Filozofski vestnik | Letnik XXXII | Številka 1 | 2011 | 81-96 Primož Vitez* Denis Diderot in drama filozofskega jezika Klasična francoščina kot razsvetljenski jezikovni potencial Če si za začetek na kratko ogledamo zgodovinsko etapo, v kateri se je znašla francoščina v klasični dobi sedemnajstega in osemnajstega stoletja, vidimo, da nam tedanje jezikovne specifike pomembno pomagajo razumeti tudi sočasno intelektualno stvarnost, ki jo je klasična francoščina tudi izpod Diderotovega peresa označevala in določala. Kakor velja obdobje umetnostnega in znanstvenega klasicizma za začetek moderne dobe, tako je v razvoju francoskega jezika prav njegova klasična različica pomenila nenavadno pomemben, neponovljiv prelom, sistemsko utrditev in literarni razcvet. Frangais classique, klasična francoščina, kakršno danes beremo v vsevrstnih pisnih dokumentih iz časa teh dveh stoletij, je z izjemo pravopisa, nekaterih skladenjskih podrobnosti in (zlasti) semantičnih kvalitet številnih leksikalnih prvin, veliko bolj podobna francoščini, kakršno pišemo danes, kot pa jeziku, ki so ga zapisovali Ronsard, Montaigne in Rabelais stoletje prej in se mu je reklo moyen frangais, srednja francoščina. Sedemnajsto stoletje je nasploh čas, ko je francoščina ob podpori politične moči francoskega dvora doživela tudi dolgo željeno statusno potrditev v evropskem kontekstu, s tem pa tudi neponovljiv raz-mah1 v prestižne aristokratske kroge nefrankofonskih kraljevin. Besedišče klasične francoščine se od današnjega najbolj razlikuje po semantični obravnavi vsebin, ki jih v glavnem označujejo samostalniki. Samostalniki z 8i abstraktnim pomenom (z njimi pogosto operirajo teksti, katerih namen je analiza človeške narave) imajo v klasični francoščini praviloma veliko bolj zapleteno in večslojno pomensko strukturo kot iste besede v današnjem francoskem jeziku. Za francoščino je nasploh značilno, da učinkovito uporablja skladenjski postopek nominalizacije. To v jezikovni praksi pomeni, da pri gradnji besedil lažje prihaja 1 Transnacionalni uspeh francoskega jezika je zaznamoval tudi vse osemnajsto, nato še devetnajsto stoletje in se je zares polegel šele po drugi svetovni vojni, ko je mednarodnim institucijam in komunikaciji med njimi zavladala angleščina. * Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani do vzpostavitve razpoznavnih pomenskih mrež ali terminoloških sistemov. V filozofskih besedilih ponavadi opazimo, da temelji njihove argumentacije stojijo na bolj ali manj trdnem terminološkem sistemu, sestavljenem iz abstraktnih pojmovnih elementov, ti semantični elementi pa označujejo ključne teme filozofskega diskurza. Za termine je načeloma značilno, da imajo natančno določen in nedvoumen pomen; ta nedvoumnost je nujna, ker je od nje odvisna preciznost znanstvenega (objektivizirajočega) pisanja ali govorjenja. Določen termin mora v tekstu vselej pomeniti eno in isto, sicer postane celotna argumentacija nejasna. Terminom nasproti stojijo nespecializirani leksemi kot nosilci kompleksnega jezikovnega pomena. Gre za jezikovne enote, katerih pomenska struktura ni enoznačna, ampak je v svojem bistvu polisemična, odprta k metaforičnim in metonimičnim rabam, zato se v določenih kontekstih razrašča v drugačne, denimo razširjene, zožene ali kako drugače modificirane pomene. ^Klasična francoščina vzpostavlja eno od svojih ključnih pojmovnih nasprotij physique-moral kot razlikovanje med fizično stvarnostjo zunanjega sveta (physique) in človeško naravo (moral); ista antinomija izraža tudi