Koper, petek 31. i alija 1953 POSAMEZNA ŠTEVILKA K) D HI PiffliiÉM® gpíPMilÉ® v trgovinski. mreži Na zadnjem zasedanju okrajnega ljudskega odbora v Kopru so odborniki temeljito prerešetali nepravilnosti v naši trgovinski mreži in sprejeli pomembne sklepe za izboljšanja stanja. V zvezi s tem je mel predsednik okrajnega gospodarskega sveta tov. Markič obširen referat, V zadnjem času smo napravili znaten korak naprej v kulturnem poslovanju, v zmanjšanju zalog, o-ziroma odpravi nekurantnega blaga ter povečanju storilnosti v naši trgovinski mreži. Prrv tako je novoustanovljena Trgovinska zbornica pokazala mnogo dobre volje in stre. mljenja, da se naši trgovini pridobi pravi pečat družbene funkcije. Vendar moramo na žalost ugotoviti. da so mnogi dobri dogovori in sklepi ostali le na papirju. Glavno vprašanje, ki se dan za dnem postavlja pred nas, je pred vsem to, zakaj naši trgovski kolektivi zapir jo ušesa pred javno, objektivno ltritko in zakaj nočejo razumeti družbenih potreb. Res je, da je naša socialistična trgovina sproščena, da deluje po osnovnih principih, po zakonu ponudbe in povpraševanja, vendar pri tem ne smemo pozabiti, da je glavna naloga trgovinske mreže, da služi interesom družbe. Mnogi kolektivi naših trgovin so namreč pozabili, da oni niso lastniki, da trgovina ni njim v namen. Največ kritike gre seveda na račun visokih cen. Bili bi enostranski, če bi ta del javne kritike ocenjevali kol edino pravilen, kajti mi vemo, da na cene vplivajo tudi drugi takturji, objeKtivnega značaja .— prevsem pomanjkanje posameznih artiklov na tržišču. Seveda so še tu posledice slabe letine, elementarne nezgode, ekonomska zaostalost, slaba proizvodnja itd. Obsoditi pa je treba neupravičeno navijanje cen vsem tistim proizvodom. kjer vemo, da bi bile cene lahko znatno ali vsaj delno nižje, kot so, le če bi se posamezna trgovska podjetja malo poglobila v problematiko in iskala rešitev tega večkrat nerazumljivega stanja na tržišču. V osnovi bi morala prevladovati zavest slehernega v naši trgovini, da mora nuditi družbi artikle po najugodnejših cenah, to se pravi ne le po asortimanu in kvaliteti, temveč tudi po sorazmernih cenali. Če berdo naši trgovci delali z zavestjo, da morajo predvsem upoštevati interese družbe, in nos li v sebi čut odgovornosti, potem smo lahko prepričani, da jim ne bo težko najti pravo pot in dajati obračun pred ljudstvom. Grosistična in detajlistiena trgovska podjetja so tudi vse premalo oprezna pri nakupu blaga. Namesto, da bi iskala čim ugodnejše pogoje za nakup, se večkrat poslužujejo c-nih in istih prodajalcev, čeprav j m drugi nudijo ugodnejše pogoje. Nabavna cena prodajnim artiklom je zaradi tega in zaradi številnih vmesnih prekupčevalcev izredno visoka. Čeprav smo že večkrat razpravljali o prevel'kem kopičenju materiala v naših trgovinah, se ta napaka še vedno pojavlja pri naših trgovskih podjetjih. Tako blago izgublja na vrednosti in bremeni podjetje, ki išče seveda izhod pri potrošniku. Zato morajo naši ljudje plačevati druge artikle znatno dra-že, ker je imelo podjetje izgubo s prodajo nekurantnega blaga po nižjih cenah. Podobna stvar je s pokvarjenimi predmeti. Tudi tukaj mora plačati izgubo potrošnik, kajti posamezna podjetja krijejo razliko v izgubi s tem, da navijajo cene tistim predmetom, ki gredo dobro v promet. Toda to! niso edine napake v naši trgovinski mreži. Mnoga naša trgovska podjetja imajo še vedno preveč personala, oziroma premalo strokovno usposobljenih uslužbencev. Posledice prevelikega odstotka režijskih stroškov nosijo seveda zopet potrošniki. Gospodarski svet meni, da je glavni izvor takega stanja v trgovinski mreži ir, njenega odnosa do družbe v naslednjih dejstvih: 1. Več ali manj monopolistični položaj trgovskih podjetij v okraju, zaradi česar ni konkurence in stremljenja k zniževanju cen. 2. Zaradi preširoke nomenklature poslovanja podjetij, prihaja do tega, da posamezna podjetja ne skr-bc dovolj za poglabljanje v svoja poslavanja po posameznih strokah. 3. Nizka socialistična zavest pri poslovanju ter slaba strokovnost v nekaterih podjetjih. Tov. Markič je zatem predlagal naslednje glavne spremembe za izboljšanje stanja v naši trgovini: 1. V trgovini s prehrambenimi artikli naj bi bila -1 detajlistiena podjetja, crt katerih naj bi bili 2 v Kopru ter po eno v Violi in Piranu. Ta podjetja naj bi imela pravico grosiranja s kmetijskimi zadrugami na področju okraja za t ste artikle, s katerimi se Prcrad nc bavi. 2. V trgovini z industrijskim blagom naj hi zaenkrat ustanovili dve podjetji (Koper ter Izola ali Piran ). 3. Osnovali naj bi podjetja s sadjem in zelenjavo, ki naj hi imelo prodajalnice v Kopru, Izoli, Piranu in Portorožu. To podjetje naj bi opravljalo direkten odkup kmetijskih artiklov od proizvajalcev. Prav tako naj bi to podjetje prodajalo artikle iz uvoza (1'monc, pomaranče itd.). •l.Za prodajo pohištva, železnine in kemičnih proizvodov ter stekla naj bi formirali eno podjetje, ki bi imelo poslovalnice po vseh mestih. 5. Kmetijskim zadrugam naj bi prepovedali prodajo industrijskega in prehrambenega blaga v mestih Koper, Izola in Piran in to s stališča perspektivnega razvoja trgovine. Kmetijske zadruge naj bi zadržale v mestih samo poslovalnice, v katerih naj bi prodajale svoje proizvode ter eventualno gnojila in semena. 6. Pri prodaji rib naj bi razen Ribiške zadruge Piran in privatnih prodajalcev sodelovalo tudi podjetje Riba iz Izole. Najvažnejši ribiški material pa naj ima vsako podjetje, ki se bavi s prodajo industrijskih artiklov. IÍT0 II., ŠTEV. 31 \ ROČINA, VROČINA, VROČINA! VSE IŠČE OSVEŽUJOČEGA HLADILA V SENCI ALI V MORJU. DA SE BODO TI NAUŽILI VODNE SVEŽINE, SE NE DA OPOREKATI. KAJ PA TISTI, KI NIMAJO TAKE ¡PRILOŽNOSTI? Z LEPIM VREMENOM SO ZADOVOLJNI TUDI KMETJE, KER LAHKO SU- SIJO SENO IN MLATIJO ŽITO Foto: Ogarev II II! Italijanska poslanska zbornica je z 282 glasovi proti 263, med tem ko se jih je 37 vzdržalo, izglasovala v torek nezaupnico novi De Gaspe-rijevi vladi. To se je pravzaprav pričakovalo, posebno po nasprotjih, ki so se pojavila po volitvah med strankami sredine, ki jim več ni bilo po godu demokrščansko ukazo-vanje. Kakor vemo, od treh strank, ki so doslej ob vseh volilnih procedurah prispevale k zmagi demokr-ščanske stranke, je ostala zvesta De Gasperijevemu križu le republikanska. stranka. Ostali dve — liberalna in social-demokratična — pa sta sklenili, da se bosta vzdržali glasovanja. Liberalna stranka je prišla , do tega sklepa prav en dan pred sejo poslanske zbornice in je s tem povzročila izj alovitev zadnj ih demo-krščaihskih nad. Kljub temu, da je bilo jasno, da ne bo dobila De Gasperijeva vlada zaupnice in da se je torej pričakovalo, "da bo imel De Gaspeiri pred samim glasovanjem le formalnostni govor, je ta govor marsikoga presenetil, ker je trajal skoraj dve uri. De Gasperi je odkril svoje baterije. S tako dolgim govorom mu je šlo seveda najprej za to, da se »svečano« poslovi, potem pa za potrditev namena- demokrščanskega vodstva, da se bo kar naprej borilo, kakor to narekuje Vatikan, za zmago in vlado sredine. De Gasparijev govor je skrajno zanimiv, čeprav je zelo nepovezan. Zanimivo je na primer, da tudi ob tej priliki ni De Gasperi pozabil omeniti Trsta, še bolj zanimivo pa je, da je pokazal očitne težnje stranke z povezovanjem z desničarskimi strankami, ki jih tvorijo fašisti in monarhisti. Med drugim je De Gasperi rekel, »da je bi_ lo stališče demokrščanske stranke v kritičnih trenutkih vedno jasno: raje premik na desno, kakor pa na levo«. De Gasperijevi sla-vospevi desnim ekstremistom so tako navdušili predstavnika MSI Robertija, da je slednji na koncu De Gasperijevega govora vstal in zatrdil »da zdaj MSI-ijevsko vodstvo stvarno ugotavlja, da so demokrščanski nameni iskreni«. De Gasperijev padec in tendence razvoja demokrščanske stranke po tem padcu sta pojava, ki zaslužita posebno pozornost. Na vsak način je padec De Gasperijeve vlade temeljita lekcija italijanske poslanske zbornice in ljudstva ljudem, ki jim je šlo bolj za Trst, kakor pa za izboljšanje gospodarskega položaja v srednji in južni Italiji. Padec De Gasperija ostvarja med Jugoslovani vel.ko zadovoljstvo, ker so ga spoznali pri izvajanju intrig okrog tržaškega vprašanja in so ga sploh i-meli za s mbol italijanskega političnega intriganstva. Vendar je z druge strani jasno, da padec De Gasperija ne pomeni, da bo njegov naslednik izvajalec hvalevrednih socialnih reform, ki so v Ital ji potrebne. Objektivno gledanje na položaj stranke v Italiji po De Gasperijevem bankrotu opozarja, da bo od slej za vsako vlado življenje skrajno težavno. V Italiji nima vodilna stranka dovolj glasov. Razumljivo je, da- so tudi perspektive za iz. boljšanje življenjskega standarda i-tahjanskega ljudstva zelo nejasne. Marsikdo pravi, da se bo dogajalo v Italiji tisto, kar se dogaja v Franciji, to pomeni, da bodo povprečno štiri vlade na leto. Tisti, ki tako pravi, ni daleč od resnice, toda to ugotovitev je treba izpopolniti. Italijo in Francijo je nemogoče vzporejati kar se tiče demokrščan-skih iskušenj in zavesti ene in druge države. Poleg tega je Italija še dežela, kjer se je rodil in naglo razvil fašizem. No, nevarnost nove-gi. močnega koraka neofašistov v Italiji je zelo pereča. To smo poudarili že takoj po tem, ko so bili objavljeni rezultati italijanskih volitev. To je znatna nevarnost, ki je postala še bolj resna zaradi najnovejših tendenc demokrščanske stranke, ki išče zaveznike in jih ne more najti, ker se je preveč kcmpro-mit rala z apatično notranjo politiko. Tu moremo reči, da zbližanje med demokrščani ih neofašisti je že tako napredovalo, da so ponekod že kar skupaj nastopili. Navedli bi samo en primer. V Trstu je občinski odbor za tržaško občino sprejel pred tremi dnevi resolucijo, v kateri zahteva spoštovanje in uresničitev tristranske deklaracije, ki predvideva priključitev celotnega STO Italiji. No, isti dan je poslanec MSI v rimskem parlamentu Colognat-ti, ki je pravzaprav fcrža-čan, nastopil z govoro, v katerem je zahteval uresničitev tristranske deklaracije. Ker je prišla tristranska- deklaracija po tolikem času znova nenadoma na dan in ker se je to zgodilo isti dan v dveh različnih krajih, je jasno, da gre za določeno težnjo, ki jo je sprožil sporazum med demokrščani in neofašisti. Kljub temnun oblakom, ki se zbirajo nad bodočnostjo italijanske po. litike in ki bi morali Italijane na koncu koncev prisiliti k treznemu premišljevanju ne pa k iredentist-ič-nim pustolovščinam, se še te dni najdejo osebe, ki gredo svojo slepo iredentist-ično pot-. Diego de Castro v Trstu je dal pred dvema dnevoma izjavo, v kateri odkrito poudarja, da si Italija ne želi prijetnega sporazuma o Trstu in posredno žalitev a izvedbo tristranske deklaracije. Tako ne bo šlo. Konec korejske vojne je znamenje svetovnega popuščanja morda v duhu novega gledanja na razna svetovna vprašanja. Konec korejske vojne bi moral biti tudi opozorilo neumrltm italijanskim nakanam. Ena od posledic tega morebitnega svetovnega popuščanja bo, da bo vsaka država lahko posvetila več pozornosti svojim notranjim vprašanjem. To je v Ita^ liji nujno. To bi moral biti tudi osnovni cilj prizadevanj poštenih socialističnih struj v tej