ko štirih mesecih še nismo dobile pravega odgovora. Ne vemo kje tiči vzrok, da se nas ne spozna za odgovor vredne. Menda ja ne brezobzirno strankarstvo!?« | Pravi vzrok je tudi po našem mnenju v strankarski birokraciji (uradovanju), ki one-1 mogoča hitro rešenje splošnih socialnih in ostalih zadev! tnmiTUTiiiiiHiitHitiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiDiiiiiiHiiiiiinimiiiniiinininininniiiiiiiiiiiiiiiiiHHmr POLITIKA MORA BITI ČASTNA, NESEBIČNA, TEŽKA IN ODGOVORNA SLUŽBA V KORIST NARODA IN DRŽAVE. POLITIKA NE SME BITI JAVNA HIŠA LAHKOŽIVEGA, NEODGOVORNEGA, NEMORALNEGA PIROVANJA IN ZASLUŽKA IZ TRGOVINE Z LJUDSKIM BLAGOM.« D. Ljotie. (Nadaljevanje s 1. strani.) IZ grudo je čuval tudi svoj jezik, ki je vse spajal in vezal v živo celoto. V ta-j kem položaju je še sedaj naš človek na Koroškem. Onstran Karavank bije naš slovenski kmet obupen boj, da bi ohranil svo-|je potomce zveste naši zemlji in besedi. Ko smo šli preko polj in travnikov in se ustavljali v vaseh, se mi je najbolj I pogosto, vedno ponovno vsiljevala misel, ali bodo Slovenci vzdržali silovite sunke nemštva. Mučili so me dvomi in nisem si mogel odgovoriti na to usodno vprašanje. Videl sem marsikaj, kar mi je | dalo precej mMiti, videl sem, da ni vse i tako kot bi moralo biti ali kot si mi že-I limo. Videl sem pa tudi marsikaj, kar me je navdajalo z veseljem in upanjem. S skrbjo so me navdajali prefinjeni napadi nemštva in nemškutarstva na našo vas. Nemška preračunana propaganda hoče iz naših ljudi iztrgati zavest pripadnosti k slovenskemu kulturnemu •območju. Avstrijska državna oblast misli, da bo z vsemi sredstvi, ki so ji na razpolago, še sedaj pomikala vedno bolj proti jugu narodno in jezikovno mejo. Najbrž misli, da bo imela v vasi prav toliko uspeha, kot ga je imelo nemštvo pred nekaj desetletji v najbolj eksponiranih krajih, v trgih in industrijskih središčih. Tam ni čudno, če so zabrisali pravi obraz krajev. Saj so imeli v rokah vsa sredstva. Zlasti v industrijskih središčih je j prišla hitro do izraza gospodarska premoč in gospodarska organizacija moč-I nega nemštva, kateremu šibko slovenstvo ni moglo postaviti ničesar nasproti. Ni čudno, da je tam naš človek klonil. Vasi, tako mislim, pa nemštvo ne bo moglo kar tako zavojevati. Vasi se bodo bolje in dalj držale, ker so gospodarsko samostojne, neodvisne od nemškega kapitala. Zavedati se moramo, da je trdna gospodarska osnova najboljše jamstvo, da bo naš kmet na svoji zemlji kljuboval vsem napadom. Važno je, da je kmet gospodarsko močan in stanovsko ponosen. Na razne načine se skušajo utirati | pota germanizaciji naše vasi. Pri tem se poslužujejo nemogočih nasilnih sredstev. Celo cerkva se hočejo polastiti in jih izrabiti za svoje podle namene. Zlasti je usmerjeno njihovo delo v to, da vplivajo na mladino. Njo bi radi pridobili zase, za tem stremijo. Zato je tudi ves pouk zamišljen tako, da bi vendar nekaj ostalo v teh mladih dušah od vednega dopovedovanja radikalno nacionalno usmerjenih nemških učiteljev. Vedno ista pesem o veliki, močni Avstriji in manjvrednosti slovenskega jezika in Slovencev. Odtod tudi nemški pozdrav Griiss Gott, ki ga srečuješ vsepovsod. Morajo tako pozdravljati, da bi ustvarjali zunanji videz, kot da je vse nemško. Za tem stremi nemška propaganda. To hoče do-I seči. Seveda se marsikaj tega izgubi v I slovenski hiši, kjer ni več hvalnic Av-lstriji in vsemu, kar je nemškega. Vendar nekaj le še ostane na dnu. Vtisi iz mladosti ostanejo v človeku. Odtod tista nezaupljivost, na katero smo ponekod naleteli. Narodne vrste skušajo razbijati tudi z drugimi sredstvi. Z odredbami, odloki. Toda ponekod se pokaže vprav nasproten