-    166   -
O zadevah eniga samiga slovan-skiga jezika.
Kar je sprožila „Matica ilirska" potrebo bližanja mnogoterih slovanskih jezikov, so se poprijeli vjeziko-znanstvu zvedeni možje v mnogih časopisih tega predloga in ga pretresovati začeli v ta cilj in konec: kako bi se po izgledu družin narodov za pisanje bolj učenih reči en sam jezik ustrojil, v kterim bi se vse knjige višjih učenost pisale, sicer pa naj govori vsak slovanski narod svoje narečje, ki naj ostane tudi za bukve, časopise in druge pisanja , prostimu ljudstvu namenjeno.
Dolgo se že čuti potreba občjiga jezika za krepko povzdigo slovanskiga slovstva, je bila tedaj že večkrat in pred veliko leti razodeta , pa brez vspeha. Naj se dogotovi ta predlog ediniga književniga jezika, kadar koli hoče, toliko je gotovo: da Slovani zadnji store, kar so drugi narodi že dolgo pred njimi storili. — Francozi, kteri semtertje tudi različne narečja govore, so si za slovstvo (literaturo) odločili en sam francoski jezik. Tako imajo Bavarci, Saksonci, Boru si in kar je več Ne me o v, med sabo za vzajemno zvezo en sam nemški književni jezik; akoravno sicer veliko različnih narečij govore. Venečani, Far-lani, Lombardi, Piemontezi, Ne a p o lit a ni, in kar je še italianskih ljudstev imajo eno, to je, toš-kansko narečje za književni jezik, kteriga italianskiga imenujejo, desiravno imajo sicer skorej vsak svoje posebno  narečje.    Tako so storili še  drugi  narodi,  da
-   167   -
ee pri svojih različnih narečjih eden druziga morejo razumeti, in v slovstvu napredovati. Meklenborec in nemški Štajarc bi se ne razumela brez književne nemšine. Kdor languedoško bere ali sliši govoriti, ne bo nič umel, menil bo, da je španjsko ali italiansko, ali celo kak afrikanski jezik, če tudi književno francosko ume, in vender so Languedočani Francozi, ki rabijo sicer v slovstvu francoski književni jezik. Fur-lan po svojim narečju ne bo umel ne Neapolitana, ne Sardinca, ne Piemonteza, ne Rimljana, če ti svoje narečja govore; po književni italianšini pa vsi eden druziga umejo. Kar so torej drugi narodi modro storili , moramo tudi Slovani storiti, da se bomo vsaj v učenih rečeh med sabo umeli, bodi si Slovenec ali Ceh, ali Serb ali Rus itd. Nespamet in v nebo vpijoča krivica bi bila, nam S lova na m to v greh šteti, kar se pri družin narodih hvali. Ali sami Slovani bi ne smeli na svetu pravice imeti? Nobeden pošten in pameten, bodi si Nemec, ali Italian, ali Francoz, ali kdor si bodi, ne bo tega Slovanam za zlo jemal in napak razlagal. Ne mara kdo poreče: ;?Ko bi Slovani pod eno samo krono bili, naj bi že imeli en sam književni jezik, tako pa to ne gre' ; naj si, če že mora to biti, toliko književnih jezikov izvolijo , pod kolikor kronami soa. Ali pod koliko kronami in vladarji so Nemci! pod kolikimi I ta lian i! če že molčimo od Francozov, ki tudi v več deržavah stanujejo. In vender imajo vsi ti narodi vsak le en sam književni jezik. Kar je tedaj drugim narodam prav , naj bo tudi nam Slovanam. To nam tudi vsak privoši, kdor ima ljubezen do bližnjiga. „Kar sebi ne privošiš, tudi drugimu nikar ne stori", in
nasproti, „kar sebi privošiš , tudi drugimu stori".
(Dalje sledi.)
—   172    -
O zadevah eniga samiga slovan-
skiga jezika.
(Dalje.)