deželi. S čvrsto zedinitvijo teh struj, kar vemo, da je nemogoče izvesti od danes do jutri, pa bi se pomnožila in čvrsto utrdila tudi fronta proti vse večji nevarnosti fašizma v Italiji. (m Po 37, mesecih krvavih bojev na korejskem polotoku je končno vendarle zavladal mir. 27. julija ob 2. uri zjutraj sta general Harrison za Združeno poveljstvo ter general Nam II za severno-korejsko in kitajsko poveljstvo podpisala listine o prenehanju sovražnosti. Vojaški od. delki obeh bojujočih se strani pa so se začeli umikati iz sedanjih položajev za obe demarkacijski črti, da bi tako ustvarili štiri kilometre širok demilitarizirani pas, ki ga. predvideva dogovor o premirju. Gre za pas, ki se vleče v bližini 38. vzporednika, le proti vzhodu zavija pre-. cej globoko v nekdanje severno-korejsko ozemlje. Jasno je, da s podpisom premirja na Koreji še ni vse rešeno, Zaključilo se je eno obdobje, kateremu bo sledilo drugo prav tako važno. Seveda pričakuje svet mirovno konferenco za Korejo, ki bo morala rešiti številna vprašanja, Pričakujejo, da bo prišlo na tej konferenci do ostrega dvoboja med Združenimi državami Amer.ke in Sovjetsko zvezo. Toda rekli smo že, da korejsko vprašanje ne zadeva samo velesil, ki imajo pri tem svoje posebne koristi, temveč vseh, posebno pa malih narodov, ki so zainteresirani za mirno ureditev tega vprašanja. Ti narodi so se že od vsega začetka, odločno uprli severni agresiji na Koreji. Zaradi tega ne bodo dovolili, da bi na politični konferenci o Koreji odločale samo velesile. Ob podpsu premirja na Koreji so prišle od vseh strani sveta izjave najvidnejših državnikov o pomenu tega dogodka. O tem je dal nekaj izjav tudi predsednik jugoslovanske republike maršal Tito. »Mir na Koreji, je poudaril maršal Tito uredniku beograjske Borbe, dokazuje, da so miroljubna prizadevanja Združenih narodov, da se spor v Koreji likvidira, rodila končna uspešne rezultate. Obenem dokazuje to neprecenljivo vrednost Organizacije Združenih narodov pri pomiritvi in preprečitvi oboroženih spopadov v svetu. Spor na Koreji in končno podpis premirja dokazujejo, da se danes ne splača več z napadalnostjo reševati spornih vprašanj, o. Z'roma, da se napadalnost več ne splača z namenom, da se dosežejo določeni cilji. Danes namreč, je nadaljeval maršal Tito, velika večina človeštva sovraži vojno in želi, da se sporna vprašanja rešujejo na miren način. Ves svet je pravzaprav zadnje dni pod vtisom dogodkov no Koreji. Presenečenje in zadovoljstvo, ki je sledilo objavi sporočila, da je na Koreji zavladal mir, je obeležilo tiho upanje, da bo podobno kot korejsko vprašanje mogoče rešiti s sporazumom tudi ostala pereča vprašanja, ki prav tako tarejo svet in ki niso nič mami nevarna kot korejsko. V Londonu so takoj izrazili upa-nje, da ho mogoče pristopili k reševanju nemškega vprašanja. Zahodne velesile so pred dobrimi 14 dnevi povabile Sovjetsko zvezo, naj pride na konferenco štirih zunanjih ministrov velesil o nemškem in avstrijskem vprašanju. Toda odgovora iz Moskve še ni. Edini moment v tem so samo komentarji moskovskih listov, češ da so se o dnevnem redu le konference že sporazumeli na iva-shinglonski konferenci treh zapadnih zunanjih ministrov. Toda Moskva predloga o čotvernem sestanku zaenkrat ni odklonila. To pomeni, da na Zapadu še vedno upajo na sovjetski pristanek. V Avstriji so prav tako izrazili upanje, da bo sedaj, ko prihajajo dobre vesti s Koreje, mogoče jiri-stopiti tudi k reševanju avstrijskega vprašanja. Seveda, Avstrija je do grla sita tuje okupacije, ki hromi njeno gospodarstvo in postavlja ujemi prebivalstvo na raven polkolon.i-aluega narroda. Če je drugje prišlo te dni do zadovoljstva zaradi dogodkov na Koreji. so bili pa Francozi videti precej zaskrbljeni. V Parizu so namreč izrazili bojazen, da ne bi sedaj, ko je vojna na Koreji končana, Mao-tsetungoiva Kitajska pospešila svojo vojaško in materialno pomoč Viet-mii.nhu v I.ndokini. Francozom prede namreč v tej njihovi najbogatejši deželi ze.lo ¿laba. Vojna s Hočimiithom. ki slane dnevno francoske finance-eno milijardo frankov, noče iti na bolje, kljub vsem raznim vojaškim načrtom za dokončno Iztrebljenje domačih upornikov. Vse kaže, da so se v Parizu nekoliko spametovali in da bodo vendaiie podelili Indokini večjo avtonomijo. Vprašanje je le,, če ne bo vse to prepozno. Iiz sovjetskih satelitskih držav pa prihajajo medtem vedno nove vesti o čistkah, ki so tam na tekočem, fraku. Ni se še polegel Berije-v primer,, ko je vzhodno-nemška poročevalska agencija javila, da so izključili iz politbirojii vzhodno-nemške partije ministra za državno varnost "tt-ilhel-ma Zeisscrja, pod obtožbo, da ni »odgovarjal nalogam med delavskimi demonstracijami 17. juntija«. Očitajo mu tudi, da je bil nesposoben, da bi zadušil demonstracije. V političnih in diplomatskih krogih na zapadu z velikim zanimanjem pričakujejo, kakšno usodo mislijo pripraviti temu Beriji — manjšega formata seveda. Na vsak način pa vse te čistke jasno kažejo težko krizo, ki jo preživlja sovjetski birokratski sistem. Ljudstvo sovjetskih podlož--niških držav je skrajno nezadovoljno. Povsod tli duh upora, i Slovenci imamo zelo lep rek: Pa fii jo polomil. Tisti, ki ga tak rek zadeva, skuša popraviti »polomijo«, k; jo je napravil. Na njegov račun letijo zbadljivke in kritično-smešne pripombe, katerim se mora smejali tudi sam. To mu včasih koristi, da se za naprej varuje »polomijad«. Zelo drugačna pa je zadeva pni naših sosedih Italijanih. Ne mislim lu govorili o Italijanih na splošno, temveč samo o tistih, ki niso še nikoli priznali »polomijadc«. Če rabim samo besedo >xpo'lomijado«, je to zaradi spoštovanja do kulture, ki jo politiki na drugi strani mečejo v koš za papir in druge odpadke. V Tratil se irc-dcn-listični lisk ved. no močneje napihuje, napenja in razpihuje z namenom, da hi »javno--tj prikazal neznosne življenjske razmere«, s katerimi naj hi sc borilo prebivalstvo jugoslovanske cone STO. Tu časopisje kar tekmuje s članki, v katerih skuša prikazati dozdeven razkroj gospodarstva pri nas. Pri tem prihajajo do vedno istega zaključka — edini izhod, edino zdravilo, eliksitr deli a vita je: »Ri-torno aliTtalia della nostra, sompre no-stra e amatissima Istria«. Naš človek v Istri, in ne samo v Istri, se za tako »skrb in ljubezen« prav lejio zahvaljuje in pravi: ,Le kar ostanite tam, kamor smo vas spodili leta 19-1-5, in imejte do vaše »madre-patrie« malo več spoštovanja in skrbi. Res ni potreba, da hi vam moral i prav mi osveževati spomin na polpretekle dni. ko ste »gospoda, rili« po naših krajih. Bomo prepustili besedo kar vašim ljudem, ki so sc tako radi oblačili v črne srajce. Puljski prefekt Antusi je dne 15. oktobra 193-1 pisal v Rim osebi žalostnega spomina, ki je tu ne bomo imenovali, naslednje: »Neverjetno visoko je število javnih dražb, ki stalno narašča. V letu 1933 so davkarije in kreditni zavodi za Istro in Benetke napravili 971 ru-beže.v nepremičnin, od katerih se je -1-77 zaključilo s prodajo imetja. V prvih šestih mesecih letošnje™i leta (1934) je bilo predlaganih 693 primerov dražb in od teh 380 zaključenih s prodajo posestev na dražbi. Poleg tega so davkarije v letu 1933 zahtevale izvršitev dražb za nič manj kot 35.000 primerov premičnin.« Preiekt Amtusii piše v svojem poročilu nadalje: »Toda te gole številke, čeprav :o zgovoren dokaz izredno kritičnega položaja, ne prik;.žcjo še do dna gospodarske in moralne beds, v kateri živi istrsko prebivalstvo. Ne propadajo samo male kmetije, marveč tudi srednje in so ogrožena celo velika posestva, ki jih je sicer v Istri le malo.« Tudi če gre lu za dobo, ko je kmetijstvo na splošno preživljalo resno gospodarsko krizo, nc najdemo opravičila za to. saj se je pritisk nadaljeval še naprej. To notr-juje drugo poročilo, ki ga je po-lal dne 15. maja 1030 cavaliere Seainpie-ehio, konzul milice v Kopru, poveljstvu svoje legije v Puljn. V poročilu pravi, da Koper gospodarsko propada in da utegne iz leg-i nastati v bližnji bodočnosti obupen položaj. Kmetijstvo je doživelo močan uda- rec, dokaz temu so številne dražbe, ki sc že nekaj let ponavljajo. —o-— Rdeča nit trpljenja istrskega ljudstva pa se ne začenja šele z okupacijo po fašizmu. Če samo malo od-grnemo zaveso zgodovine teh krajev. kaj hitro naletimo na take primere. ki jim ni konca do najnovejših časov. Že beneški okupatorji (1150—1797) so našega človeka vpregi i v tako težak jarem suženjstva in izkoriščanja, da je celo cerkveni oblastnik, novogradski škof Giacomo Filippo Tommasini okrog leta 1650 priznal, da grozi slovenskim vasem v okolici Kopra iztrebljenje. Številne ostre pritožbe, so pošiljali okrog leta 1800 slovenski in hrvaški kmetje iz Krka-ve, Materade. Momjana lu drugih vasi celo beneškemu dožu. Tommasini poudarja, da bi se ljudje uprli, če ne hi bili zaradi izkoriščanja opešali. Iz obupa, da bi se njihov položaj še kdaj izboljšal, zapuščajo zemljo (Ivrkavce) in bežijo v »razbojnike« ter napadajo svoje izkoriščevalce ob samotnih cestah. —o— Preskočimo v sedanjost in poglejmo v današnjo Italijo. Vzeli bomo ■njihove uradne podatke, ki osvetljujejo vso skrajno bedo, zaostalost ter revščino italijanskega delovnega ljudstva. Podatke je dal 20, julija v poslanski zbornici v Rimu posla-nee V igorelli. Ne moremo si predstavljati poštenega državnika, ki bi ob takih podatkih ne zardel od sramu. Nas ne preseneča, ker vemo. da je v tako katoliški Italiji vse mogo- če. Tam je Vatikan, ki že skoro 2000 let obljublja — ubogim trpinom (pa še kako ubogim!) nebesa, sam pa jih v vsem zlatem sijaju uživa že na tej zemlji. V današnji De Gasperijevi Italiji živi 232.000 družin v kleteh, podstrešjih in skladiščih, 92.000 družin prebiva v barakah in podzemeljskih jamah, 1,078.000 družin žiivi v prenapolnjenih stanovanjih, več kot tri osebe na en stanovanjski prostor. Kar zadeva prehrano prebivalstva, so ugotovili, da je v Italiji 869.000 družin, ki nikoli ne. vidijo me/a. sladkorja in vina. medtem ko obstaja 1,032.000 d nižin, ki zauživajo .neštete prehrambene predmete v minimalnih količina-li. V celoti živ; v Italiji 1,357.000 družin ali 11,7 odstotkov v najbednejših življenjskih pogojih, na zelo nizki življenjski stopnji. 