učinek. Odpor se vzbudi med našimi ljudmi. Še bolj se' povežejo v živo celoto. Pri tem izvršujejo važno nalogo društva. Čustvo preganjanja vzbuja odpor. Večkrat sem to opazil. Posebno pa me je o tem prepričal primer, ko je državna oblast protizakonito razrešila županske časti v Logi vesi nekega Slovenca. Mislili so najbrže, da bodo s tem udarili po naših ljudeh in jih malo ustrašili. Pa so se ušteli. Zgodilo se je na- sprotno. Loga ves se razvija v vedno bolj zavedno slovensko vas in stopa v krog onih slovenskih krajev na Koroškem, ki se vedno intenzivneje organizirajo v društvih. Slovenskega izraza ji ne bodo mogli vzeti ne nemški napisu ne nemški uradni naziv, ne tujci, ne tuji oblastniki. In pomislite, da leži Loga ves v neposredni bližini znanega letovišča m kopališča Vrbe blizu Vrbskega jezera. Če bi bilo mnogo takih zavednih slovenskih vasi na Koroškem, se ne bi bilo treba bati. Taka zavedna središča hi vplivala na tudi manj zavedne, v narodnem pogledu že mlačne kraje in stalno vzdrževala vezi z njimi. Janez Evangelist Krek 8. oktobra 1917 je podal Janez Evangelist Krek svoj končni življenjski obračun svojemu narodu in vsemogočnemu razsodniku. S Krekom je legel v prerani grob mož izrednih gospodarskih, socialnih in prosvetnih vidikov, mož, ki mu je bila strankarska politika »le grda reč« kot je večkrat prav resno rad sam poudarjal. J. E. Krek je skoro izključno deloval na gospodarskem in socialnem polju v posvetni službi svojemu narodu. Pojmoval je prav zd prav politiko kot popolno gospodarsko in socialno podrejenost in predanost posameznikov v korist celote. Takozvana čisto strankarsko politična prizadevanja so mu bila le zoperno, a nujno orodje za dosego vzvišenejših smotrov. V tem pogledu je morda pokojni Krek naslednik narodnega buditelja Mihe Vošnjaka in spopolnitelj njegovega zadružnega gospodarskega dela. Vošnjak je utemeljitelj slovenskega malomeščanskega in meščanskega narodnega pokreta, Krek pa ustanovitelj slovenskega kmečkega narodnega gibanja. T ošnjaku so politične prilike njegove dobe narekovale meščansko narodno smer in zadružno borbo po Šulce-Deličevem sistemu, O tem smo obširneje pisali v prejšnji številki našega Jista, ko smo se spomnili stoletnice rojstva inž. Mihe Vošnjaka. Naš kmet pa je bil kljub temu, da se je naš mali človek iz mestnih predelov naše zemlje nekoliko osvobodil iz tujčevega gospodarskega in političnega objema, še nadalje precej prepuščen sam sebi. Res je, da je Vošnjak sam snoval rajfajznovke po našem podeželju, a to le v kolikor so bile Šulce-Deličeve zadruge odvisne od agrarnih produkcijskih virov.- Tisti pa, ki je celo svoje življenje posvetil načrtnemu delovanju na kmečko-zadružnem polju z ustanavljanjem rajfajznovk je bil Janez Evangelist Krek. Ko se je vrnil Krek z Dunaja kot »mladi doktor« kot so ga častilci radi na-zivali, je takoj ustanovil »Gospodarsko Zvezo« in organiziral »Zadružno Zvezo«. Krekova agilnost v tem pravcu je bila ogromna in ni pretirano, če rečemo, da je Krek dovršil zadružno delo Vošnjak? in da je dosegel največje uspehe, ki jih je bilo mogoče doseči v liber alnokapit?' lističnem in strankarsko političnem g0-spodarskem okviru. Krekove podeželske zadruge so njegovi najlepši spomeniki veren izraz njegove neizmerne Ijubezn’ do svojega ljudstva, Krekove pogledi pa so bili glede zadružništva usmerjeni dalje v narodno bodočnost. V njegovih delovno-socialnih načrtih slovenskih stanov (delavci, obrtniki; kmetje itd.) je tudi govora o »zakonitem obveznem zadružnem organiziranju ljudskih stanov«. Taka organizacija pa naj bi bila novo ogrodje novega gospm darskega in družabnega reda. Ta red bi postavil nasproti geslom »Svoboda, enakost, bratstvo« meščanskih revolucij) ljudsko geslo ljudskih socialnih podvigov: »Zakonita stanovska svoboda, zadružna človečanska enakost, krščansko jugoslovansko bratstvo.