To pisavši že slišim pritožbe in zabavljanje  prostih Slovencov, ki pravijo: „Ce Slovani to storite, da si en sam slovanski jezik izvolite,   potlej  vas  pa   Bog obvari;  mi Slovenci   bi   pri   vašej   brodlji  ne  umeli ne cerkvenih ne svetnih bukev,   se celo očenaš  bi se morali preučiti; kar pa znamo, tega ne bomo nikoli opustili,  da bi se vaših zmed poprijeli". —  Poterpite   pri-jatli! naj vam od tega,  kar vam gre,  povem.    Občjo-slovanski jezik bi  ne bil pri  ljudstvih,  ki imajo  svoje posebno  narečje,   ne  za  vsakdanje  potrebe,  ne za prosto ljudstvo, kakor ste že iz dozdaj rečeniga lahko umeli. Sv. evangeli, katekizem, sploh bukve, ki so za prosto ljudstvo namenjene, novice, časopisi, kterih namen je ljudstvo učiti,  to vse bi moglo pri nas, kakor do zdaj, v našim slovenskim narečju pisano  biti, da bi ne bila prostimu  ljudstvu  pot do  podučenja  za-perta.    Tudi pisma,   ki  ljudstvo tičejo,  postavim:   že-nitne pisma,  dolžne  pisma,   pobotnice,  pogodbe,  spisane rajtinge itd. bi mogle vse pri nas zanaprej. po našim jeziku biti;   ravno   tako tudi   vradni razglasi.    V malih šolah,  kjer se prosto ljudstvo za svoje  potrebe uči, bi mogel pri vsacim ljudstvu v njegovim narečja poduk biti.    Se ve, da bi se mogle te narečja nekoliko omikati, za kar se pa že zdaj povsod skerbi. Občno-slovanski  jezik naj  bi se v višjih gimnazialnih  šolah začel učiti, zakaj brez uka v šoli bi ne bilo praviga sadu pričakovati;  po uku v šolah pa bi  občjoslovanski jezik močno napredovali.
Že vem: kaj mi spet drugi poroko: „Ce bo ta jezik samo za učene, ga pa treba ni; leti umejo nemško , latinsko, francosko, naj torej pri tem ostanejo; čmu še vseslovanski jezik? Na to rečem: Ce se kdo ptujiga jezika tako nauči, da je v stanu ž njim v vsih učenostih govoriti, in da vso izrazoslovje QerminoIogio) ume, koliko večletniga truda in truda je k temu treba? pa nazadnje povsod še rado kaj manjka. Slovan bi se pa, naj bi že bil kteriga narečja si bodi, svojiga vse-slovanskiga jezika, tako reči, priskakoma naučil, in pa popolnama naučil. Iz lastne skušnje vem, koliko je terpeti pri ptujih jezikih; pa pri vsem tem se o> govorjenju Slovanu pozna, da se ni ne nemškiga, ne laškiga, ne francoskiga po svoji materi naučil. Koliko besedi mu v ptujih jezikih manjka, vidi, ko kakiga v teh jezikih popolniga slovarja pogleda. Iz lastne skušnje pa tudi vem, kako se, postavim, Slovenec lahko ilirskiga priuči. Ko enkrat slovnico prebere, in nekte-rih neznanih besed po slovarju pregleda, ilirsko tako lahko piše in govori, kot kak ptuji jezik, pri kterim si je leta in leta podnevi in ponoči glavo belil. Kako lahko bi ktero slovansko narečje zraven svojiga govoril , ga na vse strani popolnama nmel, če bi se ga bil li pol toliko časa učil! Cmu bi tedaj mogel le Slovan, s tolikimi težavami in tako dolgo ključa k učenostim iskati, ko bi ga bil v stanu, tako lahko in kmalo dobiti kot   drugi   narodi?    Zakaj   bi   mu  toliko   krasnih  in
—   173   -
važnih slovanskih pismenskih zakladov nedosegljivih bilo zato, ker so v različnih narečjih in pravopisih pisane, kterih se vsaciga posebej učiti mora, ako ga hoče razumeti? Ker se tudi od slovanskih pisateljev terjati ne more, da bi le za prid drugim pisali, sami pa pri izdajanju knjig denarno škodo terpeli, ker se le »a en oddelk slovanskiga naroda pisanih knjig manj speča, je tudi to eden važnih vzrokov za vpeljanjeve-solnoslovanskiga književniga jezika, ker bi se v tem jeziku natisnjene knjige z večim dobičkam prodajale. — Tudi za druge neslovanske narode izvira iz eni ga književniga slov. jezika velik dobiček, ker bi tistim, ki so radovedni slovanskiga slovstva (literature), po tem dovelj bilo, se le en i ga slovanskiga jezika naučiti, kar dosihmal morebiti marsikteriga za-deržuje, se slovanskiga, kakor laškiga, francoskiga itd. učiti , ako sliši od toliko slov. narečij in podnarečij, v kterim so knjige pisane, da se jih vstraši.
S tem pa ne rečem, da bi po tem nepotrebno bilo, se ptujih jezikov učiti, v njih so lepe reči brati; tudi pri občjoslovanšini ne bo vse v njo prestavljeno; tudi pride večkrat z ljudmi druziga jezika opraviti.