1,3-15.000 družin živi na zelo revni življenjski stopnji, 7.616.00G družin živi v skromnih pogojih in .le 1,27-1.000 družin ali "11 odstotkov vseh družin v dobrili razmerah. lic povemo še, da je v srednji Italiji med vojaškimi novincu nad 2(f odstotkov nepismenih, v južni Italiji pa celo nad 30 odstotkov, je -lika več kol jasna. Vedeti moramo, da je. k tem treba prišteti še precejšnje odstotke na stare ljudi in na ž"ne in dekleta. K vsemu temu le eno pripombo: Ko sc nekateri iredentislieni in de-tn o k ristjan.sk i listi v Trstu in Italiji, tako radi obregnejo ob »ignoranzo« pri nas (ki je posledica njihovega gospodarjenja na naši zemlji), naj malo pregledajo navedene številke. Teh si nismo izmislili mi. ili ugotavljamo samo to. da nam je žal z;s delovno ljudstvo Italije, ki mora živeti v takih■ pogojih. PRIPRAVEza PROSLAVO 5. in 6. SEPTEMBRA NA OKROGLICI Zc je za nami polovica Postojnskega tedna, tako da lahko vsaj iz srede tega notranjskega oziroma primorskega festivala povemo nekaj svojih in tujih vtisov o tem, prvič prirejenem 14-dnevnem prazniku. Marsikatero tuje mesto ah cela pokrajina prireja svoje festivale, sejme ali tedne. Taka misel za poživitev turizma je ustvarila tudi naš Postojnski teden od 19. julija do 2. avgusta. Sreča je, da je padel v dobo lepega vremena (kakšno slabo vreme jc imel ljubljanski festival!) nesreča da je padel v dobo druge polovice meseca, ko vlada v uradniškem žepu že precejšnja denarna suša. Statistični podatki v Postojnski jami so za Postojnski teden pokazali, da se je le ob nedeljah nekoliko dvignil obisk, vse druge dne. ve pa je konstanten kot ponavadi. Tako je od 19, julija do danes (28. jui.) obiskalo jamo nad osem tisoč, od tega nad 2300 inozemcev. Močna je bila posebno nedelja 26. julija, ko je bil v koncertni dvorani jame koncert rudarske godbe na pihala iz Trbovelj. Posebno veliko zanimanje za Postojno so bile dosedaj poleg ostalih : velike konjske dirke na hipodromu v Rakitniku, ki jih je brezhibno izvedla sekcija za konjski šport TVD Partizana v Postojni ob otvoritvi Tedna, in zadnjo nedeljo motorne krožne cestne dirke v Postojni, Računamo, da bo tudi 2. avgusta popoldne na aerodromu v Rakitniku velika udeležba, ko bo velik letalski miting, tekmovanje modelarjev, zračne akrobacije in ostale zanimive letalske točke ob sodelovanju JLA, Pri vsem dosedanjem obisku razstave pa je treba pribiti žalostno dejstvo, da je dosedaj število obiskovalcev na gospotiarsko-kulturni razstavi silno majhno, saj dosega komaj dobrih 3.800 ljudi. Razstave, ki je prav gotovo vredna vse pažnje, si niso ogledali niti Postojčani, kaj šele ostali. Dobro bi bilo, da bi jo videl vsak vojak postojnskega gar-nizona, da bi videl trud in napredek ljudstva, ki živi tam, kjer on služi domovini, Vse naše množične in sindikalne organizacije okraja bi si morale zadati častno nalogo privesti vse člane na razstavo, da zvedo, kako se naš delovni človek trudi in bije boj za obstoj in za napredek svoje zemlje. Vsa razstava na Postojnskem tednu je razdeljena na dva dela: gospodarska razstava je v gimnaziji, turistična, lovska in kulturno-pro-svetna pa je v osnovni šoli. Prav posebno močno je na gospodarski razstavi zastopana mizarska obrt, kar je prav razumljivo, če vemo, da je prav lesno bogastvo eden glavnih temeljev gospodarstva našega okraja. Tako so posebno vidne številne kuhinjske oprave, ki jih za trg izdeluje LIP Postojna, Stari trg in Cerknica. LIP Cerknica razstavlja v eni sobi tudi najrazličnejšo lesno galanterijo, lesno volno, vrtne garniture miz in stolov, prav posebno pa še ležalne stole. Izvozni tip Podpresednik indijske republike dr. RADAKRISNAN je v nedeljo obiskal tudi Ljubljano. Tovariš Miha Marinko mu je ob tej priložnosti priredil svečano kosilo stolov je prinesel iz Avstrije direk. tor LIP Cerknica. Uporabiti se da kot stol v vrtni garnituri ali pa kot ležalni stol. Kuhinjsko opravo razstavlja tudi MIKOZA Ilirska Bistrica in mizarska delavnica KZ I-lirska Bistrica, med tem ko je mizarska delavnica KZ Planina dala na razstavo kombinirano omaro s knjižno omaro. Poleg družbenih podjetij razstavljajo tudi posamezni privatniki mizarji. Zelo solidno je zlasti delo mizarja Lipovža Bolesla-va iz Postojne. Zlasti kuhinja je naravnost vzorno pobarvana. Moti pri njej le morda manjša praktičnost in poleg svetle krasne barve kuhinjskega pohištva silno temne lesonitne plošče mize, kjer bi bil veliko bolj na mestu beli javor. V splošnem moremo reči, da se mizarska podjetja postojnskega okraja prav resno trudijo, da bi zadovoljila svoje odjemalce. Iz lesne stroke bi še omenili LIP Postojna, ki razstavlja na dvorišču gimnazije zaboje razne velikosti, najrazličnejši les in leseno hišo v miniaturi. Pravtako razstavlja tu tovarna furnirja in vezanih plošč na Pivki, tovarna lesonitnih plošč v Ilirski Bistrici pa razstavlja lep, shematičen prikaz proizvodnje le-sovinskih plošč in številno uporabo teh v gospodarstvu. Velike in male vozove in vozičke razstavlja tudi okrajno kolarsko podjetje na Rakeku. Posebno ličen pa je močan kmečki voz, delo kolarja Dekleve Viktorja iz Postojne in kovača Mrška Franca iz Unca. Še veliko družbenih podjetij in privatnikov iz posameznih strok bi bilo treba omeniti, posebno posamezna lična kovaška dela plugov za krompir, plugov za osipanje in za pletev itd. Prav posebne hvale zaslužijo najrazličnejša kleparska dela postojnskega kleparja Kledeta Viljema. Se mnogo bolj pa je zanimiva razstava na osnovni šoli, ki nam prikazuje filatelistične zbirke iz našega Primorja od 1. 1. 1918, dalje. Med temi zbirkami sta tudi 2 zbirki znamk četrto — in šestošolca postojnske gimnazije. V tej zgradbi ima svoje sobe tudi Ljudska tehnika z vsemi svojimi panogami, gasilci in šole, ki so razstavile izdelke svojih učencev. O slikarski in kiparski razstavi pa bi besedo prepustil ljudem, ki so poklicani, da ocenijo važnost te razstave ea naše Primorje. Pripomnil bi le to, da vrsta slovenskih slikarskih in kiparskih mojstrov iz Primorja dokazuje, da daje ta del naše zemlje lep doprinos k slovenski upodabljajoči u-metnosti. Od vseh rastav sta najbolj zanimivi lovska in turistična soba. Lovska razstava je nastala kot plod dela okrajne lovske zveze in 19 lovskih družin. Velik doprinos k razstavi je dalo gojitveno lovišče Snežnik kot tudi lovski muzej v Bistrici, last Gozdarskega instituta v Ljubljani. Le škoda, da je kljub velikemu prostoru telovadnica skoraj premajhna za ogromno lovsko bogastvo, ki bi delalo čast tudi kaki večji razstavi. Turistična razstava skuša podati ves pregled literature o našem krasu od Valvazorjeve dobe dalje. Zanimiva sta oba diagrama obiska Postojnske jame, ki jasno kažeta, da takega uspeha v obisku jame ni imela Avstrija v 100 letih in I-talija v 25 letih ko Jugoslavija v osmih letih. Karta raziskovanj Postojnske jame nam pokaže, da so raziskovalci rabili poldrugo stoletje, da so odkrili ves dosedaj znani postojnski jamski sistem. Med redkimi knjigami so razstavljeni najstarejši vodiči po Postojnski jami, tako Hohenwartov vodič iz 1. 1830 s številnimi bakrotiski in prvi slovenski vodič dr. E. Coste il 1. 1863. Se prav posebno pozornost posvečajo obiskovalci knjigam podpisov, zlasti obema zlatima knjigama. Prva zlata knjiga se začenja 1853. z •avstrijskim cesarjem Francem Jožefom in sega prav do druge svetovne vojne. Druga knjiga i^ase začenja z novo Jugoslavijo in se je v njej kot prvi podpisal leta 1948. maršal Tito. Na stenah vise slike naših najlepših jam in turističnih jamskih objektov. Zelo zanimiva je galerija slik vseh mož, ki so bili zaslužni za raz- voj postojnskega turizma: tako Hohenwart, ki je izdal prvi vodič o Postojnski jami, Ferd. Schmid (1791—1878), ki je prvi opisal jamske živalice (Prešeren je o njem napisal epigram: »Ni mi prijetno nemško ime, srčno pa ljub'm kranjsko srce«), Nik. Hoffmann je bil znan obiskovalec jam in nabiralec živalic, A. Globočnik pa je kot okrajni glavar Postojne v 1. 1863—85. ogromno storil za olepšavo jame in Postojne. Zato mu je Postojna podelila častno meščanstvo. E. Costa je izdal prvi vodič, Viljem Putik (1856. do 1929) pa je kot gozdarski inženir skušal odpraviti poplave Planinskega polja. Med te zaslužne raziskovalce spada tudi Ivan Andrej Per-ko (1876—1914), dr. Alfred Serko in raziskovalec paleolitskih postojank v Sloveniji profesor, akademik dr. Srečko Brodar. Med razstavljenimi predmeti ne manjka tudi vse staro in novo jam. sko orodje in prav zanimiva izrezkov iz starih časopisov, ki nam kažejo prvo zamisel jamskega muzeja in instituta v Postojni že 1. 1910. Poleg vsega ostalega pisanega materiala pa je prikazan razvoj jamskih svetilk, v omarah pa najvažnejši zastopniki vsega jamskega živalstva. Tako je v tej sobi vsak predmet vreden ogleda. Soba je prepolna in ')i ves razstavljeni materini mnogo bolj prišel do izraza v v:čjem razstavnem prostoru. Tako pokazitj.i vsa razstava, čepi :vv je morda bilo mar-iknj šele zadnji trenutek znešeno skupaj, ve. liko truda in dela, obenem pa ves gospodarski in kultumo-prosvetni razvoj postojnskega okraja. F. H. Pevski zbori v po-tojn.skcm okraju se pridno pripravljajo na veliki praznik Primorske, katerega bomo proslavili na Okroglici pri Lijaku .). in 6. septembra. Nastopilo bo 350 pevcev, članov pevskih zborov iz Cerknice, Pivke, Ilirske Bistrice, Jclšane, I). Košane, Orchka, Postojne. Pxestranka in ?la-vine. Le spomnimo «e na ta dva nastopa naših pevcev in prav gotovo bo- Naši novi narodni heroji Z ukazom predsednika FLRJ maršala T.ta so ob Dnevu vstaje slovenskega naroda prejeli odlikovanja Red narodnega heroja za brezprimeren heroizem v borbi proti ljudskim sovražnikom :'n za dokazano junaštvo in zasluge v narodnoosvobodilni borbi od leta 1941 do 1945 tovariši: Dr. Aleš Bebler, Jože Zoldan-Sil-ni, Andreana Družina-Olga, Albert Oruden-lsusK, ,lanez Jlnnar^ Ku-do.lf Hribernik-Svarun, Albert Ja-kopič-Kajtimir, Mile Kilibarda, I-\an Kovačič-Efenka, Anton Okro-gar-Ncstl in Vinko Itobek. Z drugim ukazom predsednika FLRJ maršala Tita so bili za iste zasluge odlikovani z Redom narodnega heroja naslednji padli borci: Matija Blejc, Tončka Ceč-Olga, Kaiel Destovnik — Kajuh, Vida Ja-r.ežič, Dušan Jereb, Milka Kerin, Antonija Kuclar, Jože M:hevc-Ru-dar, dr. Dušan Mevlja-Mrož, Maks Pečar, Miha Pintar, Valentin Ro-žanc-Tine, Ivan Sulič-Car in Alfonz šarh-Istok. Partizanski dan na SOCERBU Podpredsednik vlade LRS dr. Marijan Brecelj govori na partizanskem tahorn v Sarerhu Starodavni socerhski grad jc. bil t sredo 22. julija pozorišče srečanja številnih borcev in aktivistov i? NOR. Že na večer pred praznikom so bile višine okoli grad« in grad sam razsvetljene. V dolini pod gradom so tisti, ki jim naš praznik vstaje ni bil pogodu, začeli govoriti, ila jc »rad pogorel. Saj vemo, kako je s takimi, vajeni so bili požigati naš,- domove, pa bi jih še, če bi mogli. Med tovariši partizanskih patrol, kj so prišle iz vseh strani okraja, jc. bil tudi nekdanji Vojkov sohorec tov, Renko. Vrsta vojaških odlikovanj se mu sveti na pršili. Zaslužil jih je v borbi za svobodo Primorec. Slovenije in Jugoslavije. Doma je ¡7. vipavske vasice Lozice pod Nanosom, ki so jo italijanski okupatorji požgali 21. in 22. ju'ija 1912. Takrat je padlo tudi iprvih devet primorskih talcev. Borov gozd za gradom je oživel. Saj je prav tako. kot je bilo med borbo. Pozdravljanja in vprašanj ni Irilo konca ne kraja. »Vedel sem, ila ne boš manjkal,« se sliši povsod. Res, to je (partizanski dan, dan obujanja spominov na velike dni borbe. Mnogi udeleženci so bili prav v tem kraju med borbo. Od lu so se spuščali v dolino in nenadoma napadali sovražnika v njegovem utrjenem gnezdu, ko se jc najmanj nadejal. Sem so prišli tudi ljudje iz doline, od morja. Po lepi cesti, ki H* iz Doline vzpenja v širokih ovinkih. so prihajale skupine peš in s prevoznimi sredstvi. l'a so tislini. ki a s- vozili, italijanski sivi financarji zahranili nadaljevali pot z vozili. Morali so izstopiti ¡n nadaljevati peš Kaplja pelina v borbeno razpoloženje. Se bi radi ukazovali narodu, ki čaka, da ho tudi pri morju zavladala pravica in iprava svoboda. Ob 11. se jc začel slavnostni del tabora z govori tov. Čoiarja ¡n Abra-ma, ki sta govorila v imenu okrajnega odbora Zveze borcev. Zvočniki, ki so bili nameščeni na zidovih gradu, so prenašali govore na daljavo in tudi v dolino pod gradom. Na častili tribuni so bili noleg govornikov tudi komandant Vojaške uprave JLA ipolkovnik Stamatovié, pod-pr dsednik izvršnega sveta LRS dr. Marijan Brecelj, sekretar KP STO tov. 