« S tem smo prav za prav prešli že na Krekove politične nazore. Znan je naslednji njegov izrek: »Yl vsi, ki ste seme izkrvavelega nliroda, mislite le eno S Kako boste združeni '’se svoje moči, vse svoje zmožnosti, vso svojo ljubezen in vse svoje srce posvečali naši jugoslovanski državi, za njen pro-cvit, kulturo in blagostanje.« Znana j1' njegova odločnost, ko se je zavzemal v dunajskem parlamentu za brate Hrvate, zlasti pa za Bosance po zloglasni aneksiji Bosne in Hercegovine s strani Avstrije. Jugoslavija je bila zanj že skoro gotovo zgodovinsko dejstvo. Škoda, da ni dočakal Jugoslavije-Mafsikaj bi mogoče bilo drugače v Sloveniji, če bi živel J. E. Krek! ZADRUŽNIŠTVO JE PRAVA ŠOLA LJUDSKE SAMOVZGOJE. POEDINEC JE ODGOVOREN NE LE SEBI, TEMVEČ TUDI DRUŽBT; DRUŽBA PA JE ODGOVORNA ZA POEDINCA. TO JE NAČELO SOCIJALNE ODGOVORNOSTI. Si tacuisses ... Velekapitalistične velesile, ali kakor jih naivneži radi imenujejo »tri velike za-padne demokracije« so zelo iznajdljive, kadar treba izmišljati označbe za ozemlja tistih narodov, ki si jih žele za stalno I pod svojo komando. Kar naravnost kolonije so le nekatera taka ozemlja. Druga so dominioni, man-I datna ozemlja, protektorati, interesne I sfere, območja bistvenih interesov, »sa-1 mostojne« province, »samostojne« male, pa tudi velike, toda revne države, v katerih je kapital teh velesil »angažiran«, pa zato za njih posebno pridejo »v po-| štev«. Kako se vlada nad onimi prvimi, vemo, za tiste zadnje pa treba radi medsebojne nevoščljivosti in požrešnosti »velikih demokracij«, kakor tudi radi prikrivanja pravih namenov pred prizadetimi narodi, že bolj previdnegu, zakulisnega j in ne preveč otipljivega vladanja. V to svrho pa morajo biti vse tiste »srečne« države in državice, na katere | imajo apetit velike demokracije«, kar po komandi — demokratične. To se pravi, imeti morajo vsaj po ducat strank, ki se med seboj prekljajo na žive in mrtve, da preko njih velekapitalistične velesile po raznih mednarodnih tolpah vladajo v I njih državah. Te tolpe si razdele -take države in [državice v lože, distrikte, konkordatne misije, koncerne, borzna področja, kom-I internske rajone itd. in odondod vpliva- jo čisto »idejno« na strankarje, gospodarstvenike, kler, časopisje itd., ali po domače povedano — odondod vladajo, — narod s teh ozemelj pa voli in voli poslance, pa — nikdar nič! Dokler vlada pri teh prav malo zavidanja vrednih narodih strankarska sebična zaslepljenost, t. j. od »treh zapad-nih velikih demokracij« vcepljena talmu-dizirana demokracija, materialistično-in-dividualistični duh borbe vseh proti vsem, toliko časa bodo mednarodne tolpe vedno našle dovolj »značajnežev«, ki bodo prodali svoj narod za skledo leče, saj po liberalističnih zakonih v svojih državah ne odgovarjajo pred nikomur za svoje »gospodarsko delovanje«. Ce pa se naenkrat pojavi med prizadetim ljudstvom kakšno idealistično, organsko gibanje, ki odpira ljudem oči in jim govori vse to, kar smo do sedaj tu napisali, če napove neizprosen boj vsem mednarodnim tolpam in sebičnosti med lastnimi rojaki, če dela za moralni ljudski preporod, za osamosvojitev naroda in posameznika od vseh tujih mor, — potem je ogenj v strehi! Seveda ne bijejo takrat velike demokracije plat zvona, češ: »pomagajte, izpod naših vajeti se nam hočejo izmuzniti«, temveč vpijejo: »dol fašizem, živela demokracija!