razliko med človeško zunanjostjo in notranjostjo oziroma, splošneje, med naravo in nravnostjo. Francosko literaturo sedemnajstega in osemnajstega stoletja so odločilno oblikovali t.i. moralisti, pisci, ki raziskujejo človeške nravi in posebej učinkovito razkrinkavajo njihove temne plati, ne da bi pri tem moralizirali. Pridevnik moral je derivat enega najbolj nenavadnih in zapletenih konceptov klasične francoščine, samostalnika m^urs. Razumevanje te semantične enote je posebej oteženo zato, ker sodi med ključne kategorije razsvetljenskega filozofskega besednjaka in bi zato vsaj v moralističnih besedilih lahko delovala kot monosemični termin, obenem pa je nadvse pogosto rabljena v literanih besedilih. Problem je v tem, da je koncept maurs v klasični francoščini izrazito polisemičen in da je takšen brez razlike v vseh tipih be-82 sedil. Ne pomeni namreč le moralnih pravil obnašanja v določeni družbi, temveč tudi navade, običaje in ima v določenih kontekstih celo tako ohlapen pomen, kot ga ima v slovenščini sintagma način življenja. Enotnost tega klasičnega pomenskega koncepta je nerešljiva, ko gre za prenašanje njenih smislov v druge jezike. Prevajanje torej mora slediti variacijam njenega smisla. Še ena zadrega v razumevanju tekstov, napisanih v klasični francoščini, prihaja iz strukture semantičnega koncepta passion. Danes ga razumemo zlasti v pomenu strast, ta pomen pa je le eden od fragmentov klasične strukture, nakopičene v dobah etimološkega razvoja. Klasicistični in razsvetljenski pisci to besedo v različnih kontekstih uporabljajo v vsaj štirih ali petih različnih pomenih. V saussurjanski logiki bi lahko rekli, da gre za jezikovnega označevalca mnogoterih referenc. Poleg strasti lahko označuje čutno ljubezen; lahko trpljenje, kar je tudi njen izvorni in svetopisemski pomen (lat. patior, slov. pasijon); lahko pa za klasičnega duha predstavlja nasploh vse, kar ni rezultat človekovega razumskega delovanja, in se torej najsplošneje označuje kot čustvo (klasična francoščina v glavnem sploh ne izpričuje koncepta emotion) ali celo šibkost, slabost. Pojmovni par nature in fortune iz klasične francoščine sodobnemu branju prinaša skorajda enak potencial dvoumnosti. Koncept nature je med obema manj zagaten: lahko sicer pomeni najprej naravo, vendar je treba tudi tu razbrati, ali gre za naravo kot fizični univerzum ali za človeško naturo - in s tem v bistvu za kulturo. V analizi moralnih kategorij je bolj verjetno, da bo beseda označevala človekove naravne danosti ali prirojene lastnosti. Bolj se zaplete pri besedi fortune. Možna slovenska različica bi bila fortuna, metonimično poimenovanje življenjskih okoliščin, ki jih uravnava rimska boginja. Težava je spet v tem, da klasična francoščina besedo uporablja v kontekstualnih okvirih, ki so kdaj sploš-nejši, kdaj pa tudi izrazito specifični. Pogosto fortune pomeni srečo, vendar srečo tiste vrste, ki ji moramo dodajati pridevnike, kakršni so mila, naklonjena, nemila, zla, če hočemo, da je pomen natančno osmišljen. S tem konceptom je primerljiv tudi pomen slovenske besede usoda, ki označuje splet okoliščin, na katere človek v glavnem nima vpliva, in tudi ta je jasnejša, kadar je na primer naklonjena ali zla. So pa tudi konteksti, v katerih je francosko besedo fortune težko razumeti in prevesti drugače kot s pomensko enoto naključje, ki pa se po drugi strani delno prekriva z označevalcema incident in hasard. V jadrni pregled referenčnih premen in specifik, nastalih v zgodovinskem razvoju francoskega