'Eugenio Laurenti in drugi gostje. Vse navzoče partizane, aktiviste in ljudstvo je v imenu izvršnega sve-la LRS pozdravil dr. Brecelj. Poveljnik partizanskih patrulj tov. Valen-lié je prebral pozdrav, ki so ga prinesle patrulje iz Valdoltre preko škofij. Tinjana in Ospa, iz Pirana preko Portoroža, Izole, Korl, Ga/ona, Kopra, Di kanov, Ospa. iz Bor--ta preko Marezig. Loparja, Sv. Antona. Dekanov in Ospa v Socerh. Patrulje so v vseh omenjenih krajih obiskale prebivalce in se ustavile pri starih partizanskih javkah in partizanskih družinah. Na koncu dopoldanskega dela pro--lave so navzoči poslali tovariša 1'ifu pozdravno brzojavko. Slelil je kulturni Jel. kjer so nastopale folklorne skupine in pevski zbori. Za zabavo so skrbele godbe. tnn tudi tokrat pohiteli na Okrngli-co, kjer ho donela naša pesem iz tisočih grl. Iz postojn-kega okraja bodo sodelovale tudi godba gamizona JL V pod vodstvom kapetana Brodniki, gisil--ka iz Postojne pod vodstvom tovariša Hladeta Vilija, gasilske iz Loža pod vodftvom tovariša Zahukovca Vinkota ter cerkniške pod vodstvom tovariša Dcnika: vseh ho okoli 100. L.B. PRIPRAVE V SEŽANI Priprave za proslavo desete obletnice ustanovitve primorskih brigad so tudi v Sežani že v polnem teku. Socialistična zveza delovnih ljudi je mobilizirala vse ostale množične organizacije, da takoj pristopijo k propagandi za udeležbo na veličastni proslavi lega najpomembnejšega dne v osvobodilnem gibanju Primorske. Predvidevajo, da bo udeležba pre-segla 100.000 ljudi. Vsi bivši |)r,.;i. veli borci, svojci padlih borcev, aktivisti, člani sindikatov in ostalo prebivalstvo se že sedaj pripravlja na to spontano manifestacijo, kjer bo zbrano skoraj vse prebivalstvo Pri-morja. V zvezi z velikimi pripravami za proslavo ustanovitve primorskih brigad na Okroglicj sta sc v Sežani že formirala dva organizacijska ¿taba. ki imata nalogo, zbrati Kosovelovo in Bazoviško brigado v sežanskem okraju. V organizacijski štab Bazoviške brigade, so bili izvoljeni sledeči tovariši; Mahni*? Lado, Hrščak Jernej, Bolje Jožef-Janin ik, Lovrenoič Stani; in Cevmi j a Aleksander. Za Ko-sovelovo SNOUB pa so izbrali tovariše: Bavčar Ciril, Petelin Frane, Zernec Albert, Ropatec Ciril in L. Tavčar. Vsi borci, podofacirjti in oficirji Bazoviške SNOUB in ostalih edinic na področju sežanskega okraja naj se prijavijo tov. Mabniču na okrajni komite ZKS Sežana. Borci Kosovelove SNOUB pa tov. Bavčarju Cirilu, uslužbencu tajništva za notranje zadeve OLO Sežana. Vsi borci prekomorskih brigad in ostalih edinic IV. armijc, ki bivajo v sežanskem okraju, naj se prijavijo pri lov. Siniciču Albinu, predsedniku OZZ Sežana, ki je član slaba za prekomorske brigade v Postojni. Pozivamo vse borce navedenih brigad in partizanskih edinic, naj pošljejo svoje prijave s točnim naslovom za udeležbo na tej veličastni proslavi. NA POSEBNI RAZSTAVI BODO PRIKAZALI DELEŽ PREKOMORSKIH BRIGAD PRI OSVOBODITVI PRIMORSKE V zvezi s pripravami za proslavo desete obletnice ustanovitve primor. skih brigad, ki bo letos septembra na Okroglici pri Vogrskem, so se pred kratkim sestali v Postojni bivši funkcionarji slovenskih prekomorskih brigad iz štirih primorskih okrajev. Pogovorili so se o sodelovanju na tej letošnji največji. slovenski partizanski prireditvi. Sklenili so, da bodo ob tej priložnosti pripravili razstavo, ki bo prikazova. la delež prekomorskih brigad pri osvoboditvi Primorske in nekaterih drugih krajev Jugoslavije. Do prihodnjega sestanka pripravljalnega odbora, ki bo 4. avgusta, pa bodo izdelali podroben načrt sodelovanja bivš:h borcev prekomorskih brigad pri proslavi desete obletnice primorskih brigad na Okroglici. V GORNJI BRANICI BODO ODKRILI SPOMINSKO PLOSCO V SPOMIN NA PRVO SRF.('i\\JK S PARTIZANI \ okviru proslave desete obletnice ustanovitve primorskih brigad bodo v Gornji Rramtu odkrili posebno spominsko ploščo v spomin na prvo srečanji- - partizani. Plošča bo stala na hiši Kanletovih, kamor o odkrilo spomenik borcem — gornikom, ki so padli v NOV. Poskrbljeno bo za dobro prehrano in pijačo, vendar naj udeleženci prinesejo s seboj jedilni pribor in posodo za hrano. Med prireditvijo bo v Vratih poslovala tudi pošta s posebnim spominskim žigom. PARTIZANSKI TABOR V VASI GORJANSKO V sežanskem okraju bo organizacija ZB občine Komen priredila 9. avgusta tega leta partizanski tabor v vasi Gorjansko. Ob tej priložnosti hodo odkrili spomenik padlim borcem — domačinom, ki so za svobodo žrtvovali svoja življenja. Spomenik so izdelali po arhitektovih načrtih sami vaščani, člani ZB. Stal bo sredi vasi pred zadružnim domom. Prebivalci vasi Goranjsko in pevski zbor iz Komna se vneto pripravljajo na čim dostojnejši in čim lepši spored. Odkritju spomenika bodo prisostvovali tudi Nabrežinci s svojim pevskim zborom. Pričakujejo, da bo udeležba na tem partizanskem taboru zelo velika. J. V. Herpelje — Koz'na Ob prazniku Dneva vstaje slovenskega ljudstva so se vršili pohodi partizanskih patrulj tudi po vaseh občine Herpelje. V patruljah so sodelovali člani Zveze borcev, člani ]- -jdvojaške vzgoje in člani grupe j.-.-.ervnih oficirjev. Patrole so obiskale družine padlih partizanov in Km izročile denarne nagrade. Za organizacijo in proslavo Dneva vstaje gre predvsem zahvala tov. Spik Petru. Ob povratku so patrulje izvedle tudi napad na Kozino in nato ra-portirale komandantu patrulj. Veliko število občanov se je tudi udeležilo partizanskega tabora na gradu Sccerb. Ž. .M. govino bo treba vnesti več socialistične morale in pravilnih odnosov do skupnosti, V zvezi s tem nameravajo v koprskem okraju v kratkem ustanoviti svete potrošnikov, kajti le množična kontrola in pomoč bosta pripomogli k vedno boljšemu razvoju odnosov med odjemalci in trgovinami. . Na seji so razpravljali tudi o dely okrajnih sodišč v Kopru in Piranu v prvi polovici letošnjega leta. V tem razdobju so obravnavali na obeh sodiščih približno toliko kaznivih dejanj kakor lani v šestih mesecih. Močno pa se je povečalo število civilnih postopkov, čemur je vzrok dejstvo, da se vedno več državljanov in podjetij zateka k sodišču zaradi zaščite svojih pravic. Odborniki so navedli več primerov, da so nekateri posestniki zemljo, ki so jo dobili po agrarni reformi, prodali ali pa dali v najem, kar po njihovem mnenju ni pravilno. Predlagali so, da bi to zadevo v najkrajšem času rešili. Okrajni ljudski odbor je sprejel sklep, da bi predlagali komandantu Vojaške u-prave, naj bi razširil na naše področje jugoslovanski zakon o prav. ni ureditvi verskih skupnosti in odlok o zemljiškem skladu. Sklenili so tudi, naj bi v prihodnje sveti pri okrajnem ljudskem odboru pravočasno proučevali nove jugoslovanske zakone in jih predlagali za razširitev na naše področje, v kolikor bi bili primerni. Predsednik okrajnega ljudskega odbora je po tem sklepu pooblaščen, da daje te predloge komandantu Vojaške uprave. V nadaljevanju je podal poročilo o šolstvu predsednik Sveta za kulturo in prosveto Mario Abram. Navedel je statistične podatke o šolskih uspehih ter dejal, da so na šolskem področju v glavnem že odpravljene najhujše posledice, ki so bile dediščina fašistične okupacije. Dal je tudi nekaj predlogov za izboljšanje šolstva, to je za koncentracijo šol, gradnjo novih šolskih poslopij in za nov učni program. Odborniki so na konou tudi potrdili predloženi kslep občinskega ljudskega odbora v Portorožu o u-kinit-vi dveh italijanskih osnovnih šol v koprskem okraju in premestitvi učencev teh šol v Piran, ker so se s tem strinjali starši italijanskih otrok, ter sklep o premestitvi učiteljišča iz Portoroža v Koper. Naša ljudska oblast in voditelji so nam pripravili prijetne počitni. cč na morju. Naselili smo se v. Kopru v osnovni šoli, ki se nahaja tik ob obali. Tu smo preživeli mnogo lepih dni, ki nam bodo še dolgo ostali v pr jetnem spominu. Kopali smo se vsak dan, saj nam je bilo to v največje veselje. Kaj kmalu smo se spoznali. Od KRATKE IZ DIVAČE Gostinsko podjetje v Divači je po tolikem pričakovanju končno odprlo hotel »Risnik«. Do sedaj so Dlvačani hodili dol v »Risnik«, ki je ob cesti za Lokev, zdaj bodo hodili pa gor. Seveda bo imel drugi več obiskovalcev kot prvi. V soboto so se zbrali na likof vsi tisti, ki so z delom ali denarjem pomagali, da je bil težko pričakovani lokal odprt, v nedeljo pa je bila slavnostna otvoritev. « V torek se je na postaji v Divači pripetila težka nesreča. Komaj Itl.-letna Lidija Počkaj .iz Slop pri Rodiku, zaposlena v sežanski knjL gotržnici, je hotela skoč:ti v že odhajajoči vlak. Pri tem neprevidnem poskusu pa ji je noga zdrsnila in je padla pod vlak tako nesrečno, da so ji kolesa odrezala levo nogo nad kolenom in strla desno stopalo, Prepeljali so jo takoj v vipavsko bolnico. * Zveza borcev je za Dan vstaje 22. julija organizirala spored. Partizanska patrulja je obšla vasi Lo Kev, Kakiče, Ro^ik, Dane in Mata-vun. zvečer se je vrnila in uprizorila napad na Divačo. Nato je bilo v zadružnem domu zborovanje, kjer je o pomenu praznika gcvoril tov. Stane, pevski zbor »Svobode« pa je zapel nekaj partizanskih pesmi. Sledila je pogostitev patrulje in nato prosta zabava. Kraševec KOPER V Koper, Izolo in Piran so v nedeljo priplule enote Jugoslovanske \ojne mornarice. V pristaniščih so jih pričakali člani Zveze borccv in Društva rezervn h oficirjev. V koprskem pristanišču je goste v imenu okrajnega odbora društva rezervnih oficirjev pozdravil ing. Stok, za dobrodošlico pa se je zahvalil poročnik bojnega broda Vilovič, ki je navzočim razkazal svoje enote. Prejšnji teden je v stanovanjski hiši št. 9 na Obrežju JLA v Kopru izbruhn 1 požar. Takojšna intervencija gasilcev je preprečila razširitev požara, tako da je zgorela le oprema neke sobe. škodo cenijo nad 50.000 dinarjev. Vzrokov požara še niso ugotovili, ker je bila soba že nekaj dni zaprta. imel čim lepši red. Naši voditelji so organizirali več izletov. Tako smo se peljali z barko v Portorož, Piran, Savudrijo ter si ogledali še druge kraje. Povsod smo imeli s seboj harmoniko, ki je poskrbela za veselo razpoloženje. Srce se nam je stiskalo, ko smo gledali naš Trst. Ce bi imeli krila, bi poleteli tja in povedali vsem, da je Tudi v sežanskem okraju so svečano proslavili Dan vstaje. Štiri partizanske patrulje so krenile liji M ovni ž,-i, Soeerge, Graoišča in Kocjan-oicev. Cela, ki je odšla iz Gračišča preko Kocjančičev, je napadla vaj Kubed in jo v naskoku zavzela. Popoldne ije bila tam k omeni o raci j a ob spomeniku padlih borcev, kamor so položili vence in cvetje. Na svoji poti so partizanske patrulje obiskale nekaj borcev in vdov padlih ter jih obdarovale. Popoldne ob 16. uri po vse čete. ki so se bližale vasi Gra-čišče v strnjenem obroču, to vas napadle s koncentracijskim ognjem. Napadajoče čete so napadeno vas v naskdkju zavzele. Po napadu se jo pred občinskim poslopjem zbrala množica prebivalcev z zastavami. Tja so prikorakale tudi partizanske patrulje. Zbrani množici je ob Dnc\ u vstaje govorili ljudski poslanec Ljudske skupščine Slovenije tov. Jakomin