Ljubezen do matere.
Doi 18. februarja 1853. leta se je na Dunaji zgodila velika hudobija, ki je osupuila vse avstrijske narode. Ob pol jedne ure popriludne se grč naš cesar izprehajat. Nek krojaški pomagač, J&noš Libenv iz Stolaega Beli' grada naOgrskem doina, napade cesarja z velieira kuhinjskim nožem, katerega snne cesarju v zatilnifc. Na veliko sreCo je bila rana lelika. Rešila je ce-sarja zapona na njngovem ovratniku. Cesarjev adjntant in okrog stoječi Ijudjš priakočijo ces&rju na pomofi, rešijo ga, a mladega hudobneža zgrabijo in izročč sodniji. Sam Bog je cesarja varoval, da oster nožev konec ni s«igel pre-globoko.    Glas o tej strašnej hudobiji  razuesel se je bitro po vsej monarhiji.
In glejte ! V tej velikej nesreči ia nevarnosti naš presvetli eesar ni pozabil svoje matere. Na misel mu pride, kako se bodo dobra raati ustrašili, ko izredfi to žalostno novico. Zato se obrne k ljuilem, ki so mtt stregli, in refie:   rOh, prosim, le raoje matere mi ne ustrašite!"
Glejte otroci, tako naš svetli cesar, Franc Jožef, svoje starše Ijubi. Mati m\\ jc bila prva misel v največjej uesrefii, ki ga je zadela. Zato pa tudi ljubi Bog očitno varuje in blagruje habsburško hižo iu lepo je zapel nemški pesnik Halm o tej priložnosti, ki pravi mcj drugim :
Denu Gott vergisst nicbt hier, noch dort
Dem giiten Solin das gute Wrortt Das gute Wort der Lielie, treu nnd schlicht:
^Erschreckt nur meine Mutter nicht!"                  /. t.