besedišča, moramo vključiti tudi besedno zvezo, ki v duhu 83 klasicistične analize človečnosti označuje najvišji moralni ideal. Honnete homme je jezikovna podoba neoporečnega človeka, ki v svojem moralnem profilu združuje vse prirojene značajske in pridobljene vedenjske kvalitete. Stoji na vrhu nravstvene hierarhije, vzpostavljene v početju in izdelkih vseh klasicističnih piscev: filozofi in dramatiki, znanstveniki in moralisti, kritiki in umetniki, za vse je honnete homme vzvišen lik popolnega človeka in končni cilj vseh pozitivnih življenjskih teženj. Kakor se pišoči človek skuša približati popolnosti v oblikovanju jezika, tako se človek kot moralna celota skuša istovetiti z brezmadežno podobo skrajne plemenitosti. Za ideal je sicer značilno, da svojo ne- dosežnost črpa iz simbolne kombinacije realnih možnosti tega sveta in prav s tem ponuja možen zgled. Honnete homme je značajsko plemenit in vsestransko kreposten: nepopustljivo pošten do sebe in do drugih, nesebičen, dober, odločen. Je temeljito izobražen, duhovit, vešč opaznega, a nevsiljivega obnašanja v družbi, predvsem pa spreten in brezkompromisno potrpežljiv sogovornik. Svoje kvalitete nenehno potrjuje v besedi in dejanju, pa če je sam s sabo ali vsem na očeh. Na ta način sestavljenega pomenskega koncepta kulturna zgodovina slovenskega jezika ne pozna, zato je prevajalec iz klasične francoščine postavljen pred nemogočo nalogo. Zadovoljivega, kaj šele ustreznega prevoda tu preprosto ni. Francoski pridevnik honnete sicer res pomeni pošten; vendar ta koncept ne zadošča vsem zahtevanim prirojenim vrlinam in ne zajame vseh tistih kreposti, ki bi morale biti privzgojene. Tudi pomenski polji plemenitost in krepostnost sta v tem primeru preozki, vendar se kljub vsemu zdi, da se lahko (nemara zdaj ena zdaj druga) naneseta na širši razpon človeških značilnosti. Klasični problem honnete homme odpre vsa največja vprašanja prevajanja in nasploh odnosa do besedilne produkcije. Tam daleč nekje na vrhu vrednot, ki idealizirajo francoski jezik in njegov človeški potencial, stoji kot najbolj razpoznavna vrhunska instanca in obenem kot najmanj mogoča točka jezikovnega sovpada. Je besedna zveza, ki je človek ne more posvojiti, kakor se ne more spričo najobičajnejšega samoljubja nikdar dovolj približati tistemu, kar naj bi pomenila. Filozofski in/ali literarni tekst v klasični francoščini Nobenega dvoma ni, da je na razvoj klasične francoščine med drugim odločilno vplival tudi ključni preboj v tedanji evropski filozofiji, katerega nosilec je Rene Descartes. V tekstih, ki jih danes razumemo kot kartezijanske, dejansko beremo nov francoski jezik, ne toliko v gramatikalnem smislu, kolikor je novost po eni strani zaznavna v odnosu avtorja do jezika, po drugi pa v novi jezikovni vizuri filozofskega diskurza. Formulacija novega filozofskega razmisleka, ki v ospredje postavlja človeka kot misleče, razumno in kritično osveščeno bitje, je vpeljala poudarjeno doslednost v gradnji in rabi pojmovnih mrež, s čimer je pomembno prispevala k jasnosti terminoloških sistemov in s tem, lahko rečemo, tudi francoskega jezika samega. « Ce qui se congoit bien, s'enonce clairement», kar je dobro domišljeno, se jasno izrazi: ta kanonizirani izrek povzema razčlenjevalno in pojasnjevalno tehniko kartezijanskega uma in je postala zaščitni znak francoskega racionalizma, ki je, mimogrede, z naraščajočim vplivom v evropskem kontekstu vse bolj poudarjal tudi »francoskost« svoje provenience.2 Namen kartezijanske jezikovne reforme je gradnja tako