« Pri tem jih prav nič ne moti, če imajo oni sami prav tako malo skupnega z demokracijo kot — krova s sedlom. »Čudno naključje je hotelo,« piše v »Slovenčevem« uvodniku z cine 22. septembra, »da je v petek, 17. septembra, ko je eden največ jih borcev demokracije, Masaryk, ležal v Lanih na mrtvaškem odru, imel predsednik USA Roosevelt ob priliki spomina na stopetdesetletnico severnoameriške ustave govor, v katerem je zagovarjal demokracijo kot najboljšo' obliko državnega soživljenja narodov.«' Tudi mi se pridružujemo »Slovenčevemu« mnenju, da je »čudno naključje« hotelo, da spravi v zvezo oba moža, ki sta prav temeljito — korigirala demokracijo, prvi z legionarstvom in drugi z možganskim trustom. O Masarykovi korigirani demokraciji smo zapisali že v zadnji številki zn pametnega dovolj — sa-pienti sat. Ameriški korektor demokracije pa je obenem, kakor znano, predsednik ene od tistih treh, že prej opisanih »zapadnih Velikih demokracij«, ki nima nič manjših apetitov kot obe njeni sestrici, pa ima zato tudi najrazličnejša »območja bistvenih interesov, ki pridejo za USA posebno v poštev«, kakor piše v istem »Slovenčevem« uvodniku. Čeprav se torej Roosevelt požvižga na demokracijo pri sebi doma, o čemer smo že obširno pisali v »Zboru« dne 26. 3., potem 19. 11. in 3. 12. 1936, vendar on to demokracijo najtopleje priporoča svojim — območjem bistvenih interesov«, ravno iz razlogov, ki smo jih že uvodoma omenili. »Slovenec«, ki se drži Montalembeoto-vega izreka: »Kadar sem slabši od vas, zahtevam od vas svobodo, ker je svobo- POLITIČNO SMETIŠČE Zadnjič smo brali v »Slovencu« raz-;aS°> kako je, če lev vodi sto zajcev, ali za-J®c sto levov, ali lev sto levov. Če vse sku-P^J seštejemo, dobimo komaj »ogromno« Steblo 303 domačih in divjih živali. * . ^Slovenec« je pred kratkim napisal, »da Je liberalec in komunist, framazon in bolj' lk bratu brat«, in da moramo voditi Proti njim borbo brez pardona. Pa ne, da bi morali začeti sedaj borbo Cel° proti gospodu Pačeliju in r ki je v dobro človečanstva razgovarjal y Parizu s temi brati »liberalci in komunisti, ®niazoni in boljševiki«? * »Naš Kovinar«: »Tako žalostno je s slovensko ljudsko *onto, včerajšnjo in današnjo! Čisto Ofugače pa stojijo francoski katoliki in francoska ljudska fronta! Kje so vzroji?« Na kratko odgovarjamo: »V Nem-in zunanji politiki .velesile Duha'...« »• * -Slovenec« od 19. m. m. piše o posebni izjavi ministra g. dr. Kožulja za »Slovenca«, Y kateri je dejal med drugim: »Slovenijo P°znam že iz svojih dijaških let ter cenim Slovence kot izredno delaven in napreden Darod. že tri leta zaporedoma svoj dopust izkoriščam v Sloveniji. Prvič sem bil v Dobrni, naslednje leto v Rogaški Slatini, letos P® v Slatini Radencih. Poleg tega sem predel svoj božični dopust v Rogaški Slatini. ^°znam tedaj dobro vse slovenske gospodarske in kulturne probleme...« Poklicne posvetovalnice potrebujemo,« Pravi »Slovenec«. »Ker navsezadnje ni mogočo, da bi postali narod rentnikov in uradnikov ..., je naša želja, da začenjamo misliti to in usmeriti našo mladino v one poklice. v katerih je največ izgledov.« Izgleda, da gre doba poklicnih politikov h kraju in da so tudi gospodje okrog »Slovenca« izprevideli, da ne kaže več vzgajati mladino v tem pravcu. » ♦ Zakon o zaposlitvi inozemcev, ki ga ima-tno. je razmeroma strog in dober —• že bi se izvajal! Celota ali veilna? Celota je nad deli, ki jo sestavljajo. — Aristotel. Demokracija priznava vso oblast večini, organski univerzatizem, za kar se bori Zbor, pa le celoti. To je tako jasno in razločno povedano, da bi bilo prav za prav sploh odveč razlagati, da je pravičnejše, če odločajo interesi celote kot pa večine. Upamo vsaj, da ne bo nihče blagovolil podvomiti, da gre vendar za interese. Tudi najbolj zamaknjeni demokrati priznajo, da