(Dalje sledi.)
-    178    -
O zadevah eniga samiga slovan-
skiga jezika.
(Dalje.)
Dokazavši potrebo in korist vesoljno-slovanskiga književnika jezika , ako hočemo Slovani po izgledu družin narodov v višjih učenostih in umetnostih, kar naj več mogoče , važno slovstvo (literaturo) kadaj zadobiti, pridemo sedaj na pot, po kteri bi se zamogel tisti jezik odločiti, ki naj bi bil vesoljni spisovni ali književni.
Vprašanje o tem se razcepi na dvoje, namreč: ali bi se ta reč po zboru učenih Slovanov iz vsih slovanskih dežel, kakor je „Matica" nasvetovala, ali brez zbora po poti več časopisov in knjig ali eniga sa-miga temu pretresu namenjeniga časopisa dognati zamogla ? Večina pisateljev, ki so se dosihmal o ti reči oglasili, je zoper zbor, in tudi mi smo teh misel. Take veljavnosti bi zbor nikdar ne imel, da bi zamogel ukaz dati: „ta jezik mora biti književni". Oktroiranje bi bilo o tem jalova reč. Ako tedaj zbor take ukazavne oblasti nima , in je tudi imeti ne more, spade vsa delavnost, veaoljnoslovanski jezik ustrojiti, le v slo vstvino pretreso vanj e in iz tega izvirajoče nasvete. Taka važna in obširna reč, ki dolgo časa in m n o z i g a pomenkovanja odveč strani potrebuje, in je pri vsim tem le poskušnja, se pa da, kakor vsaka učenostna reč, po pisanju vgodniši dognati, kakor po zboru, v kterim bi se utegnilo veliko prazne slame mlatiti, pa poslednjič še morebiti nič opraviti. Važno vprašanje je namreč: koliko poslancov bi prišlo v ta zbor, in kakošne jezikoslovne učenosti? S samimi, če še tako gorečimi rodoljubi bi ne bilo o tej zadevi clo nič pomagano; tu velja le slovansko j ez i ko slo v j e, učena glava — ne pa le dobro serce in rodoljubje. Vprašamo pa: ali je pričakovati, da bojo taki možje vsih slovanskih narečij prišli   v zbor?
Poglejmo na Nemce, ko so ravno v taki zadevi nekdaj bili, sjedini književni jezik ustrojiti — ali so poklicali kakošen zbor skupej ? Nikdar. In vunder je njih početje še veliko težavuiši bilo od slovanskiga , zakaj oni so mogli nov jezik znajti , ki nikdar ni živel ne na zgornjim ne na spodnjim Nemškim. En mož je vstal, in pisati je jel čistejši nemšino, ktere so se potem sledeči pisatelji poprijeli in od leta do leta bolj olikovali. Več družtev se je še le potem in nar več v 17. stoletju osnovalo, na priliko: v Weimaru (1617) v Stras-burgu (1633), v Hamburgu (1644), v Lipnici(1697)
itd., ki so si prizadevale, omikani nemški jezik podpirati in knjige v tem jeziku po Nemškim širiti, kte-rirnu prizadevanju so se v poznejih časih posamesni učeni in rodoljubni jezikoslovci pridružili. Tako so dobili v mnogoverstnih nemških deželah in pod mnogimi vladarji živeči Nemci — tudi ne brez protinstva, ker jih je zlasti Pruski kralj Miroslav II. zlo zaveral in nemški jezik tako zaničeval, da je leta 1780 v francoskim jeziku grozno zabavljivo knjigo zoper nemški jezik na svitlo dal (de la litterature allemande) — edini nemški jezik brez vsiga zbora, le po začetju eniga moža, kterimu je potem množina sledila. Nar boljši bi tedaj bilo, ako bi se v posvetovanje vesoljniga sloven-skiga jezika en časopis ustanovil, ki bi namenjen bil samimu temu slovstvinimu pretresu. Tu se bo marsikak jezikoslovec s korenitimi sveti oglasil, kteriga bi zastonj v zboru pričakovali, in tu bo priložnost dana povedati : na ktero stran , to je , za kteri nasvetovani jezik se v tem ali unim kraju veči nagnjenje razodeva. Vsiga tega se ni o zboru nadjati. -O dobrim obstoju taciga časopisa pa dromiti ni, ako je zavest vesoljnoslovanskiga jezika resnična in obširna, — brali bojo tak časopis radi učeni možje in prosti rodoljubi, zvediti: kako se ta reč razvija.                        (Konec sledi.)