natančnega, tako popolnega jezika, da bo misel formulirana z enako jasnostjo, kot so skozi enačbe in številke nedvoumno formulirani liki, telesa in števila v matematiki. Descartesova Razprava o metodi je pravzaprav jezikovni manifest, navodilo za izčiščevanje jezikovnega izraza. Težnja k jezikovni jasnosti bistveno zadeva leksikalne sestavine besedil in je torej najprej zaznamovala filozofski diskurz, od tam pa se je razširila na vse javno dostopne pisne tekste3 - seveda tudi na literarne. Odtod vtis, da v klasični dobi francoščine - in še posebej v njeni razsvetljenski fazi - najdemo obilico tekstov, ki jim z današnjimi očmi ne moremo takoj pripisati področnega značaja: da se, preprosteje rečeno, ne moremo v prvem hipu odločiti, ali je določen tekst, ki ga beremo, filozofski ali bele-trističen. Poleg vsega drugega iz analize klasične francoščine in poznavanja tedanjih besedil izhaja tudi dejstvo, da besedi filozofija in filozof nimata (zgolj) pomena, ki ga tema pojmoma pripisujemo danes. Francoski klasični označevalec philo-sophe, tak je vtis, je veliko bolj navezan na epistemološko tradicijo polihistorstva in holistične hibridnosti med naravoslovjem in humanistiko, kot pa na zožen disciplinaren profil sodobnega filozofskega misleca, ki operira izrazito znotraj humanističnih in družboslovnih intelektualnih silnic. ^Klasičen filozofski diskurz je torej mogoče videti kot presek mnogih diskurzivnih praks, ki izhajajo iz raznoterih spoznavnih interesov njihovega nosilca in so izoblikovane, povzete v besedilih, ki jim danes težko določimo filozofsko »ekskluzivnost«. Ta interdisciplinarni diskur-zivni proces je v dobi klasične francoščine potekal v vse smeri: tako tudi v delih, ki jih ne le prepoznavamo kot literarna, temveč jih moremo obravnavati tudi žanrsko, pogosto zaznavamo elemente filozofskega in znanstvenega diskurza. Filozofija in literatura imata, kakor koli obračamo, eno bistveno skupno lastnost. Obe se realizirata v jeziku. Vsaka od njiju skuša skozi raziskovanje jezi- 2« Ce qui n'estpas clair, n'estpas frangais », kar ni jasno, ni francosko: nekoliko prenapeta mak-sima, s katero je Rivarol proti koncu osemnajstega stoletja povzel klasična prizadevanja francoske akademske in politične aristokracije, da bi svoj jezik povzdignila na raven splošno priznane univerzalnosti. 3 Leta 1635 je ministrski predsednik kraljevega kabineta kardinal de Richelieu z dekretom ustanovil Academie frangaise, prestižno kulturno-politično ustanovo, ki jo je država posebej pooblastila za odločanje o stabilizaciji francoskega jezikovnega sistema in normativizaciji (predvsem literarnih) rab francoščine. Štiridesetčlanska Francoska akademija je vse do danes ostala trda zagovornica jezikovnega konzervatizma, ki se le izjemoma in zelo pompozno odzove zlasti na tiste spremembe v jezikovni rabi, ki so se v komunikacijskih praksah jezikovne skupnosti v glavnem sistematizirale že same od sebe. 85 kovnega izraza oblikovati specifičen način upovedavanja, prepoznaven, kolikor bralec lahko ugotovi, da gre v določenem tekstu za filozofsko oziroma literarno osmislitev določene pomenske snovi. Če v osnovi predpostavimo, da je filozofski tekst po zvrstni kvalifikaciji znanstven, literarno besedilo pa fikcij-sko, potem lahko to opozicijo poskusimo precizirati s pomočjo ključnega be-sediloslovnega (in torej metabesedilnega) teksta, ki besedilo vzpostavlja kot bistveno enoto jezikoslovne analize. V Uvodu v besediloslovje beremo, da je literarno besedilo tisto _ besedilo, katerega