Listek. 163 postaviti po Škrabčevi metodi besedo „sta'r3c", mora seči sedemkrat v predalčke da izrazi šest glasov. To je potrata časa in popirja, ki bi se dala celo matematično izraziti, kakor so Rusi že izračunali, koliko jih stane na leto njih nepotrebni ,%". Tako nas znanost in tipografska potreba silita, da določimo vsakemu posameznemu glasu za znanstveno pisavo našega jezika po eden, določen tipografsk znak. Tak znanstveni alfabet slovenščine se bo moral sporazumno med tipografi in znanstveniki določiti in potem si ga bodo naše tiskarne lahko omislile. Tako ne bo več izgovorov od strani tiskaren in nerodnih ovir za naše znanstvenike, kar je doslej vedno občutno zaviralo znanstveno raziskavanje našega jezika. To prašanje jeza razvoj naše znanosti tako važno, da nam uboštvo hilarijanske tiskarnice (ki za Skrabčevo Cvetje ni premogla niti „i<") ne sme določati nikakih mej. Iz tega zla je Skrabec ob svojem času naredil nekako znanstveno čednost, kar nam postane nekoliko bolj umljivo, če pomislimo, da je tiskarni bilo treba v tej okorni pisavi postaviti vsak mesec samo troje strani teksta. Kaj vse misli Skrabec sprejeti v to zbirko, ne verm. Na predzadnji strani platnic tega snopiča pravi samo, da bo celotna izdaja obsegala dva zvezka (po 500 do 600 strani). Bojim se, da bo mogoče neumestna skromnost kriva, da v tej zbirki marsikaj ne bo izšlo, kar stoji na platnicah „Cvetja" in kar tvori integralen del Škrabčevega delovanja. Tako n. pr. dolgo in v vsakem oziru znamenito pismo „gosp. Dr. C. v C ", priobčeno v V. letniku, ki je za umevanje Škrabčevega dela eminentne važnosti. Ta zbirka nam naj pokaže njegovo delo za slovenski jezik v celoti, zato treba zbrati vse njegove »raztresene ude" in sprejeti vanjo vse, kar je v kakoršnikoli zvezi s tem delom. Če bi se okvir »Jezikoslovni spisi" razpel preozko, bi ne bilo ustreženo niti jezikoslovcem samim. Bas jezikoslovci vedo — kar se malo ve in nič ne poudarja ! — da ni p. Škrabec samo izboren učenjak, ampak tudi mojster klasične slovenske proze. Zato morajo v zbirko priti tudi stvari, ki bodo pokazale Skrabca širšemu občinstvu s te strani, kjer ga bo lažje razumelo in moglo oceniti kot našega »pisatelja". Upajmo, da bo učeni pisatelj ob 501etnici svojega znanstvenega delovanja lahko videl svoje delo v novi izdaji pred seboj. Žal, da je tiskarn.1, izbrala za ta majhni format neekonomično velike črke, kakor pri Grafenauerjevi slovstveni zgodovini. Toda to se pač lahko še spremeni. Celotno Skrabčevo delo moramo dobiti čim pre^e v roke; vsakdo se strinja glede tega s Skrabcem samim, ki „Upa, da ne bi bilo v škodo ljubi naši slovenščini". J. A. Glonar. Mein Osterreich, mein Heimatland, II., 2. izdaja, X -\~ 508. Kar sem povedal o I. zvezku (»Ljubljanski Zvon", 1916, str. 141), to velja tudi o II. elo je bogato ilustrirano, slike so res zanimive in lepe, tudi zemljepisno-narodopisni sestavki so poučni; toda zgodovinsko-politična poglavja niso vedno brez pri-stranosti. Že v predgovoru k I. delu omenja izdajatelj in urednik prof. dr. Benko Imendorffer, da se hoče v prvi vrsti ozirati na Nemce, češ, oni so v pravem pomenu Avstrijci, državni narod, jedro monarhije in pionirji državne misli, a da pri tem neče zapostavljati drugih narodov. Zdi se mi, da je šel časih vendar predaleč. Pri topografiji n. pr. Tirolskega se omenja kar 41 krajev, dočim pri Goriški poleg glavnega mesta Gorice samo še 3 .furlanski kraji Tržič, Oglej in Gradež, kakor bi ne bilo slovenskega Bovca, Kobarida, Tolmina, Sv. Križa itd. Se slabše se godi v topografičnem oziru Bukovini, ker se opisuje samo njeno glavno mesto Crnovice. O narodnem življenju Nemcev na Češkem se obširno razpravlja na 6 12* 164 Listek. straneh (str. 258—264), o Cehih pa v 36 vrsticah (str. 264). Drugod se pušča so-trudnikom svobodna beseda brez omejitve, a ko govori dr. Ludomir vitez Sarvicki o gališki zgodovini s poljskega stališča, dostavlja na koncu izdajatelj opazko, da izraža tu pisatelj čisto osebne nazore (str. 430). Ne gre mi za resnico ali neresnico, marveč ta dvojna mera odbija. Topografična imena ob Adriji straše še vedno samo laška. V podrobnostih omenjam nekaj tiskarskih in drugih napak ter netočnosti: Na str. 151. je pogrešek: Kriegsgericht namesto Kreisgericht. — Ne more se trditi, da uživajo od 1861. dalje istrska plemena vse politične in narodne pravice — Italijani pač, a ne Slovenci in Hrvati (str. 168). — Na str. 169 mora stati slovensko, a ne slovansko jezikovno ozemlje. — Slavist Jagič še živi; zato ni dobro, če se pravi, da je bil (namesto „je") natančen poznavalec jugoslovanstva (str. 203). r — Da bi bil Taaffe vladal brez Nemcev, se ne more ravno reči, ker so bili v njegovi večini nemški konservativci in se je na drugi strani izogibal spora z nemškimi liberalci; res pa je, da niso imeli več liberalni Nemci neomejene oblasti (str. 233). — S stališča nemštva in državne enote bi bil boj proti ogrskemu državnemu pravu logično ravno tako upravičen in opravičen, kakor proti češkemu državnemu pravu (str. 232 . — Pri nemških jezikovnih otokih na Češkem se omenja tudi Iglava, ki leži pač na meji, toda že na Moravskem; to bi bilo treba drugače označiti, da bi ne moglo morebiti nastati dvoumno mnenje (str. 237). Enako se pri moravski nemški kolonizaciji omenja mesto Opava, ki sicer spada k Šteziji (str. 343). — Karol IV. je pač ustanovil v Pragi prvo nemško vseučilišče v političnem, a ne morebiti v jezikovnem oziru, dasi so imeli Nemci na njem do Husa (1409. leta) večino; najtočneje je, če pravimo, da je bilo prvo vseučilišče v nemški državi (str. 230 in 263). — Češka beseda „prah" ne pomenja »vrat", ampak „pr