ZAKAJ TAKO?
Kovačija ali Centralno tehnična knjižnica?
Mogoče zgornji naslov preveč nepo-sredno potencira problem, ki v zadnjih mesecih buri duhove ali bolje povedano lastnike nekdanje Kunstljeve kovačije, občinske upravne organe, možnega inve-stitorja Centralno tehnično knjižnico ali pa nekatere pobudnike za ohranitev na-ravne in kulturne dediščine. A, žal odlo-čitev bo morala pasti prav v tej smeri, zato mora tudi zapis poseči in medias re tega problema. Kot je znano in kot je bilo v klopeh občinske skupščine sklenje-no leta 1981, se kare med občinsko stav-bo, Langusovo ulico in Tržaško cesto z zazidalnim načrtom opredeljujejo za izgradnjo Centralno tehnične knjižnice. V času obravnave in sprejemanja tega zazidalnega načrta pripomb na omenjeno opredelitev in zazidalno namembnost prostora ni bilo. V tem obdobju po krat-kih medobdobjih rdeče luči za gradnjo negospodarskih investicij, kamor sodi tu-di izgradnja Centralno tehnične knjižnice (CTK)je bila ta investicija spričo več kot izrednih razmer v katerih deluje, pa tudi njenega nacionalnega poslanstva tako v luči vzgojnoizobraževalnega kot znan-stveno-raziskovalnega dela uvrščena vpaket tako imenovanih prioritetnih slo-venskih investicij. Kaj to pomeni vemo vsi in nadaljnja razlaga je za to odveč. Več ali tnanj zagotovljena sredstva, spre-jet zazidalni načrt, pripravljen projekt... skratka zelena lučje tu. A žal ne bo čisto tako. Pozno jeseni 1987 leta je namreč v občinsko hišo pa tudi na naslove mno-gih uglednih institucij, ki se ukvarjajo s kulturo odnosno kulturno in naravno dediščino, priromala pobuda lastnikov nekdanje Kunstljeve kovačije — objekta, v katerem je bila nekdaj ob ne več obsto-ječi furmanski gostilni in bivših hlevih kovačija v značilnem stilu z značilno opremo, orodjem in inventarjem, da se omenjeni projekt ohrani in zaščiti kot naravna in kultuma dediščina. To pa je, enostavno povedano pomenilo, da se omenjeni objekt pa najbrže še njegova ožja ali pa tudi širša okolica in nekaj manjših objektov ohranja. Ali z drugimi besedami, na precejšnjem delu lokacije bodoče CTK gradnja zaradi ohranitve in zaščite kulturne dediščine ni možno. Kaj sedaj? Tu je pravno veljaven zazidalni načrt in tu je pobuda. Pa zapišimo še dejstvo, da omenjena kovačija do sedaj svoje vloge, za katero se sprejema pobu-da, za javnost ni opravila odnosno toliko vredna zapuščina ni bila in še ni na ogled javnosti. Skrbnoje čuvana, celo tako, da je bil potreben sodni nalog za ocenitev
vrednosti objekta. Precej je bilo že po-skusov reševanja, nič koliko razgovorov in sestankov. Med vsemi je verjetno naj-bolj nujna rešitev poiskati sožitje. To je bilo moč slišati tudi na enem zadnjih sestankov, ki ga je predsednik izvršnega sveta sklical skupaj s komitejem za druž-bene dejavnosti z namenom, da se skuša najti rešitev med vsemi pobudniki ohra-njanja dediščine (muzeji, zavodi, arhi-tekti...) in investitorjem. Prav na tej seji so bili navzoči in ustno seznanjeni tudi z recenzijo prof. dr. Fedje Koširja za raziskovalno nalogo, kijoje naročil inve-stitor — CTK in jo izdelal Tadej Brate
— samostojni svetnik v Zavodu SRS za varstvo narave in kulturne dediščine.
Povzemamo le sklepni del te recenzije, katero bodo na tem sestanku navzoči strokovno ovrednotili in potem podali dokončno mnenje.
»Raziskovalno nalogo« Kunstljeva ko-vačnica in kolarstvo bi potemtakem le stežka ovrednotili kot metodološko in znanstveno uspelo delo ali še neposred-neje: To v bistvu sploh ni »raziskovalna naloga« ampak šibkeje utemeljene osno-ve. Opredeljujem jo prej za poskus javne agitacije, ki naj revitalizira in s tem po-stavi pod vprašanj gradnjo Centralno tehnično knjižnico, pri čemer se avtor ni potrudil,  da  bi primerjal dvoje škod:
— škodo, ki bi nastala za slovensko teh-niško kulturo z ohranitvijo Kunstljeve kovačnice in kolarstva in škodo, ki že cela desetletja nastaja za slovensko teh-nično kulturo spričo tega, da ad infini-tum odlašamo z gradnjo omenjene stav-be CTK.
Žal niso niti opredeljene, kaj šele pre-dočene možnosti, kako bi »škodi« zaradi odstranitve Kunstljeve hiše čim bolj zmanjšali. Edina stvarna katero elaborat razmeroma razumno opozori, je kolekci-ja orodij, ki jih imajo Kunstljevi dediči. Zbirkaje verjetno zelo zanimiva, vendar res ni nujno, da ostane za njeno prezen-tacijo nedotaknjena vsa četrt od Langu-sove ulice do občine Vič.
Ko bo naše glasilo izšlo, bo verjetno ie znana strokovna odločitev o tem, ali bo smotrno varovati kompletni ambient (domala celotno območje zazidalnega načrta) ali samo omenjeni objekt ali pa celo samo zapuščino zbirke orodij in in-ventarja? Upajmo, da bo prevladala raz-umna odločitev, ki bo ohranjala vrednej-ši del kulturne dediščine ter omogočila gradnjo CTK.
JANJA DOMITROVIČ