Ivan. Spregovoril pa je tudi koman-dant partizanskih patrulj tov. Jakomin Anton. V Črnem kalu so partizanske patrulje obhodile partizanske vasi lira-stovlje, Loko, Bezovico, Podpeč in VRNITEV KOPRSKIH OTROK IZ POČITNIŠKIH KOLONIJ Prejšnji teden se je vrnilo iz po-č.tniške kolonije v Ptuju 157 italijanskih otrok iz Izole, Kopra in Pirana, ki so bili tam od 2. julija. Nekaj dni pred njimi pa so se vrnili otroci iz koprskega okraja, ki so bili na počitnicah v Skofji Loki in Logatcu. Druga izmena otrok je odšla na počitnice v Ptuj v ponedeljek zjutraj, medtem ko sta novi skupini otrok iz Koprskega okraja odšli v Logatec in škof j o Loko že 23. julija. Skupaj bo letos preživelo po 21 dni na počitn;cah v Sloveniji okrog 560 otrok iz koprskega okraja, ki so gostje republiške uprave za kolonije pri Svetu za zdravstvo in socialno politiko LR Slovenije. GLEDALIŠKI REŽISERSKI TEČAJ V KOPRU Nedavno se je začel v koprskem ljudskem gledališču režiserski tečaj, ki ga je organiziral Izvršni odbor ljudske prosvete Slovenije. Na tečaju, ki ga vodi Darinka Muserjeva in bo trajal 20 dni, sodeluje 57 bodočih režiserjev prosvetnih društev iz vseh krajev Slovenije. ARIIEOLOŠKA RAZISKO VANJA V KOPRSKEM OKRAJU Prejšnji teden so se začela v koprskem okraju arheološka raziskovanja. Arheološko skupino vodi profesor Šribar iz Ljubljane ob sodelovanja ing. arheologa Berceta ter umetnostnega zgodovinarja Jožeta Polvlena. Skupina bo 8 dni sondirala zemljišča v okolidi Ospa, Ga-brovice, Tinjana, Dekanoožgal iin jih oropal. V ¡torek zvečer sta dve četi 60 borcev napadli Črni kal, po gričih pa so zagoreli kresovi. Med potjo je patrulja obiskala bolna borca tovariša Berne-ti&a in Cunja Ivana, ki jima je podelila knjigo — Življenjepis tovariša Tita. Zelo močne partizanske patrulje so bile 21. julija v občini Podgrad. Patrulje so krenile iz Podgrada in Pre-garij proti vasi Podbeže, kjer so imele zvečer miiting. Ob tabornem ognju so borci obujali spomine iz NOB. Naslednjega dne pa so krenile proti Podigradu, kjer se je ob 11, uri dopoldne vršila velika proslava, na kateri je govoril predstavnik JLA. V Siivju pa so se zbrale patrulje občine Materije, kj so prav tako svečano proslavile Dan vstaje. V Du-tovljali je partizansko patruljo pričakovala imnoži.ca ljudi, nakar se je vršila velika proslava pred spomeni-kom padlih borcev. Tudi v Štanjelu so imeli lopo proslavo, ki se je vršila na skupnem grobu padlih borcev. Tudi v občinah Divača, Vreme in llerpeljc so prav lepo proslavili Dan vstaje. Tudi v teb občinah so številne patrulje obiskale partizanske kraje ter borce in vdove po padlih v NOB, katerim so prinesli darove >in nagrade. Svečane proslave so bile skoraj . - "V V s- '^iXäfe To, 'ari* Anton Brajnik, danes znova v »izgnanstvu«. i V krempljih Colottija in naci-belogardistov Ko človek pride v roke takim zločincem kot je bil Colotti in njegovi pomagači belogardisti, se šele prav zave, kaj je politično in narodno prepričanje, kaj je osebna svoboda. Nii mogoče popisati viharja čustev in misli, ki se podijo skozi možgane, ko človek sedi zvezan z verigami na izpraševalnem stolu in vidi pred sabo zverinske obraze svojih smrtnih sovražnikov. Ti ima. jo takrat v rokah življenje človeka, ki se je komaj zavedel, da je človek. To življenje hočejo ubiti s terorjem in mučenjem do nezavesti. To življenje bi moralo ugasniti pod silo telesnega mučenja. Jaz sem se tega življenja tako trdno oklenil, da mi ga niso mogla iztrgati desetdnevna ponavljajoča se mučenja. Zame, kot za vse poštene in zavedne Tržačane, je bilo to življenje vse. Kot nikoli prej sem takrat občutil Prešernove verze: »Manj .strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužnji dnovi.« Ko sem sedel brez moči na električnem stolu in ko so v moje pretepeno telo spuščali električni tok, ki mi je razklepal mišice, in sem imel občutek, da se mi bodo kosti razletele, je bila moja volj a tako močna, da sgiii na vsa vprašanja odgovarjal, kot sem hotel sam. Izpraševali so me v treh jezikih: italijanskem, slovenskem in nemškem. Ko je Colotti spoznal,-da ne bo nič oprav.1, je poslal slovenskega belogardista, ki me je vprašal, kako je z mojim terenom. Odgovoril sem, da kmetje imenujemo teren zemljo' in njive. Zdaj, ko se bliža pomlad, bomo te njive kot vsako leto dobro obdelali. Zato sem znova dobil batine. Pristopil je nemški oficir in me z vso močjo brcnil z okovanimi škornji v zvezane noge. Tudi njemu sem odgovarjal, da partizanov ne poznam. Tedaj sta stopila v akcijo oba: Colotti, ki je vame spuščal e-lektriko, nemški oficir pa s pretepanjem in brcanjem. Pridružil se je še belogardist in skupno so kričali vame; »Govori, parla, sprich!« Vse to mučenje sem prestal drugi dan po aretaciji v Boljuncu,' nakar so me skupno z drugimi aret.rani-mi tovariši odpeljali v Trst. Mene so zaprli v podzemski bunker na trgu Oberdan, kjer je bil glavni štab SS-komande. Najhuje je nad mano divjal Colotti. Spoznal je, da svojega namena ne bo dosegel, zato je ukazal: »Ta je res trd. Treba je povečati dozo.« To je pomenilo toliko kot zvišati električni tok. Pri ponovnem mučenju sem se izgubil v vsepozabljajočo nezavest. Ne vem, koliko časa je še trajalo mučenje. Ko sem se prebudil, sem sedel na istem stolu odvezan, moker in ves umazan. Pred mano je stal samo nemški oficir .in me gledal. V meni je vse gorelo od bolečin. Občutil sem velikansko žejo... «... Mati, kako, da si tudi ti tu... Bil sem prepričan, da me bodo u-strelili. V desetih dnevih, ki sem jih preživel v bunkerju, so me vsak dan vodili na izpraševanje in mučenje včasih tudi po dvakrat na dan. Ker se je mučenje stopnjevalo, sem bil iz dneva v dan slabši, Ponoči sem se v bunkerju zgubljal v polzavest. Neko noč, ko sem slonel na zidu in se nisem več dobro zavedal, kaj z mano, sem naenkrat zagledal pred seboj pokojno mater. Streslo me je: kako, da je mati prišla na obisk, saj je že dolgo ni MfcûA P [SO [p@gïï@JK3Q _ Na večerni paši. Kdo bi si ne žel el v tako sveže planinsko okolje? Znamenita Postojnska vrata, ki odpirajo med Javomikom in Nanosom majzložnejši preliod iz Srednje Evrope k Tržaškemu zalivu in s tem v sredozemski prostor, imajo pestro in burno zgodovino, ki sega daleč v prazgodovinsko dobo. V Postojnski in Otoški jami, v Županovem spodili o lu na Sajevškem polju, zlasti pa v Betalo-vem spodmulu tik nad potjo iz Postojne fprofti P.redjami je po osvoboditvi odkril in vsako .poletje odkriva akademik univ. prof. dr. Srečko Brodar sledove davne, staro-kamene kulture pračloveka, ki je tu bival pred več deset-tisoč letii. Skozi Postojnska vrata je jirodr.l pred skoraj -dvatisoč leti pohlepni Rimljan iz Italije in si širil svoj imperij v Podonavje in na Balkan. Morda je stal -— po mnenju nekaterih zgodovinarjev — prav pri Snii-lielu pod Nanosom znameniti Met.u-lum, kjer se je bil zadnji odločilni boj med Rimljani in Japodi. Prav skozi ta vrata so nekaj stolletij kasneje drla v Ita.lij o barbarska .ljudstva, ki so končno zrušila rimsko svetovno diržaivo. Skozi ta zložni prehod so zgradili v modemi .dobi prvo vozno eeslo na Slovenskem ih pred dobrimi sto leti našo prvo železnico. Obeh prometnih poti se poslužuje danes množica domačih in tujih potnikov, ki se ustavlja v Postojni, da si ogleda najbolj znano in najlepšo kapniško jamo na svetni. Mimo Postojnske jame in Betali-novega spo'dmola pa drži dobra cesta v vas Bukovje, od tod pa pravkar zgrajena cesta v romantično zatišje Predjame. Na ogled njenega slikovitega gradu, ki stoja komaj 9 km od Postojne, vabijo kažipoti, ki stoje na vseli cestnih križiščih. Za razliko od hrupne. Postojne, k; pod utripom tujskega prometa in gospodarskega razvoja naglo spreminja svojo zunanjo podu! >. se ni v Prcd-jami stoletja, tako rekoč ničesar spremenilo. Tu stoji starodavna vasica s čudovitim, v jamo potisnjenim gradom. pod njim pa se peni potok Lokva, ki izginja pod zemljo. Tudi obsežni podzemeljski prostori za gradom i.n .pod njim so v nemali meri podžigali fantazijo naših strokovnih .pisateljev, pripovednikov in slikarjev. Pirni naš rojak, ki ,ga je zanimalo proučevanje domače preteklosti in slovenske zemilje, je bil Janez Ludvik Sohonloben (1619—1681). Bil je duhovnik in .je živel v Ljubljani. Pisal je nabožna, bogoslovna in zgodovinska dela večinoma v latinskem jeziku. V tem jeziku je podal tudi našo p m1 o zgodovino Kranjske ter njeno .geografijo, vendar zelo nekritično meša resnioha dejstva z bajkami. To se mu je med drugim primerilo Itudi pri opisovanju Piredja-me in je to berilo prav zabavno. G-rad se imenuje Luktiam. kar pomeni jamo. StaVba je- brez strehe, ker je nad njo jamski strop. Za gradom v jami se sliši mogočno šumenje velike reke. Grajski ljudje trdijo, da se more .vodi, ki je menda plovna, slediti pod zemljo nad eno miljo daleč po udobni poti. Ker nadaljnjega prodiranja v jamo več ne dopuščajo stnne skale in stene, so tu nekoč izpustili zaznamovano divjo raco. ki je priletela na dan pri izviru Vipave. Zdi se, da je ta jama nastala leta 1368 ob potresu, tako da sta se poveznili dve gori druga no drugo in je nastal sedanji podzemeljski rov. Reka, ki se danes po njem pretaka proti Vipavi, je morda prav tista vodna pot, po kateri je Jazon, kol to pripoveduje starogrška pravljica, spravil svojo ladjo Argo, s katero je potoval od ustja Donave navzgor, v Jadransko morje. Zaradi omenjenega potresa, ki je zelo spremenil obličje zemeljske površine, se je na mah znašlo mnogo ljudi in živali v novo nastalem podzemeljskem rovu, kjer so se pod vplivom raznih zemeljskih plinov spremenili v solne kipe. Ljudje pravijo, da je v teh jamah tudi mnogo gnjati, prekajenega mesa in rib, ki so se takrat spremenili v kamen. Komaj 20 let mlajši fevdalec Janez Vajkard Valvasor (16-11—1693), ki je nadaljeval Schonlebnovo -proučevanje Kranjske in izdal svojo obsežno znamenito knjigo Slava vojvo-dine Kranjske v ne-mšem jeziku, je gledal na naš Kras iu Piredjamo mnogo bolj stvarno in kritično, dasi se še. .ni mogel imebitii vraževerstva. Jame na Notranjskem mu vzbujajo večje občudovanje od samih egipčanskih piramid, ker so te pač le delo človeka. Tu pa je narava svoje največje lepote skrila pod zemljo. Podobno. kot je treba iskat j dragulje v zemlji in bisere v morskih globinah. se mora človek v kraške jame najprvo potruditi in ponižati, preden mu je napor poplačan. Grad in gosposka se imenuje y deželnem (to je slovenskem) jeziku Jama in je v tistem delu dežele, ki ji pravi domačin Pivka. Zdaj je last Ivana Filipa ICobeuela, deželnega glavarja v Trstu. V vasi teče med nizkimi hribi Lokva, nakar izgine v skalno votlino pod čudovitim gradom, ki mu pravijo Jama. Od tod že sam pogled -na Lokvo vzbuja gro- (Se nadaljuje) GOVOREČI BOBEN . . . Ljudje so mnogo govorili o «govorečem bobnu« vse od odkritja Notranje Afrike sem. Marsikaj si jc seveda izmislila ljudska domišljija, vendar pa je nekaj resničnega, kar bo golovo zanimalo naše bralce, saj jc v Centralni Afriki še danes to edini način a obveščanje med plemeni. Nekateri ,so na .primer trdili, da je tehnika govorečega bobna podobna Morsejevi tehniki. Da pa to ne drži, vemo zagotovo, saj je za to tehniko potrebna pisana beseda, katere .pa plemena v Centralni Afriki še nimajo. Dejstvo pa je, da jc lam-fam edino