svet stoji v sistematično alternativnem odnosu do sprejete verzije »dejanskega sveta«. Ta alternativnost naj bi spodbudila vpoglede v organiziranost »dejanskega sveta« - ne kot v nekaj objektivno danega, temveč kot nekaj, kar se razvija iz družbenega vedenja, interakcije in pogajanja. Literarni besedilni svetovi pogosto vsebujejo diskrepance, ki zaostrujejo našo zavest o diskrepancah v družbeno sprejetih modelih »dejanskega sveta«. Namera, ustvariti takšen pogled, motivira celo takšne literarne tokove, kot so realizem, naturalizem ali dokumentaristična umetnost, kjer je opazen poseben trud, uskladiti besedilni svet z »dejanskim svetom«; besedilni svet seveda ni »dejanski«, ampak kvečjemu zgled za alternativno opazovanje »dejanskosti«. Besedilo imamo lahko za literarni proizvod le v tolikšni meri, v kolikršni ta namera prevlada nad namero, poročati o dejstvih.4 Literarno besedilo naj bi se, z drugimi besedami, od drugih razlikovalo po vsebnosti fikcije. Fiktivnost literarnega sveta pa zagotavlja odstop od poročevalskega namena in dosledna odločitev o gradnji narativne »dramaturgije«, s pomočjo katere bralec prepozna avtonomnost besedilnega univerzuma. Za potrebe jezikovnega označevanja simulirane realnosti sta dopustni prva in druga oseba, vendar v naraciji prevladuje tretja, tista, ki zagotavlja grafično, literarno »navzočnost 86 nenavzočega«. Nekoliko nižje v tipologiji tekstovnih zvrsti zasledimo takšnole definicijo znanstvenih besedil: Na literarna in poetična besedila lahko gledamo, kot da so v nasprotju s tistimi besedilnimi tipi, katerih naloga je, večati in širiti vedenje o trenutno sprejetem »dejanskem svetu«. K temu cilju težijo znanstvena besedila, ki poskušajo trenutno vedenje neke družbe na področju določenih »dejstev« raziskati, poglobiti ali pojasniti, tako 4 Robert Alain de Beaugrande, Wolfgang Ulrich Dressler, Uvod v besediloslovje, Park, Ljubljana 1992, str. 130. da preverjajo in vrednotijo očitna dejstva, pridobljena pri opazovanju ali iz dokumentacije.5 Znanstveno besedilo naj bi se v temelju izognilo avtorski interpretaciji t.i. »dejanskega sveta« in subjektivnim spekulacijam o razmerjih v njem, kar praktično pomeni, da morajo biti, jezikovno-formalno gledano, iz tega tipa teksta načeloma izgnane zaimkovne in glagolske formulacije, zaznamovane s prvo ali drugo osebo ednine. Obenem velja, da je za znanstveno besedilo ključno prizadevanje za dosledno argumentacijo in racionalno prepričljivost opisovanih segmentov realnosti, ki naj pri bralcu sproži razumevanje interpretacije, sprejetje navedb in kontekstualizacijo prebranega. Po drugi strani je v literarnih tekstih (ki se jim dostikrat reče tudi leposlovje) izoblikovana bolj ali manj močna estetska razsežnost, običajno plod avtorjeve slogovne intence in namere, da bi bila jezikovna sporočila v besedilu formulirana tako, da pri bralcu spodbudijo občutek ugodja in (načeloma) čut za lepo. Vzemimo na hitro za primer Diderotov Dodatek k Bougainvillovemu Potopisu (1772). Besedilo na podlagi trdne in izjemno kompleksne narativne strukture jemlje snov iz dejansko obstoječega predhodnega teksta (namreč Bougainvillove Poti okrog sveta, 1771) in ga s suvereno avtorsko (literarno) gesto interpretira ravno kot stvaren dokument, kot dokumentarističen zapis o potovanju po »dejanskem svetu«. Operira z izpričanimi dejstvi, vendar jih s pomočjo fikcijske (literarne) gradnje vplete v formulacijo svojega filozofskega pogleda in realne situacije pogovora s sogovornikom. Liki, ki s svojimi jezikovnimi