je nedostatek že teoretične demokracije v tem, da je manjšina nasproti večini v zakonodavstvu brez moči, v upravi ima teoretično res upravna sodišča, v praksi jih pa bolj nima kot ima, ker je sto zaprek, predno pride do njih. Med temi ni ravno najmanjša čisto materialne prirode.' Čujmo, kaj pravi o javni upravi v istoimenski svoji knjigi dr. Henrik Ste-ska, katerega upamo, da vendar ne bo nihče obdolžil — fašizma: »Pogostokrat zastopa upravno obla-stvo določeno smer javnih interesov tako enostransko, da ne upošteva javnega interesa, ki se tiče tujih pravic in morda tudi ne raznih drugih istotako važnih javnih interesov. Tudi višje upravno ob-lastvo je pač le upravno oblastvo in ne more biti povsem objektivno. V upravi se kažejo mnogokrat zelo enostranski vplivi s strani parlamentarnih večin, klera, veleposestva, bankarstva itd. V parlamentarni državi je glavni nositelj, če tudi ne vedno najvišji nositelj upravne oblasti, nekak ožji odbor parlamentarne večine, saj so ministri le zaupniki onih političnih strank, ki tvorijo večino v parlamentu.. Z interpelacijami v parlamentu se tedaj ne more preprečiti pre-enostransko uvaževanje onih stremljenj, ki so parlamentarni večini po godu. Močno vpliva na pravilnost uprave tudi časopisje.« Če temu še dodamo, da je čisto odveč ponavljati, kar nam je zborašem že davno dobro znano, kako se namreč dobi tista slavna parlamentarna večina in da se tudi pri njenem pridobivanju sumljivo jasno kažejo že zgoraj omenjeni enostranski vplivi s strani klera, veleposestva, bankarstva, časopisja, raznih mednarodnih tolp itd., potem nam bo jasno, čije interese predstavlja prav za prav tista večina. Zato zahteva Zbor namesto uveljavljanja interesov tzv. »večine«, ki je v resnici le neznatna, toda mogočna manjšina, uveljavljanje interesov celote. Temeljna načela našega programa v svoji točki V. in VI. pa povedo način, ki edini to omogoča: O odnošajih in razvoju celotnega gospodarstva Jugoslavije odloča gospodarski načrt, ki naj ga postavijo gospodarske skupine s sodelovanjem države. Ljudstvo se bo udeleževalo zakonodaje in vršilo nadzorstvo nad državno upravo potom državnega zastopstva, ki mora biti izraz stanovske ureditve in političnega umevanja. Za resnico POMANJKANJE ODVZAME ČLOVEkIj PREUDAREK. LAHKO JE BITI POŠTEN, KO ČLOVEKU Nič NE MANJKA! TEŽKO JE OSTATI POSTEN ČLOVEKU, ^0 MU OTROCI UMIRAJO OD LAKOTE! Sodnik, ki sodi potepuha, mora Pozabiti na svoj ugoden položaj IN SE V2IVETI V BEDO ZAPUŠČENEGA IN PREZIRANEGA ČLOVEKA. V svojem članku »Brez miruc v »Slovencu« z dne 5. 9. tarna »Drin«, da je Evropa izgubila duhovno in moralno vodstvo sveta in da imamo radi tega špansko državljansko vojno, japonski pohod, slabo gospodarstvo, itd.. »Drin« nam razlaga, da je pretirani nacionalizem vzrok vsemu temu. Enotna volja Evrope da bi vse to lahko preprečila. Toda pisec prezre, da je volja ne le Evrope, ampak celega sveta zelo enotna, in 6icer — v kapitalizmu in komunizmu, ki ju oba drži na vajetih — židovstvo. Zato morajo radi kšefta in oboroževalne industrije biti na vseh koncih vojne, zato mora biti proti zdravemu nacionalizmu liberalna demokracija, politične stranke, ljudske fronte, vsestransko zavoženo gospodarstvo, kajti le tako se da v kalnem ribariti in tako cvete kapitalizem in se krepi židovska svetovna nadoblast. Vrhovno razsodišče za ves ta kaos pa je svet narodov v Ženevi, pri katerem dobi pravico (?) vedno tisti, ki je po krščanski morali v pravici — kar se samo po sebi razume —, — saj deli to pravico I kristjanu —- jud v Ženevi, posebno odkar je LitvinoV tam, In če se vse stiske!, ves moralni kaos in ljudska beda povečajo do obupa, pa ima žid že zope