obveščevalno sredstvo afriških -plemen. Daljina, ki jo doseže zvok takega bobna, je kar precejšnja, saj ob ugodnih vremenskih razmerah doseže tudi do 20 km slišnosti. Skoraj neverjetna je ugotovitev raziskovalca Domizlaffa, ki trdi v svoji knjigi »Premišljena potovanja«, da je govoreči boben razglasil novico o neodvisnosti Mohameidancev v nekaj dneh na velikansko razdaljo okoli 15.000 kan. SLEHERNO NOČ ZAMOLKLI ZVOKI . . . Popotnik, ki potuje po Afriki, bo sleherno noč slišal zamolkle zvoke bobnov, ki se med seboj obveščajo. Ti udarci pa imajo tudi svoja pota, na katerih jih je mogoče slišati. Zgodi se, da samo koTak odstopite, pa ne bo več čutit skrivnostnih znakov. Afriški radio je bil za znanost dolgo časa velika skrivnost. »Tam-Tam« je neke vrste gong. To je pravzaprav le kos votlega, do-nečega lesa, ki ga izrežejo iz drevesnega debla. Dolbejo ga toliko čas;:, da dobi les .potrebno resonanco. Stene bobna imajo različno debelino, kar vpliva na višino in nižino tonov. Te priprave pa so mojstrsko izdelane. Angleški zdravnik Todd pripoveduje, da je nekoč slonel na takem bobnu, medtem ko je nekdo v bližini igral na klavir. Pri tem jc občutil tresljaje lesa In odmev klavirja. PRIPRAVA, KI JE RAZŠIRJENA TUDI PRI DRUGIH NARODUI ■Ni pa to zadeva samo CenLralne Afrike. V Kongu imajo na primer po vaseh take instrumente, od malih dečkov pa do plemenskih poglavarjev. Čim večji so taki bobni, tem dlje jih oujej-o. Prav tak način obv^ščevanja uporablja pleme Manganja ob gornjem Nilu, ob jezeru Njassa. Največji mojstri v tem pa so seveda črnci v Ka- lisoveiova XIX. udarna brigada v prvi ofenzivi švabi so se seveda odpeljali prepričani, da so imeli vsaj nekaj uspeha, škrbinsko ljudstvo pa se je ponovno zbiralo, toda tokrat ni poslušalo švabskih receptov, pač pa naše aktiviste,' terence.k-i so se z ljudmi pogovarjali, urejevali razne zadeve za našo vojsko, na kraju pa je povedala svoje še harmonika. Priredili so miting kot odgovor švabski cerimonim. Naslednjega dne smo krenili proti zbornemu mestu v Tabor nad Zalim hr bom. Mimogrede smo se u-sta-vili tudi v Pedrovem. Vaščani so nas takoj obkolili in veseli povpraševali, če smo se vrnili. Z Orlom jih nisva mogla prepričati, da sva sama, saj je bilo res nekoliko čudno videti. Dobro se še spominjam, kako je tovarišica Besednjak Dora vprašala po tov. Gruden Albertu, »Dorotu«, pozneje znanim pod imenom »Blisk«. Iz oči ji je bilo videti, kako ji je Blisk o-stal v lepem spominu, Za trenutek sva se ustavila še pri predsedniku NO tov. Jogan Jožefu, modrem možakarju, in se pogovorila o situaciji na terenu. Nadaljevala sva pot proti Taboru, čeprav je 'oilo lepo vreme, je bilo mrzlo. Na Taboru sva se sestala z ostalimi iovariši in komandantom Stankom. Tudi tu so nas vaščani kaj hitro spoznali. Ponavljati smo morali pripovedovanje kot v ostal h vaseh. Morali smo biti zelo previdni pri pogovorih, kajti neposredno pred nami je bila mobilizacija mladincev v Zalem hribu, kajti tamkajšnji župnik nam je zelo oviral in preprečeval odhod mladincev v NOV. Uspelo mu je sicer dobiti ne- katere na svojo stran, vendar je bila ogromna večina z nami. S komandantom smo zaradi tega napravili podroben načrt in se še istega večera zbrali z novinci ter iz Tabora zopet krenili v svojo edini-co t. j. na mrzlo Pivško. Pri kmetih smo dobili tudi nekaj vojaških mul, s katerimi smo se »motorizirali«. Tudi južnoameriški Indijanci imajo neke vrste »tam-tain«, le da je ta drugače izdelan. Prebivalci ob ekvatorju imajo svoj »tundu-li«, ki sporoča vesti kočam, katere so med seboj v veliki oddaljenosti. Pa tudi druga plemena si posredujejo novice s podobnimi sredstvi. * Prvi Evnopcjce, ki se mu jc posrečilo razvozi jati uganko skrivnih znakov, je bil Nemec Rudolf Betz, ki je bil učitelj pri plcmcun Dua-la. S svojo prisrčnostjo sj je med prebivalstvom pridobil toliko zaupanja, da so ga vpeljalli v umetnost govorjenja z bobnom. Po štirih letih je razumel jezik in znal tudi hobnatl. Najzanimivejše j: njegovo spoznanje, da je ključ izražanja v viši.n-i tonov in ritmu, v kalerein si posamezna udarci slede. Zabeležil je 275 besed in stavkov. Za beležke jc i:,porabil note. »Tam-tam« pa nima niti v Centralni Afriki samo ene govorice, saj vemo, da imajo tu plemena včasih popolnoma različne dialekte. Seveda pa imajo taki »speakerji« prav tako težko odgovornost kot naši, ali pa še večjo. Za stavek: »Jutri pride v našo vas misijonar, prinesite vode in drva v njegovo hišo,« je potreboval bobnar celih 20 minut, da ga je sporočil naprej. Večkrat pa tudi kak izraz ponovi, da ga poslušalec prav razume. VELIK SMISEL ZA JEZIKE . . . Nastane seveda vprašanje, kako se vendar širijo novice, ko pa skoraj vsako pleme v Afriki govori drugačen jezik. Rešitev je v tem, da se črnci z lahkoto nauče tujega jezika. Tako obvladajo govorico vojih sosedov, ki se je nauče istočasno s svojo in najsposobnejši prevzame mesto bobnarja. Poročilo prestavi v jezik sosedov in tako gre dalje. Ta sistem je Izredno dobro organiziran. Središče teli afriških radijskih oddaj je v Kongu, kjer zna bobnati vsak moški, j»a tudi ženske znajo takoj razbrati sporočila. Nekatera plemena imajo celo svoj 24-urni program, ki obsega novice, odredbe poglavarjev, komentarje, verska poročila pa tudi šale iu obrekovanja. Večkrat jc popotniku v Afriki »tam-tam« vodnik In tudi učitelj. Naznanja rojstva in poroke, govori o kupni ceni neveste in njeni doti ter javlja osmrtnice. Posreduje celo' ljubavna pisma. Zaljubljenec pride k bobnarju namazan z »magičnim oljem« in lastnoročno bije ime izvoljenke. Prvi stavek se glasi: »Mojc srce bije tik-tak, tik-lak.« Kar pa sledi, je seveda odvisna od nadarjenosti bobnarja... »TAM-TAM« šE DANES NI IZUMRL . . . Že pred 50 leto so prerokovali, da »tam-tam« v Afriki izumira. Toda prav letos je nek švedski novinar, ki je potoval po Afriki, poročal o nenelmem bobnanju. Zvedel je le toliko, da je glavna vsebina politika. Prav ttko pa je slišal nepretrgano bobnanje Hagcnbeckov lovec tropskih živali Arnuli Johanes, ko je prišel prvič po zadnji svetovni vojni v Afriko. »Kaj poroča tam-tam?« je napelo vprašal čmeg.i vodiča. Ta mu je s širokim, porogljivim ntsmeškom odgovoril: »Hagen-beek je zopet tu!« Govoreči boben, ki Afričanom prinaša novice z vsega sveta Dobri poznavalci duševnosti nolra-njeafriških narodov so mnenja, da je k enotnosti Afrikaneev mnogo pripomogel prav »tam-tam«. Njegova zasluga jc. da plemena ne žive tako odrezana med seboj. »Tam-tam« jim prinaša novice iz sosedstva. od obale in celo z vsega sveta. K. L. FRANCE MAGAJNA: Funkcionarji z namestnikom brigadn Nardin Karlom - Jakcem, na Lokval '.'ga komandanta v sredini, tovarišem pri Čepovanu 20. decembra I. 1943. Veliki poslovni ljudje ali ljudje, ki so po posebnih zaslugah postali znameniti, pa naj bodo to -umetniki, uredniki listov, državniki ali pripadniki kateregakoli drugega poklica, imajo navadno vsak dan svoje delavnosti štete minute. Ce ni zadeva zares važna, ne bodo sprejeli slučajnega obiskovalca. Takega navadno prestreže že vratar ali kaka druga oseba, ki hoče odločno poznati vzroke obiska. Ko bi tega ne bilo, bi ti delavni znameniteži ne imeli nikoli miru in bi sploh svojih dolžnosti , ne mogli vršiti. V tem oziru ni Amerika prav nobena izjema. Tale šaljivi dogodek to dokazuje: Maks pregleduje plačilni nalog svojega dohodninskega davka. Nepopisno je nejevoljen. Taka neza-slišanost! Ali je tat ali kaj, da so mu take davke naprtili! Ne bo se več pritoževal na davkariji, tam so sami lumpje, ki se le posmehujejo človeku. V Washington poj de, naravnost na ministrstvo za finance 1 Osebno bo govoril z ministrom in mu temeljito razložil svojo zadevo! In je povabil s seboj sodruga Samuela. V Washingtonu sta obstala pred palačo finančnega ministrstva. »Tukaj me počakaj, Samuel«, je rekel Males. »Sam poj dem k ministru V-insonu za začetek. Ce bo potreba, te pokličem pozneje, da boš še lahko potrdil moje besede,« »Pa če te ne bo sprejel?« »Nič se ne boj. Jaz že vem, kako se pride do njega!« Kakor hitro je stopil Maks v notranjost palače, že je hotel nek mož v uniformi vedeti, kaj išče tam. »Z gospodom Vinsonom hočem govoriti, zaradi neke davčne krivice, ki se mi godi«. »Aha, ministra Vi-nsona bi radi videli! Dobro, dobro! Kar po temle hodniku korakajte do konca, tam krenite pa na levo. Ko najdete vrata, na katerih je velika črka »R«, potrkajte in vstopite«. Maks je korakal po dolgem hodniku, krenil je na koncu na levo in kmalu našel iskana vrata. Potrkal je in vstopil. Pri mizi sredi sobe je sedel mlad mož in pisal. »Želite morda govoriti z ministrom Vinsonom?« je vprašal vljudno. »Da«. »Nadaljujte pot po hodniku kar naprej in gledajte na desno stran. Ko zapazite prve stopnice, pojdite po njih gor do drugega nadstropja, Kmalu na desni strani boste našli vrata s številko »X 2«. Tam potrkajte in vstopite«. Maks je vse tako naredil. Našel je iskana vrata, potrkal in vstopil. Mož, ki je sedel pri mizi sredi sobe, ga je vprašal, če želi morda govoriti z gospodom Vinsonom. Maks je pokimal. »Pojdite naprej po hodniku, dokler ne pridete do stopnic, ki vodijo navzdol. Pojdite po njih in ko pridete na dno, krenite na levo. Zagledali boste vrata, na katerih je napis »Privatno«. Tam ni treba, da trkate. Mirno odprite vrata in pojdite naprej«. Spet je Maks sledil navodilom. Ko je srečno našel vrata, na katerih je bral napis »Privatno«, je pritisnil na kljuko in — se znašel na ulici pred Samuelom, ki ga je tam čakal 1 »O.si že nazaj?« je vprašal Samuel začudeno. »Ali si govoril z ministrom?« »Ne,« je rekel Maks in se v zadregi popraskal po glavi. »Niti videl ga nisem. Dozdeva se mi pa, da i-majo tukaj zelo praktičen način za sprejemanje obiskovalcev!« 3 3 5 Sam® Ko je stopil Church po večerji na cesto, je imel s seboj očetove vreče za oves, ki so bile dovolj velike, da bi držale preko sto kilogramov orehov. Jaz sem dobil 48-funtno vrečo za moko in sem ga čakal za ovinkom. »Zlomili si bomo hrbte, če bomo nosili te velike vreče polne orehov,« sem dejal, ko se je Church ustavil in mi pokazal svojo. »Zakaj si nisi poiskal manjše?« »Cemu si je nisi ti?« je odvrnil Church. »To je bila edina, ki sem jo mogel stakniti. Vsekakor jih ne smemo docela napolniti. To pot bom zadovoljen s polovico vreče.« »Jaz tudi,« je dejal. »Pojdiva, če ne bova pohitela, še žepov ne bova mogla napolniti«. Prišla sva na konec ulice in prekoračila bombažno polje za P, G. Howardovim skednjem, ki je mejil na cesto. Polje se je raztezalo okrog pol milje daleč in pred njim so bili gozdovi, kjer smo vsako jesen nabirali orehe. Tam je bilo mnogo orehovih dreves, toda gozdovi so bili tako veliki, da je bilo treba včasih precej časa, da smo jih našli. »Upam, da jih bomo to pot nekaj dobili, Ray,« je dejal Church, ko je tekel dol po bombažnih vrstah in skakal tez posušena stebla, »Rad bi .jih prinesel domov toliko, da bi napolnil z njimi sod za pranje, potem, ko bodo oluščeni in suhi.« Pred letom smo jih prinesli domov tri ali štiri tovore in, ko so bili oluščeni in raztreseni na soncu, da bi dozoreli, j ih je bilo toliko, da so nam zadostovali za vse Teto. »Kako je bilo lani?« sem dejal. Ce bi jih spet toliko nabrala, bi jih bilo treba nekaj .prodati in si napraviti malo denarja.