intervencijami nastopajo v Dodatku, med drugim izrekajo tudi filozofske argumente. Tekst ima fluidno dramaturško izpeljavo, nekaj ganljivih narativnih momentov in predvsem privlačne dialoge, v katerih je argumentacija konsistentna in skupaj z »zgodbo« oblikuje celostno podobo besedila. Na ta način Diderotovo besedilo ne ustreza izključno 87 niti eni niti drugi zvrstni opredelitvi besedila. Lahko bi rekli, da Diderotov Dodatek deluje kot dokumentaristična filozofska fikcija, Bougainvillova Pot pa spričo frapantne referencialnosti kot literaren, fiktiven dokument. Podobno je z večino Diderotovih kratkih zgodb, ki so vse po vrsti umeščene v »dejanski svet«, v sprotno realnost avtorjeve biografije. Če je kam šel, je to dal tudi vedeti. Če je koga srečal in z njim govoril, prav tako - in vse to ubesedil s pripovednim darom, ki bralcu odstrani potrebo, da bi problematiziral hibridni status teksta. Videti je, 5 Ibid. da je združevanje besedilnih principov in pisnih žanrov narativni postopek, ki je odločilno zaznamoval eksistenco nekaterih ključnih razsvetljenskih piscev. Miha Marek je predgovor k svojemu prevodu D'Alembertovih sanj plastično sklenil: »V D'Alembertovih sanjah je komorno uprizorjena celotna predstava razsvetljenske filozofije; njeni trije akterji so znanstvenik, pesnik in občinstvo. Med njimi tečejo dia-loške silnice, ki vodijo k resnici; od vseh je enako zahtevano, da mislijo in da mislijo družno.«6 V diskurzih razsvetljenske filozofske literature in literarne filozofije ne opazujemo le mešanja znanstvenih in beletrističnih tekstovnih zvrsti, temveč gre predvsem za združevanje različnih tipov mišljenja, ki šele vsi skupaj lahko prinesejo obet kompleksne slike sveta in njenega razumevanja. Morda lahko sklenemo, da kategorično zvrstno razlikovanje med posameznimi razsvetljenskimi teksti utegne prinesti tveganje, da z njim ostanemo na ravni ka-rakterne diferenciacije njihovih avtorjev. Spričo specifičnosti klasičnofranco-skega koncepta philosophe, ki, kot rečeno, pokriva nekaj takega kot semantično polje raziskovalec in interpret naravnih zakonitosti, bi bilo previdneje reči, da razsvetljenska »filozofska« interpretacija človečnosti, človeka in njegove morale že sama na sebi ni stvar strogega znanstvenega diskurza. Zato ni nič presenetljivo, da se Diderotova analiza človeka in njegovih poskusov družbenega organiziranja zavestno in nadvse učinkovito poslužuje pripovednih prijemov, ki so, gledano z današnjimi očmi, čista filozofija, obenem pa jih prav lahko beremo kot literarne - in vsekakor tudi leposlovne. Voltaire in Diderot: dva pogleda na isto stvar Diderot je skupaj (vsaj še) z Voltairom med tistimi razsvetljenskimi pisci, ki se s svojimi jezikovnimi tvorbami očitno postavljajo na presečišče med znanstveni diskurz filozofije in literarno produkcijo. Diderotova besedila To ni zgodba (Ceci n'est pas un conte), Madame de la Carliere, Prijatelja iz Bourbonna (Deux amis de Bourbonne) in še nekaj podobnih krajših tekstov, med njimi je tudi Dodatek k Bougainvillovemu potopisu (Supplement au Voyage de Bougainville), vse to so besedila, ki so v avtorjevih antologijah večinoma uvrščena med contes, torej med zgodbe, pripovedi z izraziteje izrisanimi literarnimi lastnostmi, čeprav se jih po- 6 Miha Marek, Uvod k D'Alembertovim sanjam, v: Denis Diderot, D'Alembertove sanje in drugi filozofski spisi, ur. Miran Božovic, Philosophica, Series classica, Filozofski inštitut ZRC SAZU, Ljubljana 2010, str. 10-11. Denis diderot in drama filozofskega jezi^