—   182   —
O zadevah eniga samiga slovan-
skiga jezika.
(Konec.)
Tudi v tem: kteri jezik naj bi se za vesoljno-elovanskiga književnika izvolil, bo misli različne.
Od tistiga nasveta, da naj bi se namesto eniga jezika 5 književne narečja (rusko, poljsko, češko, ilir-
-   183   -
eko) ustanovile, ne gre tukaj govoriti, kjer je govorjenje o enim književnim jeziku. Ce se že imajo mnoge podnarečja v eno književno narečje zjediniti, naj se naravnost vesoljno - slovanski jezik vzame, kteriga se bo vsak Slovan ravno tako lahko naučil, kakor eniga gori imenovanih čveterih. Cmu ovinkov, kjer jih treba ni? Ne bomo daljec od resnice zašli, če rečemo, da ste v slovanskih jezikih dve tretjini takih besed, ki so vsim narečjem lastne, ne-ktere so clo popolnama edine, nektere le malo po različnim narečju razločne. Na taki podlagi je osnova le eniga književniga jezika pač lahka reč, ker bi germa-nizmov; taljanizmov, turčicizmov, madžarizmov, gali-cizmov itd. iz slovanskiga jezika iztrebiti težavno ne bilo.
Tudi od tistiga nasveta: da naj bi se iz vsih slovanskih jezikov nov jezik ustrojil, ki bi ne bil ne ruski, ne poljski, ne ceski, ne ilirski, vunder pa vsim podoben — nočemo govoriti, ker bi taka mešanca, v ktero jih je le clo malo zaljubljenih, gotovo ne bila večini Slovanov všeč, ker bi po taki poti brez potrebe zmišljeni jezik skovali ne glede na to9 da imamo slovanskih narečij že zdaj preveč, in da imamo že gotove narečja, ki imajo vse lastnosti, izvoljeni biti za književni jezik. Kakor nam noviga jezika ni treba, tako tudi ne noviga alfabeta: cirilica in latinica, obe ste pripravne, kakor ste, obe naj se učite, obe naj se rabite, čeravno niste popolnama, ker popolnama nikdar nobene abcede ne bo.
Kar pa jezik vtiče, ki se je dosihmal v mnogih predlogih za vesoljno-slovanskiga nasvetoval, so nekteri ruski, drugi star o slovenski, tretji ser b-ski jezik nasvetovali; — od druzih, kar je nam znano, ni bilo govorjenje.
Ki se za ruski jezik potegujejo, pravijo, da je po večletni rabi v vsih razdelkih vsakdanjiga življenja mnogoverstnih vednost in mnogoverstniga slovstva nar bolj izobražen, in ga 33 milionov slovanskiga naroda že govori in piše.
Ki so za staroslovenšino, pravijo, da ta jezik je tako rekoč pervi sveti jezik slovanskiga naroda, ki je ruskimu tudi tako podoben , da sta si razun ne-kterih pismen in oblik clo enaka, in da se zoper ta jezik noben slovansk narod ustavljal ne bo, kakor zoper ruskiga, kteriga posebno Poljci sovražijo.
Ki so za serbski jezik, pravijo, da ta jezik je že sedaj z majhnimi različnostmi jezik vsih južnih Slovanov (Serbov, Bulgarov, Horvatov, Slovencovitd.), da je krepak in bogat jezik, ki v lep ogla s ju vse druge prekosi.
Po naših mislih (^mi ne govorimo wCicero pro domo sua") bi bil staroslovanski jezik tisti, ki bi se dal za književni jezik nar lože vpeljati, zato ker je pervi, vsim Slovanam svet jezik, zoper kteriga se mende noben narod upiral nebo. Slovnica po staro slo venšin i naj se vpelje, besednjak naj se napravi, v kterim naj za vse oddelke mnogoverstnih učenost in umetnost enolična in vredjena slovanska terminologia ustanovi za modroslovje, bogoslovstvo, zvezdoslovje, naravoznan-stvo, rastljinstvo, lekarstvo, tehniko itd., ker nobeno narečje, ktero bi utegnilo v občjeslovanski jezik povzdig-njeno biti, nima te terminologie vesoljnimu slovanstvu primerjene, ne na tanj ko določene; pri njeni popravi pa bi imeli vsi Slovani govoriti*
Staroslovenšina naj bo, kakor je bila Alpha, tudi Ornega Slovanov v književnim jeziku.    P—B —