« »V tem ni šale,« je odvrnil Church, pobral kamen in ga zalučal tako daleč kot je mogel. »Rajši jih bom jedel vsak dan.« Prekoračila sva enega od stranskih izsuševalnih jarkov, ki se stekajo na spodnjem koncu mesta ob rečici. Jarki so bili v poletnem času suhi, kajti v njih je voda le med zimskim deževjem. Navzdol po peščenem dnu jarka je bilo mnogo .sledov kuncev. Očividno so si morali omisliti dno jarka za svoja potovanja, kajti okoli bombažnih polj je bilo vedno dosti psov, ki so prežali nanje. Church je stal nad jarkom in brcnil nekaj nesnage na dno. »Stavim, da imajo kunci težke ure, če se hočejo izkopati iz jarka,« je dejal. »Ne bi hotel biti kunec«. »Bolje je njim kot nama,« sem menil. Vsekakor imajo stopnice in steze, da se izkopljejo iz jarka.« Church je brcnil v jarek še nekaj nesnage. Kot vsi o-stali izšuševalni jarki, ki so bili izkopani blizu mesta, je bil tudi ta šest stopal globok in polovico toliko širok. Ni bilo težko katerega koli preskočiti, toda psi in kunci so včasih padli vanj, ko so brezglavo dirjali po polju. Church je napravil nekaj korakov ritenski in preskočil. Sledil sem mu. Zdaj gozdovi niso bili več tako daleč, pa se nisva ustavila, dokler jih nisva dosegla. Hrasti so bili tako visoki, da so zakrivali druga drevesa in orehov ni bilo lahko najti. Prišla sva skoraj na drugo stran gozda, predno sva ga našla, pa naju je že nekdo prehitel. Pobral je vse orehe. »Prav tega sem se bal,« je dejal Church, spustil vrečo na tla in gledal luskine. »Ampak rad bi vedel, kdo jih je oklatil.« »Vseh dreves gotovo niso našli. Stavil bi, da jih je še več kot sto tod okoli.« Sel sem dalje. Church je pobral svojo vrečo in mi sledil. Videti je bilo, da se jezi, ker nisva prišla prej. Tudi na drugi strani gozda nisva našla nobenega oreha. Kaj praviš, Ray?« je vprašal ter brcal očetovo vrečo za oves po tleh. »Poskusiva hosto na drugi strani -polja,« sem mu dejal. »Tam nekje je meja, do koder so orehova drevesa.« Church je pobral vrečo in šla sva. Prehodila sva pol poti do druge hoste, ko sva ponovno naletela na jarek. 2e sva hotela preskočiti, \to sem zagledal na dnu jarka nekega človeka. Prijel sem Churcha za roka-v in ga potegnil nazaj še preden je preskočil. »Kaj je, Ray?« je vprašal Churcli. »Ne govori tako glasno,« sem mu dejal in ga povlekel nazaj, da ne bi videl v jarek. »Tam je nekdo na dnu, Church«. »Kje?« je preplašeno vprašal. Pokazal sem v smer, v kateri sem opazil postavo. »Kaj naj storiva?« je vprašal ves tresoč. »Najbolje bo, da greva domov, ali ne?« Plazil sem se po rokah in kolenih, Church pa ob meni. Oklenil se me je kolikor se je mogel. »Počakaj, dokler ne pogledam, kdo je,« sem šepnil. Splazil se bom tja in pogledal. Nenavadno, da leži na dnu jarka, pa naj bo že kdorkoli.« Plazil sem se počasi k robu m gledal na dno. Zadržal sem dih. Na dnu je ležala Ana Dunn, Zrla je naravnost v modro nebo. Obleka je bila zapletena okrog telesa, pokrita pa je bila s plastjo rdeče ilovice, ki je v sončnih pramenih rdela ko-t kri. Bila je tako nema, kot tišina okrog nas; gledala pa je tako, kot bi imela težak boj z nekom tam doli. Ana je živela blizu naše skupine hiš in venomer nekam hodila ter se vračala. Nikoli ni bila mnogo doma, odkar so ji očeta ubili v mlinu za moko. Njena mati je večkrat prišla k nam vprašat, če je kdo od nas kaj videl Ano. Church me je skušal prijeti za rokav in me vleči stran. Stresel sem z glavo in se mu iztrgal. Medtem me je u-stavl'jal in me skušal odvrniti od jarka. Ana se ni premaknila niti za palec od tam, kjer je bila. »Pozdravljena, Ana,« sem dejal. Košček prsti se je odtrgal od roba jarka in padel nanjo. Gledala nama je naravnost v ooraz. NOTRANJSKI 1 §J M | T[ m ■H I fC i RAZSTAVLJAJ& I (Namesto podpisa v spominsko knjigo na razstavi) Ni vsakdanji dogodek, gledati v Postojni umetniško razstavo, a še veliko teže je, videti zbrane umetnike, slikarje in kiparje, ene same pokrajine — v tem primeru Notranjske. Na razstavi, ki so jo odprli v okviru prvega »Postojnskega tedna« letos 19. julija pa imamo ravno to srečo. Osem umetnikov, šest slikarjev in dva kiparja, se nam je predstavilo s svojimi deli v štirih prostornih sobah. Z največjim številom del pa tudi sicer zelo močno se je predstavil akademski slikar LOJZE PERKO. Doma iz Starega trga pri Ložu. Lojzeta Perka poznam po njegovih delih že dobrih deset let. Spoznal sem ga torej v dobi, ko mi je beseda ekspresionizem veliko pomenila in ko so mi njegove slike to ekspresionistično doživljanje vsega še poglabljale. Se danes po desetih letih mi ne gre iz spomina njegov »Orač«. Tedaj je bil miselno blizu tega, kar mu je danes tudi forma. Toda daleč je danes tisti »Orač« in veliko bliže so slike, ki sem jih pred dnevi gledal na postojnski razstavi, še prej pa moram omeniti nek prehod : to je slika »Nebo in zemlja« (olje, 1952). Ta slika mi jasno črta pred oči celotno Perkovo umetniško notranjost; človek in zemlja, v drevesih poosebljena Narava, a nad tem duhovne višine. Dokler bo Per-ko ostal glasnik teh momentov v človeku, dokler bo znal harmonično združevati vse to troje, dotlej se za njegovo umetniško rast ni bati. A preenostavna bi bila ta oznaka Perkovega umetniškega sveta. V Perku je vel ko ljubezni in človek nikdar ne ve, katera mu je bolj pri srcu. Kaj bi rekli, če si bi ogledali na razstavi njegove otroške glavice? Perko se je v teh delih, ki prikazujejo otroške duhovne obraze, izkazal za zelo dobrega psihologa otroške duše. Res je, da je tudi njegov pogled enostranski in prepričan sem, da se ga tudi zaveda. Njegovi otroški obrazi so priča, da jemlje najraje temnejše trenutke v življenju. Morda mu ti veliko več povedo, gotovo pa je, da je to odraz njegove notranjosti in zato resnično in samo zato tako umetniško, da vedno m globoko prepriča. Vsi obrazi brez izjeme so pokriti s tenkim, neusiljivim, a težkim melanholičnim pajčolanom. »Otroške glavice« (skice s svinčnikom, 1951) je dal naslov tem drob- Pesmi Svojevrstno mesto med mladimi zavzema JANEZ* MENART. Iz njegovih pesmi veje nekaj drzno sproščenega. nekaj, kar je v popolnem nasprotju s .tradicionalno nežnostjo in mehkobo slovenske lirike. Morda je kričaška sproščenost njegove pesmi do lirike preteklosti v takem sorazmerju kot atonalni jazz do klasičnega Bacha. Ena sestavina Me-nartove duševnosti pa je njegovi ipe.smi odločno v korist — humor, medtem ko ji je druga značilnost v veliko škodo in to je dolgovcznost v izrazu. Menartu manjka čut za mero, ki je odločilen za resnično umetnost. Od njega samega zivisi nadaljnji razvoj njegove pesmi: ali bo plomenitil razbrzdano sproščenost in elementarni humor ali pa bo v še večji meri depoeitiziiral poezijo kakor doslej. Ivrog njegovih izrazito ljubezenskih pcsmii v naši knjigi je sorazmerno majhen. Sem sodita dve pesmi brez naslova, Balada o pivskem bratcu, Sarabanda mrtvili ljubimcev. Nekoč boš nevesta, Tristan •in Izolda ter morda še katera. Prva pesem brez naslova, posvečena Ne.nji M., jc po doživljajski vsebini podobna Jenkov; uvodi Obujcnki. Drn- cen m otroškim glavicam, ki jih je zajel v spanju, to je tedaj, ko človek, čeprav šele otrok, nima maske na obrazu, K tej skupini Perkovih slik bi na splošno lahko dejali, da uporablja umetnik profile in frontalno slika, nje. Barva las je prvenstveno plava, lasje so spleteni večinoma v kitke, oči so majhne, pogled je (pri frontaln h) uprt naravnost v gledalca. Poleg rumene prevladuje še modra in rdečkasta barva. Toda Perko ima še drugo skupino slik, kjer je pokazal svoj razvoj, ki ga je pripeljal od ekspresionizma v neko posebno vrsto realizma, ki bi jo bilo z definicijo težko označiti. Vsakdo jo lahko le vidi in občuti, le slike so njegove krajine. Zemlja ob Cerkniškem jezeru je našla svojega umetnika, ki jo je v slikah u-podobil, da, oživel naravnost. Njegove slike niso mrtve, negibne, marveč žive svoje pravo življenje. Prav v vseh letnih dobah je znal zajeti vzdušje, v katerem diha njegova rodna zemlja. Znal je z njo zaživeti, zato mu je odprla vse čare, ki jih je hranila, da jih razkaže vsem, ki jo ljubijo in so ji blizu. »Večer na jezeru« nam kaže vso sposobnost igre luči. »Pod Javomikom« je snov zelo dobro razporejena, o-sebno pa me malo moti tehnika dela. »Ob jezeru« je po statičnosti občutka monumentalno delo. Lepa je največja njegova slika na razstavi »Vaška idila« (1953). Kaže nam prizor, ko je pastir prignal krave napajat v potok. Jutranje razpoloženje je dobro zajel in izrazil v sliki »Ju-(ro na vasi«. Vsa kompozicija je zelo predmetna. Končno ima Perko še skupino slik, ki nam predstavljajo osebe. Skoraj gotovo najmočnejši je »Mrtvi kurir« (1953). Ni nam naslikal dogodka, kjer bi kri in rane izstopale do take mere (kot vidimo vča. sih na nekaterih slikah), da bi nam vzbujale v nas zoprnost, zavedal se je, do kod gre resničnost v umetnosti, ne da bi škodila delu. Zato pa je znal ta občutek izraziti z drugimi sredstvi. Kaj naj pomeni vsa groza narave? Kaj z belo podčrtane višine gore v ozadju, ki ni nič drugega kot; domači Snežnik? O, vse to nam mora kaj več povedati! Vse to ni samo zato tam, da izpolnjuje prostor. Sredi našega sveta je postavil tega kurirja, da bi si ga laže predstavljali. In velik je v svoji žrtvi ta naš junak. Cez celo sliko se vleče njegova ogromna postava. So potem še dve sliki, ki privabijo pozornost »Tomaž s črešnjami« (1953) in »Skodelica močnika« (1953). Prva štirih ga pesem brez naslova je nežna ljubezenska pesem in ogreje. »Sarabanda mrtvih ljubimcev« je po ideji premalo sodobna, medtem ko Balada o pivskem bratcu utruja s svojo vinsko anakrcontiko. Star motiv o prevaranem ljubimcu na svatbi ne-zvestega dekleta je oblikovan v pesmi «Nekoč boš nevesta«. Pesem razodeva pesnikov smisel za .zunanje scene, vsa pozornost je posvečena dogodku zunaj ljudi, torej področju neiirskega. epskega ustvarjanja. V prastarem motivu o Tristanu in lzol-dii pa jc ponovno odkril kompliciranost človeških strasti in stremljenj. Pokazal je na čar in tragiko večnega iskanja, na to. da je ovira, uresničiti hrepenenje cesto v človeku. v njegovi sestavljen; in kaotični notranjosti. Najbolj pogosto od eetvoriee posega Menart v svojo preteklost. V pesmih, ki odkrivajo prizore njegovih otroških let, je veliko iskrenosti. Med najboljše pesmi te vrste sodi tudi »Poetska«. Pesnikov premik v preteklost je itn docela organsko zraščen z okvirnim doživetjem, vsa pesem pa je dosledno grajena na nasprotjih, s čimer je stopnjevana učinkovita pTetresljivost iz- slika nam kaže dečka, ki je češnje iz skodelice. Močna po občutju je druga. Kakšna lepota je v tej sliki in kakšna osredotočenost vlada na • njej! Nič kaj nov motiv ni »Pismo iz tujine«, saj ga poznamo že vsaj od Petkovška sem, važnejše pa je to, da mu je znal dati Perko svojo o-sebno noto in lahek premik v ideji. »Kosec« je prav dobra slika, čisto notranjsko, čeprav ga poznajo tudi druge naše pokrajine, je »Ognjišče« Samo je ognjišče, a povsod, na vsakem predmetu vidimo in čutimo človeka, gospodarja vsega tega. Tak je Perko, take so njegove si ke. Podal nam je, oziroma podaja nam že dolgo vrsto let nov svet, svet svoje ožje domovine. A nam ne podaja samo sveta, marveč tudi človeka na njem. In to je njegova ve. lika odlika, kajti zaveda se, da brez človeka bi bilo vse njegovo delo mrtvo, ločeno od tiste s le, ki vodi svet, ločeno od — dela. Zato z mirnostjo lahko govorimo o naprednosti njegovega umetniškega ustvarjanja, če hočete o sodobnosti. Ni vse. lej lahko to storiti, še vedno imamo umetnike, ki so ozko omejeni na svoj notranji svet in ga ne znajo ali ga nočejo združiti z zunanjim. V spominski knjigi, ki je na razstavi, lahko vsakdo prebere misli želje in čustva, ki so mu j h izrazili obiskovalci. Domačini pa so ponosni, da imajo med seboj takega u-metnika. II. Ze v prvim razstavnem prostora srečamo še enega akademika slikarja LEA VILHARJA. Na razstavi ima 11 slik (olj): 6 pokrajin in dva detajla mesta, eno tihožitje s sadjem, dve olji pa z rožami. Prva slika je »Kmečka hiša« (Stara vas). Poslopje je slikar zajel ta- povedi. Z močnim pesimizmom konca pesem »Stoletje soldatov«. V to pesem in v balado o Radiu je Menart ujel značilno vzdušje našega časa. Pesnikov smisel za drobne, komaj zaznavne stvari, ki jc bil lasten tudi Moderni, predvsem Ivanu Cankarju, najdemo v pesmi »Alegorija« in še kje. Lik matere vstaja iz pesmi »Jesenski dan«, spomin nanjo in na pravljice, ki jih je pripovedovala ipcsniku. V času, ki lirski poeziji ni preveč naklonjen, išče tudi Menart opravičilo za pesniško dejavnost, najjasneje v pesmi »Je vous a vue«: fizični človek premine, to. kar je duhovnega ustvaril, pa ostane. > ( Nadaljeva n je sled i) MIKROFILMSKI POSNETKI ROKOPISOV S SLNAJiSKE GORE Ameriška kongresna knijžnica pripravlja mikrofilmske posnetke vseh pomembnih in rokopisnih redkosti po vsem svetu. Tako so pred kratkim posneli na ozek filmski trak rokopise samostana sv, Katarine na Si-najski gori, med katerimi so tudi nekateri starroee rkvcnoslovan.sk i spomeniki. Enega izmed teh, »Sinajski ev-holotgij« (obrednik), je izdalu naši Akademija zjianosti in umetnosti v Ljubljani. Priredil ga jc akad. prof. dr. Rajkci Nahtigal, naš znani slavist. ko, da nam je pred oči potisnil hišni vogal. Od tega se vlečeta obe vidni steni vsaka v svojo smer. Ton barve je skoraj opekasto rdeč. Kar dve sliki predstavljata »Solo v Bou — Saadi« (Alžir). V prvi kar čutiš južno nebo, sonce, ki žge, čeprav je naokoli vse polno zelenine. Zdi se ti, da zrak kar trepeta od vročine. Stavba je bolj bela od sonca kakor od kamna, V drugi pa je morda bel obris stavbe preveč papirnato izdelan, medtem ko narava še vedno prepriča. Drevesa so prava. »A-rabska vas v Fezu« (Maroko) je prav dobra podoba maroške vasi. Delo je tudi lepo skonstruirano: v ospredje je postavil na obe strani mogočna drevesa, prostor med njimi pa je v globini izpolnil z vasjo. Bele hiše z belimi stolpovi v vročem afriškem soncu dajejo tej po-kraj ni svojo domačnost. Največjega formata je detalj mesta Orana z naslovom »Oran« (Alžir, 1930). Strehe, ki jih tu vidimo, so prave afriške strehe; zelo dobro pogojena je opekasto-rdeča barva, ki obenem podaja tudi intenziteto afriškega podnebja, barvo strehe in vse tisto, kar pojmujemo pod imenom — Afrika. V neposredni zvezi z to afriško tematiko lahko smatramo tihožitje s sadjem »Pomaranče in datelji«. Ozadje tega olja je sivo, morda ce- Lojze Perko: MRTVI KURIR lo presvetlo za barve, ki so v ospre. dju. Sliki s cvetjem nosita naslova »Rdeči cvet« in »Beli cvet«. Pri zadnjem so malo čudne zelene barvne ploskve, ki se nikakor nočejo zliti v neko skupnost. Zelo lep pa je »Rdeči cvet.« Preostane nam kratek pregled še ostalih del, ki so nam veliko bližja, ker zajeta iz naše zemlje. Najprej vidimo »Ulico v Mariboru«, ki je dober detajl mesta. »Mlin v megli« nas pripelje v še bližjo naravo, saj mu je umetnik dal naslov »Mlin v megli« (Postojna). Megla, ki obdaja vse tri stavbe. je komaj rahlo zaznavna. Zdi se celo, da bi bili dve stavbi za nia-so presvetli, ker je tako premočan odsev v vodi. Vendar slika taka, kot je, odgovarja popolnoma naslovu in je umetniško dovršena v vseh odtenkih. Zadnja slika, ki pa ni zadnja po umetniški vrednosti, predstavlja »Ljudski vrt« v Celju. U-metnik mi je sam priznal, da mu je slikanje jeseni zelo pri srcu. Ta slika mi to priznanje tudi potrjuje. Rumeno, rjavo, zeleno in cela vrsta drugih odtenkov se na tej sliki preliva. Ob zaključku bi o Leu Vilharju rekli, da se nam je odkril kot pravi umetnik, več: kot čisto svojevrsten umetnik, kateremu tudi mi radi priznamo vso umetivško ceno, ki so mu jo tujci že pred nami izkazali. Saj so o njem pohvalno pisali mnogo francoski časop:si, posebno priznanje pa je dosegel ne, svojih razstavah v Afriki. Bliže nam bo pa gotovo stopil sedaj, ko bo u-podabljal naše kraje in naše ljudi. V to smer že dela in upamo, da bomo kaj kmalu videli kaj takih slik, ki jih bomo gotovo z velikim veseljem pozdravili. III. Prvi kipar, ki ga srečamo na razstavi, je akademik IVAN SAJEVIC. Na razstavi ima tri kipe-portrete, dva sta v tesni zvezi z našo razstavo, saj predstavljata eden Lojzeta Perka, drugi Maksima Gasparija. Tako podoba prvega kakor tudi drugega sta dobro podani osebnosti. Gasparijev portret je najboljši, nič manjše umetniške vrednosti ni »Vesna«, tudi »Slikar Lojze Perko« pove nekaj, dasi ne toliko kot ostala dva. O kiparju Sajevcu moramo tudi povedati, da je dober v pla-katski tehniki in reliefih. (Nadaljevanje sledi) Z „Bazovico" po Krasu NAPREJ PROTI KOSTANJEVICI (Kome c) Menda še nikdar ni bil Kras tako zelen in razra.ščen v tem času kakor letos. Zlata barva zrelega žita se lepo sklada s temnozeleno barvo fij:, trt in orehov. Tu in tam se pozna, da jih je obiskala toča. uC.c bi le mogli pobirati to, kar jc zraslo, bi m- bilo jlal>o,li glicerinom. Nerabljeno beio" perilo rado porumeni. Vsako poletje ga enkrat operimo, posušimo na soncu in ne- zlikanega spravimo. • Zastore, prtičke in čipke rumenkaste barve operemo in splahnemo v rpovem čaju. K Sadne madeže v belem perilu moramo takoj potresti s soljo in zdrg-niti z limoninim sokom, Dober pripomoček za odstranjevanje sadnih madežev je tudi fižolica. ■» Okenski okvirji zaradi dežja in sonca počasi razpadajo. Vsaj enkrat na leto jih namažimo s kuhanim lanenim oljem. Tri moderne popoldanske večerne obleke iz čiste stile. Kako je vztrajna iin polna delovne energije, lahko sklepamo iz tega. da se jc že kot sivolasa gogpa vpisala na pravno 'fakulteto in dobila lani diplomo, Zelo je priljubljena ter znana kot aktivna borka za poditi?-, ne pravici! žena. Vsak dan sprejema številne obiskovalec, ki jo prosijo za. pomoč in zaščito. ŽENE MIN.ISTR.I Štirinajst držav na svatu ima v svojih vladah tudi ženske ministre. V Veliki Britaniji ,je minister za zdravstvo ¡Patnkria Ho.rnsby Sinilh. Stara je 38 let .in pravijo, da je najmlajši ženski minister na svetu. Pripadnica je konservativne stranke. Minister pravosodja v Danski je danes Ilelga Padersen, stara 10 let, po .poiklicu fodnik. Zcd,hijene države imajo dvo ženski poslanki, Cla.ro Luce v Rimu in Doris Duke v Luksemburgn Toda na svetu so še države, kjer žena nima niti ivolilne pravice, v drugih pa zopet ne more vršiti nobeno večje javne funkcije. V Belgiji na primer žena ne more hiti niti sodnik. Čuden položaj je v Franciji, kjer so že bili ženski, ministri, toda nikoli ne more bili ena prefekt ali podprefekt kake province. F R ANCOSiKA KNJIŽEVNICA EDITII TIIOMAS JE PRIŠLA V JUGOSLAVIJO Znana francoska književnica Edith Thomas je te dni prispela v Beograd. V Jugoslaviji namerava preživeti mesec dni ter obiskati naša podjetja, da hi lahko za pariški časopis »Monde« pisala članke o delavskem samoupravljanju. Obiskala ho tudi črnogorsko Primorje, kjer bo gost slikarja Mirka Celebonoviča. —o—- Kar dve ženski je lotos doletela čast. da so prejela velika državna priznanja in nagrade. Tako je dobila Američanka Marianna Creig Moore zlato kolajno za poezijo. Francoski pisateljici J atpieline Ca-pelle pa je mesto Carmcs podelilo Maupassantovo književno nagrado za njen roman »Prvič«. Nagrada je znašala 100.000 frankov. Ali ste na to že mislile? Počitek Na kratko — počitek je največje važnosti za očuvamje zdravja in telesne svež osli. Če govorimo o počitku, mislimo na počitek teles;, in duha. Tudi počivati se moramo naučiti. V ta namen izkoristimo prav vsako priložnost, na primer čc morate Jakati nekje, kjer je mogoče, da sedete, sedite takoj in mirujte. Nikar se .nervozno ne prekladajte in ne. glejte na uro, ampak ude popolnoma sprostite. Če .ste slučajno sami, zaprite oči in ne mislite na ničr-sar. Nekaj minul popolne odsotnosti liani nadomesti ceilo uro spanja. Če morate zvečer ven, pa ste utrujeni od dnevnega dela, ležite vznak popolnoma iztegnjeni v temnem prostoru, zaprite oči in ostanite nepremični najmanj 10 do 15 minut. Če položite na oči še mokri obkladek, ho počitek še boljši. Počitek ho popolnoma uspešen, če ho delo in napetost vseh mišic popolnoma popustila. Sen Zgrešeno je mnenje, da mora žena. če se hoče ohraniti, čim več spali. V glavnem je zdravi ženi dovolj, če spi osem ur. toda važno je, da teh osem ur res spi, da ne razmišlja ali 'leži bede v postelji. Zelo važno je, da zaspi pred polnočjo in da lega vedno oh istem času. Spanje pri odprtem oknu je zelo koristno, toda če ste občutljivi, ne sme hiti na toplomeru pod ničlo. Z odpiranjem oken moramo začeti poleti iu se polagoma navajati q,i vedno nižjo temperaturo. Pokriti se moramo dobro, toda če smo med spanjem nervozni, tako da se premetavamo in odkrivamo, potem je bolje, da imamo v mrzlem vremenu okno zaprlo. So tudi žeiie, ki jim zadostuje sedem ur spanja, druge pa zopet po-trebujejo 9 do 10 ur. Spoznajte torej same sebe in svoj organizem ti t bodite pokorni svoji naravi. (ie se nagibate k debelosti, jejte rajši manj od svojega apel i ta, spo-'•ijte pa se prej. preden ste že popolnoma izčrpane. Na vsak način je tudi bolje, da spite analo več. kakor-vam je potrebno, kajti zjutraj bosio na ta način mnogo bolj sveži .in dela zmožni. Nogomet v sežanskem okraju 'Nedavno so v Sežani odigrali kvalifikacijsko nogometno tekmo za vstop v slovensko ligo med domačim moštvom Tabor in Slovanom iz Ljubi janc. Gostje so zmagali z 2:1. Ta tekma je pokazala, da domače moštvo ?e ni zrelo, da bi tekmovalo v višji republiški skupini. Tgrale.i -o v vseh dosedanjih kvalifikacijskih tekmah pokazali veliko borbenost in dosegli terensko premoč, ki jc pa niso znali realizirati. Tekma s Slovanom se je začela z lepimi kombinacijami domačinov, ki so kmalu dosegli vodilni gol po kombinaciji Kranjec-Škerlavaj. Toda položaj na igrišču se je kmalu spremenil. Ljubljančani so močno pritisnili in domače moštvo se ima zahvaliti le požrtvovalnemu vratarju Hrenu, da se rezultat do konca prvega polčasa ni spremenil. V drugem polčasu so gostji stalno ogrožali vrata domačinov in uspeli dvakrat preigrati vratarja Hrena. Igral«! Tabora so sicer proti koncu •tekni:' močno pritisnili, vendar je bilo vse njihovo prizadevanje, da bi izn enačili, b rezuspešno. Tekmo je odlično vodil Pino lCra-vanja iz Kopra, ki je. upravičeno izključil po enega igralca iz vsakega moštva zaradi medsebojnega obračunavanja. Preteklo nedeljo pn so Sežane i pripravili lepo presenečenje svojim pristašem in premagali na tujem igrišču moštvo Ločana s 4-2 (1-0). S 100 % USPEHOM. V ZVEZNO LIGO V nedeljo j'- moštvo ljubljanskega Odreda odigralo zadnjo kvalifikacij-sk